Dr. Bogomir Novak Delo kot sredstvo samooblikovanja Kazalo: predgovor str

3. DIAGNOZE IN PROGNOZE DELA

3.1. Poti k postzaposlitveni družbi
Brezposelnost¹ je rezultat pomanjkanja povpraševanja po delovni  sili in hkrati njene prevelike ponudbe,  ekonomske  recesije, politike  vlad in razvoja tehnologije. Če je že delna brezposel­nost  prebivalstva zgodovinska nuja, pa ne bi smela  biti  živl­jenjsko  nevarna. Zato bomo v nadaljevanju  pokazali  nekatere projekte, po katerih bi jo bilo možno obvladovati do subjektivno in  objektivno sprejemljive ravni. Gre za različne oblike  (soli­darnostne) pomoči v smislu samopomoči, finančne podpore, odpiran­ja  novih delovnih mest, javnih del, samozaposlovanja, odpiranja lastnega  podjetja, kooperacije s podjetji, delne in začasne zaposlit ve, pogodbenih del, itd. Morda to pomeni opuščanje  formal­nih razmerij zaradi neposrednih odnosov in nov poskus postavljan­ja skupnosti (Gemeinschaft) pred družbo (Gesellschaft) (Toenniesovo razlikovanje).
Rus  (1990: 247) opozarja, da v razvitih družbah  vztrajanje  pri polni zaposlenosti pomeni obliko prikritega imperializma in  vodi v  prerazvitost le-teh in v trajno nerazvitost  tretjega sveta. Stopnja  zaposlenosti prebivalstva je v razvitem svetu  še  vedno visoka.  Največja je na Japonskem. Po Offeju (Offe, 1984: 297)  je zahteva  po  polni zaposlenosti celo antisocialistična,  ker  se vsaka  vrsta polne zaposlitve izrodi v teror. Pridobitnega  dela kot  centralne  kategorije ni lahko odpraviti, ker je vezano  na centralizacijo  kapitala in politične moči. Kot vemo zlasti raz­vite družbe še vedno težijo k čim višji zaposlenosti in odpirajo delovna mesta.
Diskusije o koncu delocentrične družbe oz. družbe dela, ki jih je sprožila H.  Arendt (1958) v znanem delu 'The  Human  Condi­tion',  so privedle do zaključka, da je kriza družbe dela v pomanjkanju  dela². Delo postaja odvisna spremenljivka v socioloških  raziskavah. Po Rusu Rus,  1990: 248) se nasproti zahtevi polne zaposlenosti ponujajo štiri možne rešitve:1. zagotavljanje minimalne zaposlenosti, ki omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb, 2. iskanje in oblikovanje alternativnih oblik neformalnega in neplačanega dela³, blažitev socialno nesprejemljivih posledic polarizacije  trga delovne  sile (na primarnem trgu je možno delati delovno  kariero, na sekundarnem pa ne) in marginalnih zaposlitev, preprečevanje (dolgo)trajne brezposelnosti pri določenih slojih prebivalstva.
S temi štirimi možnostmi so se ukvarjali zlasti levičarji na zahodu. Danes tudi levičarji vedo, da nasprotje med delom in  kapi­talom  ni  gibalna sila vseh družbenih sprememb. Delo je  le  ena izmed  centralnih kategorij, ni pa edina. Teza  o  policentrizmu dela  je  večpomenska. Offe (1984: 28) ugotavlja, da  ocenjujejo diagnostiki  časa  razsrediščenje področja dela nasproti drugim življenjskim  elementom, skrajno različno. Offejeva predpostavka policentričnega razsrediščenja dela bi bila sprejemljiva le, če se fond dela razdeli enakomerneje, ali pa se zagotovi  družbeni dohodek.  Za sedanje razmere se zdi Offejeva predpostavka  preveč optimistična.  Za Beckenbacha  (Beckenbach,  1986)  in  Svetlika (Svetlik, 1988) je tudi možno, da delo postaja vedno  bolj  cen­tralna  kategorija tudi danes, ker tis ti, ki  imajo  zaposlitev, iščejo še nadure in tisti, ki nimajo zaposlitve, lovijo vsako priložnost  za zaslužek. Delo je že postalo redka dobrina  za tiste nizkokvalificirane, ki najtežje dobijo zaposlitev.
Zmanjševanje dela v materialni proizvodnji (pridelave in  predelave), ki lahko pomeni konec ekspanzivne proizvodnje (Wilhelm, 1990: 12), vodi  k povečevanju v terciarnih (usluge) in kvartarnih  (sporočanje  in  duhovne dejavnosti) sektorjih  dejavnosti.  Offe  vidi konec  družbe dela v zmanjševanju dela v  človekovem  življenju sploh, v vedno večji deprofesionalizaciji dela in povečevanju prostega  časa.  Terciarne dejavnosti se delno izdvajajo  iz  proiz­vodnje, da bi povratno delovale nanjo kot usmerjevalke.
3.1.1. Schaffova vizija izobraževanja namesto brezposelnosti
Strah pred brezposelnostjo je usmeril nekatere avtorje k vizijam optimističnega  gledanja na prihodnost in smisla  življenja.  Eno izmed rešitev označujemo  kot  'pot  v  prostočasno družbo'  z možnostjo skrajševanja delovnega časa in podaljševanja  dopustov in šolanja. Le nekateri zaposleni delavci sprejemajo nove težnje k  čim višji izobrazbi kot priložnost za ustvarjanje njihove  kariere, drugi pa vidijo v njej prej njen konec. Posledica terciar­izacije (širjenja terciarnih dejavnosti) je ustvarjanje začasnih delovnih  mest za trenutne potrebe. Nenehno izobraževanje  pomeni profesionalizacijo, rekvalifikacijo in reprofesionalizacijo dela⁴.
Pot v postzaposlitveno družbo ni hiter in enostaven, saj  geslo 'dajte  nam kruha' še vedno pomeni 'dajte nam dela'.  Kot  Schaff (1983) tudi Fetscher (1989) meni, da naj bi bila nenehna edukaci­ja  za delo in prosti čas namenjena razvoju  sposobnosti  vseh vrst-fizičnih, intelektualnih, interpersonalnih in emocionalnih kot tudi ohranjanju miru, sožitja, dialoga in sreče. Tako  bo 'homo  studiosus' (intelektualni razred) obenem 'homo ludens',  v nekem smislu  pa tudi še 'homo laborans'. Gre  za  predstavo o možnem, a sposobnem človeku. Svet bo za mlade⁵, ki ne bodo visoko izobraženi, svet  zaprtih možnosti. Alternativni modeli stalnega izobraževanja za vse ljudi (zlasti za mlade) še niso izdelani. Brez realizacije teh  projektov bo v tridesetih letih nastal še večji prepad med izobraženimi in neizobraženimi oz. informirani- mi in z njim veliki  socialni nemiri.  V  mladini so po Uletovi (Ule, 1989) potenciali  za  vse vrste razvojev. V Sloveniji so mladi pred nalogo dovršiti indu­strijsko modernizacijo in začeti kompleksno, postindustrijsko.
Informacijska  družba omogoča mrežno povezanost vsakega z  vsa­kim. Ker komunikacije niso več lokalno vezane, se z njimi  spre­minja tudi folklorna kultura. Posamezniki so polivalentni in (in) determinirani. Ker proizvodnja simbolov poteka v procesu univer­zalizacije in  diferenciacije posamezniki hkrati  z  razvijanjem skupinskega  občutka izostrujejo občutljivost za kriterije oseb­nostnega razvoja. Verjetno je, da se bodo posamezniki prav zaradi mrežne  povezanosti s svetom počutili še bolj osamljene kot  dos­lej,  čeprav bodo po svojem materialnem bogastvu neodvisni  drug od  drugega. V postindustrijski družbi bo verjetno glavna naloga vzgoje priprava na organizacijo prostega časa in lastnega dela.
Moderna je polna konfliktov. Igra (še) ni končana. Vzgoja socialističnega človeka je neskončen proces (Schaff, 1977; 344). Odtujitve dela ne moremo preseči brez odprave delitve dela. To pa je možno na visoki stopnji tehnike, kar ni stvar dobre volje. Že Schaff je opazil, da je odprava privatne lastnine samo prvi, ne pa odločil ni pogoj za osvoboditev dela. Človek se z duhovno močjo upre življenju. Za subjektivno odtujitev Schaff rabi izraz samoodtujitev. objektivna odtujitev je osamosvojitev produktov.
Schaff (1977) obravnava tudi odtujitev lastnega jaza, ne da bi jo imenoval depersonalizacija. Ves čas ostaja na teoretični ravni, ne da bi analiziral socialne pojave. Kako je možna odtujitev od jaza, saj gre vedno za samoidentifikacijo. Le v najhujših psihičnih boleznih se to pojavi. Tudi Goethejev Faust pravi, da dve duši živita v njegovih prsih. Po Schaffu (1977; 242) gre za nezadovoljstvo s svojim položajem, ki ne pomeni izpolnitev pričakovanj in s svojo dejavnostjo, ki je v konfliktu z internalizirani mi vrednotami. Ker je delovna sila blago, se lahko počuti odtujenega od svojih sposobnosti in ravnanja, ki je namenjena cirkulaciji blaga. Človek ima specifične talente: umetniške, znanstvene, organizacijske. Trg diktira vloge, ki jih posameznik sicer mora opravljati, če hoče preživeti, vendar ne misli. Navzven ne reagira takšen kot je, ampak kot takšen kakršnega drugi radi vidijo (Schaff, 1977; 243). Brez tega ne more pričakovati, da bo do bil delo, dosegel uspeh ali napravil kariero. Kasneje je to Lasch (1986) označil kot patološki narcizem. Od koga ali česa je občuteni jaz odtujen? Očitno je rabljen izraz 'jaz' v dveh pomenih kot odtujeni in kot tisti, od katerega je odtujen. Je jaz lahko iz ven in neodvisen od nas? Vsaka družba ima idealni model osebnosti. Že Marx je pisal o razčlovečenem človeku in o povratku človeka k sebi.
Schaffovo razumevanje vprašanja (ne)zaposlenosti je le eden med primeri današnje iluzije, po kateri izobraževanje rešuje vse probleme družbe. Če jih ne rešuje, je to zato, ker ne izpolnjuje vsaj enega od pričakovanih pogojev kot so 'zagotavljanje enakih (startnih) možnosti' vsem udeležencem, kakovost in učinkovitost učnih rezultatov, dovolj visokega deleža BNP v smislu investicije v šolski sistem itd. Izobraževanje bi bilo volterjansko treba izumiti, če ga ne bi bilo, ker po apriorni predstavi zadovoljuje družbene potrebe, kar se naknadno – aposteriorno lahko dokaže. Očitno pa je, da je izobraževanje bolj formalnopravno 'zagotovljeno' kot pa individualno zaželeno. Probleme izobraževanja rešijemo (ne)posredni udeleženci bolj po stihijsko sinergičnih kot samoorganiziranih učinkih učeče se družbe. Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redni pouk je formalno urejeno, ne pa tudi pedagoško praktično v tolikšni meri dovolj zadovoljujoče) izvedeno. Še veliko otrok je, ki se ne morejo učiti v šoli, ker morajo delati na terenu. Veliko otrok je tudi takšnih, ki se v šoli ne morejo učiti tako kot bi se »radi«, ker nimajo za to dovolj dobrih socialnih pogojev v smislu pomoči staršev. Pomanjkanje veselja do učenja pomeni tudi nerazvitost ali stagnacijo delazmožnosti za raznolika in visokokvalificirana dela.

3.1.2. Gorzova vizija odprave dela
Poti iz industrijskega dela ne vodijo v raj, kar nakazuje  naslov Gorzove knjige 'Les chemins du paradis'. Gorz podobno kot Braverman pretirano poudarja dekvalifikacijo dela (6). V prispevku 'Levo, po kateri poti' (Gorz, 1990: 15) ugotavlja obstoj novega obrtništva visokokvalificiranih delavcev s 'fleksibilno specializacijo'⁶. Zanimivo je, da tendenco minimalizacije  dela  sprejema tudi Gorz (1990) kot levičar, čeprav jo prinaša že razvoj  tehno­logije.
Gorz (1986a: 72) primerja slabe strani polne zaposlitve (rutina, odvisnost, praznina življenja) z dobrimi stranmi  delne  (osebni stil življenja, možnost opravljanja različnih dejavnosti). Idealizira  smisel povezanosti neekonomskega dela in prostega časa  v naturalnih  družbah nasproti nekulturnemu  delu  v  kapitalizmu. Gospodarnost in racionalizacija dela, ki ju v socializmu ni bilo, odpravljata  polno zaposlitev kot normo, maksimalno povečujeta produktivnosti in odpravljata nedelo, prazen tek, presežek zapos­lenih, kopičenje zalog in počasnost na delovnem mestu.

Skoraj neuresničljivo je, da bi v postindustrijski  družbi⁸ nadomestilo dohodka  za neopravljeno delo  omogočalo  vsakomur ekonomsko bazo za neomejeno število interesnih dejavnosti. Zdi se, da  se skuša Gorz s tem stališ čem izogniti prognozi  polarizacije dela,  po kateri bo v prihodnosti 2/3 zaposlenih servisiralo  1/3 zaposlene,  a veliko bolje plačane strokovne elite. Gorz  (1986b) predvideva  skrajševanja delovne dobe na 20 000 ur heteronomnega dela  oz. 10 let s polnim delovnim časom, na  20  s polovičnim, drugi napovedujejo njeno podaljševanje.

Morda  bi šele s pogodbeno delitvijo dela uskladiti  ponudbo  in povpraševanje  po  delu, da bi lahko vsi delali  manj  in  bolje. Verjetno je, da bo šlo pri tem prej za srečno naključje ujemanja interesov delavca in podjetja kot za zakonitost razvoja  informa­cijskega  dela  in tehnologije. Gorz ni niti izvirnejši  niti naivnejši glede zamisli odprave tayloristične delitve dela kot je bil že Lenin. Oba preveč verjameta dolgoročnim  družbenim napovedim. Odprava kapitalističnega načina proizvodnje še ni jamstvo  za  to, da bodo vse druge (neekonomske) komponente dela/dejavnosti  funkcionirale pozitivno kot tudi ne za  odpravo ekološke  krize ali za univerzalno komuniciranje med posamezniki  in razvoj vseh njihovih sposobnosti.
Odgovor na vprašanje, ali bodo v postzaposlitveni  družbi  lahko ženske enakopravno z moškimi same izbirale, koliko  se  želijo zaposliti, je odvisen od več dejavnikov, ki generirajo brezpo­selnost kot so mikroelektronika, spremembe v mednarodnih  trgovs­kih  in  finančnih sistemih, nastajanja no ve  mednarodne  delitve dela,  politična nasprovanja, do katerih vodi

država blaginje  in stalna  rast  ponudbe delovne sile, do  katere vodi demografska ekspanzija (Keane,  1990; 188). Brezposelnost  je  tudi rezultat slabe  organizacije  dela v podjetjih in drugih ustanovah in vzgoje, ki ni pripravila posameznike na iskanje pogojev samozaposlovanja. Ukrepi proti njej pa so:skrajševanje delovnega tedna, zmanjševanje nad urnega dela, prostovoljna zaposlitev s skrajšanim delovnikom  in prostovoljna zgodnja upokojitev. To pomeni, da  se sicer prisilno nastali prosti čas⁷ solidarnostno porazdeli.

Čas  znanstvenega  dela se ne skrajšuje. Kot primer  za  to  tezo navaja Gorz (1986c: 307) Einsteina, ki ne bi razvil  relativnostne teorije, če bi delal samo po 8 ur na dan. To pomeni, da je takšno delo  svobodno  v smislu prostovoljne izbire in ne  po  zadanosti vnanje prisile.
Heteronomno delo⁸ je za Gorza več kot je za Marxa mezdno  delo. Izraz heteronomnost pomeni, da je deljeni delavec tudi  razd­vojeni  človek. Po Gorzu heteronomno delo ne bo nikoli v celoti postalo  avtonomno (1986b: 85), ker »ne izhaja samo iz  kapitalislistične organizacije, ampak tudi iz  delitve  in  organizacije proizvodnje v velikih ekonomskih razmerah, mehanizacije in kiber­netizacije« (Gorz, 1986: 85). Heteronomnega dela ne smemo zamenje­vati s hierarhično organizacijo in prisiljevanjem k učinku, zato ga  tudi ni možno odpraviti s samoupravljanjem, rekvalifikacijo ali z obogatitvijo dela. Zagovorniki religije dela so zamenjevali heteronomno delo  z avtonomnim, ko so iz  mezdnega  dela hoteli napraviti stalno vsebino vsakega  življenja  (Gorz,  1986b: 85). heteronomno  delo ni nujno nezanimivo,  izkoriščano, monotono, mučno, hierarhično, ker se da vse to odpraviti, ne da bi postalo avtonomno. Sprememba dela v smislu 'job (re)design'  pomeni,  da večje notranje zadovoljstvo prispeva k večji produktivnosti  dela in  obratno.  Kelly (1982) analizira primere širjenja dela  (job enlargement)  in  ugotavlja rast produktivnosti dela.  Po Argylu (Argyle, 1972) raste pri (pre)oblikovanju dela (job design) tudi intrinzična motivacija  in  zadovoljstvo z delom. Tega  trenda dekvalifikacije dela Gorz ni pozitivno ocenjeval, vendar tudi  ni predvideval nastanka čistega avtonomnega dela. Pot do osvoboditve dela⁹  je zanj lahko le v osvoboditvi  delovnih odnosov (Gorz, 1986b: 87). ne more vsak sam odločati o končnih rezultatih  kolek­tivnega dela.
Po delni  odpravi mezdnega dela bodo  spet  zaživele  dejavnosti vzdrževanja, opremljanja in olepševanja zgradb ter naselja,zdravstvenih uslug in pomoči sosedom. Te ideje se  danes širijo na zahodu kot komunitarizem sosedskih odnosov, samopomoči in povratek gibanja 'naredi si sam'). Gorz (1990: 15) zastopa idejo o  samoor­ganiziranih  in neformalnih zadrugah, ki bi se širilo  celo  brez državne podpore.
Danes  je  delavca delno nadomestil strokovnjak in  jutri  ga  bo informator  kot predstavnik nove znanstveno-tehnične  revolucije. Skrajševanje delovnega časa ni nujni pogoj dela za vse. Gorzova (Gorz, 1990: 123) stališča  o nagnjenosti  (mladih)  delavcev  k neodvisnosti  od dela kot tudi stališča, da bi vsi morali  delati manj  in bolje brez izgube dohodka, javnomnenjske raziskave  niso potrdile. Med skupinami brezposelnih so najbolj prizadeti  mladi, ki  ne dobijo zaposlitve.
Za čedalje več prebivalstva postaja delo 'nesrečno naključje'. Sfero dela nadomeščajo pasivizirane, trivializirane in prenapete – adrenalinske aktivnosti. Nasproti Marxovim pričakovanjem je nastalo po polno razhajanje družbenega dela in individualne aktivnosti. Ta stehnizirani svet ne more biti mesto osvobajanja. Gorz (1982; 76). Zato Gorz piše. »Ne gre več za to, da se delavec osvobodi v srcu dela, niti za to, da postane gospodar dela ali da osvoji oblast v okviru tega dela...Gre za to, da se osvobodi (od) dela.« To Gorzovo mnenje spada med tista stališča, ki zagovarjajo svobodo onkraj dela v smislu brezdelja, ker ima delo zanj samo negativni pomen.
3.1.3. Fetscherjev koncept napredka in sreče
Fetscherjev  (Fetscher,  1989) subjektivni  koncept  osvobajanja dela je še delno aktualen. Izogne se Fourierjevemu vprašanju  objektivno pogojene atraktivnosti dela in sreči Camusovega  Sizifa - robota  in se posveti takšni izbiri dela, ki je v skladu z nagnjenji  posameznika. Fetscher se ne zavzema za čim  nižje  plačano delovno silo, ampak za atraktivno, zdravo delo, ki omogoča izvaja­cem  zadovoljstvo. Proizvodnega dela naj bodo trajni, trpežni in lepi.
Protestantska etika kot religija profita ni prinesla sreče, ampak korist. Kot protagonisti frankfurtske šole meni, da se  delo še vedno reducira na izrabljanje narave, kar je v  navi­deznem nasprotju z izkoriščanjem proletariata. Po eni strani precenjuje delo v smislu regulacije vseh  naravnih  sil glede  na  stališče, da delo pred temi silami  nima nobene pre­dnosti. Morda še lahko verjamemo, da bo človek v prihodnje  odgo­vorno obvladoval  do določene stopnje ravnotežja vsaj nekatere naravne  sile.  Fetscherjevo postavlja nje dela je  le ena izmed inačic opredeljevanja avtonomije svobodnega dela. Nujno delo tudi v prihodnje verjetno ne bo v celoti etično zadano, kot  tudi  ne postavljeno (gesetzt), ampak zapostavljeno in zamenljivo.  Fet­scherjev  teoretični prispevek k razumevanju industrijskega dela je v premiku težišča osvobajanja z ideološko-politične ali tehno­loške ravni na raven socialno-psiholoških in etičnih odnosov  med ljudmi. Po tematizaciji vprašanja, kako je možno rešiti napredek, se delno približuje konceptom Marcuseja, Blocha, Fromma, Schaffa in celo Russella. Odprto vprašanje je, ali bi lahko igrivi človek v  prihodnosti zamenjal delovnega človeka tako kot je po  Huzingi (Huizinga, 1970) v 19. stol. v Evropi zamenjal delovni človek¹⁰ igrivega.
Nekatere dejavnosti, ki so sprejemljive v 'kontemplativnem življenju'¹¹, niso sprejemljive v aktivnem. Z vidika  integracijskih procesov ne gre več zgolj za 'represivno civilizacijo' reda brez svobode. Revitalizacija pojma napredka pomeni obenem tudi revita­lizacijo  ideje civilne družbe. Država blagostanja po Fetscherju 'dela' državljane vedno bolj odvisne od njenih uslug in jih na ta način  onesposablja za afirmacijo nove kvalitete življenja. Luk­suzno blago se prodaja le tedaj, če omogoča varljivo srečo. Samo družba z visoko stopnjo znanja in kvalifikacij je lahko zadovolj­na, če prav to ni svobodna družba. Sreče prav tako ne more biti v nezaposlenosti¹². Različni sloji imajo različne odgovore na vprašanji, koliko  delovnega  in prostega časa potrebuje posameznik  za  zadovoljitev svojih  bistvenih potreb in njegove kvalitete  zaradi enotnosti zdravega  človeka v zdravem okolju¹³. Eden izmed  razlogov  za različne  poglede na  ti vprašanji je tudi v različnih  smereh razvoja  dela  v postindustrijski družbi. Delo bo imelo bo več avtonomije,  samokontrole  in direktne usmerjenosti  na potrebe« (Robertson, 1987: 38). Robertson predvideva pozitivne spremembe dela v smeri ekološkosti, humanosti in zdravja, kar pa je tudi po 20 letih težko uresničljivo (npr. delo z azbestom in drugimi strupenimi snovmi, termonuklearke - primer Černobilske nesreče). Ker je delo s fizikalnega vidika manifestacija proste energije in s psihosomatskega manifestacija sposobnosti, bo tudi  v  postindustrijski družbi  od načina uporabe različnih tehnologij za izkoriščanje energetske  baze  odvisen način (samo)razvoja sposobnosti. Kot značilnosti  postindustrijske družbe se razvijajo servisne dejavnosti, samozaposlovanje in samozaupanje (Robertson, 1987: 42). To vodi k razvoju neformalnih ekonomij in odgovornosti.¹⁴
Tistim,  ki si ne morejo zamisliti drugačnega stila življenja  in iskanja sreče, se alternativni poskusi zdijo kot  nerealne  uto­pije.  Anders (1985) ne opozarja zaman, da obstoječa tehnologija zapira človeka v včerajšnji svet. Na individualni ravni želja  po drugačnih odnosih poraja drugačen način dela. Heglov koncept boja za priznanje dela (gr. tymos, nem. Anerkennung) je za Fetscherja predpostavka sreče. Različnost sposobnosti in interesov bo še dolgo ostajala kot pogoj izkoriščanja, dokler ne bomo drug drugega razumeli, aktivno spreje­mali  in si s tem dovolili, da čimbolj neovirano razvijemo naše sposobnosti.  Podobno  kot Fromm tudi  Russell  (1964) pripisuje precejšnjo krivdo za nesrečo večine ljudi industrijskemu  značaju dela, sebičnosti in premajhni odprtosti. Že danes  se  tekmoval­nost,  ki je za večino vir nesreče in negativnih  stališč,  vedno bolj povezuje s sodelovanjem, partnerstvom, sožitjem. To  pomeni, da  Fetscher ni mogel domisliti napredka in sreče  znotraj  indu­strijskega dela brez tendenc k njegovem prevrednotenju in objek­tivnim spremembam.
3.2.1. Blaunerjeva razlaga tehnološke odtujitve
Poznamo različne teorije odtujitve od optimističnih in zmernih do pesimističnih. Teorija Roberta Blaunerja spada v prvo skupino. V 'Alienation and Freedom' analizira Blauner (1964) položaj delav­cev  v grafični, tekstilni, avtomobilski in kemični  industriji. Odtujitev v industriji definira kot splošni sindrom,ki obstaja iz različnih objektivnih pogojev in subjektivnih občutkov, ki nasta­nejo  med  delavcem in njegovo sociotehnično sredino. Ocenjuje stopnjo  alienacije, ki jo določena tehnologija povzroča.  Pojem odtujitve razčlenjuje na štiri kategorije: 1. stopnja kontrole delavca nad delom, 2. stopnja smisla in smotra, ki se nahaja v delu, 3. družbena integracija v delo, 4. stopnja, do katere so delavci zakopani v svoje delo.
V teh vidikih občuti delavec nemoč, nesmisel, izolacijo in samoodtujitev. Blauner pokaže, na katerih področjih industrije je odtujitev večja in kje je manjša. Tekstilni delavci  se čutijo zelo odtujene, ker so premalo ustvarjalni. Njihovo delo je rutinsko  in  je  zaradi taylorizma podvrženo  ritmu  strojev.  V standardizirani  in  normirani  proizvodnji delavci  za  tekočim trakom  nimajo  skoraj nobenega pregleda in nadzora nad  svojim delom, kar jim ustvarja občutek nemoči.
Tiskarstvo je 'delo s smislom in namenom', ker ni visoko  specia­lizirano. Vsak proizvod se v nečem razlikuje od drugega. Samodisciplina ima prednost pred zunanjim nadzorom. Obrtniški značaj  te tehnologije  omogoča delavcem, da razvijajo veščine,  med  seboj komunicirajo,  se vključujejo v klube, sindikate itd.  Naftna  in kemična industrija sta avtomatizirani. Blauner dokazuje, da avtomatizirana proizvodnja integrira delavca kot celoto, ker mu  omogoča osebno kontrolo in angažiranost. Odtujitev med delavcem in upravo  je zanj posledica mehanizacije. Blaunerjeva razlaga subjektivnega občutka odtujitve je enostranska, ker teoretično ne upošteva mezdnega položaja delavcev v procesu proizvodnje, empirično pa predpostavlja diagnozo odtujitve le na osnovi odgovorov delavcev na vprašalnik. Avtomatizacija prinaša polarizacijo dela in ne kaže na to, da bi lahko tehnični napredek odpravil družbeno in  osebno odtujitev. Gallie (1978) je v svoji  raziskavi ugotovil, da so Blaunerjevi zaključki še najbližji stanju v britanski naftni industriji. Po Galliejevem mnenju sama avtomatizacija  nima vpliva na družbene pojave (na  integracijo delavskega razreda ali konsenz delavcev z upravo). Odločilnejši dejavniki vplivanja so v kulturnih pričakovanjih proletariata, stališčih uprave in ciljih sindikata. Ker pa se tudi ti dejavniki  spreminja­jo, je potrebno modifikacije dela proučevati z različnih vidikov.