Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52



Yüklə 1,45 Mb.
səhifə6/20
tarix30.12.2018
ölçüsü1,45 Mb.
#88339
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   20

Literatura
- Anderson, B. (1990): »Nacija: zamišljena zajednica: razmatranja o porijeklu i širenju nacionalizma«. Zagreb, Školska knjiga.

- Bauman Z. (1998). Globalization: The human consequencess. Polity Press, Cambridge.

- Bauman, Z. (2006). Moderna in holokavst. Ljubljana, Claritas.

- Brague, R. (2007). L'Europe, quelles frontières? = What borders for Europe? Paris : Culturesfrance.

- Buden, B. (2014). Cona prehoda - o koncu postkomunizma. Ljubljana, Krtina.
- Castells M. (2001). Growing Identity Organically. V: Muller J. in sod. Challenges of

Globalisation. Maskew Miller Longman, Cape Town.

- Erikson, E. (1983). Identity : youth and crisis. London, Boston: Faber and Faber.

- Erikson, E. (2014). Identiteta in življenjski ciklos. Ljubljana, Umco.

- Fulher, J. (2010). Kapitalizem. Zelo kratek uvod. Ljubljana, Krtina.

- Galagher, M., P. (2003). Spopad simbolov. Uvod v vero in kulturo. Ljubljana. Družina.

- Giddens, A. (1991). Modernity and Self Identity. Stanford, Stanford University Press.

- Hribar, T. (2003). Globalizacija, evroslovenstvo in humanistika - Univerzalno, univerzitetno in nacionalno. V: Nova revija. Letn. 22, št. 252/253 (apr.-maj 2003), str. 62-87.

- Husserl, E. (2005). Tonkli-Komel, A. - avtor dodatnega besedila.. Kriza evropskih znanosti in transcendentalna fenomenologija : uvod v fenomenološko filozofijo. (orig. 1936, Die Krisis der Europäischen Wissenschaften und die transzedentale Phänomenologie: Eine Einleitung in die phänomenologische Philosophie. Ljubljana, Slovenska matica. 353 str.

- Ihan, A. (2012). Državljanski eseji. Ljubljana, Študentska založba.

- Juhant, J. & Žalec, B. (ured., 2008). Preživljanje globalizacije. Ne-lahki dar medsebojne odvisnosti. (orig. Surviving Globalization. The Uneasy Gift of Interdependence. Berlin, Lit Verlag). Ljubljana, Študentska založba.

- Hall, S. (2001). »Kome treba identitet?«, Reč, časopis za književnost, kulturu i društvena pitanja, št. 64/10, decembar 2001. Beograd.

- Komel, D. (2002). Smisel evropskosti in konstitucija "enotnosti v različnosti" : pripis k predavanju Renata Cristina Evropska kulturna identiteta in prihodnost Evropske unije. Nova revija. Letn. 21, št. 237/238 (jan.-feb. 2002), str. 11-19.

- Komel, D. (2007). Humanistični pogovori. Dob, Miš.

- Kroflič, R. (2008). Projekt evropska identiteta mnogoterih izbir v luči ideje glokalizacije. Ljubljana, Pedagoško-andragoški dnevi 2008 : zbornik povzetkov. Str. 11.

Projekt evropska identiteta mnogoterih izbir v luči ideje glokalizacije. Ljubljana, Pedagoško-andragoški dnevi 2008 : zbornik povzetkov. Str. 11.- Lapavicas, K. (2012). Crisis in the Eurozone.

- Lunaček, M. (2014). Telovadci nad prepadom : kratki eseji. Ljubljana, Cankarjeva založba.

- Melucci A. 1996. The playing self: Person and meaning in the planetary society. Cambridge, University Press.

- Nastran Ule, M (2000). Sodobne identitete v vrtincu diskurzov. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.

- Morin, E. (1989). Kako misliti Evropo. Sarajevo, Svjetlost.

- Pikalo, J. (et al., 2011). Meje globaliziranega sveta. Ljubljana, Sophia.

- Precht, D. (2010). Kdo sem jaz? Tržič, Učila.

- Rizman, R. (2008). Globalizacija in avtonomija. Prispevki za sociologijo globalizacije. Ljubljana, Znanstveni institut FF.

- Rizman, R. (2014). Čas (brez) alternative – Sociološke in politološke refleksije. Ljubljana, FDV.

- Rupel, D. (2002). Sožitje kot identiteta in sožitje različnih identitet. Ljubljana

- Sen A. (2009). Identiteta in nasilje. Iluzija usode. Ljubljana, Založba Sophia.

- Sennett, R. (2008). Kultura novega kapitalizma. Ljubljana, cf.

- Stanković, A. (2009). Media influence on European Identity Construction – Slovenian reflection. (Vpliv medijev na konstrukcijo evropske identitete – slovenska refleksija). Ljubljana, ISH.

- Svetličič, M. (2004). Globalizacija in neenakomeren razvoj v svetu. Ljubljana, FDV.

- Vidmar, Ksenija, H. (2008). Globalna kultura. Ljubljana, Študentska založba.

- Vuković, A. (2002). Motiv potovanja: psihološka preobrazba in oblikovanje osebne identite te. Ljubljana, FDV.

- Wolff, J. (1985). The Social Production of Art. London : Macmillan Publ.

- Wolff, J. (2005). Umjetničko djelo kao društvena činjenica : perspektive kritičke povijesti umjetnosti. Zagreb, Institut za povijest umjetnosti.


Internetni viri
- Debeljak, A. (2003). Kozmopolitizem in koncentrični krogi identitet. Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike. Glej spletne strani: http://www.prihodnost-slovenije.si/ up-rs/ps.nsf/krf/32761CE488BAA508C1256E940046C557?OpenDocument. . (20. 12. 2000)

- Franc, M. Globalna kultura kot problem. V: Zofijini ljubimci. Splet: http://www.zofijini.net/ modrost_globalna.html. (19. 12. 2009)

- Goulding, J. Society - Phenomenology And Society. see internet: http://science.jrank.org/ pages/11309/Society-Phenomenology-Society.html#ixzz0tq8Nia6C (17. 7. 2010)

- Goulding, J. (2007). Hwa Yol Jung’s Daoist Phenomenology. In: International Journal for Field-Being, Vol. 6, No. 1 (2007), pp. 1-16. see internet:



http://iifb.org/journal/Vol_6/PartsII/V6II-No6_JGoulding_1215969415812.pdf (20. 7. 2010)

  • Icke, D. (2007). Global conspiracy (and how to end it). Isle of Wight po33 2PN.

- Novak, B. (2005). Transformative school in the globalisation process. In: Managing the process of globalisation in new and upcoming EU members : proceedings of the 6th International Conference of the Faculty of Management Koper, University of Primorska, 24-26 November 2005, Congress Centre Bernardin Portorož, Slovenia. Koper: Faculty of Management,2005,pp. 401-411. http://www.fm-kp.si/zalozba/isbn/961-6573-03-9/novak.pdf

- O'Neill, J. (1989). The Communicative Body: Studies in Communicative Philosophy, Politics, and Sociology. Evanston, Ill.: Northwestern University Press.

- Pokharel, K., P. Can Character and Communities Survive in an Age of Globalization? See:

- http://www.cultureofenterprise.org/essays/06/06pokharel.pdf. (20. 7. 2010)

- Potrč, M. (2008). Kozmopolitizem in integratini etos. Glej spletne strani: spisi. http://www.ff.uni-lj.si/oddelki/filo/podiplomski/Seminarske%20naloge/ Ale%C5%A1%20Mercina.doc (20. 12. 2009)

- Štrajn, D. (2007). Study of the intercultural skills taught in foreigh languages courses at each stage of compulsory education and training in the European Union : final report. Languages and cultures in Europe (LACE). Bruselj: Education Audiovisual & Culture Executive Agency, 60 str., ilustr. http://ec.europa.eu/education/policies/lang/doc/lace_en.pdf. [COBISS.SI-ID 1676375]


II. O svetovni krizi
1. Ocene kapitalizma s stališča nevarnosti propada civilizacije
Za vsak sistem je značilno dvojno opazovanje svojega delovanje in delovanja drugega sistema. Ne more pa objektivno, nepristransko opazovati sebe in okolje, zato sta soglasje in uglašenost rezultat dvojne kontingence in interakcije. Institucionalizacije kot lastnosti togosti sistema Luhmann ne pozna. Institucionalizacija in birokratizacija preprečuje posamezniku kot delu sistema, da bi bil nosilec institucionalnih sprememb. To je za šolo, ki je usmerjena v svet življenja občutljivo vprašanje, ker lahko v imenu administrativne preglednosti izgubi pregled nad svojo rastočo kompleksnostjo.

Weber (spletni vir: Elwell 1996) pripisuje kapitalizmu naslednje idealne tipe: svobodni trg, racionalna tehnika proizvodnje, svobodno delo, zakon, brezosebni odnosi, asketizem, biro-kratska struktura, duh kapitalizma itd. Idealni tipi so abstrakcije in se le delno nanašajo na družbene in ekonomske pojave. Sami po sebi nimajo moralne vrednosti ali vrednosti statis- tičnega povprečja. Prikladni so za primerjalno analizo. Za pojasnjevanje vedenja pozna We ber smotrno-racionalno, vrednostno-racionalne, afektivne (emocionalne) in tradicionalne idealne tipe. Več o tem glej na spletu: http://www.ualr.edu/jdrobso. (september 2007).

Doslej nismo poznali toliko kritik kapitalizma, kot v sedanjih trenutkih težke gospodarske krize. Vse več ljudi se pritožuje, da je ta svetovni kapitalistični sistem kriv za nezadovoljstvo v naših življenjih ter za slabo kakovost našega vsakdana. Žal nenaravni sistem selekcije temelji na kapitalu, čigar interese smo ponotranjili. Zato upravičeno dvomimo, da je kapitalizem kriv za vse grenkobe v naših življenjih.

Kapitalizem je sistem, ki strogo ločuje učinkovito od neučinkovite dejavnosti po merilih anonimnih predstavnikov. V zadnjem času za svojo ponudbo najde ustrezno povpraševanje (npr. z oglaševanjem). Tistemu, ki boljše zadovolji povpraševanje, pripada večji tržni delež. Tu je začetek problema socialnoekonomske neenakosti. Poznamo več različic kapitalizma, celo fevdalni kapitalizem. Skandinavski bolj socialni sistemi delujejo ravno zaradi stanja zavesti. Ljudje v splošnem sistema ne izkoriščajo, vendar ga spoštujejo in se držijo dogovorjenih pravil. Če preveč ljudi začne izkoriščati sistem, je verjetno bolje, da vlada čisti kapitalizem, saj omogoča vsaj delu prebivalstva napredek. Pri prevelikem izkoriščanju začnemo toniti vsi skupaj.

Zaradi kompleksnosti vprašanja se Arrighi (2009) osredotoči na vrhnjo plast tržnega gospodar stva – na samooplajajoči se kapital, kot tisto, kar je v temelju in žene kapitalizem. To plast lahko razu memo le na osnovi analize svetovnozgodovinskih prepletov kapitalizma in moči posameznih držav in poslovnih akterjev, ki spravijo pod nadzor globalne ekonomske in politične odnose. V zgodovini moderne obstaja jo vzorci cikličnih gibanj, ki vzniknejo kot strukturna lastnost že z začetkom kapitalizma.



Arrighi (2009) razlaga zgodovino kapitalizma v sredino 14. stoletja, ko vznikne prvi genovski cikel, ki mu sledi nizozemski cikel v 17. in 18. stoletju in britanski cikel od druge polovice 18. do začetka 19. stoletja ter ameriški cikel v 20. stoletju. V teh sistemskih ciklih akumulacije, ki so časovno vse krajši in geografsko vse širši, obdobju gospodarskega in materialnega vzpona sledi padec dobičkonosnosti naložb v domačo proizvodnjo (kljub nižanju stroškov in izžema nju delovne sile). Ker kapital išče presežne dobičke, se hegemoni center osredotoči na finanč no (špekulativno) ekspanzijo, ki se praviloma zaključi s krizo določenega režima kapitalizma in pojavom novega hegemonega centra z novim načinom organizacije gospodarskega in političnega sveta ter s še večjo koncentracijo kapitala in moči.

V 21. stoletju smo priča porastu azijskih gospodarstev (predvsem Kitajske), ki doživljajo raz cvet proizvodnje in imajo v rokah vse več prostega kapitala in spretno širijo svoj politični vpliv. Tu se lahko pojavi nov hegemon, zgodovina pa poArrighijevem mnenju ostaja odprta, saj obstaja tudi možnost tretje, globalno pravičnejše poti.

Razvojne tendence vrednotimo kot pozitivne ali negativne. Vse stvari, nad katerimi se zgražamo v kapitalizmu, funkcionirajo zato, ker jim mi sami omogočamo, da funkcionirajo. Duh potrošništva živi, ker mu vdihujemo dušo. Marx je nekoč pisal o radikalni kritiki, ki se začne pri človeku samem, pri njegovi praksi. Gre za način, kako pretvarjamo ideje v dejanskost. Običajno se zavzemamo za bolj pravičen socialni sistem. Vprašanje je, koliko vanj investiramo. Če izbire imamo, zakaj ne izberemo najboljše, če pa je nimamo, nastane vprašanje, kako si jo izboriti.

Svet je v zadnjem času na preizkušnji kompleksne krize. Na preizkušnji je bila predanost demokratičnemu multilateralizmu in prišlo je do kratenja pravic, zajamčenih z mednarod nimi konvencijami, kakršna je konvencija proti mučenju. Dobili smo veliko novih lekcij o tem, kako nevarno je precenjevati samega sebe, in o mejah vojaške moči. Pojavila pa se je tudi potreba po policentričnem svetu, ki ni več le bipolaren kot v času hladne vojne.

Zmaga« kapitalizma po padcu Berlinskega zidu hkrati pomeni njegovo prestrukturiranje v globalni sistem neoliberalizma, kjer dovčerajšnji subjekti, kot so nacionalne države – četudi mogočne imperialistične – izgubljajo na pomenu in se umikajo novi strukturi globalne neopri jemljive dominacije.
Kapitalizem ni zginil, ampak je postal še bolj pohlepen in krvoločen, tako da je le vnovič spremenil svojo obliko. Hkrati so spremenile svojo obliko uporniške energije. Ljudje se ne morejo odpovedati svojemu hrepenenju, svojemu odporu do zatiranja in krivic, ki jih trpijo. A stare organizacijske oblike odpora, kolikor so še preživele uničujoče učinke birokratskega komunizma, so še vedno delovale znotraj scenarija nacionalne države in zasedbe njenih administrativnih vzvodov. Posledično takšna kvazi-napredna politika ne seže prek obzorja protekcionizma in avtarkizma, ki deprivilegirane sloje – zlasti včerajšnje socialistične delav ske heroje – peha v nacionalizem in rasizem. Ni nenavadno, da je nova paradigma upora, ki je pozvala k odporu proti globalnemu neoliberalizmu, vzniknila v pozabljenem zakotju sveta, a nedaleč od levičarskih ortodoksij.
Karl Marx, Friedrich Engels in fabijski socialisti so trdili, da je človeški pohlep posledica odtujenosti, lastne kapitalističnemu načinu proizvodnje. Tehnična in družbena delitev dela povzročata odtujenost delavca, predmetov dela in družbene okolice. Profitni motiv kot gonilo kapitalizma naj bi v posameznikih zgolj podžigal pohlep. Max Weber je že konec 19. stoletja ugotavljal, da je to socialistična zabloda, pohlep je brezčasna človeška lastnost in jo je mogo če zaslediti v vseh človeških družbah. Že sveti Avguštin piše o pohlepu, ki naj bi bil poleg volje po moči, libida dominandi ter čutne ljubezni eden treh poglavitnih grehov padlega člo veka. Podobno opredelitev najdemo pri Danteju, ko v peklu Božanske komedije pravi »Super bia, invidia e avarizia sono / le tre faville ch'anno i cuori accesi« (Napuh, nevoščljivost in pohlep, tri usodne iskre so zanetile požar v srcih vseh.). Kant v svoji Ideji splošne zgodovine pohlep (Habsucht) umešča ob bok častihlepju (Ehrsucht) in oblastiželjnosti (Herrsucht) kot temeljnim motivacijskim strastem človeka, ki so neločljivo povezane.

Kritiki kapitalizma potemtakem živijo v zmoti, da naj bi bil pohlep povezan s kapitalizmom. Ni, je univerzalna človeška lastnost, nepogojena z vrsto družbenoekonomskega sistema, in jo je treba upoštevati. Vprašanje posamezne teorije družbe je, ali je njena socialna ontologija ustrezna, ali obravnava posameznike take, kot so v resnici, ali dejstva zamenjujejo utopične predstave o tem, kakšen naj bi bil idealen človek. Opisana zmota nasprotnikov kapitalizma je ontološke narave, ko v analizah in družbenih načrtih ne izhajajo iz dejanske narave človeka, ki je grešno, težko izboljšljivo bitje, daleč od angelske nravi.



Smith je ekonomsko nrav človeka opisal s terminom homo oeconomicus. To je človek, čigar delovanje je spodbujeno z zasledovanjem lastnih interesov. To ne pomeni, da je ljudomrzno bitje, pomeni zgolj, da na prvo mesto postavlja samo interes. Če izhajamo iz Smithove podme ne, da družbo večinoma sestavljajo posamezniki, zasledujoč lastni interes, se zastavlja vpraša nje zmožnosti vzpostavitve dobre družbe, ki bi presegala interese posameznikov. Dobra druž ba v takšni zastavitvi je na prvi pogled primer politične utopije, zlasti če posameznikom pustimo svobodno zasledovanje lastnih ciljev, tudi pohlepa.
Škotski razsvetljenci 18. stoletja so pronicljivo pokazali, da je najboljši sistem družbene regulacije s tržnim gospodarstvom utemeljeni sistem naravne svobode. Trgu sicer grešnosti pohlepa ne uspe preoblikovati v vrlino, poskrbi pa, da ima predajanje strastem pohlepa lahko dobrohotne družbene posledice. Je zgolj sredstvo za učinkovito alokacijo proizvodov in storitev, pri čemer ne nagrajuje po zaslugah.

Trg je instrument, ki ni niti moralen niti nemoralen, je amoralen, artikuliran onstran specifič nega vrednostnega sistema. Sam po sebi ne napotuje ne k vrlemu ne h grešnemu življenju. V tem kontekstu so zmotne predstave vulgarnih zagovorni kov kapitalizma, da je to meritokrat ski sistem, ki posameznike nagrajuje po zaslugah. Gre za značilno platonsko belo laž, ki je sicer lahko priročna za politično legitimizacijo rezultatov tržne tekme.

Ob prepričanosti v meritokratsko nrav tržnega mehanizma so posamezniki lažje pripravljeni sprejeti neenakosti v razdelitvi kot posledice tržne tekme. A kaj, ko v tržni tekmi ne zmagu jejo nujno najbolj zaslužni, marljivi, pametni ali najlepši. Kako pojasniti, da moralno malo vredni nogometaši zaslužijo milijonske zneske, marljiv delavec na Slovenskem pa je prisiljen životariti z nekaj evrskimi stotaki na mesec? Na prvi pogled gre za krivico, toda poglobljen teoretski uvid pokaže, da opisani odkloni niso nič nenavadnega. Trg nagrajuje po prispevku posameznika k blaginji drugih ljudi. Trg nagrajuje ljubitelje nogometa. Zastavi se vprašanje, ali takšno svobodno tržno gospodarstvo pravična ureditev.

Dejstvo je, da tržni mehanizem povzroča velike neenakosti v razdelitvi dohodka, kar zagovor nike egalitarizma napotuje k ugotovitvi, da gre za socialno nepravičen sistem. Von Hayek je vedel, da trg ne vključuje mehanizmov socialne pravičnosti v razdelitvi dobrin. V tržni igri ti deleži niso vnaprej določljivi in niso rezultat delovanja konkretne osebe, ki bi odločala o raz delitvenih rezultatih. So nenameravana posledica sodelovanja tisočev svobodnih posamezni kov in pogosto pod vplivom naključnih dejavnikov. Socialna pravičnost je uresničljiva zgolj v socializmu, ki fazi proizvodnje in razdelitve pojmuje ločeno. V tržnem sistemu sta fazi proiz vodnje in razdelitve združeni, ko je blago proizvedeno, je hkrati že razdeljeno. Posegi v razde litev, motivirani z argumentom socialne pravičnosti, pa uničujejo alokacijske in epistemične zmožnosti trga. Enakost funkcionira v manjših skupnostih, ki tiste, ki so si premoženje pridobili silijo h kompenzaciji za vse.

Razlikujemo med socialno oz. distributivno pravičnostjo in komutativno oz. postopkovno pravičnostjo. Ključni predpogoj učinkovitosti trga je, da so pravila igre jasno opredeljena in enaka za vse. Zgolj ob uresničitvi enakosti pred zakonom so na koncu dneva rezultati tržne igre pravični. Trg torej ne more delovati onstran pravil, v institucionalni praznini. Čeravno je sam amoralen mehanizem, za učinkovito delovanje nujno potrebuje institucionalno podlago formalnih in neformalnih pravil. S formalnimi pravili Hayek misli na ustavni red, zakone, kodificirana pravila, tisto, kar razumemo s terminom pravna država. Težava s pravno državo je, da gre za sicer uveljavljen termin, vendar pogosto umanjka njegova konkretna artikulacija in se zoži zgolj na priročno retorično figuro.

Pravna država mora izpolnjevati nekaj temeljnih značilnosti; obstajati mora jasna delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno, vzpostavljen sistem pravne gotovosti, abstraktnosti zakonov, zagotovljena načela enakosti pred zakonom, sojenja v razumnem roku in prepovedi zakonske retroaktivnosti. Na koncu, kar ni najmanj pomembno, mora biti zagotovljena neod visnost sodstva. Uvid v stanje slovenske pravne države pokaže neprijetno sliko. Razen načela delitve oblasti so kršena vsa preostala načela pravne države, pri čemer kršitev načela o sojenju v razumnem roku s posameznimi sodnimi primeri, ki trajajo tudi več kot dvajset let, dobiva razsežnosti absurda.

Čeprav dolgotrajnost sodnih postopkov pogubno vpliva na pravno varnost, je nemara še akut nejši problem neodvisnost sodnikov. Ustava RS in Zakon o sodniški službi na deklarativni ravni postulirata neodvisnost sodstva, vendar je umevanje neodvisnosti omejeno na tako imenovano zunanjo oziroma institucionalno neodvisnost, ki se nanaša na materialno neodvis nost sodnikov in nevmešavanje izvršne in zakonodajne veje oblasti v odločanje v konkretnih sodnih postopkih. Prezrt ostaja pomembnejši del neodvisnosti, notranja oziroma normativna neodvisnost, ki od sodnikov zahteva nepristranskost, moralno avtonomijo, zavezanost univer zalnemu humanizmu in predanost vrednotam liberalnodemokratičnega političnega ustroja. Notranja neodvisnost sodnikov je v državah z dolgoletno tradicijo vladavine prava samoumev na, nasprotno pa postane poseben problem v državah z dolgotrajno izkušnjo totalitarnega političnega ustroja. V teh je celoten pravosodni sistem deloval kot instrument totalitarne države, vladavino prava pa je, če uporabim sintagmo angleškega razsvetljenca Jamesa Harringtona, zamenjala vladavina mož.

Podobno kot lahko o pogubnosti pozitivizma govorimo v ekonomiji, ima ta posledice tudi v pravoznanstvu in na stanje pravne države. Pravni pozitivizem temelji na nekognitivistični etiki, umeščanju pravičnosti v polje subjektivnega in metafizičnega ter ostri ločitvi med pra vom in prav oziroma legalnostjo in legitimnostjo. Ob ohranjanju takšne miselne podstati pravosodja je zaman pričakovati premike v smeri uveljavljanja pravne države. Miselni domet pravnega pozitivizma v polju umevanja vladavine prava je namreč omejen zgolj na njegovo postopkovno pojavnost, substantivna raven pa je pahnjena v polje metafizičnega, zunajprav nega, onstran analize resnega pravoznanstva.



Sedlaček je že l. 1977 napisal knjigo o ekonomiji dobrega in zla in pokazal, da je ekonomija osrednja tema Svetega pisma. Od 33 Jezusovih prilik jih 19 govori o socialnih in ekonomskih razmerah. Morala in trg sta torej neločljivo povezana in ni presenetljivo, da gospodarsko najus pešnejše družbe temeljijo na sporočilu desetih zapovedi (Krašovec). Prepovedi laži, kraje, nevoščljivosti so institu cije, ki spodbujajo ustvarjanje bogastva. Žal pa tržni mehanizmi ne more ustvariti potrebne morale, še več, lahko bi govorili o pojavnosti kreativne moralne des trukcije, ko uspešna tržna gospodarstva spodjedajo moralno osnovo svojega uspeha. Z ubojem Boga in zdrsom v posvetno smo tržnemu gospodarstvu spodkopali moralno osnovo in ni jasno, s čim lahko to moralno praznino nadomestimo. Z utilitarno etiko neoklasične ekonomi ke, ki dobro zoži v koristno, zagotovo ne.

Vloga države pri vzpostavitvi pravične družbe je instrumentalna. Močna, na načelih vladavine prava utemeljena država predstavlja temelj tržnega gospodarstva. Žal se pri razpravah o vlogi države pretirano izpostavlja njena socialna, prerazdelitvena funkcija, vnemar pa se pušča (ne)delovanje pravne države. Ravno to je največji tranzicijski primanjkljaj, ki je povzročil številne družbene odklone, v začetku procese prvotne akumulacije, kasneje pa procese kon centracije in centralizacije kapitala. Rezultat je vzpostavitev psevdokapitalističnega sistema, temelječega na nelegitimno in nelegalno pridobljenih lastninskih pravicah. V družbi, kjer lastninske pravice temeljijo na dejanski kraji, ni več mogoče govoriti o udejanjanju postop kovne pravičnosti. Posledično lahko govorimo o krizi legitimnosti vzpostavljenega družbeno ekonomskega sistema. Gre za resen družbeni problem, ki utegne v prihodnosti omajati politično stabilnost.

S tranzicijo in sedanjo gospodarsko krizo povzročeno obubožanje delavstva, izginjanje sred njega razreda in procesi tajkunizacije so privedli do razočaranja, do izgubljene vere v ekonom sko svobodo in tržno gospodarstvo. Predtranzicijski ideal svobode zamenjujeta ideala socialne varnosti in enakosti, vrednot, lastnih socializmu. Pri tem se prehitro pozablja, da je bila za doseganje socialne varnosti žrtvovana ekonomska učinkovitost in da je v socializmu enakost pomenila enakost v bedi. Naloga kritične družbene refleksije je ugotovitev, da rešitev druž benih problemov ni v recidivu socializma, ampak v vrnitvi k idealom na pravni državi temelje čega svobodnega tržnega gospodarstva. Ob upoštevanju pojava ugrabitve države, ko posamez ne interesne skupine s klientelizmom in korupcijo vplivajo na delovanje države, je to težko uresničljivo poslanstvo. V dveh desetletjih smo ustvarili sistem, ki namesto na podjetništvu in ustvarjanju novega bogastva temelji na plenjenju, ekstrakciji rent in prerazdeljevanju.

Ugotovitev, da je krizo legitimnosti kapitalizma mogoče rešiti s krepitvijo socialne države, je značilen logični non sequitur. Stranpoti kapitalizma so zgolj simptom, bolezen je odpoved delovanja socialne države blaginje. Priča smo paradoksalni situaciji, ko skuša država z nedelovanjem pravne države povzročene anomalije kapitalizma odpravljati s krepitvijo socialne funkcije. Pot v pravično družbo ne more biti tlakovana s povečevanjem prerazdelje vanja, ampak z naslonitvijo na klasično liberalni model države, ki naj po Johnu Locku skrbi za varovanje življenja, svobode in zasebne lastnine.

Po padcu Berlinskega zidu in koncu sovjetskega imperija leta 1989 se je zdelo, da je konec hladne vojne, ki je zaznamovala prejšnja desetletja. Toda ta svet je postal še bolj zapleten, negotov in nedvomno nevarnejši. Hladna vojna je po vsej verjetnosti dolgo prikrivala tleče napetosti med narodi, etničnimi in verskimi skupinami, ki v tem ponovnem prebujenju povzročajo številna trenja in odprte spore. V zlomu nekaterih totalitarnih sistemov bi lahko videli zmagoviti pohod demokracije in svobode, vendar je ta pot do trajnostne prihodnosti še dolga.


Strokovnjaki še vedno niso prepričani, da je negativna ocena podnebnih sprememb znanst vena. Fundamentalizem (pravoverna verska gibanja) zavira globalna prizadevanja za rešitev pereče problematike klimatskih sprememb. Znanstveniki naj spregovorijo proti lobiju, ki zanika obstoj klimatskih sprememb (climate change "denial lobby"). Posvaril je, da so osnov ne, ključne znanstvene vrednote " resno ogrožene s strani naraščajočega fundamenta lizma, zahodnega in vzhodnega". " Soočeni smo s številnimi problemi : klimatskimi spremem bami, izgubo biotske raznovrstnosti, z novimi ali ponovno obujenimi starimi boleznimi in še več..
Po l. 2008 smo v krizi, ki je večstranska oz. večslojna – kulturna, gospodarska, politična, moralna in religiozna ter sega v vse pore družbe in človeka. V dobi negotovosti se človek izkazuje kot problematično bitje. To je svetovna kriza, ki se je eklatantno manifestirala z napadom na newyorška dvojčka Svetovnega trgovinskega centra. Hribar (2001) je napovedal tri krize – 1. ekonomsko oz. finančno, 2. moralno oz. religiozno, 3. čisto filozofsko.
Kljub temu, da se glede na krizo odločamo, ne vemo, s čim jo pogojujemo in s čim presegamo oz. razrešujemo. Za EU je problem, kako reagirati na nova razmerja moči in silnic v svetu, kako bomo zdržali ta milijardni pritisk z več strani: z muslimanskih območij pa iz Kitajske in Indije ter Brazilije. Težko je vzdrževati interaktivno antropološko stanje noodinamskega delovanja človekove vertikale.
Stiglitz (2008) je kritik brezobzirne globalizacije. Pomembno je, kako poslujeta Svetovna banka in Mednarodni finančni sklad. Nestabilnost je posledica nepoštenosti finančnih ustanov t. im. financializma in nekompetentnosti politikov. Gre za sistemsko neravnovesje finančnega in realnega sektor ja oz. proizvodnje in kupne moči prebivalstva. V finančnem sektorju se bohoti hierarhija, korporativizem, klientelizem, dematerializacija (brez proizvodne in storit vene osnove) financ, ki slonijo le na spekulativnih poslih. To spodkopava demokracijo in dosedanjo vlogo države, ki skrbi za socialno dobro vseh. Če je država le zastopnik kolektivne identitete, je to totalitarizem.
Neoliberalni kapitalizem pogojuje siromašenje že 4. sveta in deluje negotovo tudi na svojega. Zgolj akumulacija kapitala ima čedalje več negativnih učinkov. A. Gosar je že v 30. letih prejšnjega stoletja lucidno ugotovil, da se kapital povampiri tedaj, ko se ne čuti ogroženega s strani socialne revolucije. Ugotavljal je tudi, da je treba v ekonomijo vnesti moralni regulativ.
Ali bo civilizacija preživela ali bo propadla? To je priljubljena tema endistov. Spenglerjev oris morfologije svetovne zgodovine zavrača tradicionalno enosmerno razumevanje zgodovin skega toka in njegovo vzročno - posledično razlago. Namesto ene same linearne zgodovine, nam Spengler (orig. 1917, 2009) predstavlja zgodovino človeštva kot dramo številnih kultur. Po njegovem gredo vse velike kulture skozi življenjske cikle, analogne organski evoluciji in naravnemu toku letnih časov. Z metodo komparativne morfologije dokazuje, da se vsaka civilizacija razvija neodvisno v vseh fazah. Vsaka ima v procesu rasti, razcveta in propada izvirne in enkratne možnosti samopotrditve in samoizpolnitve. Takšno biologistično pred stavo o relativnosti kultur so tedaj gojili tudi tedanji ameriški antropologi (npr. Mead).
Ko je Spengler (1917) ocenjeval prvo svetovno vojno, je že tedaj videl, da se dobi individua lizma, liberalizma in demokracije, humanizma in svobode bliža konec. Vsaka civilizacija sčasoma izgubi ustvarjalnost in postane formalistična, rigidna in cinična. Zahodna civilizacija v tem ni izjema. Zupančič (2009) ima že konkretne dokaze za stališče, ki je pri Spenglerju še splošno in abstraktno. Zato je teza o propadu Zahoda pomembna za razumevanja današnje usode Evrope in sveta. Evropa je svoj imperialistični razmah v evropocentrističnem modelu sveta že dosegla. Vendar pa so model dohitevanja in prehitevanja prevzeli tudi drugi deli sve ta zlasti azijski tigri.

Wallerstein (1995) je napovedal 40 let praznega teka – do konca Kondratijevega cikla. Kond ratijevi ciklusi se ponavljajo od 1740-1792, 1792-1850, 1850-1914, 1914-1973 in 1973-2026. Vsak ciklus spremlja nov izvor energije (les, premog, nafta, plin in nuklearna energija).

1. ciklus: parni stroj, železnice, tekstilna industrija, bombaž. V tem času je bilo treba zadovo ljiti osnovne človeške potrebe po obleki in obutvi in olajšati delo s stroji.

2. ciklus: železnice, pomorske poti, ceste in jeklo. Najpomembnejša je infrastruktura držbe zaradi transferja blaga in storitev.

3. ciklus: električna energija in kemija. Cilj je bila elektrifikacija  odnosno poceni in povsod prisotna energija, izgradnja industrije in infrastrukture ter razvoj kemije.

4. ciklus: elektronika i vozila. Cilj je bil zadovoljevanje osnovnih potreba v individualnem transportu in  prodor elektronike u vse pore družbe (optimiranje industrije, prenos informacija, spodbujanje individualizacije itd.)

5. ciklus: informatika, znanje, ekologija. Cilj je optimalizacija proizvodnje, varstvo okolja, družba učenja. Za vsak ciklus je značilna krajša doba od inovacije do končnega izdelka in porabe.  


Seveda ne verjamejo vsi ekonomisti v zakonito ponavljanje Kondratijevih ciklusov. Nekateri verjamejo v sukcesivno izmenjavo gospodarske konjunkture in recesije. Prav tako ni jasno, kako naj bi pojasnili izbruh finančne krize s 5. Kondratijevim ciklusom, ki traja že od l. 1973, prvih opozoril Rimskega kluba, in naj bi se končal l. 2026. Vsekakor nismo na začetku tega cikla. Ugotavljam, da stopnja represije ni v vsem obdobju enaka.
»Vemo, da bo to obdobje težko za vse, ki v njem živimo. Težko bo za vplivne in za navadne ljudi. To bo čas spopadov in vse hujših neredov in tistega, čemur pravimo zlom moralnih sistemov« (Wallerstein, 1999; 32). Kapitalizem uveljavlja akumulacijo kapitala ad infinitum. Vprašanje vedno več istega ali preizkušanje radikalno drugega je še vedno odprta. Očitno sistemi zaživijo, dolgo delujejo po določenih pravilih, pridejo v krizo, se preobrazijo v nekaj drugega.
Hipoteza je, da šele transformacijska šola skuša sistematično 'dodajati' akumuliranemu znanju propulzivno moč. S tega vidika je zanimiva Walersteinova teza, da bo nazadovanje zgodo vine verjetno obstajalo (tudi – op. NB) zato, ker šola oz. edukacija ne bo mogla absorbirati vseh pridobitev civilizacije, vse akumulirane izkušnje, znanje in druge dosežke dosedanjih generacij. Politike EU ne dovoljujejo emigrantov. Zupančič (2009) pristaja na Fredovo teorijo ustvarjalnosti kot kulturne sublimacije spolne energije. Seveda to ni edina teorija, je pa za psihoanalitika najbolj prikladna.
Konec 60. let, ki so ga zaznamovali študentski antikapitalistični nemiri, je kapitalizem uvedel že neofordistično delitev dela. Kapitalizem tako vidimo kot serijo prestrukturiranj ali sintez ali koncev. Vendar je tudi neofordizem treba preseči, ker je zelo izjemno razvita oblika odtuje nega oz. abstraktnega dela. Vendar Zupančiča zanima predvsem odtujitev med spoloma, ki jo bolj freudovsko kot marksistično povezuje z odtujitvami na drugih področjih dejavnosti.
Na zadnjo krizo so vlade reagirale ekonomistično pragmatično. Reševale so banke in velika podjetja z denarnimi injekcijami. Skušale so obrniti čas nazaj – vzpostaviti stanje pred izbruhom krize. Toda zaupanja ni več, realnega denarja pa je premalo. Vprašanje je, ali se kapitalizem lahko vrne v čas prvotne akumulacije kapitala s ponovno blokado libida. Tega tudi Zupančič (2009) ne predvideva. Nekateri pišejo o povratku v novi fevdalizem (Berdjajev, Wallerstein, Ecco).
Težava je v tem, da se lahko recesija sprevrže v začarani krog zmanjševanja potrošnje in proiz vodnje, naraščanja brezposelnosti in deflacije. Če 'stroj' ne teče naprej, so ogroženi dobički in volilna podpora; kapital in politika se zato recesije zelo bojita. Duh časa se vendarle spreminja. Na Zahodu občutita 2/3 ljudi nebrzdani kapitalizem kot grožnjo.
"Liberalna potrošniška družba lahko v prihodnosti naleti na resne probleme, morda se bo ali pa tudi ne izkazala za stabilno; toda zaenkrat deluje. Propadla bo, če in ko bo potrošništvo postalo prezasičeno. Tisto, kar onemogoča samega sebe, bo sprožilo ekonomsko katastrofo ali pa bo propadla zaradi konflikta med svojo potrebo po homogenosti (ki se kaže kot nacionalizem) in etnično različnostjo, ki je ali podedovana iz preteklosti ali porojena z novimi migracijami." (Gellner, 1999; 106).
V ambivalenci zahodne liberalno-demokratične družbe je past zamenjave možnega uspeha teorije z dejanskim uspehom. Marksizem se ponovno oživlja ne zaradi rešitev,ki jih je ponujal, ampak zaradi problemov kapitalizma, ki so še aktualni. Jasno je, da se pri tem ne ujema teorija z dejstvi niti dejstva s teorijo. Gellner se zanima, kje in kako se je preboj v novo družbo oz. družbenoekonomsko formacijo sploh zgodil. Predvidevanje, da bo umno postalo po nujnosti dejansko, je vsebovalo skrito napako nekritičnega pozitivizma. Ker pa Gellner ni pozitivistični vernik v linearni napredek, ve, da je povratek v naravno vojno stanje barbarstva vedno mogoč.
Iz Gellnerjevih analiz se pokaže, da ima heterogena raznolikost družb prednost pred poskusi homogenizazace in hegemonizacije, saj posamezniku ponuja možnost izbire. Čim več mož nosti je eksperimentalno preizkušenih, večje so možnosti uspeha, kajti sposobnost ustvariti tako različne družbene ureditve in kulture zagotavlja, da je vrsta, ki je sposobna raznolikosti v prostoru, sposobna tudi raznolikosti v času in s tem tudi trajnega razvoja, ne glede na to, katera smer razvoja je pri tem zaželena.
Zanimivo je, da vprašanje odnosa med odprto in zaprto družbo ni nič manj aktualno danes v zahodni in postsocialistični tranziciji, kot je bil v 19. stoletju, ko so Marx in drugi kritični misleci iskali nemški odgovor na francosko revolucijo, ali po propadu avstroogrskega impe rija. Gellner razpravlja o odnosu med zaprto, socialno homogeno in intimno skupnostjo kot Gemeinschaft in kozmopolitsko odprto družbo kot Gesellschat. To razlikovanje je vpeljal in prvi tematiziral Toennius, zastopala pa sta ga tudi Popper in Hayek. Ta dva sta predlagala odprto družbo kot odgovor na propadli Avstroogrski imperij. Današnja aktualnost tega vprašanja se ohranja iz več razlogov, med katerimi bi izpostavili tega, da po eni strani odprti družbi danes pretijo nove nevarnosti, po drugi pa je realni socializem z vizijo komunizma kot skupnosti že propadel kot zgodovinski eksperiment zaradi nesposobnosti, da bi našel neki alternativno funkcionalen odgovor na (tržne) izzive odprte družbe.
To pomeni, da je bilo politično opredeljevanje in odločanje v dilemi za skupnost ali za družbo v 20. stoletju težje, kot je bilo videti na prvi pogled. Če je bila skupnost pred družbo, nastane vprašanje, ali je bilo to za evropsko družbo dobro ali slabo, osvobajajoče ali katastrofično. Obratno sorazmerje med socialno kohezijo skupnosti in logično-racionalno kohezijo družbe da ambivalentni odgovor, ker ne vemo, ali se bo razvijala postmoderna družba v smeri militarizacije trka kultur in civilizacij ali v smeri nadaljnje demokratizacije, polarizacije ali pluralizacije. Gellner je doživel konec blokovske delitve sveta, vendar je ni interpretiral niti v smislu Fukuyamovega konca zgodovine in triumfa demokracije niti v smislu Huntingto novega trka civilizacij. Reagiral pa je z odklanjanjem postmoderne, ki naj bi bil poskus kombinacije modela skupnosti in modela družbe.

Yüklə 1,45 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   20




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2022
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə