Dr. Bogomir Novak Delo kot sredstvo samooblikovanja Kazalo: predgovor str

2.1.3. Etika dela
Danes človek lahko dela zaradi razvoja tehnike preko meja svojih naravnih fizičnih in umskih zmogljivosti. Tehnična presežnost dela je omejena po eni strani z naravno končnostjo posameznikov in po drugi z grožnjo totalnega uničenja sveta. V prihodnosti se bodo še spopadali z lastnimi mejami. Skušali bodo doseči tudi pomiritev  v točkah, ki so že dosegle kritično mejo, če bodo hoteli živeti  bolj zdravo in v sožitju. To bo pomenilo nastanek »nove etike odgovornosti v gospodarstvu« (Kirn, 1991) in drugačnega odnosa do moči. V duhu preseganja človeka kot objekta tehnike razvija Jonas (1984)  etiko  odgovornosti za prihodnji obstoj človeštva.
Medtem ko se Kantov kategorični imperativ nanaša na sedanje  obče interese človeštva, se Jonasov nanaša na prihodnje. Delaj  tako, da z učinki tvojega dejanja (Handlung) ne boš uničeval  prihodnjih možnosti človekovega življenja! To pomeni, da morajo  dejanja posameznika vključevati prihodnjo integracijo človeštva  na zemlji. V tem je temelj etično smotrne vzgoje za prihodnost. Jonas (1984) sam ne imenuje svoje etike 'deontološka', ampak ontološka, ker se odloča za življenje v smislu samopotrjevanja  biti v smotru po sebi in ne za ne-bit. Niti posameznik niti človeštvo namreč nimata  pravice do samomora. Pomirljive možnosti svoje eksistence udejanjajo posamezniki lahko (le) v skupni (i)racionalnosti.
Tako kot je pri vnanji smotrnosti dela, ki je le v bodočnosti zamišljen potek kavzalnosti, potreben kreator, tako je za vzgojni  proces,  ki se prav tako sestoji iz  programiranega  kavzalno sukcesivnega  niza pedagoških postopkov,  potreben  nek  zunanji vzgojitelj. Dokler posamezniki sami ne stremijo k bogastvu svojih čutov, potreb in sposobnosti, ne vidijo, v čem bi (vendarle) lahko  izboljšali svoj odnos do dosežene razvojne stopnje dela  zno­traj poklica, ki ga opravljajo. Udejanjanje takšnega stremljenja ni možno brez povezave med notranjo in vnanjo smotrnostjo dejavnosti.
V notranji smoter dela se vriva odtujenost dela.  Zato  je  potrebno odpravljati izkoriščanje v družbenoekonomskem in  ekološkem  smislu in s tem ponotranjeno gospostvo nad samim seboj,  ki nastaja »zaradi podrejanja narave v človeku in izven njega. Odpor izhaja iz tega tlačenja« (Horkheimer, 1988: 68). Nastane vprašanje, ali je možna pot k stabilnemu ravnotežju človeka z naravo, ali  pa le k začasnemu, dinamičnemu, krhkemu ravnotežju kot tisti enotnosti vnanjega in notranjega smotra dela, ki bi omogočala človeštvu preživetje v sožitju. Zanikanje smotrnosti dela bi pomenilo odrekanje vrednosti primata zamišljanja in načrtovanja posledic dela in njihove kontrole. Ne verjamemo več v  pomembnost ene same rešitve, vendar to tudi ne pomeni, da je prepuščanje stihiji in kaosu smiselno. Več momentov opravičuje vprašanje  teleologije dela in s tem tudi teleologije vzgoje. Gre za človekovo potrebo po racionalnosti ravnanja, po kontroli predvidljivih učinkov in preprečevanja negativnih učinkov, skratka za vodenja sebe.
Modifikacije delovne etike je nastala zaradi spremenjene kvalitete  in kvantitete dela. Odvisna je od medsebojnih  odnosov, ki vsebujejo etične in pravne norme. Danes ne  beležimo padca, ampak nadaljnji razvoj delovne etike na različnih  delih  zlasti razvitega sveta. Vrednote zahodne kulture so dale  protestantski etiki  pečat  delovne etike.  Delovna  vnema  množic se ne povečuje povsod v razvitem svetu. Tigri so rezultat neenakomerne investicije kapitala. Delovna etika očitno ni  vezana zgolj  na protestantsko etiko. Protestantska etika je (bila) oblika uspo­sabljanja meščanov za konkurenčni boj v zaostrenih tržnih  pogojih prve akumulacije kapitala.
Lipsetova (Lipset, 1991) emprično podprta teza je,  da  delovna etika  v ZDA ni v krizi. Njen padec so skušali  konec  '60.  let empirično dokazati tisti intelektualci in študenti, ki sami  niso marali trdega, manualnega dela. Različne transformacije  fiksnega delovnega  časa  v fleksibilnega prej  dokazujejo  modifikacijo delovne  etike  kot  pa njeno  negacijo. Delovno  etiko ohranja splošna  konkurenca nacionalnih gospodarstev kot in osebni  motiv doseganja (nem. Leistungsmotive angl. achievement motiv).  Današnja delovna etika, ki je socialno, psihološko, religiozno in ekonomsko pogoje­na, še vedno vodi k precenjevanju obstoječega pridobitnega dela, zato ni jasno, kako se zaščititi pred njenimi skrajnimi negativ­nimi  učinki. Omamljanje/ drogiranje z delom tudi  danes  vodi  k različnim  poklicnim boleznim. V zadnjem času se delovna  etika povezuje  z  etiko proizvajalcev do potrošnikov  in  vodstveno poslovno etiko. Očitno je delov na etika nekvalificiranih delavcev drugačna   kot   etika  visoko kvalificiranih. Longitudinalne empirične raziskave ROPER (Center za raziskavo javnega mnenja) in NORC (nacionalni center za raziskavo javnega mnenja) kažejo pretežno pozitiven odnos ameriških delavcev do dela.
Človeško delo ima večstranski pozitivni pomen: socialni, politični, ekonomski in moralni. Zato pomeni brezdelje večstranske  negativne  učinke. Pridobitno delo pa nima samo pozitivnih učinkov. Po Yankelovichu (1983) je za večino delo v novih tehno­logijah  postalo  bolj zanimivo. Pojavile so se nove ekspresio­nistične vrednote- kreativnost, avtonomija, zavračanje avtoritar­nosti,  uveljavljanje,  samoizražanje, veselje  do raziskovanja, želja  po izkušnjah, skupnosti, udeležba pri odločanju, želja po avanturah, zbližanje z naravo, kultiviranje samega sebe  in  no­tranja rast (Yankelovich, 1983: 7).  Temu  trendu  atraktivnosti odgovarja Frommov koncept vrednotenja biti namesto  imeti  in Inglehartove postmaterialis-tične vrednote. Te vrednote omogočajo prilagojenost dela človekovim potrebam in s tem njegovo  kvalite­to.  Stroga  etika dela vlada v ZDA, Japonski in Izraelu.  V  teh državah  vlade menijo, da lahko pričakujejo več od delavcev, če jim ponudijo več iniciative.
V  Švedski  in ZDA so iniciativni sistemi naravnani tako, da so delavci bolj motivirani za delo. V ZDA in drugih razvitih državah delavcem daje delo možnost za podjetništvo, ustvarjalnost,  avto­nomijo in pomeni izziv za razvoj novih veščin, socialne  interak­cije, individualne storilnosti in osebnega priznanja. Nizkokvali­ficirano delo je slabo plačano in nevarno (Yankelovich, 1983: 19).
Nemški managerji reagirajo na problem odtujevanja dela s strate­gijami premeščanja delavcev pri strojih in najemanja delavcev, ki imajo ekspresivne vrednote. Novejše študije v ZRN so pokazale, da imajo življenjski stil, zunanji videz, pretekle delovne izkušnje in stopnja veščin velik vpliv na sprejemanje delavcev. Podobni kriteriji veljajo  tudi za tuje delavce. V tovarnah s tujci je slaba komunikativnost med delavci ovira višje produktivnosti. Z japonskim, kolektivistinim načinom dela in dogovarjanjem glede delitve  dela  je  postala Opelova tovarna v Eisenachu (v bivši Vzhodni Nemčiji)  najbolj produktivna v  Evropi.  Načelo  'learn production' ohranja zaloge na minimalni ravni in pomeni stalno izboljševanje kakovosti. Težava t. i. vzhodnonemških  delavcev  (tudi v tej tovarni) v primerjavi z zahodnonemškimi je v tem, da delajo več (39 ur tedensko namesto 36) za nižjo plačo.
Danes še ni veliko dela, ki bi bilo polno zadovoljstva,  smisla, avtonomnega  življenjskega stila, ker ga  ne  ovirajo  ekonomski imperativi. Zadovoljstvo  z delom ne vpliva  nujno  na zvišanje učinkovitosti (Yankelovich, 1983: 82). Za delavce, ki  delajo  za plačilo, morajo tako managerji kot vlada, ki hoče utrditi delovno etiko, najti pot za zviševanje mezde in spoznanje učinka dela.
Japonska delovna etika je svojevrstna sinteza tradicije in (post)moderne. Ima socialni izvor v občutku pripadnosti delavcev podjetju in ekonomski izvor v konkurenčnosti izdelkov. To ne pomeni, da je japonsko gospodarstvo brez težav. Je pa edinstven primer preobrazbe posnemanja  v  ustvarjalnost. Drugače povedano:  že v njihovem načinu posnemanja je zametek ustvarjalne kvalitete in ta je vredna posnemanja.

Ker se z delom realizirajo notranje forme  vzorčenja,  kontrola okoliščin, določene pravice in določene socialne vloge  (Yankelo­vich,  1983: 97), je v odnosu do dela vsebovana (re)socializacija posameznika  in njegovo fleksibilno prilagajanje družbi.  Delovna etika se bo v prihodnosti bistveno modificirala na osnovi okoljske etike.

V zadnjem času se naglo razvija  organiza­cijska kultura in umetnost managementa. Kulturna prilagodljivost in znanje tujih jezikov sta postali odliki sodobnega managerja. Vsaka  družba ima v sebi tudi kali patologije. Bolezni nemške  in angleške družbe so: zloraba drog, kriminal; za nemško pa še pose­bej  desni  ekstremizem.  Pri japonski družbi gre za vprašanje slabljenja delovnega etosa, za prevladujočo konformnost in homogenost, izgubo vitalnosti in kreativnosti in izgubo  skupnega smisla.
2.4. Tehnologija vzgoje pri Andersu
Andersova (Anders, 1985) teorija odtujitve je plod negativne prognostične hermenevtike. Analizira delno že obstoječo in možno destrukcijo  sveta s stališča tehnologije kot ontološkega  zla  kot tudi  posledice zamenjav – ekvivokacij, ki nastanejo, kadar je  delo stroja pomembnejše kot delo človeka in kadar je človek stroj telesno in duševno. Ugotavlja skrajne posledice podrejanja reprodukcije ljudi  reprodukciji stvari. Ni težko videti, da postaneta v primeru nepomembnosti (poslednjega) smotra, nepomembna tudi pojma dela in vzgoje⁵. Ker se človek istoveti s tehniko, dobi občutek, da ne misli 'jaz', ampak misli zanj 'nadjaz'. Kolonizacija življenja je postala pomembnejša od sveta življenja (po Habermasu die Lebenswelt), institucionalna organiziranost pa pomembnejša od  spontanosti. Anders (1985) opozarja na negativne posledice industrijskega kozmosa.  Do absurda privede Marxovo (Marx, 1969a: 363-371) tezo, da se vse sprevrača v svoje nasprotje zaradi umetnih potreb, ki izhajajo iz blagovno-denarne proizvodnje. Hkrati s pojmom človeka je za Andersa (1985) zastarala tudi vrsta drugih pojmov kot so antropologija, delo, zgled, množica, stroj, individuum, ideologija, konformizem, meja, privatnost, umiranje, stvarnost, svoboda, zgodovina, fantazija, prostor in čas, uporaba, smisel itd. Človek je zanj postal surovina in produkt samopogonskega stroja.
V  tem stanju ne more biti nič pristno človeškega. Atomska  bomba je antisimbol tretje industrijske revolucije in pomeni  nenehno pretnjo uničenja. Geslo dobe je (bilo) v tem, da napravimo  vse, kar se da napraviti, izkoristiti in uporabiti. Šlo je za  univer­zalizacijo sredstev in sredstvenja t. j. procesa pretvorbe stvari in ljudi v sredstvo. Tako živ kot mrtev človek je postal sestavi­na aparata. Zaradi uničevalne ustvarjalnosti ni več samo smrtno, ampak je tudi umorljivo in genocidno bitje. Prav ta kanibalistična, samomorilska poteza pa daje delu kot manipulaciji s posamez­nimi deli dejanskosti negativni značaj. Takšen orwellovski svet pomeni konec humanizma ali pa novo spodbudo zanj.
Dehumanzacija dela je povezana s človekovim nasiljem in (samo)morilskimi težnjami. Znano je, da monotonija ubija. Novejša spoznanja pa kažejo na prisotnost enoličnosti in ponavljanja tudi  znotraj ustvarjalnega dela. Rispoli (1989: 7) piše, da človek  z delom  aktivira razvojne sposobnosti. Postane nevarno, ko  akutni stres preide v kroničnega. Ponavljanje v delovnem procesu privede do stalnega stresa. Nenehno ponavljanje istih gibov človeku lahko zelo škoduje do zasvojenosti, otopevanja, nedoraslosti – indolence in ignoriranja sprememb. Informacijska revolucija sama ne rešuje tega problema, ampak ga celo zaostruje. Če delavec v isti sobi uporablja vedno is to orodje tudi če gre za računalnik, se psihično (in fizično) deformira. Iz te ugotovitve izhaja vprašanje,  kako  je  možno posodobiti odnos med dušo in okoljem. Vse današnje znanosti priznavajo izredno pomembnost vpliva okolja na delavca in njegovo delo. Vsakdo ima pravico do zdravja v polnem smislu te besede in do  kakovosti življenja. To mnenje jasno kaže na dejstvo, da sta poleg tehnološke posodobitve dela potrebni vsaj še psihološka in okoljska posodobitev.
Tudi umsko delo, ki ne upošteva interakcije z okoljem, je odtujeno.  Ne gre le za socialno odtujenost zaradi  mezdnega  položaja, ampak  tudi zaradi drugih navedenih sestavin. Za ekologijo dela velja izrek 'le spremembe nam krajšajo čas'. Če hočemo raznoliko, bogato živeti,  moramo tako tudi delati in delovati. To pomeni potovati ter uživati v umetnosti, znanosti in religiji  (npr. Nietzschejeva vesela znanost ali krščansko veselo oznanilo).  Gre za ustvarjalnost v smislu raznolikosti dela in dejavnosti. S tem dobita obe pravo mero v izmenjujoči bližini in distanci. Kot se da 'reprogramirati' stroje, se da tudi človeka, kar pa ni bioinženiring ali socialni inženiring, ampak je predvsem smiselno kot samoprogramiranje. Le v takšni nenehni samoobnovi v  delu/dejavnosti sposobnosti, potrebe in čuti ne zakrnevajo tako  hitro. Kulturni kapital ni človeku pri rojen, da bi ga ta lahko samo izkoriščal. Bogati se lahko le v medkulturni komunikaciji.
Humanizacija dela je še danes sredstvo motivacije delavcev. Delovne pogoje je potrebno oblikovati tako, da je delo  čim  lažje optimalno izvedljivo. Delavci delajo timsko in si individualno razdelijo  naloge. Dostop ne so jim rekreacija in zdravstvene  usluge. Takšna asociacijska organizacija dela  kot  pobuda  večje učinkovitosti  obstaja zlasti v avtomobilski industriji v ZDA in Japonski. Nekateri avtorji zanikajo možnost humanizacije dela. Za Andersa  je  humanizacija dela⁶ prav tako nemogoča kot humanizacija vojne, vendar pa je oboje možno instrumentalizirati.  Po Roszaku (Roszak, 1979: 220) pa nima smisla prestrukturirati  vsake vrste  dela. Vprašanje je, kako je možno s stališča pravih  človeških potreb enostavno prenehati s proizvodnjo nepotrebnih potrošniških  dragocenosti ali orožja vojno ali drugih del, ki delavce prevarajo, manipulirajo, izkoriščajo in ponižajo ter  najbolj onesnažujejo okolje.
Razlog za ta predlog bi bil v stališču, da »se takšna dela ne da izpopolniti tako, da jih obogatimo in prestrukturiramo,  socializiramo ali nacionaliziramo ali tako, da jih zmanjšamo, decentraliziramo ali demokratiziramo« (Roszak, 1979: 220). Po Roszakovi klasifikaciji naravnih in umetnih potreb je delo, ki  služi  kot sredstvo za zadovoljevanje umetnih potreb, nekoristno. Ker pa rast kapitalizma sloni na rasti umetnih potreb, bi hkrati z njimi verjetno odpravili tudi kapitalizem (Capra, 1986: 265). Danes vemo, da se človek ne more odreči  vseh modernih civilizacijskih pridobitev  v imenu obnove naturalnega načina  proizvodnje.
Kapitalistični način proizvodnje izpodriva živo delovno silo. Zato Anders ugotavlja, da delo ostaja nasproti brezposelnosti vrednota tudi tedaj, kadar je dejansko nekaj negativnega, odtujenega. Prehod iz delocentrične v brezdelno družbo bi pomenil za posameznika  prehod iz vsebinsko polnega k praznemu življenju in od občutka moči ter koristnosti k občutku nemoči in nekoristnosti. Vprašanje  brezdelja ne odpira samo vprašanja miselnosti življenja, ki ima pretežno delovno vsebino in  smrti  posameznika, ampak posredno tudi smisla obstoja človeškega rodu. Obe vprašanji si je človek prvič postavili v drugi svetovni vojni ob pretnji atomskega uničenja sveta.
Ker delo izgublja napornost, ki bi prinašala veselje, se potreba po delu – voluptas laborandi spreminja v ravnodušnost. Napornost je eden  izmed pogojev svobode dela. Znano je, da posamezniki skušajo  kompenzirati  primanjkljaj telesnega  napora v prostem  času  z  raznimi športnimi  tekmovanji – voluptas concurrendi. Človek  ne dojame svoje nesvobode in izgube smisla. V prihodnosti ne bo delo, ampak bo 'prosti čas' glasnik prekletstva (Anders,  1985: 28). Šele s pretrganjem težnje k racionalizaciji dela  ljudje  spet zamenjajo stvari (Anders, 1985: 28). Ataka  na stroje sloni na slepi veri v »istovetnost socialnega,  tehničnega in političnega napredka« (Anders, 1985: 29). S prometejskim sramom označi Anders meje naše (ne)sposobnosti spoznanja  funkcioniranja naprav.  Moderni človek upravlja z napravami magično. Ne  razume njihovega  mehanizma, zato se podreja njihovi 'volji'.  Zanimivo je, da Anders ne išče več izvora odtujitve v nepovratnem oz. delno  neplačanem trošenju delovne sile kot Marx, ampak v delu  kot opravljanju  postopkov,  ki jih diktirajo stroji. Ta premik  je razumljiv,  če vemo, da so stroji v 20. stol. človeka nesmiselno razbremenili⁵. Gre tudi za razliko  med  delavčevo  občuteno izgubo sebe v 19. stol. in neobčuteno izgubo danes. Anders se ne ukvarja s problemom onesnaževanja okolja. Zato tudi ne ve,  da človek danes občuti alienacijo kot izgubi na drugi ravni  kot  v 19.  stol. Ne gre več zgolj za delno izravnavo  v enakovrednosti medčloveških  odnosov in polnega plačila za potrošeno  delovno silo.  Gre za prikrivanje in razkrivanja občutka totalne ogroženosti v smislu naraščajoče onesnaženosti našega planeta. Andersov prispevek  je  v  opozorilu, da se potreba po delu nadomešča  s potrebo po razvoju tehnike. Ne vidi pa, da prav ta potreba po delu sprevrača življenje organskega sveta v sredstvo življenja mehanskih naprav.
Andersov dvom v odpravo odtujitve s predpostavkami  istovetnosti človeka in narave, posameznika in družbe, svobodnega človeka  in ustvarjalnega dela je upravičen le z vidika mislečih, samonamenskih  naprav, ki ga moderni človek še vedno šteje za realizacijo motiva storilnosti. Šele z razrešitvijo nesporazuma  glede vprašanja (ne)uspešnosti civilizacije je možno ponovno osvajanje svobode.
Človeka ocenjuje Anders (1985) po tem, kar ni, ker s človekom upravljajo stroji in ne obratno. Prikritost in odsotnost  človekove eksistence nista odvisni od narave ali od človekove odprtosti same, ampak od strojev. Z vsestranskim razvojem tehnike se ne  razvijejo vsestranske osebnosti, ampak armada  strežnikov.  Delavci služijo  delu, ki ga opravljajo stroji. Odtod izhajajo  naslednje posledice: delo delavcev je brez smotra. To pomeni, da ne gre za delo kot energeia,  ampak za delo kot anergeia. Pri tem nastaneta  dve možnosti: ali se nekaj samo zdi delavcem kot cilj, ali pa so  do cilja ravnodušni. V obeh primerih gre za oropanje  zadovoljstva pri nastajanju rezultata zaradi zunanjega cilja in notranje zadovoljstvo, ki ga človek čuti ob opravljanju prave dejavnosti,  pri avtomatiziranem delu, pri katerem je človekov napor  redu­ciran  na minimum, prihaja do degradacije, 3. 'imitatio instrumenti' pomeni, da je delavec  hlapec  stroja, ker  se mora ravnati po njem. V tem je Heglova dialektika  gospo­darja in hlapca v odnosu stroja in človeka (Anders, 1985: 74-77).
Zastarelost ali konec dela je v grožnji (popolne) brezposelnosti. Anders meni, da z rastočo avtomatizacijo pada število potrebnih. Empirične raziskave te hipoteze ne potrjujejo. V samem delu vidi Anders dvojni videz svobode: 1. osvoboditev dela od napora in 2. prosti čas pomeni svobodo (Anders, 1985: 107). Andersova ocena, a je industrijsko delo postalo nenaporno, je relativna. Hkrati z njegovo manjšo fizično napornostjo se je povečala intelektualna in psihična napornost. Anders vidi samo degradacijo  dela  in zato meni, da je delo izgubilo svoje  bistvo,  kar imenuje 'negativna intencionalna struktura današnjega dela'. Človek postane nevede objekt dela in “vzgoje strojev” (paradoksalni Andersov izraz).
V nasprotju z Marxom, ki je menil, da delavec z odpravo odtujitve ne izgubi nič drugega kot okove, prisodi Anders delavcu strah, da z  njimi izgubi vse druge pridobitve. Bistvo odtujitve je v tem,  da  jih  delavci ne občutijo (Anders, 1985: 57). Ta model presoje  okov je podoben Platonovemu modelu sužnjev, ki gledajo odseve  ognja na steni votline in menijo, da gre za pravo spoz­nanje. Delavci so zaradi razdrobljenega in odvisnega dela izgubi­li orientacijo. Pri delu današnjih delavcev za stroji  vzrok  in učinek (skoraj) sovpadata. Učinek je (nepredvidljivo) večji  kot vzrok; služenje pa pomeni hkrati delovanje, izvajanje funkcij in upravljanje,  kjer  se briše meja med  subjektom  in  objektom, delavcem (surovino) in (upravljanim) proizvodom. Za takšne učinke izvajalci ne morejo (p)ostati odgovorni. Anders meni, da bi danes obšla  ljudi, ki bi jih osvobodili, smrtna groza. Brezzobi se  ne bi mogli hraniti z običajno hrano. Tu se pokaže, da se človek  ne more  osvobodi niti le s tehniko, niti brez nje. Z razlastitvijo naprav bi človek izgubil opredmetenje, ki pa pomeni tudi odtuji­tev. Anders dopolnjuje Marxovo analizo odtujitve v smislu' zamen­jevanja subjekta in predikata' v dveh točkah:

1. izključeni smo iz soodločanja o efektih svojega dela,

2.  tudi naše veselje do dela pripada tistim, ki jim služi in  ni naša lastnina  (Anders, 1985: 179). Subjektivno zadovoljstvo ne more  biti (edino) merilo osvoboditve dela, dokler delavec ne kontrolira posledic oz. učinkov svojega dela.
Znotraj  popolnega posredstvenja izgubi Kantov moralni  imperativ humanistični smisel. Vzgoja se sprevrže v svoje nasprotje. Če  še obstaja obli kovanje, potem  mi »ne  oblikujemo naprave,  ampak naprave oblikujejo nas« (Anders, 1985: 437). Ko nas stroji  prila­godijo  nase, nastane resnica kot ustreznost proizvodov in  ljudi - adaequatio  producti et homini (Anders, 1985: 438). Takšna resnica je reducirana na natančnost gibov delavca pri stroju. To sicer  ni skladno s človekovo naravo, vendar kljub temu ustreza sistemu. Iz tega bi lahko sklepali, da je razosebljanje celo pogoj kvalificiranosti delavca za delo s stroji, ker je v  bistvu negirana vsaka človeška oblikovalnost. Tako tudi teza  o  vzgoji vzgojitelja⁷ pomeni zanikanje njegove narcisoidnosti in rela­tivizacijo njegovega življenjskega izkustva.  Delitev  vzgojnega pojava je znak razdrobitve (individualizacije) družbe in obratno. Tehnična  prevlada  vodi k zamenjavi vzgoje z učinkovitostjo.  V orwellovskem svetu je možna le še vzgoja kot dresura, manipulaci­ja in indoktrinacija, kar je v bistvu njen konec.
Anders  (1985: 440) meni, da je prisila potrošnje le sestavni  del terorja uporabe tehničnih naprav. Večinoma uporabljamo danes včerajšnje izume. Gre za tehnični 'panta rhei' in za zadovoljstvo v nesvobodi, kar pomeni negacijo Aristotelovega končnega  smotra (entelecheia) in  njegovo projekcijo v  prihodnost. Zvajanje človeka na sredstvo in surovino imenuje Anders (1985; 26) 'postcivilizacijski  kanibalizem'. Hkrati z opisovanjem posledic  logičnega postopka konverzije  subjekta  in predikata (S-P = P-S) pokaže Anders tudi na njegove meje⁸.
2. 4. 1. Zastarelost in odvečnost človeka v mega-stroju
Tako Anders kot Mumford (1986) vidita v stroju deformacijo organskega sveta. Medtem ko Anders vidi v stroju le tehnično  napravo, pa  Mumford opredeljuje stroj v širšem smislu tudi kot  socialno organizacijo. Razlikuje delovni, vojaški in  birokratski  mega-­stroj.  Birokracija je nevidna roka. Komunikacijski stroj  je primeren  za  upravljanje dela, brez katerega ne more delovati mehanski  stroj. Delovni stroj je bil izumljen zaradi varčevanja in  koncentracije dela. V njem je ekonomika  dela: čim manjša uporaba  delovne  sile za čim večji dobiček. Mumford izhaja  iz stališča, da  človek dela zaradi težnje po redu, zakonitosti, ravnotežju. To je težko doseči. Mehansko organizirano delo, ki ga izenačuje z akumulacijo in mehansko organizirana vojna, ki je zanj uničevanje se dopolnjujeta kot dva pola civilizacije.
Po Mumfordu so pobudniki nove etike in nove religije hoteli postaviti vred note  v središče civilizacije, vendar  so  jih hitro absorbirale institucije, ki so delovale v nasprotju z njimi npr. srednjeveška katoliška cerkev. V današnjih alternativnih gibanjih se  izraža spontana reakcija na megastroj.  Zgodovina  mega-stroja kaže, da so spontane reakcije na kolonizacijo življenja in  delno destrukcijo starih kultur realne. Morda ima človekovo izumljanje­ produktivnost strojev tudi iracionalni pomen premagovanja  strahu pred naravo in spodbujanja strahu pred nevarnostjo, da strojev ne bi mogel več kontrolirati. Zato se mu sprevračajo vrednote, cilji in stremljenja pri vzgoji (razuma in emocij) v svoje nasprotje.
Protestantska  delovna  etika je dala prednost  osebnemu  podjetništvu  kot sredstvu samoizpopolnjevanja. Danes gre za  drugačno etiko  samoohranitve. Mit (mislečega) stroja prinaša uspeh, bogastvo in  moč samo  nekaterim na račun drugih. Zaradi narcizma tehnike  (Mum­fordov izraz), ki je jedro narcistične kulture, je človek samega sebe predelal nazaj v surovino in sredstvo. Narcistično samoljubje človeka kot cilja ni  vprašljivo v smislu samo refleksije in samokritike le tedaj, če vse  spremeni v sredstvo. Z analizo bombardiranja Hiroshime (1945) pride Anders do sklepa, da je učinek dela tem manj predstavljiv, čim večje je razdejanje.  Eksplozija  atomske bombe mu  pomeni  konec  vsakega smisla dela  in odgovornosti za njegove učinke. Znano je, da zaradi delitve ostaja bistvo dela delavcem nepregledno.
Značilnost današnjega dela je v tem, da je moralno nevtralno. Gre za izgubljanje meje med normalnimi in abnormalnimi ter med  odgo­vornimi  in neodgovornimi dejanji. Ker noben, še tako  slab  posredstven cilj dela ali vojne, ne more oskruniti storilcev, se tudi množični ubijalci ne čutijo krive. Tudi samonadzor ni izhod iz tega  stanja psevdo-družbene realnosti. Že Gorz (1983) je  v  delu Zbogom proletariat pisal, da stroji za samo izobraževanje in  za samodiagnostiko služijo kapitalističnim družbam za uvajanje samonadzora.  V tej družbi razpolaga vsak s sredstvi  za preverjanje skladnosti z normami in izključuje vse, kar odstopa od njih. Andersovo razumevanja popolne odtujitve sledi  praksi  nihilizma industrijskega  dela in izhaja iz predpostavk, da 1. onkraj prisilnega dela človek nima pomembne aktivnosti, 2. obstaja nepomirljivo nasprotje med delom in prostim časom,  3. se z redukcijo dela izgubi tudi človek. Med stroji in človekom ni  jasne  meje. Obstaja stalna nevarnost redukcije človeka  na stroj kot v filmu Matrica.
Delo v postindustrijski družbi ni tako brezosebno in  brezizhodno odtujeno kot ga opisuje Anders. Delna obogatitev (enrichment) dela sloni na spoznanju, da se finančni kapital ne more oplajati  brez človeškega dejavnika t. j. brez kapitala sposobnosti in znanja. Zato  so delavci v razvitih državah prevzeli tudi del  odgovornosti pri upravljanju dela. Pozitivna stran Andersove kritike odtujitve je v zavrnitvi tehnokratskih vizij razodtujitve.
Človekovo podrejanje strojem je v krizi. Ni jasno, kakšen je izhod iz nje. Za Navilla (1979) pomeni  avtomatizacija  samostojnost delovanja kateregakoli tehničnega sistema. Posamezniki so v  procesu avtomatizacije manj odvisni od ritma strojev in bolj od  delovnega tima. Zato so v dvojnem odnosu do strojev: po eni strani so bolj svobodni od njihovega ritma, po drugi strani pa manj, ker morajo zanje stalno skrbeti (Naville, 1979:158). Za Navilla ima razvoj avtomatizacije odtujevalne in ne odtujevalne učinke. Tudi Kukoć (1988) meni, da odtujitev ni usoda, ker se z njo človek  ne bo nikoli sprijaznil in se ji bo upiral. To pomeni, da ni  možna popolna osvoboditev niti popolna odtujitev.
Mumford (1986) meni, da obstajata v vsej zgodovini  razvojni težnji h krepitvi in k slabitvi družbe kot megastroja. Danes gre očitno za njeno krepitev. Če namreč govorimo o človeku prilagojenih tehnologijah, to še ne pomeni, da so se v svetovnem merilu tudi uveljavile. Anders opisuje odtujitev na osnovi ponižanja dela (pritiskanje na gumbe). V 20. stol. pa obstaja tudi razvojna težnja  rekvalifika­cije.  Kakor je njegova razlaga dela po eni strani pretirana,  pa po  drugi kaže na delno neodpravljivost odtujitve,  ker prikriva delno pozitivno vrednotenje industrijskega dela. Dokler sta odpor proti delu in možnost izbire drugačnega dela še možna, boj za smisel dela ni izgubljen. Vojaški spopadi na ozemlju nekdanje Jugoslavije kakor tudi na  nekaterih drugih delih sveta kažejo na še nepreseženo militarizacijo industrijskega dela, ki je v tem, da sta njegova množična disciplina in organizacija v službi navideznih višjih ciljev obstoječe oblasti.  Nezaključenost  dela vodi do izpraznjenosti  njegovega smisla. V etnocidni in posredno tudi genocidni politiki s tehno­logijo uničevanja in banalizacijo rutine se kaže brezsubstančnost dela,  ker  se  ukazi izvršujejo ne glede  na njihovo vsebino.

Avtoritarna deblokada  potlačenih instinktov ustvarja  z  novimi blokadami (ječar je jetnik svojega jetnika)  nesmiselnega  logičnega  kroga, ki ga morda lahko razpre le postmoderna vrednota 'pustiti biti'. Sramotni madež civilizacije je v tem, da te  slabosti industrijskega dela, ki mu dajejo središčno vlogo, še  niso odpravljene. Kritika središčne vloge dela je zato kritika njegove odtujitve in nesmiselnosti ne le upora, ampak tudi revolucije, ki se zaplete sam vase.