Dr. Bogomir Novak Delo kot sredstvo samooblikovanja Kazalo: predgovor str

III. DIAGNOZE IN PROGNOZE DELA

1 – Poznamo različne vrste brezposelnosti. prostovoljno (ko delavec iz določenih razlogov zapusti delo), tehnološko (nove  tehnolo­gije)  in odkrito. Ta pa se deli na. fikcijsko, ciklično, struk­turno in prikrito. Fikcijska brezposelnost nastaja zaradi sezons­kih  nihanj  in občasnih sprememb v proizvodnji,  na  katere  trg delovne  sile  ne reagira dovolj hitro.  Ciklična brezposelnost nastaja zaradi pomanjkanja delovnih mest kot posledica  recesije ali  deagrarizacije. Strukturna brezposelnost nastaja zaradi  neskladij med ponudbo in povpraševanjem, med sposobnostmi iskalcev ali pa delovna mesta niso prilagojena ljudem. Pojavljajo se presežki  enih in pomanjkanje drugih poklicev. Prikrito  brezposelne so  tiste osebe, ki nočejo biti bolje, bolj produktivno ali  dlje časa zaposlene in osebe, ki ne iščejo nove zaposlitve, čeprav niso  zaposlene. O stanju brezposelnosti v Sloveniji  glej  zbornik Svetlik I. (ured. et al.) (1994).  Zaposlovanje.  približevanje Evropi. Ljubljana, FDV.

2 – Poindustrijska družba, ni  uspelo  ustvariti zadostne količine plačanega dela, je nadaljevanje industrijske  družbe z drugačnimi  sredstvi. Še vedno ne poznamo vseh pogojev za zaposlovanje vseh in pogoje  odpravljanja tiranije  plačanega  dela in s tem omogočanja  post-zaposlitvene civilne  družbe, ki bo puščala posamezniku možnost  izbire  vrste (plačanega ali neplačanega) in količine dela (Keane, 1990. 207).
3 – Plačanega dela še ne bo konec. Delovne navade in tradicionalni odnosi do dela bodo pogojevali iskanje dela v prihodnosti. Po nekaterih  prognozah (npr. Marvin Certon, 1994) bodo  Američani  še nadalje  produktivno delali, čeprav hočejo vedno  bolj  uživati, biti bolje plačani in imeti več prostega časa. Servisno  (služabniško)  in neplačano delo bo še naprej obstajalo, čeprav  bo  naraščalo delo belih ovratnikov nasproti neprijetnemu  tovarniškemu delu. Ne vemo, koliko časa bo pravica do dela še obstajala in ali jo bo kdaj nadomestila pravica do permanentnega izobraževanja.
4 – Po Guggenbergerju (Guggenberger, 1985) in Robertsonu  (Robert­son, 1989) gre za odnos med pridobitnim (Erwerbsarbeit) in  last­nim delom (Eigenarbeit). Hkrati s prestrukturiranjem pridobitnega (plačanega, mezdnega, industrijskega) dela se širi tudi  področje dela, za zadovoljitev lastnih potreb, ki ga Toffler označuje  kot 'prosumentstvo'.
5 – Glede na uveljavljajoči pluralizem interesov je mladina  heteronomni, nekonformni post moderni subjekt, ki pomeni  kontinuiteto in diskontinuiteto razvoja glede na integrativne in dezintegrativne sile v sedanji družbi. Pri nas ima mladina nalogo izvojevanja industrijske in postindustrijske (samorefleksijske)  modernizacije. V tradicionalnih, naturalnih družbah ima mla dina še vedno vlogo, ki je neposredno podrejena odraslim.
6 – Za Mahnkopfa (Mahnkopf, 1985) Gorz pretirava s tezo o dekvalifikaciji dela v 20. stol. Delo ni postalo nepomembna dejavnost, ki je  planirana  od  zgoraj navzdol in  ljudi pasivizira,  ker  ni takšne stopnje neizučenosti, delavske nemoči in nemotiviranosti  v današnjih družbah zaposlovanja.
7 – Prosti čas ni spoznaven samo po negativnem dejstvu, da  to  ni delovni čas, ampak tudi po pozitivnem dejstvu, da gre za  posebne dejavnosti, ki omogočajo bogatenje osebnosti. Bistveno vprašanje pa je, ali so te dejavnosti lahko neodvisne od dela. Od tega, koliko vrst človekovih aktivnosti in ne-aktivnosti razlikujemo,  je odvisna tudi klasifikacija časa. Izven-delovni čas je lahko aktiven ali pasiven. Svobodni čas je lahko samo prosti čas, ki vsebuje samo samonamenske dejavnosti ali pa tudi delovni čas, ki vključuje sicer koristne, instrumentalne aktivnosti, vendar po lastni odločitvi izvajalca. Tudi izraz 'svobodni čas' je pluralen glede na pluralnost svobode.
8 – Fleksibilna specializacija je nov organizacijski ukrep  industrijske proizvodnje, ki bo še vedno potrebna za serijsko  proizvodnjo (npr. osebnih računalnikov). Osnovnih principov industrijske,  masovne proizvodnje ne postavlja pod  vprašaj.  Fleksibilna specializacija je odgovor podjetja na nove tehnike,procese racionalizacije in internacionalno delitev dela. Posledica terciarizacije je sprememba produkcijskega modela v smeri 'fleksibilne specializacije', ki omogoča večjo rentabilnost. Gre za japonski sistem, ki integrira načrt in izvedbo, reducira skladiščenje blaga, izboljšuje kvaliteto proizvodov in zmanjšuje napake v proizvodnji.
9 – Nerazred nedelavcev je po Gorzu alergičen na plačano delo  in bi  moral nastopiti kot koordinirano družbeno gibanje za  obrambo prostega časa. Izkušnje ekonomske krize v 30. letih v Ameriki  in Z. Evropi kažejo nasprotno. brezposelnost ponižuje in depolitizira.
10 – Gorz ne vidi, da je osvoboditev dela  internacionalni  problem. Skrajševanje delovnega časa ima kontraverzne učinke.  Nemški inštitut  za ekonomske  raziskave je ugotovil, da  bi do bili  s skrajševanjem delovnega tedna na 5 ur dobili en  milijon  novih delovnih mest. V Franciji pa trdijo, da s skrajševanjem delovnega časa niso mogli zajeziti brezposelnosti (Keane, 1990. 200).
Razvijanje solidarnosti bo težko privzgojiti,ker sindikati in politične stranke  še  vedno vodijo politiko  zaposlovanja.  Gorz pozablja, da je prav nerazred nedelavcev vnet zagovornik  za-poslovanja.  Sam preozko pojmuje obstoječe delo le  kot  zaposlo­vanje,  čeprav že obstajajo oblike samozaposlovanja, in  šteje  k delavskemu razredu podobno kot drugi (npr. Braverman) le manualne delavce, ne pa tudi intelektualnih.
11 – Za T. Akvinskega (1990) ima vita contemplativa, ki izhaja iz ljubezni do boga, jasno prednost pred vita activa,  ki  služi samo za zadovoljitev materialnih potreb. Vita activa je legitimna le v odnosu na telesno delo. Kontemplativno življenje menihov  je zaslužnejše. Samostani z 'ora et labora'  pozitivno  vrednotijo delo in spodbujajo ethos dela - kultiviranje neobdelane zemlje in divjine.  
Šele reformacija je obračunala s takšnim nazorom.  Pred bogom so vsa dela enaka (ni moralno višjih del). Tostranski uspeh je  za kalviniste in puritance znak prepoznavanja božje  milosti. Protestantska etika je religiozna etika profita. Ljudem  omogoča, da si pridobijo več samozaupanja.
12 – Delo je repulzivno kot zunanje prisilno delo. Tisti, ki  se odtujenemu  delu zoperstavljajo s konceptom  nenapornega,  lagodnega  dela, nehote pristajajo na industrializacijo dela,  ki ima takšen  trend. Gre za zoperstavljanje škodljivim posledicam  prenapornega  dela, kakršne so obstajale že pred  prvo  industrijsko revolucijo, po njej in še danes obstajajo v drugi obliki. Napornost je obstajala kot problem zaradi svoje enostranskosti- zgolj fizične ali psihične napornosti (intenzivnosti), trajanja,  monotonije gibov oz. postopkov.
V novem veku si je človek skušal delo olajšati. To težnjo so  izrazili tudi misleci kot so: Francis Bacon, Saint Simon,  Fourier, Hesse, Marx itd. Razlika med njimi je v vprašanju,ali jim gre samo  za izboljšanje objektivnih pogojev dela, ali pa tudi za  prisvojitev  subjektivnega zadovoljstva. Saint Simon  in  saintsimo­nisti so se zavzemali skoraj izključno za izboljšanje proizvajal­nih sredstev in v stopnjevanju tehničnih sredstev za obvladovanje narave.  Njihova iluzija je v tem,da bodo tako dosegli  nenaporno delo in udobno življenje. Fourier pa je izhajal iz koncepta 'privlačnega  dela' in iz dela, ki postane igra. Za Marxa  ni  sporna napornost, ampak nesvobodnost dela.
13 – Po Jahodi (Jahoda, 1983) industrijsko, pridobitno  delo kot centralna  kategorija vpliva na vsa druga področja  življenja  ne glede na to, kakšen odnos imamo do njega. Za delo je značilno.

3. 
   doživljanje časa,
   
4. 
   razširjanje socialnega horizonta,
   
5. 
    doživljanje kooperacije,
   
6. 
   socialna identiteta,
   
7. 
   socialna  realiteta.  Brezdelni so za vsa ta doživetja prikrajšani,  medtem  ko jih zaposleni
   

lahko optimalizirajo.
14 – Jonas (1990) je povezal princip upanja na preživetje s  prin­cipom  odgovornosti za življenje potomcev. Gre za odgovornost  do uporabe moči destruktivnosti, ker človeštvo nima pravice do samomora.
15 – V novem veku je pojmovanje namena postalo problematično, ker  ga opredeljujejo  volja, interesi in sredstva. Gre za odnos med zamislijo (nem. Ideele Projektion) in izvršitvijo. Šele v novoveški  rabi cilj kot 'telos' ne izključuje pomenov angleškega izraza  'achievement' izvršitev, dovršitev, dosežek, uspeh. Več o razliki  med Aristotelovim in novoveškim pojmom namena (Zweck) glej.  Krings­, H. et al. (1974). Handbuch philosophischer Grundbegriffe. 6. Bd. Muenchen, Koesel Verlag. Str. 1817-1827.
16 – Diskusije jugoslovanskih avtorjev 'pro et contra' tez v  delu Bravermana  H.  'Rad i monopolistički  kapital'  najdemo  v reviji Naše teme 1984/1-2. Ta knjiga je v svetu sprožila  v svetu veliko polemik. Danes vemo, da proces  dekvalifikacije dela spremlja tudi proces rekvalifikacije.
17 – Pri tem je pomembno poudariti, da postaja ekološka komponenta dela pogoj zgodovinske. Če človek ne bo mogel preživeti, bo konec tudi zgodovine.
Industrijska revolucija ni dala konkretnega odgovora v odnosu  na človekovo  naravo. Imamo tehniko za 'natura naturata', ne  pa  za 'natura naturans', ki bi bila priznana kot subjekt za sodelovanje v boju zoper izkoriščevalsko družbo.
18 – Taylorizem koristi kapitalistu kot sredstvo zviševanja produktivnosti enostavnega dela. Obstaja v kvantitativnem merjenju dela in nagrajevanje po učinkih. Zato se interesi uprave izenačujejo s civilizacijskimi interesi.
Despot (1984) najde protislovja v Bravermanovi kritiki taylorizma. Braverman ni navedel vseh vzrokov dekvalifikacije, ki je  predmet  nadaljne marksistične analize. Socializem  bi  moral transformirati  tehnologijo  v ustrezen način  proizvodnje.  Tega očitno ni znal.
IV. RAZLIČNA RAZUMEVANJA OMEJITEV PRI OSV0BAJANJU DELA
1. Iz angleščine so ME prevajali - Tako se izraza 'the liberation of labour' in 'the emancipation of labour' prevaja z 'Die Befreiung der Arbeit' in 'Die Emanzipation der Arbeit'. Marx se je v Internacionali boril proti temu, da se preide ali skrajša sintagmo 'osvoboditev dela'. Tudi v Državljanski vojni v Franciji je osvoboditev dela najvažnejša revolucionarna naloga. Gre za antiavtoritarno usmerjeno delo in izobraževanje.
Futurologi radi napovedujejo osvoboditev dela, vendar o tem ne morejo  nič natančnega povedati. Gre za vprašanje, ali se bodo  v prihodnosti  res  osvobodile vse dejavnosti, ali pa  se  manualno delo kot 'poiesis' ne bo osvobodilo. Nujno delo bo verjetno  samo skrajšano na najmanjšo možno mero, da bi imeli več časa za  samo­-namensko kontemplacijo.
2 – Dejanskost je energeia – actualitas - exsistere. Delo kot  'ergon' postane  opus, operari, factum facere in actus agere  (Heidegger, 1961,  II. str. 412).  Če je delo subjekt, je subjekt  v  prvi industrijski revoluciji tudi delavski razred, v drugi strokovnjak  in v tretji, ki se začenja, informator. Subiectum nastane kot prevod starogrškega izraza hypokeimenon. V temelju kartezijanske filozo­fije  dobi jaz (ego) pomena subjektivitete in jazstva  (Ichheit), ko gre za predstavljanje kot samo-prisvajanje oz.  samosprejemanje (Sich-Zustellens).  Danes  govorimo o koncu  subjekta,  zgodovine itd., toda katerega subjekta in čigave zgodovine.
V  tej metafizični ontoteologiji je bog postal človek  (teologija implicira  antropologijo)  in človek bog. Iz te  predpostavke  ni težko izpeljati sklepa, da je samonamensko delo absolutni Delavec in  causa sui. Korenine ontologizacije in divinizacije  dela  ter vzgoje  kot vsemogoč nega sredstva (de)humanizacije so  spodrezane šele tedaj, ko svet postane spet skrivnost in svetinja ter s  tem drugačnost stvari po sebi.
3 – Zgodovinski pregled pojmovanj svobode glej v  Ritter  Joachim (1972).  Historisches Woerterbuch der Philosophie. Bd.  2.  D-F. Stuttgart,  Schwabe  & Verlag Basel, str.  1064 -1097.  Odnos  med Heglovim  in Marxovim pojmovanjem svobode izčrpno primerja  Stres Anton  (1988)  v knjigi. Heglovo in Marxovo  pojmovanje  svobode. Ljubljana. DE.
4 – Kot človek ne more samo delati ali pa biti brez dela, tako tudi ne  more biti samo svoboden. Zato tako kot delo tudi  svoboda  ni absolutna  vrednota. O težavah pri pojmovanju absolutne svobode glej knjigo Štrajn, D. (1986). Subjekt svobode. Ljubljana,  DE.
5 – Marxova (Marx, 1979, II; 75) ideja je, da bi postal v  prihodnosti  svobodni čas namesto delovnega časa mera  bogastva.  Ta ideja  še vedno ni izkoriščena, ker zanjo ni realnih pogojev.  Še vedno je bogastvo utemeljeno v revščini. Marx se tudi zavzema  za odpravo nasprotja med delovnim in prostim časom. Ko prosti čas ni več pritiklina delovnega časa ali priprava nanj, postane  svobodni čas. Tedaj ne gre več za žrtvovanje  samosmotra zunanjemu  smotru (Marx, 1979), ker je prosti čas čas  za  razvoj človeka. Cilj  razvoja proizvajalnih sil je užitek. To pa pomeni, da se ne odreka konzu­ma  kot  takega kot meni Arendtova (Arendt, 1969). Cilj  je poln razvoj posameznika  Marx,  1979, II, 79).  V  postmoderni  se pojavlja novi posameznik z novo odvisnostjo od družbe.
Delo je samopreseganje. Po Hribarju (Hribar, 1984; 87) postane zares svobodno šele tedaj, ko tudi zunanji smotri z videzom naravne nujnosti postanejo momenti samosmotrnega delovanja in  kraljestvo nujnosti postane moment kraljestva svobode. Delovni čas je moment svobodnega časa, to pa ne pomeni odprave vseh ovir in vsakega naprezanja.  Svobodno delo pomeni najintenzivnejši napor po  zgledu umetniškega dela. To pa je le eden izmed  poskusov razumevanja delnega dela iz drugačne celote življenja.
6 – Humanost dela se povezuje z razodtujitvijo. Neodtujeno delo je možno le v svobodni družbi, ki je človekova dejanskost, posrednik med eksistenco in esenco. Dejanska skupnost je  predikat človekove generičnosti, generičnost pa  ni  predikat iluzorične  skupnosti.  Kukoć v knjigi (1988).  Usud  otudženja. (Zagreb, Hrvatsko filozofsko društvo) zanika možnost popolne  osvoboditve  in  s tem razodtujitve. Ovire pri nastajanju človeka (nem. Selbstwerden) so v odtujitvi, za katero poznamo več  interpretacij  (poleg klasi kov marksizma še Durkheim, Weber, Bell,  Seeman, Blauner, Adorno, Israel, Fromm, Merton, Marcuse, Keniston. Odtujitev se kaže kot deprivacija (gr. steresis, lat. privatio)  človekovih lastnih sil.
7 – Svoboda, enakost, pravičnost so že meščanski ideali, vendar za njihovo  realizacijo  ne zadošča samo zavest, ampak  so potrebni predvsem  realni  pogoji. Marx je postavil zahtevo po človeškem oblikovanju  razmer.  Brez tega se vrednote  sprevržejo  v svoje nasprotje.
Represivnost civilizacijsko-kulturnih razmer obstaja tudi  danes. Zaradi  dominacije  represiv-ne celote je  svobodna  izbira  lahko močan instrument dominacije. Družba veže posameznika nase z  meha­nizmom  proizvedenih potreb. Če je vsa svoboda odvisna od  podrejanja  zunanje nujnosti, je realizacija tega odvisna  od  tehnike tega podrejanja. Po Marcuseju (Marcuse, 1989.35) je največja produktivnost  dela lahko uporabna za perpetuiranje dela in  najbolj učinkovita industrializacija lahko služi restrikciji in manipula­ciji potreb.
8 – Znano je Marcusejevo stališče, da sta znanost in tehnika  postali  ideologija.  V realizaciji weberjanske  'racionalnosti'  se skriva oblika politične oblasti. Marcuse (1977) meni, da je tehnika zgodovinski projekt spreminjanja ljudi v stvari. Kljub temu, da se Habermas (1986) z Marcusejem v tej točki ne strinja,  sprejema  njegovo tezo o spremembi odnosa do narave od gospostva  do partnerstva. Pristajanje na gospostvo torej ni cilj, ampak je samo začasno sredstvo za dosego partnerstva.
9 – Izraz 'delo' je etimološko povezan z revščino,  suženjstvom in hlapčevanjem.  Izvira  iz indoevropskega  *orbho-,  germansko *arb-ostati  sam,  izgubiti  starše. Tudi  glagol  *arbejo, biti osirotel otrok (za trdo delo. *Arbejidiz pomeni trud. Iz  indoev­ropskega  korena izhajajo tudi staroslovansko 'rabota'  južnoslo­vansko  rabu,  zahodnoslovansko rabu-hlapec,  češko rob suženj, litovsko 'apropiu ropti' – preskrbeti delo, staroindijsko  'arbah' majhen  otrok  (Kluge, 1967; 29). Že v viteškem  obdobju  je  delo 'Leistung' (lat. actio). Mistika ocenjuje delo kot poklic v krščanskem smislu. Tudi Luthru pomeni delo napor. Ker je revščina povezana z opravljanjem  najnižjih del, je še danes problem  socialne  poli­tike, kako regulirati socialno dezintegracijo kot izvor  revščino in zagotoviti ljudem dostojno življenje.
10 – Delo je preseganje tu-biti prek vsake možne situacije same sebe in sveta. Človekova tu-bit je več kot njena posebna tu-bit-zato  je v  odnosu do nje v diskrepanci. Ne more se umiriti v sebi in  svetu. To Marcusejevo razmišljanje je podobno  Plessnerjevemu pojmu ekscentričnosti.
11 – Marx ne vidi, da se tudi delo kot življenjska potreba spreminja v sredstvo življenja. Tako ostane dvojnost v pojmovanju  potreb (avtentične in neavtentične), ki se izraža tudi v pojmo vanju motivov/interesov in ciljev/smotrov. Potrebe 'življenjska  nuja', ki trajno izziva samo sebe.
12 – Absolutna neodvisnost dela bi pomenila, da je človek sposoben ustvariti svet in sebe iz nič, kar bi pomenilo divinizacijo dela. Delo  je napor ali breme ravno zato, ker človek z njim premaguje določene ovire. Zato brezdelna ustvarjalnost in praksa nista možni. Šele napor, ki ga človek ne razume kot žrtev, je demistificiran in dezideologiziran. Potrebno je poudariti, da na por ni  isto kot storilnost.
13 – Kooperacijo razlagamo iz delitve dela. Klasiki marksizma je niso domislili. Z današnjega vidika nadaljnje delitve dela se zdi, da jim je šlo bolj  za kritiko negativnih strani kapitalistične delitve dela kot za njeno  popolno odpravo. Kot je znano, je kapitalizem odpravil  staro in  uveljavil novo delitev dela. Danes govorimo že o timski delitvi dela.

Delavec ni več omejen na eno samo funkcijo. Prav tako ni podoben srednjeveškemu obrtniku. Nekateri menijo, da naj bi človek ponovno postal obrtnik (npr. Tofflerjev prosument), Rus in Arzenšek (1984) pa  predvidevata reprofesionalizacijo industrijskega dela.

Poznamo  različne interprete delitve dela kot so  Platon,  Smith, Marx, Durkheim, Spencer, Weber, Friedmann, Gorz, Braverman, Smelser, Faunce itd. Za delitev dela so po Smithu (Smith) trije razlogi. kvalifikacija, racionalizacija in inovacija. Smith  piše na koncu 'Bogastva narodov', da so zaradi delitve dela ljudje postali  neumni  in nevedni. To je zakonitost vsake družbe,  ki  se razvija,  razen če država z vzgojo...Zanimivo je, da Marx  v Kapitalu sprejema stališče, da različne  sposobnosti niso toliko vzrok kot so posledica delitve dela. Po Smithu bi morala specializacija in hierarhija odgovarjati 'naravnim talentom'. Danes  vemo, da jim ne more, zato se uveljavljajo drugi,  nehierarhični načini organiziranja.
14 – Odgovor na vprašanje, kaj sem, dobim v ustanovi, odgovor na vprašanje, kdo sem, pa najdem pri sebi. Heidegger (1961) meni, da je vprašanje, kdo je  človek,  pomembnejše  kot tradicionalno vprašanje, kaj je človek.  Človek  v soprisotnosti  z drugimi utemeljuje svoje bistvo in  ne obratno. Človek, ki je problem in uganka samemu sebi, ne odpravlja  antro­pologije,  ampak jo dela večznačno. Zato Heidegger  z  ontologijo tu-biti tudi ne odpravlja pojma subjekta, ampak ga le problematizira.  
15 – David Super se je 30 let ukvarjal s teorijo poklicnega  izbora, ne da bi jo bistveno spremenil od l. 1952. Poudarja  pomen življenjskega modela, po katerem se da iz preteklega življenjskega obnašanja posameznika sklepati na prihodnost. Super in  Ginzberg  sta omogočila, da prevladujejo za današnje razmere  aktual­ne razvoj ne teorije, ki poudarjajo, da je izbor poklica večkraten. Vseobsežne  teorije vsebujejo pozitivne strani različnih  teorij. Gre za to, da pri izboru poklica posameznika sodelujejo  potrebe posameznika in družbe.
16 – Izraz socialna varnost (angl. 'social  security',  fr.  'la securite sociale', nem. 'soziale Sicherung') uporabljajo vse med­narodne organizacije v svojih dokumentih. ILO (1984) predlaga, da naj  bi vse države uveljavile nacionalne minimume za  osebne  do­hodke  in oblikovale standarde  za  zdravstvo,  izobraževanje, delovne  razmere,  zaposlovanja. Tako revni ne  bi zdrknili  pod raven  kvalitete  življenja. Socialne  politike  se  najpogosteje opredeljujejo za vrednote svobode, enakosti, varnosti,  blaginje. Danes  se ne uveljavlja več zavarovalni, ampak  utilitarni model socialne  politike  s  ciljema  socialne  blaginje  in kvalitete življenja (Rus, 1990. 223). Glav ni dejavnik produktivnosti v postindustrijski družbi – človeški dejavnik izzove zaščito  integritete osebnosti  na fizičnobiološki, socialno-ekonomski  in  psihološki ravni.
V. POJMOVANJE VZGOJE OSEBNOSTI V  ODNOSU  DO DELA
1 – Problem (ne)enakosti se kaže tudi na področju vzgoje in  izobraževanja.  Prvič se zahteva po enakosti izobraževalnih  možnosti postavi  v pedagoških projektih francoske meščanske revolucije v l. 1791-1795 (Condorcet, Lepeletier, Lavoisier itd.). Tudi postindustrijska družba izhaja iz tega načela. Samo načelo pa še  ne zagotavlja  enakosti rezultatov. V znanem delu 'Die Illusion  der Chancengleichheit' sta Bourdieu in Passeron pokazala na  razredno in slojno neenakost. Podobno tudi Makarovičevo (Makarovič,  1984) delo 'Družbena neenakost, šolanje in talenti' (Maribor,  Obzorja) opozarja na veliko odvisnost realizacije inteligence od socialnega porekla.
2 – Več o tej temi glej. Novak, B. (1992). Etimologija, razvoj in pomen pojma vzgoje. V. Anthropos, 24(1-2), str. 182-188.
Jakelić (1983) navaja, da ima človek več različnih sposobnosti (cca 120) kot jih poznamo in jih lahko merimo - približno polovico. Morda se človekova prvotna nespecializiranost na ta način specifizira. Človek ima očitno več sposobnosti kot jih lahko kontrolira in optimalno izkorišča. Definicij sposobnosti – kompetenc je več.  Sposobnosti so nekakšna  notranja  tehnologija pri  upravljanju  z  zunanjo, opredmeteno tehnologijo.
3 – Prihodnost dela sloni na triadi nevron – elektron – čip – socialni odnos. Od medsebojne odvisnosti teh treh postavk bo odvisen uravnotežen  ali neuravnotežen, visoko ali nizko-skupni t. j. sinergični  napredek. Prav tako izpostavlja sinergijo nova timska delitev dela in globalizacija.
Štambuk (1988; 7) uvaja izraza 'transproduktivne tehnologije' in 'transproduktivna družba'. Z njima hoče poudariti diskontinuiteto z dosedanjim razvojem. Gre za nove osnove produktivnosti na osnovi znanja, informacij, inovacij, simbolov, oz. informacijske tehnologije sploh. To  pomeni, da niso več fizična delovna sila, surovine,  zemlja, viri energije in kapital izključni izvori družbene reprodukcije, ampak predvsem informacije s komunikacijo, kot tudi različne vrste klapitala in pismenosti. Človek lahko obvladuje novo tehnologijo z razvijanjem različnih vrst pismenosti od računalniške, funkcionalne do ekološke.
4 – Vzgojni mehanizem ne more funkcionirati brez  predpostavke  o človekovi  primarni in sekundarni naravi in o gibanju od  prve  k drugi. Kot je znano, je prvotna narava čutna, drugotna pa je  razumska.  Problem te dvojnosti je enotnost in  skladnost  primarne narave  s sekundarno. Z novo paradigmo se ta relacija obrne,  ker se človek ne more svoji 'prvotni' naravi zoperstavljati, ne da bi delal škodo sebi in socialnemu ter naravnemu okolju. Čeprav je koncept obstoja človekove narave enostranski v smislu nativizma, je pa smiseln kot odprta zgodovinska možnost. Po Buberju rešuje spor med socialno in individualno pedagogiko kultura dialoga.
5 – Zato Pediček (1985; 247) razlikuje različne ravni vzgoje kot

a) paideje v najširšem družbenem in človeškem smislu,

b) pedagoške področne kategorije (telesna, intelektualna itd),

c) socializacijske področne kategorije (družinska, šolska,domska)

č) etične kategorije, v najožjem pomenu kot moralno vzgojo.
6 – Antropokratsko gledanje je antropocentrično, ker izhaja iz stališča, da bi se morala družba ravnati po človekovi meri in ne obratno, kar bi bilo sociocentrično. Pediček (1971) je to vprašanje nčel v referatu Družbena funkcija vzgoje.

7. Sintetično  lahko opredelimo industrializem na  naslednjih  temeljih: strojna tehnologija, intenzivna uporaba znanosti in energije, intenzivna delitev dela in intenzivno investiranje kapitala. Socializem  je več vlagal v materialne, namesto v človeške  vire, zato je bil manj učinkovit v upravljanju z njimi.  Industrializacija,  ki  ni vezana na idejo enakosti (socializem), ampak  vodi tudi  k marginalizaciji slojev (npr. v Latinski  Ameriki). Industrializacija  se  je  uveljavljala pluralno glede  na  pogoje  v posamezni  državi. Oblikovanje ideje in prakse delovne  šole  je pogojena z industrializacijo (Kaiser (1971.15-61) in s politehni­ko (Flitner, 1992; 77-99).

8 – Gruhl (1985) meni, da človek lahko spet vzpostavi red iz kaosa tako, da vsaj delno odstopi od ropanja planeta. Podobno kot drugi opozarja na škodljivost totalitarne ideologije neomejene rasti in na  iracionalnost naše civilizacije (pritisk ekspanzije  znanja). Umetni  krog proizvodnje dobrin uničuje sam sebe. Za uničenje  ni potrebna  atomska  bomba, dovolj je že demografska  ekspanzija  z neomejeno potrošnjo. Omejena rast sloni na eko-tržnem in  social­nem modelu.
Pot do vzgoje zase in za druge je pot konkretnega humanizma, ki ga vidi Marx (1969b; 339) v tem, da. »človeškost čutov nastane šele s pomočjo bivanja  svojega predmeta, s pomočjo počlovečene narave«.  Problem je v tem, da v nobeni oblasti  (grško.  kra­tein - vladati) ni nič čisto človeškega.
VI. IDEJA IN PRAKSA INTEGRACIJE DELA IN  VZGOJE
1 – Glej Šuvar Stipe (1977; 4). Grubor (1985; 8) piše, da sta bili v Atenah fizična in intelektualna vzgoja usklajeni v gimnaziji s sedmimi predmeti, ker je bil cilj skladna osebnost. Otrok (gr. pais, lat. proles) je deležen vzgoje (paideia).
2 – To je posledica razlikovanja dveh latinskih izrazov 'labor'  v pomenu fizičnega dela v delovnem času – 'negotium' in 'otium' v pomenu 'prostega časa  za duhovne aktivnosti'.
3 – Potkonjak  (1977) meni, da skušajo kulturna,  osebnostna  in marksistična integrativna pedagogika združiti dejavnike vzgoje. O neenotnih  stališčih  pri vrednotenju pomena okolja  pišeta  tudi Potkonjak  in  Šimleša  (1989, 2; 384). Okolje  je  tako  socialno kot fizično.  Odnos  človeka do fizičnega okolja  proučujeta  tudi ekološka psihologija in pedagogika. Ne moremo izmeriti, koliko je posameznik odvisen od dednosti in okolja.
4 – Namesto o odtujenosti vzgoje pišejo socialistični pedagogi raje o atrofiji vzgoje, ki je je bila evidentirana že v 60. letih,  že pred reformo usmerjenega izobraževanja. Tudi ta reforma ni  mogla odpraviti  atrofije  vzgoje,  ker je povezovala srednjo šolo  z industrijskim delom, ki pa odtujeno, parcializirano in  neustvar­jalno,  kakršno je (bilo), ne more okrepiti vzgoje v šoli. O  tem piše  Ivanović,  S. (1983). Nedostaci pedagoškog koncepta reforme. Nastava i vaspitanje. 23(1-2), str. 25-32. Večina  jugos­lovanskih pedagogov je menila, da je pojav atrofije  znak  krize vzgoje in izobraževanja, ki ima širše razsežnosti.
Kompenzacijska vloga v opredeljevanju ciljev vzgajanja in izobraževanja izvira iz dejstva, da se posamezno delo v dosedanji realni zgodovini ne pojavlja z vsemi značilnostmi celovitega človeškega dela. Gre za idealni model v omejeni realni praksi. Po Baethgeju (Baethge, 1970) neohumanistična vzgoja ni  usmerjena niti ekonomsko niti politično. Splošno oblikovanje človeka pomeni nenamensko; svet izobraževanja je onkraj sveta dela. Delavci so bili prepuščeni sami svojim problemom. Poklicno izobraževanje pa se mora prilagajati tehnološko-ekonomskim spremembam.
6 – Izraz reforma (lat. reformare, reformatio)  načrtna  obnova, izhaja   prvotno  iz religioznega  življenja  (reformacija)  in političnega življenja. V pedagoški praksi je več reformnih impul­zov. reformska pedagogika, psihoanaliza, cenzure  avtoritarnosti, žensko gibanje in ekološko gibanje in demokratične izkušnje  eduka­cije. Ni še rešen problem odnosa med reformo, inovacijami in revolucijo sistema edukacije zaradi posredovanja med sistemom in življen­jem.

7 – V polpreteklem obdobju se je pri nas uveljavil družbeno-politični jezik s številnimi sintagmami 'socialistični in samoupravni',  katerih  namen je bil pretirano poudarjanje posebnosti  že dosežene zgodovinske stopnje razvoja naše družbe. Pri oceni socialistične (vključno s samoupravno) pedagogike bi kazalo upoštevati princip zgodovinske distance, ki pa je danes še nimamo. Prav tako se zdi sintagma 'socialistična pedagogika' enoznačna, vendar ni, ker gre v sistemskem smislu za razliko med pedagoško teorijo, normativno pedagogiko in vzgojnoizobraževalno prakso, v zgodovinskem pa za različne faze razvoja. Socialistično pedagogiko lahko presojamo po partijnem načelu, ki kaže na to, da so  bili tudi presojevalci udeleženi pri njeni kreaciji  (vsaj  v enem njenem delu).