Dr. Bogomir Novak Delo kot sredstvo samooblikovanja Kazalo: predgovor str

Dr. Bogomir Novak
Delo kot sredstvo samooblikovanja
Kazalo:

PREDGOVOR str. 2

1. ORIS RAZVOJA INDUSTRIJSKEGA DELA 5

1.1. Opredelitev ciljev, hipotez in predmeta obravnave 5

1.2. Nekatere metodološke dileme pri opredeljevanju dela in vzgoje 11

1.3. Značaj industrijskega dela 20
2. KRITIKA SREDIŠČNEGA POMENA DELA 25

2.1. Antropologija dela 25

2.1.1. Odnos med zunanjo in notranjo smotrnostjo 25

2.1.2. Smotrnost dela za posameznika in družbo 26

2.1.3. Teleologija dela in ambivalentnost antropocentrizma 27

2.1.4. Etika dela 30

2.2. Tehnologija 'vzgoje' pri Andersu 32

2.4. Zastarelost in odvečnost človeka v mega-stroju 33

2.5. Razvojni dejavniki dela in njihove omejitve 35

2.6. Analiza Sizifovega dela 39
3. DIAGNOZE IN PROGNOZE DELA 42

3.1. Poti k postzaposlitveni družbi 42

3.1.1. Schaffova vizija dela 43

3.1.2. Gorzova vizija odprave dela 44

3.1.3. Fetscherjev poskus obnove napredka in sreče v delu 46

3.1.4. Blaunerjeva razlaga tehnološke odtujitve 47

3.3. Dekvalifikacija in rekvalifikacija dela 48

3.3.1. Bravermanova teza o degradaciji dela v 20. stoletju 48

3.3.2. Kritika Bravermanove teze 49

3.4. Razvoj fleksibilne proizvodnje 50
4. RAZLIČNA RAZUMEVANJA OMEJITEV PRI OSVOBAJANJU DELA 55

4.1. Marxova teza o dveh kraljestvih 55

4.2. Kritika Marxove analize pogojev svobode dela 58

4.3. Marcusejev koncept osvoboditve dela 63

4.4 Vprašanje večznačne nujnosti dela 64

4.5. Pota k osebni svobodi v delu 67

4.6. Je možna svoboda znotraj dela? 70

4. 7. Igra kot temelj sveta 73
5. POJMOVANJE VZGOJE OSEBNOSTI V ODNOSU DO DELA 77

5.1. Meje razvoja osebnosti med pridobitnim in lastnim delom 77

6. IDEJA IN PRAKSA INTEGRACIJE DELA IN VZGOJE 82

6.1. Pozitivno vrednotenje industrijskega dela 82

6.2. Vzgoja za kraljestvo svobode? 88

6.3. Kritika stališč socialistične pedagogike o vzgojni vrednosti dela 90

6.4. Kritika koncepta vsestransko razvite osebnosti 6.5. Analiza naše reforme usmerjenega izobraževanja z vidika

integracije dela in vzgoje 93
7. SKLEP 97
8. OPOMBE PO POGLAVJIH 102

9. LITERATURA 117
PREDGOVOR
Knjiga Delo kot sredstvo samooblikovanja je nastala kot predelava doktorskega dela 'Spremembe v strukturi dela in pojmovanje vzgoje'. Morda posamezniku za njegovo samooblikovanje zadostuje že poklicno delo, če se ne ukvarja z nobeno drugo dejavnostjo. Danes je za večino delazmožnih še vedno glavna življenjska  dejavnost  delo. Zanima nas, ali se človek skozi delo spoznava in uresničuje  v tem, kar je, ker se po tem, kar ni, v njem spoznava kot odtujeno bitje.
Namen te knjige je v pojasnitvi 1. splošne družbeno - civilizacijske krize in še posebej krize vzgoje in izobraževanja s paradigmatskim vrednotnim preobratom od mehanicizma k ekocentrizmu, 2. pomena informacijske znanstveno tehnične revolucije za sprememb v strukturi dela in drugačno pojmovanje vzgoje, ki se kaže še ambivalentno, 3. naše neuspešne reforme usmerjenega izobraževanja, ki je pokazala napačno usmerjenost v industrijsko namesto v informacijsko obdobje, 4. potrebe našega vstopa v Evropo in skupnih vzgojnoizobraževalnih standardov.
Ne gre več za trdni značaj dela, kakor ga je delo ohranjalo še po prvi industrijski revoluciji, ampak za fleksibilno strukturo, ki jo prinaša nova znanstveno - tehnična revolucija s pojavi fluktuacije delovne sile, samozaposlovanja, skrajševanja delov nega časa, delovne dobe itd. Razlikujemo več vrst struktur dela glede na to, na kateri ravni se delo pojavlja: splošni, posebni ali posamezni. Na splošni ravni govorimo o bipolarni strukturi, ki je že v subjekt-objekt odnosu, na posebni ravni pa o trojni, četverni, peterni strukturi, o multidisciplinarni strukturi po področjih dejavnosti (v disertaciji opredeljujem 22 izbranih strukturnih komponent-dimenzij) in na individualni ravni o empirični strukturi. Opredeljujem tudi pojem značaja dela za tri globalna zgodovinska obdobja: predkapitalistično, kapitalistično družbo in za prihodnjo družbo. V današnjem razvoju dela se kaže premik že konceptualno na najsplošnejši ravni od dela v objektiv nem smislu za preživet je do dela v subjektivnem smislu dela kot svobodne, ustvarjalne dejavnosti. Zato se v disertaciji ukvarjam s kritiko središčnega pomena dela za življenje posameznika in družbe, ki vodi v antropocentrični kot ergocentrični redukcionizem. Nasproti tehnocentrizmu človeka delavca (lat. homo faber) nekateri skušajo uveljaviti danes ekocentrizem s poudarkom na ekološki komponenti dela kot ključ ni za vse druge komponente.
Tema knjige je multidisciplinarna, ker tako delo kot tudi vzgojo proučujejo različne znanstvene discipline. Zato v disertaciji sledim sodobnim sociološkim diagnozam in prognozam prihodnosti dela, podajam sintetično antropološke temelje dela in vzgoje in razvijam model posodabljanja ciljev šole ter kritiko reforme usmerjenega izobraževanja.

V knjigi analiziram večznačnost pojmov vzgoja in izobraževanje in delo. Razlikujem med delom v širšem, antropološkem, posebnem, sociološkem in ožjem, kolokvialnem smislu (služba, plačano delo). Vzgojo lahko razumemo v skupnem pomenu z izobraževanjem ali v ločenem pomenu. V pojmu vzgoje poudarjam oblikovanje in razvoj osebnosti in njene vrednote v odnosu medmoderno in post-moderno (tudi post-industrijsko) družbo. Gre za paradigmatsko-vrednotni preobrat od materialističnih k postmaterialističnim vrednotam. Najprej analiziram pomen sprememb v delu, potem pa odnos med delom in vzgojo.

V zgodovini dela se je pokazalo, da človek ne more delati brez orodij (kasneje strojev) in živali. Samooblikovanje (nem. Selbstbildung) osebnosti po vzoru je pogojeno z delom, ki  tudi rabi vzor, zamisel oz. model. Vzor dela izhaja iz izkušenj  preteklih  generacij.  Ker je človek samemu sebi naj dlje, je laže zbiral  izkušnje  o načinu dela kot pa izkušnje o  spreminjanju samega sebe. Informatizirani človek še danes ne more vedeti, v kolikšni meri se je v zgodovini spremenil zaradi dela. Morda res velja, da bi šele tedaj vedeli, kaj nam delo pomeni, če bi nam ga prepovedali.
Vprašanje pomena dela bo odprto dokler se razvija človeška vrsta. Isto velja za življenje posameznika. Vprašanje ljubezni do dela je dvoumno, ker ne gre le za to, da delamo to, kar bi radi delali, ampak tudi za to, da radi delamo to, kar moramo (zaradi življenjske nujnosti) delati. Spoznanju pomena dela se približamo posredno  s primerjavo s predindustrijskimi ljudstvi in  plemeni. Te primerjave niso dale enoznačnih rezultatov. V procesu samooblikovanja  nastaja človekova nepopolna popolnost. Človek je kot nepopolna popolnost omejen, ranljiv in smrten in prav zato tudi ustvarjalen in delaven, da bi za njim kaj ostalo.
Prav tako posameznik, ki je vedno bolj prežet z delom kot s svojo poklicno potrebo, ne ve, koliko se je spremenil zaradi dela. Delovni načrt omogoča posamezniku preverjanje, ali je realiziral osebne cilje z delom. Ne omogoča pa preverjanja, ali je  prevzel lastnosti določenega  dela za osebne lastnosti. Ob pomanjkanju prostega  časa se pogosto spregleda tudi vprašanje, kako kompenzirati sicer z delom pridobljene osebne lastnosti, ki pa še ne zadoščajo zahtevam sodobnega družinskega oz. socialno-etičnega življenja. Laže je napraviti delovni načrt in načrt  o  poklicni karieri kot pa načrt osebnega samooblikovanja in samoizpopolnjevanja glede nanjo. Nastaja čedalje več informacij o samospoznanju in samooblikovanju. V interakciji  zunanji (fizikalni in socialni) in notranji (psihični) svet drug na drugega vplivata. Notranji svet posameznika s prepričanji, stališči,  načinom odločanja, mišljenja in čustvovanja je že rezultat določenega kulturnega  tipa socializacije. Spregledovanje socializacijskih podlag  notranjega življenja v procesu samoizpopolnjevanja  je prav tako nespametno kot spregledovanje vloge tradicije pri izvajanju  eksperimentov z 'zunanjim svetom'. Niti človek kot sui generis niti posameznik kot bitje za sebe nista  ustvarjena  iz nič. Če bi bila človek kot biološka vrsta homo sapiens in z  njo posameznik vsemogočna, se ne bi razvijala. Tudi alternativne znanosti imajo svoje (i)racionalne omejitve.

Če je vsako delo le rutina, ponavljanje istih gibov, potem samorealizacija v delu ni možna, ker v vodi do nezadovoljstva. Pregovor: le sprememba krajša nam čas, pomeni, da se le v razlikah lahko realiziramo. Samorealizacija je tako kot  sreča  le stranski  produkt  dejavnosti. Pride le, če je ne pričakujemo. Samorealizacija/samoaktualizacija  (nem. Selbstaktualisierung, angl. self-actualization) se nanaša na višje potrebe in višje psihične sposobnosti kot na duhovno rast. S samooblikovanjem razumem razvoj osebnosti vključno z njeno samorealizacijo. Pomeni samo opazovanje (pozornost na značaj  vsakokratne  pozornosti), samorefleksijo, samoocenjevanje, samoorganiziranost, avtoregulacija, samodisciplina, samo-kontrola, samo dejavnost, samo vzgoja (self-education); s tem pa tudi avtonomijo in avtentičnost osebnosti. Ne gre le za postavljanje lastnih ciljev in zadovoljevanje lastnih potreb, ampak po Maslowu postati to, kar si in doseči to, za kar si sposoben. Ni sporna teza o človekovi aktivnosti, ampak po univerzalnem pomenu samorealizacije. Vprašanje je, ali je možna vsaj delna samorealizacija. Če sprejmemo tezo o delni  samorealizaciji, po tem  nihče ne more  ostati  popolnoma nerealiziran, toda nihče ni popolnoma realiziran. Le z delom  in vzgojo  še  nismo samorealizirane osebnosti, ker obe dejavnosti  merita najprej na obvladovanje zunanjih ciljev. Samorealizacijo je možno razumeti že na osnovi Aristotelove prve forme, ki je v principu ločena od mater­ije. Razumemo jo lahko kot poduhovljeno izvajanje dela z izpolnitvijo v sedanjem trenutku. Vprašanje pa je, ali je kaj več kot možnost, če je osebnost samo telo, ne pa še duh. V novem veku pa postane možno preoblikovati tudi obliko, ker postane po Engelsu tudi Kantova stvar po sebi predmet materialne proizvodnje. To sicer epistemsko ne drži, vendar je v ozadju razumevanje dela kot demiurga, ki načelno zagospoduje nad bivajočim v celoti. Vsaka akcija je načelno že reakcija,  kooperacija in interakcija. To pomeni odpravo načelne ločenosti med snovjo in obliko, vplivanjem na druge in vplivanjem nase.  Ne more biti jasne ločnice med delom in drugimi dejavnostmi. Meje do drugih in do sebe si postavlja vsak sam in vsak drugače, čeprav so vidne v določeni kulturi določene skupne značilnosti njenih tvorcev.

Izhajamo iz hipoteze, da se človek ne more  samoaktualizirati niti samo v delu niti brez njega. Človek ohranja smotrnost svoje­ga  delovanja le v dinamičnem ravnotežju. V  skrajnostih postane nesmotrn. Večina  odraslih je aktivna v poklicnem delu,  ki  ima različne funkcije vključno s tretjo socializacijo. Pri tem ne gre le  za  ponovno  prilagajanje na  delovno  in družbeno/ družinsko skupnost, ampak za ponovno samooblikovanje. Posameznik se v  vseh fazah  osebnega življenja tudi oblikuje kot presežno  bitje, vendar v vsakem obdobju drugače: kot otrok z igro, spontanim  in organiziranim učenjem, kot mladostnik z vedno bolje organiziranim učenjem in kot odrasel s poklicnim delom in z raznimi konjički. Že  na začetku lahko ugotovimo, da samorealizacija  ni  absolutno evidenten pojav, ker naletimo pri njegovem spoznavanju in prakti­ciranju  na  določene  težave in protislovja. Problem  je,  kako (p)ostati relativno neodvisen v medsebojnih (ne)namernih vplivih.
Skoraj neverjetno je, da niti (totalitarna ali demokratična) družba niti posameznik ne bi bila zainteresirana za samooblikovanje. To pomeni,  da ostane razvoj osebnosti posameznika zatrt in zakrnel. Posameznik, ki nima razvitih sposobnosti, ne more priti do najboljših rezul­tatov, toda  brez težnje po najboljšem ne more  razviti  sposob­nosti. Razvoj sposobnosti ni samonamenski. Inovativno družbo sestavljajo ustvarjalni posamezniki v inovativni šoli in podjetju.Ti se oblikujejo v procesu samooblikovanja, samoorganiziranja, samodiscipliniranja, samoregulacije oz. samoupravljanja (self-management) in ne nazadnje samoizobraževanja (avtoedukacije). Psihologijam ustvarjalnosti in priročnikom za  uspešnost na različnih področjih življenja običajno manjka tematizacija odnosa med posameznikovim notranjim in zunanjim svetom, ker jo za uresničevanje svojih modelov, ki so se že izkazali kot učinkoviti, le predpostavljajo. Večina dobi po prebrani uspešnici občutek, da je pisana za nekoga drugega. Zato želim pokazati, da ne vpliva le delo povratno na posameznika (kadar vpliva),  ampak  predvsem posameznik s svojo samooblikovanostjo vpliva na rezultate dela.

1. ORIS RAZVOJA INDUSTRIJSKEGA DELA

1.1. Opredelitev ciljev, hipotez in predmeta obravnave
V socializmu je bilo jedro socializacije posameznika  v sistemu in ne v socia­listični vzgoji kot jo je deklariral.  Socializacija kot ustvarjanje družbenosti je bila nekakšna nehotena, če že ne izjalovljena vzgoja. Za to je potrebno pokazati zvezo med delom, socializacijo in vzgojo. Pomembno točko raziskovanja (politične) socializacije/vzgoje pre­dstavlja raziskovanje posameznih institucionalnih agensov (izvor­ov, nosilcev) od primarnih do terciarnih (npr. poklicno delo) kot tudi  političnih resocializatorjev in  političnih  alternativnih socializatorjev. Agensi usmerjajo moralni in značajski  (osebnost­ni)  razvoj posameznikov in jih tako vzgajajo in izobražujejo.  V vseh teh se lahko človek samoaktualizira, če le uspe transformirati  in osmisliti negativne zunanje vplive nanj. Čim manj je  teh vplivov, tem večja je verjetnost, da bo predelava uspela. Delovanje različnih agensov je bilo doslej tudi na Slovenskem razpršeno (difuzno) in neskladno zlasti, kar zadeva lastno aktiv­nost samovzgoje in samoizobraževanja, zaradi česar še prihaja do prisile ponavljajočih (nem. Wiederholungszwang) se neskladnosti med osebnost­nim  in socialnim, kot tudi med osebnostnim  in  političnim  ter narodnim in političnim značajem oz. neskladnosti v kulturi  Slo­vencev. Zato se ne morejo razviti komplementarni družbeni  odnosi in tudi ne predstavniška in civilnodružbena politična kultura. Odtod izhajajo družbene in politične blokade ter stanje družbene in individualne implozivnosti, kar se je pokazalo ob koncu socializma.
Industrijska družba je bila delocentrična, dokler je skušala zagotoviti polno zaposlenost in je priznala človeka v bistvu kot delavca. Postsocialistična država je že postza­poslitvena,  ker ne more zaposliti vseh dela zmožnih  državljanov, vendar je še delocentrična, ker je preživetje državljanov odvisno od dela drugih oz. dela, ki si ga morajo poiskati sami. Delocen­trična naravnanost moderne družbe pomeni, da so vse dejavnosti bolj  ali manj odvisne od dela. Zato spreminjanje industrijske ga dela omogoča  približevanje pojmovanja vzgoje in socializacije delu (in celo identificiranje z njim). Šele  v policentrični družbi je možno večinsko odmikanje od dela in identificiranje s specifično (duhovno) dejavnostjo.
Pojmovanje vzgoje ni odvisno samo od spreminjanja dela, tehnolo­gije in družbe, ampak tudi od zamišljanja lastne idealne podobe. Medtem ko marksistični koncept vzgoje (vzgojitelja) predpostavlja spremembe v družbenem značaju dela, ki jih omogoča  socialistična revolucija, pa komunikacijski koncept vzgoje predpostavlja razvoj informacijske   tehnologije. Marksizem je poudarjal predvsem družbeno-razredni kriterij dela in vzgoje, vendar z njim ni mogel razrešiti spora med socialno in individualno pedagogiko.
V odnosu med delom in drugimi dejavnostmi (nem. Handlung,  angl. action) zasledimo sredotežne in sredobežne sile. Prve so  reflek­tirane  v tezah o moderni družbi kot delocentrični družbi,  druge pa v tezah o koncu družbe dela. Iz te ugotovitve izhaja hipoteza, da so  koncepti vzgoje tem bolj neodvisni od razvojne stopnje dela, čim manjšo vlogo igra delo v življenju posameznikov in obratno. Zaradi delovanja sredotežnih sil v družbi dobi delo nena­domestljivo vlogo v življenju posameznikov, subjektivno pa pri­marno vzgojno vlogo s prikrivanjem negativnih strani. Obrat­no pa lahko služi potenciranje negativnih strani (vzgojnoizobraževalnega) dela za pomilovanje preobremenjenosti (učencev in učiteljev), osvobajanje od nujnega napora za realizacijo  ciljev. Enostransko  doseganje  zunanje učinkovitosti vodi  k  negativnim psihosomatskim motnjam in boleznim.
Učinki razvoja procesov avtomatizacije, kompjuterizacije,  kiber­netizacije, informatizacije, intelektualizacije itd. na  posamez­nika so dobri in slabi. Verjetno je, da se  v  teh  spremembah človek  izraža vedno bolj kompleksno in večdimenzionalno. Gre  za poseben  problem psihofiziološke in socialne adaptacije in  stro­kovnega usposabljanja posameznikov za obvladovanje novih tehnolo­gij. Vse dimenzije dela/dejavnosti so utemeljene v dejstvu, da človek niti po psihosomatski konstituciji ne more biti brez dela/dejavnosti niti ne more zadovoljiti svojih potreb, ne da bi spreminjal svet.
V tej objektivno nujni in subjektivno izbrani potrebi  je  delo vrednoteno pozitivno in negativno. V skrajnostih podcenjevanja in precenjevanja dela se njegovi pozitivni vplivi izgubijo.  Svobode dela ni brez njegovega pozitivnega vrednotenja. Obratno pa  nuj­nost dela ni identična z negativnim odnosom in vrednotenjem dela. Prav  ta  prepletenost subjektivnih in objektivnih  pogojev  dela ustvarja ambivalentnost pri vprašanju svobode in nujnosti, sred­stev in ciljev. Pri nekaterih dimenzijah je ta bivalentnost bolj očitna (npr.  pri ontološko-antropološki,  psihološki, fiziološki), pri drugih (npr. pri teleološki, tehnično-tehnološki, fizikalni, ekonomski) pa je težje vidna tudi zato, ker jih  različni avtorji različno opredeljujejo. Še pomembnejše dejstvo,  da se  z bistveno spremembo v vrednotnem sistemu izpostavi  v  novem zgodovinskem  obdobju druga komponenta dela kot ključna.  Tako predmoderno fizično/fiziološko zmogljivost v moder ni družbi vedno bolj nadomešča usposobljenost za obvladovanje intelektualnih tehno­logij. S proizvodnim delom vzpostavlja človek nujni in (morda  v manjši meri) svobod ni odnos med seboj kot subjektom in vnanjim objektom.
Dejavniki, ki konstituirajo odnos med človekom, predmetom  dela, procesom in proizvodom, so le delno vidni. Brez spoznanja dela kot dvostranskega odnosa človeka k predelovanju zunanje narave in hkrati  samega  sebe, ni mogoče razumeti  različnega vrednotenja dela  v različnih obdobjih in pri različnih družbenih skupinah  z različnimi kulturami. Kot bomo videli vrednoti človek v različnih tipih kulture delo različno glede na to, kaj ima prednost-social­no  doživeto  (primitivne  skupnosti)  ali  tehnično obvladljivo (moderne skupnosti).
Danes ne gre samo za antropocentrično vprašanje,  ali  se  delo razvija po meri človeka ali obratno, ampak še prej za eko­centrično vprašanje smisla dela v novih paradigmatskih perspekti­vah za okolje. Vprašanje zadeva notranje in zunanje onesnaženje. Videti je, da se človek doslej ni vpraševal po smiselnem razvoju dela. Ni jasno, ali je ta razvoj v celoti smiseln le tedaj, če ga človek usklajuje s svojim družbenim in individualnim  bistvom ter  z zunanjo  naravo kot s svojim (an)organskim telesom ali pa še vedno velja kriterij zaposlenosti čim večjega števila delazmožnih. Po prvem kriteriju so pomembne tiste države, ki so najbolj zmanjšale onesnaževanje okolja, po drugem pa tiste, ki so odprle največje število delovnih mest.
Odprto vprašanje je, ali bo kdaj možno vsako razsežnost  dela izmeriti v njeni pedagoški pomembnosti. Nanj je v času pluralizma interesov še težje odgovarjati kot v obdobju monopolnega interesa. Spreminjanje vzgojnih idealov ni v  vsakem zgodovinskem obdobju (neposredno) odvisno od sveta dela. Šola  je še vedno (bolj) pomemben dejavnik socialne kontrole in reproduk­cije obstoječega sistema. Kaj pomeni povratek od izobrazbe k vzgoji še ne vemo. Neobvladljiv moment pri realizaciji vzgojnega cilja se kasneje pokaže kot nekakšna 'pohvala nedoslednosti'. Razsežnosti dela/dejavnosti že zato ne morejo funkcionirati kot strogo objektivno merljivi dejavniki - determinante, ker človek še nikoli ni bil tako problematičen kot je danes. Še nikoli doslej ni živel v tako kompleksnih in negotovih družbenih razmerah z nasprotujočimi interesi tako blizu  možnosti samorealizacije in tako daleč od nje.
Znanstveno - tehnično prestrukturiranje dela je smiselno kot  paradigmatsko prevrednotenje dela¹, ki bo čim bolj omejilo  človekov voluntarizem in nasilje v odnosu do narave in do sebe. Iz te diagnoze izhaja kritika ergocentrizma t.j. identifikacije človeškega jaza (lat. ego) z delom (gr. ergon).
Pedagoška  antropologija² naj bi odgovorila na vprašanje,  ali nastaja pri današnjih spremembah v značaju dela in (korelativnih) spremembah v pojmovanju vzgoje že integralni homo humanus ali  pa še  vedno  ostaja parcializiran homo faber na relaciji delo – vzgoja –delovni človek. Človeški človek (lat. homo humanus)  nastaja (sui  generis) v odnosih človek-vzgoja - delo(vanje).  Vzgojna vrednost dela kot vpliv dela na vzgojo je odvisna od vrednotenja (dominantnih  komponent)  dela  in  razumevanja osnovnih ciljev vzgoje.
Evropa vred­noti delo v različnih zgodovinskih obdobjih različno³:

1. v antiki so enačili delo z delom sužnjev,

2. v srednjem veku so razumeli delo kot kazen za greh,

3. kalvinisti so prevrednotili delo za samodisciplino kot znak božje milosti,

4. moderna vidi v delu ustvarjalno dejavnost (Caplow) postmoderna goji ambivalenten odnos do dela.
V moderni se prepletajo elementi dela kot izkoriščanja, bede, samodiscipline in ustvarjalnosti. Omalovaževanje telesnega dela  je obstajalo zgodovinsko povezano s kultom umskega dela. Prva in druga točka kažeta na negativno, tretja in četrta pa na pozitivno vrednotenje dela. Pred videvamo, da ima pozitivno vrednotenje dela vzgojni pomen za samorealizacijo osebnosti⁴.
V obdobju socialističnega etatizma je veljala apriorna afirmacija zveze med delom in vzgojo. Mladina je pri nas po vojni poudarjala geslo 'zgradili smo progo, proga je zgradila nas' (Schmidt; 1982; 36). Podobna stališča bi našli v vseh socialističnih revolucijah, v  Sovjetski  zvezi po oktobrski revoluciji l. 1918,  v  kitajski kulturni revoluciji (1966-76). Z velikimi potrebami družbe po delovni  sili se uveljavljajo prepričanja, da vsako delo vzgaja in da je vsaka vzgoja (v bistvu) delovna, ker sta tako delo kot vzgoja strukturno v neposredni, brezpogojni zvezi, kot da njuna homogenost (nastanek v človeškem rodu) pomeni obenem njuno homolognost (logično skladnost). Takšno redukcionistično pojmovanje je pripeljalo k poenostavljenim prakticističnim političnim  odločitvam. Zastopniki 'proletarske, politehnične vzgoje' (izraz Potkonjaka in Šimleše, 1989, 2; 209-210) so očitali meščanskemu vladajočemu  razredu apriorno zanikanje zveze med delom in  vzgojo, kar pa ni točno.
Razvoj kapitalizma se je pričel kot spiralni proces s 'privzgajanjem duha kapitalizma' (Weber). Kapitalisti nenehno revolucionirajo pogoje proizvod nje, kar vpliva na rast potreb po novih, izobraženih in kvalificiranih kadrih, ki povratno spreminjajo pogoje dela. Dilema prihodnosti ali bližnjega konca vzgoje ostaja še odprta kot tudi vprašanje, ali je možno vzgojo utemeljiti na novih pluralnih civilizacijskokulturnih predpostavkah in jo usmeriti k novim  univerzalnim vrednotam človeštva (Medveš, 1991a: 7-23). Gre za dilemo vzgojljivosti ali nevzgojljivosti (nekaterih  dimenzij, plasti) človeka v določeni zgodovinski epohi. Vzgoja za sožitje ne dopušča več žrtvovanja sredstev za odtujene cilje, rezultate.
V novem veku se v pedagoški misli kaže prevladujoča tendenca iskanja pozitivnih zvez med edukacijo in delom od prvih  utopičnih socialistov do post- marksizma. Po drugi vojni posta ne ta ideja nacionalno in mednarodno prizna- na v:

1. ekonomiji izobraževanja z investicijami v znanje kot človeški kapital,

2. Marshallovem planu,

3. reformiranju ameriškega šolstva kot odgovora na polet  prvega sovjetskega satelita (l. 1957)⁵,

4. UNESCOvih načrtih,

5. praktični izpeljavi konceptov,

a) delovne in politehnične vzgoje,

b) sinteze splošne in strokovne izobrazbe,

c) pripravništva,

č) permanentnega izobraževanja, poklicnem usmerjanju in svetovanju, itd.

Videti je, da ideja povezovanja proizvodnega dela in eduka­cije⁶ z uveljavljanjem raznih ideologij in izgubljanjem univerzalnega pomena marksistične ideologije skupaj z uveljavljanjem post-materialističnih vrednot izgubila univer­zalni pomen, v poklicnem šolstvu pa ni nič manj aktualna. Napaka pol preteklega obdobja je bila v tem, da je bilo celotno srednje šolstvo razumljeno po meri poklicno šolstvo. Danes gre za zlom univerzalne ideje o človeku delavcu. V realnem in samoupravnem socializmu je bila ta ideja zaradi dominantne vloge marksizma v vzgojnoizobraževalni praksi navidez nesporna. Zaradi fetišiziranja  kreativnosti in svobode dela so pogosto ostale v socializmu ideološko prikrite predvsem negativne strani dela.
Sistemsko gledano ima delo pri (samo)oblikovanju osebnosti: a) primarno ali sekundarno pozitivno, b) primarno ali sekundarno negativno vlogo, c) nima nobene spoznane vloge.
Povratne  učinke dela na osebnost lahko še nadalje členimo na:  a) neposredne in posredne,

b) delne in celovite, c) skladne ali neskladne z interesi in sposobnostmi posameznika.

Dela, ki je v najsplošnejšem smislu aktivni odnos človeka do narave (proizvodnja) in medsebojnih odnosov (socialno delo),  ni mogoče definirati nevtralno brez takšnega ali drugačnega  vpliva na delavca samega. Objektivne komponente dela so tesno prepletene s subjektivnimi.
Posameznik si prisvaja rezultate delovanja v naslednjih procesih: ekspresivnosti (izraznosti), hominizacije (učlovečanja) in huma­nizacije (nastajanja človeškosti človeka), interiorizacije, (simbolne) interakcije, samorefleksije, inter- in  intrapersonaliza­cije kot osebnostne (trans)formativnosti, socializacije in  indi­vidualizacije,  inkulturacije, usposabljanja,  intencionalnosti, institucionalnega  socializiranja in vzgajanja; ustvarjalnosti, kulturnosti, komunikativnosti,smotrne racionalnosti,(permanent­nega) učenja itd.¹⁰. Lastnosti posameznika kot osebnosti so posledica in izvor procesov (mehanizmov, pretvornikov), prek katerih se delo in samovzgoja nanašata  drug na drugega v navedenih štirih možnih vplivih (primarno in sekun­darno pozitivno ali negativno) znotraj časovno-prostorskih  koordinat.
Iz teh odnosov lahko izpeljemo naslednje hipoteze:

1. odnos med delom in samovzgojo je genetično strukturno določen znotraj človekove zgodovinske prakse,

2.  samovzgoja za svobodo je vrsta človekove svobodne  dejavnosti in  ne sredstvo prilagajanja eksistenčno-nujnemu, odtujenemu, industrijskemu, mezdnemu, instrumentalnemu delu;

3. isti dejavniki lahko v pozitivnem smislu omogočajo, v negativ­nem pa preprečujejo humanizacijo samovzgojnega procesa.

Ne gre samo za povezavo dela s samovzgojo, ampak tudi z managementom, socializacijo in politiko. Po Deweyu (Dewey, 1922) sta politika in vzgoja dve strani iste medalje, ker politika šele  z vzgojo  postane to, kar je, umno vodenje družbenih  zadev. Socializacija  je nenamerno ozadje vzgoje, medtem ko management upravlja s temi momenti znotraj določene organizacije.
Socializacijo  je možno opredeliti na več načinov. Po eni  strani gre  za pridobivanje veščin, znanj, motivov in  stališč,  ki  so potrebna za izvrševanje vlog posameznika v družbi; kot proces,  s katerim  se  posameznik uči obnašati tako, da  ga  bodo  sprejeli drugi  člani skupine, ki ji pripada. Socializacija vključuje inkulturacijo, individualizacijo in personalizacijo, ko se posameznik prek transakcij z drugimi transformira v osebnost. Nekateri izključujejo individualizacijo. Socializacija je najkompleksnejši proces učlovečanja posamezni­ka (Južnič, 1989; 22). Nekateri avtorji namesto pojma socializacija uporabljajo raje izraza inkulturacija in akulturacija v smislu prisvajanja  tipa obnašanja, ki je značilen za določeno kulturo. Socializacija  kot socialno učenje za aktivno adaptacijo ne generira nujno le tiste vrednote v družbi, ki že obstajajo. Ker socializacija ni  odvisna le  od  kognitivnih funkcij, je delno identična z vzgojo. Vsaka interpersonalna vzgoja je v intrapersonalnem smislu že samo vzgoja v smislu samooblikovanja. Dokler razmejujemo vzgojo in samo vzgojo razmejujemo zunanje in notranje vplive. Samoaktualizacija  pomeni uveljavljanje tega, kar smo dosegli pri sebi navznoter navzven.
Samoaktualizacija je človekov davni sen. Za Aristotela je način njenega udejanjanja racionalna kontrola strasti, ideal pa je popolna forma, dokončano delo. Danes samoaktualizacijo povezujemo z de- in re-socializacijo od stare­ga družbenega okvirja za novega. Enostavno razvoj  osebnosti  ni možen brez spremembe medsebojnih odnosov. Napredek ni le subjek­tivna,  ampak je tudi objektivna zakonitost (oz. obratno) kot  je pokazal že Platon v priliki o votlini. Tako družbena dinamika kot potreba po osebnostnem razvoju terjata razvezo od starih  odnosov in zavezo z novimi. Socializacija je kot interakcija posameznika z  družbo tudi  individualizacija, ker se posameznik na nove družbene  odnose aktivno adaptira, tako da jih  prilagaja  sebi. Samovzgojni proces poteka znotraj permanentnih interakcij subjek­ta  in okolja kot (samo)razvijanje zaradi  realizacije  vzgojnih ciljev. Bistvo vzgoje je prav »ustrezna koordina­cija  med  osebnostjo  in okoljem zaradi realizacije vzgojnega cilja« (Hunt, 1974, Vujčić, 1983). Dobra koordinacija vodi do  zaželenih  rezultatov. Bistveno je samo nenehno iskanje optimalne večdimenzionalne koordinacije/ interakcije med lastnostmi osebnosti in okoljem.
Proces socializacije se poraja iz istih virov kot proces  vzgoje: iz preteklih obrazcev komunikacijske kulture, družbenih,  tehno­loških  sprememb ter iz delitve in organizacije dela. V indu­strijski  družbi je socializacija najmočnejša iz dela in za  delo kot ekonomsko nujo. Z delom se delovni človek  socializira  v dobrem  in slabem, v delovni etiki in v komunikaciji s sodelavci dobi proletarsko zavest. V socializmu je politika določala vrednost dela.
V vsaki socializaciji in vzgoji⁷ je delež represivnega in permisivnega kot nekaj, kar je gojencu dovoljeno in prepovedano.  V takšni opredelitvi vzgoje (in socializacije) je določena napetost med naravo in kulturo, med nižjo in višjo stopnjo osebnega razvo­ja, med tem, kar človek je in tem, kar še ni. V vzgojnem  procesu vzgojitelj  vpliva  (učinkuje) na  gojenčeve lastnosti, držo, naravnanost, načine ponašanja in sposobnosti. Tipično za različne definicije  vzgoje je odvračanje gojenca samega  od  'neotesanega ali robatega' ponašanja, neustreznih stališč in prepričanj  in navajanje k drugačnemu, boljšemu ponašanju.  Iz  tega  izhajajo možne zveze z delom (od razumevanja navodil do izvedbe) v odnosih med  ljudmi. Ti so izvor njihovih osebnih lastnosti. Pri tem je gojenec material za obdelavo od surovine do  končnega  izdelka. Poenostavljena podobnost vzgojnega procesa s procesom  materialne proizvodnje nastane tedaj, kadar ne razlikujemo med oblikovanjem in upravljanjem stvari in osebnosti. Vzgojni proces je glede na materialni proizvodni proces specifičen v smislu večje  kompleks­nosti ter drugačnih metod in ciljev. Individuum kot biološko bitje  je  lahko razumljen kot surovina za  manipulacijo  le  kot 'gnetljivo  testo'. Zato odnos med vzgojiteljem in gojencem  tako kot  med človekom in naravo ne more biti (več) zgolj  hierarhičen kot je bil v primitivnih družbah, ampak naj bo čim bolj  partner­ski v simbolni komunikaciji kot prenosu in trans- formaciji infor­macij.  Samovzgoja je na današnji stopnji  zgodovinskega razvoja kot 'delo posameznika v izpopolnjevanju samega sebe' primarno povezana z notranjimi, subjektivnimi dimenzijami  dela/dejavnosti, sekundarno  pa tudi z objektivnimi, ki se nanašajo  na  družbeno življenje.
Spremembe industrijskega dela zadevajo v razvitih državah  vsa področja človekovih dejavnosti od primarnih do kvartarnih in potekajo na različnih področjih z različno hitrostjo in intenzivnostjo. Za izobraževanje, ki se prav tako avtomatizira, informatizira, algoritmizira in intelektualizira, to pomeni možen izhod iz krize njune neprilagojenosti sodobnim razmeram in morda  tudi napoved nove krize.
Zaradi obširnosti teme sem lahko analiziral samo glavne  tendence v razvoju proizvodnega dela. V pomoč so mi bili rezultati  razis­kav s področja posebnih vidikov vzgojno-izobraževalnega dela, ki se nanašajo na poklicno delo in na delovno oz. politehnično vzgojo⁸. Večina avtorjev raziskuje delo ne glede na  vzgojo kot  da gre za dva popolnoma ločena pojava. Ne kateri se  zavedajo povezanosti obeh pojavov s stališča enega segmenta problemov npr. pri vprašanju zaposlovanja kadrov in njihove brezposelnosti ali pri antropoloških vprašanjih. Sedaj je postala družba sama sebi največji problem. Ne vemo, ali je znanost o celoti  medsebojnih vplivov  med (družbenimi) pojavi sploh možna.