Podatki o diplomski nalogi


Prestopniško in odklonsko vedenje mladih



Yüklə 0,66 Mb.
səhifə3/16
tarix01.01.2018
ölçüsü0,66 Mb.
#36668
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   16

1.2Prestopniško in odklonsko vedenje mladih

1.2.1Oblike odklonskega vedenja


Žmuc-Tomorijeva v svoji knjigi Pot k odraslosti (1983: 89) pravi: ˝S prestopniškim vedenjem se povezujejo tudi druge oblike odklonskega vedenja, ki sicer niso omejene z zakonom, vendar kažejo na slabšo prilagojenost posameznika in na njegovo neusklajenost z okoljem.˝

Zato bom na tem mestu naštela in na kratko opisala še druge oblike odklonskega vedenja mladih, ki jih v svoji knjigi opisuje Tomorijeva.



Laž

Po mojem mnenju je ta oblika vedenja ena najbolj pogostih pri ljudeh. Občutek za resnico, postavljanje meja med resničnostjo in domišljijo, med tistim kar bi lahko bilo in tistim kar v resnici je, vse to otrok spoznava postopoma skozi vzgojo. V predšolskem obdobju se otroške besede večinoma ne ujemajo z odraslo predstavo resnice, vendar temu še ne moremo reči laž. Otrok določene stvari reče oziroma misli, da so resnične, čeprav niso, in to seveda ni laž, to je le otrokova predstava resnice. Ko pa otrok vstopi v obdobje šolanja in se začne stvari okoli sebe zavedati, takrat začne ločevati med resnico in neresnico. In takrat lahko govorimo o laži. Z njo si najpogosteje želi pridobiti ugled in občudovanje s strani vrstnikov ali pa se želi izogniti kaznovanju, ki bi ga doletelo zaradi določenega neuspeha ali dejanja.



Kraja

Tudi tukaj gre proces podobno kot pri laži. Seveda pri majhnem otroku ne govorimo o kraji, saj le-ta vzame stvari, ki si jih želi, ne da bi vedel, da tega ne sme. Starejši otroci pa se nemoralnosti kraje že zavedajo, vendar so njihovi motivi drugačni. Ti kradejo stvari, za katere vedo, da jih drugače ne bodo imeli. Pri otrocih, ki prihajajo iz slabše materialno in socialno situiranih družin je motiv, ki jih običajno žene h kraji enakovrednost in upoštevanje v družbi vrstnikov. Otroci, ki pa poleg tega izhajajo še iz okolja, kjer so tudi moralne vrednote nepomembne, si tujo lastnino prisvajajo tudi takrat, ko bi jo lahko dobili na kak moralno sprejemljiv način. Kraja se pojavi kot znak čustvene prikrajšanosti in pomanjkanja občutka naklonjenosti in sprejetosti.



Razdiralnost

To je znak destruktivnih nagnjenj, skozi katerega otroci izražajo svoja negativna čustva. Je znak nemoči, saj otrok ne zna drugače sprostiti svojih silovitih čustev. Razdiralnost je kljub negativnemu prizvoku lahko boljša od zadrževanja negativnih čustev kot sta jeza in razočaranje v sebi. Če otrok ne sprosti negativnih čustev, ki jih občuti lahko to naredi v njegovi duševnosti nepopravljivo škodo. Po drugi strani pa, če se otrok odziva razdiralno tudi na najmanjše čustvene obremenitve ali pa je to celo njegov splošen način vedenja, kot zavestno razdiranje, škodovanje in uničevanje, potem je nekaj hudo narobe v njegovem čustvenem doživljanju.



Agresivnost

Je načeloma afektivna in čustva, ki vodijo dejanja agresivnosti niso posebno globoka in zaostrena. Tako kmalu pride do preobrata po katerem pa ne ostajajo neke trajne zamere in užaljenost. Če pa je mladostnik ne le agresiven, ampak tudi nasilen in z nasiljem rešuje notranje konflikte in prizadetost pa je to lahko velik in resen problem.



Beg od doma

Je največkrat odziv na družinske spore ali strahu pred kaznijo. To so običajno kratkotrajni pobegi. Ko mladostnik ugotovi, da še ne more skrbeti sam zase, se običajno vrne domov. Zanemarjeni otroci pa želijo s pobegom iztržiti skrb staršev, njihovo pozornost in naklonjenost. Ti pobegi se morajo jemati bolj resno in zahtevajo večjo pozornost (Žmuc-Tomori, 1983: 89–96).


1.2.2Dejavniki, ki sprožajo deviantnost in delinkventnost


Tako kot je običajno pri vseh pojavih obstaja tudi tukaj več različnih pojmovanj, različnih ljudi. Čeprav so nekatere točke v bistvu podobne in zajemajo podoben dejavnik. V nadaljevanju bom navedla tri različne opredelitve dejavnikov, ki sprožajo deviantnost, treh različnih strokovnjakov. Šeparović je svojo definicijo dejavnikov, ki povzročajo razvoj deviantnosti in delinkventnosti napravil na podlagi dejavnikov, ki jih je faktoriziral v skupine:

  1. ˝univerzalni faktorji: splošna nestabilnost, ogrožanje splošnih moralnih in etičnih vrednot,

  2. somatski in psihološki faktorji: dednost, inteligentnost, karakter, emocionalnost,

  3. faktorji fizičnega okolja: klima, urbano okolje,

  4. faktorji družinskega okolja: nezaželen otrok, motena družina, emancipirana mati, komunikacijski vzorci in struktura družina,

  5. faktorji šolskega in profesionalnega okolja, socialni odnosi, pripadnost, norme,

  6. oblike zabave: neorganiziran prosti čas, družba, vpliv sredstev masovne komunikacije, hedonizem,

  7. ekonomski faktorji: razsipništvo,

  8. drugi faktorji: alkoholizem, narkomanija˝ (Šeparović, 1981: 220).

Skalar prav tako meni, da deviantnosti in delinkventnosti ne gre pripisati enemu samemu vzroku, ampak da jih obstaja več in da delujejo hkrati. Skalar (1987: 18–31) prav tako pravi, da je mladostnik lahko žrtev okolja, v katerem živi in družine ali pa, da disocialno vedenje nastaja zaradi osebnostne motnje ali umskega primanjkljaja. Dejavnike, ki naj bi povzročali disocialno ali deviantno vedenje, išče v ˝mladostnikovi osebnosti, dispozicijah, naravnanostih za drugačno vedenje, prikrajšanost v otroški dobi, pogojih in okoliščinah, razlikah med željami in možnostmi, funkcionalnih vzgojnih vplivih, socialnih dražljajih, socialni integraciji in neznanju oziroma nepoučenosti, mladostnikovem notranjem konfliktnem stanju, odklonilnem odnosu, pomanjkanju interesov in motnji identitete.˝

Dr. Majda Pšunder je v svoji knjigi Dijaški dom, mladostnik in odklonskost (1992: 86,87) prav tako debatirala o vzročnih dejavnikih, ki naj bi vplivali na razvoj deviantnega in delinkventnega vedenja. Ker je knjiga ne le teoretične, ampak tudi empirične narave, saj so napravili raziskavo na domskem področju, so želeli raziskati posebej izbrano skupino vrstnikov. In ker jim ni bila znana še nobena raziskava na tem področju so vzročne dejavnike izbrali sami in se tako niso naslanjali na nobeno že o tem znano tezo. Po njihovem mnenju je vedenje mladostnikov v adolescenci tesno povezano z dogajanji v družini. Menijo pa tudi, da so dejavniki odvisni tudi od vplivov širšega socialnega okolja. Zato se jim zdi, da na odklonsko in delinkventno vedenje mladostnikov najbolj neposredno vplivajo družina, individualne posebnosti mladostnika, socialno okolje in institucija, v katero so nameščeni.


1.2.3Obravnavanje odklonskega vedenja otrok in mladostnikov


Odklonsko vedenje mladostnikov se obravnava na dveh ravneh, in sicer kot pravno delovanje, kjer se mladoletniško prestopništvo obravnava kazenskopravno, ali pa izvensodno, upravno in drugo strokovno obravnavanje odklonskega vedenja, kjer mladostnikov ne obravnavajo sodišča, ampak socialne službe. Za moje delo je bolj zanimiva druga vrsta prej omenjenih obravnav, saj v Vzgojni zavod Slivnica nameščajo večinoma manj prilagojene mladostnike s čustvenimi in/ali vedenjskimi motnjami, in ne mladostnike, storilce kaznivih dejanj. Na tem mestu bi omenila pomanjkljivo opredelitev slovenske zakonodaje, kaj spada pod obravnavo socialnih služb, ki v enem izmed členov Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih zapoveduje, da se v vzgojni zavod lahko odda otroka zaradi osebnostne in vedenjske motenosti, ki bistveno ogroža njegov zdrav osebnostni razvoj. To je zelo široka opredelitev, pod katero menim, bi lahko uvrstili ogromno najstnikov, adolescentov, ki se v tem obdobju srečujejo z velikimi izzivi in zaradi katerih včasih ravnajo neprimerno, ne pomeni pa to avtomatsko, da so čustveno in vedenjsko tako neprilagojeni, da bi zaradi tega morali zapustiti svoje matično okolje in oditi v zavod. Torej po vsem tem sodeč menim oziroma se strinjam z Čončevim mnenjem, da je pravna ureditev o obravnavanju otrok in mladostnikov z odklonskim vedenjem zelo skromna, pomanjkljiva in predvsem nenatančna. Največji problem predstavlja dejstvo, da je obravnava v socialnem skrbstvu koliko toliko urejena le za tiste, ki naj bodo ali so bili oddani v vzgojni zavod zaradi osebnostne ali vedenjske neprilagojenosti v vseh ostalih primerih pa se socialni delavci ravnajo le po načelih stroke, brez pravne podlage (Čonč 1986: 31–38). Vse to pa vodi v slabše varovanje pravic otrok in mladoletnikov. Pereča tema te dni. V vodo je padlo upanje na boljši položaj otrok. Referendum je padel. Zgleda, da je naša družba še vedno tako zelo konzervativna in predvsem ozkogledna. Menim pa tudi, da so ljudje bili o podrobnostih predloga o novem Zakonu o družinskih razmerjih zelo slabo poučeni. Kot ˝ovce˝, če se lahko tako izrazim, so sledili mnenjem in očitkom, ki so jih slišali od prijateljev, znancev, družinskih članov, nekateri celo od duhovnikov. Bega me spoznanje, da živim po eni strani v tako zelo moderni dobi, kjer si ne predstavljamo več življenja brez televizije, mobitela, avta in invazije trgovin, po drugi strani pa tako zelo, zelo zaprti družbi, kjer ljudje ne sprejemajo ničesar, kar je drugačno. In na koncu seveda, kot vedno, nastradajo najbolj nedolžni, otroci.

Yüklə 0,66 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   16




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin