Dr. Bogomir Novak Delo kot sredstvo samooblikovanja Kazalo: predgovor str

2.5. Razvojni dejavniki dela in njihove omejitve
Novoveški subjekt je začel delati vse iz nič, ker se ni mogel več sklicevati na podedovane privilegije. Ni mogel razviti novih pogojev industrijskega dela, dokler ni  negiral  starih, fevdalnih pogojev. Njegova lastna ničelna startna pozicija mu daje pravico, da poimenuje z delom vse, kar je napravil s svojimi sposobnostmi. V naturalnih družbah vsaka generacija prevzame vzorce načinov socializacije  in dela od prejšnje generacije. V novem veku  pa  si mora subjekt privilegije šele pridobiti s sposobnostmi. Statusni privilegiji  so v konkurenčnem boju začasni, vendar imajo  višji sloji  prebivalstva  takšne socializacijske vzorce, da  jih laže ohranijo in reproducirajo kot nižji sloji. Še vedno  nimajo vsi ljudje  možnosti izbire tistih (redkih?) del, ki so najbolj  smi­selna za njih in skupnost. Nima smisla zamenjevati izraza delo s kakim  drugim  izrazom v času, ko večina še išče delo  in  razvoj dela ni končan.
V  novem veku se hkrati s členitvijo različnih komponent dela in njihovega proučevanja odpre vprašanje, katera komponenta  prevladuje.  Človek si kot producirajoči produkt odpira  nove možnosti znotraj dvojne presežnosti dela. Dokler je bil človek osnovna pogonska sila dela, je določala meje dela fiziološka komponenta.  V novem veku, ko prenese človek bistven del po gonske moči na stroj, izredno izstopi tehnološka komponenta kot vzlet civilizacije.
S stališča tehnološke komponente dela⁹ so pomembne naslednje etape 'dolgih valov' evropske industrializacije:1. obdobje začetne mehanizacije - parni stroj, mehanizirana  statev  od francoske revolucije do l. 1848, z viškom ob koncu  Napo­leonovih vojn; 2.  obdobje  železnic od l. 1848 do sredine  90.  let  prejšnjega stoletja z viškom v l. 1870; 3. obdobje elektrifikacije od l. 1895 do konca 2. svetovne vojne, z viškom na predvečer prve svetovne vojne;4. obdobje množične motorizacije od konca 2. svetovne  vojne  l. 1945  s  pospešenim razvojem do l. 1967/73; v tem  času  gre  tudi za študentski upor l. I968 in naftno krizo v l. 1973  s počasnejšim razvojem, ki še ni končan; 5. novo obdobje množične kompjuterizacije (Huber, 1986: 13). Iz te sheme ni težko videti, da smo na prehodu iz 4. v 5. fazo. Množični motorizaciji z avtomobili sledi množična kompjuterizacija, ki ji pripisuje Huber (1986) tudi militaristični pomen, ker so računalniki povezani mrežno s telekomunikacijami, sateliti in  ti z raketami. Prihodnje ključne industrije bodo računalniška, letalska, biokemična, telekomunika-cijska in industrija energetskih naprav. Z množično kompjuterizacijo se obdobje industriali-zacije  z vojaško organizacijo tovarne končuje (Huber, 1986: 126).  Ekološka gibanja prinašajo decentralizacijo, deregulacijo, desinhronizacijo in pluralnost oblik. Postmoderni tehnološki sistemi  ne bodo mogli delovati na principu represije, sicer ne bo možna interakcija med človekom in stroji. Svet življenja in svet tehnike/tehnologije postajata drug drugemu pogoj in omejitev kot odnos med spontanostjo in organiziranostjo, pomanjkanjem in presežkom. Današnja stopnja razvoja tehnike/tehnologije nas vrača k  vprašanju začet nega razmerja med zunanjo in notranjo presežnostjo  proizvodnega dela in njunih omejitev. Izvor zunanje (in posredno tudi notranje) presežnosti industrijskega dela je v razvoju  tehnološke  in ekonomske komponente. Že v evropskem srednjem  veku  se začne  uveljavljati  ekonomsko-tržni motiv dela, ki je  vezan  na tehnični napredek.
V moderni je ekonomski pojem dela funkcioniral znotraj mehanicistične paradigme, v kateri je bil  človek (homo faber)  reduciran na umetni ritem strojev. Za Engelsa  (1950)  je ekonomski pojem dela nastal za osnovi fizikalnega. Pri tem ni jasno, ali je bilo prej odkritje mehanske ure kot prototipa mehanskih  stro­jev (Mumford, 1986) ali pa trgovina kot oblika blagovno  denarnih odnosov. Za moderni pojem sta obe komponenti bistveni, ker pojasnjujeta povečevanje produktivnosti dela za menjavo in  potrošnjo. Vendar Engels hoče pojasniti prenos pojma dela iz ekonomije v posebno  fizikalno teorijo kaloriko (Engels, 1950: 293). Ekonomist se ne zanima za fizikalno vprašanje, koliko toplote sprošča parni stroj pri prevozu določenega bremena oz. tovora. Zanima ga, ali se prevoz splača. Niti fizika niti ekonomista pa ne zanima več skrivnostna predstava vernikov kargo kultov, po kateri njihovi predniki pripeljejo tovor z ladjo iz daljnih krajev za kritje revščine. Ideja ponovne razdelitve bogastva pa ni postala neaktualna v socialni politiki. Razlikujemo med zunanjo presežnostjo dela, ki je v poseganju človeka v zunanjo naravo in notranjo presežnostjo, ki je v  spremin­janju lastne narave. Vsaka presežnost ima tudi omejitve.  Zunanja je v stopnji razvoja proizvajalnih sil in odnosov, notranja pa je v  stopnji  razvoja sposobnosti. Zunanja in notranja presežnost imata še druge razsežnosti.
Zunanjo presežnost dela členi Engels na delo v ekonomskem, fizikalnem in fiziološkem smislu. Fizikalni pojem označi z izrazom 'work', ekonomski pa z 'labour', kar ustreza paralelnima izrazoma v nemškem jeziku 'Werk' in 'Arbeit' (Engels, 1950). Zunanja  presežnost dela implicira notranjo, ker človek  ne  dela samo zaradi nuje preživetja, ampak tudi zaradi samoaktualizacije. Utilitarna oz. ekonomsko pridobitniška moč dela ni nujno negativna.  Če je ekonomska komponenta samonamenska v tem smislu, da je kopičenje materialnega bogastva edini smisel življenja, onemogoča razvoj osebnosti. Če pa je podrejena ciljem osebnostnega razvoja, tako da je določena stopnja družbenega in individualnega  materialnega bogastva pogoj za razvoj duhovnega bogastva, ima lahko spodbudno  vlogo. Ta povratna, pozitivna zveza dela z osebnostjo je bistvena za oceno vzgojne komponente dela kot kompleksa vrednotnih odnosov. Nekateri sholastiki, utopični socialisti in socialistični ideologi so bili prepričani,  da  vse  dejavnosti izpopolnjujejo  delavca. Ker pa nima vsako delo pozitivnega  pov­ratnega učinka na posameznika, tudi ne more biti vzgojno. 'Vzgoj­nost' dela z negativnimi učinki na posameznika je lahko v tem, da si  leta  poišče  delo, ki ga osebno bogati. To  pomeni, da  ima ambivalentnost pozitivnega in negativnega emocionalnega in racio­nalnega odnosa do dela, sredstev in ciljev (proizvodov, plačilo), revščine in bogastva le pogojno vzgojni pomen. Delo je  bilo  v naturalnih  družbah garanje z velikim fizičnim naporom, ki  je ljudi izčrpaval, vendar so ti negativno moč dela delno omilili  s pogostimi prekinitvami, petjem, plesi, razgovori.
Meje dela so odvisne od različnih vrst pomanjkanja: v predindu­strijski družbi zemlje, v industrijski kapitala in v informacijs­ki  informacij in znanja. Na osnovi te predpostavke  Kirn (1988; 1280)  predvideva, da bodo omejitve v znanju v novem,  informati­ziranem proizvodnem načinu zaostrovale in  blažile   fizične, ekološko - polucijske in ekonomske omejitve. To vodi k  različnim vrstam monopola (1. fevd, 2. monopolna podjetja, 3. informacijski monopol  na družbeno-ekonomske in politične odločitve). Kriterij razvitosti družbe je v razpolaganju z informacijami. Informacija je  moč, ker se ohrani njena uporabna vrednost pri  prenašanju s stališča določenega  interesa. Kljub temu pa  sam  prenos  terja potrošnjo energije. Danes postaja obdelava informacij za vse veje gospodarstva pomembnejša kot obdelave materialnih  surovin.  Na področju informacij se poglablja razlika med razvitimi in  neraz­vitimi. Strah nerazvitih pred informacijskim imperializmom, ki se izraža  v  stališču, da države, ki izvažajo opremo za obdelavo podatkov,  izvažajo tudi ideologijo, kriterije vrednot, moralne norme in filozofijo življenja, skuša premagati s proučevanjem možnih učinkov novih tehnologij.
Informacije odpirajo tudi pot  k pluralizmu  interesov. V prihodnosti se bomo še bolj  kot doslej soočali s problemom pomanjkanja ustreznih  informacij  za  reševanje globalne krize in vzdrževanja  ravnotežja življenja. Specifična težnja novoveške- ga človeka je v tem, da nekaj napravi iz  svojega življenja (vrednota doseganja) in iz sveta.  Notranja in zunanja presežnost dela sloni na zvezi med vrednoto  doseganja in intenzivnostjo ekonomskega razvoja. Družbe, v katerih se je ta vrednota inkarnirala v vedenju vseh njenih članov, so dosegle intenzivni gospodarski razvoj. Razvite, zahodne družbe te  vrednote privzgajajo  funkcionalno in intencionalno v šoli. V teh  družbah ne  vodi več učinkovitost zgolj v različne  oblike potrošništva, ampak  tudi k težnji po rasti osebnosti in k samorealizaciji.  To pomeni prepletanje zunanjih spodbud in notranje motivacije. Delo lahko pomeni več kot zgolj sredstvo za preživetje (za  zadovoljevanje drugih potreb), če postaja lastna potreba. To nadalje pomeni,  da ima delo manj negativnih učinkov na človeka kot pozitiv­nih. Če si človek delo organizira tako, da doseže hkratno spreminjanje  zunanjega sveta in njega samega, to pomeni tudi  negacijo tehnološkega determinizma  oz. socialnega inženiringa. Samo v interakciji lahko nek cilj dosežemo po načelu ekvifinalnosti z različnimi sredstvi in obratno- z določenimi  sredstvi lahko dosežemo multifunkcionalno več ciljev. Glede na ta model bodo  v prihodnosti vrednote, ki se nanašajo na celoviti smisel življenja in dela, postale najpomembnejši (samo)regulativi.
Predelava (človekove) narave, ki je dirigirana v  imenu  države, partije, birokracije ali tehnike vodi v totalitarizem. S tega vidika gre za ideologijo proizvodnje. S stališča dela kot enostavne reprodukcije za zadovoljevanje lastnih potreb skupnosti je  indu­strijsko delo kot posredna predelava narave bistveno presežno. Na predpostavki  dvojne presežnosti dela sloni  praktična izpeljava vzgoje iz dela in za delo. Če so posamezniki preveč odtujeni,  ne morejo  razvijati subjektivnih komponent dela in tudi ne lastne osebnosti. Človek se je v novem veku z linearnim, analitičnim mišljenjem  obrnil v materialni svet zaradi potrebe po spreminjanju in obvladovanju tega sveta. Zato je tudi opustil prejšnji kontemplativni način življenja. Šele sinteza aktivnega in kontemplativnega življenja s 'kibernetskim, spiralnim  mišljenjem' (Vester, 1983)  pomeni obojestransko presežnost dela/dejavnosti.  Iz tega sledi, da se obe presežnosti dela lahko dopolnjujeta ali  izključujeta glede na prevladujočo znanstveno paradigmo.
Optimistične prognoze razvoja dela skušajo preseči dosedanje blokade notranje presežnosti dela z zunanjo presežnostjo. Doslej  je prevladovalo stališče, da se notranja presežnost ne more razvijati  zaradi zunanje presežnosti. Delo ne more biti brez vpliva  na posameznika  kot psihosomatsko bitje.  Poneumljanje,  otopevanje, frustracije, nevrotiziranje, poklicne bolezni, poškodbe pri  delu posameznikov so znaki negativnih, odtujevalnih vplivov dela, ki vodijo k dezintegraciji osebnosti. Razlogov za takšno stanje  je lahko več: slaba identifikacija posameznikov z delom, slaba usposobljenost, slabi pogoji dela, zastarela tehnologija,  konfliktni proizvodni odnosi in neustrezna zaposlenost. Nima samo prekomerno trošenje delovne sile škodljive posledice za zdravstveno stanje delavcev,  ampak tudi pomanjkljivo trošenje. Razvoj dela vsebuje pozitivne in negativne strani.
Avtomatizacija omogoča oblikovanje celovitejših  delovnih nalog, ki vključujejo  več  intelektualnih funkcij, ker mora delavec, tudi sam reševati probleme. Potreba po skrajševanju delovnega časa sloni na spoznanju, da  je tem večja verjetnost deformacij osebnosti, čim dlje  časa  traja enolično  delo. Po eni strani je res, da imajo nezrele osebnosti negativen odnos do dela, kar se kaže v pogostih prekinitvah  dela (odsotnosti  z  dela, bolniške), po drugi strani pa delavci,  ki enolično delajo, ne delajo kot kreativne osebnosti. Funkcionalna vzgoja  dela je v tem primeru lahko v nasprotju z (idealizirano) intencionalno vzgojo šole. Lahko bi govorili o benigni spirali razvoja produktivnosti do platoja učenja in osebnosti in maligni spirali obojestranske stagnacije pri nezrelih osebnostih in  njihovi slabi produktivnosti.
Obljube, da v postindustrijski družbi delo ne bo več usmerjeno  v enostransko, parcialno učinkovitost, ampak v celostno  kvaliteto, se nam zdijo danes premalo prepričljive. Kako bo delo  postalo bolj individualno, intelektualno, integralno,  simbolno,  visoko kvalificirano, informacijsko-mrežno, deprofesionalizirano, timsko soodvisno in lastno (angl. ownwork – nem. Eigenarbeit) za razliko od dosedanjega nujnega, industrijskega, ekonomsko pogojenega-pridobitnega, ekstenzivnega, instrumentali-ziranega, odvisnega, odtujenega,  parcializiranega, specializirane ga  in heterogenega množičnega, mezdnega proizvodnega dela? Družba in posameznik bosta gojila delo zaradi notranjih, imanentnih kvalitet, kakršne  so vitalno funkcionalni užitek, osebno ustvarjalno zadoščenje,  doživetje sproščenosti,  osebne veličine in etične  vrednote  dela (Trstenjak, 1979; 223). Pri uveljavljanju notranjega načela samodejavnosti  bo imela odločilno vlogo samovzgoja. Za drugi  ali trdi val je značilna ekstenzivna rast, standardizacija, sinhroni­zacija, koncentracija in centralizacija. Vprašanje uravnoteženja 'reprodukcije stvari' z 'reprodukcijo ljudi' vključuje sintezo elementov matriarhalne in patriarhalne kulture, materinske in očetovske vzgoje. Materinska vzgoja je v pretežni meri še vezana na domače, neformalno delo mater, kakor je po manjkanje očetovske vzgoje pogojeno z odsotnostjo očetov od doma. Motiv pomanjkanja pogojuje prevladovanje zunanje presežnosti in smotrnosti dela. Dokler je bilo zunanjih potreb malo, je bilo tudi malo potrebe po delu. Velja tudi obratno: »čim več je življenjskih sredstev, tem več je potrebe po delu« (Trstenjak, 1979: 223). Zato človek danes dela celo več kot je nekoč v smislu večje produktiv­nosti, storilnosti in z večjim užitkom (Trstenjak, 1979: 153). Pri tem gre za interiorizacijo zunanjega smotra do določene  stopnje, čeprav  to  ni nujno profitni motiv. »Neposredni vzgojni dejavnik, ki delavca nagiblje k pridnemu in vestnemu delu, je vzvratno učinkovanje« (Trstenjak, 1995; 186). To je pogojevanje s kaznimi. To vodi k notranjemu nadzorniku, ki  se oglaša  v delavcu samem, ko ugotavlja, da je z  nepoštenim  delom škodoval samemu sebi. Gre za ponotranjenje norm. Brajša opisuje, kako se delavec navadi na solidarnost s podjetjem s četrtim socialnim rojstvom. Dokler bo družbeno delovna morala na stopnji dresirane živali, ki se odziva le na dražljaj 'plačilo za kazen', samoupravljanje ne more zaživeti.
Avtomatizacija je danes  po neprestanem teku proizvodnje bližje ideji 'perpetuum mobile' kot človek, ki ne more samo delati. Umetna zasvojenost z delom je danes še bolj nevarna kot  naravna, ker se fiziološka in psihološka meja s tehničnimi podaljški čutil relativirata oz. pomikata navzgor. Veliko naših emigrantskih  delavcev v tujini nima prostega časa, ker delajo tudi v prostih dnevih ne glede na višino mezde. Ta pojav prekomernega  zaposlo­vanja označujejo v ZDA z novim izrazom 'mooshining'  (Gašparović, 1990; 22). Na Japonskem imenujejo prezgodnjo smrt zaradi dela 'karoši', medtem ko imenujejo metodo nenehnih izboljšav (angl. permanent quality improvement) v proizvodnji 'kaizen' (Rifkin, 1995). Tudi O umetni pogojenosti dela lahko govorimo v širšem smislu, odkar je človek začel uporabljati orodja, v ožjem smislu pa šele v  indu­strijski  družbi,v kateri je tehnika/tehnologija spodbuda razvoja človekovih sposobnosti. Enostransko (tehnokratsko pragmatistično in funkcionalistično) razumevanje te spodbude vodi k zasvojenosti z delom, ki je družbeno-sistemsko pogojena. Volčja lakota po presežnem delu je naraščala od posameznih kapitalistov prek manjših kapitalističnih združenj do multinacionalk. Storilnostne družbe s stimuliranjem potrošniških potreb stimulir­ajo potrebe proizvodnega dela. Pragmatična funkcionalnost dela je v 'achievement' motivu, 'nekaj doseči', kar pomeni tudi »napraviti kaj iz svojega življenja«. Zasvojenost z delom je skrajna predanost  delu  (oz. celovita zaposlenost v  smislu 'job involvement'), ki pomeni visoko stopnjo identifikacije lastne osebnosti z delom kot sredstvom samospoštovanja. Za takšno osebnost pomeni  služba (job) središčni  življenjski interes.
Celovito predanost delu  so  vsaj nekatere  empirične  raziskave potrdile kot izvor uspeha.¹⁰ Predanost laže razvijejo visokokvalificirani delavci kot nižje kvalificirani.  Ti so bolj izpostavljeni  negativnim lastnostim dela kot so: pretirana utrujenost delavcev, izogibanje zakonskih obvezam delo dajalcev npr. plačilu davka, izpostavljanje  nekvalitetnega dela, nesrečam pri delu, zmanjševanje možnosti zaposlovanja neza­poslenih kot visokokvalificirani. Delo se razvija od enostavnega k vedno bolj kompleksnemu, od pretežno manualnega  k pretežno umskemu, od  konkretnih  opravil  k novim stopnjam abstraktnega dela. Takšen razvoj opazimo tudi pri osebnosti, če jo opredelimo kot zgodovinski producirajoči produkt. Nasprotna teza govori o zaostajanju individualne, a še nedozorele osebnosti  za dosežki civilizacije. Razvoj dela ne poteka  zgodo­vinsko  linearno, ampak protislovno s številnimi prekinitvami. V novem veku dobiva delo pragmatični, proizvodno funkcionalni, utilitarni in tehnični (ne)smisel. Izredno se povečuje pozitivno ustvarjalna in destruktivna-genocidna moč dela. Zaradi razvoja človeku prilagojenih, transproduktivnih, konvivialnih tehnologij, kulturnega pluralizma in demokratične vzgoje  pričakujemo vzpon odgovornih posameznikov in elit. Presežnost proizvodnega dela je razvidna iz  presežnosti  znanja kot ene iz med njegovih glavnih sestavin. Hkrati z razvojem tehnologije in dela se spreminja tudi pomen znanja od ponavljajoče izkušnje za ponavljajoče postopke prek uporabno-inovativnega, ki ga pogojuje nenehno revolucioniranje proizvajalnih  sredstev,  do empatičnega zaradi spoznanja odvisnosti učinkovitosti od social­nih odnosov. Industrializacija je doslej vključevala predvsem naravoslovno  znanje zaradi naraščajočih potreb po materialnih dobrinah, sedaj pa vedno bolj vključuje tudi družboslovnega. Če ne bo začelo prevladovati znanje o ljudeh, ne bo možna proiz­vodnja po meri oblikovanja človeka. Šola vzpostavlja interakcijo z  novimi  pogoji dela in tehnologije, ko s  sintezo  splošne in strokovne izobrazbe pripravlja učence na spremenljivo prihodnost in  zlasti na možnost opravljanja več različnih poklicev. Takšna izobrazba  vključuje emancipacijsko vzgojo, ki je komunikacijsko dvosmerna, empatična in pozitivno selektivna.
Domet emancipacijske (samo)vzgoje je v: 1. dometu komunikacijske kulture v danem okolju, odpiranju notranje, psihološko - komunikacijske presežnosti dela, 2. odpiranju prostora za uveljavitev stoičnih vrednot 'biti' nasproti epikurejsko utilitarnim, potrošniškim vrednotam 'imeti'. V novem veku je postal vsak posameznik potencialni ali aktualni delavec. To lastnost lahko uporabimo kot model za vrednotenje njegovega osebnega smisla in njegove pedagoške  komponente. Če je cilj  posameznika potrjevanje njegove osebnosti in človeške vrste, lahko različna dela različno vredno­timo na skali generičnosti. Najvišjo vrednoto  dosežejo  kulturna dela, naj nižjo pa vsakdanja ponavljajoča opravila.
Kulturna  dela so dovršena v njihovi enostavni popolnosti s sklenjeno  formo  in duhovno zbranostjo. Pojem dela je v skladnosti pojma, predstave in zaznave. Takšno osebno angažirano, kulturno delo  je že imanentno  vzgojno po svoji transcendenci in trans formaciji naključne empirične danosti. Kjer se spoznavno-vrednotna narav­nanost subjekta nesrečno križa z zakonitostmi oblikovanja čutnega gradiva oz. informacij, ne more nastati skladno delo. Delo je način predelave in preoblikovanja snovi, energije, informacij  in znanja. Splošnost dela je v globini njegove  sporočljivosti in (trans)formativnosti. Njegova samonamenskost vključuje avtentični del 'sebe samega' in skupnosti. Kulturna dela transcendirajo vsakdanjo kratkoročno koristnost  in v tem smislu se zdijo samo namenska. Njihov namen je drug. Vsebujejo  pozitiven čustveni  naboj, orientacijo  človeka  v  svetu, obujajo nacionalno, kulturno, humano in vrednotno zavest. To  so dela  z notranjo presežnostjo, zveznim trajanjem  in  realizacijo notranje potrebe po lepoti in dobroti¹¹.
Zaradi novoveške zamisli gospostva dela pogosto pozabljamo na  njegovo notranjo razsežnost. Nimajo vsa dela subjektivnega zanosa in ponosa trajne vrednosti. Množična proizvodnja je prinesla s seboj nekvalitetnost in netrpežnost izdelkov zaradi zunanje uniformiranosti. Statični svet vidi v delu predvsem omejitve. V teh omejitvah  so tudi odlike trajnosti, trdote in trpežnosti, ki so  se  v novem  veku izgubile (Arendt, 1969). Verjeti v spreminjavalno  in prisvajalno moč dela v dinamičnem svetu aktivnega življenja pomeni postavljati subjektivno-notranjo in objektivno-zunanjo presežnost pred njune omejitve. Današnji paradigmatski lom  izpostavlja dilemo primarnosti meja ali presežnosti dela. Če je šlo na začetku industrializacije bolj za transcendiranje meja¹², gre pa danes za spoznanje meja enostranskega, vnanjega transcendiranja.
2.6. Analiza Sizifovega dela
Prometejski  humanizem je razvijal predvsem  zunanjo  presežnost. Vzgoje ni brez človekove potrebe po preseganju samega sebe,  ker mu  šele to omogoča pot navzgor. Človek, ki dela zaradi  notranje praznine,  je odtujen. Mnogo ljudi je odtujenih, a za to ne  ve. Zanimivo je, kako skuša novoveška vzgoja, ki je v bistvu delovna, razvijati  notranjo razsežnost človeka. Ker je za Marcuseja¹³ delo  apriori  odtujeno, ga mora navsezadnje zamenjati z igro. Redukcionizmi  ne  nastajajo samo v pojmovanju dela, ampak tudi vzgoje. Redukcionizmi so v bistvu priznanje neuspešnosti razvoja notranje presežnosti človeka. Za zaprto avtokratsko kulturo  je značilno reproduktivno znanje in vzgoja kot indoktrinacija. Zato tudi danes manjka v šoli vzgoja za vrednote in še posebej za ustvarjalnost kot vrednoto. Rutinskemu delu manjka notranja  presežnost empirično danega.
Rutinskost fizičnega dela brez tehnične pomoči nazorno opisuje Mit o Sizifu. Antihumanis-tična stran Mita kaže na stalno odtujitev. Po Camusu (Camus, 1963: 118) si je treba Sizifa predstavljati  kot srečnega v svetu brez gospodarjev. Med odmorom, ko sestopa h kamnu, lahko razmišlja. Višina gore, na katero Sizif privali svoj kamen, pomeni plato učenja. Dlje ne more. V tem se pokažeta zunanja in notranja nepresežna meja dela. Zunanja meja dela je v tem,  da mora človek delati vedno znova, kar občuti kot absurdnost obsodbe oz. kazni. Zunanja meja je po eni strani v ponavljajočem vračanju na začetek - neodklonljivosti zadane naloge, po drugi strani pa  v nemožnosti izboljševanja pogojev in rezultatov dela. Sizif namreč ne  more delati preko objektivno danih možnosti in subjektivnih zmožnostih  kot svojih notranjih omejitvah.  Notranja  presežnost dela  je  v tem, da Sizif odkrije smisel absurda dela in  namig sreče, zunanja pa je v tem, da delo ne predstavlja več tuje usode,  ampak  njegovo last no, ker je gospo dar kamna. Sizif je subjekt  in objekt dela, ker svoj ponavljajoči napor subjektivno doživlja kot upanje na zmago in streznitev odtujitve. Sizif tako spremeni  le subjektivni odnos do dela, ne pa  tudi objektivnih pogojev dela.  V tem je tudi domet novoveške vzgoje za delo in reform vzgoje. Kamen je simbol proizvajalnega sredstva za 'vzgo­jo' vztrajnosti, marljivosti in sreče pod pogojem razumne  dejav­nosti.  Sizif je pri Homerju najpametnejši med smrtniki. Pri Camusu (1980) je Sizif močnejši od kamna. Sprememba srca spremeni tudi kamen (Lukas). Sizifovo delo ima podoben pomen kot Penelopino tkanje – vsakokrat začeti znova od začetka. Kljub temu si Sizif z aktivnim udejstvovanjem podobno kot Heglov (Hegel, 1952)  hlapec pridobi  sa­mostojno samozavest. Camus ni videl, da ni dovolj, če mora človek sam pred seboj odgovarjati za svoje delo. Dokler dela po  zakoni­tostih narave,to ni težko, ker struktura delovnega procesa ustreza strukturi dejanskosti.  Problem nastane šele tedaj,  ko  človek zaradi dela po napačnem programu vedno znova neuspešno  skuša popraviti napako. Aristotel, Hegel in Marx ocenjujejo delovni proces pozitivno glede na dosežen cilj.  Sizifovo  delo  pomeni stalno  prakso  človeka, ki mora v 20. stol.  pristajati  znotraj zaprtih ideologij na robotizacijo in iluzorično srečo. Sizif je lahko kot robot s svojim delom zadovoljen, ker se ne počuti (več) kot  žrtev sistema, s stališča 'razvoja vseh sposobnosti' je  pa njegova 'lastna' usoda tragična, saj doseže najmanj, kar bi lahko dosegel kot homo sapiens. Sizifovo delo in ne delo homo sapiensa je  sinonim  za odvečno in nepotrebno delo. Sizif  odpira  dilemo vzgoje za uniformno ali vsebinsko bogato in raznoliko delo  vseh. Zato Camusov Mit o Sizifu ni pomemben samo po sporočilu o nevar­nosti  umetne zaznamovanosti in zasvojenosti z delom, ampak  tudi po dilemi  sreče robota ali sreče človeka.  Prometejski (anti)humanizem¹⁴ te dileme ne razrešuje. Proces robotizacije se kot oblika instrumentalizacije nadaljuje. Že druga, dvoročna  gener­acija  robotov prekaša Sizifa po kompleksnejših funkcijah. Sizif predstavlja začetno stopnjo robotizacije v smislu instrumentalizacije lastnega telesa in razuma. Robotizacija dela se v razvitem svetu (Japonska, ZDA, Z. Evropa, dinamične azijske države)  nadal­juje zlasti v avtomobilski industriji.
Sizifovo  in Penelopino delo je tipično entropijsko delo.  Entro­pijska dela opredeljuje Južnič (1990) kot dela, katerih  rezultat je hitro izničen. Dela smetarjev, redarjev, policajev, čistilcev, kuharjev itd. so entropijska. Nobena tehnična izboljšava kuhanja, pospravljanja, nadzora, čiščenja ne pomeni osebne oboga­titve, če je delo neprekinjeno. Tudi Arendtova (Arendt, 1969: 101) meni, da so vsakodnevna dela za vzdrževanje  čistosti sveta ponavljajoča in niso tista herojska dela,  ki so jih v srednjem veku označevali z izrazi 'arebeit, labor, travail'. Šele z vidika del, ki so namenjena ohranjanju in razvijanju  kvalitete  človekovega bivanja in ne le vzdrževanju reda  kot entropijska dela, se pokaže velika nevarnost neobstojnosti rezultatov dosedanjega proizvodnega dela. So dela, ki služijo za  vzpostavitev ravnotežja pri zadovoljevanju osebnih potreb.  V družbi  s kompleksnim delom in pomanjkljivim servisira njem  viso­ko rizičnih  strojev (npr. v nuklearkah) je tudi njeno ravnotežje kompleksno  in dinamično, kar pomeni, da  vedno znova nas topa nevarnost njegove izgube v katastrofi. Vsa človekova evolucija je lahko le avanturistična, entropična igra z 'ničelno vsoto', ker je 'rizično bitje v rizični družbi' (Beck, 1986).
Vsebina del za ohranitev kvalitete življenja je v tem, da z njimi sedaj živeča generacija omogoča življenje tudi prihodnjim generacijam. Ne gre več (samo) za to, da se zagotovi normalna reprodukcija stvari sedanji gene raciji, ampak predvsem za to, da se  omogoči smisel življenja prihodnjim generacijam. Ta dela terjajo najvišje (med)osebnostne kompetence. Množična, kolektivna ali individualna dela za golo preživetje nastajajo običajno po naročilu drugih  (cerkve, države, podjetnika, kontrolorja, stroja, itd.), njihovi nosilci nimajo druge izbire kot delati za zadovoljstvo drugih.  Običajno  takšna dela ne terjajo  višjih razvitih sposobnosti  za svojo izvedbo. V tem primeru tudi niso osebnostno tranzitivna. Če delo pušča posameznika ravnodušnega in ne postane njegova lastna potreba, nima vzgojne vrednosti.
Potreba  po delu se ne bi mogla razvijati, če človek ne  bi  tudi svobodno izbiral dela in ne bi shranjeval najprej orodja, kasneje stroje in danes avtomate za delo. Zadovoljevanje potrebe po delu je  sredstvo, pogoj in celo cilj  zadovoljevanja  materialnih, so­cialnih  in  psiholoških potreb. Ne gre samo za to, da  delavec  v določene proizvodne odnose vstopa zaradi dela, ampak tudi za  to, da  lahko razvija potrebo po žlahtnejšemu delu, če  ima  urejene odnose. Človek ne išče samo fizične varnosti, ampak tudi socialno varnost kot odgovor na fizične in socialne nevarnosti. Danes mora človek  celo  odpravljati nevarnosti, ki jih je sam  povzročil z onesnaževanjem  okolja. Potreba po delu se razvija v opoziciji  s potrebo po zavračanju, nadomeščanju dela ter z begom od dela.  To pomeni,  da  je delomrzništvo toliko staro kot potreba  po  delu podobno kot filantropija in mizantropija.
Pri tem gre za možnost uveljavljanja interakcijskega modela  prilagajanja človeka delu in dela človeku. Pogosto kritiziramo  človekovo prilagajanje odtujenim pogojem dela, pozabljamo pa na dejstvo, da človek ne more prilagoditi dela popolnoma sebi že zaradi negativnih  učinkov, ki jih slej ko prej izkazuje in  niso  vnaprej predvidljivi. Prav tako so pogoji dela tisti, na katere vsaka generacija naleti, ne da bi jih sama določila. Teza o prilagajanju novih tehnologij človeku se nanaša na poskus odpravljanja nekaterih škodljivih učinkov sedanje tehnologije na človeka (npr. omejitev radioaktivnega žarčenja). Tudi v prihodnosti se  bo moral človek vsaj delno prilagajati pogojem dela in tehnologije. Interakcijski model odnosa tehnološkega človeka in novih  tehnologij dopušča  relativno avtonomijo individualnih osebnosti. V pogojih nekrofilije in delomanije ali delomrzništva interakcijski model odpoveduje, ker ga nadomešča model nadomeščanja – substitucije.
Substitucija je pozitivna, dokler človeka razbremenjuje nepotrebnega napora in negativna, kadar ga oropa človeških lastnosti. Teza o  substituciji človeka kot fizičnega in umskega bitja vključuje prastrah pred neobvladljivim in kaže na alternativo zgodovine  v bodočnosti barbarstva (pred zgodovine). To vodi k  neupravičenemu tehnološkemu optimizmu, po katerem bo tehnologija rešila vse probleme človeštva in pesimizmu človekovega neobvladovanja  post­moderne tehnologije. V ozadju substitucije kot negativnega poja­va, ki izpodriva živo delovno silo in nje no aktivno vlogo, lahko najdemo spoznavno teorijo odraza (prisile stvari), tezo o človeku kot stvari med stvarmi, blagom med blagi, orodju med orodji  in pasivnem produktu; sociološke teorije o instrumentalizmu, tehno­loškem determinizmu ali človeku kot igri vlog ali funkcij. Človek ni sposoben oblikovati razmere po človeško, če živa komunikacija nima prednosti pred mrtvo, formalno komunikacijo in živo delo  ne pred  minulim  delom. Po ideji totalne substitucije lahko  višja plast duše nadomesti nižje plasti (represivna vzgoja zaradi slabe oz.  grešne  prvotne narave), (totalitarna) družba posameznike, višja kultura nižjo kulturo (kot rasizem), človek boga antropokratizem  namesto teokratizma) in naravo ter stroj  delavca  ali tehnika človeka. Posledica takšne enostranske tendence  bi bila lahko totalna brezposelnost. V ozadju negativne substitucije  je razumevanje osvoboditve dela v smislu razbremenitve od  obremeni­tev  in  naporov. Človek ima do napora pozitiven odnos tedaj, kadar ga delo veseli. O veselju do dela danes ne govorimo veliko, ker je po zakoniti poti še vedno preveč dela v življenju in premalo življenja v delu. Zahodna kultura vidi cilj proizvodnje v potrošnji in konformizmu. Industrializacija  dela se delno razvija z izpodrivanjem  živega dela. Stroj po eni strani sili delavca, da je sam stroj, po drugi pa  ga spodbuja  k uporu (npr. ludizem) in  h  kreativnosti  pri izumljanju  novih strojev. Znotraj proizvodnega dela ne gre  samo za procese nadomeščanja in omejevanja delov ne sile, ampak tudi za procese  integracije. Ilić (1985: 172) opozarja na 'industrijski apartheid'  v  smislu izločitve gospodinjstva iz liste plačanih del,  omejevanja atraktivnega dela, ograjevanja pašnikov in betoniranja voznih površin. Še danes teži velika industrija k premeni dela, nestalnosti funkcije in vsestranski mobilnosti delavcev. Zato obstaja grožnja, da kapital izbije delavcu iz rok hkrati s sredstvi za delo tudi sredstva za življenje (Marx, 1986: 441). V naslednjem poglavju se bomo seznanili z različnimi perspektivami dela.
Čas smotrnosti dela ni za nami, ampak je pred nami, ker še ni obdobja nenasilnega obvladovanja (gewaltlose Herrschaft). Para­doksalna točka 'jaz-sedaj' nunc stance zavest) je tista, ki bodisi omogoča pot navzgor, stojo na mestu ali brezdelno  nazado­vanje.