1. Pojem in obseg razvojne psihologije

20.psihologija UČNih PROCESov

20.1.Primarni in sekundarni učni in vzgojni prostor

Pedagoška psihologija se ukvarja s pedagoškimi situacijami, ki vključujejo potencialne in dejanske pedagoško relevantne efekte in možnosti sprememb. Pedagoška psihologija raziskuje življenjski, učni in vzgojni prostor ter išče sredstva in možnosti, kako priti do čim boljšega življenjskega, s tem pa tudi učnega, to pomeni, vzgojnega in izobraževalnega prostora. Pedagoška psihologija dosega svoj končni, praktični cilj in namen v izboljšanju učnih okoliščin in pogojev.

Na vzgojo in izobraževanje vpliva »glavni učni prostor«, kjer je neposredno dejaven vzgojitelj, kakor tudi »sekundarni (obrobni) učni prostori«, kjer vzgojitelj ne opravlja neposrednega vzgojnega poslanstva. (Prim.: Weidenmann, Krapp 1993, 7.)

Pedagoška psihologija reflektira, preučuje in »spreminja« odnose, razmerja in soodvisnost med učencem, učiteljem (vzgojiteljem) in učnim prostorom (okoljem). Vsa ta vprašanja lahko obravnavamo pod različnimi zornimi koti. Čeprav je v središču edukativne dejavnosti vedno učenec, se lahko - prav zaradi njega - posebno posvetimo tudi poučevanju, učitelju, poučevalnemu ozračju (okolju in psihološko-pedagoškim dejavnikom) itd. Pod vidikom psihologije poučevanja je učitelj pravzaprav najpomembnejši dejavnik, saj lahko največ prispeva k učnemu uspehu. Zlasti pri humanističnih in družboslovnih vsebinah so pomembnejše od vsebin tudi metode poučevanja. Pri tovrstnih vsebinah gre namreč v mnogih primerih bolj za formativno (vzgojno) kot za informativno in faktografsko poučevanje, kar pomeni, da je vsebina pogosto povezana s temeljnimi življenjskimi vprašanji. Pri njih pa je metoda pomembnejša od vsebin, saj metode bistveno prispevajo k motiviranosti, kar je zopet temeljnega pomena za učni uspeh.

20.2.Učenje, preverjanje in strah⁶⁶

Če človek v stiski ni več sposoben premagovati strahu z racionalnimi metodami, »vključuje« neracionalne obrambne mehanizme, med katerimi so najbolj pogostni:

21.Sublimacija

Da bi človek potešil razočaranje nad nedoseženimi doseglivimi cilji ali, da bi se znebil strahu pred odgovornostjo, dosegljive cilje nadomešča z družbeno izredno visokimi in kulturno zahtevnimi cilji.

22.Identifikacija

Da bi zmanjšal občutek depresije posameznik včasih začne prevzemati motive kake druge osebe. Tako se posameznik lahko začne odtujevati svojim življenskim usmeritvam in se »identificira« z načini izražanja, življenja in delovanja kakor tudi z njenimi motivi, ki so pravzaprav introjecirani njegovo motivi. Tako strah pred svojo depresijo premaguje z bolj ali manj uspešnim »posmenanjem« kake druge osebe.

23.Potsikanje bremenečih življenjskih vsebin v podzavest

V podzavest lahko potiskamo spomine, doživetja in določene navade. S tem, ko jih »pometamo pod preprogo«, jih za nekaj časa lahko ignoriramo in pred njimi in morebitnimi posledicami (potreba po spreminjanju življenjskih navad) zbežimo.

24.Projekcija

Nevrotični in namišljeni, predvsem moralni strah lahko »projeciramo« v realnost. (strah, da me nekdo sovraži, projeciram v konkretne predstave obnašanmja tega človeka; v vsaki reakciji vidim znamenja sovraštva.)

25.Iskanje in ustvarjanje »nasprotnih« reakcij

Strah lahko »premagujem« z »magičnimi« (obrednimi - npr. kot pomoč za koncentracijo) in nasprotnimi reakcijami (da me v gozdu ni strah, začnem prepevati in žvižgati).

Z nasprotnmimi reakcijami lahko »premagujem« tudi strah pred sovraženjem. Sovraštvo do kakega otroka lahko spremenim v »hlinjeno« in pretirano pozorno »ljubezen«.

26.Zaostajanje v razvoju (pritrditev na določeno stopnjo razvoja)

Zaradi strahu, predvsem iz ranih otroških let, se človekov psihični in duševni razvoj lahko preprosto zaustavi in ostane na določeni stopnji »fiksiran«.

27.Regresija

Zaradi kakih travmatičnih doživetij lahko človeka »pade« na kako prejšnjo stopnjo duševnega in psihičnega razvoja. Tako lahko npr. kak otrok ponovno začne jecljati in močiti v posteljo.

28.Racionalizacija strahu

Strah - predvsem pred posledicami - lahko tudi »racionalno« utemeljimo. Tako potem posledice lažje prenašamo. Lahko se prepričujemo, da nam je nekaj preprosto »usojeno«, da morda kako trpljenje ali bolečino »potrebujemo« itd. Taka racionalizacija posledic seveda ne odpravi, ampak jih določi.

29.Strah in smisel

Strah je predvsem pomanjkanje smiselne življenjske vsebine. Zato ga lahko presegamo samo z ustvarjalnostjo in konstruktivnimi življenjskimi odnosi. Smisel kot alternativa strahu je najboljše »zdravilo«. (Prim.:Höfer 1995, 31-32.)

29.1.Psihološki pogled na vzgojni in izobraževalni proces

Človek je telesno, duševno, socialno in duhovno bitje. Na vseh omenjenih ravneh je tudi nagovorljiv in vzgojljiv.

Kakor posameznih vzgojnih in izobraževalnih procesov ne moremo ločiti med seboj, tako ne moremo vzgajati le na enem od omenjenih štirih ravni. Obstajajo pa »vzgojna težišča« posameznih ravni. Tako k »telesni vzgoji« ne spada zgolj »vzgoja telesa«, ampak tudi vse »drže« med drugimi učnimi, vzgojnimi in izobraževalnimi procesi.

Duševna raven je močno nagovorjena v umetnosti, ki spodbuja k ustvarjalnosti. Sem spada tudi vzgoja in učenje za obvladovanje številčne, prostorske in splošne »logike merljivosti«, v preseganju le te pa se človek doživlja že kot duhovno bitje.

Kot socialno bitje se človek doživlja predvsem na področju dinamike odnosov.

Na vseh ravneh gre za več vrst in načinov učenja. Poznamo nezavestno ali mehanično, zavestno, aktivno, logično, smiselno in »prisilno« učenje.

Predvsem zavestno in smiselno učenje potrebuje določeno »ogrevanje« in koncentracijo.

Na učenje vpliva življenjski in učni prostor, druge okoliščine (učitelji, motivacija, ...), narava in obseg gradiva in osebnostne značilnosti.

Človek si najhitreje in najbolj zapomni vsebine, ki so ga nagovorile čim bolj celostno, se pravi, po možnosti na vseh štirih bivanjskih ravneh (telesni, duševni, socialni in duhovni). Vsebine, ki so povezane z njegovim emocionalnim svetom, ga že po naravi bolj nagovorijo.

Prav tako si predvsem pri faktografskem učenju bolj zapomni »prve« in »zadnje« vsebinske enote.

Kar nekaj vsebin tudi sorazmerno hitro pozabimo, veliko več pa jih »shranimo« v podzavest. Pri kontinuiranih učnih procesih od začetka pozabljamo hitro, potem pa vse manj in vse počasneje.

Čim bolj urejeno imamo snov v spominu, tem manj pozabljamo.