Pesem zbledele zemlje Gesang der erbleichten Erde Zbor / Chor Rož



Yüklə 145,69 Kb.
tarix15.01.2018
ölçüsü145,69 Kb.

Pesem zbledele zemlje

Gesang der erbleichten Erde

Zbor / Chor »Rož«
Zborovodja / Chorleiter: Lajko Milisavljevič
Skladatelj / Komponist: Bojan Glavina
Likovna oprema / Bühnenbild: Drago Druškovič
Režija / Regie: Marjan Štikar

Šentjakob/St. Jakob 2001

Prevajalci pesmi v slovenščino: Jasna Blažič-Primožič, Ivan Sernec, Fran Burgar

Übersetzung der Lieder ins Deutsche: Klaus Detlef Olof

Producent: Slovensko prosvetno društvo »Rož«

Izdajatelj in lastnik medija / Herausgeber und Medieninhaber: Slovensko prosvetno društvo »Rož«

c/o MePZ »Rož«, Janko Zwitter, A-9184 St. Jakob/Šentjakob, Tösching/Tešinja

Tisk/Druck: Drava, Klagenfurt/Celovec



»Narave nismo prejeli v dar od staršev,
posodili so nam jo naši predniki!«

»Die Erde ist nicht unser Besitz,
wir haben sie nur von unseren Kindern geliehen.«


Koncertni spored / Programm
Plešem v luninem svitu Puebli
Obraz mojih gora Kičéji
Ta voda tekoča Návahi
Čez vodo Delavari
Zdaj gremo na jug Tevi
Praviš, naj orjem zemljo Vanapum
Zahvaljujemo se materi zemlji Irokézi

Šel bom Ivan Minatti


Moje drevo Andrej Kokot
Brezpotja Vanda Šega
Slutnja Andrej Kokot
Tu je moral biti hudič Tone Kuntner
Samotno je tod Ivan Minatti
Jutro Vanda Šega
Kako te gledam, zemlja Jože Udovič
Hrepenenje Vanda Šega

Vse pesmi prvič izvajane julija 2001 / Uraufführung Juli 2001



Bojan Glavina
Rodil sem se leta 1961 v glasbeni družini. Oče je bil klarinetist, mati pa učiteljica klavirja. Po prvem glasbenem šolanju v Ilirski Bistrici in kasneje na srednji glasbeni šoli na Reki sem se vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani in diplomiral iz orgel v razredu profesorja Huberta Berganta.

Poučujem klavir in korepetiram na Centru za glasbeno vzgojo Koper, koncertiram v raznih komornih zasedbah - ansambel Illyricus, trio Julius –, ukvarjam pa se tudi s publicistiko – glavni urednik glasbene revije »Primorska sozvočja«.

Moji prvi skladateljski »poskusi« so se pričeli pred štirimi, petimi leti, in sicer v obliki klavirskih skladbic za otroke. Kmalu potem so začela nastajati tudi krajša dela za druga glasbila in komorne zasedbe pa tudi za otroške in mladinske zbore.
Nastanek zborovskih skladb za zbor »Rož«

Ciklus pesmi na naravovarstveno tematiko je moj prvi večji »projekt« za mešani zbor in je moje prvo »raziskovanje« tega področja. Ustvarjati takšno glasbo je bil zame večkraten izziv: kako »ozvočiti« indijansko (pra)filozofijo narave oziroma njihovo čutenje narave, vesolja in smisla življenja, kako »uglasiti« zbor, da skozi sozvočja in harmonije jasno naslika te občutke in izrazi osnovno idejo o sožitju duha in materije.

Tudi pesmi z besedili slovenskih pesnikov so podobno naravnane, v večini pa prevladuje melanholija in tudi trpkost, pogojena s samo vsebino.

S svojim nerazumnim »civiliziranim« ravnanjem se človek čedalje bolj odmika od narave, jo zanika in s tem zanika tudi svoje bistvo, beži od samega sebe. In vendar globoko v nas ostaja hrepenenje po ljubezni, po lepem, po povezanosti z naravo. Ta večna želja živi v vsaki kulturni ustvarjalnosti, prav glasba pa lahko najgloblje zajame in izrazi človekovo bistvo.



Odgovor poglavarja Seattla
1855

Kako se da kupiti ali prodati nebo in toplota zemlje? Kaj takega nam je povsem tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista naša last, kako ju boste tedaj kupili?

Vsaka ped te zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva. Sokovi v drevesih so prežeti s spomini na rdečega človeka.

Ko mrtvi bledoličniki odidejo na sprehod med zvezde, pozabijo na zemljo, ki jim je dala življenje. Naši mrtvi nikdar ne pozabijo prelepe zemlje, kajti zemlja je naša mati. Del zemlje smo in ona je del nas. Dišeče trave so naše sestre; jelen, žrebec in veliki orel so naši bratje. Skalnati vršaci, sončniki pašniki, toplo ponijevo telo in človek spadajo v isto družino.

Svetlikajoča se voda, ki teče po brzicah in rekah, ni le voda, je kri naših prednikov. Ta voda je sveta, vsak odsev v bistrem jezeru pripoveduje dogodke in spomine iz življenja našega ljudstva. Žuborenje vode je glas očeta mojega očeta.

Reke so naše sestre, potešijo nam žejo, nosijo naše kanuje in hranijo otroke. Zato morate rekam izkazovati dobroto, kakršno izkazujete sestri.

Belemu človeku je kos zemlje enak kateremu koli kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in zemlji vzame vse, kar potrebuje. Zemlja mu ni mati, temveč sovražnica. Ko si jo podvrže, gre naprej. Zemljo jemlje svojim otrokom in ni mu mar. Grobove svojih očetov in zemljo, ki mu rojeva otroke, prepusti pozabi. Do matere zemlje in brata neba se vede kot do stvari, ki se dajo kupiti, naropati, prodati kot živina ali bleščeč nakit. Njegov pohlep bo zemljo uničil in za sabo pustil le razdejanje.

V mestih belega človeka ni mirnega kotička. Ni kraja, kjer bi se spomladi slišalo brstenje listja ali drget mušičjih krilc. Hrup žali moja ušesa. Le kaj velja življenje, če človek ne more slišati bokanja samotnega kozoroga ali nočnega prepira žab v močvirju? Indijanec ima rad mehki zvok vetra, ko se ta igra z barjansko gladino, in vonj pomladne sape, osvežene s popoldanskim dežjem in borovjem. Naše največje bogastvo je zrak. Vse živo si deli isti dih – žival, drevo, človek. Ta dih je potreben vsem. Beli človek pa ne opazi zraka, ki ga vdihuje. Neobčutljiv je za smrad, kot tisti, ki je že dolgo v smrtnem boju. Zrak je dragocen, vzdržuje vse živo in z njim deli svoj duh. Veter je mojemu dedu dal prvi dih in sprejel bo tudi njegov zadnji izdih. Zemljo varujte kot svetinjo, kot kraj, kamor boste hodili vdihavat veter, oslajen z vonjem poljskega cvetja.

Beli človek se mora do tukajšnjih živali vesti kot do svojih bratov! Divjak sem in ne razumem drugačnega življenja. Na prerijah sem videl na tisoče bizonov, ki jih je bledoličnik pustil za seboj, ko jih je postrelil z dirjajočega vlaka. Mi bizona ubijemo samo zato, da bi preživeli.

Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od silne duhovne osamelosti. Kar koli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Učite otroke, da imajo pod nogami pepel naših dedov. Da bodo spoštovali zemljo, jim povejte, da je bogata z življenjem prednikov. Svoje otroke učite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Če človek pljune na tla, pljune sam nase. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. To mi dobro vemo. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Vse je zvezano med sabo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Oskruniti zemljo pomeni oskruniti njenega stvarnika. Beli ljudje bodo izginili; morda celo prej kot druga plemena.

Le onečejajte si posteljo in neke noči se boste zadušili v lastnih iztrebkih. Ko boste izginjali, boste plameneli v ognju boga, ki vas je pripeljal sem in vam po nerazložljivi nakani dal oblast nad to zemljo in rdečim človekom. Taka usoda se nam zdi klavrna.

Ne razumemo, čemu pobijate bizone, čemu krotite divje konje, čemu je sredi gozda toliko človeškega vonja, čemu je pogled na zelene hribe pretrgan z govorečimi žicami. Kje so goščave? Ni jih več. Kaj je orel? Ni ga več.

Pravega življenja je konec. Začenja se boj za obstanek.


Odgovor poglavarja Seattla na zahtevo belcev, naj jim pleme Skvomiš proda zemljo in odide v rezervat (Leto 1855). Odlomek iz knjige »Kako naj vam prodamo modrino neba«, 3. izdaja, 1994

Marko Pogačnik

Zdravljenje zemlje in moč petja
Vsem nam je že jasno, da današnja civilizacija zelo škoduje tako zemlji kot naravi. Obstajajo pa še globlje poškodbe, katerih se komajda zavedamo. Mislim na poškodbe energijskih, čustvenih in duhovnih razsežnosti zemlje in narave. Navadno naravovarstveno prizadevanje pogosto nemočno obstoji pred grozečo katastrofo.

Moje izkušnje kažejo, da prav umetnost lahko ponudi orodja, s katerimi se da spopasti s takimi težavami in obnovitvi naravno harmonijo. Pri zdravljenju zemlje največ uporabljam umetnost skupinskega petja. S petjem se da najbolj vsestransko izraziti teža blokad in travm, ki pestijo kak kraj. Kolikor se skupina pevk in pevcev potrudi, da disharmonije tistega kraja »prevede« v harmonično petje, toliko se da kraju pomagati, da spet doseže ravnotežje.

Ni naključje, da narava nekaterim vrstam ptic narekuje, da nenehno pojejo. Harmonije krajinskega prostora je treba vsak trenutek obnavljati. Tudi izvirne kulture so petje gojile kot vsakdanjo dejavnost, da bi svojemu bivanju vtisnile pečat popolnosti.

Erdheilung und Kraft des Gesanges
Es ist schon längst erkannt, dass die Erde und die Natur durch die moderne Zivilisation stark belastet werden. Heute gibt es jedoch noch tiefgreifende Schäden, die kaum bemerkt werden.

Ich meine Schäden in den energetischen Emotionen und seelischen Bereichen der Erde und der Natur. Die herkömmliche Ökologie steht ratlos vor den sich anbahnenden Katastrophen.

Meine Erfahrung zeigt jedoch, dass die Kunst Werkzeuge liefern kann, durch die solche traumatischen Schäden gemildert oder sogar harmonisiert werden können. Bei der Erdheilung gebrauche ich vor allem das Werkzeug des Gruppengesanges. Durch den Gesang können ein Trauma und Blockaden eines Ortes am besten zum Ausdruck gebracht werden. Sie können aber auch in Harmonie übergeleitet werden, wenn sich die singende Gruppe bemüht, die Disharmonien des betreffenden Ortes in einen harmonischen Gesang zu verwandeln.

Es ist kein Zufall, dass die Natur manche Vögel ununterbrochen singen lässt. Die Harmonie des Landschaftsraumes soll in jedem Moment neu hergestellt werden.

Auch ursprünglich Kulturen haben den Gesang als ein Element des täglichen Lebens gepflegt, um ihrem Dasein den Hauch der Vollkommenheit einzuprägen.


Pueblo / pueblo
Plešem v luninem svitu
Udarce bobnov slišim,

slišim bobne.

Plešem na oblakih, na oblakih.
Zvončki mi na nogah zvenijo

kot mežikajoče zvezde,

peresa šumijo kot vetrovi,

ki brijejo čez travnato deželo.


Glasovi pevcev tam ob bobnih

so podobni gromu,

plešem na oblakih,

na oblakih, na oblakih!



Ich tanze im Mondlicht
Die Trommelschläge höre ich

ich höre Trommeln.

Ich tanze auf Wolken, auf Wolken.
Die Glöckchen an meinen Füßen klingen

wie flimmernde Sterne,

die Federn rauschen wie Winde,

die übers Grasland sausen.


Die Stimmen der Sänger dort bei den Trommeln

gleichen dem Donner,

ich tanze auf Wolken,

auf Wolken, auf Wolken!




Kičéji / Quiche
Obraz mojih gora
Moj glas

tvojim ustnicam,

obrazu govori:

daj mi trinajstkrat dvajset dni,

trinajstkrat dvajset noči,

da rečem zbogom

obrazu mojih gora,

obrazu mojih dolin,

kjer sem hodil

po vseh štirih koncih sveta

in iskal in našel

hrano,


da sem preživel.

Das Antlitz meiner Berge
Meine Stimme

spricht zu deinen Lippen,

deinem Antlitz:

gib mir dreizehn mal zwanzig Tage,

dreizehn mal zwanzig Nächte,

um Lebewohl zu sagen

dem Antlitz meiner Berge,

dem Antlitz meiner Täler,

wo ich ging

an alle vier Enden der Welt

und Nahrung suchte

und fand,

dass ich überlebt habe.

Návahi / Navajo
Ta voda tekoča
Ta voda tekoča! Ta voda tekoča!

Čeznjo blodi moj duh.

Ta voda široka! Ta voda široka!

Čeznjo blodi moj duh.

Ta voda pradavna! Ta voda pradavna!

Čeznjo blodi moj duh.



Du fließendes Wasser
Du fließendes Wasser! Du fließendes Wasser!

Über dich irrt mein Geist.

Du breites Wasser! Du fließendes Wasser!

Über dich irrt mein Geist.

Du uraltes Wasser! Du fließendes Wasser!

Über dich irrt mein Geist.



Delavari / Delawari
Čez vodo
Ko so se podivjane vode umaknile,

so Lenapi iz dežele želv

živeli v votlih hišah.

Tam zmrzuje,

kjer so prebivali,

tam sneži,

kjer so prebivali,

tam je viharno,

kjer so prebivali.

V teh severnih krajih

veliko govore

o blagih, toplejših deželah

z veliko jelenov in bizonov ...

Čez vodo,

čez zamrzlo morje so odšli,

po čudoviti, spolzki vodi,

po kamnito trdi vodi so šli,

po velikem,

od plime naraslem morju,

po morju, polnem školjk.

Tisti z zahoda prihajajo omahovaje,

visoko cenijo svoj stari dom

v deželi želv.

Über das Wasser
Als sich die wild gewordenen Wasser
zurückzogen,

lebten die Lenaps aus dem Schildkrötenland

in hohlen Häusern.

Dort friert es,

wo sie wohnten,

dort schneit es,

wo sie wohnten,

dort stürmt es,

wo sie wohnten.

In diesen nördlichen Gegenden

spricht man viel

von den milden südlicheren Ländern

mit vielen Hirschen und Büffeln ...

Über das Wasser,

über das gefrorene Meer sind sie gezogen,

über seltsames, glattes Wasser,

über steinhartes Wasser sind sie gegangen,

über ein großes,

vor Flut gestiegenes Meer,

über ein Meer voller Muscheln.

Die aus dem Westen kommen zögernd,

hoch schätzen sie ihr altes Heim

im Schildkrötenland.

Tevi / Tewa
Zdaj gremo na jug
V davnini, na severu,

leži zibel rojstva!

Tam žive naši predniki,

naš izvor vodi tja.


In vendar gremo zdaj na jug,

ker tam cveta rože oblakov,

tam se bliskajo strele,

tam padajo reke dežja!



Jetzt ziehen wir nach Süden
In der Vorzeit, im Norden,

liegt die Wiege der Geburt!

Dort leben unsere Ahnen,

unser Ursprung ist dort.


Und doch ziehen wir jetzt nach Süden,

denn dort blühen Wolkenblumen,

dort leuchten die Blitze,

dort fallen Flüsse von Regen!



Vanapumi / Vanapum
Praviš, naj orjem zemljo
Praviš, naj orjem zemljo,

naj primem za nož

in zarežem materi v prsi?

A tedaj, ko umrem,

mi ne bo dala počitka v svojih nedrjih.
Praviš, naj kopljem za kamni!

Naj ji sežem pod kožo do kosti?

A tedaj, ko umrem,

ne bom mogel v njeno telo,

da se znova rodim.
Praviš, kosim naj travo,

jo posušim in prodam,

da bom bogat kot beli ljudje!

A kako naj si drznem

materi odrezati lase?

Du sagst, ich soll das Land pflügen
Du sagst, ich soll das Land pflügen,

ich soll zum Messer greifen

und meiner Mutter in die Brust schneiden?

Doch wenn ich sterbe,

wird sie mich nicht an ihrem Busen
ruhen lassen.
Du sagst, ich soll nach Steinen graben!

Ich soll ihr unter die Haut an die Knochen


greifen?

Doch wenn ich sterbe,

werde ich nicht in ihren Leib hineinkönnen,

um wiedergeboren zu werden.


Du sagst, ich soll Gras mähen,

es trocknen und verkaufen,

um reich zu werden wie die weißen Männer!

Doch wie darf ich es wagen,

der Mutter das Haar abzuschneiden?

Irokei / Irokesen
Zahvaljujemo se materi zemlji
Zahvaljujemo se materi zemlji,

ki nas hrani.


Zahvaljujemo se rekam in potokom,

ki nam dajejo vodo.


Zahvaljujemo se zeliščem,

ki nam poklanjajo zdravilne moči.


Zahvaljujemo se grmovju in drevesom,

ki nam podarjajo sadove.


Zahvaljujemo se vetru,

ki odganja bolezni.


Zahvaljujemo se luni in zvezdam,

ki nam po sončnem zahodu osvetljujejo noč .


Zahvaljujemo se staremu očetu Henoju,

ki nas ščiti in nam poklanja dež.


Zahvaljujemo se soncu,

ki prijazo na zemljo zre.


Zahvaljujemo se Velikemu duhu,

ki v sebi hrani vse dobro

in vse vodi za blagor svojih otrok.

Wir danken Mutter Erde
Wir danken Mutter Erde

die uns nährt.


Wir danken den Flüssen und Bächen,

die uns Wasser geben.


Wir danken den Kräutern,

die uns Heilkräfte spenden.


Wir danken den Büschen und Bäumen,

die uns Früchte schenken.


Wir danken dem Wind,

der die Krankheiten vertreibt.


Wir danken dem Mond und den Sternen,

die uns nach Sonnenuntergang


die Nacht erhellen.
Wir danken Großvater Heno,

der uns beschützt und uns Regen schenkt.


Wir danken der Sonne,

die freundlich auf die Erde blickt.


Wir danken dem großen Geist,

der das Gute in sich birgt

und alles lenkt zum Wohl seiner Kinder

Ivan Minatti
Šel bom
Šel bom,

med visoke majske trave bom šel.

Trave so lepe,

trave so dobre,

trave so zdrave,

trave imajo svojo modrost,

prastaro modrost zemlje.
Šel bom med visoke majske trave.

Trave so pokončne

in pokonci umirajo,

trave niso ljudje,

med travami je vse razumljivo

in preprosto

kot tekanje mravelj

in prizadevanje žuželk


– še smrt,

trave imajo veliko dušo

in mehke mehke zelene roke.
Šel bom

in se mednje vrgel na obraz.



Gehen will ich
Gehen will ich,

unter die hohen Maigräser gehen will ich.

Gräser sind schön,

Gräser sind gut,

Gräser sind gesund,

Gräser haben ihre Weisheit,

die uralte Weisheit der Erde.
Ich will unter die hohen Maigräser gehen.

Gräser sind aufrecht

und sterben aufrecht,

Gräser sind keine Menschen,

unter Gräsern ist alles begreifbar

und einfach

wie das Laufen der Ameisen

und das Bemühen der Insekten

– sogar der Tod,

Gräser haben eine große Seele

und weiche, weiche, grüne Hände.
Ich will zu ihnen

und mich unter ihnen aufs Gesicht werfen.



Andrej Kokot
Moje drevo
Na robu pašnika

moje mladosti stoji

mogočno in čvrsto drevo.

Vendar ga nisem jaz zasadil,

ne moj oče,

ne moj ded.

Morda ga je zasadil veter,

veverica ali ptica,

bog ve kdaj,

davno pred nami …


Že kot otrok

sem lezel v njegovo naročje,

se pred žgočim soncem

zatekal v njegovo senco,

ob nevihtah

pod njim našel zavetje.

Razumevajoče je

poslušalo moje besede,

vesele ali žalostne.
Svoje drevo

sem pokazal sinu,

zanj vedo tudi moji vnuki,

poznajo njegovo ime

in vedo za njegovo dobroto.

Mein Baum
Am Weiderand

meiner Jugend steht er,

ein mächtiger und fester Baum.

Doch nicht ich habe ihn gepflanzt,

nicht mein Vater,

nicht mein Großvater.

Vielleicht hat ihn der Wind gepflanzt,

ein Eichhörnchen oder Vogel,

Gott weiß wann,

lange vor mir „.


Schon als Kind

lag ich in seinem Schoß,

flüchtete mich vor der brennenden Sonne

in seinen Schatten,

fand bei Gewittern

unter ihm Unterschlupf.

Verständnisvoll

lauschte er meinen Worten,

ob fröhlich oder traurig.
Meinen Baum

zeigte ich meinem Sohn,

ihn kennen auch meine Enkel,

sie kennen seinen Namen

und wissen von seiner Güte.

Vanda Šega
Brezpotja
Na brezpotjih

so najlepše steze,

v mah in listje

potopljene.


Na brezpotjih

so najlepše pesmi

slavčkov, žab

in vetra.


Na brezpotjih

so najlepše misli

o miru, soncu

in ljubezni.



Im Weglosen
Im Weglosen

gibt es die schönsten Pfade,

versunken

in Moos und Laub.


Im Weglosen

gibt es die schönsten Lieder

von Nachtigall, Frosch

und Wind.


Im Weglosen

gibt es die schönsten Gedanken

an Friede, Sonne

und Liebe.



Andrej Kokot
Slutnja
Moja zemlja se pogreza

v neskončno brezno.

Nihče več ne ustavi

te deroče gmote,

ki beži pred težo črnih sil.
Le slutnja

mi ostaja, da bo

maščevalno potegnila

za seboj vse,

ki smo se odrekli

njeni veliki ljubezni.



Ahnung
Meine Erde versinkt

in einem unendlichen Abgrund.

Niemand hält diese reißende

Masse mehr auf, sie flieht

unter dem Gewicht schwarzer Mächte.
Nur die Ahnung

bleibt mir, dass sie

rachsüchtig alle

hinter sich herzieht,

uns, die wir abgesagt haben

ihrer großen Liebe.



Tone Kuntner
Tu je moral biti hudič
Tu je moral biti hudič.

Od tod


je moral človek bežati.

Ni mogel več dihati

s polnimi pljuči,

ne klubovati,

obstati.
Svet je razpadel v prazen nič.

Ubite so sanje

in misli in čuti.

Nekdo je ukazal

izbrisati vse,

podreti,


izruti, zasuti.

Hier muss der Teufel gewesen sein
Hier muss der Teufel gewesen sein.

Von hier


musste der Mensch fliehen.

Er konnte nicht mehr atmen

mit vollen Lungen,

nicht mehr trotzen,

nicht bestehen,
Die Welt zerfiel in ein leeres Nichts.

Gemordet sind Träume

und Gedanken und Sinne.

Jemand gab den Befehl:

alles auslöschen,

einreißen,

ausmerzen, zuschütten.

Ivan Minatti
Samotno je tod
Samotno je tod.

Kam naj grem?

Toliko ljudi je.

Z zlatom v o

eh,

s kamnom v rokah,



s srcem iz drobiža,

z medenimi usti.

Kam naj grem?

Rožam je tod tesno

in drevesa

hlipajo za zrakom.


Bose noge

ne vedo več za skrite steze

v travi,

mrtva pada pesem

pticam iz grl

– ptice ne znajo gnezditi

na vejah traverz,

na steblih žerjavov –,

reka mrmra

temno pesem

in oči rib

so tope od groze.


Tesnobno je tod.

Vzel bom za roko

rože, drevesa,

ptice in ribe,

vse dobre, majhne stvari –

a kam naj gremo?

Kam?

Einsam ist es hierorts
Einsam ist es hierorts.

Wohin soll ich gehen?

So viele Menschen gibt es.

Mit Gold in den Augen,

den Stein in den Händen,

das Herz aus Kleingeld,

mit Honigmündern.

Wohin soll ich gehen?

Den Blumen ist es hierorts eng

und die Bäume

lechzen nach Luft.
Bloße Füße

wissen nicht mehr um verborgene Pfade

im Gras,

tot fällt das Lied

den Vögeln aus den Kehlen

– die Vögel wissen nicht zu nisten

auf den Zweigen der Traversen,

auf den Stängeln der Kräne –,

der Fluss murmelt

ein dunkles Lied

und die Augen der Fische

sind stumpf vor Grauen.


Angst herrscht hierorts.

Ich will die Blumen,

Bäume, Vögel und Fische

an die Hand nehmen,

alle guten, kleinen Dinge –

doch wohin sollen wir gehen?

Wohin? Vanda Šega
Jutro
Jutro prihaja prek barja,

tiho,


po prstih,

kot sanje.


Včeraj tu v noč je zaspala

jata utrujenih ptic.

V trsju se zibljejo

bela jim krila

in ena sama ljubezen

je njihov ščebet.


Sonce požene jih kvišku,

visoko,


med siva dvigala.
Pesem ljubezni

odzvanja kot jok,

nemirni so krogi letenja.
Med njihova gnezda

je človek,

kot bog,

posadil le svoja hotenja.


Jutro prišlo bo prek barja,

tiho,


po sivem asfaltu.

Tiho,


brez ptic,

ker vzeli smo dom jim

in sanje.

Der Morgen
Der Morgen kommt übers Moor,

leise,


auf Zehenspitzen,

wie ein Traum.


Gestern ist hier ein Schwarm müder Vögel

in die Nacht entschlafen.

Im Schilf wiegen sich

ihre weißen Flügel

und eine einzige Liebe

ist ihr Zwitschern.


Die Sonne treibt sie empor,

hoch,


unter die grauen Fahrstühle.
Das Lied der Liebe

klingt nach wie Weinen,

unruhig sind die Kreise des Fliegens.
Zwischen ihre Nester

hat der Mensch,

wie ein Gott,

nur sein Wollen gepflanzt.


Der Morgen kam übers Moor,

leise,


über grauem Asphalt.

Leise,


ohne Vögel,

denn wir haben ihnen ihr Heim genommen

und ihren Traum. Jože Udovič
Kako te gledam, zemlja
Kako te gledam, zemlja,

v valujoči luči večera,

drhtim ob tvojih klicih

in trpki okus poslavljanja

mi zaliva usta dan za dnem.
Tvoje oko sem, tvoje srce,

tvoja duša, tvoj spomin,

v meni se razpenjajo tvoje mavrice,

v meni gledajo oči mnogih src.


V sebi nosim šumenje gozdov,

ki jih že davno ni več,

in vonj pokošene trave,

v njem se druži

cvet in smrt.

Wenn ich dich sehe, Erde
Wenn ich dich sehe, Erde,

im wallenden Abendlicht,

erbebe ich vor deinen Rufen

und bitterer Abschiedsgeschmack

wässert mir den Mund Tag um Tag.
Dein Auge bin ich, dein Herz,

deine Seele, dein Gedächtnis,

in mir spannen sich deine Regenbogen,

in mir schauen die Augen vieler Herzen.


In mir trage ich das Rauschen der Wälder,

die es schon längst nicht mehr gibt,

in ihm vereinen sich

Blüte und Tod.



Vanda Šega
Hrepenenje
Hrepenim po razkošju trav

in vonju zemlje,

po dotiku neba z zelenimi vrhovi,

po žareči krogli,

ki počasi tone v mrak.

Hrepenim.

Duši nas beton,

strašijo nas bombe,

preganja nas življenje.

Hitimo


od včeraj v jutri.

Rušim se.

Z ostanki srca hrepenim

po razkošju trav

in vonju zemlje ...

Sehnsucht
Ich sehne mich nach der Fülle der Gräser

und dem Duft der Erde,

nach der Berührung des Himmels
mit den grünen Wipfeln,

nach der glühenden Kugel,

die langsam in die Dunkelheit sinkt.

Ich sehne mich.

Uns erstickt der Beton,

uns schrecken die Bomben,

uns verfolgt das Leben.

Wir hasten

vom Abend in den Morgen.

Ich stürze nieder.

Mit den Resten des Herzens sehne ich mich

nach der Fülle der Gräser



und dem Duft der Erde ...



Yüklə 145,69 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2020
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə