1. Pojem in obseg razvojne psihologije

6.1.Predšolsko obdobje

Glede na sposobnosti in načine mišljenja in učenja mnogi sodobni razvojni psihologi predšolsko obdobje poimenuje tudi predoperacionalno, predoperativno ali predoperatorično obdobje. Večina izhaja iz Piagetovega kognitivnega pogleda na učenje. (Prim.: Mietzel 1997, 141; Grom 2000, 43.) Prične se med 16. in 24. mesecem življenja, konča pa se med 6. in sedmim letom.

Nekaj splošnih značilnosti:

• 
  Izredno hitra rast se upočasni - otrok raste proporcionalno najhitreje v prvih šestih mesecih.
  
• 
  Začetek »miselnih« procesov – otrok odkrije svet predstav – učni procesi se preselijo v »glavo«.
  
• 
  Hitro motorično učenje (zapenjanje obleke, zavezovanje čevljev ipd.).
  

7.Igra v službi učenja

Igra je eden od prvih učnih procesov, ki ustreza sodobnim metodam celostnega učenja, saj nagovarja srce, roko in razum. Pri tem igra seveda ni le pasivno sprejemanje, ampak aktivna udeležba, kjer je otrok avtor vsebine, režiser in glavni igralec.

• 
  Stopnje in značilnosti igre:
  

• 
  Odkrivanje (intrinzična motivacija – veselje do igre)
  

• 
  Spoznavanje – kaj »dela« ta predmet/igrača? (Otrok opazuje sredstva in ne cilja.)
  
• 
  Zaupanje. (Otrok ima raje predmete/igrače, ki niso nevarne in ne »bolijo«.)
  
• 
  Funkcija predmeta. (Otrok preizkuša, kaj »zmore« posamezen predmet.)
  
• 
  Spoznanje - vse, kar hočem (kot da – učni proces na podlagi domišljije.)
  

8.Učenje govora in jezika

O učenju govora in jezika obstaja več teorij.

Skinner npr. poudarja, da otrok v določenem trenutku »slučajno« izgovori besedo oz. glasovno skupino, ko pa jo odrasli ponavljajo ali otroka kako drugače motivirajo (npr. z nasmehom), otrok »zazna« njen komunikativni pomen ter jo tudi sam prične ponavljati in dopolnjevati.

Znani ameriški jezikoslovec Chomsky v nasprotju s Skinnerjem zagovarja, da ima otrok »vgrajene« mehanizme za učenje govora in jezika, ki jih sprožijo pobude od zunaj. Chomsky ugotavlja, da otroci pri govoru uporabljajo drugačno logiko od odraslih ter prav tako »svojo« gramatiko. Na svojih začetnih stopnjah se ravnajo po logiki »telegramskega stila«, ki ga postopno dograjujejo in sicer tako, da »ključnim besedam«, ki so nosilke informacij, dodajajo različne dopolnilne oznake. (Prim.: Mietzel 1997, 147.)

Vsekakor pri Chomskem – kljub vgrajenim mehanizmom odkrivamo – odkrivamo pomen komunikacije pri učenju govora in jezika. Še večjo vlogo pri učenju govora in jezika pa pripisuje komunikaciji Vigotsky, ki pravi, da je na začetku učenja govora in jezika komunikacija oz. dialog. Po njegovem mnenju sta dialoga in komunikacije neke vrste »podlaga« za vse – tudi notranje – miselne procese.

Poznamo tri stopnje učenja govora in jezika:

• 
  Fonem – glas je nosilec pomena (komunikativnega sporočila);
  
• 
  Morfem – povezovanje glasov v smiselno enoto;
  
• 
  Semantika – odkrivanje pomena glasov, zlogov in besed.⁴⁰ (Prim.: Mietzel 1997, 131-132.)
  

Nekaj komunikativnih značilnosti pri učenju govora in jezika:

• 
  Tri do štiri leta – otroci že odkrivajo pomen okoliščin komuniciranja.
  

• 
  Učenje dialoga – poslušanje in odgovor.
  
• 
  Gestikuliranje – pomoč pri komunikaciji.
  
• 
  Optimalni obdobji za učenje tujih jezikov – med 8. in 10, ter 12. in 15. letom.⁴¹
  

Pomen komunikacije s strani odraslih pri učenju govora in jezika:

• 
  Komunikativna uporaba glasu.
  
• 
  Neverbalna komunikacija – gestikuliranje in »kazanje«.
  
• 
  Glavne besede na bodo bolj poudarjene in večkrat ponovljene.⁴²
  

9.Razvoj mišljenja

• 
  Klasificirano mišljenje – npr.: Vse, kar se premika, je živo (sonce ...):
  
• 
  Menjanje klasifikacij - odvisno od koncentracije - razne vrste predmetov ...
  

• 
  Predšolski otroci lahko uporabljajo le »eno« logiko ali pravilo. (Prim.: Mietzel 1997, 172.)
  

• 
  Sposobnost opažanja enostavnih in enovitih razlik (Piaget proti USA-psihologom) - pomen treninga (učenja). (Prim.: Mietzel 1997, 161.)
  
• 
  Egocentričnost:
  

• 
  Od vidnega k nevidnemu, od »jaza« k »ti-ju« (vživljanje).
  

• 
  Odkrivanje svojega življenjskega prostora v odnosu do odraslih (metanje predmetov, trma).
  
• 
  Ogledalo (že od 2. leta naprej) - odkrivanje svojih značilnosti v ogledalu (znamenja).
  
• 
  Odkritje (identifikacija) spola - najprej obleka in navade, šele nato anatomija.
  
• 
  Okoli sedmega leta – kognitivna identifikacija in motivacija v smeri svojega spola. (Prim.: Mietzel 1997, 167.)
  
• 
  Odkritje samega sebe (svoje osebnosti) (Prim.: Mietzel 1997, 174.)
  

• 
  Etična razsežnost egocentričnosti otroka.
  

• 
  Spomin in predelava (uporaba) informacij:
  

• 
  Otroci lažje primerjajo v enakih okoliščinah (lesene, bele, rdeče kroglice …) (Prim.: Mietzel 1997, 162.)
  
• 
  Težave pri razumevanju pojmov in besed.
  
• 
  Mlajši otroci opazujejo bolj podrobno in nepregledno, težko primerjajo, starejši bolj pregledno in ciljno ter lažje primerjajo, pogosto pa ne opazijo podrobnosti.
  
• 
  Mlajši reagirajo impulzivno in spontano, starejši bolj premišljeno in manj »preskakujejo« miselna in doživljajska področja.
  
• 
  Mlajši otroci se bolje zapomnijo doživete podrobnosti, starejši pa vsebine, ki so se jih načrtno naučili; starejši predvsem s pomočjo šole odkrivajo pomen spominske strategije in se zapomnijo pomembne vsebine. (Prim.: Mietzel 1997, 167.)
  
• 
  Šola ima pomembno vlogo pri učenju in vaji spomina – le »življenjske« vsebine si zapomnijo tudi »nešolani« otroci.