Dr. Bogomir Novak Delo kot sredstvo samooblikovanja Kazalo: predgovor str

3.3. Dekvalifikacija ali rekvalifikacija dela

3.3.1.Bravermanova teza o degradaciji dela v 20. stol.
Ena  od levičarskih predpostavk, ki jo sprejema tudi  Braverman, je bila, da se delo v 20. stol. nahaja na splošno v istem  trendu degradacije in izkoriščanja kot ga je opisal že Marx v 19. stol. Proučevanje  značaja dela in  objektivnega  položaja  delavskega razreda  v  obdobju velikih tehnoloških  sprememb  razvite  indu­strijske družbe je za Bravermana (Braverman, 1983; VII) »eno izmed najbolj  zapletenih in izzivnih področij politično  ekonomske  in sociološke analize«. Braverman je spregledal, da je taylorizem  z racionalizacijo dela sprožil proces, ki je nasproten degradaciji.
Taylorjeva zamisel je sicer bila: 1.  ločiti delovni proces od delavčeve spretnosti za  hitro  po­navljanje enakih gibov, 2. ločiti zamisel od izvršitve¹⁵, 3. uporabiti monopol nad znanjem za kontrolo nad delovnim  procesom (Braverman, 1983: 96-101). Vendar  nadzor nad delovnim procesom vodi k redukciji  nekvalifi­cirane delovne sile. Delovni  procesi so tako različni po tipu in načinu  opravljanja, da praktično nimajo meje, ker se nove oblike dela lahko odkrijejo hitreje  kot se lahko izkoristijo. »V tej neskončni  prilagodlji­vosti človeškega dela najde kapitalist bistveno sredstvo širjenja svojega  kapitala«  (Braverman, 1983: 51). Zato  lahko  kapitalist podreja  delavca sistemu. Podobno ugotavlja Gehlen (1989), da  je človekova plastičnost dostopna za podreditev konservativni insti­tucionalnosti. Vendar pa človekova plastičnost kot raznolikost dela s to podreditvijo nista izčrpani in da lahko izkazujeta tudi pozitivno stran.
Ni enostavnega odgovora na vprašanje, kako današnja  'znanstvenotehnična revolucija' (ZTR) spreminja delovni proces v celoti v smislu vpliva na delovno silo, delovna  sredstva in produkte dela. Ker  znanstveno  upravljanje postopa z delavci kot s stroji, reducira subjektivne dejavnike na nežive objektivne dejavnike (Braverman, 1983: 145 -146).  Braverman se strinja z Marcusejem, da je razdvajanje zamisli  in  izvedbe skupaj  s  parcializacijo dela privedlo človeka na rob uničenja njegove eksistence. Delavec je postal le dejavnik proizvodnje  in delovna  sila,  ki  se mora  prilagajati  pogojem kapitalistične proizvodnje iz generacije v generacijo.
Gre le za relativno dekvalifikacijo dela nizkokvalificiranih delavcev glede na visokokvalifi-cirane. Braverman ve, da  se  ZTR uveljavlja različno po različnih sektorjih in vejah  proizvodnje. Z  novimi  tehnologijami se število  ročnih  delavcev  zmanjšuje, povečuje pa se število svobodnih in tehničnih poklicev: inženir­jev, informatikov, raziskovalcev, servisnega osebja.
3.2.2. Kritika Bravermanove teze o degradaciji dela

Braverman  je s tezo, da je kapitalist v težnji po direktni  kon­troli dela in pocenitvi stroškov proizvodnje degradiral delo,  je sprožila  številne polemike za in proti. Nove  tehnologije vodijo  k  pocenitvi delovne sile ali pa tudi ne. Bravermanova slika razvoja industrijskega dela je preveč poenostavljena. Odnos med  novimi tehnologijami in managersko strategijo je bolj kom­pleksen. Kot kažejo empirične raziskave avtomatizacija vpliva  na kvalifikacijsko strukturo dela tako  pozitivno kot negativno. Potrebno je vedeti, da se je v '80. letih uveljavil konservativni trend  na ekonomskem, socialnem in političnem  področju,  ki je ovrgel prejšnja pričakovanja. Jugoslovanski kritiki¹⁶ so večinoma razumeli Bravermanovo tezo kot opozorilo, da je tudi v socializmu delo degradirano in da  je rešitev v okrepitvi samoupravljanja, s čimer bi se zmanjšala  ali povsem odpravila hierarhična  organizacija  proizvodnje.  Za nekatere jugoslovanske interprete se Braverman zavzema za  enot­nost proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov. Te implikacije  pa ne  izhajajo nujno iz Bravermanove diagnoze de gradacije dela,  ki se nanaša le na objektivno stanje delavskega razreda, ne pa  tudi na  njegovo subjektivno zavest. Po Jerovšku (Jerovšek, 1986) sta Braverman  in  Gorz (1972) zašla v slepo ulico  s  poudarjanjem tehnološkega  indeterminizma. Velika specializacija terja  manjše sposobnosti, znanstvena organizacija dela pa zaradi hierarhije ne dopušča delavske kontrole.
Lazić  (1988) vidi v proletariatu revolucionarni  razred  podobno kot Braverman. Kljub vedno večjem razvoju specializacije, se  za delavca različne dejavnosti združujejo (Lazić, 1988:154). Različna dela so postala enostavne operacije. »Vsesplošno degradiranje ­delavčevih sposobnosti  vodi k  izenačevanju  strukture  delovne sile« (Lazić, 1988: 165), ker jo tvorijo priučeni, lahko zamenlji­vi delavci.
V bistvu priznavajo Braverman, Kern in Schumann polarizacijo dela, čeprav analizira Braverman le dekvalifikacijo, Kern in  Schumann pa  analizirata rekvalifikacijo. Medtem ko Braverman  verjame  v linearni trend poglabljanja delitve dela, pa sta Kern in Schumann (1985)  bližja misli o njeni od pravi. Bravermanova ocena  razvoja industrijskega dela je še tehnocentrična t. j. tayloristična. Ocena Kerna in Schumanna že kaže v antropocentrično smer kvalificiranosti, avtonomnosti, inovativnosti in fleksibilnosti.
Kot britanski so tudi francoski sociologi pozitivno sprejeli Bravermanna, ker je uvedel v marksistično analizo 'proces  dela'  s pesimistično sliko vplivanja informacijske tehnologije na organizacijo dela. Vendar Gill (1986; 140) zaključuje, da tehnologija ni enostavno deterministična  in  da ne obstaja  nujna  tendenca  k dekvalifikaciji dela. Braverman je zanemaril subjektivno dimenzi­jo vključevanja delavcev v proces proizvodnje.
Thompson (1983) razume tendenco k dekvalifikaciji kot povečevanje kontrole nad delom delavcev. Nove tehnologije razširjajo kontrolo na  področje pisarniškega dela. Dekvakvalifikacija  je  rezultat pritiska  konkurenčnih, tržnih odnosov (19). Thompsonova analiza je  podkrepljena z zaključki Wilkinsona (Wilkinson, 1983) in Jonesa  (Jones,  1982), ki izhajata iz primerov  tehnologije  numerične kontrole. Jones meni, da investicije v nove tehnologije  ne implicirajo  vedno  redukcijo cene delovne sile. Clawson (1980) zavrača očitke, da je Braverman precenjeval taylorizem in skuša pokazati njegov vpliv na rast ameriške industrijske birokracije.
Novejša raziskovanja o 'deskilling controversy'¹⁷ so empirično, teoretično in  metodološko ovrgla  Bravermanovo  tezo,  ki   ne vključuje kvalifikacijskih sprememb znotraj poklica, v relativnem obsegu poklicev znotraj industrije in v  kvalifika­cijskih  spremembah zaradi premikov v  relativnem  obsegu  indu­strije, ki zaposlujejo različne vrste delavcev. Delež nekvalifi­ciranih je v posameznih vejah industrije večji. V drugih vejah pa je  potrebna visoko kvalificirana delovna sila. Dekvalifikacija določenih del še ne pomeni nujno tudi dekvalifikacije ljudi.
Rus (1990: 232) se sklicuje na skrbne analize, ki so pokazale, da v  ZDA  v '70. letih ni prišlo do proletarizacije, ampak  proti pričakovanju  do splošne deproletarizacije v  smislu naraščanja strokovnjakov in managerjev v netradicionalnih vejah  industrije. Do sredine '70. let je dominiralo manualno delo v mater­ialni proizvodnji, intelektualno pa je imelo sekundarno vlogo. To je dajalo delavcem  določeno moč. Rasla je moč sindikatov in homogenizacija delavcev. V drugi polovici '70. let se je začela diskusija  o  odnosu med delovnim  procesom  in kvalifikacijami. Neotaylorizem je delna sprememba v organizaciji dela.
Očitno  je, da Braverman ni dovolj upošteval novih  vzorcev  dela (npr. work sharing po Handyju) in inovacij v industriji v  smislu podjetniškega upravljanja. Po Pennu in Scatergoodu (Penn, Scater­good, 1985) dekvalifikacija in napredek nista  ekskluzivni možnosti,ampak prej konfliktna trenda, ki koeksistirata. Jones in Wood (1986: 159) menita, da je tayloristična organizacija dela  pogoje­vala  več zamolčanih kvalifikacij kot neotayloristična. Koncept zamolčanih  kvalifikacij predpostavlja, da so delavčeve  delovne sposobnosti  večje kot jih delodajalec prizna. Teh kvalifikacij tudi  teoretiki  procesa dela, ki se osredotočajo samo  na tiste človekove sposobnosti, ki se dajo zamenjati s stroji, ne  vidijo. Tudi Despotova (Despot, 1986) pokaže, da je delo že toliko  spre­menjeno, da ne moremo enoznačno sklepati na njegovo dekvalifika­cijo.
3.3. Razvoj fleksibilne proizvodnje
Trend  rekvalifikacije dela se krepi na več ravneh. Čedalje  bolj so iskani visoko kvalificirani delavci. Vedno več  delavcev  se lahko  izobražuje in napreduje tudi v vodstvo podjetja.  Tako se širi funkcionalna poli valentnost. Verjetno je, da bo nova  tehno­logija  dolgoročno obvladljiva, ker omogoča  odpiranje  novih delovnih mest kot tudi nastajanje novih poklicev in nove  kulture dela. Intelektualni delavec postaja nadzornik nove tehnologije. V skupini razvija  občutek pripadnosti in krepi  občutek odgovor­nosti. Razvijajo se oblike soupravljanja; raste pomen znanja; blaži se občutek odtujenosti; kompenzira se njegov  parcialni položaj. Nastaja večja povezava med tehniki, inženirji in  kontrolorji. Isto podjetje lahko vodijo predstavniki različnih držav, različna podjetja pa lahko sponzorirajo isto šolo. tovrstno partnerstvo je med najbolj razvitimi na Irskem.
Že Marx je opozoril, da se odpravlja klasična obrtniška  poklicna identifikacija  in nastaja nova profesionalna identifikacija,  ki niha od marginalnosti slabo izobraženih delavcev in naraščajočim individualizmom poklicne identifikacije pri  visoko  izobraženih kadrih. Nekateri delavci nimajo lastne  identitete.  Nadomestilo zanjo najdejo le v kolektivni. Ob hierarhični in individualni organizaciji dela se nekateri delavci čutijo osamljene, neidentificirane, negotove in nemočne. Po Seemanu (Seeman, 1959) imajo tudi občutek nesmiselnosti, nereda. Vse to se izraža v njihovem nega­tivnem  odnosu do nove tehnologije. Obsojeni so  na  životarjenje zaradi marginalizacije.
Koncept razvoja kvalifikacij kaže, da se z novimi  tehnologijami prenaša težišče iz kvalifikacij, ki slone na ročnih  spretnostih in  relativni samostojnosti posameznika, na  kvalifikacije, ki izgubljajo dimenzije samostojnosti in predstavljajo del  širše kolektivne kvalifikacije s potencialno funkcionalno  polivalent­nostjo, veliko mobilnostjo in individualno odgovornostjo. Komuni­kacija med sodelavci se povečuje na simbolni ravni. Vloga izobraževanja  je v teh tendencah večsmiselna. Spremembe delovnih procesov vključujejo delovne vsebine, kvalifikacijske zahteve, obremenitve, regulacijske možnosti z racionalizacijo na eni strani in zmanjševanjem industrijskega področja ter povečanjem števila brezposelnih na drugi. Brezposelnost ne negira principa učinkovitosti, saj prav zaradi nje nastaja.
Dela ne moremo odpraviti, tako da ga eliminirano. Takšno 'nedelo' ne  more biti degradirano, ker ga ni (Negri, 1986; 253). Zaradi heterogenosti brezposelnih Negrijeva formula »brezposelni  vseh dežel, združite se« ostaja utopična. Za Kerna in Schumanna (Kern, Schumann,  1985) je smisel racionalizacije proizvodnje povezan  z vprašanjem  njenega koncepta¹⁸. Kern in Schumann (1985)  sta raziskovala  racionalizacijo  dela  v avtomobilski, strojni in kemični  industriji, kjer sta novo racionalizacijo opazovala kot težnjo k večji produktivnosti dela in kot prelom s starimi racionalizacijskimi procesi. V teh visokotehniziranih področjih, ki so bile pomembne za ZR Nemčijo, gre v največji meri za preizkušanje novih produkcijskih konceptov, ki izhajajo  iz  dveh  različnih predpostavk: kljub  eksploziji tehničnih možnosti se proizvodnja  ne  more izvajati popolnoma brez delavcev. Ta v preteklosti pogosto samou­mevna tehnizacija je kot vrednota po sebi ustvarjala več  proble­mov, kot jih je rešila;  z izkoriščanjem 'know how' delavčeve strokovnosti  se doseže večje efekte.
Sodobni management je privedel do racionalne reorganizacije dela, ki  se sestoji v vrsti ekonomskih, socialnih in političnih  spre­memb  s ciljem doseči večjo produktivnost in z njo  večje  skupne učinke. Spremenil je nizkokvalificirano delovno silo v visokokva­lificirano, ker je samo ta sposobna voditi 'visoko  tehnologijo'. Zdi  se, da o koncu (tayloristične!) delitve dela lahko  govorimo le na ključnih področjih posameznih vej industrije, ne pa na vseh področjih,  ker se ne modernizirajo se vse veje industrije  enako hitro. Kern in Schumann (1985) razlikujeta med tehnokratskimi  in empirično neideološkimi produkcijskimi koncepti. Tehnokrati uvel­javljajo popolno avtomatizacijo nasproti človeški intervenciji. V zadnjem času je zaznaven  močnejši  prodor avtomatizacije  z združevanjem delovnih nalog v kemično industrijo. To je  najbolj očitna  sprememba  v zadnjih 40. letih. Za  vse  veje  industrije velja, da imajo kvalificirani delavci in specialisti na  ključnih položajih  najbolj stabilno delovno mesto, ne kvalificiranim  in najmanj izobraženim pa grozi brezposelnost. To pomeni, da perma­nentno  izobraževanje  postaja imperativ tako za tiste, ki že dela jo kot za tiste, ki ne delajo, a hočejo delati. Na vprašanje, ali delavcem tudi v jedrnih sektorjih proizvodnje ne kaže nič dobrega, ni enoznačnega odgovora.
Kern in Schumann (1985) izhajata iz teze o segmentiranju kot novi inačici polariziranja delovne sile na bele in  modre  ovratnike. Zavračata  tezo o korelaciji med tehničnim napredkom  in  humanim delom.  Gotovo je, da uprava lahko doseže večje  učinke  samo tedaj, če  preseže tayloristično delitev dela  (Kern,  Schumann, 1985: 319).  Pred 15. leti to še ni bilo možno. Kern  in  Schumann (1985: 323) govorita le o možnem koncu dela in o reprofesionalizaciji produkcijskega dela. Višje stopnje produktivnosti dela danes ni  možno doseči brez skrbnega in odnosa do živega dela (Kern, Schumann, 1985: 323). Senčne  strani stopnjevanja produktivnosti na račun brezposelnih ostanejo tudi tedaj, če ta ni povezana s splošno dekvalifikacijo. Kvaliteta prostega časa je odvisna od kvalitete dela in  obratno. Zato Kern in Schumann (1985) nalagata integrirani politiki  dolžnost negacije kraljestva nujnosti in ustvarjanja svobode prostega časa, ne pa tudi emancipacijski vzgoji ali kaki drugi komponenti dejavnosti. Produktivnost dela je čedalje bolj odvisna od uporabe človeškega kapitala,  zato je glavni problem stimulacija  ustvarjalnosti. V svetu velja, da je samokontrola pogoj ustvarjalnosti in učinkovitosti.  Pri tem se uporablja tudi določene (misel ne) tehnike za ustvarjalno reševanje problemov (Twiss, 1991: 73-81).
Temelj novih proizvodnih  konceptov s fleksibilno, decentralizirano  in inte­gralno proizvodnjo je proizvodna inteligenca, ustrezna  organiza­cija in medčloveški odnosi. Kritičnost javnega mnenja  postaja vedno  večji dejavnik, ki vpliva na sodelovanje tehnologov in ekologov pri industrijskih odločitvah. Baethge in Oberbeck (1985) vidita  v  racionalizaciji pisarne konec  ekspanzije in začetek avtomatizacije. Prodor novih tehnologij v začetku '80. let omogoča  spremembe v organizaciji dela ter približevanje pisarniškega in tovarniškega dela¹⁷.
Že Gershuny (1978) je opozoril na sodobni trend rasti trga  blaga in upada trga storitev. To pomeni zmanjšanje odvisnosti kupca  od storitev kuharja, prevoznika, umetnika, učitelja. Rus (1990)  ne vidi  v delu samo degradacije, ampak tudi avtonomizacijo, inte­lektualizacijo, resocializacijo in (de)profesionalizacijo. Robertson  (1987),  Gorz (1986a), Toffler (1975) in Jones (1986; 162) predvidevajo prihodnost dela na osnovi individualnih izkušenj, samopomoči, kooperativnosti, samozaupanja in pomena prostega časa.
Verjetno bodo ljudje s skrajšanim delovnim časom prevzeli od  države  in drugih institucij koristne dejavnosti, ki niso v  nepos­redni  zvezi z dohodkom. Osvobojenega homo sapiensa si je  možno danes  predstavljati na osnovi samozaposlovanja,  samodejavnosti, samokontrole, samoregulacije, ker lastno inovativno delo že  zdaj predpostavlja  delavsko  soupravljanje  in solastništvo.  Razvoj avtomatizacije ima protislovne učinke humanizacije in dehumaniza­cije.
Avtomatizirana  proizvodnja ni več lokalno odvisna od  surovinske baze  in neposredne delovne sile. Katastrofe v  nuklearnih  elek­trarnah  (npr. v Černobilu) so pokazale, da so nacionalne in državne  meje ob globalni nevarnosti brezpredmetne. Verjetno  bo  v prihodnosti še bolj kot danes potrebna koordinacija  internacio­nalnega razuma in razvoj planetarne vzgoje.
Helffgott (1988: 135) meni, da bo delo v komjuterizirani prihodnosti zaokroženo v širših nalogah, ki jih bodo  opravljali  široko usposobljeni delavci z visoko stopnjo izobrazbe. Delavcev bo mnogo manj kot jih je se daj, vendar bodo to bolj kooperativni in zadovoljni delavci. Fleksibilnost proizvodnje nastaja zaradi ekonomske dinamike, inovativnosti (kot motivacije), neprestanega prilagajanja  spremenl­jivim zahtevam trga in spreminjanja oblike in kakovosti proizvod­nih  procesov  ter  produktov kot posledice teh  zahtev.  Vse  to ustvarja občutek negotovosti. Vsebinsko bogatejše in samoodgovorno  delo  omejuje  rutinskost, vendar je ne izključuje.  Čas  je postal glavni dejavnik konkurenčnega boja. Trgi postajajo deljivi. Proizvodnja poteka za znanega kupca – customised goods'. Vse te spremembe kvalitete terjajo računalniško  oblikovanje  (design). Pri nas še ne poznamo mesec kvalitete in nacionalnih nagrad za kvaliteto kot v ZDA. Velika podjetja se prestrukturirajo v smislu večje konkurenčnosti, zaradi katere nastaja več srednjih in malih podjetij.
Stroji postajajo večnamenski zaradi nove možnosti enostavne adap­tacije. Od delavca se ne pričakuje več popolnega opravljanja  ene same  operacije. Potrebno je, da zna delati na več strojih in  se vključevati v različne time oz. kolektive, da sam projektira  in komunicira s celotnim sistemom v podjetju ali izven njega.  Dela­vec  je za dobro plačo dobro uporabljen. Za to pa mora  neprestano misliti  na izboljšave v proizvodnji in se pripravljati na  spre­membe stanja na vsakem segmentu ali fazi proizvodnje. S tem  ko kvalificiran delavec projektira, programira in kontrolira, post­aja enakovreden  partner  strojem. Rekvalifikacija  dela  še  ne pomeni nujno svobode dela, tako kot investiranje v človeški kapital še ne pomeni permanentne (samo)vzgoje.
Stroj  in delavec postajata partnerja. Univerzalnost stroja je  v tem,  da opravlja različne operacije in različne  proizvode.  Tak stroj  je primernejši za maloserijsko proizvodnjo. Tak stroj je vključen v fleksibilne proizvodne sisteme (FPS) v smislu globalne 'fleksibilne avtomatizacije' (Gašparović, 1990: 79).  Tudi  trend prilagajanja delovnega časa potrebam delavcev se bo še nadaljeval v različnih pojavnih oblikah. V  zahodnih  družbah se kažejo naslednje  tendence spreminjanja dela:

1. postzaposlitvena  družba ne teži več k zaposlitvi vseh  delaz­možnih;

2. delavci postajajo osebno odgovorni za kvaliteto izdelkov,  zato čedalje bolj postaja pomembno znanstveno-raziskovalno delo; ker se delo še nadalje racionalizira in 'zgoščuje', psihični in intelektualni napor nadomeščata fizičnega; delovni čas se skrajšuje, tako da se prilagaja potrebam  delav­cev, pomen prostega časa pa narašča.
Ad 1) Strategije odpravljanja brezposelnosti so naslednje:

- skrajševaje delovnega časa,

- delovno intenzivne tehnologije,

- skrajševanje delovne dobe,

- solidarnostno zmanjševanje dohodka zaposlenih za nezaposlene,

- rast produktivnosti zaradi povpraševanja, delo za javne cilje.

Sodobna  družba še vedno stremi k čim večji zaposlenosti.  V  tej težnji je prva Japonska, ki ima le 3% brezposelnih.  Kot  ilustracijo za to tezo navajam primer. Ford je uvedel tekoči trak l. 1908.  Danes je precej izgubil svojo vlogo, ker  morajo  podjetja standardne  proizvode nenehno prilagajati  povpraševanju  kupcev. Sposobnejši  delavci si ustvarijo svoj delovni ritem, ki  je  hi­trejši od ritma tekočega traku. Posodabljanje obrtniškega  načina proizvodnje prinaša  tudi težave. Potrebna je kvalitetnejša  in daljša  izobrazba, sicer delavec ne more obvladati problemov, ki nastanejo v njegovem obratu. Le tako lahko uvajajo tudi individualizacijo  dela  in  'proizvodne  celice',  ker  proizvajajo  v manjših serijah in prehajajo z enega modela na drugega. To  omogoča nastajanje novih proizvodov.
Zaposlitev bo še dolgo dominantna med vsemi  oblikami  dela  in različni mi  dejavnostmi in centralna tema  diskusije.  Pretirana instrumentalnost omejuje  druge  dimenzije  zaposlitve  in tudi življenje. Boljši material ni status omogoča boljše socialno  življenje. Psihično naporno delo še vedno opravlja večina Sloven­cev. 3/4 Slovencev spremlja vsaj eden iz med motečih dejavni­kov pri delu: ropot, vročina, monotonija, nizka zahtevna tehnolo­gija  in visoka stopnja konfliktnosti. Pri nas so še velike ome­jitve glede razporejanja delovnega časa in komunikacije z drugi­mi ljudmi. Psihična obremenitev pri delu je povezana z večjo pasivnostjo v prostem času.Zato pa so bolj avtonomni delavci  tudi bolj zdravi. Za  Wilsona  (1991) je konkretizacija abstraktnega in  v  zaznavi abstrahiranega dela neskončen proces, ki pa ni identičen z  odno­som med kolektivnim in individualnim delom. Wilson analizira  Marxov koncept dela v Očrtih v smislu objektivne  baze materialistične dialektike kot osvobajajoče konkreten, univerza­len in nedokončan zgodovinski proces. Delo postane subjekt, človek pa njegov predikat. Uvajanje rezul­tatov dela je možno samo v potrošnji. Pojem dela razvijajo  filo­zofi od Kanta do Heideggerja. Kant je prvi razlikoval med delom  in naravo, Hegel je prevzel analizo umetniškega dela; zanj je  polis prototip dela,ki ni niti umetniško delo niti spoznanje. Heidegger zoperstavlja  delo  proizvodu,  Sartre vtraja  na  delovanju. Lefebvre razlikuje duhovno in materialno proizvodnjo (poiesis  in praxis).  Delo  ni dovolj, potreben je se pojem institucije  kot sekundarni rezultat dela (Lefebvre, 1973; 141,143). Brezpo­selnost je vrlina le v primeru, če gre za obliko samoorganiziranja in samopomoči. Če je doba industrializacije pustila ljudem več  časa  za pridobivanje materialnega bogastva, pa bo današnja rev. dopustila človeku več časa za duhovno rast. Zdraviti pomeni napraviti  koga celovitega.
4. RAZLIČNA RAZUMEVANJA OMEJITEV PRI OSVOBAJANJU DELA

4.1. Marxova teza o dveh kraljestvih
Skušali bomo odgovoriti na vprašanje dometa Marxove misli o osvoboditvi dela. Problem je v tem, da točka  preseganja  kritičnega stanja,  ki  je bila v Marxovi misli že presežena,  danes še ni dosežena, po drugi strani pa se je težišče razmišljanja  preneslo na  drugo  raven,  ker se je odgovornost  nosilcev  zgodovine  na posebni ravni premaknila. To pa pomeni tudi premik na individual­ni  in obči ravni. Stare utopične energije za osvajanje  univer­zalne generične svobode so se v dosedanjih alternativnih giba njih domala  izčrpale tudi zato, ker so se izkazali njihovi cilji  kot parcialni  in ideološki. Marxova svoboda posameznika v razmerah totalnih komunikacij je postala na novo odtujena, ker je posamez­nik  postal  v okvirih nastajajoče informacijske družbe  na  novo odvisen od medijev. Vprašanje njegove odgovornosti se ne zastavl­ja  le  v  odnosu med nekaterimi in vsemi, ampak  tudi  z  vidika kvalitete  teh odnosov.
V tem zapisu bomo obravnavali  predvsem osvobajanje  od odtujenega dela, ker je družba še vedno  delocen­trična.  S tega vidika je pomembna primerjava Marxa z Aristotelom. Danes je videti, da še ved no nacionalno-državna raven svobode premošča  odnos med posameznikom in človeštvom in da  odnosa  med njima ni mogoče izpeljati neposredno. Posameznik je le potencial­ni  oz. pasivni reprezentant človeštva. Dilema svobode  vseh  ali svobode nekaterih gre še vedno v smeri svobode nekaterih  in  ne drugače  mislečih. Kot bomo videli nam v nekaterih vidikih  bolj odgovarja  Aristotelov koncept svobode nekaterih kot Marxov  kon­cept svobode vseh, v drugih nihče ne odgovarja v tret jih pa  sta še oba pomembna.
Marxovo (Marx,  1973: 913-914) stališče o kraljestvu  nujnosti  in kraljestvu svobode v 3. knjige Kapitala, ki je doživelo  različne interpretacije,  je naslednje: »Kraljestvo svobode se  začenja  v resnici šele tam, kjer neha delo, ki ga narekujeta pomanjkanje in zunanja smotrnost; po naravi stvari leži torej onkraj sfere prave materialne produkcije. Tudi civilizirani človek se mora ravno tako  kakor divjak boriti z naravo, da zadovolji svoje potrebe, da ohrani  svoje življenja in ga reproducira in to v vseh družbenih oblikah in v vseh mogočih produkcijskih načinih. Z njegovim  razvojem se širi kraljestvo naravne nujnosti, ker se večajo potrebe; toda hkrati se razvijajo produkcijske sile, ki jih zadovoljujejo. Svoboda na tem področju je lahko samo v tem, da podružbljeni človek, združeni producenti racionalno urejajo svoje presnavljanje z naravo, da jo skupno nadzorujejo, namesto da jim vlada kot  slepa sila; da ga opravljajo z najmanjšo porabo moči in v razmerah,  ki so najbolj vredne človeške narave in ji najbolj ustrezajo. Vendar je to še vedno kraljestvo nujnosti. Onstran tega kraljestva pa se začne  razvoj  človeške moči, ki je samemu sebi  namen, resnično kraljestvo svobode, ki pa se lahko razcvete samo na tem kraljestvu nujnosti kot svoji podlagi. Temeljni pogoj je skrajšati delovni dan.«
V zadnjem delu navedenega citata Marx izpostavi naslednje  kriterije za svobodo v kraljestvu nujnosti in upravljanje ustvarjalne­ga dela:

- skupna kontrola,

- racionalno  urejanje,

- najmanjša  poraba človeške moči, - razmere, ki so najbolj vredne človeške narave in  ji  najbolj ustrezajo.

Ti kriteriji kažejo, da je svoboda dela rezultat racionalizacije, ekonomizacije in humanizacije dela. Marx ne misli  na svobodo od dela, ker bi to pomenilo celotno substitucijo  nujnega in koristnega dela s svobodno dejavnostjo. Nujno delo bo izgubilo mezdni, izkoriščevalski značaj, kar se še danes ne zdi verjetno. Teorija o izkoriščanju proletariata na osnovi presežne vrednosti, ki  si jo prisvaja kapitalist, je tudi sama protislovna. Zdi se, da  obstaja protislovje Marxove misli v tem, da  po eni strani stremi  k notranjemu smotru samo namenskega dela, po drugi strani pa  želi racionalizirati in skupno kontrolirati nujno delo. Za Stolla in  Arendtovo (Stoll, 1981: 80, Arendt,  1969) je Marxov koncept osvoboditve  dela nekoherenten, ker najde  v  kraljestvu nujnosti tudi samonamenskost. Marx se utopično zavzema za samona­menskost dela onkraj nujnosti in v tej točki ne presega  bistveno koncepta utopičnih  socialistov. Hellerjeva (1978) meni, da  je Marxov  koncept  večpomenski.
Osvoboditev dela¹ je  vezana  na od pravo  (aufheben) dela, ki je prisotna v novoveški misli že od prvih utopičnih socialistov dalje do Hegla, ki  jo  spekulativno razvil. Dilema odprave ali osvoboditve dela je le navidezna. Marx je kot Heglov učenec vezan na pojmovanje osvobajanja kot odprave, ki  pa  je pozitivno in ne negativno  dialektiko. Napredek dela danes ni videti niti linearno, niti odpravljajoče v smislu dia­lektične negacije vzpenjanja nižje ravni na višjo, ampak ambivalentno. Svobodo dela lahko še nadalje iščemo v smislu opredmetovanja  subjekta in subjektiviranja objekta, vendar pa  ne  onkraj subjekta  in objekta dela, kar je lahko le onostranstvo  dela  v smislu brezdelja vseh. Dilema razrešitve dela v tostranstvu  ali onostranstvu  je te(le)ološka in pomeni dilemo razreševanja  kon­fliktnosti  dela v njem samem ali izven njega. Za Marxa  obstaja tretja možnost, da z obvladovanjem pogojev in sredstev dela in  s pravično delitvijo proizvodov dobi delo tudi občečloveški  smisel in cilj. Konflikt znotraj dela je le  posledica nasprotujočega vrednotenja dela  različnih družbenih skupin-razredov in  s tem tudi nasprotujočega odločanja o rezultatih dela. Takšni  diagnozi odgovarja monistična razrešitev konflikta: podrejeni hlapci  naj postanejo gospodarji svojih rezultatov. Napaka je bila v tem,  da so  protagonisti socialistične revolucije tendenco,  ki  se je medtem tudi sama spremenila, reducirali na recept, administrativ­ni  predpis. Marx sam je nastopal proti 'kuhinji receptov' in  za stalno samokritiko gibanja za socializem.
Svobodno delo je človekov izraz moči, sposobnosti, odtujeno, nujno, prisilno in heterogeno delo pa je izraz nerazvitih ali izkoriščanih sposobnosti. Zakaj nekdo ne mara uporabiti svoje moči? Morda se boji njenih posledic.
Pojmovanje vzgoje v antiki je določena s pojmovanjem dejavnosti. Od vrste dejavnosti je odvisen položaj človeka v polisu. Materialna dejavnost ni bila predmet posebnega ekonomskega interesa, zato je bila tudi ekonomska misel podrejena filozofski sliki sveta. Zgolj fizični odnos do narave je človeka poniževal na stopnjo sužnja. To pa ni veljalo za praktični odnos (gr. prattein = delovati), ki je imel teoretično podlago. Z delitvijo dela dobi teorija najvišjo vrednost, čeprav bios theoretikos še ni identičen s srednjeveško vita contemplativa. Kriterij različnih načinov življenja je v umu oz. logosu.
Despot (1976; 57) meni, da identificiranje tehničnega sveta s kraljestvom svobode stoji in pade na treh predpostavkah: filozofski, kozmo-antropološki in na ekonomski. Avtomatska tovarna ukinja specialiste (glej Nemška ideologija) Schmidt zavrača tezo tehnoloških optimistov, po katerih je sreča ljudi premo sorazmerna z njihovim tehničnim napredkom. Vidi nasprotje med Marxom in Engelsom. Za Engelsa se preskok iz kraljestva nujnosti v kraljestvo svobode zgodi s podružbljanjem proizvajalnih sredstev, pri Marxu pa kraljestvo svobode ohranja v sebi kraljestvo nujnosti kot svoj element. Ta (Marxov-op. NB) materializem je odpravljiv v svoji neodpravljivosti. »Svobodo in nujnost Marx pomirja na osnovi nujnosti« (Schmidt, 1981; 167). Ni jasno, ali gre za spremenjeno, lažje obvladljivo nujnost.
Ostaja odprta dilema kraljestva svobode v kraljestvu nujnosti in/ali  izven njega. Videti je, da Marx sprva predpostavlja  svobodo izven nujnosti kot iluzijo, ki obstaja toliko časa, dokler človek ne obvlada slepe naravne sile. Svoboda izven nujnosti pa  postane realna  možnost tedaj, ko racionalno organizira  in  kontrolira 'izmeno snovi z naravo'. Šele tedaj, ko človek spremeni notranji odnos  do  dela, lahko spremeni odnos do dejavnosti izven  dela. Tedaj tudi delo postane ena izmed svobodnih dejavnosti. Ko človek zadovolji  osnovne  potrebe  z delom,  postane  le-to samostojna potreba kot cilj, ki ni več zavezan drugim ciljem. Vijugasta pot do pluralizma svobodnih dejavnosti vodi prek skrajševanja  delov­nega  časa na minimum. Za nesvobodno delo je značilno,  da  dobi zanj delavec minimalna sredstva za preživetje. Minimalno opravljanje  nujnega dela pa je možno, če ima  pridobivanje  življenjskih sredstev minimalni pomen. Teza o dveh kraljestvih je v  funkciji samoprevare glede dosegljivosti svobode dela. Ko postane  svoboda realna možnost, postaneta obe kraljestvi komplementarni in ne več razdvojeni  vsaksebi. Marx vključuje konec pred zgodovinske  nuj­nosti  v  svoj miselni sistem, le tako, da  se  ji alternativno nasprotuje.  To pomeni, da svoboda vendarle pomeni absolut ali stvar sama kot integralna celota komunistične družbe  kot  skup­nosti (Gemeinschaft)  v smislu naturalizma  in  humanizma.  Marx lahko proletariat le spodbuja za boj, v katerem nima kaj  drugega izgubiti kot svojih suženjskih okov. Dejansko pa se je ta revolu­cionarni  boj  izkazal kot boj z negotovim izidom  in  s  porazom socializma kot igra z negativno vsoto. Princip upanja (na končno zmago-op. NB) pa je Bloch retematiziral kot  'še ne bivajoče' (nem. Noch nicht Seindes). Pojem proletariata se je konec  20.  stol. bistveno spremenil. Primarno ne gre več za  problem  ekonomskega izkoriščanja, ampak za fenomen kulturnega nerazumevanja, vrednot­nega  razhajanja  in dezintegracije. Proletariat  je  v razvitem svetu  getoizirana, marginalna in podrejena subkultura glede  na dominantni  srednji sloj. Pojem proletariata se bo  verjetno  še spreminjal tako kot pojem revolucije, vendar ostaja negotovo, ali bo  kdaj udejanjil zgodovinski princip. Socialno partnerstvo  je možno v državah, v katerih delavci, upravljalci in vlada prevze­majo odgovornost za stabilnost družbe in skupni blagor z ustvar­janjem konsenza in socialnega miru. S tem preide odnos med  delo­dajalci  in delo jemalci iz faze tekmovanja v fazo sodelovanja  na skupnem projektu. Zgodovinske izkušnje kažejo, da  se  družbene razmere spreminjajo  le tam, kjer se spreminjajo  posamezniki. Socializem je ostal solidarnostni in socialni program revnih  ter neposredna  demokracija političnega odločanja vseh kot  točka,  v kateri se je najmanj uveljavil.
Za Marxa  je svoboda tudi končna točka in ne le proces,  ker je zanj svoboda za nekaj pomembnejša kot svoboda od nečesa. Prav  ta zavezanost pozitivni svobodi zlahka spremeni njegov nauk v  esha­tološko dogmo, podobno kot je spremenila socializem v dogmo  svoboda kot bojevanje proti sovražnikom socializma. Če pa je svobo­da  samo pot do svobode, zgodovinski proces, gibanje  in  osvoba­janje,  potem ne gre primarno za dualizem dveh kraljestev, ampak za  svobodo kot iluzijo ali kot realno možnost. Gre za različne, med  seboj vključujoče ali izključujoče koncepte,  predstave in simbole  svobode oz. nujnosti. Odnos med nujnostjo in svobodo ni samo v tem, ali se človek podreja naravi kot slepi sili, ali  pa jo obvlada, ampak je predvsem v (ne)samonamenskosti  človekovega delovanja v smislu tristopenjskega razvoja: neobvladano-obvladano in samoobvladano.
Tudi  ustvarjalno dejavnost, ki služi materialni proizvodnji,  je potrebno časovno omejiti, da bi ostalo največ časa za ustvarjalne dejavnosti, ki so same sebi namen (Kirn, 1978a: 226)¹. Le dejavnosti, ki so dovolj raznolike, omogočajo človeku trajno zadovoljstvo. Znanstveno-tehnične dejavnosti pa to pogosto niso, če jih je potrebno opravljati na istem mestu z isto tehnologijo. Navidez je Marxova  teza  o  dveh kraljestvih kot  dveh bistveno  različnih načinih  življenja podobna Aristotelovi. Vendar si Marx ni pre­dstavljal  povratka h kontemplativnemu, vase zaključenemu načinu življenja, ker je verjel v neprestano revolucioniranje proizvajalnih  sil in njihov razvoj na vedno višjo stopnjo. Oba misleca  si svobodo zamišljata kot transcendenco dela v prostem času. Razli­ka  med  njima  je v tem, da je bilo delo v  antiki  na  drugačni razvojni stopnji kot v kapitalizmu. Pri Aristotelu je svoboda  že dano  stanje svobodnih meščanov polisa, pri Marxu pa  je  svoboda zadana  naloga  nosilcev vseh oblik dela v  meščanski družbi  za prehod  v dejansko skupnost, ki jo lahko razumemo kot komunizem, vzgojno-etično, sinergično skupnost. Za Marxa je  svoboda  nekaj bistveno prihodnjega, za Aristotela pa seda njega časa. Odgovor na vprašanje,  ali se je za svobodo potrebno bojevati  ali  ne,  je odvisno od odgovora na vprašanje, kaj je svobodna zavest nasproti odtujeni in kaj je svet življenja.
Marx  opisuje pot k svobodi z bogatejšim in  bolj  diferenciranim na kategorijalnim aparatom kot Aristotel. Pri Aristotelu je sposoben doseči svobodo aristokrat kot meščan polisa, pri Marxu pa komunist kot  član dejanske skupnosti. Pri nobenem svoboda ni homogena in brez- konfliktna. Prav  to pa pri obeh predstavlja  domala  nepre­mostljivo težavo. Če bi pri Aristotelu moral aristokrat premagati strasti, da bi uveljavil um, bi pa pri Marxu moral proletariat  s pomočjo revolucionarnih strasti uveljaviti v praksi še vse  druge pogoje, ki jih anticipirajo kategorije kritike politične ekonomije, da bi zaživel um v umni obliki. Medtem ko se je Aristotel kot Platonov  kritik  branil  teorije udeleženosti  in  je  brez nje pristal v statičnem, dualističnem modelu svobode nekaterih in suženjstva drugih, pa postane pri Marxu udeležba (partijnost) revolucionarna teorija in praksa. Toda prav idejna participacija  na intelektualcih se je izkazala za nezadostno. Ta udeležba odpira sprva nove možnosti, kasneje pa vedno večje nevarnosti za  izgubo svobode. Svoboda ni bila nikoli zgolj teoretični, ampak je  bila zlasti  v novoveški zgodovini  predvsem zgodovinsko-praktični problem. Ne gre več za svobodo kaste ali razreda, ampak za svobo­do  vseh.  Ker je svoboda skupna ideja, je kreacija  iz  nič, iz ljudskega dna  izkoriščanih  in  ponižanih. Sotrpini  postanejo soborci za pravično stvar. Začasno se zdi, da Zgodovina  postane človekov Dom.
Enolični ritem strojev naj bi zamenjal svet življenja, odnos  med gospodarjem in hlapcem pa nenasilno (samo)obvladovanje (nem. Selbstbe­herrschung). Toda  po  socialistični revoluciji  se  je karizma rutinizirala  in birokratizirala. Nova politična elita  je  lahko ohranjala industrializacijo v večji meri  na  doseženi,  nižji stopnji  razvoja. Amatersko samoupravljanje (Županov, 1987)  ni moglo  spremeniti zgodovinskega  toka.
Delavec, ki  ga  je  Marx (1986: 587) našel bolj čvrsto priklenjenega na kapital kot so  Hefajstovi  klini  priklepali  Prometeja na skalo, se  je moral  v socializmu ponovno boriti proti prekletstvu dela in laži njegove­ga političnega blagoslova. Volčja lakota po  presežnem delu  z izvirnim grehom bogatenja na eni in pavperizacije na drugi strani omogoča  to sleparsko igro znotraj nujnosti,  zaradi  katere  se Aristotelov koncept svobode izkaže kot teoretična, Marxov pa  kot zgodovinska iluzija. Aristotel je pripisoval nevarnost za  propad svobodnih samo neciviliziranim barbarom, Marx pa še prej civil­iziranim. Iracionalne prvine nesvobode so bile Aristotelu znane v smislu  afektov  in strasti. Svoboda je bila zanj  stvar razuma. Danes  pa vemo, da je za svobodo in avtonomijo potrebna predvsem osvoboditev od iracionalne avtoritarnosti. Skupna točka med Aristotelovim in Marxovim pojmovanjem svobode je v  samonamenski dejavnosti. Vendar se tudi  tu  pokaže  časovna distanca med obema konceptoma. Aristotel cilja po sebi ni  mislil na osnovi dejanskih individuov, ki so vsestranski po vsestranskem občevanju oz. po razpolaganju z vsestransko razvitimi proizvajalnimi silami kot sta to razvijala Marx in Engels že v Nemški ideologiji. Zanju je sicer svoboda relativna, ker vsako  zgodovinsko obdobje vnaša druge pozitivne in negativne poudarke v delo kot jih je le- to imelo pred tem. Verjameta, da se zgodovinska materialno produkcijska in akumulacijska baza za svobodo širi, zaradi  česar bi bil (so)človek najbolj svoboden v komunizmu. Vendar kriterija samonamenskosti ne  gre absolutizirati. Tudi samonamenskost  je lahko  odtujena (npr. proizvodnja zaradi proizvodnje),  delo  za drugega pa  ni nujno prisilno in s tem nesvobodno.  Marx  ostaja glede vprašanja odprave v smislu dialektične negacije odtujenosti manualnega  in  duhovnega dela nedorečen, ker  odklanja slikanje prihodnosti in ker ne more pristati na enostavno selekcijo pozi­tivnih strani dela od negativnih. S tem pa je otežkočen, če že ne onemogočen  tudi svoboden  izbor,  ki je  omejen na odnos  med zamišljanjem oz. planiranjem rezultata dela in rezultatom samim.
Opredelitev za plansko gospodarstvo je slonel na predpostavki, da tisti, ki samostojno planira odloča tudi o rezultatih proizvodne­ga dela. Vendar se je takšna poenostavljena predstava osvoboditve dela  tudi v tej točki izkazala za napačno, neučinkovito  in  ne­konkurenčno. Proletariat ni kontroliral rezultatov svojega  dela. S tem se ni izkazala kategorija planiranja kot mistificirana  kategorija,  ampak  le planiranje kot enostavna ekonomska ali  en­ostavna politično-ideološka kategorija. To v sholastičnem  jeziku pomeni,  da  formalni vzrok (planiranje) ni isto  kot  učinkujoči vzrok v smislu proizvodnje. Socialistična družba že zato ni mogla preseči vrednot dela kapitalistične družbe, ker je bila tudi sama industrijska.
Marx je predpostavljal,  da obstaja  enoten  univerzalen  model osvoboditve dela. Osvoboditev je povezoval s svojo teorijo  odtu­jitve in vloge proletariata. Gre pa za različne subjekte dela in za različne vrednotne sisteme, v katerih se delo pojavlja. Protislovni koncept dela je že v Marxovem konceptu je pokazala že Arendtova (Arendt, 1968). Človek bi moral izbirati med statičnim in dinamičnim modelom dela. Pri prvem je cilj dela izven dela, v drugem  pa  gre  za spiralni  proces  proizvodnje  in konzuma. Dinamični  model že zaradi meja rasti in ekološke krize  ne  more do cela  izpodriniti statičnega modela. Marx očitno ni našel  naj­boljše rešitve pri vprašanju prehoda iz dinamičnega  v  statični model.