Literarni natečaj za starejše



Yüklə 46,78 Kb.
tarix15.01.2018
ölçüsü46,78 Kb.
#38202

Literarni natečaj za starejše





  1. Mesto


Milena Miklavčič, 62 let
VSAKDANJICE IZ SIVKE IN ŽAJBLJA (izbor)
Pri prvem hrastu

Zavijte na levo –

Pa ste tam!
Predpasnik z rdečimi pikami

Že kar nekaj časa vam želim povedati zgodbo o predpasniku. Ja, ja, saj vem, muzate se, a nič zato. Ko si ga nataknem, sem res videti kot bi ravnokar ušla iz kakšne zgodovinske čitanke, pa kaj?!

Zdijo se mi kot nekakšni starodobniki, kajti če zaprem oči, zavoham, da še zmeraj dišijo po dobri kurji župci, svinjskih parkljih v sladki repi in smoli, ki se je držala butaric, s katerimi se je nekoč kurilo v peč.

''Nam lahko spečeš krompir?'' me je zadnjič prosil Mali, in to v isti sapi, kot je napovedal prihod svojih prijateljev s katerimi bodo malo posedeli v kmečki sobi.

Pridno, brez odvečnih pripomb (kar je redko) mi je pomagal olupiti krompir, korenje in kolerabo. Potem je vse skupaj dobro opral, posolil in stresel na raztopljeno maslo, da je glasno zacvrčalo. Drobnih kapljic, ki so se nagajivo prilepile na ploščice nad pultom, ni opazil. Medtem ko so se prijatelji glasno in bučno zbirali, se pozdravljali in butali s komolci, sem se po tihem muzala, kajti večino sem poznala še iz časov, ko so lulali in kakali v plenice in se drli kot srake, če jim je kdo izmaknil najljubšo igračo.

»A bo kmalu pečeno?«pomoli Mali nos skozi kuhinjska vrata. Ravno sem iskala kuhinjske krpe, da se ne bi opekla, ko bi krompir odnesla po stopnicah.

»Ej, babi, da se ne prikažeš v birtahu!«je nenadoma vzkliknil, ko je videl, da sem ga še kar naprej imela na sebi.

»Vsi se ti bodo smejali, boš videla. Danes nobena ženska ne uporablja te starine,« je še dodal in zavijal z očmi.

Pa so se res muzali. Eni bolj na glas, drugi manj.

»Naša mami bi se raje vdrla v tla kot da bi imela prepasano to smešno staroversko reč,« reče Skuštranec, ki je tudi drugače rad jezikal o vsem, kar mu je padlo na pamet. Mičkeno presenečena sem izvedela, da njihove mame predpasnikov sploh ne poznajo.

»Nočejo biti smešne in videti stare sto let,« so mencali v en glas, meni pa so dali vedeti, da sem, prav zaradi tega, ker ga nosim, čudna, če ne čudaška.

Pozneje, ko sem bila sama, so mi spomini poleteli v čase, ko je bila živa še stara mama. Predpasnik si je slekla le, ko je šla zvečer spat. Po navadi je nosila kar dva: enega zato, da se drugi ne bi umazal. Oba sta bila črne barve, narejena iz klota, ripsa, morda je bil vmes kakšen tudi iz bombaža, ne spomnim se. Ob praznikih si je nadela belega, poštirkanega. Satenast je bil malo boljši, nosila ga je le, ko je šla na vas, v trgovino ali po opravkih. Včasih me je vzela s seboj in ko sva srečali kakšno, ki je bila brez njega, je zavihala nos, zmajala z glavo in dejala, bolj sebi kot meni:«Pri tejle pa živijo od zraka, očitno ni vajena delati.«

Predpasnik ji je pomenil tudi nekakšen zunanji dokaz, da ne sedi križem rok, da gara in da je obenem varčna, saj ji ni vseeno kako bodo zasvinjane obleke, katerih si, več kot eno ali dve, ni mogla privoščiti.

Za peti rojstni dan mi je podarila prvi predpasnik. Bil je rdeče barve, posejan z belimi pikicami. Čipke, ki so obkrožale zgornji del, so bile iz Trsta. Od tam jih je prinesla teta Roza. Pred mrkimi in zadirčnimi cariniki jih je skrila pod številna krila.

Zadaj, na hrbtu, sem si lahko zavezala veliko pentljo, s katero sem pogosto pometala po tleh.

Zelo rada sem se vrtela pred ogledalom.

»Sedaj sem že velika in ti lahko pomagam!« sem vzkliknila.

»O, to pa ne! Lahko se boš umazala,« je protestirala stara mama. Morala sem si natakniti še njen predpasnik, takega, za vsak dan, ob katerega sem se nenehno spotikala.

Naučila me je, kako primeš rob z dvema prstoma, da si potem lahko obenj obrišeš roki, zabičala mi je, da ga moram imeti zmeraj na sebi.

''Oblačila, ki so popackana s hrano, so grda in noben fant te ne bo maral,'' mi je v šali zagrozila.

Predpasniki so z menoj rasli, saj mi je vsako leto, ob rojstnem dnevu, podarila novega. Vsi so bili trpežni in uporabni, enega od njih, ki je bil na pogled zelo plastičen, a vražje vzdržljiv, hranim še danes. In to kljub temu, da so žepi ob stiku z vročo pečico, že nekajkrat veselo zacvrčali in se na več mestih stopili.

Najbolj mi je pri srcu tisti predpasnik, na katerem piše'' Samo danes, potem sem pa cel mesec frej''.

Ko ga obesim na kljukico za vrati, se mi zdi, da me stara mama poboža po laseh in mi reče:«No, si že pridna, si že pridna…«
Pravljični zajtrki
''Ne maram. Nočem. Ne bom. Nisem lačen. Fuj!'' je sitnaril Mali, ko sem preden postavila krožnik s proseno kašo. Bila je ravno prav ohlajena, z medom pa sem po površini naredila smejočega sončka.

''Vsako jutro mudimo v vrtec. In to samo zaradi tebe!'' je bratu očitala Ajda. Malemu za nervozne očitke sploh ni bilo mar, z avtomobilčkom je vozil po mizi sem in tja, pri tem pa je izpuščal glasove, ki bi bili bolj kot za zajtrk primerni za dirkališče formule ena. Urini kazalci so se pritajeno hihitali v pest in zdelo se mi je, da me bo šef spet mrko gledal.

''Obuti maček je vsak dan pojedel vsaj pet krožnikov kaše, zato je bil takoo močan,'' rečem in se oklenem še zadnje rešilne bilke najljubšega pravljičnega junaka pod našo streho.

Žigove oči se zasvetijo, ko me radovedno pogleda in zamljaska z jezikom.

''Čisto zares!'' nadaljujem opogumljena,''pa tudi čriček Matiček si je, kot sem slišala, na kašo stresel dve veliki žlici kakava.''

Ajda je za trenutek nehala jesti, napela je ušesa in čakala, kaj se bo zgodilo.

''Zmajček – Zakajček se je celo zaposlil v mlinu, kamor so okoliški kmetje nosili proso,'' se sproti izmišljujem.

''V kateri pravljici se je to dogajalo?''

Zardela sem.

''Saj ni važno v kateri,'' mi je pomagala Ajda,''Zgodilo se je v Pravljični deželi, ki je zelo velika in polna najrazličnejših zanimivih ljudi.''

''Tam živijo tudi škratje, ki ljubijo kašo z jabolki,''nadaljujem in z enim očesom škilim proti uri.

Mali nekaj časa strmi vame, nato pa prikima:''Če mi skuhaš pravljično kašo, jo bom jedel, drugače pa ne.''

Hitro se lotim dela, ker sem se bala, da se premisli. Ajda je žličko medu vmešala v pomarančni sok in vanilijo ter polila po kaši. Deček je zadovoljno cmokal, lačen želodček pa je zahteval še in še.

''Zmanjkalo,'' zastokam, ko si je pravljične jedi zaželel že tretjič.

Naslednje jutro smo skupaj spekli rižev narastek, Mali, ki sliši tudi na ime Žiga, pa je pripravil borovničji koktejl, kakršen bi teknil tudi Borovničji princeski. V sredo nam je kuhala miška Tilčka. Dva in več dni star kruh je namočila v mleku in žvrkljanem jajcu, ga popekla v zlati barvi, polila z malo javorjevega sirupa, ter nato postavila na mizo skupaj s skodelico vročega mleka.

V četrtek nam je delal družbo mali Strahec. V pravljici, ki jo je prinesel s seboj, je dišalo po skuti, v katero smo sesekljali motovilec, dodali ščepec soli, malo naribanega sira in žličko kisle smetane. Strahec je vztrajal, da moramo tanke šnitke kruha najprej popeči, potem šele smo nanje namazali namaz.

Petek je bil dan za kosmiče. Tega, da so se radi prismodili, v pravljici sicer ni pisalo, zato pa sem vzela Žigo v naročje in skupaj sva jih mešala toliko časa, dokler niso bili kuhani. Suhe marelice so bile pri roki in jed smo imenovali ''sesekljani sončni žarki po zakajčkasto''.

V soboto zjutraj bi rada malo dlje spala. Teden, ki je minil kot blisk, je bil zelo naporen. Tudi zaradi zgodnjega vstajanja in kuhanja.

''Ne bodi taka reva, no!'' je sitnaril Mali, ko je vlekel odejo, v katero sem se zavijala.

''Lačen sem, če še ne veš,'' je poskušal zlepa, ker zgrda ni šlo. Minilo je nekaj dolgih trenutkov, preden mi je padlo na pamet, da se je prvič, kar pomnim, zgodilo, da je sam od sebe omenil, da je lačen. Pred tem smo ga zmeraj silili k jedi.

''Danes bi kaj gusarskega,'' je bil neizprosen, ko sem, še vsa kremežljava, motovilila za njim v kuhinjo.

''Ribe? Hobotnice? Kita na žaru? Pečene kobilice? Ocvrte mravljince?''

Na ves glas se je zasmejal:''Babi, ti si pa res tečna! Mar ne veš, da so imeli gusarji najraje puding?''

Hotela sem že protestirati, a sem se še pravočasno ugriznila v jezik. Medtem ko sva ga kuhala, sem mu pripovedovala strašno zgodbo o še bolj strašnem gusarju, ki je premagoval morske razbojnike le, če so mu kuharji v puding zamešali brusnice ali robidnice.

''Še ti mi jih daj!'' je ukazal.

''Ko bom velik, bom bil tudi jaz gusar in bom rešil svet!'' je pomenljivo zamomljal s polnimi usti. Na pravljične zajtrke pa ni pozabil do današnjih dni, čeprav je danes že velik fant, včasih tudi strašni gusar, ki zelo rad pomaga ljudem.





  1. Mesto

Rudi Mlinar, 64 let


OPOROKA
Gleda skozi okno v veje stare češnje.

Zeleni listi rahlo drhtijo in se dotikajo sadežev, na katere se lovi toplo junijsko sonce.

Diha počasi.

Izmed ustnic vsake toliko časa privre piskajoč izdih, ob katerem se zdrami in trudoma pogleda skozi okno.

Stara ura na steni ob postelji enakomerno tiktaka. Pogleda jo, čeprav ne vidi tako daleč, da bi mogel razločiti, koliko kaže.

Čuti, da mu odmerja zadnje ure.

Še dan, dva nazaj ga je vse bolelo, sedaj ne čuti nobene bolečine.

Le vidi slabše, kakor da je že pozen večer.

»Kako, kaj bo večer?« zamrmra, »saj se je noč komaj končala,« ga prešine. »Naj koga pokličem?«

Seže po palici, prislonjeni ob posteljo, potem se spomni, da so odšli na njivo osipavat krompir.

»Počakam, da končajo. Lepo vreme je, škoda bi bilo, da bi prekinili z delom.«

S težavo seže na nočno omarico, trdo prime lonček ter ga s tresočimi rokami ponese k ustnicam. Počaka trenutek, da se drget umiri, potem počasi srkne požirek lesnikovca. Hoče narediti še požirek, a ne more.

»Pa tako dober je … zadnji, ki sem ga še naprešal jeseni. Letos ga bodo drugi.«

Nič obžalovanja ni v teh besedah.

Vsaka stvar živi, se razvije, zraste, se postara, umre …

Postavi lonček na omarico. »Mogoče še ni konec?«

Pogleda proti vratom. »Čakal sem jo in zdaj je pred vrati. Ne bo si premislila, ne bo mi pustila, da bi jih dočakal osemdeset. Že mora tako biti. Oče jih je imel komaj enainšestdeset, mati so jih dočakali petinsedemdeset, jaz devetinsedemdeset …«

Pred oknom se zibajo rdeče pike na zelenem ozadju …

»Ura! Kako glasna je! Včasih je nisem slišal, sedaj me opozarja.“

Pomisli na smrt. Časi, ko se je je bal, so minili, kot je minila mladost.

»Zdaj je prišel čas za slovo,« zamrmra in posluša enakomerno tiktakanje ure.

Spomini nenajavljeno trkajo na vrata in mu pomagajo pretakati sekunde v večnost.

Z očetom sta stala na vrhu hriba nad domačijo in oče je, razmršen od jesenskega vetra, rdeč v obraz in majavih nog od popitega mošta široko zamahnil nad posestvom, ki je ležalo pod njima.

»Glej, to bo enkrat tvoje, dobro poglej in vtisni si to v dušo, kot sem si jaz, ko me je oče pripeljal sem, kjer sedaj stojiva. Če boš to storil, potem boš pognal korenine v to zemljo in ne bo je sile, ki bi te lahko iz nje izruvala.«

Gledal je očeta, gledal travnike, hišo, gozdove in prvič je široko zajel zrak v svoja mlada pljuča.

Zapre oči. Kdaj je že bilo to?

»Pozabil sem že na ta dogodek, danes je privrel z močjo hudournika …«

Stisne ga v prsih »Zakaj nisem svojima sinovoma povedal tega?«

Brska po spominu. »Ali jima res nisem?«

Spomin ga ne pomiri.

»Nisem vedel, kateri od sinov bo prevzel kmetijo?« se opravičuje.

Nekaj časa je kazalo, da bo Jože, potem se je vse obrnilo in je bil Mirko tisti, v katerega je polagal upanje. »Računal sem na oba, da nista nikdar vedela, pri čem sta.«

Postane mu težko, ko se spomni svojih napak.

»Pustil sem, da sta živela v dvomu. Sam sem se oklepal teh bregov, kot da jih bom odnesel s seboj.«

Roko položi na srce. Utripa kot ujet ptič v pesti …

»Krivico sem jima delal, preveč strog sem bil z njima.«

Spoznanje in takoj opravičilo. »Oče je bil tudi strog z menoj.«

Zagleda se v belino stropa.

»Sedaj se krog zapira, zapuščam jima mater, kmetijo, zemljo, gozdove, ničesar ne bom nesel s seboj. Najstarejši ima rad zemljo, ljubi jo in garal bo na njej do konca svojih dni. Je pa suha veja, brez žene, brez otrok.«

Bili so časi, ko je mislil, da mora poseči v sinovo življenje in mu je zapovedoval preko vsake razumne meje.

»Kaj sem s tem dosegel? Nič, popolnoma nič, le še bolj sva se odtujila.«

Svoje misli preusmeri na drugega sina.

»Mirko, on je drugačen. Vse bi dal za stroje. Da le kje lahko kaj razdre in potem sestavi, to ga osrečuje.

Štiri otroke imata, od katerih je najstarejši rojen kmet, če le more, je z Jožetom,«

Ob misli na vnuka se mu zasolzi oko.

Utone v kratek sen.

Prebudi ga bitje ure. Šteje … »Enajst. Zdaj se bodo kmalu vrnili.«

S težavo dvigne glavo. Posluša, če je že kdo v kuhinji. Vse je tiho.

»Ko se vrnejo, jih pokličem.«

Razmišlja, kaj bi bilo pametneje.

»Povem jim, da bodo vedeli.«

Ura tiktaka v tišino sobe.

»Povem jim, kot je meni povedal oče. Danes! Jutri bo mogoče že prepozno.«

Pogleda nočno omarico, v predalu na dnu, pod papirji, leži oporoka.

Podpisana, vpričo sosedov …

Vsako besedo pozna, velikokrat jo je prebral, tehtal to in ono, premišljeval, kaj bi bilo najbolj prav, kaj bi bilo najbolj pošteno.

»Že prej bi se moral pogovoriti z njima. Izvedeti, kaj misli eden, kaj misli drugi. Ne bi smel do zadnjega gospodariti sam.«

Gleda v omarico in v mislih prebira oporoko.

»Že davno bi moral,« grenko pomisli.

»Časa ne morem zavrteti nazaj, kar je, je.«

Zazdelo se mu je, da sliši odpiranje glavnih vrat.

»Četudi sta različna, vendar nista vsak na svojem bregu in se razumeta.«

Ne moti se. Sliši, da so se vrnili z njive.

»Kmalu bo prišla Mirkova žena. Prinesla bo kosilo.«

Mir v njem razpreda svoje niti po vseh koščkih telesa.

»Upam, da bodo znali prisluhniti drug drugemu.«

Pomisli na pokopališče.

»Bo zemlja tako dobra do mene, kot sem bil jaz do nje?«

Spomni se: »Ko je umiral moj oče, mi je rekel- Lepo se imejte in ljubite zemljo, ki vas hrani! To jim rečem, razumeli bodo, kot sem jaz razumel očeta.

Lepo se imejte … Če bi v moji oporoki bilo napisano samo to, bi bilo dovolj.«




  1. Mesto

Ivana Vatovec, 60 let


MOJE POČITNICE
Nekaj najlepšega zame je bilo, ko je mama rekla: »Jutri gremo k stari mami.«

To je pomenilo zgodnje bujenje, umivanje, oblačenje v najboljšo oblekico; no, pravzaprav je bila le ena nekoliko boljša. Sledila je enourna hoja po bližnjicah, ki so bile čudovito mehke in dišeče po smrekah, mahu, po Dobličici, ki se je nenehno privijala ob desno stran poti. Škoda je bilo le, ker smo šle od doma zadnjo minuto in je bilo treba vedno hiteti, zadnji kilometer skoraj teči. Navadno smo prisople na želežniško postajo ob istem času, kot stara parna lokomotiva, ki je že z Otovca večkrat predirno zapiskala.

Mama nas je drugo za drugo dvignila na železne stopnice vagona in se še sama zavihtela nanje. Posedla nas je na klop, seveda v drugi razred in potem smo pol ure uživale v vožnji do Rosalnic. Tudi vlak je imel poseben vonj, morda zato, ker je bila redkost peljati se z njim.

Vedno je prehitro pripeljal na zadnjo postajo.

Tu je najprej na tla skočila mama in nas spet po vrsti potegnila s stopnic.

Potem smo pešačile dobre pol ure, dokler nismo zagledale vasice, kjer je živela stara mama.

Vmes smo še ogledovale dolge, valovite njive, ki so imele navadno po dve grbi; pravzaprav bi skorajda ne mogla reči grbi, saj sta se razpenjali v široka loka. Mama nam je povedala, katera njiva je »naša«.

»Vidite, na tej njivi bomo pa jutri želi pšenico,« je pokazala dolgo njivo na Brezankah.

In naslednjega dne so zgodaj zjutraj ženske s srpi v rokah odšle na to njivo. Vse so bile oblečene v svetle obleke in na glave so si nazaj zavezale rdečebele platnene pikaste rute.

V začetku je bilo slišati zbadljivke, smešnice in veliko smeha, ki je med šuštenjem pšeničneih stebel v valovih plaval proti koncu njive, kjer sem navadno nabirala rožice in občudovala metuljčke. Saj sem se vmes večkrat podala do mame, a me je suho strnišče praskalo po nogah.

»Daj meni srp, bom še jaz žela,« sem prosila mamo, ki je za trenutek odložila srp, da je naredila povreslo za nov snop.

»Ti si še premajhna, bi se požela,« je bil odločen njen ne, čeprav sem bila prepričana, da bi tudi meni srp pel: žvink, žvink.

Bolj kot je sonce grelo, redkejši in bolj utrujen je bil smeh.

Ko je onstran Kolpe, po hrvaški strani odpeljal »deveti« vlak, je bil čas za malico in kratek počitek. Nekoliko pred opoldansko vročino je bila njiva požeta, pšenica v snopih, lepo postavljenih v rastave po štiri, pedenj visoko strnišče pa je bodlo in praskalo bose noge.

Popoldne je ujec, mamin brat, zapregel vola v lojtrnik in potem so snopje naložili visoko nanj, ter ga še povezali z žrdjo in debelo vrvjo, s štrikom. Lojtrnik je potem z okovanimi lesenimi kolesi ropotal po prašni vaški cesti, dokler nista vola potegnila tovor pod skedenj. Tam so žanjice jemale snope z voza in jih podajale ujcu, ki jih je zlagal visoko pod streho kozolca, poda, so rekli.

»Tako, do mlatve bo pod streho,« se je široko nasmejal ujec.

Mlatila je vsa vas, ko je prišla na vrsto za mlatilnico. To je bila velikanska rjava reč na kolesih, ki so jo z voli privlekli in postavili pod skedenj, da je bila odprtina skednja nad tistim delom mlatilnice, ki je požiral snopje.

In spet je bilo treba mlatičev. V navadi je bilo, da so vaščani drug drugemu hodili pomagat, rekli so, delat na vraček, saj so se kar selili od hiše do hiše, kamor je pač morala mlatilnica. Ženske so razvezovale snopje in ga metale s poda na mlatilnico, kjer ga je pobiral tisti, ki je z njim krmil požrešno rjavo zver. Pri mlatvi pa smo bili otroci nepogrešljivi, saj je bilo treba stati pod trebuhom mlatilnice in z lesenimi grabljami odrivati pleve, ki so letele iz ogromnega trebuha. In teh je bilo veliko; sipale so se iz notranjosti mlatilnice in letele vsepovsod, se zajedale v prepoteno kožo da je peklo in srbelo. Pri plevah smo se menjavali, saj je bilo preveč zadušljivo, da bi eden dolgo zdržal.

Ko je mlatilnica požrla zadnji snop in je ujec zvozil zrnje v kaščo, je stara mama poklicala k jedi. Za mlatiče je vedno skuhala domačo obaro, ajmoht, hlebi belega kruha so bili še topli, saj jih je zamesila še v temi, da jih je lahko pravočasno pečene potegnila iz peči.

Odrasli so se najprej umili v čebrici, ki je stala pred hišo, otroci smo prišli na vrsto za njimi in se površno oplaknili po obrazih in rokah. Mudilo se nam je jesti.

Stara mama, z nepogrešljivo temno ruto na glavi, zavezano pod brado, nas je smehljaje gledala, ko smo s slastjo požirali njen kruh in obaro.

»Mamin ajmoht je najboljši v vasi!« je rekla moja mama.

In danes sem prepričana, da je bil res, kajti nikoli več, ampak res nikoli nisem več našla tistega okusa, ki ga je imel njen ajmoht.

Ko smo pojedli, smo se otroci, neredko tudi odrasli, zapodili po kamniti poti navzdol, proti Kolpi, ki nas je hitro odrešila umazanije, prahu, ki nas je žrl med delom, in utrujenosti.

Po mlatvi se je mama vrnila domov, nas, otroke, je pustila pri stari mami.

»Da boste pridne in boste pomagale stari mami!« nam je zabičala ob odhodu.

Mene je nekoliko sililo na jok, a sem vseeno hrabro pokimala inse skrila za spodnji pod, da ne bi gledala mame, ki odhaja brez mene.

Pa potem le ni bilo tako hudo. Stara mama je bila resda stroga, a neverjetno dobra.

Pomagale smo pri delu, ki je pač bilo v tistem času. Jaz sem gnala kravo na pašo, kar mi sicer ni bilo težko, le zjutraj je bilo hudo vstati. Vedno sem bila srečna, če sem zjutraj slišala, da dež štropota po strehi skednja, kjer smo otroci spali na senu; tedaj ni bilo treba na pašo. Sicer pa sem bila rada na pašniku, tam je bilo vedno veliko rož in čebelic in ogromno glasov in vonjev in iz daljave sem slišala bučanje Kolpe, ki se je v slapu prelivala čez jez ob mlinu.

Po paši smo hodili na njive okopavat, najgrše opravilo je bilo okopavanje strniškega korenja. To je bilo posejano po pšenici, ko je bila pšenica požeta, je bilo treba korenje rešiti strnišča in ga lepo okopati. Moj bratranec Živko iz Zemuna je delal tako, da je čimveč korenja posekal in ko sta to ugotovili naši teti, ki sta bili z nami na njivi, sta ga nagnali domov. On je bil rešen dela, teti pa dolgo nista vedeli, da je korenje posekal nalašč, ker je bil jezen, da je moral na njivo. On je namreč prišel na počitnice k stari mami, ne delat!

Ko je bila otava zrela za košnjo, sta prišla mama in oče. Takrat je bilo spet živahno. Na roke so pokosili vse travnike, posebno velik je bil tisti v Zalogu. Tisti je bil tudi najbolj oddaljen od doma. Ko smo obrnili otavo, smo se nato lahko kako uro namakali v Kolpi, ki je tekla mimo travnika. Potem pa spet urno grabiti skupaj. Mama je nadzirala naše delo. Imela je navado reči: »Le delajte, da si boste zaslužili malico!«

In res je bila tista malica posebno slastna; bel kruh, kuhana prekajena svinina in stročji fižol v solati. Kako je teknilo!

Ko je bila otava suha, smo jo naložili na voz in odpeljali domov. Kadar smo grabili in nalagali, sem morala navadno jaz stati pred voli in jima s košato vejo odganjati muhe. Vola sta bila nemirna zaradi muh, jaz pa zaradi tega, ker sem morala stati pred njima. Pa tako rada bi grabila za vozom!

A kljub vsemu je bilo takoj, ko sem sedela vrh otave na vozu in se držala za žrd, pozabljeno vse tisto, kar mi ni bilo po volji. Peljala sem se domov in le to je štelo. Tiste vožnje so bile posebne. Ni se bilo treba umikati avtomobilom, ker jih ni bilo, vola sta hodila počasi, včasih sem ležala na hrbtu in gledala v nebo, ko so pod menoj ropotala kolesa voza in me zibala na dehtečem ležišču.

Mislim, da nam je bilo podarjeno veliko bogastvo, ker smo še tako dihali z zemljo, z njivami, s travniki in pašniki, z živino; ko smo vedeli, da je stara mama »glavna«, ki jo ubogajo naši starši in mi, otroci, ko smo složno opravljali dela, ki so zahtevala veliko rok.

Današnji otroci na kmetijah vsega tega niso deležni. Sedaj gospodarijo stroji in čas.

In upam si trditi, da je bilo naše otroštvo naklonjeno nam, da nas je nagradilo z marsičem, česar danes otroci ne poznajo. Tudi na kmetih ne. Škoda. To bi jim iz srca privoščila.
IZ OCENE: Povezovalni moto izbranih del je obujanje spominov na družinsko življenje nekoč, pogled na družino danes ter zavedanje, »da nekateri na videz neopazni trenutki v našem življenju zdrsnejo med prsti in se porazgubijo v preteklosti, brez da bi še kdaj nanje pomislili« (iz zmagovalnega dela Milene Miklavčič). Rdeča nit zgodb je življenje sredi narave, kjer so generacije za generacijo otroci, starši in stari starši živeli v stiku z naravo, skrbeli za medgeneracijski prenos znanj, tradicij in spominov.

Literarna dela odlikuje bogat slog opisovanja, neverjetno močna vsebina, ki bralca popelje v preteklost ter ga ob branju zapisov spomni na minljivost življenja in pomembnost vsakodnevnega vzdrževanja družinskih vezi, ki omogočajo medgeneracijsko sodelovanje in prenos tradicij, izkušenj in znanj.


Izbor in utemeljitev so pripravili člani komisije literarnega natečaja za starejše; predsednica komisije Silva Črnugelj, Marjeta Androvič, Marija Androjna in Nace Borštnar.
Yüklə 46,78 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin