Podatki o diplomski nalogi

1.5Samostojnost

Še dobro se spominjam, kako sem kot otrok hotela hitro zrasti, da bi lahko sama odločala o sebi in bi delala, kar bi hotela. Toda bistvo samostojnosti ni, da počnemo, kar se nam zljubi, ampak da za svoja dejanja prevzemamo tudi odgovornost in posledice. Samostojnost zahteva zrelost in zdravo pamet. To pa sta lastnosti, ki ju pridobimo v času oziroma procesu vzgoje. Za samostojnost obstaja, tako kot za vse ostale stvari, ogromno različnih opredelitev. Menim pa, da se lahko vsi strinjamo, da je samostojnost sposobnost poskrbeti sam zase na različnih življenjskih področjih.

Fizična samostojnost

Kot prvo bi omenila fizično samostojnost, ki se mi zdi ključnega pomena za zmožnost samostojnosti tudi na drugih področjih. Fizična samostojnost pomeni sposobnost skrbeti za svoje fizične potrebe. Opravljanje vsakdanjih opravil, med katere spadajo osebna higiena, priprava hrane, skrb za gospodinjstvo, opravljanje službe in podobno.

Materialna samostojnost

Druga oblika samostojnosti je materialna neodvisnost, ki si jo zagotovimo z dostojnim dohodkom. Ne moremo govoriti o popolni samostojnosti, če smo od nekoga finančno odvisni. To velja za odraščajočo mladino, kot tudi za nezaposlene gospodinje in druge nezaposlene. Nesamostojnost je izražena tudi takrat, kadar nekdo ne zna živeti v okviru svojih finančnih zmožnosti, pomeni, da ne zna preudarno razpolagati z denarjem, ki ga ima na voljo. V to seveda ne vključujem tistih, ki živijo pod pragom revščine. Na tem mestu bi lahko razpravljali o tem, kaj je dostojno življenje. Vsak ima svojo predstavo, a vendar menim, da nam je vsem skupno mnenje, da to pomeni imeti streho na glavo, potrebno hrano in oblačila, zdravstveno oskrbo, socialno varnost na stara leta in ob tem morda tudi kakšen priboljšek tu in tam.

Psihična samostojnost

Pod psihično samostojnostjo razumem čustveno neodvisnost od drugih ljudi. Da si sposoben razmišljati sam zase, se postaviti za svoje mnenje in mišljenje in biti odgovoren za svoja dejanja, da s teboj ne morejo manipulirati. Vse to pomeni, da moraš biti najprej sposoben živeti sam s seboj in šele nato z drugimi. Da za svojo ˝samostojnost˝ ne potrebuješ nekoga, ki jo bo delil s teboj, recimo partnerja, ob prvi selitvi iz matične družine. Da znaš biti sam s seboj in ne potrebuješ ves čas družbe in nekega dogajanja. Da si človek sam zase.

http://www.karmaplus.net/content/view/35/2/ (13.3.2012)

1.5.1Neodvisno in samostojno življenje

Vse se začne v dobi odraščanja, v adolescenci. V tem obdobju si mladostnik oblikuje svojo osebnost, jo razvija. In v tem obdobju mora razrešiti različne naloge. Da bi lahko nekoč bil samostojen in neodvisen, mora urediti svoj socialni in materialni status, si ustvariti družino, oblikovati svoj odnos do družbenih vrednot in norm ter razrešiti ostale naloge, ki jih družba od posameznika pričakuje. Na študijskem krožku, kjer so debatirali o samostojnem in neodvisnem življenju invalidov, pa je France Prosnik dejal, da so za vsak razvoj potrebne krize in da komaj razrešitev krize lahko pomeni napredovanje oziroma razvoj posameznika. Meni pa tudi, da so v adolescenci najpomembnejša področja, kjer bi mladostnik moral krizo razrešiti, področje identitete, seksualnosti in avtoritete. In najpomembnejše pri vsem tem je, da razreševanje teh kriz ni pogojeno z intelektualnimi sposobnostmi posameznika. Kar lahko vpliva nanje je okolje, v katerem živijo. Bistveno pa je, da vsak posameznik sam najbolj vpliva oziroma lahko največ naredi za svojo neodvisnost in samostojnost. Pri tem pa je seveda zelo pomembna tudi njegova družina in sprejetost v okolico (Danko 1998: 10–13).

Neodvisno življenje je nekaj povsem drugega kot samostojno življenje. Samostojnost sem že razložila, sedaj pa sem v skripti ˝Živeti samostojno? Nič lažjega, nič težjega!˝ zasledila še termin neodvisno življenje. Neodvisnost je mišljena v psihološkem in socialnem smislu. Kar me seveda spet vrača v obdobje odraščanja, adolescence oziroma razvoja. Kot sem že dejala, je odraščanje težavno obdobje. V njem se mora mladostnik namreč sprijazniti sam s seboj oziroma se oblikovati v takšnega, da si bo všeč. Tukaj lahko pride do krize identitete, saj lahko pride do razdvojenosti med seboj in okoljem v katerem mladostnik živi. Treba pa je razrešiti tudi krizo seksualnosti in avtoritete, kar sem omenjala že zgoraj. To je zelo težko opraviti v instituciji, kjer se je treba predvsem prilagajati, je pa dejstvo, da se kriza najboljše in najlažje razrešuje z uporom. ˝Osamosvajanje mora biti konflikt, ne more teči gladko.˝ To je utrinek iz študijskega krožka ˝Živeti samostojno? Nič lažjega, nič težjega!˝ Vsi imamo pravico do neodvisnega življenja. To pomeni, da se lahko sami odločamo, kako bomo živeli, s kom bomo živeli, kje bomo živeli in tako dalje. Vsak pa kdaj potrebuje pomoč na kakšnem življenjskem področju, morda celo samo na določeni stopnji, pa vendar to ne pomeni, da smo od nekoga odvisni (Danko 1998: 13–18).

1.5.2Dolgotrajna oskrba

V knjigi Dolgotrajna oskrba avtorji definirajo samostojno življenje kot pogojno kategorijo, ki pomeni samostojnost pri odločanju in urejanju svojega življenja in s tem tudi osebno veljavo in manjšo stigmatizacijo.

Navedla bom primer, ki opisuje osebo na invalidskem vozičku, saj menim, da bo tako najbolj nazorno prikazana samostojnost oziroma nesamostojnost. Primer povzemam iz že zgoraj omenjene knjige Dolgotrajna oskrba.

Da se posameznik lahko osamosvoji, je potrebno ogromno tehničnih pripomočkov, kot je recimo prilagojen avto in električni invalidski voziček. Potrebne pa so tudi razne ureditve, ki samostojno življenje ne le olajšajo, ampak ga pravzaprav sploh omogočijo. To so recimo klančine, razne prilagoditve znotraj stanovanja in podobno. Vendar pa kljub temu aktivisti neodvisnega življenja pravijo, da neodvisno življenje ni le življenje na svojem, s tehnično najnovejšimi pripomočki, dobro službo in polnim socialnim življenjem, saj samostojno življenje ni dvig življenjskega standarda in vključitev v norme večinske družbe (Flaker in dr. 2008: 357–361).

1.5.3Individualni načrt za samostojno življenje

Bolj kot iščem gradivo na temo samostojnosti, vse bolj ugotavljam, da je samostojnost izpostavljena pri hendikepiranih in pri ljudeh s težavami v duševnem zdravju. Tako se mi vse bolj dozdeva, da so mladi v institucionalni oskrbi na tem področju ˝sami˝. Že po pogovoru z zaposlenimi v vzgojnem zavodu sem ugotovila, da je mladostnik po odhodu iz zavoda bolj kot ne prepuščen sam sebi. Zato sem pregledala knjižico ˝Individualno načrtovanje za samostojno življenje˝, ki sta jo napisali Zgonc in Smrdu in menim, da bi se podobni napotki, seveda prirejeni za potrebe mladostnika, ki je živel v instituciji, lahko uporabili. Zaviršek pravi, da naj bi se tak načrt izdeloval za ljudi, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje (Zgonc, Smrdu, 2004). Ob odhodu iz vzgojnega zavoda so mladostniki še premalo opremljeni z veščinami za samostojno življenje. Menim, da bi prav načela, po katerih se oblikuje individualni načrt za samostojno življenje, bila tista, po katerih bi strokovni delavci v zavodu lahko mladostnike opremljali z veščinami, potrebnimi za samostojno življenje.

In ta načela opredelita Smrdu in Zgonc:

• 
  Načelo opolnomočenja oz. krepitve moči
  

Spremeni se odnos med posameznikom in strokovnim delavcem. Posameznik postaja vedno bolj samozavesten. Začne odločati sam zase in tako se mu veča občutek samospoštovanja. Sam začne reševati svoje težave in ne potrebuje več toliko pomoči. Posameznik potrebuje informacije, da lahko začne sam raševati svoje težave. Mora pa tudi vedeti kako sam dostopati do teh informacij. Vse to je naloga strokovnjaka, da poda uporabniku (2004: 9).

• 
  Načelo sodelovanja
  

Pomembno je, da uporabnik sodeluje in prispeva k samemu načrtu in k njegovemu uresničevanju. Ostali mu stojijo ob strani, v primeru da bi potreboval pomoč. Pomembno je, da uporabnik dobi toliko pomoči, kolikor je potrebuje. Individualni načrt mu omogoča tudi to, da se začne zavedati, kdaj lahko pričakuje ali zahteva pomoč in da se s tem tudi zaščiti pred pogledi in mnenjem drugih ljudi o tem, kaj je zanj dobro in kaj ne. Tako si povečuje nadzor nad življenjem in moč, drugim pa jo zbija (2004: 9).

• 
  Načelo avtonomnosti
  

Jelka Škerjanc (1998) pravi, da se moramo zavedati, da ne delamo in ne pazimo na posameznika, ampak mu moramo pomagati na poti k njegovi samostojnosti. Z individualni načrtom za samostojno življenje začne posameznik prevzemati odgovornost (v Smrdu, Zgonc, 2004: 10).

• 
  Načelo etičnosti
  

Vseskozi moramo upoštevati Kodeks etike socialnih delavcev in delavk Slovenije (Smrdu, Zgonc 2004: 10).