Oj, tan stoji na lipa Ziljski žegen, štehvanje in prvi rej Napeve zapisal Lajko Milisavljevič Pesmi priredil Samo Vremšak Poje Mešani pevski zbor»Rož«iz Šentjakoba V Rožu Zborovodja Lajko Milisavljevič Pleše Akademska folklorna skupina»



Yüklə 204,57 Kb.
tarix15.01.2018
ölçüsü204,57 Kb.

Oj, tan stoji na lipa
Ziljski žegen, štehvanje in prvi rej

Napeve zapisal Lajko Milisavljevič

Pesmi priredil Samo Vremšak
Poje Mešani pevski zbor »Rož« iz Šentjakoba v Rožu

Zborovodja Lajko Milisavljevič


Pleše Akademska folklorna skupina »France Marolt« iz Ljubljane

Koreograf Mirko Ramovš


Likovna oprema Snježana Rehak V.
Scensko in tehnično oblikovaje Marjan Štikar
Povezuje Marica Sima-Wiegele
Šentjakob/St. Jakob·1996
Projekt so podprli:

Krščanska kulturna zveza

Slovenska prosvetna zveza

Urad zveznega kanclerja


Izdajatelj in lastnik medija:

Slovensko prosvetno društvo »Rož«.

c/o SPD »Rož", Tonej Sticker, A-9184 Tešinja/Tösching 20

Tisk: Drava, Celovec

Zahvaljujemo se vsem podjetjem, ki oglašajo v tej brošuri, za tiskovni prispevek

Koncertni spored
Kadar jes puəbəč v pvaninca gren

Nco je dra’n liəp večer

Rada daj, srenčå boš meva

Dečva mə nosə čriəvəlče

Koj bə jes kristjan vesiəv kna biv

Sriədə svetəga votarja

Dər mi na Ojstərn’k pridamå

Anzəlč mə kuojnče pase

Oj, tan stoji na lipa

Kar så me matə navadələ

Enkrat sən bva səruota

Jes pa pojdan v pvaninå

Dobər vé

ər, lubca muoja

Miədvad se je tresov
Stoji, stoji tan lipica

Travənčə så žiə zalienə

Prbə rej

Pa prad durmə je čriəšnja

Al bə liəpa na biva

Pa le v Štajre bon buərov


Vse pesmi bodo izvedene prvič

Lojze Lebič, skladatelj



Prej, ko ti je vse bilo …

Ljudske pesmi so glasniki iz svetov, v katerih se življenje in glasba še nista razšla; ko je bila pesem še osrečujoče dopolnilo nekega pomembnega smisla.

Ljudska umetnost nam je bilo edino neprekinjeno izročilo, brez katerega bi se naša kultura posušila. Samo kdor ne čuti spoštljivega dolga, more prostodušno govoriti o koncu ljudskih pesmi, o tem, kako naj jih na podeželju nadomesti narodno zabavništvo, v mestih pa pop. Ne slovo od folklore, marveč pomiritev z njo. Pa ne samo zato, ker je naša, stara, domača, marveč zato, ker je nezamenljiva. Če bi jo zavrgli, bi z njo izginile dragocene vrednote in pomembne bivanjske izkušnje. Za zvočnim ozadjem ljudske pesmi je še drug čustveno-duhovni prostor, v katerem najdevamo sledi praizkušenj, vso našo (človeško) zgodbo z modrostmi, nauki in spoznanji.

Pred nami je zbirka prirejenih ljudskih pesmi iz Ziljske doline. Priredbe so dvojnik prvotnejših napevov, njih sodobnejše priklicevanje in razlaga. Nastale so iz želje, da bi ljudska pesem v prirejeni podobi na koncertnem odru zaživela svoje drugo življenje. Zato jo sprejmimo kot dopolnilo, ne pa kot nadomestilo za izvirnike. Naj ljudska pesem živi med nami v obeh podobah kot zvočna kulturna dediščina, ki smo jo dolžni varovati in ohraniti. Kajti če preteklost zaradi malomarnosti sodobnikov odmre, vrže smrtne sence tudi na prihodnost.



Narodopisje na Koroškem

Poznavanje kulturne dediščine naj bi bilo na koroških tleh še posebno tesno povezano s prizadevanjem za njeno ohranitev. To bi utegnilo slovenskemu prebivalstvu na Koroškem biti močna opora za narodni obstoj. Za reševanje te kulturne dediščine kaže ura danes že pet minut pred dvanajsto. Gre za zadnji košček stare ljudske kulture, ki se zavoljo družbenih sprememb ob racionalizaciji in tehnizaciji današnjega življenja čedalje bolj pogreza v delno ali popolno pozabo.

Ob splošni težnji po demitizaciji starih izročil deloma razumemo umikanje nekaterih šeg in navad, ki slonijo na preživelih ljudskih verovanjih in ne spadajo več v današnji čas kot naravni pojav, upirati pa se je treba nasilnemu potapljanju starih slovenskih običajev ob pljuskanju nevarnih valov nasilne germanizacije in asimilacije v deželi.

Najbolj so ogroženi običaji, pri katerih naš človek stopa pred javnost z domačo slovensko besedo in pesmijo. Ti običaji so ogroženi, ker slovenska obredna beseda in pesem ob njihovem izvajanju v koroškem ozračju ni zaželena.

Ogrožena pa je tudi slovenska materialna kultura. Vzemimo npr. ziljsko narodno nošo, ki jo domačini Spodnje Ziljske doline sami imenujejo »svovenclo«, tj. slovensko nošo. Le-ta se že nekaj let kot »železni nemški repertoar« pojavlja v programih nemških folklornih skupin.

Kar zadeva ziljsko štehvanje, ta častljivi običaj ne zamira samo zaradi nezaželene slovenske pesmi pri rajanju pod vaško lipo. Ponekod so običaj sicer še ohranili, staro slovensko obredno pesem pa so zamenjali s spakedranim nemškim besedilom. Naravnost pretreslo pa me je, ko sem v Zahomcu pri prvem reju pod lipo videl štehvovce, kako so proti stari navadi z rajavkami nemo korakali v krogu, namesto da bi peli običajno obredno pesem »Bug nan dajte ҆n dober čas«, medtem ko so obredno pesem v ozadju peli stari možakarji.

Ko zamre slovenska pesem, bo z njo prej ali slej izumrl tudi slovenski običaj. Z izumiranjem takih starih šeg in izročil pa ljudstvo, žal, izgublja tudi del svoje narodne identitete.

Iz knjige: Pavle Zablatnik, Čar letnih časov. O ljudskih šegah in navadah na Koroškem. Celovec 1994.



Bridko premišljevanje o štehvanju pr Zilə

Binkoštni ponedeljek je za Ziljo nekak paradni dan, ko se na Bistrici postavijo s svojim znamenitim štehvanjem in s prvim rejem pod lipo v izložbo širne javnosti. Da je bila ta javnost še posebno širna in žegen uspešen, pa smo lahko opazili na povoženi travi na travnikih-parkiriščih vzdolž ceste in na postavah, ki so se majale skozi vas in tu in tam javno opravljale svoje skrite potrebe. Vse to sem mimogrede opazil, ko sem se proti večeru vozil mimo Bistrice.

To, kar se danes dogaja na različnih žegnih v ziljskih vaseh, je kvečjemu folklora za tujce. Šega, ki so jo nekoč s spoštovanjem obhajali kakor svet obred in ki je pomenila višek kmečkega leta in višek fantovskega in dekliškega življenja, je danes vsebinsko in smiselno izvotljena. Ostala je samo še bleščeča lupina, festival za fotografske in filmske leče. Spremenilo se je okolje, ozadje, in spremenile so se perspektive tega običaja, in s tem se je običaj spačil. Upam se trditi, da neki nastavljenec, ki si mora za štehvanje izposoditi konja za drage denarce od kakšnega jahalnega kluba, nima več tiste motivacije in notranje vezi do šege kakor nekoč kmet, in je zanj vse skupaj le še »hec«.

Tisti večeri, ko fantje vadijo in ko doni pesem skozi tiho vas, so že dolgo minili. Danes se čuje samo še razgrajanje iz bližnje diskoteke. Kdo danes še poje? Fantje gotovo ne, ker ne znajo, starejši možakarji pa se kar nekam bojijo in sramujejo. Tako so petje pod lipo prevzeli zbori, ki zdaj pod našimi lipami pojo »lepo in pravilno« – in predvsem nemško.

Danes imamo na Zilji pojav, katerega bi se moral vsak narodopisec razveseliti, ki pa je v resnici skeleč in vznemirjajoč: vsepovsod po vaseh poživljajo štehvanje, toda kar se tam dogaja, ni več starosveti običaj, temveč prostitucija v prid žvenketanju deviz, prilizovanje in razprodaja kulture. Tako so celo že štehvali ob otvoritvi nove avtoceste in neki »Kulturverein« prireja poleti za tujce štehvanje kar v seriji.

Na, Zilji je prišlo tako daleč, da smo vrgli našo staro kulturo na smetišče tujskega prometa, od koder jo drugi kradejo. Tako smo Ziljani postali »moderni«, postali smo »tajč« in kar na tihem zakopali staromodno »okorno« narečje. Naša nekoč izrazita identiteta je utonila v enakomerni kaši neke uniformirane alpske kulture ...

n. z.

Niko Kriegl (1905–1988)



Žegen pri Zilji

Največji ljudski praznik vsakega ziljskega kraja je žegen in z njim sta povezana štehvanje in prvi rej pod lipo. Obred je, razen manjših krajevnih posebnosti, v bistvu povsod enak. Žal pa se v večini krajev na žegen ne poje več domače, slovensko in tudi prvi rej pod lipo so marsikje že ponemčili.

Prve priprave za žegen se začno teden ali dva prej. Vaški fantje se zberejo v domači gostilni – včasih so se sešli kar pod domačo lipo – da »zglihajo konto«, tj., da se domenijo o poteku žegna. Kaj je konta in kdo sme v konto?

Konta je fantovska skupnost, ki velja predvsem za žegen. Beseda konta izvira iz italijanščine (conto: račun, odpreti konto: odpreti komu kredit, stopiti v poslovne zveze) in so jo v Ziljo zagotovo prinesli »furmani«, ki so v Italijo vozili deske, nazaj pa vino.

Včasih je fant lahko vstopil v konto, ko je dopolnil osemnajsto leto, danes pa sprejmejo tudi mlajše. Tistemu, ki gre v konto prvič, pravijo »anžar« in njegova naloga je, da pri žegnu naliva kozarce z vinom. O čem se pogovarjajo, ko glihajo konto?

Predvsem si zagotovijo potrebno število kontovcev, ker se lahko zgodi, da kak fant noče v konto. Z žegnovskim slavjem so namreč povezani veliki stroški, zato mora vsak, ki se konti pridruži, globoko seči v žep. Če je na vasi premalo fantov, jih povabijo iz sosednje vasi, da konto napolnijo.

Kakšni so izdatki kontovcev?

Konto ves čas spremlja muzika, ki jo je treba dovolj zgodaj najeti, tudi nekaj mesecev prej. Godba igra na poti k maši in nazaj, po maši pred cerkvijo, med štehvanjem, za prvi rej pod lipo ter nato v gostilni za ples pozno v noč ali celo v jutro. Ziljani so tudi godcem dali priznanje s pesmijo:



»Saj njə godec kə ’n kuojn,
da bə godov zastuojn!«

Od števila kontovcev je odvisna količina vina, ki jo bodo naročili za dva žegnovska dneva, za nedeljo in ponedeljek. Konta mora kupiti vino za »žegnanje« (blagoslovitev) v cerkvi in z njim anžarji napajajo godce, kontovce in vaščane, ki pomagajo konti pri petju po maši pred cerkvijo, med štehvanjem in pri prvem reju pod lipo.

Pri glihanju konte tudi določijo nekoga, da poskrbi za »fasl« (sodček), ki ga bodo fantje zbijali pri štehvanju; že sam sodček stane precej denarja.

Dogovorijo se tudi, kateri bo štehval, kateri bo šel v prvi rej pod lipo in s katero »rajko« (plesalko) bo kateri šel. Fant, ki ima sestro, gre z njo v prvi rej, drugi pa si morajo rajke poiskati med dekleti na vasi ali celo v sosednji vasi, če jih je doma premalo. Nato. stroške približno ocenijo in določijo delež, ki ga mora vsak prispevati v konto. Domenjeno vsoto denarja plačajo izbranemu »kasirju« (blagajniku).

Če kak fant ne gre v konto, tedaj nima pravice štehvati in rajati prvi rej pod lipo, pa tudi s konto k maši ne sme.

Ko je konta zglihana, si vsak fant najprej priskrbi rajko za prvi rej pod lipo in jo zaprosi za »žegnarščə pušəlč« (žegnovski šopek).

Dekle ali fant, ki imata ali pričakujeta nezakonskega otroka – tudi če za to še nihče ne ve – ne smeta v prvi rej pod lipo, ker bi se – po starem ziljskem reku – lipa posušila. Seveda pa fant tedaj ne sme niti štehvati.

Fant mora rajko·dovolj zgodaj naprositi, ker ima s pripravljanjem ziljske ljudske noše vsako dekle veliko dela.

»Zlanka« ali »svabencla«, kakor so jo imenovali in ji starejši ljudje še danes večkrat pravijo, za žegen obleče »ras«.

Spodnje, zelo široko belo krilo iz domačega finega platna je močno poškrobljeno in se imenuje »untərfat«. Je nekoliko daljše od rasa, tako da se malo bliska izpod njega. Ziljanka pod tem krilom nosi čisto ozko kratko krilo »rajovc«, in sicer zato, ker nekdaj ni nosila – ni poznala – spodnjih hlač. Tako ni kazala golote, kadar je plesala in sta se ras in untərfat na široko in visoko dvigala.

Na untərfat obleče dobro poškrobljen »vajšpat« (rokavce), ki ima zgoraj zelo široke, spodaj pa dokaj ozke rokave. Zlankin hrbet krasi lep trikotni »krježəl«, položen v drobne gube.

Nato obleče drobno nabrano kratko krilo ras, čez ras si zaveže »burtah« (predpasnik) in »kuə sriəd (naokrog) »te drajə (dragi) pas«. Širok je približno deset centimetrov in sestavljen iz več plasti: na mehko rdeče usnje so položene dve ali tri plasti iz rumenega in zelenega povoščenega papirja, na to pa še malo ožji pas iz trdega črnega usnja; to je sešito in na notranji (spodnji) strani prevlečeno z domačim »prtom« (platnom). Črni pas je bogato vezen s pavjimi peresi. Motivi so: stilizirano cvetje, vejice in lističi, ob robovih pa širše ali ožje bordure. Včasih je v cvetje všito tudi srebro. Nekateri delci motiva so pogosto vezeni z zelenimi, rdečimi in rumenimi trakci. Na koncu pasu je večkrat izvezena letnica izdelave pa tudi začetnice imena lastnice.

S širokega pasu visi po rasu malo ožji, prav tako bogato vezen pas, ki ima tudi nekaj kovinskih »šnoləc« (zaponk). Ta del je lahko tudi iz zeleno pobarvanih pavjih peres. Poleg ozkega pasu so k širokemu pasu privezani pisani trakovi.

Zlanka si v nedra zaveže v trikot položen pisani svileni »canetəl« (ruto); pod vratom je z lepo »medanco« (brošo) pripet na vajšpat, zadaj pa pod pas. Na glavi ima nazaj zavezan pisan svileni canetəl; nekdaj je na canetəl zavezala še »pintəl« (pokrivalo iz tankega belega, spredaj v drobne gube položenega bombažnega blaga).

Prava zlanka obuje dvojne bele nogavice: kratke »štendrafe«, čeznje pa dolge »popčaste« (z bunčicami, kroglastimi izboklinicami), ki so pod kolenom povezane s pisanimi »pantəlči« (trakovi).

Čevlji so. iz sukna, visoki in našiti in fant jih takole opeva:



»Dečva mə nasə čriəvəlče,
čriəvəlčə
sa drajə, (dragi)
šivanə,
s sriebran akavanə.«

Ziljanka se je rada postavljala s tem, da bo oblekla »tə liəpə ras, tə drajə pas, pa lincənar (vrsta rute, imenovana po mestu Linz) na gvava«. Za žegen in praznike, pa tudi ob nedeljah, je nekdaj oblekla ras iz »urlana« (listra).

Ziljanke so takšno obleko nosile tudi ob delavnikih in nad njo so se posebno zgražali ljudski misijonarji (npr. iz Podkloštra) ter grozili s pogubljenjem. Tudi presvetla cesarica Marija Terezija je odločno nastopila proti noši, češ da je nespodobna – ker Ziljanka h kratki noši ni nosila spodnjih hlač – in zagrozila s strogimi kaznimi in celo z ječo, če se bo noša še naprej nosila.

K moški ziljski noši spadajo »srejšče« (srajca) iz domačega platna s precej širokimi rokavi, kratke črne irhaste hlače, vijoličast svileni »pruštah « (telovnik) z drobnimi gumbi v dveh vrstah in »lajbəč« (suknjič) iz črnega ali rjavega žameta z večjimi svetlimi gumbi v dveh vrstah. Lajbəč je lahko temno obrobljen.

Ziljan ima na nogah dolge mehke rjave škornje, ki segajo visoko čez kolena, okrog vratu »črnjev (rdeč) canetal«, na glavi dolgo »cipflo« (pleteno volneno čepico) z dolgim cofom, čeznjo črn žametni klobuk s širokimi krajci, okrog klobuka pa »žnura« (vrvico) z dvema večjima cofoma.

Fantje, ki bodo štehvali, si v soboto pred žegnom priskrbijo konje. Tisti, ki jih nimajo doma v hlevu, morajo ponje na »og« (log) na pašo. Ti težki delovni konji, imenovani »muore«, so večinoma pinzgavske pasme.

Proti večeru usadijo »štiəbəh«, to je lesen steber, na katerega bodo nasadili sodček. Steber je 2,5 m visok in kakšnih 20 cm debel, zvrha narezan, tako da zgoraj in spodaj preluknjani sodček nanj lepo sede. Navadno je na steber tudi vrezana letnica, ko je bil nov; steber zdrži skoraj en rod! Pripravijo tudi »fasl«. Namočijo ga v vodo, da ga štehvovci ne bi prehitro razbili. Na »štiəbəh« ga nasadijo šele tik pred štehvanjem, sicer bi ga fantje iz sosednje vasi lahko ukradli.

Zahomške gospodinje ali hišna dekleta gredo na žegnovo soboto popoldne do bližnje Ziljske Bistrice, če imajo tam sorodnike ali prijatelje, in jih povabijo na žegen. Vsakomur tudi prinesejo nekaj »žegna« za pokušino. Dekleta, ki gredo v prvi rej pod lipo, napravijo pušəlč za »rajovca« (plesalca). Pušəlč je narejen iz domačega ziljskega naglja, okrog njega je roženkravt in rožmarin, vmes pa »čimanje« (lanene glavice) in »miganje« (srebrna struna, ki je vbodena v sredo naglja in precej više štrli iz cveta). Roženkravt, rožmarin in čimanje svabencla ali zlanka skrbno pozlati, šopek pa postavi v kozarec, da ostane svež. V nedeljo zgodaj zjutraj se fantje preizkusijo v štehvanju, da se konji navadijo nanje in na druge konje ter na dirjanje mimo stebra. Po tej vaji se preoblečejo v ziljsko nošo in vsak kontovec gre k svoji rajki po žegharščə pušəlč, pravzaprav po dva: enega mu dekle pripne na prsi, drugega pa na klobuk.

Ko je čas za odhod k maši, se konta zbere v vaški gostilni, od koder se potem z godbo odpravi k cerkvi.

Najprej in posebej gredo zlanke, za njimi odkorakajo fantje: spredaj gredo anžarji; prva dva, najmlajša, neseta po »toplar« (štefan, dvolitrsko steklenico) vina, okrašen z ziljskim nagljem iri z lepo »žuogo« (z belimi, rdečimi ali modrimi trakovi, privezanimi okrog toplarja), za anžarji stopajo drugi kontovci, za njimi pa godci. Med potjo k maši fantje veselo pojejo, vriskajo in godba gode.

Navada je, da pride konta pravočasno k cerkvi. Če pa zamudi in se je maša že začela, mora priti potiho, torej brez petja in godbe, kar ji je seveda v sramoto.

V cerkvi se kontovci postavijo na levo in desno stran ob oltarju, in če jih je več, tudi za oltarjem. Anžarji odložijo vino na oltar, da ga duhovnik po maši blagoslovi, zlanke pa·se razvrstijo po parih druga za drugo sredi cerkvene ladje.

Ko je maša končana in vino blagoslovljeno, se konta zbere pred cerkvijo. Zelo zanimiv je gorjanski žegen, saj pridejo k maši kar štiri konte: gorjanska, dreveljska, draška in zahomška. Že od nekdaj ima vsaka skupina svoj prostor pred cerkvijo in tja se postavi po veliki maši. V Gorjah je tudi lepa navada, da začne v cerkvenem stolpu takoj po maši zvoniti »poldan«. Moški se spoštljivo odkrijejo in odmolijo angelovo češčenje; šele potem, ko odzvoni, fantje zavrisnejo, godba zaigra, anžarji začno nalivati blagoslovljeno vino in ga ponujajo kontovcem, godcem, domačim in gostom. Nato fantje pred cerkvijo zapojo prvo, starodavno žegnovsko pesem »Koj bə jes kristjan vesiəv kna biv«. Po pesmi veselo vriskajo in pijejo blagoslovljeno vino in godci godejo. K vsakemu žegnu pridejo tudi kramarji. Pri cerkvi prodajajo lectova srca vseh velikosti in druge sladkarije in seveda igrače, za otroke. Fantje kupijo svojim rajkam »čirtah« (sladkarije) in tudi »vahtenčə« (žegnovski gostje) kupijo čirtah za gospodinjo ali kuharico.

Sledi druga žegnovska pesem »Sriədə svetəga votarja na tičəca staji« in veselo praznično razpoloženje se nadaljuje, vendar ne dolgo; godci kmalu zagodejo koračnico in kontovci se v parih s svojimi rajkami ter godci odpravijo domov. Med potjo in skozi vas veselo pojejo, vriskajo in godba igra.

Pri vaški gostilni se razidejo. Fantje povabijo godce na južino na svoje domove. Tam so že zbrani vahtenčə in posadijo jih k praznični žegnovski mizi.

Najimenitnejša žegnovska jed je ziljska »čisava župa« (kisla juha). To je posebna juha iz ovčjega, kurjega in govejega mesa, več vrst kosti in zelenjavnih dodatkov in začimb. To se precedi in vmeša se »čis« iz sladke in kisle smetane, moke in jajc in se znova kuha. Na koncu se juha »požmaha« z dobrim belim vinom. Za žegen je čisava župa pri vsaki hiši in vsak »vahtenk« se je najbolj veseli.

Nikdar ne manjka »nabulana prata« (nadevana pečenka); posebno dobra je »nabulana ovčja prata«, poleg tega pripravijo svinjsko ali telečjo pečenko. Ob tem je kak vahtenk takole pri,pomnil:

»Prate tačo,


le še dajte jəh nco,
je to na duabra
riəč,
ki še dajte jəh v
piəč!«

Včasih so napravili tudi »kuopə« (kope): na velik lesen krožnik ali veliko leseno skledo so bile naložene pogače, pečenke, »fancovtə« (krofi), preste, z orehi in rozinami nadevane »zavitnjače« idr. K fancovtom ponudijo »pomočank« (pijača iz kave, »povajenega« [praženega] sladkorja in. ruma). Na praznični mizi je poleg vseh teh dobrot seveda še cela vrsta drugih »riht« (jedi). Na koncu postrežejo s kavo. Kmalu po južini začnejo štehvovci pripravljati konje za štehvanje. Konju nadenejo lepo uzdo, po grivi mu visijo pisani trakovi, rep je po ziljski navadi kratko zvezan in prav tako okrašen s pisanimi trakovi.

Kramarji, ki so bili dopoldne pred cerkvijo, se zdaj preselijo v vas k lipi in pri njih je središče žegna za otroke.

Štehvovci na konjih, drugi kontovci, zlanke ter godba se zberejo na začetku vasi in ob zvokih vesele koračnice prikorakajo do lipe sredi vasi. Najprej jahajo štehvovci, za njimi stopajo drugi kontovci, nato zlanke in godba. Eno med dekleti nese na lepem krožniku pisan »krancəl« (venec), ki ga bo dobil zmagovalec oziroma izbrani fant. Krancəl je narejen iz 10 do 12 cm širokega valja iz lepenke, na obeh straneh prevlečenega s srebrnim papirjem. Na zunanji strani so nanj našiti umetni cvetovi iz papirja, svile, povoščenega papirja in so različnih barv. Včasih je prišito tudi »miganje« (zlata ali srebrna struna), pozlačeni oves in povoščena mirta. Z dveh nasprotnih strani krancla visijo približno 30 cm dolgi pisani svilene trakovi.

Štehvovci, kontovci in godci se ustavijo pri lipi in od tam se štehvanje začne. Zlanke pa se postavijo na prag kake hiše blizu »štiəbha«, kjer lahko štehvanje dobro spremljajo. Anžarji nalivajo vino, pevci poplaknejo grla, medtem pa štehvovci nasadijo sodček na steber. Tedaj kontovci in drugi možje pod lipo zapojo »Oj, tan stoji na lipa« in zavrisnejo; to je znak za godce, da urežejo hiter galop in štehvanje se začne.

Štehvovqw ni vedno enako število; lahko jih je pet, šest, včasih več, pa tudi manj, kakor je pač fantov na vasi. Ko se oglasi godba, štehvovci zavrisnejo, vzpodbodejo konje in v divjem galopu drug za drugim jahajo proti stebru s sodčkom, kakšnih 50 m od lipe. V roki imajo pol metra dolg železen » kuoləč« (količ) in z njim udarjajo po sodčku. Vsak fant se seveda potrudi in udari z vso močjo. Kakšnemu nerodnemu jezdecu konj med dirjanjem zavije proč od »fasla«; štehvovec ga s količem ne doseže in udarec zgreši, gledalci pa se zabavajo. Ker konji niso osedlani – namesto sedla imajo le »kocən« (odejo), se tudi zgodi, da nespreten jezdec izgubi ravnotežje, zdrsne s konjskega hrbta in se znajde na tleh.

Doge na sodčku se začnejo udajati in »rinčə« (leseni obroči, s katerimi je sodček povezan) padajo na tla. Pri sodčku stoji spreten mož. Ne sme se bati konj, ki v galopu dirjajo tik ob stebru. Pobira obroče, hkrati pa »fasl« tako obrača, da ga štehvovci zbijajo z vseh strani in ga enakomerno rahljajo.

Ko se razgreti štehvovci s konji vrnejo na začetni prostor ob lipi, si privoščijo kakšen kozarček, pevci pa pod lipo zapojo naslednjo žegnovsko pesem. Ob zvokih godbe se štehvovci spet zapodijo proti »štiəbhu« in to se ponavlja tako dolgo, da je fasl razsut po tleh v drobne kose, kar štehvovcem navadno uspe po petih ali šestih »rajžah«.

Fantje zdaj še enkrat ali dvakrat dirjajo po rinče, ki jim jih nastavlja mož pri štiəbhu; lovijo jih na kuoləč in si jih prek glave in ene roke nadenejo na prsi.

Dve zlanki zdaj prineseta možu, ki je obračal sodček in pobiral obroče, krožnik s kranclom in mu povesta, kateremu štehvovcu je venec namenjen. Dečle se o tem že poprej dogovorijo. Lahko ga dobi tisti, ki sodček razbije; ali tisti, ki najmočneje štehva, tj. udarja po faslu; ali fant, ki zna najbolje jezditi; pa tudi tisti, ki je najstarejši; seveda si ga prisluži fant, za katerega se ve, da prihodnje leto ne bo več štehval, ker se bo poročil – štehvati smejo le neporočeni fantje – pa venca še nima. Ne more pa ga dobiti tisti, ki med štehvanjem pade s konja. Venec je torej tako razdeljen, da pride vsak fant na vrsto, sicer bi ga ves čas dobival le en fant ali morebiti dva, drugi pa nič; tako pa ima s kranclom vsak fant spomin na žegen in samski stan.

Štehvovci spet dirjajo proti stebru; tam mož visoko dvigne venec, ponuja ga fantom in ti v diru nastavljajo količ, da bi ga nanj ujeli, vendar jim ga mož v zadnjem hipu odmakne. Pri tem mora biti zelo spreten in paziti na dve stvari; da mu krancəl ne pade na tla in da mu ga kateri od fantov, ki jim venec ni namenjen, ne izmakne iz roke; bila bi velika sramota zanj!

Štehvovci enkrat ali dvakrat jezdijo v prazno, v tretji rajži pa izbrani fant ujame krancal na količ. Visoko ga dvigne in vriska na vso moč in gledalci mu zaploskajo.

Tako je štehvanje končano. Štehvovci z vriskanjem odjezdijo domov in spravijo konje v hlev ter se kmalu vrnejo pod lipo. Tudi gledalci, ki so štehvanje prej opazovali ob stebru s sodčkom, se zdaj zberejo pri lipi. Kontovci in drugi, ki znajo peti, dvignejo pesem »Stoji, stoji tan lipica", izpijejo kozarec, godba zagode in nato sledi še pesem »Travənčə sa žiə zaliənə«.

Potem se začne prvi rej pod lipo.

Dečve se postavijo v vrsto, fantje pa pod lipo zapojo prvo kitico prvega reja: »Buəg nan dajte ’n dobər čas, ta prbə rej začelə smo«. Nato godci zagodejo isti napev in tedaj gredo rajovci drug za drugim po svoje rajke in začno rajati. Ko godba izzveni, primejo zlanke svoje rajovce pod roko in ob petju naslednje kitice hodijo v parih ali po dva para vštric pod lipo v krogu v levo. Godci po vsaki kitici zaigrajo, rajovci se spuščajo v rej in to se menjuje s petjem približno šest- do dvanajstkrat, odvisno od tega, koliko kitic se pevci spomnijo ali se jim zdi primerno oziroma potrebno zapeti. Tudi pri prvem reju pod lipo fantje krepko vriskajo. štehvovski zmagovalec nosi krancəl okrog desne roke med rajanjem pod lipo in popoldne v gostilni.

Prvemu reju sledi valček in nato še polka, potem pa koračnica in z njo gredo kontovci v parih z zlankami spod lipe v gotilno. V Zahomcu pa možje in vahtenčə še dolgo ostanejo pod 1ipo in pojejo lepe stare domače pesmi.

Potem je v gostilni za vse domačine, goste in obiskovalce žegna prosta zabava in ples pozno v noč. Tam so nekdaj plesali zelo različne plese: polke in valčke, največ in najrajši pa štajriše, plese, ki so podobni ziljskim rejem, samo da so napevi in besedila različni.

Na žegnov ponedeljek (na Ziljski Bistrici pa na torek, ker je žegen na binkoštni ponedeljek) je maša za rajne in kropitev grobov. Potem se, tako kot dan poprej, oglasi konta s petjem in godbo, popoldne pa je rej pod lipo za oženjene in za kontovce. Včasih je bilo – bolj za šalo – v navadi tudi štehvanje za poročene. Danes ga večinoma opuščajo. Zgodilo se je, da so kontovci pozabili štiəbəh odstraniti in je več dni stal na vasi. Ta malomarnost se jim je lahko maščevala: če so fantje iz sosednje vasi to odkrili, so ga ponoči ukradli.

Tisti fant, ki je pri štehvanju dobil krancəl, ima prijetno dolžnost, da nekaj tednov po žegnu napravi „poganjalco«, tako da se žegen malo ponovi. Fant priskrbi godce in določeno nedeljo popoldne in zvečer je prosta zabava in ples. V gostilni se kontovci z dekleti usedejo k eni mizi. Štehvovski zmagovalec naroči dva toplarja ali pa tudi več vina, in dekle, ki je pri štehvanju neslo venec, priskrbi »šartelj« (pogačo). Fant vsej družbi nalije vino, dekle pa nareže in razdeli šartelj. S tem obredom se poganjalca začne ter ob veselem petju in plesu traja dolgo v noč.

Žegen se pravzaprav konča šele s poganjalco.

V Zahomcu je navada, da za »šmartən« (martinovo), v nedeljo po 11. novembru, ko imajo na Ziljski Bistrici »tə malə žegen«, fantje tja peljejo svoje rajke v rej; tako se jim zahvalijo, da so šle z njimi v prvi rej pod lipo.

27. decembra zvečer, na večer pred nedolžnimi otroki, gredo vaški fantje po vasi »šapat« (tapežkat). Tisto dekle, ki je šlo v prvi rej pod lipo, mora svojemu rajovcu za »šaplo« (dar ob tepežkanju) dati »liəp biəv srejščə z bašca« (lepo belo srajco in kravato). Fantje s smrekovimi vejicami takole šapajo dekleta: »Šipa, šapa, Buəg daj srenča, zdravje, bəsielje, dušə svetə raj, da boš zdrava kakor tičca v guorə pa ribca v vodə! Kar je na brincə zalienja, təkaj bəsielja, kar je na brincə vršič, təkaj tračič (otročičev), mpa da se boš kmavə žaniva!«

Če si je fant »sposodil« dekle, za prvi rej v sosednji vasi, so ga seveda šli šapat vsi fantje. To je še danes v navadi.

Kako je nastal prvi rej

Ustno izročilo govori, da je tam, kjer gre pot sredi Bistrice v Blače, pred davnim časom stala stara gostilna. Tam so velikokrat rajali: niso se ozirali ne na post ne na advent in ne na petek, v tisti hiši so rajali kratkomalo ob vsakem času.

Nekoč so imeli v postnem času spet godce. Na neki kmetiji pa je služila služebna, ki jo je ves dan imelo, da bi šla zvečer rajat. Pa sama ni tvegala iti, zato je nagovarjala domačo dečvo, naj gre z njo. Dolgo je trajalo, da jo je pregovorila, ko pa je prišla noč, sta šli rajat.

Služebna je takoj odhitela v rej, domača dečva pa je bila še zelo mlada in je šla v kot ter opazovala, kako drugi rajajo. Dolgo jih je v opazovala, nenadoma pa je opazila, da godcem visijo iz ust za ped dolgi ognjeni jeziki in da je imel sem pa tja kateri rajovec dolg grd rep, ki se mu je vlekel prav po tleh. Ko je to opazila, se je tako močno prestrašila, da je stekla po služebno in ji rekla: »Lepo te prosim, pojdiva takoj domov, nekaj groznega sem videla!« Služebna ni omahovala, ampak je zapustila rej in stekli sta domov.

Med potjo je služebna pobarala domačo dečvo: »Ja povej mi že, kaj si videla!« In ta ji je začela pripovedovati: »A veš, kaj sem videla! Godcem je iz ust visel za ped dolg goreč jezik, rajovci pa so imeli tako dolge repe, da so se vlekli za njimi.« Ko je to povedala, sta pridrveli domov in kar hitro šli spat.

Ko sta zjutraj vstali, je bil po vasi vik in krik in ljudje so tekali sem in tja. Stopili sta pred duri in pobarali: »Kaj pa je, kaj pa je?« Pa so ljudje povedali, kaj se je zgodilo: hiša, kjer se je tako rajalo, je čez noč izginila in na tistem kraju, kjer je stala, je ležala samo crknjena mačka, nič drugega. Ljudje so se tako prestrašili, da dolgo niso več upali imeti godcev.

Po dolgih letih so se opugumili in priredili žegen in prvi rej. Pa glej čudo: komaj so začeli rajati, so zaslišali divji hrup, kakor divjo jago. Ljudje so se zelo prestrašili, zapustili so rajanje in se razbežali.

Potem so šli h gospodu in mu povedali vse, kar so slišali in čutili ter ga prosili za nasvet. Gospod pa so rekli: »Veste kaj! Z Bogom morate začeti, pa bo vse prenehalo.«

Tedaj so se ljudje začeli spraševati: »Z Bogom začeti, ja, kako pa naj začnemo?« Gospod so nekaj časa premišljevali, nato pa odvrnili: »Takole poskusite: najprej zapojte ,Bog nam dajte dober čas, ta prvi rej začeli smo’. Ko boste zapeli, naj godci to zagodejo, vi pa zarajajte, potem pa spet takole zapojte: ,Kdor je z Bogom, Bog je z njim, sam Jezus je Marijin sin.‘«

To so naredili in od takrat ni bilo nikoli več niti slišati niti čutiti ničesar. Od takrat pa do današnjega dne gredo godci in kontovci" ob vsakem žegnu na Bistrici potiho mimo tistega kraja, kjer je stala hiša. Tam mimo godci nič ne godejo, fantje nič ne pojo niti ne zavriskajo. In od tedaj do današnjega dne ob vsakem žegnu na Bistrici in po vsej Ziljski dolini začno prvi rej pod lipo s pesmijo: »Buəg nan dajte ’n dober čas, te prbə rej začelə smo.«

Po pripovedovanju takrat 94-letne Kovačičeve matere Elizabete Hebein (1870–1967) iz Bistrice na Zilji zapisal Niko Kriegl. Mirko Ramovš

Prvi rej

Prvi rej je pevsko-instrumentalni ples, sestavljen iz dveh delov: med hojo parov po krogu (v nasprotni smeri urnega kazalca) je petje posameznih kitic rejevske pesmi, nato isto melodijo zaigra godba, da pari zarajajo. To se menjava do konca reja. Kitice so po vsebini različne in med seboj nimajo nobene prave zveze. Ponekod jih pojo več, drugod manj, kakor se je pač ustalila oblika rejevske pesmi. Po prvem reju igra godba še valček in polko, nato gredo vsi skupaj v gostilno, kjer rajajo pozno v noč.

O plesu Ziljanov pri žegnu imamo poročila že s konca 18. stoletja (Schlegel, Hacquet), o njegovi pevsko-instrumentalni obliki pa prvič piše Urban Jarnik leta 1813. Opis iz leta 1795 (Schlegel) in drugi opisi iz 1. pol. 19. stol. (Werner, Jarnik, Schmidl) dokazujejo, da je bil ples sprva poskočen, hiter in živahen, zato je bil tudi imenovan visoki rej. Iz opisov sklepamo, da sta plesalec in plesalka plesala po krogu naprej ali pa tudi v manjšem krogu na mestu, najprej vsak zase drug za drugim, plesalec je poskakoval na eni nogi, se vrtel zdaj v levo, zdaj v desno, med plesom vriskal, medtem ko je ona plesala bolj mirno, se tudi vrtela, vendar bila večinoma obrnjena proti njemu, njen ples je bil zadržan. Nazadnje sta se prijela in skupaj zaplesala še v silovitejšem zagonu. Ime visoki rej je torej opredeljeval njegovo obliko, saj ponekod na Koroškem še dandanes poskočni valček imenujejo »visoki bolcar«. Po opisih sodeč visoki rej ni bil v navadi samo kot prvi ples na žegnu po štehvanju, ampak je bil tudi splošni ples.

V 2. pol. 19. stol. se je z vdorom novih prvin začel razkroj visokega reja, kar je pripeljalo do njegovega propada, tako da se Ziljani danes niti njegovega imena ne spominjajo več. Mesto prvega plesa na žegnu je prevzel mirnejši prvi rej, ki v imenu združuje vlogo in zvrst plesa. Tudi ta oblika prvega reja se je sčasoma porušila, tako da se današnji prvi rej skoraj ne loči od splošno razširjene zelo poenostavljene variante družabnega plesa foxtrota.

Zapisani sta bili dve obliki prvega reja. Pri prvi (Bistrica ob Zilji, Zahomec, Gorje, Drevlje, Drašče) so pari plesali po krogu ali poljubno po plesišču dvokoračni obrat v desno, ki sta mu sledila dva rahlo klecnjena bočna koraka v levo in desno. Melodija je tekla v menjajočem se tričetrtinskem in dvočetrtinskem, taktu, medtem ko ples v tričetrtinskem. Tako se ritma instrumentalne melodije in plesa nista ujemala. Instrumentalni del je trajal le enajst taktov, melodija se je torej le enkrat ponovila. Podobno so plesali tudi v Dolah in na Brdu, le da so plesalci in plesalke začeli z drugo nogo. Tako razhajanje ritma instrumentalne melodije in plesa domačinov seveda ni prav nič motilo. Primerjalno gradivo dokazuje, da so v ljudskem plesu taka neskladja pogosta in za plesalce nekaj normalnega, vsekakor pa niso znamenje razkroja.

Za drugo obliko (Čače) je značilno, da so pari plesali po krogu naprej, in sicer izmenoma trikoračni obrat v desno in menjalni korak na mestu. Ritma plesa in instrumentalne melodije sta se ujemala, melodija pa se je večkrat ponovila, tako da je ples trajal poljubno dolgo.

Razkroj je nastopil v desetletjih po 2. svetovni vojni, ko je štehvanje s prvim rejem vred začelo zamirati in se danes ohranja le še zaradi turizma. Najete godbe se melodije nauče in za ples igrajo v dolžini, značilni za prvo obliko, pari pa prvi rej plešejo s počasnimi koraki foxtrota, ki se presenetljivo ujema s prvo obliko prvega reja, ali večinoma po svoje, kot vedo in znajo.

Samo Vremšak



O priredbah žegnovskih pesmi

Kjer se je le dalo, sem se skušal držati tipičnega koroškega peteroglasja in napev po možnosti obdržati v srednjem glasu. Temu primerno sem tudi odbiral pesmi, ki sem jih namenil le moškemu zboru; seveda je pomembno vlogo pri tem igralo besedilo.

V harmonskem pogledu ves ta ciklus ni prezahteven, saj sem se, kot rečeno, držal koroške glasbene tipike. Pri pesmi »Stoji tan lipica se je dal prav lepo izpeljati kanon med sopranom in tenorjem. Pri več pesmih so glasovi deljeni (divisi), tam, kjer to zahteva na široko usločena melodijska linija. Sicer se vse giblje v preizkušenih obsegih dobro zvenečega mešanega zbora.

Prekomponirano pa sem zapisal pesem »Prbə rej«. Tu sem vsako kitico priredil malo drugače (variacijsko načelo); delno sem se tudi malo »sprehodil« po bližnjih tonalitetah, kar – mislim – utegne poživiti celoten potek reja. Konec (Coda) sem zaradi učinkovitega zaključka prosto dokomponiral.

Ludvik Druml

Gailtaler Kirchtag
Kufenstechen und Lindentanz

Der Dirigent des Chores, Lajko Milisavljevi

, hat bei seiner Suche nach den musikalischen Wurzeln des Südkärntner Raumes auch viele Streifzüge ins Gailtal unternommen und dabei die Gailtaler Lieder – vor allem die Kirchtagslieder – kennen und lieben gelernt.

Was hat er an den Gailtaler Liedern, speziell an den Kirchtagsliedern, Besonderes gefunden? Ist es das in den Kirchtagsliedern mitschwingende Gefühl, die in der farbigen Tracht gezeigte Lebensfreude und in der allgemeinen Kirchtagsstimmung erkennbare Urwüchsigkeit, die dem allgemeinen Gesellschaftswandel zum Trotz teilweise erhalten geblieben sind? Beobachtet man die Reiter auf den Pferden, die Paare beim Tanzen, die Sänger beim Singen der Kirchtagslieder unter der Linde, so vermeint man als Außenstehender von alldem einen Hauch zu spüren. Einen Hauch jener Identität, die wohl notwendig ist, um einen Brauch nicht zur bloßen Folklore verkommen zu lassen.

Das Gailtaler Dorf ist in sich geschlossen. Ausgehend von dem durch die Dorflinde geprägten zentralen Dorfplatz, schmiegen sich Häuser und Hofstätten wärmesuchend aneinander. Die Kommunikation der Bevölkerung, das Mit-, Für- und Gegeneinander, war eine Notwendigkeit. Eine Form der Kommunikation war zweifellos auch das Singen. Bedingt durch den sozioökonomischen Wandel ist das allabendliche Singen der Burschen unter der Dorflinde längst verschwunden. Hört man aber beim Kirchtag den Sängern unter der Linde zu, verspürt man die Verbundenheit, die die Menschen unterschiedlichster Denkart aufgrund einer gemeinsamen Tradition zusammenführt.

Obwohl auch das Singen unter der Linde teilweise schon von Gesangsvereinen organisiert wird und in vielen Orten die früher fast durchwegs slowenisch gesungenen Kirchtagslieder durch deutsche Übersetzungen ersetzt wurden und werden, kann man beinahe bei jedem Kirchtag den Widerspruch zwischen urwüchsigem Brauchtum und Folklore, zwischen Tradition und neuen Einflüssen miterleben. Wer selbst einmal als Bursche auf einem Pferd geritten ist und den Reigen des Tanzes unter der Linde in Gailtaler Tracht miterlebt hat, wer mit den Männern und Burschen unter der Linde gesungen hat, weiß, wie man von der allgemeinen Stimmung mitgerissen wird. Das ist nicht nur für andere gespielte Folklore, das ist Teil der ursprünglichen Lebenseinstellung, die sich selbst genügt. Sie ist zwar vielfach verschüttet, doch kommt sie da und dort – manchmal stärker manchmal schwächer – zum Vorschein.

Mit diesen Gegensätzen – Verdrängung der slowenischen Mundart und Verdrängung der Tradition einerseits, Identitätsbedürfnis und Suche nach Identität andererseits – muß man leben. Nur durch das Bewußtwerden und Bewußtmachen der eigenen Situation, das Bewahren des noch vorhandenen Lebensstils und der Suche nach dem Verlorenen, wird man auch das Weiterleben des Brauchtums, insbesondere der Gailtaler Kirchtagslieder erreichen.

Der verstorbene Niko Kriegl aus Achomitz/Zahomc, einer der besten Kenner der Gailtaler Bräuche, beschreibt in der vorliegenden Broschüre den Ablauf des Kirchtages. Die »Kontaburschen gleichen die Konta« (Canto aus dem Italienischen = Rechnung) aus. Sie besprechen den gesamten Ablauf des Kirchtages und natürlich auch die finanziellen Belange. Sie kaufen den Wein ein, der dann beim Hochamt in der Pfarrkirche gesegnet und beim Kirchtag getrunken wird. Die Mädchen bereiten die Trachten und für ihren Tänzer das »pušl

« (Blumensträußchen) vor. Bei diesen Vorbereitungsarbeiten werden sie von der Mutter bzw. Großmutter unterstützt, da das Stärken der Tracht sehr aufwendig ist. Die Hausfrauen sorgen für die Gailtaler Kirchtagssuppe (čisava žopa), den gefüllten Braten (nabulana prata) sowie für das Kirchtagsessen.

Am Kirchtag gehen die Kontaburschen gemeinsam mit der Musik zur Kirche. Die Gailtalerinnen in ihren Trachten (zlanke) gehen voraus. Nach dem feierlichen Hochamt singen die Burschen und ätere Männer vor der Kirche alte überlieferte Lieder. Danach ziehen die Burschen und Mädchen in ihren Trachten mit musikalischer Begleitung von Gasthaus zu Gasthaus, wo vor dem üppigen Kirchtagsessen ein bis zwei flotte Tänze getanzt werden. Nach dem Mittagessen um ca. zwei Uhr beginnt das Kufenstechen. Die Burschen reiten auf ihren schweren Pferden und versuchen dabei mit dem »kuolec« (kleiner Eisenschlägel) das »fasl« (Holzfaß), welches auf einem »štebeh« (Holzpfahl) aufgesetzt ist, zu zerschlagen. Zwischen den einzelnen Ritten werden immer wieder Lieder gesungen. Den Kranz erhält dann zumeist jener Reiter, der als nächster heiraten wird. Dies ist. in den einzelnen Ortschaften verschieden geregelt und wird von den Burschen vorher ausgemacht. Nach dem Kufenstechen beginnt der Tanz unter der Linde und zwischen den einzelnen Tänzen werden die Lieder aus dem Reigen »prvi rej« (erster Tanz) gesungen. Nach diesem folgt dann im Gasthaus (im Kulturhaus oder auf einer Holzbühne im Freien) der Tanz, der oft bis in den Morgen dauert.

Lajko Milisavljevič hat in vielen Ortschaften des unteren Gailtales die Kirchtagslieder auf Band aufgenommen. Diese alten Aufnahmen wer. den im Rahmen des Konzertes vorgestellt. Samo Vremšak hat versucht, die Kirchtagslieder für einen gemischten Chor zu bearbeiten, und dabei darauf geachtet, die ursprüngliche Melodie, den ursprünglichen Rhythmus des Singens nicht zu zerstören. Die Tanzgruppe »AFS France Marolt« aus Ljubljana tanzt den »prvi rej« (ersten Tanz) auf der Bühne, um so die Farbenpracht der Trachten und die Freude an der Bewegung wie bei einem Kirchtag darzustellen. Das Bühnenbild, gestaltet von Snježana Rehak V., zeigt den Ablauf des Kirchtages. Durch die Gestaltung des Bühnenbildes und die gesamte Konzeption soll erreicht werden, daß die Besucher nicht nur ein Konzert bzw. eine Tanzveranstaltung miterleben, sondern auch Impulse erhalten, über ihren eigenen Umgang mit der Tradition nachzudenken.

Mit diesem Konzert soll gezeigt werden, wie wichtig gelebtes Brauchtum ist. Keinesfalls ist beabsichtigt, das Gailtaler Kirchtagslied auf die Bühne zu verbannen. Vielmehr soll darauf aufmerksam gemacht werden, Brauchtum nicht zur Folklore verkommen zu lassen. Nur durch eine ernsthafte Auseinandersetzung mit der derzeitigen Situation kann verhindert werden, daß Brauchtum – sei es auf der Bühne, sei es im Rahmen eines Kirchtags in der Ortschaft – weder für die »Darsteller« noch für die Besucher zu einem bloßen »Folkloreereignis« wird.



Kadar jes puəbəč v pvanincå gren
Kadar jes puəbəč v pvanincå gren,
prav liəp ziələn kvåbčə

gorə den, klobuček


tri kribe parete cuolə mam, peresa zraven (nem.)
da te kniə bə, dečva, sram.
Pa pvaninč’ce så dra zaubərne, zares
så pa tudə masa uofartne; zelo ošabne (nem.)
jes pa le gren åbuvat čriəvəlče,
stej pa pojdan k lubcə v vias.


Nco je dra’n liəp vəčer
Nco je dra’n liəp və

er,
nco je dra ’na sviətva nuəč,


lunca mə sije ciavå nuəč,
da še spatə. men niə maguəč.
Poklicat pojdan španəča, tovariša
oj, le španəča t’najmvajšəga,
da skupaj k dečvan pojdava,
čiər sva že bəč bart biva.
Ko mədva påd gankəč pridava,
prav ləpo jən zajuckava,
še liəpšə jən prapiəvlava,
oj, dəkličəce zbujava.
Ko så dečle to zašlišale,
prav mivə så zajokale;
pritiəkle så jən sovzəce
na ta bliəde vajšənce. blazine
Rada daj, srenčå boš meva
Rada daj, rada daj,
srenča boš meva,
sinčka boš zibava,
v ispə sadeva.
Sinček bo v zibcə spav,
jes bon za zgvavjan stav,
ti se boš jokava,
jes pa smajav.

Dečva mə nosə čriəvəlče

Dečva mə nosə čriəvəlče,


čriəvəlčə så drajə, dragi
šivanə, šivanə,
s sriebran så kovanə.

Koj bə jes kristjan vesiəv kna biv
Koj ba jes kristjan vəsiəv kna biv,
ko san nco pri svetə mešə biv. danes
Bidov sən tan Ježəša
in njegovå mater žavostnå.

Sriədə svetəga votarja
Sriədə svetəga votarja oltarja
na tičəc ståji,
pa ən gvažəč svadčaga vinca
v krempəlčah drži.
Buəg Uoča je ga ustvarov,
Buəg Sin je ga sadiv,
Buəg svetə Duh påsvetov,
naš bratərč bo ga piv.
Oj, bratərč, pij to vince,
in glej, da p’jan na boš,
saj ta Ježəš na zamiərə,
al v duåbri volə boš.

Dər mi na Ojstərn’k pridamå
Dar mi na Ojstarn'k pridamå, ko
ta liəpe dečle vidəmå,
ta dinaj dinaj dinaj dom,
ta dinaj dinaj dom.

Pa liəpe så dra Ukəlce,
kə majå kribe cokəlce.
Še liəpše så Råžankəce,
kə majå doje jankəce. dolge
Najliəpše så dra Zlankəce,
kə majå kratke jankəce.
Tuər hoče jətə v Riêz’ja v vias,
ta muərə vzetə miêtvå v pest!

Anzəkuojnče pase
Anzəlč mə kuojnče pase
na ziələni pvaninə.

AI jəh pase, naj jəh pase,


saj dra pase tudə naše
na ziələni pvaninə,
čiər så vse žvaht zvarine. raznovrstne

Oj, tan stoji na lipa
Oj, tan stoji na lipa,
na lipa ziələna,
Pod lipo stoji na miza,
na miza katmnjasta.
Okoli mize stojijo stolčki,
oj, stolčki dvanajsti.
Na stolčkih sedijo fantje,
oj, fantje dvanajsti.
Fantje se pogovarjajo,
kam driəva pojdajo.
Najmvajšə fant pa pravə:
»Jes pojdan k lubcə v vias.«

Kar så me matə navadələ
Kar sa me matə navadələ,
tistå navadå jes man:
oni så puəbəče lubələ,
jes pa deklice rad man.
Ribce på muərjə

ə pvavajå,


gvabce på vrhə držo,
matə me k lubəcə branijå,
jes pa pustitə kna mo. ne morem


Enkrat sən bva səruota
Enkrat sen bva səruota,
g’rə’n dov šparicirava,
pa naenkrat sən zagledava
mvadenča zaubarnga.
Ko blizu məne pride,
še liəpšə se mə zdi,
le z glavič’co je počimov,
da me bode rad imov.
Tan dolə sva se vsedva,
påd siənca dobåvå,
tan je se ləbiəzən vneva,
påd siəncå dobåvå.
Oj, koj bon sruəta ščéva, začela
oj, koj se mənə zdi:
nja sinčka bon rodiva,
to se məne lajht zgədi! lahko (nem.)
So očka mənə djalə:
»Od kod je sinček ta?«
Jes sən očetu djava:
»Od svetəga Duha!«
Ta sinček fletno raste,
me lubə prav srčno,
kot je me mvadenəč 1ubov
påd siəncå dobåvo.

Jes pa pojdan v pvaninå
Jes pa pojdan v pvaninå
på muojå žəvina,
po krave, vole
in på muojå dekle.
Pa pvaninka me srenča,
prihaja rədeča,
ker jo j’ sram prad mano,
ko stej zibava bo.


Dobər véčər, lubca muoja
»Dober vé

ər, lubca muoja,


al sə žiə kej spava nco?«
»Jes še urce niəsən spava,
sən koj nate žinjava.« mislila
»Lubca muoja, guor ustanə
in na zviəzdəce påléj:
al så zviəzde pruatə jutrə,
al så pruətə povnoči?«
»Zviəzde niəså pruətə jutre,
så le pruatə povnoči!«

Miədvad se je tresov
Miədvad se je tresov,
ko je jagra k pogrebə nesov.
Hej, juhe, juhe, juhaho,
stej še jagra bəč kna bo!
Jelen je zatulu,
ko je jagra v jamå bulu. tlačil
Zajč’cə så skaklalə,
ko så jagra pokopalə.
Lasica je se smajava,
ko je jagrə vilje brava. zadušnico


Stoji, stoji tan lipica
Stoji stoji tan lipica,
pod lipco hvadna siənčəca,
pa v siəncə miza kamnjasta,
na štiərə vogle vriəzana.
Okuolə mize stoləčki,
prav liəpi stolčki vriəzani,
na stolčkih fantje mi sade,
med njimi deklice mvade.
Je prlateva tičəca,
oj, tica lepo pisana,
je vsedva se na lipicå,
zapeva je ta piesəmcå:
»Dəkličəcə, nåričəce,
kə fantån vse verjamate,
van biələ grad åblublajå,
še črne kajžce nemajå!«
Travəə så žiə zaliênə
Travənčə så žiə zaliênə,
ruožəce så razcvətliênə;
to je dra ən žvahtən cviət,
je påduoba mvadah liət.
Puələčə je tud zaliênə,
drevječe je razcvətliênə;
zjutra, ko se guor zbədin,
muəj tə liəpə stan častin.
Nagəlčə ste bi fantičə,
lilije ste bi dekličə;
ruožən cviət lepə dəi,
dåkliər ga svanca na umåri.
Puəbčə så dra lubəznivə,
så pa tudə zapalibə;
bəč åblubə, kar data ma,
da le dečvo zapala.


Prbə rej
Buəg nan dajte ’n dobər

əs,
ta prbə rej začelə smo.


Tuər je z Buəgån, Buəg je ž njən,
san Ježəš je Marijən sin.
Ste kej bidlə jazbəca
na uəni stranə grabənča?
Jazbəc kople jamicå,
da bo pozimə notər šov.
Sən jå bidov na potoc,
k’je meva zvata vapučå v roc. perača, ozka deska z držajem za tolčenje po mokrem perilu
»Besə mə dava pušəlča kej, če bi mi bila
pa besən te piêlov v prbə rej.
Niəs mə dava pušəlča nəč,
pa niəsən te piêlov v prbə rej (nəč).
Boš mə dava pušəlča kej,
pa bon te piêlov v prbə rej.«
Sən jå piêlov kuə· votarja, okrog
sən jå vprašov: »Maš kej dnarja?«
G’rə ’n dov på Bistərcə,
dåkliər je kaša v piskərčə.
Gor pr Zilə, dov pr Dravə,
čiər så ludə kakər krave.
Črna moka, biəva sov,
pətiêlən pravə: »Kikraku!«
Rigla regla, rompompom,
v Gorjan na žegen juhaho!

Pa prad durmə je čriəšnja
Pa prad durmə je čriəšnja,
pa v stədiencə våda,
oj, ti šmentrana dečva,
koj sə skrivšə muåja.
Ko bə Zila kna biva
noj te bistərščə kvanc,
bə že davnə zavrisnov
moj ta luštnə Gərjanc.
Ko bə Zilå noj Dravå
prapvavatə znov,
ba že davnə za žiena
na Zəlanka jes mov!


Al bə liəpa na biva
Al bə liəpa na biva,
bə na huodov za njo,
bə jə figå påkazov
s ta liəva råko!
»Pa ti dečva, ti ti,
kə maš črne oči,
pa tuəj liəpə obraz.
bo le taurov ki ən čas!« trajal (nem.) le
Pa sən rajtov štədiərat,
pa sən žinjov bit far,
pa j’me dečva prosiva:
»Muəj puəbəč, nikar!«
Pa le v Štajre bon buərov
Pa le v Štajre bon buərov, vozil (nem.)
pa le vince bon piv,
pa dəklice bon lubov,
dåkliər bon še živ!
Pa le Šimla na riəmən,
pa le Fuksa na »hond«, roko (nem.)
da bo vidva muåja dečva,
kak jes buərata znan!
Pa muoj šoclə je tak, ljubi (nem. Schatz – zaklad)
da je ziələn kə mak,
da b’ jev dobər kapus, zelje
da bə gratov mav rus! rdečeličen

Nəč na diə, nəč na diə,


al mə kajžca zgåri,
da le špampat uostane,
čiər mo dečva laži!
Pa le tista ta mikəna, majhna
pa le tista ta mava,
pa le tista je lubəca
muåja ta prava!

Yüklə 204,57 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2020
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə