Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

2.3 Verske izkušnje videnj
Biografska zgodba slovenske kristjanke in mistikinje M. Gornik (1835-1896), o kateri poroča Kraljičeva (2008) po razpoložljivih dokumentih, postaja danes čedalje bolj aktualna. Napovedala je, da bo Gospod približno 100 let po njeni smrti začel deliti milosti na njeno priprošnjo. Rodila se je v kmečki, revni družini. Pomagala je pri domačih delih, vendar pa se je obenem vedno bolj posvečala mističnim doživetjem z Jezusom še pred 1. obhajilom. Po tem ko je prvič srečala Marijo, si je želela, da bi ga ljubila prav tako kot njegova mati. Izžarevala je preprostost in blagost. Kasneje je neozdravljivo zbolela. Zelo potrpežljivo je prestajala telesno in duševno trpljenje. Pri drugem srečanju ji je Marija⁴¹ obljubila, da bo ozdravela in prejemala namesto zemeljskega nebeški kruh – evharistijo. Vsak dan je podoživ ljala Kristusovo trpljenje s svojim trpljenjem. Pokazala je izjemno vztrajnost pri hoji po ozki poti svetosti. Imela je zamaknjenja. Njeni uvidi v božje resnice so duhovni biseri. Med drugim je napovedala, da bo slovenski narod udarjen, če se ne bo spreobrnil, kar se je med 2. svetovno vojno tudi zgodilo. njeno poslanstvo je bilo trpeti za grehe drugih in klicati k spreobrnenju in pokori. K njenemu grobu pri Sodražici danes vedno bolj romajo verniki.
l. 2013 je bila 150. letnica lurških prikazovanj, ko se je Marija, Božja mati, prikazala preprostemu dekletu Bernardki Soubirours v Lurdu ob reki Gavi. Predstavila se ji je z izjavo »sem brezmadežno spočetje«. kot potrditev dogme o Brezmadežnem spočetju, ki jo je papež razglasil 1854. leta, torej štiri leta prej. Bernardka je bila najslabša učenka med sovrstnicami, danes pa ji je postavljen spomenik. Njeno glavno sporočilo je bilo, da svetu, ki je takrat že nakazoval smer proč od Boga z marčno revolucijo s številnimi nasprotovanji evangeliju in cerkvenemu oznanjevanju, pove, kje je tista rešitev, ki bo končno prinesla upanje in zmago dobrega nad zlim, življenja nad smrtjo.
Podobe večnosti, glasovi neskončnosti. Gorske verige Pirenejev se stikajo z nebom. Že na vse jutro Marijinega vnebohoda so ovce vidne na hribovju, človeške ovce pa v dolini. Prve so v animalični formi, druga pa so razbolele, trpeče, razdrobljeno zbrane in ubrane. Ponižno hrepenijo po dušnih pastirjih. Stoje pojejo, nanje pada nebeški dež, obliva jih nebeško sonce. Na desni strani neba se pojavi mavrica. Nato zazvonijo cerkveni zvonovi, duševni pastirji pa prihajajo v belih oblačilih, vijejo se kot kača, posedejo se kot sodni tribunal in nato odhajajo v dostojanstveni bleščavi mimo špalirja. Sledijo si mogočne besede v različnih nacionalnih jezikih. Prevzemajo nas prevzvišeni takti glasbe, izmenjujejo se napevi Ave Marija, hozane, glorije in alegorije. Obred je kot obed in obet in praznovalna manifestacija je kot manifest zadnjih bolnikov, ki bodo prvi pri Gospodu. Je že res, da različne oblike zavesti ne morejo shajati brez znamenitega izhodiščnega in končnega načela coincidentia oppositorum, toda tisto, kar se z njim in skozenj procesira, vedno znova preseneča, osupne in pomirja.
Procesije se po ulicah mesta Lurd vijejo v obliki množic s svečami. Pojejo, vzklikajo, vodje pa nosijo zastave. Organizirane so po nacionalnih skupinah. Ne gre več za športno olimpijado, ampak gre za versko olimpijado, na kateri različne nacionalne skupine tekmujejo za medalje večnosti. Kot športna olimpijada (npr. v Pekingu 2008) reprezentira omnipotentnost nacional nih predstavnikov človeške vrste pod geslom višje, hitreje, dalje, tako verska olimpijada reprezentira in simbolizira internacionalo nebeške slave sedaj in tukaj. Razliko med njima vidim v razliki med predajanjem določenim posebnim sposobnostim in splošno sposobnostjo predajanja.

Marija, Roža skrivnostna, nas vabi, da zaupamo, da bo Bog razodel tisto, kar je najlepše in najboljše. Mi ne moremo biti oznanjevalci skrivnosti, smo lahko le njeni varuhi. Svetovno znane osebnosti se pogosto prav zaradi razgaljene lepote in skrivnosti razblinijo v nič. Tihe veličine pa, tako kot Marija, svetijo skozi stoletja. Kako potrebni smo te njene notranje moči, ki zmore zadržati skrivnost v tihem molku. Kako potrebna je ta skrivnostna Mati današnji Cerkvi, ki se boji, da ne bo opažena in slišana. Marija, Roža skrivnostna, prosi za nas!

Irigaray (2012) kot filozofinja, lingvistka in psihoanalitičarka je življenje posvetila razmišja nju o spolni razliki. Dojema jo kot bogatenje, kot možnost dialoga, kot srečanje in kot trans formacijo. Pogosto je ta razlika izničena in feminilna plat stvarnosti poteptana. Izvor feminil nosti najde v Mariji iz Nazareta.

Irigaray (2012) želi v svojem delu Marijo rešiti dvojne pozabe: 1. pozabe, ki jo je pogojevala dvatisočletna Cerkev, posebno od časa ločitve Vzhodne in Zahodne Cerkve in 2. pozabe v sedanjosti, kjer ji je podeljena le vloga matere, s čimer postane sužnja in porok patriarhalnega družbenega reda. Irigaray se sreča z Marijo; Marija, ki je pristna, prikaza na takšna, kakršna je upodobljena v Evangelijih in kakršno so jo skozi stoletja slikali umetniki. Takšna Marija, ki ni v skladu s teološkim hladnim opredeljevanjem vzvišena in odmaknjena, je živa, utelešena; je varuhinja diha, diha, o katerem ničesar ne vemo, saj ga ne znamo poslušati in živeti. Marija ga čuti, varuje in prenese na svojega otroka, ki ga nosi pod srcem. Kultivira tišino, in to je njena skrivnost.
Za nova verska spoznanja so potrebne lastnosti ljubezni do Boga, ponižnost in predanost. Uvide poljske redovnice Marije Favstine (1905-1938) navdihuje sv. Duh sam in jih jo uči zapi sovati. Njeni zapisi v Osebnem dnevniku so podobni Terezi Avilski ali Janezovemu besedilu. Rojena je bila v preprosti kmečki družini. Tudi sama ni izobražena. Ne izhaja iz liturgičnih besedil. Predana veri je bila izpostavljena mnogim preizkušnjam. V samostanu Magdalenk – mater božjega usmiljenega je postala redovnica. Opravljala je nižja dela vrtnarice, kuharice, prodajalke v pekarni in vratarice. Njeno sporočilo je, da človeštvo ne bo ne bo našlo miru, dokler se ne bo obrnilo k Božjemu usmiljenju. Jezus je leča njenih hrepenenj, je sonce njenih zvez. Vse pridobitve so že v njem, čeprav se zdijo srca izgubljena. Nenavadna so pota Gospodova. Vedno znova nas obhaja drugačna milost, drugačen čas se brati z nami, nekatere želje se preobražajo v večno hrepenenje in to nazaj v darove, ki jih sprejemamo s hvaležnost-jo. Favstina je ostala zvesta navdihom z nebes. Zaslutila je trpljenje narodov, zlasti poljskega v drugi svetovni vojni.
Favstina je začela razumeti poroko svoje duše z Bogom. »Vse moje bitje se použiva v oceanu ljubezni in neizrekljivem mučeništvu. Moja duša je potopljena v srečo, ki izvira iz svete trojice, ki domuje v meni» (Winowska 2000, 231). Pravi tudi » S to milostjo sem potopljena v ocean luči, v katerem spoznavam Boga in sebe.« (ibidem 232) Srebrnina morja je neizmer-na. Zdaj vem, da se v njej odsevajo žarki božje milosti – vsa svetost svetlobe, vsa iskrivost iskrenosti, kromoterapija barv. Trobojnica zmage nad zlom. Jezus se pokaže Favstini z dvema pramenoma žarkov, ki pomenijo vodo in kri. Ti žarki varujejo dušo pred jezo Očeta. Kdor živi v njihovi senci, ga pravičnost ne bo zadela.
Favstinin dialog z odrešenikom lahko parafraziramo takele: »Ker si s svojim trpljenjem svet odrešil, si ti že vsa naša zgodba, vse naše veselje, vse naše spoznanje, ki ga ta hip premoremo, ves naš zaklad, zlatnina ogrlice, srebrnina preproge na površini morja, doprinos izgubljenih časov.« Kot vsi veliki mistiki, se je tudi Favstina obračala po pomoč k Odrešeniku na skrajni meji svojih moči. Slišala je klice Usmiljenega Gospoda.

Legenda pravi, da so se pri Camargu v Provansi izkrcale tri Marije, ki so prišle iz Palestine in jim pravijo Maries de la mer in Sarah. Po pridiganju o Jezusovem vstajenju so v nekaj mese-cih umrle. Na njihovem grobu je nastala cerkev. Romi, ki so živeli v teh krajih so Sarah šteli za pravo Marijo, ker je bila temnopolta. Cerkev se je prepričala o njihovi svetosti, ko so odkopali njihov grob in v njem našli relikvije, ki so bili značilni za prvotno krščansko čašče-nje. Camargue ima poseben križ, ki ga simbolizirajo vera - križ, upanje – sidro in ljubezen – srce.

Socialni psihologi radi opisujejo odklonske posameznike. Obstajajo pa tudi odklonske razme re, ker je meja med normalnim in abnormalnim premična. Neprijetno je slišati, da odklonske razmere ustvarjajo prav odklonski posamezniki v funkciji slabih vladarjev in diktatorjev. Videnja talentiranih posameznikov in posameznic mečejo kritično luč nanje, zato se jih njihovi predstavniki branijo. Ko so papeži v 14. stoletju v Avignonu zavozili svojo kariero, je Katarina Sienska uvidela, da se morajo vrniti v Rim in ko so se papeži v Rimu pregrešno 'izrodili', so jim protestanti postavili ogledalo resnice. Na ta način v zgodovini cerkve prihaja do merjenja moči namesto do izkazovanja svetosti in do vračanja od posvetne moči k svetosti. Sekularizacija je imela več razlogov in nerazumevanje tega procesa je eden izmed njih.

Podobno kot se klin s klinom zbija, se tudi luč prižiga z lučjo. Zato serija navdihov služi za nov navdih, tako kot serija videnj za novo videnje in serija prikazovanj za nova prikazovanja. Werfel (2008) pripoveduje pretresljivo zgodbo o Bernardki Soubirours (1844-1879), ki sprva ni nihče verjel njenim videnjem: ne starši, ne tako imenovani strokovnjaki za duševne bolezni, ne državni organi pregona in ne lokalni župnik. Njen vzpon k svetnici se prične februarja l. 1858 ko doživi pred votlino serijo zaporednih videnj Marije. Okrog nje se začnejo postopno zbirati množice, ki pa niso ničesar videle. Če videnja ne bi imela posledic v čudežih, bi šlo za njene subjektivne privide. Tudi cerkev je šele po štirih letih potrdila verodostojnost videnj.

Benetke so bile vir različnih navdihov za morska osvajanja in za umetniške stvaritve. Zdravniki, ki so se pred s kugo okuženimi bolniki zaščitili z maskami z dolgimi kljuni, so bili kasneje posneti v pustnih karnevalih. Smrke (2007) piše o človeku kot posnemovalcu (lat. mymesis in homo mimecreticus), ki posnema originale na vseh področjih življenja.
V Svetem pismu prevladujejo prilike – alegorije. Poznamo prilike o nerodovitni smokvi, o gorčičnem zrnu, o izgubljeni ovci, o vdovi in sodniku, o cestninarju in farizeju (kdor se povišuje, bo ponižan in obratno). Jezus rad govori učencem v prilikah – alegorijah. Prilika izhaja iz grškega parabole in nem. Gleichnis v Luthrovem prevodu. Hebrejska predhodnica te besede je mašal (primera, pregovor). Sejalec seje besedo – logos.
Juengel meni, da se božje kraljestvo izraža v priliki kot prilika. V nizu prilik se pojavlja kot polje, kjer rasteta zrno in plevel, kot gorčično zrno, kot kvas, skriti zaklad, trgovec, ki išče biser, mreža, vržena v morje. V prilikah jezika sta prikazano in prikazovanje, primerjanje in primerjano (lat. significata in signum), spoznavanje in spoznano (noeza in noema) hkrati navzoča. Ker gre za kraljestvo najvišjih pomenov, nekateri kot Janežič (2005, 2007) črpajo iz njih pesniške navdihe.⁴² Agamben (2008) pravi, da s. Pavel parabole redkokdaj uporablja, ker ne primerja dveh pojmov, ampak vidi nasprotne tenzije, kar v osebi sami.
Kristusovo rojstvo je vir neskončnega navdiha. Nič ni močnejšega kot ideja, za katero je prišel čas (Dyer, 2006). Pripnimo svojo življenjsko kočijo (coach) na zvezdo⁴³ repatico, severnico ali katerokoli drugo (Lukas), ki nam kaže pot v nenehno rojevanje nas za Boga in tega za nas. Lukasova vidi smisel v razdajanju svojih talentov za druge. Poriniti naprej voz svojega življenja, to ni vedno lahko. Življenje postavlja pred nas vsakovrstne izzive, nam hkrati ponuja različne izvire pomoči, včasih pa si na svojo pot sami postavljamo ovire. Elisabeth Lukas iz svojih življenjskih in terapevtskih izkušenj ve, kako pomembno je, da »privežemo svoj voz na kakšno zvezdo«. Kdor čuti, kaj ima zanj pravi smisel, kdor si zastavi jasen cilj, ta bo v življenju prišel dlje kot tisti, ki živi brezciljno. S praktičnimi primeri iz psihoterapevtske prakse pridobimo voljo in pogum ne glede na to, kje smo morda obtičali. Ko se načrti sesujejo, skušamo spet vstati. S trpljenjem so si utirali pota do zvezd mnogi svetniki/svetnice. Tudi sestra Jožefina Bakhita (lat. bakhus – bog sreče), hči božje ljubezni iz družbe kanosijank, je postala zgled odpuščanja in posvečenosti drugim.
Vsak si pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, ki jo tok življenja z medbesedilnimi vplivi drugih zgodb nosi v ocean življenja. Neizmerna je človeška domišljija pri oblikovanju jaslic od Bližnjega vzhoda Betlehema do srednjeevropskih slovenskih Brižin - Freisinga. Prek razstav jih poznamo skozi zgodovino diahrono in vsako leto po razstavah za božič sinhrono. Tudi v Sloveniji se ideja Društva prijateljev jaslic širi. Poznamo žive jaslice v Postojnski jami. Jaslice vseh cerkva v Piranu. Ne moremo opisati vseh krajev, kjer se jaslice pojavljajo in vseh časov, v katerih se obujajo. Epifanija človeka Boga je vsepovsodna nasmetenost hleva in očiščevanje nebeškega reda. Treba se je izprazniti (kenosis), da se z njihovim navdihom napolnimo.
Romanje v Poffabro v Italiji je bilo odlična ilustracija ideje, kako neskončno lepi so osvetljeni hlevi rojstva Odrešenika na obrobju gora. Obsije jih lunina srebrnina, objema jih nočna tišina, poljublja jih nebeška milina! Prav tako so pevski zbori v Messi decembra 2013 sozveneli v blagoglasni polifonijo izrazov ljubezni do Rojstva, do bližnjega in do novih povezav tam, kjer so bili pred sto leti prepadi, razdori norosti in bolečine soške fronte s Prve svetovne vojne.
Nismo omenjali vpliva glasbe in slikarstva na verske izkušnje. In vendar so jim verniki v zgodovini pripisovali velik pomen. Dober primer so gotske in baročne poslikave cerkva. Krona srednjeveške liturgije pa je peti Gregorijanski koral, ki reprezentira karolinško renesan so in vstajenjsko vzdušje s sugestijami za pravično življenje nasproti. . Gregorijanski koral je posebna oblika molitve, je zvočna ikona, po kateri Bog spregovori v srcu vernika. Njeno ozadje je svet tišine, iz tišine se rodi, v tišino se vrača. Je péta molitev oz. glasba, ki se moli. Predstavlja most med besedo, izraženo v molitvi, in njenim glasbenim izrazom. Melodije gregorijanskega korala so kot ladja, reka, po kateri tečejo svetlobna znamenja posvečenih besed. (Tone Potočnik)

Krščanska religiozna pismenost preganjanje s trpljenjem vključuje, kakor tudi smrt z vstaje njem. Humanizem je s tega vidika izpovednost, spravljivost, ponižnost in odpovedovanje, spreobrnenje, ne pa konvertitstvo. Učitelji religiozne pismenosti so Jezus, apostoli, svetniki, svetnice, ki so križev pot že prehodili. Romarji smo pa učenci. Krížev pot (lat. Via crucis) je likovna upodobitev Jezusovega trpljenja od trenutka, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Križev pot je poleg tega tudi molitev, ki jo verniki molijo, ko se spominjajo tega trpljenja. Križev pot poznajo Rimskokatoliška cerkev, Evange ličanska cerkev in še nekatere druge protestantske Cerkve.

Križev pot se je razvil iz pobožnosti romarjev, ki so v Jeruzalemu sledili Jezusovi poti od mesta proti Golgoti. Ob poti so se ustavljali in molili, ob tem pa so se spominjali posameznih pri zorov Jezuso vega trpljenja. Križev pot se je razširil po Evropi zlasti po 13. stoletju, zaradi pobožnosti svetega Frančiška Asiškega in njegovih učencev. Benedikt XVI je spremenil po men zadnjih treh postaj. Najprej na 12. postaji Marija obišče Jezusa, potem na 13. postaji umre in ga na 14. postaji položijo v grob⁴⁴.
Izziv križa je izziv sprejemanja življenja. Paradoksalno sodobnik umira prav na ta način, da se boji smrti in beži pred njo. Ivančić (2004) v dialogu z Jezusom posodobi pripoved o križu. Računati moramo na to, da nas ljudje okoli nas obsojajo bolj kot bi si zaslužili. Celo boljši prijatelji te sodijo in obsojajo. Jezus prav zato, ker je brez krivde kriv prevzame grehe in krivdo vseh. Ivančić (2004) tolaži: Vedi , da se na ljudi nikoli ne moreš popolnoma zanesti. Samo v Bogu je gotovost in nezlomljiva opora. Ta križ te osvobaja ljudi, na katere se opiraš in te opozarja, da se opreš na mene. Kadar te ljudje sodijo, moraš preiti na Jezusovi stran, kajti tudi Jezusu so sodili in ga obsodili. Ne brani se, ko te sodijo. Obsodba te ne more uničiti. Ne pusti te samega, marveč te pripelje k meni in te vodi v slavo. To je križ zame in zate. Ne boj se! Obsodba to so vrata k Jezusu. V krivični sodbi boš srečal mene in takrat te nihče več ne bo mogel obsoditi.
2. postaja: Jezus sprejme križ, sprejme vsakdanjost in mi govori: Lahko bi se branil in zahteval, da me branijo. Lahko bi rekel: Nedolžen sem, zakaj naj bi trpel? Toda sprejel sem križ brez kritiziranja. Križ je vsak trenutek življenja. Lahko ga sprejmeš ali zavrneš. Lahko pred njim bežiš, ali mu stopiš naproti. Jaz sem ga sprejel. Sedaj veš, kje me lahko najdeš. Tvoja moč ni v tem, da bežiš. Vsak trenutek zahteva odločitev, da pustiš svoje in kreneš za menoj! To je drugi križ. Redki ga prepoznajo. Ljudje iščejo nenavadne križe, a križ je tu v sprejetju vsakdanjosti. Po križu, ki ga sprejemaš, dobivaš velike milosti in tvoja vera raste, kakor se zlivajo potoki v reko in ta v ocean življenja. Sodobnik bi storil vse, da bi se križa odkrižal, zato mu je Jezus nesmrten zgled. Vidimo, da je Bog zvestoba, ker je ljubezen. Na vsaki postaji nam Jezus daje zgled, kako se v celoti predajati. To je popolno razlaščanje -ničesar, kar smo si pridobili na tem svetu, ne bomo nesli s seboj. Zato je ključno, da se vedno soočamo s predstavami navezanosti in nenavezanosti.
Po romanju v Počervinj v Italiji 17. maja 2013 sem predstavil naslednjo Meditacijo na zadnje tri faze našega življenja⁴⁵
Moto: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«.
Najprej poiščemo tih kotiček in se v njem umirimo z dihanjem. Vdihavajmo Jezusa in izdihavajmo Kristusa, dokler nas ne prevzame spoznanje, da se je Jezus Kristus rodil, umrl in vstal, da bi nas odrešil. V duhu vidimo, kako z njim tudi mi radostno nosimo sveti križ, življenja luč. Pod njim padamo in vstajamo, s spremenljivo srečo prevladuje v nas zdaj umetnost življenja in drugič umetnost umiranja (lat. ars vivendi in ars moriendi). Predstav ljajmo si, da hodimo po naši poti križevega pota od krsta do krste. V Jeruzalemu je to ulica Via doloroso, po kateri je Jezus Kristus hodil in nosil križ na Golgoto.
Predstavljajmo si, da smo tudi mi že prišli na 13. postajo. Tu doživljamo rekapitulacijo našega življenja in kratke zgodovine človeštva do tega trenutka. Uvidevamo razliko med vsoto naših grehov in grozodejstev zgodovine, ki smo ji bili priča in prihajajočo sintezo božje milosti. Ob zadnjih mukah občutimo, da nam prihajata nasproti Marija in Jezus, kakor naša mati in naš Oče. Zazrimo se v njun ljubeč pogled. Občutimo olajšanje naših bolečin. Občutimo mir, ki nam podarjata. Smrti, ki se nas polašča, se ne bojimo več. V pogledu v Jezusove vstajenjske oči občutimo, kako smrt izgublja ost svoje boleče moči. Zmolimo molitev o božji vsemogočnosti in njegovih čudovitih delih ter recimo kakor Jezus »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo«. Popolnoma verjamemo, da smo v Kristusu, tako kot je Kristus v Očetu in Oče v njem.
Na 14. postaji slišimo rekviem za našo telesno smrt kot preludij v večno ljubezen (fr. l' amour eternel). Slišimo krike groze in vzklike božjega usmiljenja. Predstavljajmo si baziliko Jezusove ga groba v Jeruzalemu, ki je obenem bazilika njegovega vstajenja, tempelj odrešenja v evharistiji. Spominjamo se, kolikokrat smo prejeli evharistijo kot dokaz, da Jezus živi. Poljubimo njegov prazen grob in se polni zaupanja na angelskih krilih očiščujočih posthumnih spominov podajamo v neznane svetove.
Naposled dočakamo naše vstajenje. Ko že mislimo, da je pot bolečih spominov neskončna, se pojavi pred nami jutranja zarja večne nedelje nenehnega praznovanja, kontingenca novih nebes in nove zemlje, stik dveh prstov Mojzesa in Boga na Michelangelovi sliki. Zagledamo božansko svetlobo, ki je prima in ultima, alfa in omega sijaja resnice Božje Besede, večnega sonca sreče. Vidimo to, česar še nikoli nismo videli in slišimo to, česar še nikoli nismo slišali. Vidimo in slišimo slavje troedinega Gospoda v obličju njegovega zmagoslavja. Prostorje Gospodovih občestvenih prostorij je obzorje lepote vseh obzorij, veselje vesolij. Ostanimo nekaj časa v tem stanju, dokler se ne prebudimo v svetlobo dneva.
Nekoliko drugačna meditacija zadnjega tridnevja pa je:

Kakor Gospod zbira procesije svojega ljudstva pod bandero zmagoslavja, tudi mi zbiramo svoje vdihe in izdihe pod zastavo sožitja. To je naš zakon, naša strast in naše samospraše vanje, kdo smo in čemu. Smo padli Prometeji. Prosimo te Gospod, da lahko po navdihu tvojega nauka izdihnemo svoje strahove v bližnje in daljne grobove od Auschwitza, Katowitz, Hude jame, Kočevskega roga, Hirošime in Fukušime…Maranata - pridi Gospod, da s teboj vdihnemo vase upanje na Vstajenje.
Po velikem petku pride tiha sobota. Blagoslavljanje velikonočnih jedi je blagoslavljanje naših medsebojnih vezi in prisrčnih moči, vigilije luči. Vdih se druži z izdihom v trenutku noči, ko se Zemlja druži z Nebom na obzorju. To je znamenje za sveto poroko v nedeljo. To sva jaz in ti. William in Katarina na kraljevski predstavi. Posvečena vdih in izdih se srečujeta kakor dva papeža v Rimu. To pa je šele preludij gostje pri vstalem Gospodu. Predstavljajmo si, da smo z vsakim vdihom bližje vstajenju in z vsakim izdihom dlje od trpljenja. Vsaka postaja je nova predaja, je nova stopinja v izpolnitvi. Vsak pogum za trpljenje se druži z upanjem na vstajenje. Vsaka izguba je v Njem pridobitev, za vsakim izdihom pride vdih večnega življenja in božje slave. V dnevih rastoče svetlobe, je vse manj teme. Po vsaki temi je sij večne luči svetlejši.

Predstavljajmo si, kako smo vzdržljivi, kako smo v minljivosti neminljivi, kako smo v svojih mejah brezmejni, pomladno cvetoči kakor pravkar ozelenele poljane. Novi sokovi se pretakajo skozi naša drevesa večnega življenja. When everything changes, change everything. Ko smo sami sprememba, smo korenine in deblo, iz nas pa brstijo listi dnevnih dogodkov.
Ko se zavemo, da imamo dovolj navdihov in idej za nadaljevanje križevega pota, se obrnimo na bok, vstanemo in odpremo oči.
Apokalipsa v smislu odkrivanja, odstiranja temeljne skrivnosti človeka, življenja, sveta in njegove prihodnosti ima gotovo vrednost simbolne reprezentacije. Apokalipsa kot književna zvrst je vedno nastajala v času stisk in preganjanj. Judovske apokalipse so nastajale v obdob jih grških in rimskih preganjanj. Judovstvo pozna t. i. medzavezno literaturo, ki je nastajala v času vdora tujih ideologij v judovstvo in propadanja njenih temeljnih institucij, kot sta tempelj in kraljestvo. Veliko apokaliptičnih spisov najdemo tako med kumranskimi rokopisi. V trenut kih preizkušenj se je utrjevalo prepričanje, da edino Bog lahko razreši odpad od vere in izpol ni najgloblja človekova hrepenenja.
Božje mesto je simbolno, ne moremo mu določiti lege zemljepisno mu, niti ga opisati, kakšno je. Vse podobe, ki ga poskusijo opisati  in govoriti o njem, so vzete iz vsakdanjega življenja človeka. Razlog zato je v tem, da si tudi simbolno stvarnost človek nekako predstavlja, tako da jemlje podobe iz življenja. Na primer: močno utrjeno mesto, mesto z dvanajstimi vrati, ki je zelo odprto, stoji na dvanajstih temeljih. Avguštin nam daje močno teološko sporočilo. Edi ni, ki ga je zagledal v videnjih, je bil apostol Janez, ki je že za časa življenja slonel na Jezuso vih prsih.  Na vprašanje, kdo je Bog tega božjega mesta, bi lahko odgovoril z besedami iz knjige Razodetja. On je njegov glavni temeljni kamen in hkrati njegovo sonce, ki ga razsvet ljuje. O tem, kje to mesto obstaja in kakšno je nam spregovori apostol Janez, ko piše Razodet je na otoku Patmosu. Vse, kar je Avguštin napisal O Božjem mestu, ima svoj temelj v Svetem pismu.