Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52

Stopnje (Glej wikipedia)

Approximate Age	Virtues	Psychosocial crisis	Significant relationship	Existential question^]	Examples
0-2 years	Hope	Basic Trust vs. Mistrust	Mother	Can I Trust the World?	Feeding, Abandonment
2–4 years	Will	Autonomy vs. Shame and Doubt	Parents	Is It Okay To Be Me?	Toilet Training, Clothing Themselves
4–5 years	Purpose	Initiative vs. Guilt	Family	Is It Okay For Me To Do, Move and Act?	Exploring, Using Tools or Making Art
5–12 years	Competence	Industry vs. Inferiority	Neighbors, School	Can I Make It In The World Of People And Things?	School, Sports
13–19 years	Fidelity	Identity vs. Role Confusion	Peers, Role Model	Who Am I? What Can I Be?	Social Relationships
20–39 years	Love	Intimacy vs. Isolation	Friends, Partners	Can I Love?	Romantic Relationships
40–64 years	Care	Generativity vs. Stagnation	Household, Workmates	Can I Make My Life Count?	Work, Parenthood
65-death	Wisdom	Ego Integrity vs. Despair	Mankind, My Kind	Is It Okay To Have Been Me?	Reflection on Life

Teh osem stopenj v razvoju osebnosti po Eriksonu (1983, 2014) kažejo, da je razvoj človeka kot posameznika dolgotrajen, vseživljenjski proces. Proces razvoja določene osebnosti poteka v socializacijskem procesu v odnosu z drugimi in do drugih in do sebe. Gre za medosebni odnos, ki je podprt in ustvarjalen, če omogoča, da mlad človek razvija svoje potenciale, da uspešno prebrodi krize v skladu s človeško naravo. Represivni odnos se pretvarja v (simbolno) nasilje. Tudi takšna vzgoja in izobraževanje lahko dosegata uspeh, a vedno za ceno psihičnega zdravja in z deformacijami osebnosti.

Eriksonova shema kaže, da človek prehaja od hedonskih vrednot, povezanih s telesnimi potre bami in uživanjem, k potenčnim oz. kompetitivnim vrednotam, povezanih z uspešnostjo in dosežki, nato k etičnim vrednotam, povezanih z dolžnostjo in odgovornostjo, ter v starostnem obdobju končno k duhovnim vrednotam smisla in izpolnitve. Ta hierarhija predstavlja tudi težnjo k samopreseganju. Tudi po Diltsovi piramidi je jasno, da čim višje je določena vrednota na ravni te hierarhije, tem bolj vodi k temu cilju. Poslanstvo kot nadosebna identiteta utemeljuje vsa naša dejanja. Poslanstvo skuša presegati nihilizem v vsakdanji praksi. Danes razvojni psihologi razvrščajo obdobja osebne rasti drugače. Razvojne faze niso več točno določene.
Potreba po naslednji stopnji nastane zaradi krize na prejšnji stopnji. Pozitivna rešitev konflikta na vsaki stopnji vodi do kakovostnega razvoja, ki posameznika oblikuje z upanjem, voljo, smotrnostjo, usposobljenostjo, zvestobo, ljubeznijo, skrbnostjo in modrostjo. Negativno reše na kriza, ki se kaže kot regresija, represija, nazadovanje, vodi k nevrotičnim pojavom in patološkim deformacijam osebnosti⁴.
Za današnje stanje človekove patološkosti je najbolj poučen uvodni esej »Zdrava osebnost in njena rast skozi krize«, v katerem avtor genialno predstavi osem faz človeškega življenjskega ciklusa od detinstva do starosti in specifično obravnava tudi krize, h katerim vodi vsak od sta dijev in ponudi razrešitve, ki omogočajo nadaljnjo rast do končne osebnostne integriranosti. Osrednji esej »Razvoj ega in zgodovinska sprememba« je izbor izčrpnih zapiskov, s kateri mi je Erikson spremljal klinično opazovanje ljudi v socialnem okolju skozi čas.

Zadnja razprava, »Problem egoidentitete« (Erikson, 2014) analizo osebne identitete skozi nje govo biografsko, razvojno, klinično in družbeno dimenzijo. Erikson (1902–1994)⁵ je eden najpomembnejših razvojnih psihologov psihosocialnega razvoja, pri kateri je Freudovo teori jo petih faz psihoseksualnega razvoja nadgradil v osem človeških razvojnih faz (iskanja egoidentitete). Le uspešna rešitev vseh osmih razvojnih nalog lahko pripelje človeka do zrelo sti, v kateri je spravljen s tem, kar je, s tem, kar je kdaj bil, in s tem, kar še pride, vključno z biološko smrtjo. Primerljiv je s kasnejšo Gravesovo teorijo 9ih stopenj razvoja človeštva. Ni gotovo, da bo današnja individualistična civilizacija rešila probleme na tej stopnji za nasled njo stopnjo sožitvene solidarnosti.

Erikson (1983) je verjel, da družbena stvarnost načelno omogoča zdravo povezovanje zahtev družbe in potreb posameznika v celoto. Osebni in družbeni ustroj nikoli nista toliko vsaksebi, da ne bi moglo priti do povezovanja v celoto, čeprav nista kot Gelinxovi uri, ki bi tekli sinhro no. Podobno kot Assagioli je predpostavljal sposobnost jaza za združevanje različnih vidikov istovetnosti posameznika, vendar pa mu za razliko od Assagiolija neidentiteta pomeni slabost. Danes vemo, da gre v rastoči neenakosti za močno izključevalnost večine od manjšine bogatih z njihovo negativno selekcijo. Od tod nevarnost rasizma, genocida, vojn, onesnaženosti. Jasno je, da niti družbe niti individualne osebnosti ne rešujejo razvojnih problemov enako uspešno.
Erikson (1983) je zanemaril nezavedne potlačitve, ki močno vplivajo prav na dejavnost jaza. Vodilo in ciljno zasnovo identitete je težko ločiti od prilagojenega ideala zaradi ugodja in koristi družbeno dobro integrirane osebnosti. Nekateri (npr. Adorno) so kritizirali njegov model. Družba deluje socialno inkluzivno in ekskluzivno hkrati, vendar pa to ni uravnoteže no. Nekatere osebnosti prav zato niso integrirane, ker družba potrebuje njihov deloholizem in jih zato tudi prek različnih družbenih aparatov pohablja. Premalo je raziskano vprašanje interakcije med osebnimi in družbenimi krizami. Zaradi pregorelosti se trajnem stresu odrasle ga vsa 4 obdobja faz otrokovega razvoja kot so: 1. varen sem, 2. sem vreden in sprejet, 3. sem sposoben, 4. smem biti to, kar sem s seboj in v odnosu z drugimi, poškodujejo zlasti zato, ker ni razvil rezilientnosti do teh vplivov.
Nenehno (pre)oblikovanje samega sebe zahteva spremembe tudi na področju vzgoje in izobra ževanja. Nenehna refleksija, spodbujanje ustvarjalnosti ipd. postajajo pomemben del soočanja z zahtevami družbe tveganja, negotovostjo postmodenistične družbe in s tem tudi pomemben del vzgojno-izobraževalnega procesa. V tem kontekstu je zanimiva Meluccijeva teza, po kateri so zahteve po enakosti (enakopravnosti), ki so bile vodilna ideja industrijske revolucije in tudi vzgoje in izobraževanja, danes nadomeščene z zahtevami po različnosti.
Vsak ima svoje ime. Posamezniki, umetniki in akademiki z vsega sveta spregovorijo o pome nu in namenu osebnega imena z vidika posameznika in družbe. Slikoviti primeri iz zgodovine, popularne kulture in vsakdanjega življenja razkrivajo razloge za spremembo imen ter nas pripeljejo do preimenovanja, ki je odmevalo v Sloveniji in zunaj njenih meja.

Leta 2007 so se trije umetniki včlanili v Slovensko demokratsko stranko (SDS) in uradno prevzeli ime Janez Janša. Čeprav so to storili iz osebnih razlogov, so se njihova zasebna življenja prepletla z njihovim javnim umetniškim delovanjem na načine, ki jih nihče ni mogel predvideti. Preimenovanje, označeno kot umetniško dejanje, je sprožilo celo vrsto interpre tacij v domačih in tujih umetniških krogih, med novinarji in v splošni javnosti. Različne osebe se lahko pojavljajo pod istim imenom in priimkom.

Posameznik je izoliran in nedejaven v svetu sprememb le v solipsistični in skepticistični ina čici (npr. Berkeley). Po različnih definicijah je delovno, komunikativno, vzgojno, vedoče, kulturno in družbeno bitje. Danes se ne sprašujemo o identiteti kot taki, ampak o spremen ljivosti identitete t. j. o njeni dovzetnosti za spremembe.
Osebna identiteta postaja vse bolj izmuzljiva, ker je človek vse bolj raztreščen (patchwork). Ravno problematiko oblikovanja identitet, nenehnega (pre)oblikovanja sebe analizira Me lucci (1996). Pravi, da postaja odgovor na vprašanje, kdo sem, vse bolj zapleten. Tudi Jezus vpraša svoje učence: kdo pa vi mislite, da sem. E prav razumem to vprašanje, je potrebno, da svoje identitete razumemo znotraj enosti svete trojice.
Nenehno sicer iščemo trdne točke naše identitete, toda celo v okviru lastne avtobiografije se težko razpoznavamo. Iskanje varnih nebes zase postaja neverjetno kritično početje. Posameznik se mora nenehno sestavljati v kontekstu dogodkov, v katere je vpleten. Svet v kontekstualnem smislu od posameznika zahteva, da se nenehno spreminja in pri tem ohranja samega sebe, sebe kot osebo. Konstitutivne dimenzije sebe – čas in prostor, bolezen in zdravje, spol in leta, rojstvo in smrt. Na te razsežnosti je težko odgovoriti.
»Posameznik si razvija svojo identiteto v interakciji z drugimi ljudmi, v kateri postopno spoznava različne vloge: vlogo otroka, odraslega, učenca in učitelja« (G. Herbert Mead. V: Jank, Meyer, 1994, str. 121). Prav te komunikacijske sposobnosti so pogoj za človekovo svobodno in enakovredno spletanje najrazličnejših poklicnih in drugih javnih odnosov.
Vsaka šola najde svoje mesto med koncentričnimi identitetami s svojim konceptom (ki je navadno razviden že iz njenega imena), edukacijskimi cilji in pedagoško-didaktičnimi izvedbami. Kako lahko šola kot ustanova sooblikuje identiteto vsakega učenca bomo ugotav ljali v zadnjem, 6. poglavju.
Oblikovanje identitete je tudi eden izmed glavnih ciljev mednarodnega RP Identiteta mnogo terih izbir (Kroflič, 2008)⁶. Projektno sodelovanje omogoča, da sodelujoči različnih starosti opozarjajo na pomen kontinuirane skrbi za identitetni razvoj otrok in mladostnikov. Tisti, ki so vključeni v RP imajo priložnost, da preko mrežnih povezav vzpostavijo komunikacijo, spoznajo raznolikost okolij in jo povežejo s svojimi vsakodnevnimi izkušnjami. Pri tem izhajajo iz naslednjih teoretičnih načel projekta: 1. človekove oz. otrokove pravice, 2. sinhroni zacijska didaktika, 3. mnogotere inteligence, 4. empatija, 5. indukcija, 6. sistemski način mišljenja in ustvarjalnost (glasba).
Vsak izziv lahko vidimo kot priložnost ali težavo odvisno od tega, kdo in kako to opazuje. Globalno upravljanje (marketing) kot tržno vodenje (leadership) je v 21. stoletju soočeno s strahotno hitrim razvojem vseh vrst digitalne tehnologije, presenetljivo rastjo marketinga v vseh dejavnostih s ciljem, da splošno družbeno blagostanje zamenja s profitnimi ali birokrat skimi cilji (Bunc, 2007, 20-21).
Osebno identiteto se da tudi zlorabljati. Osebna identiteta, ki vključuje relacijo, kaj čutim in kako me drugi vidijo, je bila Goffmanov glavni raziskovalni problem. Zanimal pa ga je pog led z dna družbe. Proučeval je proces, v katerem posameznik razvije osebno identiteto na osnovi interakcij z drugimi ljudmi. Določene reakcije drugih nas potrjujejo ali pa označujejo odstopanja. Določena značilnost se posploši na človeka kot celoto, kar Goffman imenuje stig matizacija. Ekstremi klerikalcev in liberalov so pogosto stigmatizirani.
Goffman je proučeval je tudi vpliv totalne institucije (stroga pravila) na posameznika: totalna institucija hoče izničiti posameznikovo identiteto, zato ljudje razvijejo posebni mehanizem, ko se prilagodijo samo površinsko, na skrivaj pa ohranjajo svojo paralelno kulturo. S tem zaš čitijo pojmovanje sebe in se upirajo manjvrednim identitetam, ki jim jih poskušajo vsiliti moč nejši (subkultura pritoževanja). Goffman je s tem prispeval k uvajanju bolj fleksibilnih oblik skrbi za bolnike z možnost jo pogajanja in sodelovanja vseh vključenih. Identifikacija s stigmami Kristusovih ran je možna le tako, da presežemo sami sebe. Čim nižja sta pedagoška in politična kultura, tem bolj je stigmatizacija orodje groženj in poniževanja. Naloga posamez nika je tedaj preraščanje stigme.

Starši identificirajo otroka po imenu. Pozneje identiteto oblikujemo tudi sami. Naš organizem se nenehno spreminja. Skelet se spremeni v 3 mesecih, jetra v 6 tednih, koža v 4 dneh, spremi nja se sladkor v krvi, krvni pritisk, DNK vsake 3 mesece. Možgani se nenehno spreminjajo, ker so plastični. Tudi naše okolje se neopazno spreminja. S tega vidika je identitete konstanta in kontinuiteta v spremembah.

Odnos med osebno in šolsko identiteto lahko opazujemo tako kot identiteto, ki nastaja med drugima dvema sistemoma v interakciji medsebojnih vplivov. Avtorji (Kobal, et al., 2004) opredeljujejo osebno identiteto kot konfiguracijo osrednjih razlikovalnih značilnosti (traits). Te značilnosti se lahko v teku osebinega življenja spreminjajo. Samopripisovanje v določeni kulturi je izraženo v političnih izjavah, v kulturnem življenju in drugod.
Tako kot različne identitete varirajo glede na njihov osrednji pomen, tako so tudi ugotovljene občutne individualne in kulturne variacije v stopnji, v kateri so ti različni aspekti osrednji. Med temi značilnostmi so lahko močni konflikti. Očitno je, da ne gre le za eno identiteto, ampak za več. Zato ni vseeno, ali togo trkajo druga ob drugo, kakor pri Huntingtonu civiliza cije, ali pa zaradi pridobljene prožnosti prehajajo ena v drugo po interferenci.
Iz zgodovinske prakse vemo, da je medkulturne stike lažje razdreti kot pa jih vzpostavljati. Multikulturnost je še vedno problem, ko se znajdemo v območju interkulturnosti, kjer se odigravajo vsakršne interakcije v območju raznolikosti. Identitete, tradicije, običaji, simboli, religije in različne govorice opredeljujejo prostor srečevanj, torej družbeni prostor multikultur nosti. Vsak pripadnik določene religije se želi identifici4rati s to skupino in se razlikovati od drugih. Nikakor si je ne prisvajamo le s subjektivno predstavo. Izbire določene religiozne vere je pravica, prakticiranje pa je stvar etike.
Globalizacija postavlja oblikovanje osebne in nacionalne identitete pred vedno nove izzive, ki zahtevajo odgovorno in načrtno edukativno delovanje. Sposobnost kritičnega reflektiranja in sprejemanja lastne osebne in kolektivne preteklosti sodi med ključne vzgojne in izobraževal ne dejavnike. Kritično, a spoštljivo in »ponižno« učenje iz zgodovine nam pomaga obliko vati skupne simbole in vrednote, ki omogočajo transparentno in suvereno vizijo prihodnosti v glo balnem svetu. V tem kontekstu je hermenevtična parafraza biblične vloge »skrinje zaveze« dobrodošla primerjava, ki tudi sodobnim edukacijskim prizadevanjem na polju državljanske vzgoje nudi potrebno orientacijo.
Sodelovanje pomeni tudi pomoč za samopomoč v smislu svetovanj, terapij, treningov. Za črpa nje človeških virov (human resource management) obstaja večje soglasje kot kdajkoli doslej. V zadnjem času tudi raziskovalci v različnih ustanovah pri vključevanju v projekte EU rabimo pomoč. Organizacij, ki se ukvarjajo s formalno stranjo prijavljanja je več ena izmed njih je Knowledge centre⁷, ki je vodilna zasebna raziskovalno razvojna organizacija z dejavnostjo svetovanja na področju pridobivanja in črpanja nepovratnih sredstev. Razvija nove proizvode in storitve namenjene pomoči uporabnikom nepovratnih sredstev. Stranke jih skozi njihovo deset-letno prisotnost na tem področju poznajo kot stabilnega in zaupanja vrednega partnerja. Z njihovimi bogatimi referencami se vključujejo v projekte na vseh nivojih pridobivanja in črpanja nepovratnih sredstev, raziskovalcem pa smo posebej poznani kot koordinatorji za administrativno finančne vsebine in kot svetovalci pri pripravah na revizijo.

Preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti je še ena prednostna naloga EU zaradi dolgoroč nih posledic za ekosisteme in državljane. Okvir politike EU za ustavitev izgube biotske razno vrstnosti v Evropi do leta 2010 in naprej je večinoma že postavljen, za dosego tega roka pa moramo še pospešiti izvajanje.

Spodbujanje ekoloških inovacij je bistveno, če želimo uspešno odgovoriti na ta vprašanja in tudi na druge okoljske izzive, kot so onesnaževanje zraka in vodá, ustvarjanje odpadkov in netrajnostno izkoriščanje virov. Resnično bomo napredovali le, če bomo razvijali na vseh ravneh in ne le z novimi okoljskimi tehnologijami po vsej EU.⁸
Ideje o mejah gospodarske rasti izhajajo iz poročila Rimskega kluba v začetku 70. let⁹ Družbene spremembe so bile v 20. stoletju bolj radikalne kot katere koli druge spremembe v zgodovini človeštva. Izginjajo družbene skupine, brez katerih si pred stotimi leti enostavno niso znali predstavljati gospodarstva (kmetje, delavci, služabniki). 20. stoletje je bilo stoletje kapitala (lastniki delovne sile so enostavno za svoje preživetje potrebovali kapital).
Že pred prehodom v 21. stoletje pa se je pokazalo, da je kapital postal odvisen od znanja. Zato je brezposelnih največ med fizičnimi delavci in najmanj med intelektualci. Gre za investicijo v znanje: industrijska družba se spreminja v družbo znanja. Tako po kmetih, služabnikih in delavcih se v razvitih deželah pojavljajo delavci z znanjem (knowledge workers). Ti bodo do konca dvajsetega stoletja po Druckerjevih besedah predstavljali najmanj tretjino aktivnega prebivalstva.
Investicija v znanje je investicija v proizvodnjo in ne obratno. Za različne naloge so potrebna bodisi fizična usposobljenost in motorična znanja, za druga pa so potrebna intelektualna znanja. Pogosto gre za kombinacijo različnih znanj, če hočemo priti do zaželenega rezultata. Ne gre le za šolska znanja, temveč znanja kot rezultat nenehnega učenja. Nenehno učenje je tudi naloga, ki jo Unesco uvršča med prioriteto izobraževanja v prihodnosti.
V zadnjih 25ih letih se je globalizacija dejavnosti najprej pokazala v gospodarstvu. Sproščanje predpisov in odpiranje finančnih trgov, ki ju pospešujejo dosežki informacijskih tehnologij, krepijo občutek, da ti trgi niso več zaprti oddelki tržišča velikega svetovnega kapitala, ki ga obvladuje peščica velikih finančnih središč. Svetovni finančni trgi, za katere je značilna logika kratkoročnih ukrepov, niso več odsev težav gospodarstva kake države, temveč marsikdaj od tega, kar določajo njeno nacionalno gospodarsko politiko.
Strinjamo se lahko, da je »kapital« ime nečesa, kar danes – kot že vsaj zadnji dve stoletji – obvladuje družbeno realnost. Hkrati se lahko strinjamo, da je »kapital« v pomembnem smislu tudi ime problema te realnosti in nasploh osrednji pojem leve kritične teorije. Toda, ali zares znamo razmišljati o njem? Podobno kot kapital sam neujemljivo nadvladuje družbeno življenje, tako se zdi, da pojem kapitala obvladuje in določa naše mišljenje te realnosti, ne da bi bil sam razčlenjen.

Vsakdanja misel si tu pomaga tako, da kompleksnost abstraktnega pojma nadomešča s kon kretnostjo podobe, tj. kapital razume na način, da ga spoji z njegovimi oprijemljivimi, upodob ljivimi nosilci: odvisno, koga vprašamo – kapital lahko pomeni pohlepnega izkoriščevalca s cilindrom in monoklom, inovativnega enterpreneurja, kopico bolj ali manj sofisticirane mašinerije ali pa, najneposredneje, zajeten kup denarja. Toda že, ko se soočamo s procesi financializacije, s katero se kapital, kot se zdi, vedno manj trudi nadevati si slikovito in oprijemljivo obliko, postane povsem jasno, da je treba ta izmuzljivi pojem zagrabiti drugače. 

Hkrati pojem ne megli le vsakdanjega pogleda, precejšno zmedo povzroča tudi v znanstvenem okolju. So odkrivanja novih vrst ne-ekonomskega kapitala – socialnega, kulturnega, človeškega – v resnici konceptualno smiselna? In na drugi strani, ali kapital sploh res uspe razumeti ekonomska znanost sama, ki v svoji neoklasični podobi povsod vidi predvsem horizontalno tržno interakcijo avtonomnih racionalnih posameznikov?
Naj nam gre za kritiko dominantnega diskurza (»privabiti je treba kapital«)  ali za poskus artikulacije alternative (»odpraviti moramo kapital«), danes ni nič manj kot kadar koli prej smiselno lotiti se premisleka o tem zagatnem pojmu, obuditi uvid, da pri njem ne gre zgolj za tehnični koncept, temveč za nekaj, kar vzpostavlja družbeno ontologijo modernosti.

Dogodek je nastal v soorganizaciji Inštituta za delavske študije, knjigarne Azil in založbe Sophia ter ob podpori Javne agencije za knjigo RS.

Gospodarska soodvisnost je pogoj, da industrijske krize najrazvitejših dežel tako širijo po vsem svetu in se na različnih koncih pojavljajo povsem nepričakovano. Velika gospodarska združenja morajo to negotovost in nova tveganja vključiti v svoje strategije. Stihijska globalizacija je prej spremenila gospodarski zemljevid sveta kot mu humana vizija določa njegove razvojne meje^..
Na robu tihega oceana so zrasla nova središča živahne rasti, ki temeljijo na svetovni trgovini. Globalizacija, ki od vsake države terja sposobnost, da opredeli svoje posebne prednosti za sodelovanje v razvoju mednarodnih gospodarskih odnosov, še poglablja prepad med zmago valci in poraženci v tem razvoju. Globalizacija poglablja neenakost, ko vzpostavlja znanstvena in tehnološka omrežja raziskovalnih centrov in velikih podjetij po vsem svetu. V ta omrežja lahko vstopajo predvsem tisti, ki imajo kaj prinesti: informacije ali denar. Raziskovalci in podjetniki najrevnejših držav so največkrat izključeni iz njih. Tako se prepad v znanju širi, to pa odriva tiste z manj znanja na rob dogajanj. In nazadnje še hujša grožnja, da se bo tudi kriminal globaliziral. Večja prepustnost mej za informacije in denar lajša nezakonito trgovanje z mamili, orožjem, jedrskimi snovmi in celo z ljudmi, omogoča ustanavljanje terorističnih in zločinskih mrež ter razširja pranje denarja.
Žal je revnejše prebivalstvo še nadalje izključeno iz tega tehnološko-informacijskega razvoja. Prav tako več kot polovica svetovnega prebivalstva nima dostopa do različnih storitev, ki omogoča telefonsko omrežje. Negativni učinki informacijskih sistemov; še vedno dragi in za mnoge dežele težko dostopni. Nadzor nad temi sistemi velikimi silam ali pa zasebnim inte resom omogoča, da kulturno in politično vplivajo na ljudi, posebej na tiste, ki jih izobraževanje ni usposobilo za razvrščanje sprejetih informacij po pomembnosti, za njihovo razumevanje in vrednotenje. Izobraževanje ima pomembno vlogo v vseh prizadevanjih za obvladovanje bujno rastočih in prepletajočih se komunikacijskih omrežij, ki omogočajo, da se svet posluša.
Skupno prihodnost otežuje tudi številčnost jezikov, ki pa so izraz kulturne raznolikosti človeštva. Na svetu naj bi obstajalo 6000 jezikov, od katerih je le ducat takšnih, ki jih govori več kot 100 milijonov ljudi. Komunikacija dobiva zaradi gibljivosti prebivalstva in razvoja sredstev javnega obveščanja vse večji pomen. V globlji presoji na jezikovno raznolikost ne smemo gledati kot na oviro, pač pa jo moramo obravnavati kot bogastvo, kar daje večji pomen učenju jezikov.
Opazovalec sprememb se mora soočiti z neštetimi paradoksi: totalitarna oblast se je izkazala za krhko. Njene posledice ostajajo; nacionalna država po eni strani razpada, po drugi pa se porajajo novi nacionalizmi, neofašizizmi in antifašizmi; mir se sicer zdi bolj dosegljiv kot med hladno vojno, a hkrati postaja verjetnejša tudi grožnja vojne. Tekmovanje v izdelavi najbolj učinkovitega orožja ostaja. Ni več zgolj stvar nekaterih držav. Danes se v tekmo vključujejo neuradne politične skupine in združenja teroristov. Bolj kot jedrskega orožja, se danes bojimo vrhunskih kemijskih in bioloških orožij. Nevarnost spopadov med narodi¹⁰ zamenjuje nevarnost državljanskih vojn in nekakšnega razpršenega nasilja, pred čimer se velike svetovne organizacije počutijo nemočne, predvsem OZN, a tudi druge državne vlade.
Negotova prihodnost povzroča občutek neugodja, ki se še stopnjuje z vedno jasnejšo zavestjo o velikih razlikah na zemeljski obli in o številnih napetostih, do katerih prihaja zaradi lokalnega in globalnega. Rastoča soodvisnost je še bolj osvetlila številna neskladja: nerav novesje med bogatimi in revnimi deželami; socialni prepad med bogatimi in izobčenimi v posamezni državi; brezobzirno uporabo naravnih virov, ki vodi v pospešeno uničevanje okolja. Razlike v razvoju se ponekod še povečujejo, kot to poudarja večina mednarodnih poročil; gre za pravo razsulo najrevnejših držav. Informacijska in komunikacijska sredstva širijo poznavanje te vpijoče neenakosti.
Razpiranje ekonomskih škarij s pogostim samo všečnim predstavljanjem načinov življenja in potrošništva bogatih, ki ga občila pogosto posredujejo, vzbuja pri najrevnejših jezo in frustracije, celo sovražnost in zavračanje. Pospešeno spreminjanje človeške družbe ob prelomu tisočletja poteka na površinskih in globinskih ravneh globalizacije. Zato vodi po eni strani k izkoreninjenosti, ki jo je opisoval že predvojni slovenski pedagog K. Ozvald in na drugi strani k iskanju lastnih korenin, ki ji služi reevangelizacija, kozmične in nevidne religije ter mistika.
Zapletenost sodobnega sveta, ki zabrisuje ustaljene oporne točke, čedalje več ljudi navdaja z občutkom nemoči: svetovna sodobnost, ki delno nasprotuje njegovi osebni pripadnosti razno vrstnim temeljnim skupnostim, ga sicer privlači, a možnosti za dejansko uveljavljanje nima. Občutek nemoči obvladovanja zgodovine spodbujajo še različni strahovi kot so: strah pred katastrofami in spopadi, ki bi načeli njegovo integriteto; strah pred brezposelnostjo, do katere prihaja zaradi spreminjanja v strukturah zaposlovanja; nepreglednost (nem. Unueber sichtlichkeit) razvoja globalizacije, v kateri lahko sodelujejo le redki izbranci. Etnije in posamezniki se zapirajo sami vase. Ta dozdevna varnost ima ksenofobične učinke. Že vzpos tavljena multikultura zdrsne v monokulturne učinke. Problem je v tem, da ne vemo kako naj razlike in nasprotja, ki nastajajo med globalnim in lokalnim, razrešimo.
Ocenjevanje svetovnih gospodarskih gibanj je lahko tudi takšna: svetovna prepletenost javnih in zasebnih odločitev ter dejanj, ki je bila najprej vidna na ravni gospodarskih in tehnoloških dejavnosti, se postopoma širi na mnoga druga področja človekove dejavnosti. Posledice za okolje daleč presegajo meje držav in mogoče je dokazati, da so negativni učinki industrializacije zelo nepravično porazdeljeni, saj so pogosto najbolj prizadete najmanj razvite države.
Zahteve globalizacije in kulturne samobitnosti se ne izključujejo, temveč dopolnjujejo. Nenehno učenje in pridobivanje novih znanj je pogoj orientacije v družbi. Novi poklici zahtevajo pač precejšnjo formalno izobrazbo ter sposobnost pridobiti in uporabiti teoretično in analitično znanje. Ne zahtevajo le drugačnega pristopa k učenju in drugačno miselno naravnanost, temveč tudi neprestano učenje. Bolj izobraženi so laže zaposljivi.
Ni jasno, ali bo družba še bolj vertikalno in horizontalno mobilna ali manj kot je bila. Odprto vprašanje je, ali bomo kdaj lahko preteklost tako obvladali (nem. Vergangenheitsbewael tigung), da bi jo transformirali in da se nam ne bi več prisilno ponavljala (nem. Wieder holungszwang). Če je ne obvladamo, nastane kompulzivno ponavljanje na individualni in socialni ravni. Rabili bomo še več znanja in drugačen odnos do vrednot in prepričanj, predvsem pa dolgotrajnejše in bolj sistematične institucionalno šolanje, če naj bi postali industrijski delavci informirani delavci, soupravljalci v podjetjih.
Za 21. stoletje skupina mednarodnih strokovnjakov pod vodstvom nekdanjega predsednika Evropske komisije J. Delorsa priporoča ukrepe, ki naj bi omogočili razvoj globalne družbe (istočasno pa analizirajo in navajajo osnovne napetosti, ki so posledica velikanskih razlik v razvitosti v posameznih delih sveta in njenih skupin prebivalstva).
Temeljne naloge šolstva za naslednje stoletje so simbolično predstavljene v Delorsovih štirih stebrih izobraževanja:

1. naučiti se živeti skupaj (poudarjajo predvsem nujnost razvijanja vrednot, ki so potrebne za uspešnejše obvladovanje napetosti med različnimi civilizacijami in kulturami),

2. učiti se, da bi vedeli;

3. učiti se, da bi znali delati;

4. učiti se, da bi znali živeti v skupnosti in eden z drugim; učiti se biti (Delors, 1996). Uravnoteženo uresničevanje vseh štirih je že poskus obvladovanja globalizacije na pedagoškem področju.
Družba je v globoki transformaciji iz sedanjega stanja enostavnosti, ki postaja nevzdržno zapletena, ker za vsako ceno iščemo soglasje zadeve, ki jih vsak drugače (a)percipira, v novo stanje kompleksne urejenosti, ki pa ga še ne poznamo. Družbena kompleksnost pomeni, da o nobeni pomembni stvari ni več mogoče doseči soglasja zaradi legitimnih in utemeljenih opozicij v horizontalni smeri, to je med različnimi družbenimi vizijami različnih skupin in v vertikalni smeri, mikro-makro.
Naša teza je, da je treba v razmerah dosežene nepremostljivosti razlik opustiti klasične posku se zagotavljanja družbenega soglasja in kohezije s stališč najmanjšega skupnega imenovalca, ker družbeni pojavi niso več somerni (commensurable). Izziv je, kako družbene zadeve obravnavati integralno s stališča izhodiščne nezvedljivosti razlik in torej v pogledu nesomer nosti družbenih razmerij (incommensurability). Ni toliko pomembno, kaj je res – znanost in ne kaj je prav – zakonodaja, ampak kaj je v pojavni kompleksnosti ovrednoteno kot prioritetno. Očitno je treba skupno dobro diferencirati po prioritetah, namesto da iščemo skupni imenovalec za vse kar izhaja iz enoumja bivše monopolne ideologije.