2.1.3. Etika dela
Danes človek lahko dela zaradi razvoja tehnike preko meja svojih naravnih fizičnih in umskih zmogljivosti. Tehnična presežnost dela je omejena po eni strani z naravno končnostjo posameznikov in po drugi z grožnjo totalnega uničenja sveta. V prihodnosti se bodo še spopadali z lastnimi mejami. Skušali bodo doseči tudi pomiritev v točkah, ki so že dosegle kritično mejo, če bodo hoteli živeti bolj zdravo in v sožitju. To bo pomenilo nastanek »nove etike odgovornosti v gospodarstvu« (Kirn, 1991) in drugačnega odnosa do moči. V duhu preseganja človeka kot objekta tehnike razvija Jonas (1984) etiko odgovornosti za prihodnji obstoj človeštva.
Medtem ko se Kantov kategorični imperativ nanaša na sedanje obče interese človeštva, se Jonasov nanaša na prihodnje. Delaj tako, da z učinki tvojega dejanja (Handlung) ne boš uničeval prihodnjih možnosti človekovega življenja! To pomeni, da morajo dejanja posameznika vključevati prihodnjo integracijo človeštva na zemlji. V tem je temelj etično smotrne vzgoje za prihodnost. Jonas (1984) sam ne imenuje svoje etike 'deontološka', ampak ontološka, ker se odloča za življenje v smislu samopotrjevanja biti v smotru po sebi in ne za ne-bit. Niti posameznik niti človeštvo namreč nimata pravice do samomora. Pomirljive možnosti svoje eksistence udejanjajo posamezniki lahko (le) v skupni (i)racionalnosti.
Tako kot je pri vnanji smotrnosti dela, ki je le v bodočnosti zamišljen potek kavzalnosti, potreben kreator, tako je za vzgojni proces, ki se prav tako sestoji iz programiranega kavzalno sukcesivnega niza pedagoških postopkov, potreben nek zunanji vzgojitelj. Dokler posamezniki sami ne stremijo k bogastvu svojih čutov, potreb in sposobnosti, ne vidijo, v čem bi (vendarle) lahko izboljšali svoj odnos do dosežene razvojne stopnje dela znotraj poklica, ki ga opravljajo. Udejanjanje takšnega stremljenja ni možno brez povezave med notranjo in vnanjo smotrnostjo dejavnosti.
V notranji smoter dela se vriva odtujenost dela. Zato je potrebno odpravljati izkoriščanje v družbenoekonomskem in ekološkem smislu in s tem ponotranjeno gospostvo nad samim seboj, ki nastaja »zaradi podrejanja narave v človeku in izven njega. Odpor izhaja iz tega tlačenja« (Horkheimer, 1988: 68). Nastane vprašanje, ali je možna pot k stabilnemu ravnotežju človeka z naravo, ali pa le k začasnemu, dinamičnemu, krhkemu ravnotežju kot tisti enotnosti vnanjega in notranjega smotra dela, ki bi omogočala človeštvu preživetje v sožitju. Zanikanje smotrnosti dela bi pomenilo odrekanje vrednosti primata zamišljanja in načrtovanja posledic dela in njihove kontrole. Ne verjamemo več v pomembnost ene same rešitve, vendar to tudi ne pomeni, da je prepuščanje stihiji in kaosu smiselno. Več momentov opravičuje vprašanje teleologije dela in s tem tudi teleologije vzgoje. Gre za človekovo potrebo po racionalnosti ravnanja, po kontroli predvidljivih učinkov in preprečevanja negativnih učinkov, skratka za vodenja sebe.
Modifikacije delovne etike je nastala zaradi spremenjene kvalitete in kvantitete dela. Odvisna je od medsebojnih odnosov, ki vsebujejo etične in pravne norme. Danes ne beležimo padca, ampak nadaljnji razvoj delovne etike na različnih delih zlasti razvitega sveta. Vrednote zahodne kulture so dale protestantski etiki pečat delovne etike. Delovna vnema množic se ne povečuje povsod v razvitem svetu. Tigri so rezultat neenakomerne investicije kapitala. Delovna etika očitno ni vezana zgolj na protestantsko etiko. Protestantska etika je (bila) oblika usposabljanja meščanov za konkurenčni boj v zaostrenih tržnih pogojih prve akumulacije kapitala.
Lipsetova (Lipset, 1991) emprično podprta teza je, da delovna etika v ZDA ni v krizi. Njen padec so skušali konec '60. let empirično dokazati tisti intelektualci in študenti, ki sami niso marali trdega, manualnega dela. Različne transformacije fiksnega delovnega časa v fleksibilnega prej dokazujejo modifikacijo delovne etike kot pa njeno negacijo. Delovno etiko ohranja splošna konkurenca nacionalnih gospodarstev kot in osebni motiv doseganja (nem. Leistungsmotive angl. achievement motiv). Današnja delovna etika, ki je socialno, psihološko, religiozno in ekonomsko pogojena, še vedno vodi k precenjevanju obstoječega pridobitnega dela, zato ni jasno, kako se zaščititi pred njenimi skrajnimi negativnimi učinki. Omamljanje/ drogiranje z delom tudi danes vodi k različnim poklicnim boleznim. V zadnjem času se delovna etika povezuje z etiko proizvajalcev do potrošnikov in vodstveno poslovno etiko. Očitno je delov na etika nekvalificiranih delavcev drugačna kot etika visoko kvalificiranih. Longitudinalne empirične raziskave ROPER (Center za raziskavo javnega mnenja) in NORC (nacionalni center za raziskavo javnega mnenja) kažejo pretežno pozitiven odnos ameriških delavcev do dela.
Človeško delo ima večstranski pozitivni pomen: socialni, politični, ekonomski in moralni. Zato pomeni brezdelje večstranske negativne učinke. Pridobitno delo pa nima samo pozitivnih učinkov. Po Yankelovichu (1983) je za večino delo v novih tehnologijah postalo bolj zanimivo. Pojavile so se nove ekspresionistične vrednote- kreativnost, avtonomija, zavračanje avtoritarnosti, uveljavljanje, samoizražanje, veselje do raziskovanja, želja po izkušnjah, skupnosti, udeležba pri odločanju, želja po avanturah, zbližanje z naravo, kultiviranje samega sebe in notranja rast (Yankelovich, 1983: 7). Temu trendu atraktivnosti odgovarja Frommov koncept vrednotenja biti namesto imeti in Inglehartove postmaterialis-tične vrednote. Te vrednote omogočajo prilagojenost dela človekovim potrebam in s tem njegovo kvaliteto. Stroga etika dela vlada v ZDA, Japonski in Izraelu. V teh državah vlade menijo, da lahko pričakujejo več od delavcev, če jim ponudijo več iniciative.
V Švedski in ZDA so iniciativni sistemi naravnani tako, da so delavci bolj motivirani za delo. V ZDA in drugih razvitih državah delavcem daje delo možnost za podjetništvo, ustvarjalnost, avtonomijo in pomeni izziv za razvoj novih veščin, socialne interakcije, individualne storilnosti in osebnega priznanja. Nizkokvalificirano delo je slabo plačano in nevarno (Yankelovich, 1983: 19).
Nemški managerji reagirajo na problem odtujevanja dela s strategijami premeščanja delavcev pri strojih in najemanja delavcev, ki imajo ekspresivne vrednote. Novejše študije v ZRN so pokazale, da imajo življenjski stil, zunanji videz, pretekle delovne izkušnje in stopnja veščin velik vpliv na sprejemanje delavcev. Podobni kriteriji veljajo tudi za tuje delavce. V tovarnah s tujci je slaba komunikativnost med delavci ovira višje produktivnosti. Z japonskim, kolektivistinim načinom dela in dogovarjanjem glede delitve dela je postala Opelova tovarna v Eisenachu (v bivši Vzhodni Nemčiji) najbolj produktivna v Evropi. Načelo 'learn production' ohranja zaloge na minimalni ravni in pomeni stalno izboljševanje kakovosti. Težava t. i. vzhodnonemških delavcev (tudi v tej tovarni) v primerjavi z zahodnonemškimi je v tem, da delajo več (39 ur tedensko namesto 36) za nižjo plačo.
Danes še ni veliko dela, ki bi bilo polno zadovoljstva, smisla, avtonomnega življenjskega stila, ker ga ne ovirajo ekonomski imperativi. Zadovoljstvo z delom ne vpliva nujno na zvišanje učinkovitosti (Yankelovich, 1983: 82). Za delavce, ki delajo za plačilo, morajo tako managerji kot vlada, ki hoče utrditi delovno etiko, najti pot za zviševanje mezde in spoznanje učinka dela.
Japonska delovna etika je svojevrstna sinteza tradicije in (post)moderne. Ima socialni izvor v občutku pripadnosti delavcev podjetju in ekonomski izvor v konkurenčnosti izdelkov. To ne pomeni, da je japonsko gospodarstvo brez težav. Je pa edinstven primer preobrazbe posnemanja v ustvarjalnost. Drugače povedano: že v njihovem načinu posnemanja je zametek ustvarjalne kvalitete in ta je vredna posnemanja.
Ker se z delom realizirajo notranje forme vzorčenja, kontrola okoliščin, določene pravice in določene socialne vloge (Yankelovich, 1983: 97), je v odnosu do dela vsebovana (re)socializacija posameznika in njegovo fleksibilno prilagajanje družbi. Delovna etika se bo v prihodnosti bistveno modificirala na osnovi okoljske etike.
V zadnjem času se naglo razvija organizacijska kultura in umetnost managementa. Kulturna prilagodljivost in znanje tujih jezikov sta postali odliki sodobnega managerja. Vsaka družba ima v sebi tudi kali patologije. Bolezni nemške in angleške družbe so: zloraba drog, kriminal; za nemško pa še posebej desni ekstremizem. Pri japonski družbi gre za vprašanje slabljenja delovnega etosa, za prevladujočo konformnost in homogenost, izgubo vitalnosti in kreativnosti in izgubo skupnega smisla.
2.4. Tehnologija vzgoje pri Andersu
Andersova (Anders, 1985) teorija odtujitve je plod negativne prognostične hermenevtike. Analizira delno že obstoječo in možno destrukcijo sveta s stališča tehnologije kot ontološkega zla kot tudi posledice zamenjav – ekvivokacij, ki nastanejo, kadar je delo stroja pomembnejše kot delo človeka in kadar je človek stroj telesno in duševno. Ugotavlja skrajne posledice podrejanja reprodukcije ljudi reprodukciji stvari. Ni težko videti, da postaneta v primeru nepomembnosti (poslednjega) smotra, nepomembna tudi pojma dela in vzgoje5. Ker se človek istoveti s tehniko, dobi občutek, da ne misli 'jaz', ampak misli zanj 'nadjaz'. Kolonizacija življenja je postala pomembnejša od sveta življenja (po Habermasu die Lebenswelt), institucionalna organiziranost pa pomembnejša od spontanosti. Anders (1985) opozarja na negativne posledice industrijskega kozmosa. Do absurda privede Marxovo (Marx, 1969a: 363-371) tezo, da se vse sprevrača v svoje nasprotje zaradi umetnih potreb, ki izhajajo iz blagovno-denarne proizvodnje. Hkrati s pojmom človeka je za Andersa (1985) zastarala tudi vrsta drugih pojmov kot so antropologija, delo, zgled, množica, stroj, individuum, ideologija, konformizem, meja, privatnost, umiranje, stvarnost, svoboda, zgodovina, fantazija, prostor in čas, uporaba, smisel itd. Človek je zanj postal surovina in produkt samopogonskega stroja.
V tem stanju ne more biti nič pristno človeškega. Atomska bomba je antisimbol tretje industrijske revolucije in pomeni nenehno pretnjo uničenja. Geslo dobe je (bilo) v tem, da napravimo vse, kar se da napraviti, izkoristiti in uporabiti. Šlo je za univerzalizacijo sredstev in sredstvenja t. j. procesa pretvorbe stvari in ljudi v sredstvo. Tako živ kot mrtev človek je postal sestavina aparata. Zaradi uničevalne ustvarjalnosti ni več samo smrtno, ampak je tudi umorljivo in genocidno bitje. Prav ta kanibalistična, samomorilska poteza pa daje delu kot manipulaciji s posameznimi deli dejanskosti negativni značaj. Takšen orwellovski svet pomeni konec humanizma ali pa novo spodbudo zanj.
Dehumanzacija dela je povezana s človekovim nasiljem in (samo)morilskimi težnjami. Znano je, da monotonija ubija. Novejša spoznanja pa kažejo na prisotnost enoličnosti in ponavljanja tudi znotraj ustvarjalnega dela. Rispoli (1989: 7) piše, da človek z delom aktivira razvojne sposobnosti. Postane nevarno, ko akutni stres preide v kroničnega. Ponavljanje v delovnem procesu privede do stalnega stresa. Nenehno ponavljanje istih gibov človeku lahko zelo škoduje do zasvojenosti, otopevanja, nedoraslosti – indolence in ignoriranja sprememb. Informacijska revolucija sama ne rešuje tega problema, ampak ga celo zaostruje. Če delavec v isti sobi uporablja vedno is to orodje tudi če gre za računalnik, se psihično (in fizično) deformira. Iz te ugotovitve izhaja vprašanje, kako je možno posodobiti odnos med dušo in okoljem. Vse današnje znanosti priznavajo izredno pomembnost vpliva okolja na delavca in njegovo delo. Vsakdo ima pravico do zdravja v polnem smislu te besede in do kakovosti življenja. To mnenje jasno kaže na dejstvo, da sta poleg tehnološke posodobitve dela potrebni vsaj še psihološka in okoljska posodobitev.
Tudi umsko delo, ki ne upošteva interakcije z okoljem, je odtujeno. Ne gre le za socialno odtujenost zaradi mezdnega položaja, ampak tudi zaradi drugih navedenih sestavin. Za ekologijo dela velja izrek 'le spremembe nam krajšajo čas'. Če hočemo raznoliko, bogato živeti, moramo tako tudi delati in delovati. To pomeni potovati ter uživati v umetnosti, znanosti in religiji (npr. Nietzschejeva vesela znanost ali krščansko veselo oznanilo). Gre za ustvarjalnost v smislu raznolikosti dela in dejavnosti. S tem dobita obe pravo mero v izmenjujoči bližini in distanci. Kot se da 'reprogramirati' stroje, se da tudi človeka, kar pa ni bioinženiring ali socialni inženiring, ampak je predvsem smiselno kot samoprogramiranje. Le v takšni nenehni samoobnovi v delu/dejavnosti sposobnosti, potrebe in čuti ne zakrnevajo tako hitro. Kulturni kapital ni človeku pri rojen, da bi ga ta lahko samo izkoriščal. Bogati se lahko le v medkulturni komunikaciji.
Humanizacija dela je še danes sredstvo motivacije delavcev. Delovne pogoje je potrebno oblikovati tako, da je delo čim lažje optimalno izvedljivo. Delavci delajo timsko in si individualno razdelijo naloge. Dostop ne so jim rekreacija in zdravstvene usluge. Takšna asociacijska organizacija dela kot pobuda večje učinkovitosti obstaja zlasti v avtomobilski industriji v ZDA in Japonski. Nekateri avtorji zanikajo možnost humanizacije dela. Za Andersa je humanizacija dela6 prav tako nemogoča kot humanizacija vojne, vendar pa je oboje možno instrumentalizirati. Po Roszaku (Roszak, 1979: 220) pa nima smisla prestrukturirati vsake vrste dela. Vprašanje je, kako je možno s stališča pravih človeških potreb enostavno prenehati s proizvodnjo nepotrebnih potrošniških dragocenosti ali orožja vojno ali drugih del, ki delavce prevarajo, manipulirajo, izkoriščajo in ponižajo ter najbolj onesnažujejo okolje.
Razlog za ta predlog bi bil v stališču, da »se takšna dela ne da izpopolniti tako, da jih obogatimo in prestrukturiramo, socializiramo ali nacionaliziramo ali tako, da jih zmanjšamo, decentraliziramo ali demokratiziramo« (Roszak, 1979: 220). Po Roszakovi klasifikaciji naravnih in umetnih potreb je delo, ki služi kot sredstvo za zadovoljevanje umetnih potreb, nekoristno. Ker pa rast kapitalizma sloni na rasti umetnih potreb, bi hkrati z njimi verjetno odpravili tudi kapitalizem (Capra, 1986: 265). Danes vemo, da se človek ne more odreči vseh modernih civilizacijskih pridobitev v imenu obnove naturalnega načina proizvodnje.
Kapitalistični način proizvodnje izpodriva živo delovno silo. Zato Anders ugotavlja, da delo ostaja nasproti brezposelnosti vrednota tudi tedaj, kadar je dejansko nekaj negativnega, odtujenega. Prehod iz delocentrične v brezdelno družbo bi pomenil za posameznika prehod iz vsebinsko polnega k praznemu življenju in od občutka moči ter koristnosti k občutku nemoči in nekoristnosti. Vprašanje brezdelja ne odpira samo vprašanja miselnosti življenja, ki ima pretežno delovno vsebino in smrti posameznika, ampak posredno tudi smisla obstoja človeškega rodu. Obe vprašanji si je človek prvič postavili v drugi svetovni vojni ob pretnji atomskega uničenja sveta.
Ker delo izgublja napornost, ki bi prinašala veselje, se potreba po delu – voluptas laborandi spreminja v ravnodušnost. Napornost je eden izmed pogojev svobode dela. Znano je, da posamezniki skušajo kompenzirati primanjkljaj telesnega napora v prostem času z raznimi športnimi tekmovanji – voluptas concurrendi. Človek ne dojame svoje nesvobode in izgube smisla. V prihodnosti ne bo delo, ampak bo 'prosti čas' glasnik prekletstva (Anders, 1985: 28). Šele s pretrganjem težnje k racionalizaciji dela ljudje spet zamenjajo stvari (Anders, 1985: 28). Ataka na stroje sloni na slepi veri v »istovetnost socialnega, tehničnega in političnega napredka« (Anders, 1985: 29). S prometejskim sramom označi Anders meje naše (ne)sposobnosti spoznanja funkcioniranja naprav. Moderni človek upravlja z napravami magično. Ne razume njihovega mehanizma, zato se podreja njihovi 'volji'. Zanimivo je, da Anders ne išče več izvora odtujitve v nepovratnem oz. delno neplačanem trošenju delovne sile kot Marx, ampak v delu kot opravljanju postopkov, ki jih diktirajo stroji. Ta premik je razumljiv, če vemo, da so stroji v 20. stol. človeka nesmiselno razbremenili5. Gre tudi za razliko med delavčevo občuteno izgubo sebe v 19. stol. in neobčuteno izgubo danes. Anders se ne ukvarja s problemom onesnaževanja okolja. Zato tudi ne ve, da človek danes občuti alienacijo kot izgubi na drugi ravni kot v 19. stol. Ne gre več zgolj za delno izravnavo v enakovrednosti medčloveških odnosov in polnega plačila za potrošeno delovno silo. Gre za prikrivanje in razkrivanja občutka totalne ogroženosti v smislu naraščajoče onesnaženosti našega planeta. Andersov prispevek je v opozorilu, da se potreba po delu nadomešča s potrebo po razvoju tehnike. Ne vidi pa, da prav ta potreba po delu sprevrača življenje organskega sveta v sredstvo življenja mehanskih naprav.
Andersov dvom v odpravo odtujitve s predpostavkami istovetnosti človeka in narave, posameznika in družbe, svobodnega človeka in ustvarjalnega dela je upravičen le z vidika mislečih, samonamenskih naprav, ki ga moderni človek še vedno šteje za realizacijo motiva storilnosti. Šele z razrešitvijo nesporazuma glede vprašanja (ne)uspešnosti civilizacije je možno ponovno osvajanje svobode.
Človeka ocenjuje Anders (1985) po tem, kar ni, ker s človekom upravljajo stroji in ne obratno. Prikritost in odsotnost človekove eksistence nista odvisni od narave ali od človekove odprtosti same, ampak od strojev. Z vsestranskim razvojem tehnike se ne razvijejo vsestranske osebnosti, ampak armada strežnikov. Delavci služijo delu, ki ga opravljajo stroji. Odtod izhajajo naslednje posledice: delo delavcev je brez smotra. To pomeni, da ne gre za delo kot energeia, ampak za delo kot anergeia. Pri tem nastaneta dve možnosti: ali se nekaj samo zdi delavcem kot cilj, ali pa so do cilja ravnodušni. V obeh primerih gre za oropanje zadovoljstva pri nastajanju rezultata zaradi zunanjega cilja in notranje zadovoljstvo, ki ga človek čuti ob opravljanju prave dejavnosti, pri avtomatiziranem delu, pri katerem je človekov napor reduciran na minimum, prihaja do degradacije, 3. 'imitatio instrumenti' pomeni, da je delavec hlapec stroja, ker se mora ravnati po njem. V tem je Heglova dialektika gospodarja in hlapca v odnosu stroja in človeka (Anders, 1985: 74-77).
Zastarelost ali konec dela je v grožnji (popolne) brezposelnosti. Anders meni, da z rastočo avtomatizacijo pada število potrebnih. Empirične raziskave te hipoteze ne potrjujejo. V samem delu vidi Anders dvojni videz svobode: 1. osvoboditev dela od napora in 2. prosti čas pomeni svobodo (Anders, 1985: 107). Andersova ocena, a je industrijsko delo postalo nenaporno, je relativna. Hkrati z njegovo manjšo fizično napornostjo se je povečala intelektualna in psihična napornost. Anders vidi samo degradacijo dela in zato meni, da je delo izgubilo svoje bistvo, kar imenuje 'negativna intencionalna struktura današnjega dela'. Človek postane nevede objekt dela in “vzgoje strojev” (paradoksalni Andersov izraz).
V nasprotju z Marxom, ki je menil, da delavec z odpravo odtujitve ne izgubi nič drugega kot okove, prisodi Anders delavcu strah, da z njimi izgubi vse druge pridobitve. Bistvo odtujitve je v tem, da jih delavci ne občutijo (Anders, 1985: 57). Ta model presoje okov je podoben Platonovemu modelu sužnjev, ki gledajo odseve ognja na steni votline in menijo, da gre za pravo spoznanje. Delavci so zaradi razdrobljenega in odvisnega dela izgubili orientacijo. Pri delu današnjih delavcev za stroji vzrok in učinek (skoraj) sovpadata. Učinek je (nepredvidljivo) večji kot vzrok; služenje pa pomeni hkrati delovanje, izvajanje funkcij in upravljanje, kjer se briše meja med subjektom in objektom, delavcem (surovino) in (upravljanim) proizvodom. Za takšne učinke izvajalci ne morejo (p)ostati odgovorni. Anders meni, da bi danes obšla ljudi, ki bi jih osvobodili, smrtna groza. Brezzobi se ne bi mogli hraniti z običajno hrano. Tu se pokaže, da se človek ne more osvobodi niti le s tehniko, niti brez nje. Z razlastitvijo naprav bi človek izgubil opredmetenje, ki pa pomeni tudi odtujitev. Anders dopolnjuje Marxovo analizo odtujitve v smislu' zamenjevanja subjekta in predikata' v dveh točkah:
1. izključeni smo iz soodločanja o efektih svojega dela,
2. tudi naše veselje do dela pripada tistim, ki jim služi in ni naša lastnina (Anders, 1985: 179). Subjektivno zadovoljstvo ne more biti (edino) merilo osvoboditve dela, dokler delavec ne kontrolira posledic oz. učinkov svojega dela.
Znotraj popolnega posredstvenja izgubi Kantov moralni imperativ humanistični smisel. Vzgoja se sprevrže v svoje nasprotje. Če še obstaja obli kovanje, potem mi »ne oblikujemo naprave, ampak naprave oblikujejo nas« (Anders, 1985: 437). Ko nas stroji prilagodijo nase, nastane resnica kot ustreznost proizvodov in ljudi - adaequatio producti et homini (Anders, 1985: 438). Takšna resnica je reducirana na natančnost gibov delavca pri stroju. To sicer ni skladno s človekovo naravo, vendar kljub temu ustreza sistemu. Iz tega bi lahko sklepali, da je razosebljanje celo pogoj kvalificiranosti delavca za delo s stroji, ker je v bistvu negirana vsaka človeška oblikovalnost. Tako tudi teza o vzgoji vzgojitelja7 pomeni zanikanje njegove narcisoidnosti in relativizacijo njegovega življenjskega izkustva. Delitev vzgojnega pojava je znak razdrobitve (individualizacije) družbe in obratno. Tehnična prevlada vodi k zamenjavi vzgoje z učinkovitostjo. V orwellovskem svetu je možna le še vzgoja kot dresura, manipulacija in indoktrinacija, kar je v bistvu njen konec.
Anders (1985: 440) meni, da je prisila potrošnje le sestavni del terorja uporabe tehničnih naprav. Večinoma uporabljamo danes včerajšnje izume. Gre za tehnični 'panta rhei' in za zadovoljstvo v nesvobodi, kar pomeni negacijo Aristotelovega končnega smotra (entelecheia) in njegovo projekcijo v prihodnost. Zvajanje človeka na sredstvo in surovino imenuje Anders (1985; 26) 'postcivilizacijski kanibalizem'. Hkrati z opisovanjem posledic logičnega postopka konverzije subjekta in predikata (S-P = P-S) pokaže Anders tudi na njegove meje8.
2. 4. 1. Zastarelost in odvečnost človeka v mega-stroju
Tako Anders kot Mumford (1986) vidita v stroju deformacijo organskega sveta. Medtem ko Anders vidi v stroju le tehnično napravo, pa Mumford opredeljuje stroj v širšem smislu tudi kot socialno organizacijo. Razlikuje delovni, vojaški in birokratski mega-stroj. Birokracija je nevidna roka. Komunikacijski stroj je primeren za upravljanje dela, brez katerega ne more delovati mehanski stroj. Delovni stroj je bil izumljen zaradi varčevanja in koncentracije dela. V njem je ekonomika dela: čim manjša uporaba delovne sile za čim večji dobiček. Mumford izhaja iz stališča, da človek dela zaradi težnje po redu, zakonitosti, ravnotežju. To je težko doseči. Mehansko organizirano delo, ki ga izenačuje z akumulacijo in mehansko organizirana vojna, ki je zanj uničevanje se dopolnjujeta kot dva pola civilizacije.
Po Mumfordu so pobudniki nove etike in nove religije hoteli postaviti vred note v središče civilizacije, vendar so jih hitro absorbirale institucije, ki so delovale v nasprotju z njimi npr. srednjeveška katoliška cerkev. V današnjih alternativnih gibanjih se izraža spontana reakcija na megastroj. Zgodovina mega-stroja kaže, da so spontane reakcije na kolonizacijo življenja in delno destrukcijo starih kultur realne. Morda ima človekovo izumljanje produktivnost strojev tudi iracionalni pomen premagovanja strahu pred naravo in spodbujanja strahu pred nevarnostjo, da strojev ne bi mogel več kontrolirati. Zato se mu sprevračajo vrednote, cilji in stremljenja pri vzgoji (razuma in emocij) v svoje nasprotje.
Protestantska delovna etika je dala prednost osebnemu podjetništvu kot sredstvu samoizpopolnjevanja. Danes gre za drugačno etiko samoohranitve. Mit (mislečega) stroja prinaša uspeh, bogastvo in moč samo nekaterim na račun drugih. Zaradi narcizma tehnike (Mumfordov izraz), ki je jedro narcistične kulture, je človek samega sebe predelal nazaj v surovino in sredstvo. Narcistično samoljubje človeka kot cilja ni vprašljivo v smislu samo refleksije in samokritike le tedaj, če vse spremeni v sredstvo. Z analizo bombardiranja Hiroshime (1945) pride Anders do sklepa, da je učinek dela tem manj predstavljiv, čim večje je razdejanje. Eksplozija atomske bombe mu pomeni konec vsakega smisla dela in odgovornosti za njegove učinke. Znano je, da zaradi delitve ostaja bistvo dela delavcem nepregledno.
Značilnost današnjega dela je v tem, da je moralno nevtralno. Gre za izgubljanje meje med normalnimi in abnormalnimi ter med odgovornimi in neodgovornimi dejanji. Ker noben, še tako slab posredstven cilj dela ali vojne, ne more oskruniti storilcev, se tudi množični ubijalci ne čutijo krive. Tudi samonadzor ni izhod iz tega stanja psevdo-družbene realnosti. Že Gorz (1983) je v delu Zbogom proletariat pisal, da stroji za samo izobraževanje in za samodiagnostiko služijo kapitalističnim družbam za uvajanje samonadzora. V tej družbi razpolaga vsak s sredstvi za preverjanje skladnosti z normami in izključuje vse, kar odstopa od njih. Andersovo razumevanja popolne odtujitve sledi praksi nihilizma industrijskega dela in izhaja iz predpostavk, da 1. onkraj prisilnega dela človek nima pomembne aktivnosti, 2. obstaja nepomirljivo nasprotje med delom in prostim časom, 3. se z redukcijo dela izgubi tudi človek. Med stroji in človekom ni jasne meje. Obstaja stalna nevarnost redukcije človeka na stroj kot v filmu Matrica.
Delo v postindustrijski družbi ni tako brezosebno in brezizhodno odtujeno kot ga opisuje Anders. Delna obogatitev (enrichment) dela sloni na spoznanju, da se finančni kapital ne more oplajati brez človeškega dejavnika t. j. brez kapitala sposobnosti in znanja. Zato so delavci v razvitih državah prevzeli tudi del odgovornosti pri upravljanju dela. Pozitivna stran Andersove kritike odtujitve je v zavrnitvi tehnokratskih vizij razodtujitve.
Človekovo podrejanje strojem je v krizi. Ni jasno, kakšen je izhod iz nje. Za Navilla (1979) pomeni avtomatizacija samostojnost delovanja kateregakoli tehničnega sistema. Posamezniki so v procesu avtomatizacije manj odvisni od ritma strojev in bolj od delovnega tima. Zato so v dvojnem odnosu do strojev: po eni strani so bolj svobodni od njihovega ritma, po drugi strani pa manj, ker morajo zanje stalno skrbeti (Naville, 1979:158). Za Navilla ima razvoj avtomatizacije odtujevalne in ne odtujevalne učinke. Tudi Kukoć (1988) meni, da odtujitev ni usoda, ker se z njo človek ne bo nikoli sprijaznil in se ji bo upiral. To pomeni, da ni možna popolna osvoboditev niti popolna odtujitev.
Mumford (1986) meni, da obstajata v vsej zgodovini razvojni težnji h krepitvi in k slabitvi družbe kot megastroja. Danes gre očitno za njeno krepitev. Če namreč govorimo o človeku prilagojenih tehnologijah, to še ne pomeni, da so se v svetovnem merilu tudi uveljavile. Anders opisuje odtujitev na osnovi ponižanja dela (pritiskanje na gumbe). V 20. stol. pa obstaja tudi razvojna težnja rekvalifikacije. Kakor je njegova razlaga dela po eni strani pretirana, pa po drugi kaže na delno neodpravljivost odtujitve, ker prikriva delno pozitivno vrednotenje industrijskega dela. Dokler sta odpor proti delu in možnost izbire drugačnega dela še možna, boj za smisel dela ni izgubljen. Vojaški spopadi na ozemlju nekdanje Jugoslavije kakor tudi na nekaterih drugih delih sveta kažejo na še nepreseženo militarizacijo industrijskega dela, ki je v tem, da sta njegova množična disciplina in organizacija v službi navideznih višjih ciljev obstoječe oblasti. Nezaključenost dela vodi do izpraznjenosti njegovega smisla. V etnocidni in posredno tudi genocidni politiki s tehnologijo uničevanja in banalizacijo rutine se kaže brezsubstančnost dela, ker se ukazi izvršujejo ne glede na njihovo vsebino.
Avtoritarna deblokada potlačenih instinktov ustvarja z novimi blokadami (ječar je jetnik svojega jetnika) nesmiselnega logičnega kroga, ki ga morda lahko razpre le postmoderna vrednota 'pustiti biti'. Sramotni madež civilizacije je v tem, da te slabosti industrijskega dela, ki mu dajejo središčno vlogo, še niso odpravljene. Kritika središčne vloge dela je zato kritika njegove odtujitve in nesmiselnosti ne le upora, ampak tudi revolucije, ki se zaplete sam vase.
Dostları ilə paylaş: |