Podatki o diplomski nalogi

1.4Duševni razvoj mladostnika

1.4.1Posebno ogroženi mladostniki

V adolescenci se mladostnik začne na situacije odzivati drugače, kot se je včasih. Vse njegove reakcije postanejo bolj burne in njegov odnos do raznih stvari se spreminja. Starši zato včasih po nepotrebnem mislijo, da je z njihovim mladostnikom ˝nekaj narobe˝, vendar vse to je za razvoj značilno. Če starši prehitro reagirajo na spremembe v mladostnikovem doživljanju in reagiranju, mu lahko le škodijo. Pojavi postanejo bolezenski komaj, ko trajajo zelo dolgo, so pretirani in posežejo še v druge duševne dejavnosti. Vse, kar se dogaja pred tem, pa je normalno za proces adolescence oziroma odraščanja (Žmuc-Tomori 1983: 123, 124).

Obstajajo mladi, ki so bolj ogroženi kar se tiče nepravilnosti v duševnem razvoju. To so tisti, ki so odraščali v neugodnem okolju, in tisti, z organsko cerebralno prizadetostjo. Ti se težje spoprijemajo s težavami, ki jih prinaša obdobje adolescence. Torej, za ˝normalen˝ razvoj mladostnika je nujno potrebna družina, ki nanj deluje vzpodbudno. Mladostnik, ki leta in leta opazuje, kako oče alkoholik pretepa mater ali pa še celo njega, se ne bo naučil in prevzel pozitivnih vzorcev. Na njegovo duševnost bo to pustilo velik pečat, ki ga bo spremljal večno. Tak mladostnik lahko utrpi ne le duševne motnje, temveč celo pravo bolezen. A najpogosteje zaradi takšnega življenja mladostnik ne usvoji osnovnih načel življenja (Žmuc-Tomori 1983: 125–127). Je zelo neprilagodljiv in neprilagojen. In v Vzgojnem zavodu Slivnica je prostor za prav take mladostnike, ki so zaradi spleta neugodnih okoliščin v času svojega odraščanja, ne bili zmožni razviti konstruktivnih vzorcev za spopadanje z vsakodnevnimi ovirami in težavami in prav zaradi te neprilagojenosti so bili nameščeni v zavod. Seveda pa ni to edina okoliščina njihove institucionalizacije.

1.4.2Razvojne motnje

Vse psihološke motnje so razvojne in večina jih nastane prav zaradi težavnega otroštva, ali pa takšno otroštvo prispeva k temu, da se motnja razvije leta kasneje. Erzar (2007: 183) v svoji knjigi Duševne motnje navaja, da spolna zloraba, zanemarjanje, čustvena in fizična zloraba v otroštvu močno vplivajo na nastanek duševnih/psiholoških motenj, na večje zdravstvene težave in na slabše sposobnosti prilagajanja in spopadanja s stresom. To naj bi bilo dokazano s številnimi raziskavami, pravi Erzar. Poleg vsega tega pa naj bi na razvojne motnje vplivali še slabi starševski odnosi, družinski konflikti, nizek socialno-ekonomski status in stres, še dodaja Erzar. Menim, da so prav to značilnosti večine družin, iz katerih prihajajo gojenci Vzgojnega zavoda Slivnica.

Iz knjige Duševne motnje še navajam pet najbolj tipičnih razvojnih motenj, začenši z motnjo pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost, razni tiki, motnje učenja, motnje izločanja in druge motnje otroštva ali adolescence, za katere menim, da v mojem primeru niso med pomembnejšimi (Erzar, 2007: 186–191). Zgoraj navedene oblike motenj pa ponovno lahko povežem z gojenci Vzgojnega zavoda Slivnica, saj je mnogo takih, ki imajo težave z učenjem, in takšnih, ki se ne zmorejo skoncentrirati oziroma ostati dalj časa pozorni ali osredotočeni. Opazila sem tudi fante, ki so hiperaktivni in kar brstijo od preveč energije. Sem pa spoznala tudi fanta, ki ima motnjo izločanja, in sicer obe obliki, enurezo in enkoprezo.

1.4.3Čustvene in vedenjske motnje

Montgomery (v Kobolt 2010) pravi takole: »Otroci, ki so zaradi kakršnega koli razloga v stiski, lahko izbruhnejo svojo stisko in morda postanejo nemirni, glasni, moteči ali iščejo pozornost; lahko lažejo, kradejo in so nasilni do drugih otrok ali postanejo odmaknjeni, pasivni, sanjavi in izolirani, izginjajo v ozadje, skoraj neopazni, dokler še vedno znova kaj naredijo. Ko se takšno vedenje kaže v vztrajnem vzorcu z vrsto predmetov in aktivnosti…ga štejemo za čustveno in vedenjsko težavo.« (Kobolt, 2010: 90)

Dr. Gorazd Meško pa vedenje opredeljuje drugače: »Otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami (otroci z motnjami vedenja in osebnosti – MVO, otroci s težavami v socialni integraciji) so otroci, ki s svojim vedenjem ogrožajo same sebe, svoje življenje in zdravje, svojo osebnostno in socialno integriteto, in pa otroci, katerih vedenje je ogrožujoče za socialno okolje ker je uperjeno proti pravilom, vrednostim in vrednotam, tudi proti veljavnim moralnim normam in zakonom« (Skalar 2004: 185,186).

Cowleyeva pravi, da se pri mladostniku čustvene in vedenjske težave kažejo s povečano prepirljivostjo ali pa z nezmožnostjo brzdanja svoje jeze. Lahko pa tudi popolnoma nasprotno, da je mladostnik čustveno ranljiv in zaprt, torej ne kaže svojih čustev. Eni naj bi se tega naučili z zgledom, recimo preko staršev, ali staršem manjkajo te sposobnosti ali pa že celo njihovo življenje vzgajajo tako, da na mladostnika reagirajo z veliko jeze in negativizma. Cowleyeva pravi tudi, da se lahko čustvene in vedenjske težave razvijejo tudi zaradi kakšnega zdravstvenega stanja, ki ga ima mladostnik (Cowley 2005: 106).

Simona Svetin, socialna delavka iz CSD Ljubljana Vič, pa pravi, da vsak buren odziv mladostnika še ne pomeni vedenjske motnje. Danes je vedenjske motnje tudi težje prepoznati kot nekoč. Družba se je spremenila, prav tako se je spremenil odnos do otrok. Normalno je, da se mladostnik v puberteti spremeni. Manj se odpira staršem, zapira vrata svoje sobe in veliko več se ukvarja sam s sabo. So pa strokovnjaki ugotovili, da neugodne življenjske razmere in predvsem družinske razmere zelo negativno vplivajo na mladostnike in da se pri takih mladostnikih, ki prihajajo iz nefunkcionalne družine, vedenjske motnje razvijejo pogosteje.

http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/3084/Vedenjske-ali-%C4%8Dustvene-motnje

Po drugi strani pa dr. Meško v svoji knjigi napiše, da naj bi bile najbolj pogoste težave v čustvovanju in vedenju mladostnikov takšne, ki se kažejo kot depresivnost, poskusi samomorov, strah, zavrtost, samotarstvo, izogibanje stikom z ljudmi, krutost in/ali agresivnost, nasilje, beg od doma, odklonilni odnos do šole in učenja, uživanje psihoaktivnih substanc in delinkventnost (Skalar 2004: 186).

V knjigi Socializacija agresije pa Azra Kristančič pravi, da je zelo pomembno, da ločimo med nasilno-agresivnim vedenjem mladostnika in med zelo motečim vedenjem. Gre namreč za to, da je razvoj mladostnikov zelo hiter in intenziven in se nenehno spreminja (Kristančič 2002: 113).

Na tem mestu se ustavljam pri besedi, preko katere ne morem, in sicer »moteče« vedenje. Cooper (v Kobolt 2010: 90) pravi, da je izstopajoče vedenje moteče za socialni kontekst, saj lahko moti učni proces, odnose in vnaša vsesplošen nemir, strah in nasilje. Vse to pa vodi do nelagodnega bivanja v okolju. Je pa to vedenje moteče v smislu, da zaradi njega ne vidimo, kar je za njim in zaradi česar do njega sploh prihaja.

Vzroki motečega vedenja mladostnikov so po Kristančičevi zelo raznoliki. Lahko ga sproža poškodba možganov, zlorabe alkohola ali drog, stresno domače okolje, alergije, nepravilna prehrana in podobno. Zelo moteče vedenje mladostnikov naj bi po mnenju mnogih strokovnjakov bilo skupek genetskih, nevroloških, biokemičnih dejavnikov in vplivov iz okolja (Kristančič 2002: 113).

1.4.4Vrste zanemarjajanja in zlorab otrok in mladostnikov

Obstajata čustvena zloraba in čustveno zanemarjanje. Kristančičeva pravi, da čustveno zanemarjanje ˝sestavljajo odnosne napake staršev ali drugih vzgojiteljev, ki ne nudijo zadostne podpore, pozornosti in čustev samim otrokom˝ (Kristančič 2002: 128).

Čustvena zloraba pa naj bi bilo ˝dalj časa ponavljajoče se vedenje podcenjevanja, poniževanja, norčevanja, zasmehovanja, roganja in omalovaževanja. Skratka, to je vse tisto, kar ovira in določa razvoj osebne identitete otroka in mladostnika˝ (Kristančič 2002: 128).

Pod čustveno zlorabo se šteje tudi fizična zloraba, čeprav je to zloraba tudi sama po sebi. Tudi pri fizičnem aspektu pa obstaja tako zloraba kot tudi zanemarjanje. Fizično zanemarjanje je ponavljajoče se napačno ravnanje staršev ali skrbnikov do otrok ali mladostnikov. Pomeni ne-zadovoljevanje osnovnih potreb, kot so recimo prehrana, higiena, dostojni bivalni pogoji, medicinska oskrba, vzgojno-izobraževalne možnosti ter ne-nadzor. Fizična zloraba pa je vsakršno ogrožanje mladostnika do 18. leta starosti. Fizične oblike, ki jih tretiramo kot zlorabo so vsako tresenje, pretepanje, davljenje, povzročanje opeklin, prelomi kosti, povzročanje poškodb notranjih organov, ustrahovanje, zapiranje v določene prostore in povzročitev smrti, pravi Kristančičeva. Fizična zloraba je pogosto ponavljajoč vedenjski vzorec, ki ga skrbniki oziroma starši pogosto uporabljajo, misleč, da otroka disciplinirajo (Kristančič 2002: 128).

Obstaja pa še spolna zloraba, ki po mojem mnenju vsebuje elemente tako čustvene kot tudi fizične zlorabe in zanemarjanja. Kristančičeva pa jo opiše kot seksualno zadovoljitev odraslih s pomočjo mladostnikov. Pod spolno zlorabo štejemo spolni odnos, oralno draženje mladostnika, pa tudi vsako besedno napeljevanje, razkazovanje in vključevanje otrok v pornografijo ali prostitucijo, pravi Kristančičeva (Kristančič 2002: 128).