-
Metka Kordigel, Mladinska literatura, Otroci in učitelji
-
teorija
-
praktični zgledi
Povezovanje pouka književnosti na prvi stopnji z otroškim svetom (ni pomembno, kaj otroci berejo, pač pa kako berejo, da se besedilni svet prekrije z otroškim svetom).
Zgledi, interpretacije – ustrezna struktura učne ure.
-
Boža Krakar Vogel, Skice za književno didaktiko
-
cilji pouka književnosti,
-
učiteljeva usposobljenost za poučevanje.
-
Dragotin Rosandić,: Mladinska književna vzgoja,
-
utemeljitelj zgodnje književne didaktike,
-
utemeljenost književne didaktike,
-
metode književne didaktike, obravnava literarne zvrsti.
-
S. Pečjak, Bralno društvo Slovenije,
-
ukvarja se z bralnimi strategijami,
-
pouk branja z vidika prenove.
-
Meta Grosman; Bralec in književnost, DZS, 1989.
- raziskuje procese, kako bralec ustvarja besedilo.
1. Specializirana strokovna literatura
Priročniki:
-
ne sme biti samo teoretična knjiga (ni strokovna ali znanstvena razprava), ni samo zbirka receptov – teoretični uvod, modeli ali zgledi, ki so ponujeni kot možnost;
-
1. naj ponudi čim več idej za dobre uvodne motivacije,
-
2. nadgrajevanje učbenika, delovnega zvezka, z dodatnimi vprašanji, spodbudami, didaktičnimi vprašanji
-
3. nove naloge, predlogi za poustvarjalnost,
-
4. dodatni učni listi za utrjevanje in preverjanje
2. Kaj je književna didaktika?
Je veda o poučevanju književnosti (spoj obojega), je interdisciplinarna (medpanožna) veda, ki združuje, povezuje metode raziskovanja, razlaganja predmetov.
Vsebine dobiva (izpeljuje) vsaj iz dveh virov:
-
iz literarne vede (iz nje dobiva temeljna besedila, podatke o različnih slogih,pisavah)
-
pedagoško –psihološke vede (edukacijske vede) – pedagogika, splošna didaktika (metode, oblike), razvojna psihologija, teorija (odzivnost bralca glede na starost in besedilo – značilnosti otroka v kontaktu z besedilom).
Didaktika je smiselna (strokovno utemeljena), če povezuje posebna spoznanja, znanja iz književnosti z vprašanji drugih ved (pedagogike, psihologije), zato da bi se pri otrocih razvijale bralne zmožnosti. V tuji literaturi je za to področje več izrazov (slovanski jezik dajejo prednost metodiki, zahodnoevropski jeziki poznajo pojem didaktika).
3. Kaj je predmet in kaj so metode književne didaktike?
Predmet je dvojen:
-
razmišlja (razpravlja), kako organizirati pouk književnosti,
-
sama književna didaktika (primerjanje didaktičnih sistemov po svetu) primerjalna književna didaktika
Zgodovinska metoda (zgodovinska književna didaktika; se ukvarja z zgodovinskim razvojem teh vprašanj) (Janko Bezjak Posebno ukoslovje slovenskega jezika, 1906, pojasnjeval je posebnosti jezikoslovnega pouka in vlogo domišljije pri pouku. Kritiziral je učbenike iz 18. stoletja – realistične čitanke (besedila iz naravoslovja) Postavil je zahtevo da se poleg znanja v šoli goji tudi fantazijsko mišljenje, da oblikuje domišljijo, estetski okus, čustvovanje) Bezjakov model ni nikakršna novost, ampak gre 100 let korak nazaj. Njegova kritika je aktualna tudi danes v didaktični književnosti. Moderen pouk temelji na razvijanju zmožnosti mišljenja, otrokove senzibilnosti, temeljno načelo modernega pouka je AVTONOMNOST; samostojnost umetniških besedil (pesmic, pravljic, iger ne povezuje z nekaterimi drugimi tematskimi sklopi). Učitelj izbira le na podlagi primernosti interesov učencev in po kvaliteti to privede do celovite podobe sveta.)
Splošne metode didaktike književnosti:
- analiza gradiva, sinteza – metode črpa iz literarne vede, te metode deli glede na različna izhodišča. Metode književne didaktike so:
-
metoda poučevanja (glede na izvor – metode pisanja, govorne metode, vizualno slušne metode, glede na literarno – teoretične metode – metoda interpretacije literarnega besedila, metoda jezikovne analize).
Književna didaktika kot veda o poučevanju skuša prilagoditi metode, analize literarnega besedila v šolsko realnost (jih približati otroku).
4. Delitev književne didaktike na dve podzvrsti:
-
teoretična književna didaktika,
-
aplikativna oz. uporabna književna didaktika.
Teoretična književna didaktika – znanstvena ali strokovna dela tega področja, ukvarja se z izhodišči književne didaktike z njenimi oblikami ali metodami, z recepcijo besedila.
Aplikativna ne s teorijo, ampak s konkretnim besedilom, za konkretno starost in konkretni razred, z izpeljavo učne ure ali učnih ur ( dobri priročniki so dobra aplikativna didaktična metoda).
Pomen povezave
Kvalitetna književno didaktična dela skušajo povezat oba vidika. Teoretični modeli se povezujejo z vprašanji iz prakse. Tudi zgledi obravnave besedil v šoli morajo izhajati iz teoretičnih osnov.
Priporočilo – bistveno je, da povezuje teoretična izhodišča in aplikacijo (teorijo s prakso), sicer je literarna didaktika v nevarnosti, da zaide v didaktični šund (ponavadi zbirka idej, dejavnosti, ki niso povezane s cilji književnosti, ampak so same sebi namen).
-
Izhodišča književnega pouka oz. književne didaktike
S pojmo izhodišča opisujemo temeljne, bistvene probleme, poglede, dejstva, ki določajo pouk književnosti in vedo o pouku = književno didaktiko.
Izhodišča:
-
tipologija branja (govorimo o različnih tipih, načinih branja) zastavlja si eno od bistvenih vprašanj: Ali beremo vsa besedila na enak način?)
-
središčnost branja umetnostnega besedila – (označujemo položaj, mesto knjižnega besedila pri pouku – umetnostno besedilo je temeljni cilj) temeljno vprašanje Kaj je pri pouku književnosti v središču, temeljno izhodišče, cilj – umetnostno besedilo.
-
Utemeljenost pouka književnosti v književni vedi (Kaj je to, kar nam pomaga pri pripravi na pouk književnosti- katere vsebine so za otroka zanimive) Katere vsebine so za sodobnega otroka zanimive in zakaj?
-
Komunikacijska utemeljenost pouka književnosti, (Kako organizirati komunikacijo v razredu? Kako usmerjati komunikacijo? Kako se kot učitelj pripravim na pouk književnosti?)
-
Kontinuiteta šolske interpretacije – tu se vprašamo predvsem Kako organizirati pouk književnosti, da se bodo vsebine med seboj povezovale po vertikali?
-
Zaporedje faz šolske interpretacije (pouk organiziramo, strukturiramo, vodimo po fazah.
Dostları ilə paylaş: |