II. KRITIKA SREDIŠČNEGA POMENA DELA
1 – Telos pomeni tudi uspeh, vrh, služba, odločitev, carina, stroški (Senc, 1988. 920-921). 'Telos' je za Grke cilj po sebi npr. entelecheia pri Aristotelu.
Teleologija je veda o (končnem) smotru, cilju. Več o pedagoški teleologiji v Pediček Franc (1985). Usmerjanje v vzgoji in izobraževanju. Pedagoško teoretični vidik. Ljubljana, Univerzum. Glej v poglavji. Telos vzgoje, str. 295-299 in Pedagoška teleologija, str. 240-248. Danes se v nemški in anglosaksonski strokovni literaturi izraza teleologija in vzgojni smoter opuščata. Namesto tega se uporablja 'vzgojni cilj' in 'naloge'.
2 – Pojem moderne se izmika strogi definiciji, zato ni možna jasna razmejitev med moderno, predmoderno in postmoderno. Danes se človek vedno bolj zaveda konca določene epohe, ki jo je imenoval 'moderna' in se zaradi razočaranj nad neizpolnjenimi upi obrača v postmoderno prihodnost. Specifičnost novoveškega občutka moderne je v tem, da človek sam dela zgodovino.
Šarčević (1986) odkriva slabosti modernega mita o človeku, ki podlega novemu empirizmu. zakonu redukcije, ki vse novo fetišizira. Gre za dobo gospodovanja metode, ki posameznike podreja anonimnim silam in skritim manipulacijam.
3 – Marx in Engels sta kritično obračunala s francoskim (ljudomrzniškim) materializmom v Sveti družini. Ker materialni pogoji še vedno ne omogočajo realizacije historičnega mate rializma, je po Habermasu (Habermas, 1976,1986) potrebna njegova kritična rekonstrukcija.
4 – Paradigma je prav tako večpomenski pojem. Kuhn jo uvaja kot disciplinarno matriko. Nova paradigma je entropična, kaotična, subjektivna, celostna. Gre tudi za paradigmo zdravega, kakovostnega načina življenja in zdrave, a učeče se družbe.
5 – Teleologija dela je vprašljiva na ravni smisla družbenih projektov in današnjih paradigmatskih sprememb v smislu končnega cilja (lat. causa finalis).
Teleologija dela lahko sloni na materialističnih ali idealističnih vrednotah. Prehod k post materialističnim vrednotam je našel že Husserl v principu gospostva kot duhovni enotnosti in sorodnosti evropskih narodov. Duhovnost razume kot energetsko valovanje. Piše o univerzalni enotnosti človeštva, ki jo metaforično primerja z »morjem, v katerem so ljudje, ljudstva nenehno oblikujoči se, prihajajoči in zopet izginjajoči valovi, med katerimi so nekateri bogateje, bolj komplicirano vzvalovani, drugi pa primitivneje« (Husserl, 1989; 10). Različni duhovni liki (evropskega) človeštva so nekakšni idealni tipi tistih družbenih skupin, ki jih ustvarjajo kot 'pozitivne predstave o sebi'. Za nekatere avtorje si človek doslej še ni postavljal tako plehkih, zmaterializiranih (Bloch pragmatično-kratkoročnih, Fromm potrošniških, Morin: zaprto ideoloških) ciljev, kot si jih postavlja danes). Vprašanje je, ali ne bi kazalo v času, ko bo delo samo eno (in morda ne več glavno) središče zanimanja, bolj smiselno govoriti o teleologiji (svobodnih) dejavnosti in ne več o teleologiji dela kot najvišjega smotra in smisla življenja.
6 – Zato motri Habermas (1986) tehniko in znanost kot ideologijo; Šarčević (1986, 1988) pa razvija idejo, da se je nasproti Marxovi postavki humanizma - naturalizma v moderni pokazala denaturalizacija človeka in dehumanizacija narave.
7 – Adorno govori o celoti kot neresnici. Za čigavo neresnico gre? Vzhodno ali/in zahod no(evropsko)? Frankfurtska šola ni rehabilitirala pojma narave kot to poskuša Schmidt Alfred (1981) v delu 'Pojam prirode u Marksovom učenju' (Beograd, Kultura). Šarčević (1986. 302) zastopa tezo, da Marx ni presegel absolutne ideje razpoložljivosti narave (physis), kar pomeni, da cilj vzgoje vzgojitelja ni dosegljiv.
8 – Zato je potrebno vzgojnoizobraževalne cilje postavljati v luči kritike nerealiziranih cilje moderne. V kritiki moderne antropologije in iskanjem možnosti za meta - antropologijo (npr. Šarčević, 1988) so implicirane splošne iztočnice za drugačne cilje šole. Brez izboljšanja kvalitete življenja tudi ni možno celovito izpeljati drugačne, ne-tayloristične organizacije (vzgojno-izobraževalnega) dela.
Habermas, J. (1987) analizira iluzorične cilje v tekstu 'Nova nepreglednost' v delu: Pavlović V.. Obnova utopijskih energija. Beograd, Kultura, str. 25-40. Foucault (1971; 424) pa pove, da »temo prevrednotenja vrednot spremlja vrednotna praznina, nekakšno medvladje med starim in novim, občutek konca nečesa in začetka novega. Vrednoto človeka lahko nadomešča nadčlovek ali podčlovek, oboje pa vodi stran od nove antropologije.« Zato pa mora kritika moderne antropologije danes predpostavljati kritiko 1. njene zgodovine in aporetike, 2. splošnih principov in norm, 3. vprašanje, kdo je človek, ne le kaj je, 4. kritiko njene disciplinarnosti, 5. narcizma in 6. scientizma (Šarčević, 1988; 281). To pomeni, da postaja človek sebi drugačen predmet (središče!) mišljenja.
9 – Foucault M. (1971; 382) v Besedah in stvareh (Beograd, Nolit) ironično piše o spoznanju konca človeka. »Človek ni niti najstarejši niti najbolj konstanten problem, ki se postavlja pred človeško znanje. Konec mehanskega človeka ni konec človeka nasploh, ampak prek interregnuma praznine vrednot anticipacija novega.« Ni jasno, katera antropologija bi bila lahko temelj edukacije.
10 – V bistvu še vedno velja benediktinsko geslo 'ora et labora', ki izraža najvišjo duhovno predanost delu.
11 – Grško 'kalos kai agathos' pomeni lep in dober. Že stari Grki so razmišljali o vprašanju, katera kulturna dela (pesmi, muzika itd.) so vzgojna in katera niso.
12 – Za načrtno preseganje stihijskih meja dela nam manjka znanja o strategiji upravljanja življenja in dela. Znanje o mestu in vlogi posameznih komponent v strukturi konkretnega dela bi vsakemu posamezniku omogočilo, da si lahko sam postavlja strateške cilje. Doslej so v življenju posameznika in družbe prevladovali kratkoročni cilji. Propad socializma kaže na to, da so se 'višji cilji' izrodili. Čas teleologije dela ni za nami, ampak je pred nami.
13 – Marcuse temeljito problematizira ekonomski in marksistični pojem dela. Delo prvotno ne temelji na ekonomski potrebi po dobrinah katerekoli vrste, ampak v eksistencialni potrebi, ki se ne more 'zadovoljiti'. Človek ne stopa v proces dela po eni strani kot naravno, po drugi strani družbeno bitje. Izmenjava z naravo je vnanja opredelitev dela, ki ne pove nič o njegovi biti. Gre za zadovoljevanje potreb človeka kot zgodovinskega bitja. Delo je presežek tu-biti prek vsake možne situacije v svetu. Tu-bit se nikoli se ne more umiriti v sebi in svetu. Plessner najde razlog za permanentni nemir v ekscentričnosti.
14 – Vprašanje je, ali obstaja še kak drug humanizem kot je prometejski. Dosedanji huma nizem, ki ga je Althusser razkrinkal kot antihumanizem, je slonel na instrumentalizaciji uma. Redukcija antropocentrizma na fiziocentrizem in kozmocentrizem pomeni, da človek samega sebe deprivira odgovornosti za svoja ravnanja; šele kompletiranje antropocentrizma s kozmocentrizmom vodi k priznanju in upoštevanju, da ima tudi narava svoje pravice.
Dostları ilə paylaş: |