Javna razprava

Zveza kul-turnih druš-tev Slovenije

Dobro bi bilo zapisati, da ljubiteljska kulturna društva sodijo v nevladni sektor in ga pravno obvezujejo enaka pravila.

Netočna je opredelitev ljubiteljske kulture kot »neke vrste vstop-no kulturno okolje« oz. »brušenje talentov za prestop v polje pok-licne kulture«.Že več stoletij je jasno, da je vloga ljubiteljske kul-ture »družbeno-integrativna funkcija«.

Str. 44 – izpadel je Zakon o ljubiteljski kulturi.

Opredelitev ljubiteljske kulture, zapisana v delovnem osnutku Za-kona o ljubiteljski kulturi, ki smo jo lani poleti izročili ministrstvu in iz katere je mogoče dopolniti besedilo osnutka: (osnovna nače-la oz. narava ljubiteljske kulturne dejavnosti)

»Ljubiteljska kulturna dejavnost :

- je odprta in demokratična oblika kulturnega delovanja in ust-varjanja, ki vsakomur zagotavlja možnost, da se svobodno, v skladu s svojo voljo in talentom vključuje v aktivno umetniško oz. kulturno ustvarjanje;

- se izvaja praviloma neprofitno in jo izvajajo ustvarjalci, za ka-tere praviloma izvajanje dejavnosti ni zaposlitev in ki za svoje de-lo praviloma ne prejemajo plačila;

- je (obvezen) del lokalnih kulturnih programov, njeni program pa morajo biti dostopni na ravni vsake lokalne skupnosti;

- je (obvezen) del nacionalnega kulturnega programa, njeni pro-grami pa morajo biti dostopni na ravni države.«

Pripomba je upoštevana v širšem pomenu, saj je v osnovi mogoče reči, da je prav- zaprav vse, kar ne sodi v javni sektor, nevladni sektor, vendar so med npr. zasebnim (profitnim) in zasebnim neprofitnim, a vendar poklicnim sektorjem, ki deluje in je organiziran v skladu s širše uveljavljenimi pravili in merili za nevladni sektor in na tretji strani s sektorjem ljubiteljske kulture, ki praviloma deluje neprofitno in nepo- klicno, zelo velike razlike, ki jih ob pomanjkanju drugih boljših nazivov pač že tra- dicionalno imenujemo, kot jih imenujemo.
Vsekakor NPK zelo poudarja »družbeno-integrativno funkcijo« ljubiteljske kulture, vendar za mnoge mlade – zlasti iz krajev z manj poklicne kulturne ponudbe -gotovo velja tudi to, da gre za pomembno vstopno točko ali, če kdo to tako imenuje, »polje inkubacije« . Tega ne smemo zanemariti!
Pripomba se na tem mestu upošteva, na več drugih pa je omenjeni zakon sicer že bil naveden.
Vse to je načeloma sprejeto, v največji meri na podoben način že zapisano tudi v NPK in bo upoštevano v predlogu Zakona o ljubiteljski kulturi.

4.

Zveza kul-turnih društev Maribor

NPK si daje veliko opraviti s vprašanjem, kako organizirati t.i. NVO v kulturi, medtem pa je ljubiteljska kultura že stoletje dobro povezana v zveze kulturnih društev na občinski, regijski in držav-ni ravni, česar pa dokument ne upošteva in nikjer ne omenja Zve-ze kulturnih društev Slovenije, katere vloga je sicer v dobršni me-ri 'podržavljena' v JSKD, a je seveda ohranila tudi svojo avtonom-nost in reprezentativnost. Morda je razlog v zmotnem zamenjeva-nju vloge ZKD in JSKD, kar pa se v takem dokumentu kot je NPK ne bi smelo dogajati.

Pripomba je upoštevana; domneva o morebitni zamenjavi med JSKD in ZKD pa zagotovo nikakor ne drži.

3.7 ZASEBNI SEKTOR

1.

Asociacija

Str. 24: Definicija zasebnega sektorja v kulturi

Opozarjamo na kontradikcijo pri primerjavi nevladnega neprofit-nega zavoda in zasebnega profitnega zavoda. Kot ministrstvo ugotavlja je prvi neprofiten, drugi ustvarja dobiček. Enačenje to-rej nikakor ni na mestu, predvsem pa je ključno, kako razumemo njihovo vlogo pri produkciji kulturnih presežkov skladno z pre-verljivimi standardi umetniškega ustvarjanja in dokazovanju de-lovanja v javnem interesu.

Pripomba ni povsem razumljiva, saj v okviru opredelitve zasebnega sektorja NPK ne govori o kakršnihkoli zasebnih profitnih zavodih, temveč govori o podjetjih oz. gos- podarskih družbah (npr. d.o.o.) in o samostojnih podjetnikih itd.

2.

Združenje lastnikov starin Slove-nije

Lastnikov zasebnih zbirk premične kulturne dediščine osnutek NPK sploh ne omenja, četudi gre v več primerih za zbirke, ki so odprte za javnost in mednarodno odmevne, pogosto pa bogatijo tudi razstave javnih muzejev (npr. Poti Samurajev v Narodnem muzeju leta 2017).

Pripomba je upoštevana.

3.

Vojni muzej Logatec

Muzejska stroka mora sprejeti preprosto dejstvo, da je varovanje premične kulturne dediščine mogoče tudi v zasebnih muzejih (na-vsezadnje so mnogi svetovni muzeji zasebni in ne javni). Misel-nost, da obstaja zgolj državno institucionalno varstvo premične kulturne dediščine v javnih muzejih, ni utemeljena.

Nedvomno je potrebna razmejitev med javnimi in zasebnimi muzeji. Če muzeje med seboj skušamo kar teoretično izenačiti, potem bo treba tudi vse muzeje enako financirati, sicer bi sede- javnost javnih muzejev štela kot podprta z nedovoljeno državno pomočjo. Ne smemo tudi pozabiti, da so, zgodovinsko gledano, javni muzeji nastali iz zasebnih zbirk!

Vsekakor drži, da je širše gledano tudi zasebno zbirateljstvo v javnem interesu. Po- membno bo oblikovati standarde, ki bodo opredeljevali, pod kakšnimi strokovnimi pogoji so zasebne zbirke primerljive z javnimi, ki jih urejajo zakonski predpisi. To je tudi praksa v tujini, kjer so zasebni zbiratelji zaradi finančnega interesa pogosto celo strožji kot upravitelji javnih zbirk.

Ta razmejitev v osnovi obstaja, kajti muzeji, ki delujejo kot javni zavodi, so bili na- čeloma ustanovljeni na osnovi domneve, da obstaja javni interes zanje; medtem ko lastnike zasebnih muzejev verjetno v večini primerov »žene« zbirateljska strast ali tudi domneva možnosti dobička ali vsaj preživetja. Res pa je, da se lahko naknadno izkaže, da tudi tak zasebni muzej izpolnjuje merila javnega interesa, in dobi konce- sijo za delovanje na način javne službe ali na osnovi volila ali odkupa preide v last države ali lokalne skupnosti.