Podatki o diplomski nalogi

4RAZPRAVA

Že Platon je v dvomil v obstoj poklicnih vzgojiteljev (v Kroflič, 1997: 12, 13), kar je moje zanimanje za raziskavo, ki sem jo opravila v Vzgojnem zavodu Slivnica pri Mariboru, še poglobilo. Mladostniki, ki tam živijo, so v »kočljivih« letih, saj je adolescenca znana kot obdobje razvoja in velikih sprememb v mladostnikovem dojemanju sveta in njegovem odnosu do njega in, kot pravi Žmuc-Tomorijeva (1983: 111), obdobje večnih nasprotij. Mladostniki so v tem obdobju izredno čustveni in afektivni, razpoloženje se jim spreminja iz minute v minuto. Zato sem želela, da me mladostniki sprva spoznajo na bolj neformalni ravni. Zato sem pred pričetkom izvajanja intervjujev dvakrat v zavod odšla na popoldansko druženje ob kavi. Tam sem dobila nek občutek notranje dinamike zavoda in vpogled v odnose med gojenci samimi ter med njimi in vzgojitelji ter ostalimi strokovnimi delavci. Ko sem začutila, da so se mladostniki nekoliko sprostili in ko tudi sama nisem več čutila neprijetnega občutka, ki je pri meni prisoten zmeraj, ko gre za nekaj novega, nepoznanega, sem pričela svoje raziskovanje.

Razpravo bom zaradi boljše in lažje preglednosti gradiva pisala po sklopih nadkategorij, ki sem jih osnovala pri kodiranju.

Najprej sem želela od mladostnikov izvedeti osnovne podatke, torej nekakšno krajšo predstavitev, ki bi mi razkrila splošne podatke mladostnikov. Tukaj sem upoštevala mladostnikovo starost, kraj, od koder prihajajo, šolo, ki jo obiskujejo ali so jo obiskovali, ter razloge, zaradi katerih so se znašli v institucionalni oskrbi. Kranjčan in Miklavžin (2010: 34,35) opišeta mladostnike, ki so nameščeni v vzgojne zavode, kot tiste, ki imajo težave v socialni integraciji. Sprva so to bile motnje vedenja in osebnosti, kar bi pomenilo, da je večina otrok motenih ali ima kakšno motnjo, kar ni res. Trenutno pa je najbolj uveljavljen termin mladostniki z vedenjskimi in čustvenimi motnjami.

Mladostniki so bili stari 18, 19 in 20 let, med njimi je bilo največ 18-letnikov. Večina jih prihaja iz Maribora in bližnjih mest, kar je zanimivo, glede na to, da mladostnike običajno nameščajo v zavode, ki so bolj oddaljeni od njihovega matičnega okolja. Ker je zavod odprtega tipa, pomeni, da mladostniki odhajajo na šolanje v Maribor. Večinoma so vpisani na 2- ali 3-letne programe različnih srednji šol, katerih zaradi varovanja osebnih podatkov ne bom navajala. Mladostniki so v zavodu »pristali« zaradi različnih dogodkov, spletov okoliščin, če lahko tako rečem. Kljub temu da pa se njihove zgodbe razlikujejo, so si v marsičem tudi zelo podobne. Vsi so imeli družinske težave, večinoma so trpeli fizične in psihične zlorabe s strani staršev, predvsem očetov ali očimov. Mladostniki so tudi v šoli popustili, imeli so učne težave ali pa šole sploh več niso obiskovali. Nekateri so se zapletli v slabe družbe in prisostvovali pri tatvinah, kar jim je povzročilo težave s policijo in jih pripeljalo na sodišče. Nekateri so v zavodu ne le preko centra za socialno delo, ampak tudi zaradi odloka sodišča. Njihova tako imenovana neprilagojenost oziroma odklonskost jih je zaradi različnih okoliščin za določeno obdobje v življenju pripeljala v zavod, kjer so dobili priložnost, da »odrastejo« in postanejo odgovorni za svoja dejanja. Na tem mestu vključujem opis potencialnih gojencev Vzgojnega zavoda Slivnica, kot je omenjeno na internetni strani, saj se je pokazalo, da so mladostniki, ki tam bivajo, v zavodu pristali zaradi točno takšnih težav. V Vzgojnem zavodu Slivnica namreč sprejemajo mladostnike s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki imajo težave v socialni integraciji (primarno in sekundarno pogojene motnje), ki so bili učno in/ali delovno neučinkoviti, niso zmogli v celoti upoštevati družbeno pričakovanih norm in so v svoji lastni družini (ali drugem primarnem okolju) imeli slabšo življenjsko perspektivo http://www.vzgojni-zavod-slivnica.si/index.php?option=com_content&view=article&id=47&Itemid=27 (15.3.2012).

Nekateri mladostniki so sprva s težavo spregovorili o tej temi, vendar menim, da ko so spoznali, da jaz nisem tam, da jim sodim in jih ocenjujem, so bili pripravljeni povedati več; znebili so se strahu.

Ko sem o mladostnikih vedela več, me je zanimalo, kako oni razumejo in si interpretirajo besedno zvezo »biti samostojen«, kako samostojni so v zavodu sploh lahko, kako zgleda njihov vsakdan in kaj počnejo ob vikendih. Dobila sem veliko različnih odgovorov, nekateri so me celo prav presenetili. Odgovor, da je samostojnost to, »da znaš narediti, kar ti nekdo reče, da moraš narediti«, je eden takih. Ob tem se sama pri sebi sprašujem, kakšnih vrednot jih v zavodu učijo. Definicija samostojnosti je tej interpretaciji popolnoma obratna: biti odgovoren posameznik, ki zna poskrbeti zase, in če je potrebno, tudi za druge. Večini mladostnikov samostojnost pomeni, da znaš kuhati, prati, čistiti. Z vsem naštetim se seveda strinjam, vendar Danko (1998: 10–13) opredeli samostojnost in neodvisnost kot zmožnost in sposobnost posameznika, si uredi svoj socialni in materialni status, si ustvari družino, oblikuje svoj odnos do družbenih vrednot in norm ter razreši ostale naloge, ki jih družba od njega pričakuje.

Mladostnikom se zdi, da v zavodu ne morejo biti samostojni oziroma vsaj ne v taki meri, kot bi si želeli. Menijo, da jim dneve v zavodu organizirajo in da prav ničesar ne morejo planirati sami, tako kot bi želeli. Moti jih tudi, da morajo biti ob določenih urah doma in da ne smejo piti alkohola. Enemu mladostniku pa se za razliko od ostalih zdi, da je v zavodu lahko samostojen do tolikšne mere, kot si želi. Opažam, da mladostniki samostojnost enačijo s tem, da lahko počnejo, kar želijo in kadar to želijo. Zato menijo, da je v zavodu strog nadzor. Vendar je razlika med nadzorom in vzgajanjem velika. Mladostniki potrebujejo avtoriteto, da se lahko razvijajo v moralnega otroka, pravi Kroflič (1997: 54, 55). Brez nje naj sploh ne bi prišlo do nobenih vzgojnih učinkov, saj je vzgoja vedno nek način vodenja otroka, z avtoriteto pa imamo možnost vplivati na to, kako se otrok razvija. Vendar Kroflič tudi pravi, da je avtoriteta velikokrat izkoriščana s strani tistega, ki jo ima.

Njihovi dnevi se po posameznikih ne razlikujejo toliko, kolikor se razlikujejo med tistimi, ki redno obiskujejo šolo, in tistimi, ki je ne več ali pa jo opravljajo po izpitih. Zjutraj gredo eni v šolo, drugi pa se udeležijo DTS (delovno terapevtske skupine), kjer si imajo priložnost zaslužiti nekaj denarja za sproti. Po kosilu dnevi vseh posameznikov potekajo podobno. Druženje ob kavi v atriju zavoda, poslušanje glasbe, gledanje televizije ali ukvarjanje z računalnikom. Zvečer imajo večerjo in nato skupinske sestanek, kjer se pogovarjajo o sprotnih zadevah. Razlikujejo pa se vikendi, saj nekateri takrat odhajajo domov, drugi pa ostajajo v zavodu. Vikend v zavodu poteka podobno kot dan čez teden, le da ni šole. Tisti, ki vikende preživljajo doma, se takrat ukvarjajo s športom, družijo s prijatelji in praktično počnejo, kar želijo.

Zanimalo me je tudi, kako mladostniki gledajo na izobrazbo, ali se jim zdi pomembna, ali se k učenju spravijo sami ali pa se učijo zato, ker »se morajo«, in kakšne imajo plane po koncu srednje šole. Večini mladostnikov se izobrazba zdi pomembna. Pomembno jim je, da imajo končano šolo, saj menijo, da bodo tako lažje dobili službo. To se mi zdi dobro, saj je to ena izmed stopničk k samostojnosti, da se mladostniki tega zavedajo. Materialna neodvisnost, ki si jo zagotovimo z dostojnim dohodkom, je ključna pri procesu osamosvajanja. In prav tako ne moremo govoriti o popolni samostojnosti, če smo od nekoga finančno odvisni. Kljub temu da mladostniki menijo, da je šola pomembna, ne pomeni tudi, da jih zanima. Neradi se učijo in zato potrebujejo spodbudo. V zavodu imajo organizirane učne ure, kjer jim vzgojitelji in občasno tudi prostovoljke, nudijo učno pomoč. Nekateri med njimi to cenijo, saj pravijo, da brez te pomoči šole ne bi naredili. Mladostniki se zavedajo tudi, da šola več ni to, kar je nekoč bila. Da bodo tudi z »uradno potrditvijo«, kot je recimo papir, ki potrjuje končano šolanje, le težko dobili službo. To ocenjujem kot dejstvo, da se mladi zavedajo težke situacije, ki trenutno pesti našo državo. Spremljanje aktualnosti in sprotnih novic se mi zdi pomembno, in kljub temu da mladostniki v šoli ne blestijo najbolj, so razgledani in imajo potencial. So tudi delavni, in eden izmed mladostnikov kljub temu da meni, da je izobrazba pomembna, daje večjo vrednost delu. Šola se mu zdi nezanimiva, zelo rad pa opravlja razna ročna dela. Govorim o fizičnem delu, ki je pri nas v zadnjem času zelo razvrednoteno.

Mladostniki imajo različne želje za svojo prihodnost. Mnogi bi radi šolanje nadaljevali, da bi imeli priznano 3-letno šolo. Radi bi si tudi poiskali službe ali odšli delo iskat v tujino. En bi rad odšel v vojsko. Pomembno se mi zdi, da mladostniki o svoji prihodnosti sploh razmišljajo. Da imajo nek motiv, ki jih vodi in žene naprej. Da vedo, kako bodo življenje nadaljevali, da bodo nekoč prispeli do tja, kamor bi radi prišli. Pa četudi so koraki majhni, važno je, da premiki obstajajo. Saj si tako sami gradijo in ustvarjajo svojo prihodnost. Počasi se s takšnimi stvarmi pomikajo proti vse večji samostojnosti, pa čeprav se to morda zanje dogaja nevede.

Mladostniki v času adolescence potrebujejo meje, omejitve, s pomočjo katerih razvijajo svojo osebnost. Preizkušanje meja jim omogoča celosten razvoj.

Zanimalo me je, kako imajo urejene izhode, ali obstajajo kakšne omejitve, ali kršitvam sledijo kakšne sankcije in kako to poteka tudi doma, če se čez vikend vračajo tja. Mladostniki so se strinjali, da v zavodu izhodi potekajo po dogovoru. Z vzgojitelji se dogovorijo o izhodu, kam bodo odšli, določi se tudi ura, do kdaj se bodo vrnili. Zavoda ne smejo zapustiti, brez da bi o tem koga obvestili. Pričakuje se, da se teh dogovorov držijo. Seveda pa se dogaja, da kdo dogovor tudi prekrši. V takšnih situacijah mladostnikov ne doletijo večje sankcije. Običajno s tem samo sprožijo jezo vzgojiteljev. Torej kljub kršitvi dogovora mladostnik ne dobi kazni. Sledi le »pridiga« vzgojitelja. Ker pa se mladostniki v tem obdobju iščejo in spoznavajo ter odkrivajo, v koga bi želeli odrasti, so vzgojne omejitve nujne. Mladostnik tako dobi priložnost, da spoznava, do kod lahko gre. Na ta način dozoreva, in tako bo nekega dne sam vedel, kaj je prav in kaj ne. Mladostniki v zavodu so tega oropani (Žmuc-Tomori, 1983: 111). V zavod se morajo v glavnem vrniti do 21.30 zvečer, razen če gre za poseben dogovor. Če mladostnik v zavod zamuja več kot 2 uri, vzgojitelji pokličejo policijo in ti razpišejo tiralico. Policija nato mladostnika poišče in ga pripelje nazaj v zavod. Če policija mladostnika ne najde, se ta običajno v zavod vrne sam. Razpis tiralice je razen enega mladostnika doletela že vse ostale intervjuvane. Nekateri se v zavod ne vrnejo, ker se jim ne ljubi, nekateri pa zato, ker imajo kakšno posebno priložnost, ki ob 21.30 še ni končana. Mladostnikom se tiralica ne zdi nič »hujšega«. V tem vidijo le nemoč vzgojiteljev in menim, da to njim daje nekakšno moč. To razberem iz tega, da tudi v primeru, da mladostnika pripelje v zavod policija, ne sledi nobena večja sankcija. Kršenje pravil je torej preizkus zastavljenih meja in ne osebni napad na vzgojitelje in strokovne delavce v zavodu. Med vikendi pa, ko se nekateri mladostniki vračajo domov, je običajno povsem drugačna zgodba. Mladostniki po večini nimajo ure, do katere bi se domov naj vrnili. Od doma lahko odidejo in se vrnejo, kadar želijo. Nekateri sploh ne povedo, da kam odhajajo. Starši se počutijo nemočne ali pa se jim enostavno ne ljubi prerekati in pogajati z mladostniki. Če se jim mladostnik postavlja po robu, starši pogosto zaradi čustvene vpletenosti in nevednosti mislijo, da jim otroci to počno nalašč, da je to samo način, da jim kljubujejo. Takšno razmišljanje je seveda napačno. Mladostniki na tak izredno »surov« način, če se lahko tako izrazim, iščejo same sebe in svoje mesto v družbi. Moje mnenje potrjuje tudi Saksida (2008: 90–92), ko govori o tem, da se mladostniki svojim staršem upirajo. Starši to zmotno razumejo kot napad na njih, kot nekaj osebnega, kar je treba kaznovati, da se ne bi več ponavljalo. Je pa to eden izmed načinov, kako si mladostnik izoblikuje svojo lastno identiteto, ki dostikrat ni po starševskih pričakovanjih. Starši bi morali v tem obdobju biti še posebej razumevajoči in namesto kaznovanja in pridiganja poskušati z mladostniki vzpostaviti konstruktiven dialog, ki bi bil za oboje manj boleč in veliko bolj produktiven.

Zanimalo me je tudi, kako mladostniki preživljajo svoj prosti čas, ali se ukvarjajo s kakšnim športom ali kakšno drugo dejavnostjo. Poleg tega sem želela izvedeti, ali so se s tem ukvarjali že pred njihovo institucionalizacijo ali so to začeli početi med bivanjem v zavodu. Prav tako pa me je zanimalo, ali se mladostnikom zdi, da v zavodu spodbujajo njihove interese in ali jih morda celo želijo navdušiti še za kak drug konstruktiven in kreativen način preživljanja prostega časa. Izvedela sem, da mladostniki svoj prosti čas najraje preživljajo ob športu. Največ (štirje) fantov rado igra ali je igralo nogomet. Nekateri so torej z njim že prenehali, a vendar je to vseeno bil najpogostejši odgovor. Prav tako pa radi igrajo košarko. Prej omenjeni disciplini imajo fantje možnost igrati ob torkih zvečer v telovadnici sosednje osnovne šole. Športne discipline, ki fante še zanimajo, so tek, kolesarjenje in zimski športi (bordanje). Poleg športa pa fantje radi tudi poslušajo glasbo, gledajo televizijo in se ukvarjajo z računalnikom. En izmed intervjuvanih mi je odgovoril, da poleg naštetega včasih obišče tudi likovno delavnico v zavodu, ki jo vodi ena izmed vzgojiteljic. Tam ustvarjajo različne izdelke in ob raznih praznikih izdelujejo stvari, ki so za tisti čas značilne. Razen tega pa nihče izmed fantov ni omenil, da bi se v zavodu posebej trudili, da bi bil njihov prosti čas kvalitetno preživet. Počnejo, kar želijo. Tako so se torej z večino naštetimi dejavnostmi ukvarjali že pred prihodom v zavod. Izjema pa je en mladostnik, ki se je v zavodu začel ukvarjati z več športi, vendar ga je zanje navdušil en izmed gojencev, s katerim sta pred časom v zavodu bivala skupaj. Ta je zavod že zapustil. V opisu nalog vzgojnega zavoda nisem zasledila, da naj bi ena izmed konkretnih nalog bila, uvajanje novih, konstruktivnih oblik preživljanja prostega časa. V vzgojne zavode centri za socialno delo napotujejo mladostnike, da bi jim zagotovili varstvo, vzgojo, dokončanje obveznega osemletnega šolanja in izučitev ali priučitev v poklicu. Ob tem pa tudi, da bi preprečili disocialno vedenje (Ciperle, Skalar 1987: 43, 44).

Menim pa, da zavod kljub temu da se to ne dogaja neposredno, posredno vseeno vpliva na preživljanja časa fantov. Morda jih res ne motivirajo tako, da bi se na veliko začeli ukvarjati z nečim novim, vendar fantje imajo tako svobodno izbiro, da počnejo tisto, kar radi počnejo. In to, da jih v likovne in podobne delavnice ne »silijo«, se mi zdi pravilno. Mladostniki v zavodu so dali v življenju že veliko skozi, in zadnja stvar, ki jo potrebujejo, je, da jim nekdo diktira še preživljanje prostega časa. Kljub vsemu imajo možnost enkrat na teden udeležiti se dvoranske košarke in nogometa in delavnic. Seveda pa fantje ogromno svojega časa preživijo v družbi vzgojiteljev, socialne delavke ter psihologinje, in sicer na zelo neformalen način, pri čemer se veliko pogovarjajo. To se mi zdi odličen način za učenje in treniranje socialnih veščin.

Živeti v zavodu je lahko zelo stigmatizirajoče in izključujoče. Stigmatizacija je strokovni sociološki izraz, ki označuje poseben odziv okolja na drugačnost/različnost. Okolje pa stigmatizirane osebe dojema kot manjvredne. Ti so lahko tarča posmeha, zaničevanja, opravljanja, psihičnega in fizičnega nasilja, dostop do družbenih dobrin, npr. izobrazba, delovno mesto, politično odločanje itd. jim je pogosto otežen (http://sl.wikipedia.org/wiki/Stigmatizacija (9.5.2012)).

Intervjuvani fantje menijo, da nanje to tako ne vpliva. So zelo družabni in imajo veliko prijateljev. V adolescenci namreč potekata dva vzporedna procesa, in sicer postopno osamosvajanje in oblikovanje osebnosti. Poleg družinskih odnosov postajajo mladostniku vse bolj pomembni tudi vrstniki (Tomori, 1994: 18).

Njihov prijateljski krog se giba v zelo različnih okoljih. Sprva so tukaj seveda vsi prijatelji, ki so jih spoznali v zavodu, z njimi preživijo veliko svojega neformalnega časa. Večinoma se vsi gojenci med seboj razumejo, vendar tu in tam seveda prihaja do konfliktov in nesoglasij, kot v vseh skupinah. Prihaja tudi do pretepov, vendar opazila nisem nobenih dalj trajajočih zamer. Fantje to kar hitro pozabijo in so drugi dan spet prijatelji. Razen enega intervjuvanca ni nihče omenil, da katerega izmed ostalih gojencev ne bi maral. Poleg teh pa imajo seveda tudi prijatelje iz šole, pa seveda nekateri še tiste iz matičnega okolja. Dr. Majda Pšunder (1992: 86) pravi, da je vedenje mladostnikov v adolescenci tesno povezano z dogajanjem v družini, so pa dejavniki tveganja odvisni tudi od širšega socialnega okolja, in tako naj bi odklonsko in delinkventno vedenje, ki je eden izmed razlogov, zakaj so mladostniki v vzgojnem zavodu tudi, socialno okolje, v katerem najbolj pomembno vlogo igrajo prijatelji. In to so prijatelji iz matičnega okolja, ki so posredno tudi doprinesli k njihovi institucionalizaciji, saj so bili »slaba družba«, se večina intervjuvanih z njimi več ne druži ali pa sploh nima stika. To se mi zdi dobro, saj je bistvo institucionalizacije prav izločitev iz matičnega okolja, z namenom prekinitve vseh negativnih vplivov in vzorcev na življenje mladostnika. Ker pa lahko v tem ranljivem obdobju adolescence na življenje mladostnika pomembno vpliva tudi pomembna druga oseba, me je zanimalo, koliko izmed intervjuvanih ima punce. Trenutno jo imata le dva; oba se z njo dobro razumeta in obe zvezi trajata že več kot leto dni. Med ostalimi intervjuvanimi je en imel že več punc in se z vsemi še sedaj dobro razume, en si punce izredno močno želi, ostala dva pa menita, da za to še nista dovolj zrela. Biti v partnerskem odnosu ni lahko, zato me je zanimalo, ali so fantje sposobni gojiti in izražati tako močna čustva ter se prilagajati in sklepati kompromise. Torej, kot se je pokazalo, je polovica intervjuvanih tega zmožna, ostali pa še sami zase menijo, da še niso tako daleč. Ena izmed sposobnosti za psihično samostojnost je čustvena neodvisnost od drugih ljudi. Da si sposoben razmišljati sam zase, se postaviti za svoje mnenje in mišljenje in biti odgovoren za svoja dejanja. Da s teboj ne morejo manipulirati. Menim, da so nekateri od intervjuvanih fantov že na dobri poti http://www.karmaplus.net/content/view/35/2/ (13.3.2012).

Čačinovič Vogrinčičeva (2006: 96) pravi, da se socialno delo z mladino, ki se vede odklonsko, začne z vzpostavitvijo socialne mreže, ki v prvi vrsti mladostniku, nato pa tudi ostalim udeleženim omogoči novo učenje in dobre izkušnje za spoštovanje sebe in drugih ljudi.

K trdnosti in razvejanosti socialne mreže pa poleg prijateljev in punce spadajo tudi ožji in širši krog družine. Zanimalo me, s katerimi člani družine mladostniki ohranjajo oziroma gojijo stike. Mladostniki imajo ločene starše ali pa le-ti ne živijo skupaj. To je najbolj pogost scenarij. Tisti od staršev, s katerim so živeli pred prihodom v zavod, pa ima novega partnerja. Mladostniki le redko videvajo in gojijo stike s preostalimi člani družine, kot so babice, tete, strici, bratranci in sestrične ter ostali. Dva izmed mladostnikov sta enega od staršev že izgubila. Pri enem izmed mladostnikov je to mati, katero je izgubil pred 7 leti, pri drugem pa oče, ki ga je izgubil pred 3 leti. Le en izmed vseh šestih mladostnikov vzdržuje stike z očetom. Menim, da je to zato, ker so pri večini mladostnikov bile glavni razlog za institucionalizacija prav družinske težave, natančneje nerazumevanje in spori z očetom. Ostali zato izrecno povedo, da stikov oziroma odnosa z očeti ne spodbujajo in gojijo. Je pa družina prvi socialni sistem, v katerem se otrok znajde. Značilnosti družine močno vplivajo na razvoj otrokove osebnosti. Starši so prvi pomembni drugi, ki otroku predstavljajo svet, katerega mora ta brezpogojno ponotranjiti, saj si pomembnih drugih otrok sam ne more izbrati. Tako otroci na začetku svojega življenja svet spoznajo tak, kot jim ga predstavijo njihovi starši oziroma pomembni drugi (Čačinovič-Vogrinčič, 1998: 23, 24).

Zanimalo me je, ali imajo fantje v življenju osebo, kateri lahko zaupajo, kateri lahko povedo o morebitnih težavah in problemih, ki jih pestijo ali jih imajo. Zaupnik bi naj bila oseba, na katero lahko fantje računajo, če imajo kakšne težave ali probleme, se nanjo obrnejo in od nje pričakujejo pomoč. Ali imajo fantje osebo, s katero se lahko pogovarjajo o osebnih zadevah. Osebni pogovori so odkriti pogovori o ljubezni in njenih zapletih, o spolnosti in o zlorabah. Fantje v življenju trenutno imajo zaupnika. Po večini so to vzgojitelji iz zavoda, so pa tudi punca, mati, teta in pa skrbnik. Nanje se obrnejo, ko potrebujejo kakršno koli pomoč. Za intervjuvanimi fanti se skrivajo marsikatere zgodbe, zgodbe o zlorabah, pretepih, težavah s policijo in še kaj. Njihova potreba po osebi, ki ji zaupajo, po osebi, na katero lahko računajo, se ni pojavila s prihodom v zavod. Takšno osebo so potrebovali že prej. In tudi prej so že imeli zaupnike. Sicer sem opazila, da o preteklih zaupnikih ne govorijo tako odločno kot o trenutnih. En fant ima izkušnjo, da je bilo njegovo zaupanje izdano, in sicer že v osnovni šoli, ko je učiteljem in socialni delavki povedal o težavah doma. Ta sta njegovo zaupanje izdala tako, da sta o tem obvestila očeta in situacija se je še poslabšala. Kljub temu da mladostniki sicer v življenju imajo osebo, ki jim pomaga v primeru težav in problemov, pa je zgodba popolnoma drugačna za osebo, s katero bi se lahko pogovarjali o osebnih zadevah. Mladostniki takšne osebe po večini nimajo, saj menijo, da je ne potrebujejo, ker se o osebnih zadevah ne pogovarjajo. Izjema sta dva fanta, ki osebo za osebne pogovore imata in sicer je prvemu to punca, kar me je presenetilo, saj se mi pri teh letih zdi dokaj neobičajno, da se o ljubezenskih težavah in spolnosti fant pogovori s svojo punco. Drugemu izmed fantov pa to osebo predstavlja ena izmed vzgojiteljic. Intervjuvani sedaj živijo v instituciji. Bili so izločeni iz zlorabljajočega in negativnega okolja. Vendar nekoč, ne daleč naprej, se bodo vanj verjetno po večini vrnili. Zato se mi zdi pomembno, da imajo sedaj v življenju osebo, za katero vedo da bodo nanjo lahko računali tudi v prihodnosti. In fantje menijo, da se bodo na določene vzgojitelje iz zavoda lahko zmeraj obrnili tudi po tem, ko bodo zavod že zapustili. Fant, ki se je od vedno lahko zanesel na teto in se nanjo zanaša še danes, meni, da se bo nanjo lahko zanesel tudi v prihodnosti. Nekateri fantje pa izpostavijo tudi nekatere ostale gojence, v smislu, da se bodo v primeru težav lahko obrnili tudi nanje. Menim, da so dobri odnosi med vzgojitelji in gojenci, pa tudi med gojenci samimi ključni za mladostnikov zdrav razvoj. Ostali gojenci so tiste osebe, s katerimi delijo izkušnjo življenja v zavodu, vzgojitelji pa njihovi mentorji v času razvoja, ki je obenem del življenja ki bo najbolj vplival na njihovo prihodnost. Skupaj soustvarjajo odnose, ki bodo mladostnikom pomagali danes in po odhodu iz zavoda.

V primeru, da družina ne izpolnjuje pogojev, da bi otrok lahko napredoval in se zdravo ter vsestransko osebnostno razvijal, in ker se vedno sprva išče druge alternativne rešitve, se ga namesti v rejniško družino. To je običajno začasna rešitev, v času katere pa mora družina napredovati kot celota, torej mora slediti individualnem načrtu pomoči, ki ga sestavijo skupaj strokovni delavec in vsi člani družine. Rejništvo naj bi bila oblika začasne namestitve, s pomočjo katere dobi otrok celosten sistem pomembnih odnosov. Namreč, njegova prvotna družinska izkušnja se dopolni z tisto, ki jo pridobiva v rejniški družini (Kuzmanovič Korva, 2012: 80).

Odnosi s pomembnimi drugimi so pomembni, ne glede na to, kje mladostnik biva in s kom splete odnose, bodisi z rejniki, skrbniki, vzgojitelji, gojenci – vse to vpliva na njegov razvoj in na postopno osamosvajanje in prevzemanje odgovornosti.

En izmed začetnih korakov na poti k samostojnosti je po mojem mnenju skrb zase, katere osnova je osebna higiena. V adolescenci so mladostnikove misli obremenjene s tisoč in eno stvarjo, med katerimi je osebna higiena lahko na vrhu seznama, lahko pa se skriva nekje čisto na koncu. In ker mladostniki živijo v instituciji, kjer je življenje kljub vsemu dokaj organizirano, me je zanimalo, ali za osebno higieno poskrbijo sami od sebe ali jih na to opominjajo vzgojitelji. Mladostniki vsi razen enega menijo, da osebna higiena ni nadzorovana in da zanjo skrbijo sami. Menijo, da je osebna higiena stvar vsakega posameznika, čeprav omenijo tudi, da nekateri v zavodu zanjo ne skrbijo, kot bi morali. Določene posameznike so vzgojitelji primorani opozoriti na umivanje, saj ga izvajajo le redko. En izmed fantov mi tudi pove, da ni nobenih ovir, da recimo posameznik ne bi skrbel zase, ker ne bi imel pripomočkov za osebno higieno, saj je vse razen pene za britje mogoče dobiti v zavodu. Vsem intervjuvanim se osebna higiena zdi »logična stvar«, ki za katero so skrbeli že pred prihodom v zavod. Fizična samostojnost namreč pomeni sposobnost poskrbeti za svoje fizične potrebe. Opravljanje vsakdanjih opravil med katere spadajo osebna higiena, priprava hrane, skrb za gospodinjstvo, opravljanje službe in podobno http://www.karmaplus.net/content/view/35/2/ (13.3.2012).

Intervjuvane sem tako povprašala tudi o organiziranosti prehrane v zavodu. Zanimalo me je, kako imajo urejeno pripravo hrane in ali je režim drugačen čez vikend. V zvezi s tem pa me je najbolj zanimalo, ali si mladostniki znajo kuhati sami, kaj je tisto, kar znajo, in kje so se tega naučili. V zavodu je čez teden prehrana organizirana tako, da jim za zajtrk hišnik nakupi razne štručke in dodatke, pripravijo pa si ga sami. Kosilo in večerjo jim skuha kuharica. Čez vikend nekateri odhajajo domov in tam tudi kdaj pa kdaj kaj skuhajo. En izmed intervjuvanih se zdaj intenzivno uči kuhanja pri skrbniku, kjer imata sistem, da vsak kuha en dan, pri čemer mu skrbnik zmeraj pomaga z nasveti in napotki. Za fante, ki čez vikend ostajajo v zavodu, pa je urejeno tako, da v soboto kuhajo vzgojitelji, v nedeljo pa jim hrano pripeljejo. Zajtrke si tudi ob vikendih pripravljajo sami. Če je kdo lačen med glavnimi obroki, imajo v kuhinji vsake vzgojne skupine (so tri) hladilnik, iz katerega si lahko sami postrežejo. Prijetno me je presenetilo, da znajo vsi razen enega mladostnika kuhati. Nekateri znajo pripraviti enostavnejše jedi, kot so testenine z omako, riž, krompir, kakšne hrenovke ali kranjske klobase. Dva izmed intervjuvanih pa znata skuhati ogromno. En od njiju obiskuje šolo za kuharja, vendar je kuhati znal, že preden se je odločil za to šolo. V bistvu se je zanjo odločil prav iz razloga, ker je rad kuhal. Pripraviti zna vse vrste jedi, pomaga pa si z recepti. Drugi mladostnik pa zna skuhati veliko jedi za športnike, opiše jih kot jedi z jajci in veliko mesa. Peči pa zna tudi peciva. Oba mladostnika sta dejala, da sta že velikokrat predlagala, da bi kdaj kuhali gojenci, vendar se z vzgojitelji nikakor ne morejo uskladiti. V tretji vzgojni skupini imajo v atriju tudi kamin, ki bi ga ob lepem vremenu lahko uporabljali za piknike, vendar ga po pripovedovanju mladostnikov še nikoli niso. Kolikor lahko razberem iz pričevanj mladostnikov, v zavodu ne spodbujajo njihove samostojnosti pri kuhanju. Še v soboto, ko naj bi kuhali sami, to raje naredijo vzgojitelji, saj je tako manj dela. Nihče izmed mladostnikov se kuhanja ni naučil v zavodu. En izmed fantov pravi, da ko je še bival v Mladinskem domu, se je ogromno naučil, saj so tam kuhali sami zelo pogosto. Tukaj tega ni. Menim, da vzgojitelji raje kuhajo sami, saj je tako za njih lažje. Bi pa bilo veliko bolj koristno, če bi mladostniki tu in tam sami poprijeli za kuhalnico, saj bi tako postajali veliko bolj samostojni in neodvisni od drugih ljudi, kar jim bo po odhodu iz zavoda prišlo še kako prav, sploh če bodo odšli živet »na svoje«. Menim, da v zavodu na področju kuhanja ne razmišljajo toliko o prihodnosti mladostnikov. Zdi se, da njihov opis dela, prav tako ne vsebuje točke »priprava mladostnika na fizično samostojno življenje«. Sama pa menim, da bi to morala biti ena izmed glavnih nalog vzgojnega zavoda, saj se vendar tudi od družine, staršev pričakuje, da otroka oziroma mladostnika opremijo z znanjem in vrlinami za neodvisno in samostojno življenje odrasle osebe. Čeprav sem ob zbiranju literature naletela tudi na obliko poldružinskega življenja, imenovanega »generacijski LAT« ali kar LAT-faza. To pomeni živeti skupaj in hkrati narazen. LAT-faza je faza, ki nastopi med odvisnostjo od družine in med od staršev popolnoma neodvisnim življenjem. Značilna je ekonomska odvisnost od staršev, hkrati pa socialna neodvisnost. Podaljševanje življenja pri starših naj bi bila kombinacija med zunanjimi in subjektivnimi dejavniki. Zunanje predstavljajo recimo težave z zaposlitvijo, podaljšan študij, subjektivne pa poceni življenje doma, dober odnos s starši, lagodnost. Seveda pa je takšen način življenja bolj sprejemljiv za mlade, kot za njihove starše, katerim to obdobje predstavlja visoko stopnjo stresa. Se je pa vloga družine spremenila tudi v drugi dimenziji in sicer iz etične v podporno. Med starši in otroci ni več nadzorovanja in brezkompromisne poslušnosti, vendar prihajajo v ospredje bolj odnosi vzpodbujanja in zaupnosti (Rener, 2006: 96–98). Lahko bi rekla, da tudi družine več ne izpolnjujejo funkcij, ki se tičejo odraslosti in samostojnosti njihovih otrok.

Vsak človek za življenje potrebuje denar. Mladostniki sicer za bivanje in hrano v zavodu ne plačujejo, pa vendar potrebujejo nekakšno žepnino. Večina fantov dobiva štipendijo, dva izmed intervjuvanih pa je zaradi končane šole ne dobivata. Ta dva si denar služita v okviru delovno terapevtske skupine, ki fantom omogoča, da si z opravljanjem raznih del in popravil v zavodu in njegovi okolici prislužijo nekaj denarja. Dva mladostnika si poleg štipendije nekaj denarja prislužita tudi z opravljanjem obvezne šolske prakse, en pa ima poleg štipendije še pokojnino. Mladostniki najbolj pogosto denar zapravljajo za cigarete. Vsi intervjuvani namreč kadijo. Med najbolj pogostimi izdatki so še kava in pijača, plačilo računov za mobitel, športni rekviziti in članarine, stroški avtomobila in izpita za avto ter pripomočki za osebno higieno in oblačila. V sklopu pogovora o denarju in njegovi porabi me je zanimalo, kakšno dostopnost do svojega denarja imajo v zavodu in koliko so po svojem lastnem mnenju glede porabe denarja odgovorni. Fantom ob prihodu v zavod odvzamejo osebne dokumente, torej osebno izkaznico in bančno kartico. Ob vsakem prilivu na njihov račun v zavodu denar dvignejo in ga položijo v zavodski sef. Fantje lahko nato dvakrat na teden na skupinskih sestankih zaprosijo za določeno vsoto denarja, ki jo potrebujejo. O tem se skupaj z vzgojitelji dogovorijo. Fantje menijo, da jih pri porabi denarja preveč omejujejo in nadzirajo. Nekateri med intervjuvanimi pa pravijo, da se da z določenimi vzgojitelji o vsem dogovoriti tako, da so na koncu zadovoljni vsi. Menim, da je zmožnost sklepanja kompromisov med gojenci in vzgojitelji zelo pomembna in da se s pomočjo dogovarjanja mladostniki tudi učijo, da ne more biti zmeraj po njihovo in da so kompromisi v bistvu zelo pomembni za močan in trden odnos. Kljub temu da je večina mladostnikov nezadovoljna s tem, da imajo v zavodu nadzor na porabo denarja, pa se vsi strinjajo, da bi v primeru, da bi denar lahko imeli pri sebi, le-tega takoj porabili. Tako bi ostali večjo večino meseca brez denarja. Menim, da mladostniki niso zadovoljni s tem, da v zavodu nadzirajo porabo denarja zato, ker tako ne morejo z denarjem delati kar želijo. Se mi pa zdi, da je to tudi neka oblika kljubovanja in upora proti avtoriteti, saj se kljub temu sami strinjajo, da je denar bolj varen in dalj časa vzdrži, če je v rokah vzgojiteljev. Menim, da so mladostniki s tem ko se strinjajo, da je bolje, da je njihov denar v rokah vzgojiteljev, pokazali visoko stopnjo odgovornosti, kljub temu pa menim, da niso najbolj samostojni, saj so dobesedno povedali, da bi denar, če bi ga imeli pri sebi, porabili v roku tedna dni in po vsej verjetnosti za nepotrebne stvari. Materialna nesamostojnost je izražena tudi takrat, kadar nekdo ne zna živeti v okviru svojih finančnih zmožnosti, pomeni ne zna preudarno razpolagati z denarjem, ki ga ima na voljo http://www.karmaplus.net/content/view/35/2/ (13.3.2012).

Zadnja tematika, ki sem jo želela raziskati, je bilo življenje v zavodu in življenje po odhodu iz zavoda. Mladostnike sem povprašala, kaj jim v zavodu ni všeč, kaj jih moti in kaj bi želeli spremeniti. Zanimalo me je tudi, kaj je mladostnikom v zavodu všeč, vendar so bili odgovori na to vprašanje redki, pa še ti nepopolni in skopi, da sem pri rezultatih to točko združila s tisto, v kateri fantje odgovarjajo, kako se jim je življenje v zavodu spremenilo oziroma če menijo, da je njihovo življenje drugačno, kot bi bilo, če ne bi nikoli prišli v zavod. Fante sem povprašala tudi o željah in morebitnih spremembah, pa tudi o njihovih planih za prihodnost, pri čemer sem dopustila, da si prihodnost interpretirajo sami. Lahko je to čas od trenutka, ko je bilo vprašanje postavljeno, ali pa čas po odhodu iz zavoda. Ugotovila sem, da mladostnike v zavodu motijo predvsem določeni vzgojitelji in ravnateljica, torej vodstvo. Menijo, da je v zavodu veliko hinavščine in obrekovanja. To jim ni všeč. En izmed fantov je omenil, da ga moti, da v sobi nimajo televizije. To se mi zdi čisto banalna materialna razvada, kateri sama ne bi polagala večje pozornosti. Me pa zelo razburja misel, da fantje živijo v okolju, ki morda zanje ni najbolj spodbudno. Glede na vsa pripovedovanja o odnosni dinamiki zaposlenih v zavodu menim, da zavodsko okolje velikokrat na mladostnike vpliva prej negativno kot pozitivno. Poleg tega mladostnikom tudi ni všeč, da jim ob prihodu odvzamejo osebne dokumente. Kar pa sem pokomentirala že pri zgornjem odstavku. Mojo pozornost pa je pritegnilo tudi to, da sta se dva fanta vzdržala odgovora. Zadeve nista želela komentirati. Tudi pri željah in spremembah, ki si jih želijo, so fantje najbolj pogosto navajali nove vzgojitelje in ravnateljico. Glede na odgovore na prejšnjo temo me je tukaj ponovno presenetilo to, da sta dva intervjuvana dejala, da jima je v zavodu kljub vsemu bolje, kot če bi bila doma ali kjerkoli drugje, zato ne bi spremenila ničesar. Fantje, ki so svoje odgovore razširili izven meja zavoda, bi si želeli končati šolo in zapustiti zavod.

Naloge in funkcije zavoda naj bi bile, da oblikuje posebne, reprezentativne in strokovno utemeljene pogoje oblike in metode dela, načrtno ustvarja ugodno socialno klimo ter nudi individualno pomoč. Gre za po eni strani človeško, po drugi pa strokovno razumevanje mladostnikovih težav. Osrednja značilnost vzgojnega delovanja je razbremenjevanje mladostnikovih občutkov neustreznosti. Vzporedno poteka novo sistematično socialno učenje. Mladostnik naj bi se v času bivanja v zavodu osamosvojil do take mere, da bi znal skrbeti sam zase in se ustvarjalno vključiti v socialno okolje. Med bivanjem se izobražuje in osebnostno ureja.

http://www.vzgojni-zavod-slivnica.si/index.php?option=com_content&view=article&id=47&Itemid=27 (15.3.2012)

Menim, da se fantje kljub vsem negativnim okoliščinam v zavodu, ki so jih izpostavili, vseeno v njem počutijo varne in slišane. Dva izmed intervjuvanih sta sicer dejala, da zavod na njuno življenje ni imel kakšnega posebnega vpliva. Menita, da bi njuno življenje potekalo enako, če bi ostala doma. Ostali mladostniki pa so prepričani, da so zaradi bivanja v zavodu že pri koncu šolanja, kar jim brez učne pomoči in spodbujanja k učenju ne bi uspelo. Večinoma so prekinili stike z družbo, ki so jo imeli pred prihodom v zavod in je nanje slabo vplivala. Pomeni, da je izločitev iz matičnega okolja vseeno pozitivno vplivala na določene aspekte njihovega življenja. Namreč, tudi zlorab, ki so jih doživljali doma, tukaj ni oziroma vsaj niso tako neposredne. Da obstaja prikrito psihično nasilje, sem imela priložnost neformalno od gojencev in določenih vzgojiteljev izvedeti tudi sama. Fantje so poudarili še nekatere prednosti zavoda, in sicer pridobitev štipendije, možnost imeti punco in priložnost ukvarjati se s športom. Sama menim, da se mladostniki nekako niso mogli odločiti, ali smatrajo bivanje v zavodu kot nekaj pozitivnega ali negativnega. Če povem po resnici, tudi sama nisem najbolj odločena. Opažam veliko prednosti, vendar kljub temu ne morem preko teh okvirov institucionalizacije, za katere menim, da delujejo kot okovi sodobne družbe. Mladostniki v tem trenutku morda res živijo bolje, kot bi živeli doma. Ne doživljajo zlorab, dobivajo potrebno učno pomoč in pa ustrezno strokovno pomoč. Zanje se navidezno poskrbi na vseh življenjskih področjih. A kaj se bo zgodilo, ko bo prišel čas odhoda? Mladostnike sem povprašala po planih za prihodnost. Večina si na prvem mestu želi dokončati šolanje in zapustiti zavod. Nekateri celo razmišljajo o nadaljevanju šolanja. Vsekakor pa vsi že razmišljajo, kam bodo odšli živet, ko bodo enkrat zavod zapustili. Nekateri bi se radi vrnili domov, pa vedo, da to ne bo mogoče. Spet drugi si sploh ne želijo vrnitve domov. Tisti bi radi živeli ali pri teti, babici, materi, očetu ali stricu. Poleg tega pa razmišljajo še o opravljanju vozniškega izpita, nakupu avtomobila, iskanju službe, najemu svojega stanovanja, delu v tujini, vojski ali prijavi na zavod za zaposlovanje. Mladostniki imajo cilje.

Ule in Kuhar (2003: 39-45) govorita o postadolescenci. To je obdobje, ki vsebuje nekatere obveznosti in odgovornosti odraslih, še vedno pa so mladostniki nesamostojni in predvsem neosamosvojeni. Menim, da bodo mladostniki, ko bodo zavod zapustili, prav v tem vmesnem obdobju. Identiteta je projekt v procesu in ne nekaj stalnega in končnega. Nanj vpliva veliko spremenljivk, začenši z družino pa vse do socialne mreže in okolja.

Sprašujem se, kdo je tisti, ki bo mladostnikom po odhodu iz zavoda do teh ciljev, ki jih imajo pomagal. Fantje so po odhodu praktično prepuščeni sami sebi. So polnoletni in tako jim socialno skrbstvo več ne more urediti ustrezne namestitve. Tudi v zavodu po izpustu nad njimi dvignejo roke. Mladostniki so velikokrat po odhodu iz zavoda »izgubljeni v sistemu«. Kdo je pravzaprav tisti, ki bo mladostniku pomagal pri osamosvojitvi po odhodu?