Dr. Bogomir Novak Delo kot sredstvo samooblikovanja Kazalo: predgovor str

1.3. Razvoj industrijskega dela
Živimo v obdobju prehoda iz industrijske v postindustrijsko družbo, v katerem se nakazujejo velike globalne spremembe. Razvoj dela danes zanesljivo zapušča svojo tisočletja dolgo prehojeno pot. S stališča moje analize gre za določeno prestrukturiranje pomenov določenih determinant/dimenzij dela.
Analiza nam pokaže, da gre pri vsaki bistveni spremembi v značaju dela tudi za spremembe v naslednjih vrstah struktur  dela/dejav­nosti: dvojni – bipolarni, trojni, četverni in multidiscip-linarno-multifunkcionalni (z opredeljenimi 22  dimenzijami/komponentami). Možno je neskončno število bipolarnih kategorij dela. Gre za odnose med subjektom in objektom, moč jo in nemočjo, učinkovitostjo in neučinkovitostjo, produktivnostjo in neproduk­tivnostjo, gospostvom in hlapčevanjem, itd.
Zgodovinskim stopnjam tehničnega razvoja: orodja, stroji, avtoma­ti, naj bi po diahronem prerezu ustrezali odnosi med homo  labor­ansom,  homo fabrom in homo sapiensom v antropološkem smislu in odnosi med tremi proizvodnimi načini v treh ekonomskih formacijah družbe: fevdalni, kapitalistični in informacijski.
Zgodovinsko  prelomni razvoj značaja dela se kaže na  prehodu  od enostavne k  sestavljeni kooperaciji oz. od  konkretnega,  obrtniškega  dela v predindustrijskih družbah, ki združuje vse  funk­cije  in faze preko industrijskega, množičnega, proizvodnega in abstraktnega  dela,  v  katerem so funkcije in  faze  ločene, do avtomatizacije dela, kjer so razvite individualne sposobnosti visokokvalificiranih delavcev bolj potrebne kot doslej.
Kompleksni značaj dela opredeljujejo sinhrono (v statičnem prerezu) in diahrono (v zgodovinsko-dinamičnem prerezu) različni dejavniki kot so: pozitivni ali negativni odnos posameznikov do rezultatov (svojega) dela, razvoj ali zakrnevanje sposobnosti pri uporabi  njihove fizične in umske energije, vsebina dela,  (lastniško upravni) odnosi do proizvajalnih sredstev, stopnja razvo­ja proizvajalnih sil in proizvodni način. Kirn (1978b: 37) poudar­ja trojni značaj dela v delovnem procesu:

a) delo v konkretni, predmetni, fizični, tehnološki in fiziološki obliki, ki proizvaja različne uporabne vrednosti;

delo v realni abstraktni obliki kot poraba določene  količine energije, ki proizvaja uporabne vrednosti kot blago, kot menjalne vrednosti ne glede na konkretno delo, ki je v blagu opredmeteno;

b) delo  v  družbeno - zgodovinski obliki  kot  družbena  oblika porabe de- lovne energije npr. suženjsko, tlačansko  delo,  mezdno delo, postsocialistična oblika dela.

Razlike in medsebojno pogojevanje  treh  vidikov struktur no  protislovnega značaja dela so pojasnjene takole: »Vsi trije  vidiki so si lahko do določenega razpona indiferentni. Tako ima  določena, predmetna, tehnološka, fiziološka oblika dela različno družbeno  obliko oz. v isti družbeni obliki se  pojavlja  množica konkretnih  del...Vendar pa določena družbena oblika dela  določa možnosti  načina uporabe energije po njeni tehnološki fiziološki strani  in narobe, zgodovinska tehnološka oblika  dela postavlja meje družbeni obliki« (Kirn, 1978b: 37-38).
Znotraj značaja  dela se pokaže razlika med individualno in družbeno obliko, vsebino in načinom proizvodnje.  »Način proizvodnje  povezuje  družbeno  in tehnološko stran produkcije in samo preko tega celostnega kontek­sta  šele tehnologija vpliva na ostala področja človekove dejav­nosti, a preko njega tudi družba postavlja probleme, cilje in smeri tehnološkemu razvoju« (Kirn, 1978b: 41). Na osnovi tega stališča se lahko vprašamo po interakciji med  tehnološkimi spremembami v značaju dela in pojmovanjem samovzgoje kot četrtem 'značaju dela na samem sebi', ki ima imanentno psihološko duhovno lastnost in drugačno realiteto kot smo jo navajeni. Po  avtoregu­lativnosti je ta 'fluidna' oblika ireduktibilna na vse prejšnje. Ta četrta dimenzija dela je najmanj konkretno uporabno delavna in je najbližja vaji, disciplini in askezi. Dogaja pa se po analogi­ji s prvimi tremi.
Človek ne dela samo zaradi zadovoljevanja drugih potreb, ampak tudi zaradi potrebe po delu samem, ker ni samo edino  bitje,  ki ima potrebo po delu, ampak je tudi edino, ki se mu odtuji. Gre za dilemo dela kot samoproizvodnje - proizvodnje zaradi  proizvodnje in  potrošnje zaradi potrošnje, ali samoproizvodnje  človeka kot generičnega bitja izven blagovno-denarnih odnosov. Ker je  industrijsko delo prešlo na vsa področja človekove dejavnosti-tudi na področja industrije zavesti, ki jo 'kreirajo' sredstva množičnega komuniciranja, industrije prostega časa (zabava, turizem) in  industrije znanja v šoli,je razlikovanje med delom in  dejavnostjo otežkočeno.  Proizvodno delo se razvija v  smeri  enodimenzional­nosti človeka - 'homo duplex'.
Izhodišče teh procesov je v industrijski revoluciji, ki jo poznamo kot socialno revolucijo po naslednjih značilnostih:

a) Družbena narava dela je postala materialno - tehnična nujnost.

b) Konkurenca je postala univerzalna.

c) Delitev dela izgubi poslednji videz naravnosti.

d) Izkoriščanje dela in otrok je postalo možno.

e) Mesto je zmagalo nad vasjo.

f) Industrializirano kmetijstvo je uničilo kmeta,  steber  stare družbe.

g) Industrijska revolucija je razvila naravoslovno znanost kot  pro­duktivno silo in jo podredila kapitalu.

h) Ločila je industrijo od poljedelstva.

i) Ločila je duhovne potence, zlasti znanost, od neposrednih producentov.

j) Razkrojila je obrtniško, na pol umetniško delo in ga  nadomestila s tehnično delitvijo dela v proizvodnem procesu.

k) Omogočila je prehod od produkcije absolutne k produkciji  relativne presežne vrednosti (Kirn, 1978: 294-295).

Med značilnosti te revolucije spadajo poleg že naštetih lastnosti industrijskega  dela  še tovarniški sistem,  razredna  nasprotja, demografska  rast, urbanizacija itd. Kapitalizem in socializem sta  industrijski družbi. Medtem ko se je kapitalizem razvijal z revolucioniranjem  proizvajalnih sil, pa je socializem skušal razvijati delo z ideološkimi sredstvi oz. s spreminjanjem  proiz­vodnih odnosov, kar pa se je pokazalo kot neuspešno.
Z odpiranjem teh svetovnih, zgodovinskih dimenzij dela  človek delno iz- stopa iz naravnega v umetni ciklus, kar pomeni  nevarnost divinizacije dela in s tem izpostavitve dela  kot metafizičnega demiurga. Za kapitalistični način proizvodnje¹⁷, ki je  usmer­jen proti naravi in proti človeku/delavcu, je značilna produkcija presežne  vrednosti, konkurenca, revolucioniranje proizvodnje in izpodrivanje  živega dela v smislu industrijske rezervne armade brezposelnih. Tayloristična organizacija dela je podobna vojaški hierarhični organizaciji nadzora¹⁸. Ideološko  in teh nično hipostazirana moč dela se je afirmirala v politični praksi proletariata  kot rešitelja uganke zgodovine in v grožnji  totalnega uničenja sveta. Niti tehnika ideologije v socializmu niti 'ideologija tehnike' v kapitalizmu nista 'prinesli' človeku sreče in svobode. Redukcija človekovega celotnega bistva na  delo  je dajala ideološki videz, ki ga odstranjuje opredelitev dela kot parcialnega bistva človeka v smislu enega izmed njegovih odnosov z okoljem. Človek ne živi le zato, da (ustvarjalno) dela, ampak dela  (ustvarjalno) zato, da živi. To pomeni, da ni cilj razvoja čast in oblast kateremukoli delu', ampak dostojanstvo osebnosti na osnovi dejavnosti kot interakcijske komunikacije.
S psihološkega vidika svobodno in ustvarjalno delo (skoraj) sovpadata,  z drugih vidikov pa to ni nujno. Ustvarjalno delo posameznika je lahko tudi  družbeno odtujeno,  ker  so  kriteriji svobode posameznika (odpira nje novih (z)možnosti, izbira  in odgovornost za realizacijo izbrane) in družbe (optimalna  organi­zacija  dela,  skupno delo, razvoj komunikativnosti itd.) delno različni/konfliktni glede na različne/konfliktne vrednote.
S stališča izdelka je verjetno, da je delavec tem bolj  svoboden, čim bolj prevladuje v njem ustvarjalno delo in tem manj repetitivno (prim. Pečjak, 1988: 1284-1288). Novoveška zgodovina nam pokaže, da je več ustvarjalnosti v zahodni Evropi kot v vzhodni. To pomeni,da so demokratični družbeni odnosi pogoj ustvarjalnosti in inovativnosti ter demokratične vzgoje.

Človeško ustvarjalno delo ni opredeljeno samo po tem, kar stroj/avtomat danes še ne more opraviti. To bi v zadnji konsekvenci pomenilo izenačevanje (živega) dela in tehnike kot opredmetenega načina človekovega življenja v smislu teorije substitucije. Prav tako odnos med manualnim in umskim delom ne sovpada z odnosom med ponavljajočim in ustvarjalnim, programerskim in izvršilnim delom, ker je vsako delo bolj ali manj oboje(stransko). Tudi v  intelek­tualnem  delu je večji ali manjši delež ponavljanja  v smislu reprodukcije znanja in ponavljajočih operacij.

V dvosmerni, povratni komunikaciji se pokaže transferni in trans­formacijski pomen dela. Utopično je misliti, da bi človek lahko kdaj  vse svoje spretnosti, veščine in sposobnosti prenesel na delo 'mislečega stroja'  in  bi sam obdržal samo vlogo kontrolorja. Delni prenos vloge izvajanja je delno civilizacijsko ploden, ker je osvobodil  človeka prekomernega napora in delno neploden, ker ga je tehnološko osvobodil zanj koristnega, pridobitnega dela, ki vsebuje  tudi izkoriščanje  in manipuliranje  stvari  in  ljudi. Marxova teza o delu kot večni naravni nujnosti ne anticipira  navidezne nujnosti celotnega prenosa dela na avtomate in robote.
Vprašanje svobode dela zadeva proizvodni način, ki ga lahko različno definiramo. Za Kovača (1988b) je to kompleksen pojem. Kriterij dejanskega prehoda enega proizvodnega načina v drugega ni v formalnih spremembah proizvodnih odnosov, temveč je v spremembah proizvajalnih sil, zato so preboj ne točke proizvodnih načinov materialne ali nematerialne, tehnološke, razredne, politične in ideološke. S tem Kovačevim stališčem si lahko pojasnimo izvor neuspešnosti socialističnega osvobajanja dela z bistveno nespremenjenim načinom proizvodnje. Delo bi bilo svobodno le v neizkoriščevalskem načinu proizvodnje. Nov način proizvodnje s takšno naravo pa (še) ni nastal.
Delo pomeni v kapitalizmu delavčevo uporabo delovne sile (zmožnosti) za delovno mezdo in življenjske potrebščine  (Marx,  1986: 160,165). Kapitalistični proizvodni način sloni  na akumulaciji kapitala,  ta pa na ločevanju delavca od proizvajalnih  sredstev. Delavec  lahko svobodno prodaja svojo delovno silo kot  blago  po pogodbi  šele  tedaj, ko se osvobodi od  fevdalnih  pogojev  dela (npr. od cehovske prisile). V praskupnosti združujejo posamezniki vse delovne funkcije, ki postanejo v razredni družbi ločene.

V času vedno hitrejšega razvoja znanosti, tehnike in znanstvene informatike,  povečevanja sredstev za  znanstveno  raziskovanje, odkrivanja novih izvorov energije (sončne, tektonske, cerebralne) nastajajo nove delitve in integracije dela. Še vedno so po­membne  ekonomske vrednote rast produktivnosti dela, povečevanje vrednosti družbenega proizvoda, racionali-zacija in intelektuali­zacija dela, skrajševanje delavnega časa in podaljševanje prostega časa, humanizacija pogojev dela, spremembe v  kulturi  dela, dvig materialnega standarda. Hkrati se spreminja odnos med  družbo, naravo in posameznikom.

Človek  bi želel osvoboditi sebe in delo v vseh razsežnostih. To je možno le, če je za ta cilj (samo)organiziran na področjih zna­nosti, proizvodnje in izobraževanja. Osvobajanje dela smo doslej povezovali z njegovim revolucioniranjem. Merila revolucionarnosti sprememb  v značaju dela so materialna,  socialna,  antropološka, itd., skratka civilizacijsko-kulturna. Ker je industrijska družba organizirana  delocentrično, se lahko (revolucionarno)  spreminja le zaradi (revolucionarnih) sprememb v delu in ne obratno.  Tako so Gillovi (Gill, 1985) razlogi za revolucionarnost informacijske tehnologije kot so intelektualnost, univerzalnost in pojavljanje v obdobju ekonomske recesije v razvitih državah, videti še neza­dostni.
Današnjo mikroprocesorsko  revolucijo se običajno povezuje s postindustrijsko, informacijsko družbo in s spremembo človeka od homo fabra do homo sapiensa. Vprašanje je, ali ima v sukcesi­ji:  ročni  mlin - parni mlin - elektronski mlin, slednji prav takšne globalne učinke, kakršne sta imela ročni in parni mlin. Ni še gotovo, da gre tudi za spremembo najgloblje antropološke plasti vzgoje¹⁹, ker se povratni vplivi (univerzalne) uporabe novih tehnologij radi izmikajo znanstveni presoji in merjenju.
Obstajajo še druga odprta vprašanja, kot so: kaj pomeni konec (določene vrste) odtujitve dela za osvoboditev dela? Ali je potrebno odpraviti samo tehnično delitev dela, ki je specifična za industrijsko družbo, ali pa (tudi) družbeno delitev dela? Kako je možno odpraviti  nasprotje med umskim in fizičnim delom, če ni jasen pomen niti enega niti drugega. Ali gre pri odpravi manualnega dela samo za odpravo težaškega dela, ponavljajoče operacije ali pa tudi izvršilna dela; ali spada k umskemu delu samo oblikovanje idej in ciljev, ali pa je to ustvarjalno delo?

Ta vprašanja ostajajo še odprta. Ta vprašanja so bila pomembna, dokler je bil vsak državljan lahko delavec. Danes pa zmanjkuje dela in se delavci obdržijo pri delu lahko le tako, da uspevajo s proizvodi dela na trgu proizvodov. Prav tako na lahko sami konkurirajo na trgu delovne sile, če so kompetentni in kvalificirani za zadovoljitev potreb in okusov potrošnikov. Namesto nadaljevanja osvobajanja dela beležimo danes zasuk k zaostrovanju vprašanja pogojev in zahtevnosti dela.

Po mnenju Rusa in Arzenška (Rus, Arzenšek, 1984: 28) ni jasno, ali gre  za odpravo na individualnem nivoju v smislu  razširitve  in obogatitve  dela, na kolektivnem kot uvajanje kolektivne  delovne skupine in splošnem družbe nem nivoju kot reorganizacija celotnega izobraževanja,  zmanjševanje razlike med poklici  in  oblikovanje novega  tipa šolstva, ki bo združeval umsko in fizično delo že v fazi  oblikovanja  mladega  delavca.
Odprava dela  lahko pomeni opravljanje več del istočasno (npr. po Marxovi in Engelsovi predstavi v Nemški ideologiji), posvečanje različnim vrstam  dela  v različnih  obdobjih življenja ali združevanje funkcij  manualnega in umskega dela v eni sami dejavnosti ali sodelovanje proizvodnih in  upravnih enot (Rus, Arzenšek, 1984: 28-29). Ne  vemo, »koliko razvojnih faz bo odpravljanje delitve dela še  prešlo  in kako specifično bo potekalo v različnih državah« (Krašovec, 1978: 294). Utopično  je  stališče, da bo možno ohraniti in razvijati samo pozitivne značilnosti (delitve) dela, negativne pa opustiti. Negativne  učinke dela in tehnologije omejuje človek z  uvajanjem sebi in okolju primernejših tehnologij in upoštevanjem  drugačnih vrednot. Industrijska  proizvodnja  omogoča  še  danes  nadaljnjo delitev in kooperacijo z integracijo dela, s tem pa tudi integra­cijo in dezintegracijo družbe in posameznika.
Marx je opisal pozitivne in negativne strani delitve dela v kapitalizmu. Poznamo vertikalno, razredno delitev dela, ki je v bistvu  delitev  dela na umsko in fizično in horizontalne  delitve v smislu  splošne  (npr.  vas - mesto, trgovci – kupci), posebne (delitev  na industrijske panoge) in posamezne ali  tehnične delitve.  Posledice tehnične delitve dela so v rasti proizvajalnih sil in produktivnosti dela, privatni lastnini, odtujitvi, ideolo­giji, dehumanizaciji dela, degradaciji sposobnosti delavcev, itd. Delitev dela  prinaša tudi novo kooperacijo delavcev  in  s  tem prehod  iz lokalne v svetovno proizvodnjo. Vse to  poraja  krizo dela  in delocentrične družbe, kakor  tudi  naslednje  zgrešene poskuse  izhoda iz krize: ideologija prostega časa z  razvijanjem potrošnje, spremembe produkcijskih odnosov brez sprememb v delit­vi  dela in načinu proizvodnje, sprememba oblike dela brez  spre­memb  vsebine  dela, politično in ideološko  vrednotenje  dela  v socializmu itd.
Taylorizem  omejuje osebno ustvarjalnost, ker  delavci  opravljajo enostavna dela, ki jih je lahko nadzorovati.  Industrijsko  delo nekvalificiranim delavcem odgovarja zato, ker niso imeli priložnosti kultivirati svoje delovne sile in so jim ustvarjalne dispozicije zakrnele. Tako se delavci obnašajo do lastne delovne  sile kot do tuje. Tayloristična organizacija osiromaši industrijsko delo v imenu učinkovitosti v njegovi antropološki, socialni, psihološki komponenti, ker ni povezana s potrebami  in intencijami osebnosti.  Iz teh izhodišč so izhajale kritike te delitve dela (Friedmann, 1953; Kern, 1979), gibanje za človeške odnose (human relations) in za humanizacijo dela. Tudi ta gibanja je  potrebno kritizirati, ker se njihov uspeh ne meri po zviševanju življenjske vrednosti (Kellermann, 1985; 35).
2. KRITIKA SREDIŠČNEGA POMENA DELA

2.1. Antropologija dela

2.1.1. Odnos med zunanjo in notranjo smotrnostjo dela
Delo je smotrna dejavnost za določen zamišljeni rezultat ali učinek. »Delo je videti povsem enostavna kategorija. Če ga razumemo ekonomsko v tej enostavnosti, je 'delo' prav tako moderno kot odnosi, ki porajajo to enostavno abstrakcijo« (Marx, 1979, I: 20). To pa pomeni, da je delo kompleksno in ima tudi mnogotere učinke.  Marx  razume pojem dela zgodovinsko. Delo se razvija od naturalnih odnosov prek ekonomskih odnosov menjave (Verkehr, commerce) do informacijske mreže umetnega, simbolnega sveta. Hkrati s spremin­janjem proizvajalnih sil, odnosov in načina proizvodnje se spre­minja  tudi  pojmovanje smotra¹. Razlika  med  predmoderno  in moderno  družbo² je razlika med kontemplativnim  in  aktivnim načinom življenja. Kopernikanski obrat k tostranstvu zaznamo na vseh področjih človekovega življenje. Gre za drugačen način  dela in  spoznavanja. Spoznanje razvojnosti dela je spoznanje o  spre­menljivosti njegovih sestavnih delov. S spremembo proizvajalnih sredstev se spremenita tudi zamišlja nje in predmet dela.  Predmet proizvodnje postane funkcija načina proizvodnje. Obrat človeka k sebi pomeni obrat k drugačnemu delu. Zanimivo je, da ergocentrično pojmovanje družbe korelira z antropocentričnim pojmovanjem človeka in z ekscentričnim položajem Zemlje v kozmosu. Ekscentričnost človeka  samega pa pomeni, kot je konsekventno  pokazal  Plessner (1981) v kontekstu takšne 'slike sveta' izgubo avtentičnega smotra in pristajanje na nek vnanji smoter. Ker se je v novem veku um razvil  kot lastno orodje posameznika, pomeni današnja kriza  uma tudi krizo posameznika (Habermas, 1988:92). Če je sodobni tehniki inherentna  struktura smotrno - racionalne dejavnosti  (Habermas, 1986:58), potem gre danes za soočanje instrumentalnega in emancipacijskega uma in parcialne ter skupne smotrnosti. Pot do pristnih odnosov med ljudmi je možna na osnovi alternativni konvivial­ni, mehki tehniki (Požarnik, 1985: 128-136).
V naturalnih  družbah je prevladovala metafizično finalistična teorija dela in sveta, po kateri realno obstaja enotnost  sveta kot  cilj  pri Aristotelu že pred samim začetkom dela  v  prvem gibalcu oz. formi forme, pri Tomažu Akvinskem pa v bogu. Leibniz je razlagal pojave mehansko in smotrno. Kant pa prizna le estets­ki  smoter in etični cilj. V teh teorijah smotrnosti prevladuje antropomorfni, antropocentrični način razmišljanja. Idealistične teorije absolutizirajo samo eno stran dela-idejo, (ustvarjalno) zamisel ali načrt, formo, individualna nagnenja. Zanje je delo samo poduhovljanje materije z emanacijo duha. Človekoljubni materializem³ prizna človeku avtonomijo in smotrnost kot  njegovo imanentno bistvo. Šele danes postaja jasno, da se človek kot človek  v okviru dominantnosti (starih) materialnih okoliščin  ne  more uveljaviti. Težnja po redukciji človeka na stroj, ki je znana kot antihuma(nistič)na, je značilna za obdobje velike industrije kot prakse kartezijansko-newtonovske paradigme.
Ker  v njej postaja človek produkt svojih produktov,  se  njegova spontana, naravna svoboda zlahka sprevrača v svoje nasprotje  s­redstvenje in odvisnost. Morda bi lahko rekli, da je  nasprotovanje naravi in sebi tisto ne- in nad-naravno v človeku samem. Zato obstaja stalno vprašanje, ali oblike njegove dejavnosti ustrezajo človeški obliki. Danes nastaja nova paradigma⁴, ki se nasproti mehanicistični skuša uveljavljati holistično odprto. S taylorizacijo  (vzgojnoizobraževalno) delo izgubi smotrnost v smislu  ust­varjalnega reševanja problemov.
2.1.2. Vprašanje smotrnosti dela za posameznika in družbo
Posamezniki in družba delo vedno tako ali drugače vrednotita. To dejstvo odpira vprašanje normativnega in dejanskega  statusa  in vloge  dela. Dejanskost dela razumemo v novem veku  kot  njegovo učinkovitost in koristnost. S stališča smotrnosti dela je  norma­tivna stran pomembnejša kot dejanska. Še več: razlike v stališčih o  dejanski  vlogi  dela  nastajajo zaradi različnih (in nasprotujočih)  odgovorov  na  vprašanji,  zakaj (vzroki) in čemu (smotri) človek dela. Vprašanji se nanašata na artikulacijo človekovih  interesnih področij dejavnosti v njihovi multidimenzionalnosti (od antropološke do civilizacijsko - kulturne).  Redukcija smotra dela na  cilj  ekonomske  koristnosti  in  učinkovitosti ne vodi iz krize industrijskega dela, ampak do upora  sredstev. Predstave o smotrnosti dela so odvisne  od  pri­dobljenega odnosa do dela in osmišljenja dela. Če se danes proiz­vajalec  in potrošnik obveščata o tem, kateri in kakšni  produkti ustrezajo določenemu namenu v smislu pogojev funkcioniranja (ali obratno), to ni dialog o notranjem smotru po analogiji z  Aristo­telovim pojmom entelecheia.
Smotra  dela ne more biti v fetišizaciji  enostransko  ekonomskih ali političnih učinkov dela. To bi pomenilo  absolutizacijo  ene izmed njegovih komponent. Smoter dela je problematičen zaradi ek­sistencialistične pred postavke  izoliranega posameznika, ki je izročen  zgolj niču. To bi pomenilo redukcijo objektivnega smisla družbenega dela na individualni smisel. Posameznik nastopa v tej  redukciji kot tisti, ki se v spletu psihosocialnih odnosov lahko izolira.  Z rastjo destruktivne moči dela so eksistenčno ogroženi tako posamezniki kot družbene skupnosti. Rastoča  de­struktivna moč pomeni poglabljanje nesmotrnosti in  nesmiselnosti enostranske, ciljne orientiranosti dela. Kazanje  apokaliptične, diabolične strani dela in tehnike vodi tako k ekološkemu ozaveščanju pred negativnimi posledicami atomske energije kot tudi k razvijanju mirovne in ekološke vzgoje ter vzgoje za  srečo hkrati pa tudi omejuje domet te vzgoje.
S tehnokratskega vidika je pragmatični cilj dela v njegovi vnanji pozitiviteti obvladovanja narave. Temu vidiku  se  zoperstavlja eksistencialno  ničenje posameznika. S socialnega vidika je  delo smotrno, kadar prispeva k socialnemu blagostanju posameznikov in družbe  ter je nesmotrno  (brezrazložno,  neutemeljeno),  kadar skuša realizirati samo parcialne, kratko-ročne cilje  posameznikov in  družbenih  skupin.  Danes nista realizirana niti notranji smoter dela v sreči niti zunanji v smislu blaginje vseh ljudi. Posamezniki  bi  se  morali naučiti  bolje presojati  med obema (ne)smisloma dela. Delno ga k temu presojanju 'prisili' življenje samo.
Moški in ženska  sta imela  v starih kulturah različne vloge pri prilagajanju  na  ob­stoječi družbeni red in delitev dela. Problem je v tem,  da  oba spola zaradi novih pritiskov javnosti laže najdeta njuno družbeno vlogo,  kot pa družinsko in individualno obliko bivanja. V novem veku  se prvič vzgaja za človeka in ne več (zgolj) za moške  ali ženske  vloge.  S  pojmom človeka  danes formalno izenačujemo različne spolne vloge, dejansko pa še vedno obstaja diskriminaci­ja  v smislu apartheida industrijske družbe (Ilić,  1985,  Jogan, 1990).

Smisel življenja je postal za posameznika vprašljiv zaradi živega in minulega  dela,  tehničnih izumov  ter  odsotnosti  enotnega, celovitega smotra. Tehnični  izumi  pomenijo  bolečino  razlik: Gutenbergov izum tiska med vidnim in slušnim svetom, izum atomske bombe med mestom dejanja in mestom trpljenja, izum računalnika pa med živo in mrtvo komunikacijo. »Formalizacija uma pomeni obsodbo občutkov« (Horkheimer, Adorno, 1989: 90). Življenje je 'dihotomija' (Voss, 1991), ker razcepljeni posamezniki upravljajo z razcepljenimi atomi oz. segmentirano dejanskostjo sploh. To pomeni, da je iskanje  dejavnosti  po svojih lastnih nagibih še  vedno rizično zaradi grožnje  brezposelnosti na eni strani in  delomanije (deloholika) na drugi.