Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52


O težnjah k odpiranju in zapiranju nacionalnih interesov



Yüklə 1,45 Mb.
səhifə11/20
tarix30.12.2018
ölçüsü1,45 Mb.
#88339
1   ...   7   8   9   10   11   12   13   14   ...   20

2. O težnjah k odpiranju in zapiranju nacionalnih interesov
Očitno je, da socialno-ekonomsko zapiranje vodi v provincializem, odpiranje pa v kozmopo litizem. Vemo, da interesi pogojujejo vsakokratno ideologijo. Zaradi nezaupanja v drugega, mu vrata zapiramo, namesto da bi mu jih v imenu generalizira nega drugega odpirali z name nom, da jih bo tudi on nam ali komu drugemu. Kozmopolizem sloni na tem zlatem pravilu odprtosti za bližnjega. Znano je, da so razlike med nami smiselne, kadar niso moteče. Smisel no je slaviti razlike med nami, vendar ne kot nekaj naključnega ali nepomembnega, temveč kot različne načine gledanja na svet. To bi nam nemara dalo priložnost za razmislek o absolut nih vrednotah, s tem pa spoznanje, kaj sploh je to, kar si delimo z drugimi.

Na osnovi tega antropološkega dejstva smo del iste družine evropskih narodov; po naši tradi ciji, ki je hkrati judovsko-krščanska, bizantinska in otomanska, pa imamo vsaj tolikšno, če ne še večjo pravico kot ostali, da pripadamo isti kulturni skupnosti. V takšni kozmopolitski viziji in refleksiji sem našel pogum, da se poskušam upreti tako nacionalističnemu bolščanju v last ni popek kot tudi dobrohotnemu levičarskemu sanjarjenju o 'globalnem državljanstvu'. Kon centrični krogi identitet navsezadnje izvirajo v podobah jaza, vsajenega v izkušnje skupnosti, razširjajoč se skozi tokove lokalnih, nacionalnih in regionalnih kultur.

Vire teh koncentričnih krogov oplajanja kozmopolitizma je mogoče najti že v antičnem poudarku na posamezniku in njegovi solidarnosti s preostalim človeštvom. V srednjem veku je pri solidarnosti posredovala RKC, četudi se je omejila le na vernike. Toda taki pogledi niso nujno odražali moralne zaskrbljenosti. Srednjeveška družbena solidarnost je namreč služila ohranjanju fevdalnih oblik izkoriščanja tako, kakor je vizija globalne enotnosti koris tila interesom mednarodnega trgovca v "dobi odkritij" in kolonizaciji nove celine v 17. stoletju (Debeljak 2003).

Kozmopolitski duh je lastnost najširše zavesti, ki se ne boji drugačnosti drugega in lastnega tujstva. To je duh, ki ničesar ne etiketira in stigmatizira, ki ne izhaja iz poškodovane identi tete, ampak iz fleksibilne. To, kar se umika fiksaciji, je nevarno, a odrešilno. Na nek način se ga da pojasniti s sproščenostjo etike vsega dopustnega brez panike in Sloterdijkovega cinič nega uma.

Na interpersonalni ravni pa se asocialna inteligenca izraža v smislu procesa, ki ga od 60. let dalje poznamo kot stigmatizacija. Ta sociološki izraz označuje poseben odziv okolja na drugačnost/ različnost. Goffman (1967) jo opredeljuje kot »nezaželeno drugačnost«. Domne val je, da je vse človeške razlike mogoče stigmatizirati. V nekaterih okoljih je lahko drugač nost (barva kože, etnična pripadnost, vero izpoved, politično prepričanje, starost, izobrazba, ...) nezaželena oz. stigmatizirana, okolje pa stigmatizirane osebe dojema kot manjvredne. Ti so lahko tarča posmeha, zaničevanja, opravljanja, psihičnega in fizičnega nasilja, dostop do družbenih dobrin, npr. izobrazba, delovno mesto, politično odločanje itd. jim je pogosto otežen.
Posledica stigmatizacije se vedno izraža v socialni distanci do stigmatiziranih oseb in skupin. Pričevanja uspešnih, ki so bili nekdaj stigmatizirani, kažejo, da se da stigmo preseči. Provin cializem kot stigmatizacija obuja spomin na nezgodovinske narode. Mehanicistična paradig ma znanosti in kulture je torej ekskluzivna do drugačnosti. Stigmatizirani so začasno ali za stalno izločeni iz družbe nega okolja. Averzivna družbena klima jih ubija pa četudi v imenu avantgarde, svetlih obzorij bodočnosti, volje ljudstva itd. Veliko je pretvez lažnega (grandioznega) jaza.
Debeljak (2003) razmišlja, da kozmopolitizmu morda primanjkuje čustvene privlačnosti, kakršno vsebuje nacionalizem, toda s prisvojitvijo določene moralne drže vseeno pridobi na teži. Zdi se, da je kozmopolitizem stvar individualne etične odločitve in da ne privlači mno- žic. Mitingi resnice so na ozemlju bivše Jugoslavije spodkopavali resnico svobodne skupnosti kot osnove demokratične oblike. Kozmopolitizem je kot obliko najširše zavesti in mišljenja brez ograj treba krepiti, če želimo v naših skupnostih smiselno in varno živeti onkraj golega fizičnega preživetja.
Kozmopolitski globalizem in patriotski lokalizem sta dve neločljivi plati trenutne situacije v svetu. Napetosti med njima ni mogoče razrešiti.« Melucci (1996) izhaja iz policentričnosti sveta. To še vedno ne pomeni, da marginali zacije ne bi bilo in bi procesa globalnega in lokalnega potekala premo sorazmerno v znotraj enotnega glokalizmu že zaradi neenakomer nega razvoja. Verjetno nas nič ne bo bolj združevalo kot ekološka kriza.

Kozmopolitizem se uresničuje z medkulturno kompetenco. To pomeni, da se moj način izraža nja krepi v medsebojnem oplojevanju z drugimi jeziki in kulturnimi tradicijami. Medkulturna kompetenca temelji na spoznavni radovednosti in hkrati sposobnosti so-čutenja in v-živetja. Nekoga res pristno razumeti namreč pomeni, da ga zastopamo, se pravi, da stopimo v njegove čevlje. Razumemo ga kot utopično upanje (Bloch), komunitarni projekt, nastajanje homo humanusa.

Kozmopolitizem kot duhovna perspektiva sicer izhaja iz medkulturne kompetence in se naj lažje izraža v umetniških prispodobah, za katere je vživetje v "drugega" pač nujni pogoj, vendar pa za učinkovito delovanje potrebuje tudi pravni okvir. Tega lahko najdemo v pojmu državljanske identitete, ki jo je možno v celoti izoblikovati zgolj v demokratičnem političnem redu. Zavestna odločitev, da posameznik sprejeme neko državljansko identiteto, se namreč razlikuje od ugodja v "naravni" etnični identiteti. Namesto da bi temeljila zgolj na liberalni strpnosti do različnih narodnih tradicij, državljanska identiteta izhaja iz spoštovanja in aktivne javne predstavitve teh tradicij. Liberalna strpnost zakriva svojo pasivno naravo; preprosto namreč dovoljuje drugim, drugačnim in raznolikim tradicijam, da v medsebojni ravnodušnosti obstajajo druga ob drugi. Ravnodušnost do razlik pa vodi v korupcijo, partikularizem, kliente- lizem raznih korporacij. Kozmopolitizem obratno dejavno povezuje, ker izhaja iz odprtega zanimanja za druge tradicije in hkrati izrašča iz lastnega tradicionalnega okolja.

Kozmopolitska osebnost je tista, ki brez težav sprejema drugačnost, pri tem pa se noče odpo vedati eksistencialni refleksiji narodnih korenin. Tak kozmopolitizem lahko najdemo npr v ustvarjalnih opusih in biografijah avtorjev, kot so bili James Joyce, Pablo Picasso, Rainer Maria Rilke, Samuel Beckett in Paul Celan. Še več: trdimo lahko, da so bile njihove državljan ske identitete v bistvu naključne. Racionalna državljanska identiteta kot stvar posameznikove izbire se namreč ostro razlikuje od naravne etnične identitete, saj je zasnovana na republikan skemu spoštovanju razlik in njihovega javnega izražanja. Kozmopolitizem, utemeljen na etnično nevtralnem pojmu državljanstva, prispeva k preobrazbi naravnih, podedovanih, prist nih identitet v državljansko identiteto. Ta temelji na občih zakonih, kakršne svobodno sprejemajo svobodni posamezniki.


Zanimivo je, da k spremembi naših pogledov in dobrega počutja nista prispevala niti samostoj na država niti sprememba lastnine iz družbene v privatno. Še vedno ostaja nepremišljen odnos med (ne)zaupanjem vase in (ne)zaupanje v drugega. Neenotnost vladnega vrha vpliva na neenotnost med državljani in obratno.
Glavne usmeritve za podpiranje mobilnosti (pretoka idej, delovne sile in kapitala) na področju naše kulture so:

1. skrb za pretok in razširjanje informacij s sodobno informacijsko tehnologijo, zlasti za vzpostavljanje stikov med umetniki, organizatorji kulturnih dogodkov in drugimi kulturnimi delavci ter javnimi zavodi, ipd.;

2. pospeševanje povezovanja med umetniki, organizatorji kulturnih dogod kov in drugimi kulturnimi delavci;

3. povečevanje ravni splošnega poznavanja evropske in globalne kulture in kulturne dediščine različnih držav na različnih kontinentih.

4. promoviranje dediščino slovenske kulture v drugih državah sveta.

5. pospeševati interdisciplinarno in čezmejno sodelovanje med šolami, univerza mi in drugimi izobraževalnimi ustanovami na področju kulture (kulturne izmenjave) in urediti medsebojno priznavanje kvalifikacij;

6. krepitev aktivno vlogo Slovenije v mednarodnih organizacijah

7. zbiranje in analiziranje statistične podatke o mobilnosti oseb in pretoku blaga na področju kulture,

8. pospeševanje interdisciplinarno in mednarodno sodelovanja med akterji na področju kulture (na primer muzeji in galerijami),

9. vzpostavljanje pogojev za večjo mobilnost kulturnih sestavin, zlasti predmetov kulturne dediščine, ter njeno fizično in informacijsko dostopnost.


To so le strateški cilji, za katere ne vemo, kako naj jih dosežemo. Zoper provincializem in neupravičen regionalizem bi bil ustrezen skladen kulturni razvoj Slovenije, vendar pa zaradi nadaljevanja kulturnega boja in cepitev v politični kulturi ni verjeten. Slovenija kot majhna dežela (small country) bolj sprejema vplive s sveta kot pa na svet vpliva. Zato so našteti cilji dolgoročni. Nekatere civilno-družbene organizacije kot so SLOGA, Humanitas, Karitas, itd. se trudijo posredovati med našo nacionalno in globalno kulturo, vendar je njihovo težišče prispevka Slovenije bližje globalni ravni.
Nacionalizem je sicer lahko tudi pozitiven, vendar le toliko časa dokler je usmerjen medkul turno in internacionalno.44 Tu po A. Debeljaku (2003) kozmopolitizem pride v spor z naciona lizmom kot fikcijo stabilne identitete. Nacionalna identifikacija je namreč le ena od mnogih plasti posameznikovega jaza tudi, če je vodilna. A nacionalizem ima prav tako kot kozmopoli tizem veliko oblik. Medtem ko je ena od bistvenih značilnosti kozmopolitske drže povezana z vero v univerzalne pravice in svobode, pa je druga, ki ni nič manj pomembna, povezana z množenjem relativnih odnosov in zavestjo o njihovi vedno le začasni naravi. Filantropija v smislu gens una sumus je lahko ena izmed oblik kozmopolitizma. Vprašanje pa je, kako delo vati konkretno in ne samo abstraktno razumsko kozmopolitsko.

Čeprav vsaj stihijsko živimo generično oz. globalno življenje, se ga premalo zavedamo. Nis mo se še rodili kot metulji iz kokona industrijskih in še prej plemenskih – ruralnih ločnic. Zdi se, da so naša čustva vezana na bližnje, ne pa na daljne, na vsakdanje ne pa na redke daljave. Vsak človek čuti spontano predanost pokrajinam in ljudem, s katerimi s(m)o povezani od otroštva. Vendar pa nezavedno potencialno vsebuje več zvez kot jih aktualno sklepa mo. »Če bi odprli ljudi, bi v njih našli pokrajine« (Agnes Varda). Da pa bi to lokalno predanost razši rili tudi na druge pokrajine in druge ljudi zgolj zato, ker govorijo isti jezik ali živijo znotraj istih poljubno določenih meja: to resnično zahteva uporabo empatične domišljije. Brez nje ostaja ideologija nacionalizma.



Razvoja kulture ni brez razvoja medsebojnih odnosov. Vedeti je treba kaj spodbuja in kaj jih ovira. Od kod nastajajo občutki malodušja, zlovoljnosti, enoumja, odvečnosti, obupavanja ni težko ugotoviti. Tako bivši militaristično totalitarni kot sedanji marketinško posttotalitarni duh porajata mehanizme marginalizacije, pavperizacije, prisilno tehno-mobilizacije in univer zalizacijo poleg tistih, ki smo jih opisovali v uvodu.
Žal politiki spodbujajo takšne norme in vrednote, ki človeško emancipacijo preveč omejujejo. Potrebujemo nov prostor mišljenja in organiziranja, da bi proizvedli nove pojme in vrednosti, heterogene sami državi. Beck (2007) predlaga izgradnjo takšnega pojmovnega aparata, heterogenega državi, ki ga imenuje metodični kozmopolitizem. Zaenkrat ni vedeti, kako naj bi država prešla na višjo razvojno stopnjo ali pa postala nepotrebna. Z marksističnega vidika je emancipatorna funkcija politike državi nedvomno spodletela. Med drugim to dokazuje tudi kitajski model kapitalizma brez demokracije. Ne gre za naivni ali abstraktni kozmopolitizem, ki se gada tudi zlorabljati podobno kot božjo država (Avguštin) teokratizma ali državo ali mesto sonca (Campanella) plemenskega egalitarizma. Komuni(tari)stično brezdržavno stanje je možno, vendar pa ne kot pot nazaj.

Fischbach (2012) zastopa stališče, da je kozmopolitstvo v obdobju po padcu berlinskega zidu, zdravilo za različne lokalne fašizme. Kozmopolitizem je tudi zlorabljena parola, v imenu katere marširajo militantni ulični odredi levice, skrajne desnice, skratka samoumeven položaj za vse, ki ne prisegajo na temačne reakcionarne variante, ki lahko v javni diskurz kapljajo samo še z vedno bolj skrajnimi terorističnimi dejanji.

Harvey (2011) je prepričan, da šele z ustreznim geografskim znanjem razumemo svet in uresničimo svoje kozmopolitsko prizadevanje za univerzalno pravičnost. Harvey (2011) vsak lokalni kraj razume v njegovi časovno-zgodovinski razsežnosti. Le tako se soočamo s silnicami ekonomskih, političnih, zgodovinskih in kulturnih procesov posameznikov in družb v njem. Utirja pot do prakticiranja »geografije svobode« s prostori upanja, v katerih vznika radikalna kozmopolitska družba. V tem je njegov prispevek k interakcijski teoriji kontekstual nih identitet.
2.1 Značilnosti antiintelektualizma
Urbančič (2014) razmišlja o odnosu med slovenstvom, slovensko kulturo in filozofijo. Vsa slovenskega narodnega gibanja, slovenski narod po svojih najvišjih kulturnikih – kaže popol no afilozofskost; izbira le nekakšne psevdofilozofije, ki so bile mrtve že ob svojem nastanku in zato za zgodovino slovenskega narodnega gibanja povsem brez pomena. Urbančič izposta vi potrebo, da se narod uveljavi v potrebi igre na življenje in smrt. Prej ne dobi priznanja. Takšna situacija je NOB. Edina filozofija je marksizem pa še to ne kot proizvajalna sila, am pak kot boj za pozicije oblasti. Svoboda se pri nas izrojeva v anarhijo privatiziranja vsega mogočega. Združena levica se temu upira. Ni nenavadno, da se nam ideja opiranja na lastne sile, ki je v bistvu razsvetljenska, izmika. Antiintelektualizem se izraža v več oblikah kot ideo logizacija, antifilozofičnost, stigmatizacija, partikularizem ozkih mentalov, aktivizem. Skratka: gre za razne –izme. Na spletnih straneh http://en.wikipedia.org/wiki/Anti-intellectualism najdemo povezave s politično totalitarnimi in avtokratskemi režimi po svetu.
Razni filtri poenostavitev, popačenj in posplošitev se izražajo kot stigmatizacije. Poznamo več vrst stigem. Goffman (1967: 14) definira tri vrste stigme pri posamezniku: 1. telesne (fizične) deformacije, 2. individualne karakterne pomanjkljivosti, ki se kažejo v šibki volji, nenaravnih strasteh, rigidnih prepriča njih in 3. nepoštenosti in ki izvirajo iz duševnih motenj, alkoholiz ma, homoseksualnosti, samomorilskih teženj, nezaposlenosti, radikalnih političnih prepričanj itd., ter podedovana stigma, ki prizadene celotno družinsko mrežo oziroma člane nekega rodu (na osnovi rase, narodnosti, religije). Če ob različnih vrstah stigme upoštevamo tudi grško razumevanje stigme, po katerem se ta nanaša na »telesna znamenja, ki razkrivajo nenavadno in slabo o moralnem statusu stigmatiziranega« (Goffman, 1967: 11), ugotovimo skupne značilnosti stigme: posameznik, ki je v socialnih interakcijah sicer sprejet, ima lastnost, ki zahteva veliko pozornosti in odvrača ljudi, s katerimi se srečuje; pri tem diskreditirajoča lastnost prevlada nad ostalimi lastnostmi (Goffman, 1967: 15).
Stigmatizacije se dogajajo od telesne – fizične, prek psihosocialne do duhovne ravni. Človek je ambivalentno bitje, ker oscilira med vertikalno oblikovanostjo in vertikalno (avto)destruk cijo na sploščenost (flat personality in patchwork), ki vodi v sesutje, mrtvilo in apatijo mla dine kot skvoterjev. Reakcije reptilskih možganov v smislu boja ali bega so antiintelektual ne, ker kažejo na neobvladana čustva, nasilno reševanje konfliktov. Antropološko gre za enodimenzionalnega človeka z enodimenzionalnim mišljenjem.
Nizka politična kultura izhaja iz nizke vsakdanje kulture, ki je vedno znova medijsko posredo vana s senzacionalističnimi informacijami. Ohranjanje že apriorne neposlušnosti Gosp dar ja (Zupančič, 2010) ohranja vse prejšnje odtujitve in zmanjšuje polje ustvarjalnosti. Vendar pa različni psihološki poskusi in zgodovinski dogodki kažejo, da ljudje vodjo radi poslušajo in izpolnjujejo sadistične ukaze (Rugelj, 2010). To pripisujemo avtokratskemu sindromu, slabos ti človekove narave, banalnosti zla ali še čemu, vendar je učinek grozljiv.
Lahko ugotovimo, da ima apriorna poslušnost prav tako destruktivne učinke kot apriorna neposlušnost, ker je oboje rezultat samozaslepljevanja. Enostransko mišljenje eksperimenta torjev skupaj z ne-mišljenjem izvajajočih nima dobrih rezultatov. Žal je gospodar takšen eksperimentator s svetom drugega. In še več – eksperimentator z zaprtimi mentali. Tu je leglo banalnih herojstev, ki jih storijo običajni na ukaz predpostavljenega. Millgram in T. Strasser sta pokazala, da lahko nacizem nastane v vsakem okolju. Na srečo nismo vsi ljudje uniformni in smo se mu so v vsakem okolju sposobni tudi upreti.
Nevarno se je stigmatizirati kot provincialci, ker s tem nehote zanikamo svoje ustvarjalne potenciale. Stigmatizacija v smislu negativnega etiketiranja drugega je znak enoumja. Sposob ni bi se morali biti realno ocenjevati. Naši velikani so že znali prerasti stigmo. Veljalo bi jih posnemati. Nismo še domislili kriterija medosebne, medinstitucionalne in mednarodne pri merljivosti. Zato pogosto obtičimo v dihotomiji zunanjega in notranjega. Notranja avtono mija je lahko le fasada za prikrivanje neuspehov v smislu strahu pred nepriznanjem drugega, drugih držav.
Zdi se, da človeku na vzhodu ne ustrezata niti družbena niti privatna lastnina, ker po eni strani ni niti tako komunikativen, da bi deloval po skupnem interesu kot predvideva marksizem niti tako iniciativen na osnovi protestantske etike kot predvideva teorija Maxa Webra.
Ko govorimo o nacionalni psihologiji radi pretiravamo v enostranskih ocenah. Ne povemo, kako smo ocenjevali. Pri Slovencih kot nevroticističnih značajih prevladuje notranji dialog pred zunanjim. Nevarno je, ker Slovenci obračamo agresivnost navznoter. Zato imamo tudi veliko samomorov, pri čemer denimo, družinskega nasilja ni nič manj kot drugod. Erzar (2009) trdi, da smo prestrašeni do kosti, kar je zgodovinsko pogojeno.
Da bi slovenska kulturna ustvarjalnost lahko dejavno nastopala v vseh različnih povezavah in ne zgolj sledila tujim kulturnim pobudam, kar je pra-strah našega hlapčevstva, moramo sami ustvarjati ugodno klimo in razmere, da bomo lahko izkoristili ustvarjalni interes EU za podpo ro mednarodnim koprodukcijam, mrežam, izmenjavam in drugim akcijam.
Cankar (1973) je že pred prvo svetovno vojno ugotovil, da je plast slovenskega elitnega meš čanstva tanka. Nima moči za vzdrževanje duševne kulture, ki je napovedala bankrot. Zato zlahka zamenjuje duhovne za pragmatične cilje. Naše elite so bolj internacionalno kot nacio nalno kulturno naravnane. Država ne finansira kulture več z 2 % BNP kot v socializmu, am pak z 0,5 %. Število drogiranih narašča, število rojstev pa se je ustavilo na 1,1 otroka na druži no. Homo consumens s povprečnim množičnim okusom odloča o pomenu ustvarjalne dejavno sti homo culturalis-a.
Kovačič Peršin (2009) v imenu kulturne samobitnosti marketizacijo kul ture odločno odklanja, ker vodi v propad. Unifikacija s strani EU vodi v provincializem. Na nek način so vse kulture izpostavljene procesu globalnega imperializma. Vendar pa imajo veli ki narodi zastopnike narodne identitete, ki se tem procesom laže upirajo. Pri nas pa nastajajo le redkokdaj ugodni pogoji za razvoj kulture. Najpogosteje se je treba zanje boriti. Razvojna strategija je sicer sprejeta, nimamo pa dovolj podpornih mehanizmov za uresničevanje v letih 2009-2014.
Diagnoza provincializma je rezultat usihanja narodne zgodovinske zavesti. Prav tako težko kot ohranjanje osebnostno-individualne je tudi ohranjanje nacionalne identitete. Če univerza nima več duhovnega jedra ali duhovne zakoreninjenosti v smislu samo-oblikovanosti (Bil dung), ga tudi narodna kultura nima. Dolgo smo se identificirali zgolj s kulturnim humaniz mom, ne da bi bili državni narod (nation state). Sedaj smo v nevarnosti, da postane kultura nepomembna.
Ne le T. Hribar, ampak tudi teologi poudarjajo, da je prihodnost naroda odvisna od njegove sprave s preteklostjo. Imanentna razcepljenost (Zerrissenheit je znak Heglove nesrečne zaves ti) je nacionalna odtujitev in je tista nesproščenost, ki podcenjuje ustvarjalne rezultate. Ideje o očiščenju narodnega značaja so sicer romantične, videti pa je, da so realizaciji te ideje bliže nekateri narodi kot drugi npr. Nemci in Poljaki pred Italijani, Srbi in Hrvati.

Trstenjak (1995) je prepričan, da je Slovenec je pošten človek. To so še pred sto leti ugotav ljali vsi opisovalci. Ali smo Slovenci izgubili čut za sredino, ker smo razcepljeni na dva nespravljiva tabora? Še vedno smo pod vplivom janzenistične nevrotičnosti v smislu preti rane vestnosti in kritičnosti (Trstenjak, 1995: 30). Zaradi porabniške mentalitete se prepuščamo moralni plehkosti. Avstroogrska je vzgajala državljane v pridne in disciplinirane. To se nam še vedno pozna.
Odgovor na stigmatizacije so različne vrste socialne opore: druženje, finančna opora, majhna materialna opora, velika materialna opora, emocionalna opora in opora v primeru bolezni. Rezultati kažejo, da so predvsem v primeru finančne opore in opore v primeru bolezni medgeneracijske vezi nenadomestljiv vir socialne opore.
Narod kot 'duhovna tvorba' se vrača k sebi kot človekov dom, mesto kulturizacije. Imperia lizem, raznorodovanje in narodnoosvobodilna gibanja so reaktivne lastnosti. Države nacije so v procesih integracije. Slovenci zaradi pomanjkanja zaupanja nismo dovolj kohezivni. Napaka naše politike je v tem, da se ni dosledno zavzema za zedinjeno Slovenijo. Čeprav je strategija odnosov z zamejskimi Slovenci sprejeta, pa ti posebnih otoplitev ne občutijo, čeprav bi jih želeli.
Odprte Shengenske meje so le eden izmed pogojev zanjo. Nevarnost oženja našega ozemlja še obstaja, že zato, ker imamo nizko nataliteto. Med vojno smo bili drug proti drugemu. Hkrati z narodom nastane tudi zrela človeška osebnost in zavest o zgodovinskosti človeka. V agresiji do drugih narodov in do sebe določen narod izčrpava svoje vitalne sile. Formalna suverenost še ni dejanska. Še vedno lahko izginemo kot narod, zlasti če ne bomo kritični do evropske integracije in do večjih tvorb. Amerikanizacija kot unifikacija življenja slabi občutke nacionalne identitete. Živeti bi morali v duhovnem prostoru izvirnega občestva (Kovačič, Peršin 2010).
Šele v pripadnosti duhovnemu prostoru svojega naroda se lahko posameznik uresniči tudi v tujini. Človek je bitje večstranskega ravnovesja. Le celovita osebnost je tvorni oblikovalec družbe in ne robot. Prav zato bo morala družba krepiti vse duhovne potenciale (kultura, etika, vitalnost). Suverenost naroda izvira iz človekove svobode. Do nedavna se je narod realiziral skoraj samo v nacionalni državi. Kapital je nad- nacionalen, nacionalno je stvar zavesti. S stigmatizacijami in etiketiranjem ogrožamo drugega.
Kovačev (1997) meni, da je nacionalna identiteta je izredno kompleksna oblika kolektivne identitete, saj jo sestavlja več identitet. Zato jo je tudi težko opredeliti. Pri njenem opredelje vanju sta pomembni predvsem: teritorialnost in sklicevanje na preteklost. Odsotnost teritorial ne baze lahko močno ogrozi nacionalno identiteto, poudarjanje lastne resnične ali mitične zgodovine pa jo lahko okrepi.
Po Musku navaja Kovačev (1997) naslednje tipične lastnosti Slovencev, ki so postale že pravi 'nacionalni emblemi': t. i. hlapčevski sindrom, samomorilnost, pridnost, zavist in prizade vanje za neodvisnost. Kovačev (1997) tudi ugotavlja, da spadajo (poleg navedenih lastnosti) med pomembne komponente slovenskega avtostereotipa še: varčnost, skromnost, zadržanost, ambicioznost in gostoljubnost. Večina navedenih lastnosti sovpada s socialno realnostjo. To dejstvo je v skladu s pojmovanjem že vnaprej danih socialnih predstav vključno z nacionalnimi stereotipi.
Pomensko in ideološko je nacionalna identiteta povezana predvsem s tremi pojmi: nacionalna zavest, nacionalni karakter in nacionalni stereotip. Nacionalna zavest temelji na nacionalni lojalnosti in občutku pripadnosti lastni državi, ki sovpada z nacijo. Zato je sporna predvsem v mnogoetničnih in mnogonacionalnih državah. Nacionalni karakter je predstava o trajnejših značilnostih določenega naroda. Vključuje prevladujoče osebnostne lastnosti in življenjski slog ter zrcali odnos neke družbe do same sebe in do drugih družb. Nacionalni stereotip je preprosta kognitivna shema, ki se zaradi svoje enostavnosti hitro širi na medosebni in kolek tivni ravni. Slovenski nacionalni avtostereotip je relativno negativen, čeprav so regionalni stereotipi Slovencev pozitivni.
Znano je Hribarjevo stališče, da brez narodne sprave s preteklostjo ni prave prihodnosti. Dia log o tem komaj napreduje. Študijski center za narodno spravo je ustanovilo Ministrstvo za pravosodje l. 2009. Njegova naloga je, da preučuje posledice delovanja vseh treh totalitarnih režimov v 20. stoletju – fašizma, nacizma in komunizma45. Proučuje revolucionarno nasilje med vojno, koncentracijska, delovna in begunska taborišča po vojni, preganjanje nekatoliških verskih skupnosti, kulaške procese in številne druge oblike nasilja. V okviru tovrstnih razis kav dokumentira ustne izpovedi političnih zapornikov in drugih žrtev totalitarnih režimov, izdeluje baze podatkov, ki bodo podlaga za nadaljnje raziskovanje in za popravo krivic, ter uredi knjižnico, specializirano za zgodovino totalitarnih režimov. Organizira tudi konference o kršenju človekovih pravic. Seznanja osnovnošolce in srednješolce z izsledki svojih raziskav, pomaga pri urejanju spominskih centrov in organizira in vodi strokovne ekskurzije ogledov prikritih in zamolčanih grobišč in taborišč. Nihče od svetih in posvetnih ni odvezan od pričevanja resnice. Toda izpričuje jo po lastni identiteti, po drži, po vztrajanju v najbližjem rodu – pripadnosti in po specifični razliki od vseh drugih. To se lahko imenuje individua lizacija v generičnosti.
Zanimivo je, da se vprašanja narodnih vrednot že tradicionalno bolj zavedajo konservativni krogi kot liberalni. Tako je Socialdemokratski narodni forum (SNF) je prostovoljno združenje Slovenk in Slovencev, ki se zavzemajo za ohranitev slovenstva iz korenin (beri: tradicije), razvoj Slovenije in nacionalno soglasje glede temeljnih strateških ciljev naroda. Prihodnost je v gospodarski in kulturno-moralni prenovi. Temelj kulture pa je sistem moralnih vrednot, ki so se oblikovale skozi stoletja. Te pa so delavnost, pravičnost, prijateljstvo, zvestoba, solidar nost, družinska pripadnost, vera v prihodnost. V letu 2010 je stranka Nova Slovenija s predsed nico Ljudmilo Novak ustanovila Zbor za vrednote, ki je naperjen zoper nastale anomalije z aferami in relativizem pogledov.
Odpor do nihilizma, čigar katastrofični učinki neoliberalnega duha se po Kleinovi vedno znova ponavljajo (nem. Wiederholungszwang), je zapreden sam vase. Ni jasno, ali je vračanje k tradicionalnim, avtohtonim vrednotam pravi odgovor nanj. Spominja na rodogrudovstvo (nem. Blut und Boden), (kar je Taras Kermauner imenoval gentilizem) repatriarizacijo – vračanjem izseljencev v domovino (Kovačič-Peršin 2009). Vsekakor se bomo morali Sloven ci z razvojem iz tradicije resneje soočiti že zaradi 50-letne socialistične odtrganosti od nje. Če se vračamo nazaj v zgodovino, je provincializem pretnja, ki se zdi nekaterim nostalgična rešitev, domačnost kulturnega naroda brez države.
Kot Slovence nas preganja več kot stoletna ločitev duhov, ki smo ga spoznali kot mahničev stvo. Prevzeli pa smo ga od Nemcev, vendar ga ti hitreje kot mi preraščajo. Zato ni nenavad no, da se nam to 'maščuje' na različnih ravneh in ne le pri doseganju narodne sprave, ampak tudi pri zaostajanju uvajanja inkluzivnega šolstva, odstopanja od programa Zedinjene Slovenije, medsebojne solidarnosti. Kot za bivšo Jugoslavijo se tudi za sedanjo Slovenijo sprašujemo, kaj nas združuje in kaj nas razdvaja. Vse, kar je poezasno z nizko politično kulturo, zlasti anti-intelektualizem, razdvaja. Toda, kot bi rekel Heraklit: dolžni smo hoditi za skupnim. Vprašanje je, ali nas povezuje kolektivni spomin na avtohtonost prebivalstva v srednji Evropi (Venelin, 2009), po katerem naj bi bili nekdaj vsi Slovani eno in nas to navdaja s kozmopolitskim občutkom.
Hud mikrokapsuliran antiintelektualizem46 je postal takšno normalno stanje duha, da se je pro ti njemu mogoče le neproduktivno bojevati v imenu humanizma kot z mlini na veter. Najslab še pa je, da se z oznakami manipulira kot z etiketami, ki povedo vse in nič in so prav zato neučinkovite. Predstave o kapitalizmu, ki samega sebe pokoplje kot grobar, so še prisot ne. Slovenci poznamo sintagmi 'butalci' in butale. Nekaj izrazitih primerov kaže na akutna stanja: preventivna zaščita pred poplavami, prepočasno sprejemanje ekonomskih varčevalnih ukre pov, dopuščanje korupcije… Ne-mišljenje (izraz V. Jalušič) generirata (post)totalitarizem in potrošniška družba. Družba samo sebe ne misli (Rotar), posameznik pa bi se moral.
Richard Hofstadter in Dabiel J. Rigney, Diane S. Claussen opisujejo tri tipe anti-intelektualiz ma kot so:

1. Religiozni anti-intelektualizem s toplimi čustvi in hladnim, rutinskim razumom

2. populistični anti-intelektualizem, v katerem politiki zastopajo skepso in elitno izobraževanje.

3. nereflektiran instrumentalizem, v katerem je vrednota edukacije reducirana le na rezultat vsmislu visokega dobička in plače. V visokem izobraževanju je to pritisk poklicnosti v humanistiki in socialnih vedah in zagovor manjše avtonomije.


Ni ostre in nespremenljive meje med tem, kaj antiintelektualizem je in kaj ni. Kaj je: prepri čanje, da ni treba poslušati akademikov in raziskovalcev, ker nimajo skupnega občutka. Akademiki so tisti drugi, ki ne skrbijo za ljudi. So elita, ki je moralno degenerirala. To ne pomeni, da se je treba z njimi v vsem strinjati in da nekateri ne razmišljajo narobe.
Z antiintelektualnim vzdušjem se v nekaterih avtokratsko vodenih šolah ohranja raven enos merne komunikacije47. Slovenija je v nacionalni strategiji prevzela načela evropskega dialoga. Imamo pa še nekatere slabosti, ki smo jih identificirali že v diagnozi stanja slovenske demo kracije48.Kritizerstvo ad hominem je anti-intelektualistično in zato zaduši dialog. Nizka raven medijske, politične ali pedagoške kulture dialoga se kaže v nerazvitosti demo kratičnega dialo ga. Emil Milan Pintar piše o bedi praktične politične filozofije pri nas, ki ne vidi kanibalizma tujega kapitala, ki se v državah brez pravnih varovalk vede slabše kot v tistih razvitejših drćavah, kjer te varovalke in omejitve ima. Beda je v tem, da se pri nas frontalno razpravlja za ali proti privatizaciji, ne pa situacijsko premišljeno.

Yüklə 1,45 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   7   8   9   10   11   12   13   14   ...   20




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2022
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə