Udk 811. 163. 6'36(091): 929 Janežič A. 929 Škrabec S. Alenka Valh Lopert

UDK 811.163.6'36(091):929 Janežič A. :929 Škrabec S.

Alenka Valh Lopert

Pedagoška fakulteta, Maribor

STANISLAV ŠKRABEC O 8. IZDAJI
JANEŽIČEVE SLOVENSKE SLOVNICE
Osma, predelana izdaja Janežičeve Slovenske slovnice je izšla v Celovcu leta 1900. Priredil jo je, kot pravi Škrabec, “vedno pridni gospod dr. Sket”. Škrabec ni podajal kritike celotne Janežičeve slovnice, opozarjal pa je na odstopanja od ustaljene rabe in od etimologije. Podrobneje je obravnaval problematiko glasoslovja, oblikoslovja in besedotvorja.
The eighth, modified, edition of Janežičʼs Slovene grammar was published in Klagenfurt in 1900. It was adapted, in Škrabecʼs words, by “the ever diligent Mr. Sket.” Škrabec did not present a critique of the entire Janežičʼs, but, rather, he pointed out the deviations from the established usage and from the etymology. He treated more thoroughly the issues of phonology, morphology, and word derivation.
O Uvod
Škrabčeva ocena 8., predelane izdaje Slovenske slovnice Antona Janežiča, namenjene srednjim šolam, ki je izšla v Celovcu leta 1900. Natis­nila in založila jo je tiskarna Družbe sv. Mohorja. Tudi to izdajo, kakor že od 6. izdaje l. 1889 dalje, je priredil, “vedno pridni gospod dr. Sket” (JD, 420). J. Sket se je pri predelavi te slovnice opiral na M. Pleteršnika, na Škrabčeve nasvete in Levčev Pravopis. J. Sket se je pri tem držal naslednje­ga vodila: “V vseh stvareh nisem mogel sprejeti novih pravopisnih stvarij, ker je marsikaj dvomljivo; in šola bodi konservativna in ne begaj učencev z oblikami, ki niso sploh v pisavi navadne. Jaz sem tedaj hodil srednjo pot, in upam, da nisem preveč grešil.” (JD, 420.)
1 Janežičeve slovnice
A. Janežič je prvič izdal slovnico v slovenskem jeziku leta 1854 v Celovcu z naslovom Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence.¹ Slovnica je doživela skupaj 10 izdaj. Od 2. do 5. izdaje jo je še uredil A. Janežič, z naslovom Slovenska slovnica za domačo in šolsko rabo (2. izdaja, 1863; 3. izdaja, 1864; 4. izdaja, 1869; 5. izdaja, 1876). Od 6. izdaje dalje jo je urejal J. Sket, in sicer z naslovom A. Janežičeva slovenska slovnica: za srednje šole (6. izdaja, 1889; 7. izdaja, 1894; 8. izdaja, 1900; 9. izdaja, 1906; 10. iz­daja, 1911).
2 A. Janežičeva slovenska slovnica: za srednje šole (1900, 8. izd.)
Slovnica iz leta 1900 ima poglavja Glasoslovje (3–25), Oblikoslovje (26–123), Besedotvorje (124–169), Skladnja (168–276), O stihotvorstvu (277–286), temu pa sledijo še Doklada, Pismo cirilsko in Imena pisateljev in druge kratice (287–288). Škrabec jo je kritično obravnaval v Cvetju XVIII (1900), zv. 8–11; (1901), zv. 12, in XIX (1901), zv. 1, 3–4, 5, 6; (1902), zv. 8–10. V svoji oceni ni podajal kritike celotne slovnice, opozarjal pa je na odstopanja od ustaljene rabe in od etimologije (JD 4, 603).



¹ Podrobneje je o 1. izdaji pisal J. Toporišič. Slavistična revija, letnik 44/1996, št. 3, 307–316.

118 Škrabčeva misel V

3.1 Glasoslovje
3.1.1 Izgovor črke l kot l
Osrednjo pozornost je S. Škrabec namenil pregledu glasoslovja, zlasti iz­govoru črke l kot l v položaju ne pred samoglasnikom. V dotlejših izdajah se je namreč razlagal “krivi nauk”: “Govori tedaj: dolg, rodilnik, delal itd., ne: dovg, rodivnik, delav itd.” (JD, 420.) V 8. izd. pa je Sket “opustil kate­gorični imperativ ter skuša vsaj objektivniše govoriti o tej stvari” (JD 2, 420). Pri izgovoru trdega l je Sket sicer navedel, da se “trdi, poljskemu ł odgovarjajoči l, kateri se kakor v(u) izrekuje, in sicer v: a) koreniki pred so­glasniki, na pr. dolg = dovg ... tkalec = tkavec; b) na koncu besede, na pr. dal = dav ...” (6), vendar je J. Sket dodal: “V olikanem govoru se trdi l iz­govarja navadno kakor srednji t. j. nemški ali latinski l; na pr. dolg, žolna, jabolko; tkalec, poslušalec; dal, bil, sul, nesel, rekel; topel, mrzel.” Med primeri je S. Škrabec izpostavil samostalnik poslušalec, ob katerem je doka­zoval, da je bil s tem J. Sket na strani F. Levca in “nove struje”, ki je hotela ponemčiti slovensko izreko. Škrabec je menil, da njegovega nauka o izreki še nihče ni ovrgel in ga tudi nihče ne bo, ker “je zidan na skalo, zgodovino jezika, ne na pesek domišljavega etimologiziranja”. (JD 2, 421.)
Pravilnost svojega stališča je Škrabec izvajal tudi iz Slomškovega pri­poročila za izgovor črke l, saj mu je Slomška v ponovno branje priporočal tudi F. Ilešič, ki je imel drugačne poglede kot S. Škrabec. A. M. Slomšek: “… posebno pa l v sredi ne kakti v ali pred soglasnikom kakti l izrekovati; skoncoma glagolov pa al–av – il–iu; al–ov; el–ev po naše glasimo. Dolensko: delao–à, Marburško: delav (delal) nam ne bodi domače.” To Škrabcu, potr­juje, da je o tem Slomšek mislil enako kot on (JD 2, 421).
3.1.2 “l–ova čistôba”, trojni slovenski l
Omenjeno slabost – izgovor l kot l – Janežičeve slovnice (6, 3. Opomba) je S. Škrabec poimenoval kar “l–ova čistôba” in o njej je obširno pisal – o zapisu in izgovoru: da je treba pisati v, kjer ljudstvo govori v oz. dvoust­nični w ali soglasni u, in pisati u, kjer ljudstvo govori u (JD 2, 429–430). Ob primerih iz slovnice se je zapletel tudi v polemiko s T. Zupanom, urednikom cerkvenega lista Zgodnja Danica, in sicer zaradi Zupanove pripombe glede “… preveč poljubne fonetične pisave [črk v in u], kot jo uporablja sicer slovnični prvak o. Stanislav Škrabec ...” (JD 2, 429.)
Mnenje o poljubnosti fonetične pisave je Škrabec zavračal, prav tako tu­di Metelkove etimološke zahteve, ki so bile, žal, sprejete v Janežičevo slovnico. Hkrati pa je obžaloval, da M. Pleteršnik in F. Levec nista sprejela njegovih pravil, ampak sta se odločila za to, kar je “natorno davno mertvo” (JD 2, 429). Razpravljanje o “l–ovi čistosti” je naslanjal na primere iz slovnice (6): Jezikovec l je Škrabcu trojen: trdi, poljskemu ł odgovarjajoči l, kateri se kakor v(u) izrekuje (dolg = dovg, dal = dav); navadni srednji l, ki odgovarja nemškemu l (leto, lipa); mehki l, ki ga pišemo z lj (ljub, zemlja) (JD 2, 430). Da je bilo njegovo mnenje pravilno, je Škrabec potrjeval s tem, da srednjega l večina Slovanov (Rusi, Poljaki) ne govori več oz. ga ne ločijo od mehkega (topljenega) lʼ (danes lj) ter da so Cehi in južni Slovani izgubili stari trdi ł in ga nadomestili s srednjim. Sklenil je, da je sprememba končnega ł v soglasni u ali o splošno slovanski pojav in zato to ni “nečistoba” (JD 2, 430). Proti napadom, da je njegova izreka l–a z u oz. v “žabje kvakanje”

Alenka Valh Lopert, S. Škrabec o 8. izdaji Janežičeve Slovenske slovnice 119

(JD 2, 432), ni želel odgovarjati na enako nizkem nivoju. Vendarle pa ni mogel mimo tega, da ne bi poimenoval “eljanja” kar “žabje regljanje” (JD 2, 432). Proti šolskemu “eljanju” se je postavil po robu z argumenti iz lati­nščine in italijanščine, qua, que, qui, kar pa “častitljivosti jezika” ne moti (JD 2, 432).

3.1.3 Eljanje in eljavci, germanizacija izreke
Da bi dokazal pravilnost izreke, ki jo je zagovarjal, je Škrabec iskal potrditve v zgodovini slovenščine in njenih narečjih. Ob tem pa je tudi zbodel učitelje, ki jim je bila slovnica seveda namenjena, z besedami: “Ne elájte, učitelji in pridigarji slovenski, ne pačite nam nalome izreke, ne ger­manizirajte slovenske fonetike ...” (JD 2, 448). S. Škrabec je ostro naspro­toval eljanju in eljavcem ter postavil zakon slovenskega glasoslovja, ki je temeljil na govorjenju slovenskega naroda: “Pervotni ł sonans prehaja v serbščini in hervaščini v samoglasnik u, v slovenščini in mali ruščini skozi oł v dvoglasnik ou, pervotni ł consonans na koncu zlogov prehaja v serbšči­ni in hervaščini v o consonans, v slovenščini in mali ruščini v w bilabiale” in poudaril “Po njem se beri slovenščina!” (JD 2, 449.) Sprejemal pa je tudi iz­jeme, kakor je to v vsakem jeziku.
Kot najpomembnejše nepotrebne izjeme, ki se jim je uprl, je imel za “neopravičene, ki bi jih ne bilo, ako bi bila šola o pravem času vedela svojo dolžnost” (JD 2, 449). Najprej je obravnaval iz Pohlinove Kraynske gra­mmatike (1768, 156) vzete primere pol, vol, kjer je Pohlin zagovarjal izgo­vor s čistim l in to utemeljeval: “... weil man sagt volla, poloviza ...”. Ven­dar je S. Škrabec v Paglovčevem Catechismusu (1770) našel potrditev zapisane izreke “popounoma” (JD 2, 449).
Naslednja beseda, ob kateri je zavračal napačno izgovarjavo z l, je spol. Po Pohlinu je šlo v tem primeru za izgovarjavo s čistim (“reines l”) l. S. Škrabec je to možnost dopuščal, saj beseda med narodom sploh ni bila znana, razen iz cerkve ali šole, torej jim je bila tuja. Nasprotno pa je našel tudi utemeljitve iz šolske rabe izpred 40 ali 50 let, ko so izgovarjali tudi spol ➝ spow, spola, po vzgledu stol ➝ stow, stola. Kot napačno navaja tudi iz­govarjavo besede stolp, ki ljudstvu ni bila domača. Zato so jo tudi izgovar­jali s “čistim l”, čeprav bi jo v knjižni slovenščini morali stoúp, stoúpa v pomenu stolp. Na Štajerskem je beseda imela druge pomene – kol, panj, steber – v katerih pa so besedo izgovarjali stoúp, stoúpa (JD 2, 450).
3.1.4 Izgovor izposojenih besed iz ruščine (tolpa, Volga; Olga)
Posebej je Škrabec poudaril, kako naj šole učijo izgovarjati izposojene besede iz ruščine. Seveda ne s “čistim l”, ker mi slišimo ruski ł kot w, torej tip tolpa ➝ towpa; in dodaja, da Rusi sploh nimajo “čistega l”, in torej teh besed tudi mi ne bi smeli izgovarjati po nemškem vzgledu. Tako bi morali učiti v šolah polk ➝ pouk, polkovnik ➝ powkównik, Volga ➝ Vouga, Ural ➝Uráw (JD 2, 450). Zoperstavil se je tudi ponemčenemu zapisu ruskega l v tipu Olga in zahteval slovenski zapis z lj kot Oljga, Vilna ➝ Viljna (JD 2, 450).
3.1.5 Izgovor prvotno trdega l na koncu besede v rodilniku množine samostalnikov srednjega spola
Opozoril je tudi na izgovarjavo prvotno trdega l na koncu besede v rodil­niku množine samostalnikov srednjega spola in popravil F. Metelka, ki je

120 Škrabčeva misel V

zapisal, da se prvotno trdi l izgovarja večinoma lj: “... am Ende spricht man meistens lj: dêlj für dêl von dêlo die Arbeit, darilj für daril von darilo Geschenk, kobilj für kobil, von kobila die Stutte”. Škrabec je sicer dovolje­val izjeme, vendar je menil, da njegovega pravila še ni nihče spodnesel in se skliceval na oblike, ki živijo med ljudstvom, in sicer: dêw, darìw, kobìw … (JD 2, 450).

S. Škrabec je bil prepričan, da pri nas ni narečja, ki bi ga lahko v celoti prevzeli za knjižno slovenščino, zato je menil, naj se torej v knjižni slovenščini ohranjajo domače besede (dêw, darìw, kobìw) tudi v rodilniku množine. Posebno pozornost je namenil besedi kolek, ki se je vrinila v slovenščino (pravniški jezik) namesto že udomačene “poštene tujke” štem­pelj (JD 2, 454). Ker gre le za pomanjševalnico slovenske besede kol, bi jo morali izgovarjati kouk, vendar ga “ljuba gospoda izgovarja” po nemško s poudarjenim “čistim l” in čistim e.
S tem pa je očital Janežičevi slovnici, saj bi po Škrabčevo “dobra sloven­ska slovnica” morala poudarjati “zlasti krepke stare izreke kaker igál = igáʼw, metál = metáʼw …”, kjer pa gre za primere, ko se “čisti l” vendarle izgovarja, pa bi jih slovnica morala našteti (JD 2, 452).
3.1.6 Mehki ali topljeni lj (šelj – za šel)
Ob tem se je ustavil tudi ob mehkem ali topljenem lj, ki da se ni govoril več, namesto njega pa srednji ali “čisti l”. Dosledno pisavo mehkega lj je po Škrabcu uvedel šele Kopitar. Tudi Škrabec sam je menil, da bi v nekaterih primerih to veljalo obdržati, če bi bilo lahko potrjeno med ljudstvom. Ob primeru bogomoljac je sklepal, da gre za ruski ali srbski vpliv. Podobno je navajal nekaj nejasnih primerov, v katerih gre za dvom, kje ljudje sploh ločijo lj od l, in sicer: iz moliti poleg molivci bi po etimologiji sprejel še moljci; ob moliti pa bi bilo treba na terenu preveriti, ali je poleg molək, mol­ka še moljək; enako strêljəc namesto (Pleteršnikove oblike) strêłəc, celo ob primeru volək (manjšalnica za vol v otroškem govoru) se mu je zdelo, da bi utegnili bolje izgovarjati voljək in tudi pisati z lj. Škrabec je celo pomislil, da bi morda veljalo povsod, “... kjer se pred končnicami, z ь pervotno se za­čenjajočimi [–ьskъ, –ьstvo ...], l ne spreminja v ł (w), prav za prav misliti na lj in tako pisati ... ”, torej žival ➝ živaljski, živaljstvo, prijatel ➝ prijateljski, prijateljstvo (JD 2, 457). V dokaz, da eljanje “moti šolo”, je S. Škrabec navedel celo primer iz šolskega spisa šelj (za šel). Da bi bilo razločevanje bolj jasno, je v razmislek predlagal, da bi v pravopis uvedli novo pravilo, ki bi razločevalo med končnim zapisanim l in lj, glede na to, kako ga zapišemo pred samoglasnikom, torej dekelj : dekla; konopelj : konoplja (JD 2, 458). Ob tem ni pozabil navesti, da v Ribnici celo prvotni lj izgovarjajo kot w in bi, če bi to veljalo za širše področje, seveda tip izgovorjene besede prəboušək, morali zapisati pribolšek in ne priboljšek, kot se je pisalo. Še posebej pa je poudaril, da bi morali glede na izgovor besed z obrazilom –tel, kjer pa l ni mehčan, primere, kot je izgovor prijatew, zapisovati prijatel, in ne prijatelj, kot se je pisalo (JD 2, 462). Pripona –tel, da ne bi izgubila končnega l, se je podaljšala z –jь, tako je iz –tel nastal –telj, ki se je v stari slovenščini sicer razširil, v hrvaščini pa otrdel (–tel), kar se je kasneje pre­neslo tudi v slovenščino. Poudaril pa je, da je edina oblika, ki jo ljudstvo uporablja, prijatel (izgov. prijatèw), zato je tudi edina upravičena (JD 2, 469). Opozoril je tudi na mlajše besede, kot so učitelj, pisatelj, za katere je

Alenka Valh Lopert, S. Škrabec o 8. izdaji Janežičeve Slovenske slovnice 121

sam analogno predlagal, naj bi se izgovarjale enako kot prijatel. Vendar ker so prišle v naš jezik kasneje iz hrvaščine in drugih jezikov in se je zato čisti e pred lj izgovarjal kot v hrvaščini, je S. Škrabec tudi to ohranil (JD 2, 469).

3.2.1 Vprašanje dvoglasnikov
Kritično je Škrabec zavrnil Janežičevo trditev (3), da slovenščina ne poz­na dvoglasnikov (diftongov) (JD 2, 432–4). O tej problematiki se je razpisal in stanje v našem jeziku podpiral s primeri iz klasične grščine in modernih jezikov. Na vprašanje, kaj pravzaprav dvoglasnik je, je zapisal: “Dva samo­glasnika izgovorjena v enem zlogu. Dva samoglasnika pa izgovarjamo mi v enem zlogu v več primerih ko Latinci ali Nemci, niti stari Grki nas v tem niso presegali. Če jih ko takih ne pišemo, ali jih zato nimamo?” (JD 2, 433). Oprl se je na Trubarja, ki je tudi že pisal i za soglasnik j in za samoglasnik i, v za soglasnik v in samoglasnik u. Piše: “Naša končna j in v sta po kakovosti samoglasnika, prav tista, ki jih pišejo Nemci v svojih diftongih z i in u: Krain, Kraut. Ako sta ai in au v teh in takih besedah diftonga, morata hiti diftonga tudi naša aj in av v krajni in kravji, ker sta z onima, vsaj kaker jih južni Nemci izgovarjajo, popolnoma identična.” (JD 2, 433). Torej Škrabec aj in av šteje za dvoglasnika.² Poudaril je, da število dvoglasnikov v živi govorici, tj. “v narečjih in olikani izreki” (JD 2, 433), še ni raziskano. Škrabec je bil prepričan, da ima slovenščina kratke in dolge dvoglasnike. Kratki so sestavljeni iz kratkih samoglasnikov in j ali ³: zdaj, pra, preje (prejel) ... Opozoril je, da a pred j pogosto prehaja v e (zdaj ➝ zdej), pred v pa v o (prav ➝ prov), è pa se z j zlije v i (Andrej ➝ Andri), ùj pa daje ì (varuj ➝ várì) in torej ne dela dvoglasnika. Dolgih dvoglasnikov pa da je več vrst. Najprej seveda iz dolgega samoglasnika in j ali  (máj, môj; klé (klel), začé (začel)). Da v primerih, ko stojita j in  pred dolgim ali kratkim samoglasnikom, res dobimo dvoglasnike, je razlagal iz italijanščine: pjano (piano), ka (qua). Ob tem je poudaril obstoj dvoglasnikov v naših narečjih in menil, da če je raba dvoglasnikov za italijanščino sprejemljiva, naj “ne bi zaničevali naših ljudskih narečij zavoljo podobnih diftongov, ki jih s tem seveda še ne priporočamo za gosposko rabo”. (JD 2, 434.) Poleg gorenj­skega in koroškega dvoglasnika va in  za ła in ło je prišteval med dvoglas­nike še dolenjski in gorenjski ja za refleks širokega e (teta ➝ tjáta, rečem ➝ rjáčem), pri tem j ponekod prehaja v soglasni e (pet ➝ peáta, greda ➝ greáda), za j pa se vedno, lahko pa tudi za č, ž, š, zgubi (jázik, čásen za čjásen). Zelo pogost je tudi dvoglasnik jé, in sicer kot refleks za ozki é (led ➝ ljéd, med ➝ mjéd). Kot živega v jeziku je navajal še dvoglasnik ó za ozki ó (móž, pót). Opozoril pa je tudi, da se ponekod na Dolenjskem za široki e izgovarjata já ali ea, za široki o pa á ali oá (káza in koáza), čeprav je celo menil, da gre za postopen prehod v monoftong, torej široki e in o (JD 2, 434).
3.2.2 Dvoglasniki ai, ei in ou.
Obširneje je S. Škrabec razložil dvoglasnike ai, ei in ou. Zapisal je, da je “prav krepak dvoglasnik ai” (JD 2, 434), in sicer s kratkim a in kratkim i





² J. Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Geslo dvoglasniki: 1. Samoglasniški fonem z drsnim izgovorom med dvema izgovornima točkama, od katerih je ena lahko težiščna, npr. au v nemščini, ie ali ei v dolenjščini. 2. Nestrokovno tudi zveza samoglasnika z drsnikoma j ali v. Ljubljana 1992, 33.

³ S. Škrabec: “...  je bilabialjneniu  jako blizu”, v: JD 3, 581, 586, 593.

122 Škrabčeva misel V

razširjen po Dolenjski in Notranjski, kot zastopnik stsl. dolgega jata (lep ➝ laip, res ➝ rais). Za zborno izreko ga seveda ni priporočal, prej bi dopustil rabo dvoglasnika ei, ki je bil pogosteje v rabi namesto ai. Dvoglasnik ei je bil namreč vse od Trubarja do Kopitarja tudi knjižno veljaven. Od Dalmati­na dalje, je poudaril, se je pisal ta dvoglasnik z ej, Kopitar pa ga je odpravil in je “s tem dobila knjižno veljavo splošna gorenjska izreka” (JD 2, 434), ki je tako pomenila prehod dvoglasnika ei v ozki dolgi e. Dodaja pa, da ga imajo na Štajerskem, Dolenjskem, Notranjskem, Vipavskem in ponekod na Gorenjskem (lejp, cvejt in mouč, boug). S. Škrabec je povzel, da naj se dvo­glasnika ne sramujemo, saj v primerih, ko stoji za ê etimološki j, ne moremo izgovarjati drugače kot ei – debelejši, slabejši. Ob tem je omenil še Dajnka, ki pa je pisal debéši, slabéši. V nasprotju s pogostostjo drugih dvoglas­nikov pa je S. Škrabec za ou kot refleks za dolgi o zapisal, da je “menda re­dek diftong” (JD 2, 436). Našel ga je pri p. Janezu Kriškem (otrouk = otrôk) in pri Dalmatinu za (poʃlovpje = poslôpje). Kopitar je, kot že omenjeno, vpeljal namesto dolenjskega u gorenjski o, ki predstavlja prehod dvoglasni­ka ou v ozki dolgi o.

Z izgovorom ou za oł in ov pa je prav ou najpoglavitnejši dvoglasnik (JD 2, 436). S. Škrabec je v nasprotovanju “eljavcem”, torej ponemčevanju slovenske izreke l–a, utemeljitev za blagoglasje tega dvoglasnika našel v tu­jih jezikih, ne le v latinščini in grščini, ampak tudi v modernih jezikih, kjer je ou nastal prav tako iz starega ol, al: holandščina (alt ➝ oud, Wald ➝ woud), portugalščina (deaurare dourár, doctor ➝ doutór), tudi v češčini (brúsiti ➝ brousiti, dúšek ➝ doušek), slovaščini (z nogó ➝ nohou, z glavó ➝ hlavou) (JD 2, 440). Škrabcu je bil jezik kot živi organizem (glasovne spremembe v obeh smereh, nastanek monoftongov iz diftongov in diftongov iz monoftongov). Tako je tudi ruščina odpravljala dvoglasnike v primerih tipa Aurora ➝ A–vro–ra, Europa ➝ Je–vro–pa, nikakor pa se ni strinjal z izgovorom končnega v kot f po ruskem vzoru Antónov, Júrijev ➝ Antónof, Júrijef. Izgovor deležnikov na – ìl, –èl z –u se S. Škrabcu ni zdel “pohabljen” (JD 2, 442), kot mnogim takrat. Razlagal je, da se kratki samoglasniki pred močnim  komaj slišijo in se zato z njim zlijejo v u: vodil ➝ voʼdì ➝ voʼ –
du; videl ➝ viʼè ➝ viʼdu (JD 2, 442).
S. Škrabec je strnil razpravljanje o dvoglasnikih z besedami, da “diftong ou za oł ne more biti v škodo blagoglasju in častitljivosti jezika”. (JD 2, 436–7.)
3.3 Oblikoslovje
3.3.1 Sklanjanje samostalnikov moškega spola na –elj
Janežičevi obravnavi sklanjanja samostalnikov moškega spola (34) je oporekal zlasti pri sklanjanju samostalnikov na –elj, pri katerih izpade samo­glasnik e. V slovnici so primeri črevelj – črevlja, kašelj – kašlja itd. J. Sket je v opombi tudi opozoril na napačen govor in pisavo primera samostalnika tipa apostelj v odvisnih sklonih. Zapisal je: “Namesto: apostelj –— aposteljna govori in piši apostelj – apostelja ali apostol – apostola” (34). Temu se je S. Škrabec odločno uprl z utemeljitvijo oblike apostelj : apostelnja, ki jo je našel v rabi in v nemški množini – die Aposteln : aposteljni (JD 2, 468–470). Tako kot J. Sket je tudi S. Škrabec opozoril na sklanjanje samostalnika prijatel – prijatela, prijatelu (34), prijatelj, prijatelja, ne pa z izpustom e prijatla, prijatlu (34), prijatlja, kot je bilo v govoru slišati.

Alenka Valh Lopert, S. Škrabec o 8. izdaji Janežičeve Slovenske slovnice 123

Vzroke za nepravilnost je pripisal nedoslednemu pravopisu, ki da ni ra­zločeval polglasnika⁴ od kratkega čistega e (JD 2, 469).

3.3.2 Poimenovanje sklonov
Kot težjo problematiko je Škrabec izpostavil še Sketov popravek poimenovanja sklonov imenovavnik, rodivnik idr. iz 3. izd. slovnice v imenovalnik, rodilnik v 8. izd. (JD 2, 472–477). Gre za pisanje l ali v v pridevnikih in iz njih izpeljanih samostalnikih, pri katerih je S. Škrabec za­vračal moderno pisavo na (–a/i)lnik. J. Sket namreč v slovnici (140) izpelju­je oblike na –l iz tvorno–preteklega deležnika nedovršnih glagolov (dajal – dajalen, dajalna, dajalno), S. Škrabec pa je bil prepričan, da gre za izpelja­vo iz samostalnika srednjega spola na –lo. Tudi jezikoslovci si niso bili edini (M. Pleteršnik in F. Levec samostalnik; Perušek samostavnik) Škrabec je menil, da beseda tako ni domača, ampak sprejeta iz hrvaščine in bi tudi zato moral biti v, saj je tudi na primer pridevnik razlagal: “... beseda, ki se drugim “pridava” (“prideva”), mora isto prav biti samostavnik za ime, ki se lehko “samo stavi”, ki je torej samostavno.” (JD 2, 473.)
3.4 Besedotvorje
3.4.1 Problematika pripon –alec, –ilec⁵
Ob problematiki pripon –alec, –ilec je citiral Valjavca iz leta 1878, ki je zapisal, da so novejši slovenski pisci začeli pisati –alec kot v “ugrskoj slovenštini i u kajkavskih pisaca”, torej po hrvaškem zgledu (JD 2, 422). Tudi raba končajev –alec, –ilec v hrvaščini ni prvotna, ampak je nastala po napačni etimologiji za samostalnike s pomenom vršilcev dejanja (nomina agentis) iz vzhodne hrvaško–srbske jezikovne rabe, kjer je, kot že navaja tu­di F. Miklošič, v glagolskih spomenikih (vladalac) владальць, v hrvaških pa (vladavec) владавьць. Svoje utemeljevanje je povzel tako: “Hervatom na ljubo pisati –alec nam. –avec pa je ... smešno in neumno ...” (JD 2, 422.) Tako nikakor ni sprejel etimološke razlage za zapis besede poslušalec z l, ampak mu je bila oblika poslušavec ne le boljša, ampak edino prava (JD 2, 422).
3.4.2 Nedoslednosti besedotvornih priponskih obrazil –lec in –vec
Obširno je pisal tudi o nedoslednosti besedotvornih priponskih obrazil –lec in –vec v slovnici (127), ki je pri obravnavi izpeljave samostalnika s pripono –ec za delujočo osebo “... v tem vprašanju res nekako zaostala”, saj je uvedla moderne oblike na –lec, stare na –vec pa odpravila (JD 2, 425). Poudaril je, da je Janežič v 3. izd. leta 1864 še imel primere, kot so igravec, morivec, pisavec ..., ki pa so jih v 8. izd. nadomestile oblike z –l, na katere je Janežič v 3. izd. že sam opozarjal. Enotnemu pisanju samo z –l ali samo z –v je S. Škrabec ostro nasprotoval in to utemeljeval, da gre na eni strani za primere tipa bravec, igravec, morivec ..., in “ki so pervotne oblike vseh di­alektov naše slovenščine, bodisi da so izpeljani ali naravnost iz verbaljnega debla ali pa iz verbaljnih adjektivov na –vь”, na drugi pa za primere tipa tkalec, vrelec, motovilec, “ker so to tudi naše prave in pervotne oblike, bo–




⁴ O Škrabčevem prikazu odrazov polglasnika v slovenščini je podrobno pisala Z. Zorko v Škrabčevi mi­sli II (1997, 63–69).

⁵ O Škrabčevi obravnavi priponskih obrazilnih vprašanj slovenskega jezika je podrobno pisala I. Stramljič Breznik v Škrabčevi misli II (1997, 193–200).

124 Škrabčeva misel V

disi da so izpeljane iz samostalnikov na –lo, ali pa iz participov na -lь” (JD 2, 425). Pri utemeljevanju je posegel do Megiserjevega štirijezičnega slo­varja (1592) (JD 2, 425) in pojasnil, da bi morda le lahko pisali prebivalec, če bi izpeljevali iz samostalnika prebivalo. Razlagal je, da tudi Dalmatin v prevodu Svetega pisma ni uporabljal besede prebivalec, ampak prebivavec, pa še to le enkrat na robu. Sklepal je torej, da se beseda sploh ni uporabljala. Posledično bi, je skušal utemeljiti, morda lahko uporabljali obe obliki, ven­dar s pomenskim razločevanjem: prebivalec = kraj – prebivalci goriškega mesta, prebivavec = prebivanje – naši ljudje so v Gorici mirni prebivavci (JD 2, 426). Pomensko je utemeljeval razliko tudi na primeru morilec (kdor je nekoga že res umoril) in morivec (čigar poklic je moriti, pa če je to že naredil ali ne), vendar je raba z obrazilom –lec prevladala (JD 2, 426). Zago­varjal je torej pisavo z l (izgovor z w) le, če so primeri izpeljani iz dovršnih glagolov: volivec (kdor ima volivno pravico) proti volilec (kdor je v resnici volil).

3.4.3 Tvorjenke na –(a/i)lnik in –(a/i)lnica
Pri razlagi tvorjenk na –(a/i)lnik in –(a/i)lnica se opira na nastanek iz samostalnikov na –lo (belilo ➝ belilnik, budilo ➝ budilnik) in navaja Dal­matinove primere (vmivalnik, kadilnik) ter iz Küzmičeve (kadionica) in Dajnkove slovnice (kadianca) (JD 2, 474). Ne strinja se z Janežičevo razla­go, da izvirajo iz tvorno–preteklega deležnika.
S. Škrabec je sklenil polemiko o pisanju z l v strnjeni misli, da l lahko pišemo le v starih besedah, ki so se že v 16. stol. tako pisale, in v novih, ki so nastale res iz samostalnikov na –d(lo) ali deležnikov na –l, –la, –lo. V vseh drugih primerih pa bi bilo treba pisati le v, vendar z izjemo, če gre za pomensko razlikovanje. Vsak dvom pa bi, po S. Škrabcu, rešili z rabo v (JD 2, 478).
4 Sklep
Škrabčeve zapise o 8. izdaji A. Janežičeve slovenske slovnice za srednje šole najbolj učinkovito povzamejo besede S. Škrabca: “S tem bodi za zdaj končana ta “ocena”, ki pa seveda ne velja tolikanj novi izdaji Janežičeve slovnice, koliker sploh modernemu predelavanju naše knjižne slovenščine in nje izreke.” (JD 2, 476–8.)
Literatura
Anton Janežič, 1900: A. Janežičeva slovenska slovnica. Za srednje šole. (Priredil Jakob Sket. 8., predelana izd.). V Celovcu: Družba sv. Mohorja.

Mihaela Koletnik, 2003: Vzhodnoštajersko narečje v jezikoslovnih delih p. Stanislava Škrabca. Škrabčeva misel IV: Zbornik s simpozija ʻ02. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 183–195.

Majda Merše, 1999: Škrabčeva misel III: Zbornik s simpozija ʻ98. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 65–77.

Irena Orel, 1999: Fran Levstik, Karel Štrekelj in Fran Ramovš v Škrabčevih jezikoslovnih delih. Škrabčeva misel III: Zbornik s simpozija ʻ98. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 79–96.

Slovenski biografski leksikon. 1925–1932. V Ljubljani: Zadružna gospodarska banka. 1. zv. 377–380.

Slovenski biografski leksikon. 1960–1971. V Ljubljani: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 3. zv. 641–648.

Irena Stramljič Breznik, 1997: Škrabčeva obravnava priponskih obrazil (a/i)v/l(əc). Škrabčeva misel II: Zbornik s simpozija ʻ96. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 193–200.

Stanislav Škrabec, 1994: Jezikoslovna dela 2. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.

Alenka Valh Lopert, S. Škrabec o 8. izdaji Janežičeve Slovenske slovnice 125

Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana, Cankarjeva založba.

– – , 1996: Janežičeva Slovenska slovnica 1854. Slavistična revija 44/3, 307–316.

– – , 1997: Škrabčev prikaz odrazov polglasnika v slovenščini. Škrabčeva misel II: Zbornik s simpozija ʻ96. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 63–69.

– – , 1998: Življenje in delo p. Stanislava Škrabca, v: Jezikoslovna dela 4. Ur. Jože Toporišič. Nova Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica. 591–594.

Zinka Zorko, 1997: Škrabčeva misel II, 63–69.

Summary
Škrabec focused on the survey of phonology and argued against the pronunciation of the letter l as l in the Grammar (although Sket attempted to discuss this issue more realistically by toning down the “false teaching” about the pronunciation of the hard l as pure and distinct from the previous editions with the pronunciation of middle l – according to Škrabec). He called his shortcoming of Janežičʼs grammar “l–purism” and wrote extensively about both its spelling and pronunciation, i.e., that one should write v when v or bilabial w or consonantal u is spoken, and u when u is spoken (JD 2, 429–430). He did not accept the etymological explanation for the spelling poslušalec with l, but, rather, he considered only poslušavec to be the correct spelling (JD 2, 422). He critically refuted the claim that Slovene does not know diphtongs (JD 2, 432–434) and justified the disagreement with examples from classical Greek and modem languages. He noted that the number of diphtohngs in spoken language, i.e., “in dialects and educated pronunciation” (JD 2, 433), had not been researched yet, but he pointed out the diphtongs ai, ei, and ou. He summed up with the claim that “the diphtong ou for oł could not hurt the euphony and venerability of language” (JD 2, 436–437). Škrabec refuted the pronunciation of l and based the Slovene phonological rule on the speech of Slovenes, i.e., “the original sonorant ł developed in Croatian and Serbian into the vowel u, in Slovene and Ukrainian through oł into the diphtong ou; the original consonant ł in word–final position developed in Croatian and Serbian into the vowel o, in Slovene and Ukrainian into the bilabial w” (JD 2, 449). He specially emphasized how school should teach the pronunciation of words borrowed from Russian, with the “pure l” like in tolpa, i.e., towpa, and the Slovene spelling of the Russian l in the type Olga, i.e., Oljga (JD 2, 450).
He clearly refuted Janežičʼs treatment of the nominal declension of the type apostelj – apostlja and even apostelja, with the justification of the form apostelj : apostelnja, which he found in common use and German plural, e.g., die Aposteln : aposteljni (JD 2, 468–470). Of the more complex issues, he discussed Janežičʼs correction of the case names, e.g., imenovavnik, rodivnik, etc. from the third edition of grammar into imenovalnik, rodilnik in the eighth edition (JD 2, 472–477). This change concerns the spelling of l or v in adjectives nouns derived from them, in which Škrabec opposed the modem spelling in (–a/i)lnik.
He discussed extensively also the inconsistencies in the suffixes –lec and –vec in the grammar, which is “in this respect lagging behind”, since it introduced the modem forms in –lec and got rid of the old

ones in –vec. He also argued for semantic differentiation, e.g., morilec (ʻa person who has actually

murdered someoneʼ) and morivec (ʻa person whose job is to murder, regardless whether (s)he has

murdered someone or notʼ); however, the generalized use of –lec laser prevailed (JD 2, 425–426).