4.2 Pri nas mediji premalo posredujejo med nacionalno in evropsko identiteto
Napetosti in konflikti v svetu naraščajo, ker v medijih krožijo negativne, »strupene« infor macije podobno kot CO v zraku. Te vplivajo na vse vrste naših dejavnosti. Ponaredki in originali sobivajo. Nastal je cunami cenenega. Trg je postal velika facebookova klepetalnica. Vendar pa vzpon samskosti po velikih mestih do cca 50 %. Urbanizacija z urbano edukacijo bo še večji problem. Konkurenca ni več specifična, ampak je splošna, ker narašča hitreje kot sodelovanje in sožitje. Zakaj nismo bolje obveščeni o globalnem in EU dogajanju. Zdi se, da je EU tako zbirokratizirana, da se lobiranje dogaja v internih krogih, v javnost pa 'pricurljajo' samo sklepi.
Če imajo ljudje dober življenjski standard, visoko stopnjo zaposlenosti in so med seboj solidar ni, imajo tudi občutek osebne svobode in kakovost življenja. V institucijah EZ so v zadnjih letih spoznali, da visoko zastavljenih ciljev in ustvarjanja še boljših pogojev za življenje in delo evropskih državljanov, ne bo mogoče zagotoviti samo z obstoječim znanjem in načini reševanja problemov, ki so bili oblikovani v pogojih gospodarske rasti. Večjo konkurenčnost na globalnih trgih in s tem višji dohodek je mogoče zagotoviti samo z večjo inovativnostjo gospodarstva – s hitrim pretvarjanjem novega znanja in iznajdb v uporabne proizvode in storitve. Današnja gospodarska kriza z vsemi njeni mi socialnimi posledicami in vse bolj očitni znaki, da človek s svojim ravnanjem povzroča usod na neravnovesja v svojem okolju, dokazujejo, da inovativnost rabimo tudi pri upravljanju družbe, zagotavljanju ekološkega ravnovesja in ohranjanju medsebojne solidarnosti.
Na vprašanje, ali je naša politična kultura pretežno avtokratsko-totalitarna ali pretežno demo kratična na osnovi razumevanja slovenske zgodovine opredeljuje za slednjo možnost. Seveda tudi v drugih državah v krizi izstopijo represivno-totalitarni elementi. Postanejo vidne lastnosti bipolarnosti, prepirljivosti, enoumja, delitev na naše in druge, hegemonistični interesi, pomanjkanje zaupanja, pasivni odnos državljanov do politike, populizem. Državo tvornost je postala bistvena sooblikovalka politične kulture. Brez nje bi lahko govorili le o kulturi naroda v nastajanju.
Kriza identitete je bolj povezana z neintegrirano preteklostjo kot s pomanjkanjem vizij. Šele celostno in vsestransko predelana in integrirana preteklost namreč omogoča sproščeno ter neagresivno, a kljub temu suvereno in samozavestno obliko vanje vizij prihodnosti v globalnem svetu.
Lažna dilema EZ je uniformnost ali nacionalizem. Prevladujoč trend dosedanjega razvoja evropeizacije v okviru Evropske skupnosti kot politične tvorbe opredeli kot evropski nacionalizem, saj se evropska identiteta gradi predvsem na brisanju celega spektra razlik, med političnimi afinitetami, nacijami, rasami, verstvi, kultura mi, izročili … Namesto tovrstnega političnega inženiringa in netolerantnosti do drugačnosti in različnosti, ki onemogočajo demokratične in emancipacijske procese, Vidmar-Horvatova (2009) predlaga koncept vmesnosti, ki združuje različnost, a jo hkrati pusti v stanju odprtosti in fluidnosti ter ji dopušča njen lasten razvoj.
Posrečena sinteza nacionalnega in evropskega v evroslovenstvu, evrogrštvu, evrosrbstvu ali ponesrečena hegemonija evropocentrizma. EZ je med nacionalno in globalno identiteto. Naloga EZ je, da mrežno organizira države-nacije, tako da ohranja ravnotežje med sredobež nimi – centrifugalnimi silami dezintegracije nacionalizmov in sredotežnimi silami evrokra tov. Ne nazaj k tradicionalnemu subjektu, ampak naprej k intersubjektiviteti. Krepitev evrop ske identiteta rešuje probleme, zaradi katerih trpi združena Evropa, pomanjkanje legitimnosti, demokratičnosti, občutka pripadnosti. Demokracija je »skrajni krhki proizvod evropskih nacij, ki globlje ustreza dialoškemu bistvu evropske kulture, ki dopolnjuje nasprotja in antagonizme« (Morin, 1989).
Očitno je evropska identiteta med globalno in nacionalno identiteto. Obema se mora prilagajati in obe se prilagajata njej. Pri tem je globalna identiteta najmanj odvisna od. Slovenija se nahaja v primerjalni perspektivi kot vsaka druga država-nacija.
Koncept nacionalne identitete je leta 1950 oblikoval Marshall (1950). S pojavom tranzicijskih in integracijskih procesov ohranja svojo relevantnost. Proces demokratične preobrazbe socialističnih družb vključuje pojav novih političnih in "civilnih" identitet, kakor tudi uveljavljanje novih socialnih, ekonomskih in kulturnih delitev. V tem kontekstu pa pojav novih, nadnacionalnih, globalnih identitet ni značilnost zgolj post-komunističnih držav, tem več se z njimi soočajo tudi stabilne demokracije. Nacionalne države kot del nadnacionalne zveze izgubljajo del suverenosti, hkrati pa se politične, kulturne in geografske (lokalne, regionalne, nacionalne in etnične) identitete soočajo z novonastalimi (globalnimi) identitetami.2
Preoblikovanje državljanstva lahko opazujemo zgolj v kontekstu multiplih identitet, ki nastajajo v povezavi s prehodom od državljanstva in nacionalnih identitet, ki se prepletajo s političnimi identitetami znotraj nacionalne države, h globalnemu državljanstvu (kot politični identiteti) in nacionalni identiteti (kot kulturni identiteti) zunaj državnih okvirov in omejitev.
Evropsko identiteto oblikujejo množični mediji. Bilo bi neverjetno domnevati, da realnost obstoja EZ ni imela nikakršnega učinka na vsebine časopisih, televizijskih, radijskih in spletnih vsebin. Mediji po Evropi delujejo danes natanko tako, kot so pred desetletji. Pa vendar: poglejmo, kaj je prinesla nova realnost razširjene EZ v množične medije?
EZ je jasno prepoznavna politična entiteta, ki jo določajo številne institucije: od skupnega parlamenta, evropske komisije, evropske banke, evropskih sodišč itd. Tako da danes obstaja na dveh ravneh: v obliki nadnacionalne entitete in hkrati v obliki nacionalnih držav, ki jo tvorijo. Pri medijih takšne dvojnosti ni. Ne obstajajo na eni strani partikularni nacionalni časopisi, poleg njih pa še splošni vseevropski dnevnik, ki bi ga brali po vseh članicah EZ. Tudi ne najdemo vseevropske televizijske postaje, ki bi konkurirala nacionalnim televizijskim hišam. Če so se torej posamezne države integrirale v EZ, množični mediji niso sledili te mu zgledu. V največji meri še naprej merijo na publike, ki bivajo v državah, v katerih izhajajo.
Ko govorimo o množičnih medijih, ne mislimo na vseevropske množične medije, ampak na mnoštvo najrazličnejših nacionalnih medijev, ki jih povezuje zgolj dejstvo, da kot gospodar ske družbe delujejo na teritorijih EZ (Stanković, 2009). Ker ni koncepta množičnega EZ medija, tudi ni evropske publike. Če pa v Evropi ni določljive evropske publike, je posledično tudi skupna evropska identiteta minimalno vsebovana v množičnih medijih. Če danes držav ljani posameznih držav EZ vedo primerjalno precej več o drugih državah te EZ, kot so vedeli pred tridesetimi leti, pa so množični mediji imuni na poznavanje drug druge ga. V njihovi biti namreč ni potrebe po komparativni vednosti, kaj počno in kako počno novinarski poklic drugod po Evropi. Seveda razlikujemo običajno novinarstvo od raziskovalnega.
Za odgovor na vprašanje evropske identitete v množičnih medijev, si je potrebno zastaviti izhodišče: kako realnost Evropske unije vpliva na medije? Definitivno na ravni vsebine, o kateri pišejo in poročajo. Sestanek Evropske komisije je tema, ki poenoti dnevnike po različnih državah, saj jo jemljejo za topiko svojega pisanja.
Za sodobno Evropo je namreč značilno, da notranjepolitične afere v Italiji najbolj skrupulozno
proučujejo italijanski mediji, v Franciji francoski, v Nemčiji nemški. Če torej EZ stremi k formiranju evropske identitete prek delovanja medijev, potem medijev ne sme prepustiti le logiki delovanja trga. Ta sam po sebi izpostavlja dva kriterija: senzacijo in spektakel, zapos- tavlja oz. marginalizira pa novinarsko refleksijo, ki bi prinašala globlje uvide in bila sposobna artikulirati evropsko identiteto, ki jo uteleša koncept radovednosti, nenehne primerjave ter kritične skepse do samega sebe.
Kaj lahko stori EZ v prid formiranja bolj evropsko orientiranih množičnih medijev? Podobno bi se lahko vprašali tudi za globalno družbo. Toda, če je že nacionalna skupnost medijsko ustvarjena imaginarna identiteta ali ne velja to še toliko bolj za identiteto socialno okolje homo ezropeus-a in homo globatius-a? Možnosti je več, vendar nobena doslej še ni operativirana. Potreben je refleksivni pristop. Tako bi profesorji novinarstva in novinarji materialno kot prek mednarodnih konferenc in forumov, na katerih artikulirali in primerjali svoje izkušnje in spoznanja.
No documents found
5. Sintezni zaključki
Zeleni politiki radi spreminjajo politične barve. Vendar pa to še ni odgovor na vprašanje, zakaj je zelenih rešitev premalo. Angela Cropper, namestnica izvršnega direktorja pri Programu Združenih narodov za okolje (UNEP), je poudarila vlogo posameznikov: „Vsak od nas lahko nekaj prispeva k rešitvi,“ je dejala. „Sprememba, ki jo želimo videti, lahko postane mo sami.“ to pove že latinski izrek »o tebi govori zgodba«. Filozofska čista identiteta »jaz je jaz« nasproti ne-jazu (Fichte), se danes prizemlji v ekološko vprašanje, v koliko meri smo notranje in zunanje čisti. Gre za čisto moralno vest. Nova ekonomija bo morala biti ekološka, socialna, in, kar pozabljamo, predvsem duhovna.
Nihče ni obojestransko čist zato, ker bi vsi (vključno z njim) tako hoteli. Celo zanamce silimo v neizprosno igro plačevanja karmičnih računov za nazaj znotraj družbene samoreprodukcije. Videti je, da gre za obrnjen srednjeveški izrek »volja je dobra, ampak meso je slabo«. Žal pa nihilistična volja ni dobra, ampak je apatična in agresivna, meso pa je še vedno slabo zaradi Egiptovskih loncev (Jančar).
Zakaj politiki in državljani ne upoštevamo napotke okoljevarstvenih znanstvenikov najdemo odgovor pri Foucaultu, ki je ugotovil, da znotraj razsvetljenstva človeštvo ni doseglo zrele odraslosti. Zato je redefiniral razsvetljenstvo ne kot akumulacijo znanja, ampak kot ethos, filozofsko življenje, v katerem je kritika tega, kar smo, obenem zgodovinska analiza nam vsiljenih omejitev in eksperiment z možnostjo njihovega preseganja.
Tema Evropske komisije za okolje ’Samo eno Zemljo imamo, ne uničujmo je!’39 je pokazala, kako lahko spre menimo svoj način življenja in uporabljamo omejene planetarne vire na bolj trajnosten način. Posebna pozornost je bila namenjena štirim področjem – upravljanju z viri in odpadki, trajnostnemu potrošništvu in proizvodnji, naravi in biološki raznolikosti ter pod nebnim spremembam.
Ni več dvoma, da je naš dosedanji potrošniški način življenja – navade (habitusi) bistveno določil okoljske težave s podnebnimi spremembami vred. Dimas, evropski komisar za okolje, je opozoril, da je treba spremeniti pristop k reševanju problemov. Ključni vidik je prepad med besedami in dejanji. Več kot 70 % Evropejcev trdi, da so pripravljeni za zelene izdelke plačati več, le 17 % ljudi pa takšne izdelke dejansko kupuje, ko jim je na voljo izbira. Potrebna sta navdih in domišljija pri reševanju zapletenih okoljskih težav, s katerimi se spoprijema svet.
Kako lahko podjetja postanejo bolj zelena, kjer so govorniki iz velikih podjetij opisovali aktiv nosti, ki jih že izvajajo in prihodnje priložnosti? „Zavedamo se posledic podnebnih sprememb in dejanskih učinkov, ki jih to ima na razpoložljive naravne vire,“ je razložil Chris Van Steen bergen, evropski predstojnik podjetja Cadbury plc. „Kot podjetje lahko prispevamo k dobre mu namenu, tako da porabimo manj energije, uporabljamo obnovljivo energijo, potrošimo manj vode in proizvedemo manj embalaže.“ To pomeni razvoj ekoloških podjetij.
Wackernagel (1996), ustanovitelj in direktor Ecologica Footprint Network, opozarja: "Po zelo zmernem scenariju OZN bodo naš okoljski odtis leta 2050 dvakrat več ji od zmožnosti našega planeta. Če bi nadaljevali s sedanjim trendom porabe, bi naš nakopičeni ekološki dolg vodil v porušitev sistema prej, kot se bo upokoji la generacija, ki se danes šola. Le nekaj desetletij časa imamo, da se kot družba povrnemo v slog življenja na enem samem planetu."
Wackernagel (1996) kliče k spremembam k trajnejši porabi virov. „Leto in tri mesece traja, da se obnovijo sredstva, ki jih človeštvo porabi v enem letu,“ je dejal. „Če bi vsi na svetu živeli evropski način življenja, bi potrebovali dva in pol planeta, ne da bi kaj ostalo za ostale vrste živih bitij.“ Iskati identiteto evropskega potrošniškega načina življenja, ki je podobno ameriš kemu načinu življenju (american way of life), pomenim iskati svojo dobrobit v profitu.
Identitete ne konstituirajo le rešitve dosedanjih problemov, ampak tudi sedanje nevarnosti (Beck, 2002) in omogočanje življenja prihodnjim generacijam (Jonas – princip odgovornosti). V sklepnem delu prispevka smo nakazali smernice te šole prihodnosti. Globalna identiteta bo torej morala biti ekološko inovativna ali pa je ne bo. Medkulturna identiteta nima smisla le v sama sebi, da medkulturni dialog obstaja, ampak, da obstaja zaradi smotra preživetja.
Ali imamo že dovolj onesnaženega okolja? Festival 2012 z naslovom »zdaj pa dost«, ki ga prireja društvo Duh časa je v prvi fazi zamišljen kot spodbuda za že več kot očitno nujne spremembe v načinu delovanja naše družbe. Tu ne govorimo o zdrahah na domači politični sceni, slovenskih tajkunih. Zediniti se je treba v skupnem pogledu na prihodnost našega planeta.
S festivalom “Zdaj pa dost!” želi omenjeno društvo ljudi poučiti o temeljnih vzrokih za trenutno najbolj ključne težave človeštva. Šele takšna javnost ima namreč na voljo orodje za spremembe, to pa je znanje. V času od 13. do 16. 9. 2012 je društvo ponudilo vpogled v dejavnike za globalno korupcijo, številne svetovne krize, revščino in pomanjkanje v mnogih deželah, vztrajno rabo fosilnih goriv, pomanjkanje pitne vode ipd. Čeprav se različne organizacije zavzemajo za pravično, humano in okolju prijaznejšo družbo, so medijsko odmevnejši nasilni protesti v Sloveniji v decembru 201240.
Razloge zanje najdemo že v Množični psihologiji in analizi jaza, kjer Freud razlaga psihologijo množice s tem, da več ljudi postavi na mesto ideala jaza isti objekt, obenem pa se zgodi regresija na infantilne vzorce obnašanja. Poleg erosa pogojuje človeka tudi destruktivni gon, oz. gon smrti oz. tanathos, ki dobi ne-slutene razsežnosti prav v kolektivnih iracionalnih dejanjih. Freud razume neustrezno kanalizacijo destruktivnih gonov, ki imajo seveda tudi svojo pozitivno, oz. obrambno funkcijo, kot poraz kulture.
Zaznati je zmes represije in laissez faira. Mit o svobodnem trgu ne drži. Trg je determiniran s partikularističnimi, pristranskimi interesi. V krizi je družba izobilja, ki proizvaja več dobrin, kot jih lahko porabimo. Ne primanjkuje dobrin, ampak nekaterim denarja, da bi jih kupili, drugim časa in sposobnosti, da bi si jih zaslužili, tretjim potreb, da bi dobrine porabili. Primanjkuje naravnih virov, ker so že kolonizirani. Zato bo treba preiti od ekonomije kvantitete k celostni ekonomiji kvalitete. Ne gre le za svetovni etos, ampak tudi za pravno regulativo pravičnosti in politiko apokalipse.
Perspektive za prihodnost so v prehranski samooskrbi, obdelavi lesa in ohranjanjem naravnih virov, obnovljivih virov energije, posodobitvi javnega prevoza, zelenem turizmu, ekoloških naseljih. Eko-vasi so v severni Nemčiji, skandinavskih državah, v Rusiji, v Italiji...
Razglasitev obdobja od leta 2005 do 2015 za desetletje vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj (UNESCO) ter ozaveščenost o bogastvu Slovenije z vidika naravnih danosti (velika pestrost pokrajin, velika biološka raznolikost, bogati viri pitne vode itd.) so bili naši izzivi tudi v tem raziskovalnem projektu.
Literatura
- Anderson, B. (1990): Nacija: zamišljena zajednica: razmatranja o porijeklu i širenju nacionalizma. Zagreb, Školska knjiga.
- Arendt, H. (2003). Izvori totalitarizma. Ljubljana, Študentska založba.
- Arrighi, G. (2009). Dolgo dvajseto stoletje : kapitalizem, denar in moč. Ljubljana : Sophia.
- Beck, U. (2002). Risikogesselschaft. Frankfurt, Suhrkamp.
- Bell, D. (1978). Cultural contradictions of capitalism. New York, Basic Books, Inc., Publishers.
-Berend, I. (2013). Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju (Ekonomski režimi od laissez-faire do globalizacije). Ljubljana, MK.
- Berger, L. in Luckmann, H. (1998). Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana, Cankarjeva založba.
- Brown, L., Russell (2009). Načrt B : mobilizacija za rešitev civilizacije. Tržič, Učila International.
- Cooke, M. (Ed. 1998). Habermas, J.»On the Pragmatics of Communication«. Cambridge, Massachusetts, The MIT Press.
- Diamond, J., M. (2009). Propad civilizacij : kako družbe izberejo pot do uspeha ali propada. 1. izd., 1. ponatis. Tržič : Učila International.
- Fetscher I. (1989). Uslovi preživljavanja čovječanstva. Da li je još moguče spasiti napredak? Zagreb, Globus.
- Gelpi, E. (1996). Vers une citoyenneté démocratique : education des adultes, démocratie et développement : ateliers exploratoires et synthèse des débats 1994-1995. Strasbourg : Conseil de la coopération culturelle.
- Giddens, A. (1991). Modernity and Self Identity. Stanford, Stanford University Press.
-
Gros, D., Steinherr, A. (2004). Economic transition in Central and Eastern Europe : planting the seeds. Cambridge, Cambridge University Press.
- Halbwachs, M. (2001): »Kolektivno sećanje«. Ljubljana, Studia humanitatis.
- Hall, S. (2001): »Kome treba identitet?«, Reč, časopis za književnost, kulturu i društvena pitanja, št. 64/10, decembar 2001. Beograd.
- Hardt, M. (2011). Ko bo čas, moramo biti pripravljeni : z Michaelom Hardtom, soavtorjem knjige Imperij, smo se pogovarjali o pomenu, moči in potencialu novih družbenih gibanj 99 odstotkov. Mladina. [Št.] 44 (4. nov. 2011), str. 44-46.
- Hartmann, R. (2007): Liebe als Auftrag. Anstöße für die Spiritualität und seelsorgliche Praxis der Kirche. Würzburg: Echter Verlag GmbH.
- Husserl, E. (2005). Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenomenologija. Ljubljana, SM.
-
Javrh, P., Jamšek, D. (2010). Ciljni raziskovalni projekt: Etika v izobraževanju za trajnostni razvoj. Zavod Sv. Ignacija, Raziskovalni inštitut.
- Juhant, J. & Žalec, B. (ured., 2008): Preživljanje globalizacije. Ne-lahki dar medsebojne odvisnosti. (orig. Surviving Globalization. The Uneasy Gift of Interdependence. Berlin, Lit Verlag). Ljubljana, Študentska založba.
- Judt, T. (2008). Povojna Evropa. Ljubljana, MK.
-
Klein, Noami (2015). To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju. Ljubljana, MK.
-Kocijančič, M. (2014) Fenomen Thomas Piketty. Iniciativa za demokratični kapitalizem. Pogledi, let. 5, št. 11, 11. junij 2014.
- Krašovec, P. & Žagar, I. (2011). Evropa med socializmom in neoliberalizmom. Ljubljana, Pedagoški inštitut.
- Kirn, A. (2012). Družbenoekološki obrat ali propad. Ljubljana, FDV.
- Krugman P. (1993). Lessons of Massachusetts for EMU. In: F. Torres and F. Giavazzi (Eds) Adjustments and Growth in the European Monetary Union. Cambridge, Cambridge University Pres, str. 241 – 261.
- Krugman, Paul R. (2012). Ustavimo to krizo takoj! Ljubljana : Modrijan.
- Lazzarato, M. (2012). Proizvajanje zadolženega človeka. Esej o neoliberalnem stanju. Ljubljana.
- Majer, T. (2009): «Idetitet Evrope»; Albatros Plus; Službeni glasnik; Beograd.
- Mead, G., H. (1997): Um, Sebstvo, Družba. Krtina, Ljubljana.
- Melucci A. 1996. The playing self: Person and meaning in the planetary society. Cambridge
University Press, Cambridge.
- Nastran Ule, M (2000). Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.
- Piketty (2014). Kapitalizem v 21. stoletju. (v slovenskem prevajanju).
- Taylor, Ch. (2001). Nelagodna sodobnost. Ljubljana, Študentska založba.
- Urbančič, I. (2012). O krizi. Ljubljana, SM.
- Vidmar Horvat, K. (2009). Medkulturni dialog v EU: med blagovno znamko in demokratično identitetno politiko. Družboslovne razprave. L. XXV, št. 62, december 2009, str. 7-22.
- Weber, A. (2011). Človek, narava in revolucija znanosti o življenju. Ljubljana, Modrijan.
- Zgroženi ekonomisti (2011). Manifest; 20 let slepote. Ljubljana, cf.
- Wilson K. & Van der Dussen, J. (eds., 1995) The History of the Idea of Europe. Routledge; London, New York.
- Žerjavič, P. (2012). Cena Evrope. Delo, Sobotna priloga, 15. 09. 2012, str. 1.
Viri
- Felber Ch. (2010). Common welfare economy. Glej splet: docs.google.com/ viewer?a= v&q=cache:Gcp0Z0288g4J:www.gemeinwohl-oekonomie. org/wp-content/ uploads/ 2011/02/ Common_Welfare_ Economy.pdf+ christian+felber+ common+ welfare+ economy&hl=sl&gl=si&pi.
-
Novak, B. (2010). Poskus interakcijskega tematiziranja odnosov med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto. [Ljubljana: B. Novak, 2010]. Strani. 23. http://www.gsoft.si/ novak_bogomir/ A078_Nacional_evrop_global.rtfSagmeister, S., Gros, D. (2010). Nachkrisenzeit. Und was kommt jetzt? ECOWIN VERLAG GMBH www.ecowin.at..
- Petavs, l., B. (2000). Korupcija že dolgo ni več greh. Splet: http://www.finance. si/880/ Korupcija -%C5%BEe-dolgo-ni-ve%C4%8D-greh. 20. 10. 2000.
- Sporočilo Komisije (2010). Evropa 2020. Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Bruselj. http://ec.europa.eu/eu2020/pdf/1_SL_ACT_part1_v1.pdf (30. 11. 2010).
- Stanković, A., Novak, B. (2010). Ekološka interpretacija prepletanja različnih identitet. [Ljubljana: B. Novak, 2010]. 20 strani. http://www.gsoft.si/novak_bogomir/A079_Identiteta_S_N.rtf. [COBISS.SI-ID 1967447]
III. Kozmopolitizem intelektualcev in provincialnim antiintelektualizma
1. Odnos med provincialnostjo in kozmopolitizmom
Kako je mogoče zastaviti vprašanje po pazljivem razlikovanju med enostavno količino dela – proizvodnje – rasti BNP v novo kvaliteto zakladnice narodnih vrednot? Namesto prehoda v novo kakovost se sedaj srečujemo s prehodom nazaj v nižjo kvantiteto in kvaliteto življenja. V Sloveniji nismo mislili, da je samostojna država šele začetek 'postavljanja na noge' in pokončne hoje. Objektivni duh države ni bistveno premaknil subjektivnega duha posamez nikov. Zaradi samostojne države same še nismo postali (inter)aktivni državljani s pomočjo številnih strank in društev ter civilne družbe. Prav slednje je premalo. Vpliv enostranskih medijev je premočan, vpliv civilne družbe pa je prešibak.
Svet postaja vedno bolj nevaren (Beck 2000), ker se količina nezadovoljstva kopiči in prehaja v negativno kompetenco. Gre za predelano, opredmeteno naravo, ki je del industrijske oz. informacijske družbe. Beck (2002) ve za atomsko onesnaženost Černobila. Izročenost zvijačnosti uma (nem. List der Verunft) in nenehni samoproizvodnji in samovolji. Osta ja obsojanje na pasivnost, ki plaši in ki s stopnjo vsesplošne prizadetosti, razvije svojo agresiv nost. V nepredstavljivosti in nezaznavnosti nevarnosti ima ta preostanek aktivnosti ob realno obstoječem preostanku tveganja svoje najučinkovitejše pomočnike.
Beck (2000) je opisoval drugo stran podružbljene narave v smislu podružbljanja naravnih uničenj, njihovih preobrazb v socialne, ekonomske in politične grožnje sistemu visoko indus trializirane svetovne družbe. V globalnosti kontaminacije in svetovnih živilskih in proizvod nih verigah grožnje življenju v industrijski kulturi pretečejo družbene metamorfoze nevarno sti: vsakdanja življenjska pravila so postavljena na glavo. Lokalni trgi razpadajo.
Marsikaj se kot komaj zaznavna nevarnost po Černobilu bere kot neposreden opis sedanjosti. Beck (2001) druge moderne ni poimenoval kot neoliberalizem. Ena izmed definicij globalizacije je tudi neoliberalizem, ki pa ni tako splošen kot se zdi. Svet je zaradi razpiranja ekonomskih škarij čedalje bolj razcepljen. Podobno kot Rožanc je tudi Ch. Taylor že v 90. letih ugotavljal, da vodi liberalizem v atomizem posamezni kov, anomijo in nemoralo, ker ni skupnega moralnega občutka. Vseeno nam postane, kako naše obnašanje vpliva na druge. Ta ignoranca do drugih se po povratni zanki obrne v ignoranco do sebe. Nekateri Japonci se posledic radioaktivnih sevanj s Fukušime bojijo, drugi pa so do njih brezbrižni. Tako se vedejo tudi države do ekonomske in ekološke krize.
Kovačič Peršin (2009) želi povezati metafiziko naroda z duhovno aspiracijo. Metafizika je še najbolj humana veda in obenem evangelijska in eshatološka¸ kar pa globalizaciji manjka. Eshatologijo naroda in njegov smisel želi shraniti vanjo. Podobno Urbanćić (2001) ugotavlja, da svet sklepa gnile kompromise. Še nikoli nam niso bili zakladi sveta tako dostopni, pa vendar se nanje tako slabo in površno odzivamo. Današnji informacijsko in prehrambeno prezasičen človek modrosti ne potrebuje. Pomoč nekomu pomeni, da ga napotujemo iz getoizacije in anatemizacije. Zato je provincializem je tudi relativen pojem. Ljubljana je v primerjavi z brusseljskim multikulturnim bogastvom gotovo bolj provincialna.
Odnos med kozmopolitizmom in provincializmom obstaja že od antike do danes. Delno se ta odnos nanaša na vse narode, delno pa prav nas Slovence. Na splošno gledano so province marginalizirane s strani priviligiranih. Selitve kapitala v področja ugodnih pobojev oplojeva nja niti proces nivelizacije ne preprečuje. Obubožan tržni duh potrošništva in produktivizma deluje ravno obratno kot Heglov absolut.41 Tržni absolut deluje abstrakcionistično do konkret nih pojavov, redukcionistično na telesno goloto, skorumpirano, nivelizirajoče, nelogično ekvivokativno, ekvidistančno do vseh razlik, birokratsko formalistično, preračunljivo sprene vedavo, statistično kvantitativno, nekrofilno, instrumentalistično, medijsko senzacionalistič no – škandalozno, tehno-mobilno in ravnodušno vse do pozabe biti. Od tod ideje o razpoložlji vosti vsega za vse, končnosti in odvečnosti človeka in proizvodnji smeti.
Simptomatično je, da afer ne definiramo z najbližjim rodom in specifično razliko, ker ne vemo, kam sodijo glede na akterje in kako se med seboj razlikujejo po značilnostih.42 Nobene dobe doslej ni bilo tako zmaterializirane-potrošniške, površinske in zavezane videzu kot je ta. Gre za dobo dostopnosti, vendar je v njej zaradi težnje po transparentnosti – preglednosti, anomija kaosa nepreglednih posledic. Zanimivo je, da se razpoložljivost oz. priročnost (Heideggrov Zuhandenheit) kaže kot sproščenost (nem. Gelassenheit). Na drugi strani so pojmi resnice, logosa, nomosa in smisla, interpretacije pomenov, enkratnosti življenja – biofilije, odprtost srca. Izbira je naša, toda, ali jo izberemo. Provincialnost in marginalnost je na robu odvečnosti glede na centralnost – osrediščenost kapitala. Skratka svet ni celovit, ampak še bolj tehnicistično razbit kot je bil.
Zakaj so neizobraženi (Unbildung) celo produkt univerz? Kapital procese mišljenja spreminja v spretnosti in tiste, ki študirajo, tj. »bodoče državljane sveta 'brez sveta'«, odvrača od smiselnih političnih, to je emancipacijskih intervencij. Šolski sistem je vse bolj poenoten in popreproščen, še pomembneje pa je, da postaja vse bolj standardiziran, da bodo učenci na Zahodu (Evropske unije in ZDA) lahko menjali šole kot srajce. Zato se ukrepi EU na področju izobraževanja in znanja izvajajo po določenem načrtu, ki bo višje in visokošolske izobraževalne ustanove spremenil v institucije, ki bodo proizvajale le bodoče menedžerje in pokorne državljane. Vse to postane še toliko bolj očitno, če pomislimo na podjetniško (racionalno, skrčeno, pospešeno) izobraževanje mladih, ki ga spodbuja bolonjski šolski proces. Slovenska družba brez intelektualne oz. kulturne elite je brez glave.
Po P. Bourdieuju (Bourdieu, 2002) so glavne oblike kapitala ekonomski, kulturni in socialni. Je pa še druga klasifiksacija naslednjih vrst kapitalov: 1. bio-fizični – zemlja ali okolje v naj širšem smislu, 2. finančni vključno s podjetji in 3. človeški in socialni (Linn, 2001).
Tezo o kulturnem kapitalu Bourdieu razume kot teoretično hipotezo, ki dopušča, da razume mo neenakost šolskega uspeha otrok iz različnih družbenih slojev. Kulturni kapital ima nasled nje tri oblike: 1. inkorporiranje ali interiorizacija določenih trajnih dispozicij organizma (najpomembnejša je forma socialno konstitutivnega libida (lat. libido sciendi), 2. Objektivno stanje (kulturna dobra, slike, knjige, leksikoni, orodja, stroji, v katerih so se realizirale dolo čene teorije, 3. Stanje ustanove. Vse vrste uporabnih notranjih in zunanjih virov lahko štejemo za kapital.
Gre za interpretacijo nas samih kot Slovencev, kot prebivalcev Slovenije kot geografskega področja in kot državljanov države Slovenije. Slovenija je še vedno na geografsko-zgodovinskem prepihu, križišču poti. V Sloveniji bo treba uvesti stimulativno okolje, da bodo mladi nagrajevani po uspehu in učinkovitosti, fleksibilno delavno zakonodajo in primerljive davke na dohodek. Za izjemne vrhunske kadre na dobrih tujih univerzah ali v uspešnih tujih podjetjih ni nikakršnih birokratskih ovir. Tam velja izrek, da za izjeme, najboljše in najbolj inovativne kadre, ni 'nobenih pravil' pri napredovanju ali zaposlovanju. V razvitih državah najboljše študente že med študijem obiščejo uspešna podjetja in univerze, da jim že vnaprej ponudijo zaposlitev, ker se zavedajo, kako pomembni so najboljši kadri za njihov uspeh.
Mladi slovenski izobraženci iz tujine in uspešnih domačih podjetij se občasno srečujejo in izmenjujejo izkušnje. Navsezadnje bi se tudi dobre izkušnje med politiki morale prenašati. Tako bi nastajale dobre politike po demokratični poti. Sicer se zna zgoditi, da bo EU vsiljevala sugestije od zgoraj navzdol. Tako bi lahko spodbudno delovali Gospodarska zbornica Slovenije in vlada.
Ali drži hipoteza, da smo znotraj EU bolj provincialni kot smo bili znotraj skupne jugoslovan ke države SFRJ? Ne gre za to, da bi ne bi bili del širšega sveta kot je del celotnega sveta tudi Evropa. Lokalna zgodovina je namreč vedno že del svetovne zgodovine. Provincializem je znak zapiranja vase, ozkega duha in smisla onkraj obzorja. Provincializem poznamo še iz avstroogrskega mračnjaštva antiintelektualizma, klerikalizma, ruralnosti oz. bukoličnosti (Rotar, 2008). Jalušič (2010) meni, da ga najdemo v ostankih plemenskega nacionalizma na ozemlju bivše Jugoslavije (pri nas je prepoznaven v fenomenu izbrisanih).
Totalitarne simptome je opisala H. Arendt (2003). Treba je poznati, kako delujejo. Gre za človeške slabosti samovšečnosti, samozaslepljenosti in napuha, ki jim zlahka klonejo. Kadarkoli pristajamo na to, da smo le kolesje v stroju (se nič ne da), kadarkoli pristajamo na organizirano nedolžnost in na specializirane miselne ograje in na neodgovorno dejanje, ga že pogojujemo.43 Obstoječa država se ne ravna po nobeni teoriji države, ker je hkrati več in manj kot je njena definicija. Da je tudi več, je razvidno iz ugotovitve, da so bile njene opredelitve premalo kompleksne in da e poenostavljanje na en sam dejavnik škodljivo. Že Arendtova (2003) je ugotavljala, da je nacizem zelo kompleksen, kar velja tudi za neonacizem.
Vprašanje je, ali s tem svetom učinkovito komuniciramo, tako da smo ustvarjalno produktiv- ni, konkurenčni in uspešni, je kompleksno večplastno. Jugoslavija je bila v času prosperitete odprta do zahoda, sedaj pa se zdi, da se Slovenija zapira. Optični učinek je, da smo bili v socializmu najbolj razvita republika znotraj SFRJ, sedaj pa smo med slabše razvitimi država mi v EU. Ekonomija EU pa ni več konjunkturna, ampak je v recesiji. Imamo še specifične težave. Zdi se, da se bomo zadušili od naraščajočega števila lastnih nerešenih afer brez razvoj ne strategije in vizije. Namesto 'opiranja na lastne sile' se zadolžujemo podobno kot v Jugosla viji. Imamo največji dolg doslej. Kot da deklarativna usmeritev EU svobodnega pretoka delovne sile, idej in kapitala v praksi ne deluje. Recesija spodbuja stare strahove, da smo majhni, da smo prej del problema kot njegove rešitve.
Provincializem razumemo kot oddaljenost od centra, odmaknjenost, zaostalost, rutinskost, pomanjkanje širših perspektiv, anti-intelektualizem, ruralnost, kulturna zaprtost, socialni ekskluzivizem (Cankarjevo pokačurjenje učitelja). Je tudi posledica uravnilovke in egalita rizma. Bolgarija in Romunija sta danes prav tako zaostali provinci EU kot so bile nekoč obrobne rimske province. Zaradi političnih cepitev nam grozi hud provincializem.
Ekonomska globalizacija je zbrisala meje med rivalskimi državami, dolgotrajnimi sovražni cami in jih prisilila v konvergenco k politični enovitosti. Na ekonomski poti neoliberalne vojne od nacionalnih držav k Evropski federaciji bo t.i. 'stari kontinent' poln uničenja in ruševin tistega, kar je bila nekoč evropska civilizacija.” Vzporedno z dekonstrukcijo in depo pulacijo (alokacija produkcije, migracije, revščina, prekarnost, demontaža socialne države, akulturacija, šolske reforme …) gre rekonstrukcije in reorganizacije regij in nacij (privatiza cija, potrošništvo, shengenski režim, kultura strahu, militarizacija …). Revščina se poglablja in globalizira, prost pretok blaga in kapitala izkoreninja milijone.
Avtonomni delavec v paradoksnem položaju nima nobenih sredstev, s katerimi bi dosegel svoje cilje. V nevarnosti smo, da izgubi mo vse substancialne vsebine kot abstraktni subjekti. V filmu Atlas oblakov (2012) so ljudje sredstvo za izdelavo mila, ki ga njihovi sopotniki pijejo za svojo prehrano. To je oblika kanibalizma. Ljudje se v daljni prihodnosti še ravno tako ali celo bolj boriti za svobodo kot s(m)o se v preteklosti. Dejstvo, da lahko kadarkoli obrnejo življenje v drugo smer, jih še ne osvobaja. Pomembno je le to, kako živijo drug z drugim in kako svoje življenje razumejo. A lahko si pripovedujejo zgodbe.
Harvey (2011) razlaga stapljanja deklarativno raznolikih političnih tokov v neokonzervativno, neoliberalno svetovno ureditev, raziskava geografskih koncepcij v nemški klasični filozofiji v relaciji z ontologijo posameznih filozofov, nazadnje pa obramba geografije kot pristnega občutenja sveta v nasprotju z njeno koncepcijo v teoretskih krogih kot v esenci imperialistično vedo, ki sama proizvaja esencializme za akomodacijo konkretnih političnih ciljev.
Nesposobnost globalnega političnega subjekta, da bi dorasel razsvetljeno imperialističnim postulatom, izvirajočim iz tez filozofov škotskega razsvetljenstva, torej lastništvu, vedenjski racionalnosti ter samoiniciativnosti, ki naj bi šele učlovečevale, šele proizvaja esencializme – kot se je izrazil nek recenzent tega dela, gre za rešitev, ki išče problem.
V Harveyjevem pojmovanju je pravi kozmopolit prav oče meščanskega konzervativizma, Edmund Burke, ki je kozmopolitizem pozicioniral ne kot historiziran psihološki premik drugega k luči evropskega razsvetljenstva, temveč kot relacijo krajevnega, tradicionalnega ter juridičnega v službi produkcije smisla. Kaj je potemtakem z apologijo zgodovinske neizogibnosti krščanske etike kot pogoja za vstop v kognitivno modernost, individualno ali kolektivno, ki jo navsezadnje lahko najdemo tudi pri Žižku?
Harvey (2011) v tem najde ideološko prelomnico med barbarstvom in civilizacijo, in sicer preko Kantove geografije, ki bi ji lahko dodali Heglovo zloglasno premišljevanje o intelek tualnih danostih Afrike. Namerno sem zapisal „intelektualne danosti Afrike“, ne pa Afričanov samih, saj se v prostorsko determinističnem diskurzu, katerega moderne nosilce Harvey prepozna v Diamondu in Huntingtonu, reproducira liberalistično pojmovanje o odnosih med ljudmi kot odnosih med dobrinami.
Podnebne in geografske danosti Evrope naj bi same proizvajale naddoločenosti za tehnološki razvoj, torej pomanjkanje centralne oblasti, kar pa je seveda groba ideologija. Nesposobnost upoštevanja časovno-prostorske relativnosti, torej kreacija tako rekoč ekoloških pregrad za človeške interakcije, ki naj bi bile enako absolutne, kot so biološke pregrade za floro in favno. Paradoksalno ta geografski determinizem zanemarja prostorske spremembe, ki jih je povsod povzročil kapitalizem, bodisi s kmetijskimi praksami ali pa s širjenjem novih prevoznih tehnologij.
Izvirna napaka po Harveyju (2011) leži v sami newtonovsko-kartezijanski metodi, ki ni zmožna proizvesti koherentne koncepcije narave, iz česar izhaja tudi relativnost ocene geografskega prostora države kot proizvajalca vrednosti, bogastva in revščine. Tako ostaja moderni posameznik v svoji okoljsko-zgodovinski aseptičnosti podvržen relativizmom, ki se predstavljajo kot univerzalizmi, kar pa utemeljujejo s temeljno zgrešenimi koncepcijami, ki imajo, kot Paris ali New York, določene točke nič. Iz njih izhajajo na videz univerzalna merila integracije in razvoja.
Sodobna religioznost po Becku izhaja iz individualizma, individualističnega univerzalizma, ki zavrača vsakršne lokalne identifikacije, bodisi pripadnost narodu ali natanko opredeljeni tradicionalni Cerkvi. Vsaka religija ima tudi »institucionalne« učinke. Pri tem računa na zdravorazumski uvid novih (pa tudi starih, tradicionalnih) religij o nujnosti njihove »kozmo politizacije«, odrekanja nasilju in delovanja v smeri dejavne strpnosti do Drugega, torej njegovega vključevanja. Da bi ekološko preživeli, moramo vključiti Drugega.
Podnebna politika postaja kozmopolitika, in sicer ne na podlagi kakega individualističnega prepričanja, temveč izhajajoč iz realizma, golega nagona po preživetju povsod na svetu. Ko bodo biološko potrebo po preživetju duhovno osmislile tudi religije, bodo postale najpo membnejša in najvplivnejša družbena sila v prihodnosti. To bo začetek globalne, kozmo politske družbe, v kateri bosta nasilje zamenjala strpnost (toleranca) in mir. Morda bi tedaj lahko govorili o globalnem spiritualnem načinu proizvodnje (Beck, 2009).
Kozmopolitski pogled (torej epistemološka drža, ki na vsako stvar gleda tudi s stališča Drugega) je v praksi težak, če ne celo nemogoč. Beck se s svojim eklekticizmom in zgolj navidezno nedoslednostjo, s svojo »zenovsko« esejistiko metodološko skuša izogniti zahodni teoretski racionalnosti. Namesto izključujoče logike »ali-ali« raje vpeljuje inkluzivno »tako in drugače«, čeprav to lahko pomeni navidezno protislovje. Takšna protislovja so pogosto navidezna. Trdi npr. da je religija je skrajno strpna in skrajno nestrpna obenem. Občestvo vernih brez razlik zajema vse (verne) ljudi, ne glede na družbeni razred, spol, nacionalno pripadnost, in zato tudi ponuja model kozmopolitske tolerance ter je pravzaprav njen epistemološki vir; obenem pa po navadi kaže skrajno izključujoč, nestrpen odnos do nevernih ali drugače vernih. Beckovi pozivi k družbi strpnosti in miru zato najbrž ne bodo niti dosegli ušes verskih fundamentalistov, vendar mu ne ostane drugega kot glas vpijočega v puščavi.
Kozmopolitizem, ki je slonel na kozmogoniji, poznamo še iz antike. Julijan, rimski cesar za tri leta (361-364), je bil značajen, kozmopolitski duh. Izvajal je še zadnji poskus, da bi etično pomiril duhove in obrnil krivuljo razvoja navzgor. Danes je tudi ta problem, kdo je takšen politik, ki bo znal krivuljo razvoja obrniti navzgor.
Dostları ilə paylaş: |