3. DIAGNOZE IN PROGNOZE DELA
3.1. Poti k postzaposlitveni družbi
Brezposelnost1 je rezultat pomanjkanja povpraševanja po delovni sili in hkrati njene prevelike ponudbe, ekonomske recesije, politike vlad in razvoja tehnologije. Če je že delna brezposelnost prebivalstva zgodovinska nuja, pa ne bi smela biti življenjsko nevarna. Zato bomo v nadaljevanju pokazali nekatere projekte, po katerih bi jo bilo možno obvladovati do subjektivno in objektivno sprejemljive ravni. Gre za različne oblike (solidarnostne) pomoči v smislu samopomoči, finančne podpore, odpiranja novih delovnih mest, javnih del, samozaposlovanja, odpiranja lastnega podjetja, kooperacije s podjetji, delne in začasne zaposlit ve, pogodbenih del, itd. Morda to pomeni opuščanje formalnih razmerij zaradi neposrednih odnosov in nov poskus postavljanja skupnosti (Gemeinschaft) pred družbo (Gesellschaft) (Toenniesovo razlikovanje).
Rus (1990: 247) opozarja, da v razvitih družbah vztrajanje pri polni zaposlenosti pomeni obliko prikritega imperializma in vodi v prerazvitost le-teh in v trajno nerazvitost tretjega sveta. Stopnja zaposlenosti prebivalstva je v razvitem svetu še vedno visoka. Največja je na Japonskem. Po Offeju (Offe, 1984: 297) je zahteva po polni zaposlenosti celo antisocialistična, ker se vsaka vrsta polne zaposlitve izrodi v teror. Pridobitnega dela kot centralne kategorije ni lahko odpraviti, ker je vezano na centralizacijo kapitala in politične moči. Kot vemo zlasti razvite družbe še vedno težijo k čim višji zaposlenosti in odpirajo delovna mesta.
Diskusije o koncu delocentrične družbe oz. družbe dela, ki jih je sprožila H. Arendt (1958) v znanem delu 'The Human Condition', so privedle do zaključka, da je kriza družbe dela v pomanjkanju dela2. Delo postaja odvisna spremenljivka v socioloških raziskavah. Po Rusu Rus, 1990: 248) se nasproti zahtevi polne zaposlenosti ponujajo štiri možne rešitve:1. zagotavljanje minimalne zaposlenosti, ki omogoča zadovoljevanje osnovnih potreb, 2. iskanje in oblikovanje alternativnih oblik neformalnega in neplačanega dela3, blažitev socialno nesprejemljivih posledic polarizacije trga delovne sile (na primarnem trgu je možno delati delovno kariero, na sekundarnem pa ne) in marginalnih zaposlitev, preprečevanje (dolgo)trajne brezposelnosti pri določenih slojih prebivalstva.
S temi štirimi možnostmi so se ukvarjali zlasti levičarji na zahodu. Danes tudi levičarji vedo, da nasprotje med delom in kapitalom ni gibalna sila vseh družbenih sprememb. Delo je le ena izmed centralnih kategorij, ni pa edina. Teza o policentrizmu dela je večpomenska. Offe (1984: 28) ugotavlja, da ocenjujejo diagnostiki časa razsrediščenje področja dela nasproti drugim življenjskim elementom, skrajno različno. Offejeva predpostavka policentričnega razsrediščenja dela bi bila sprejemljiva le, če se fond dela razdeli enakomerneje, ali pa se zagotovi družbeni dohodek. Za sedanje razmere se zdi Offejeva predpostavka preveč optimistična. Za Beckenbacha (Beckenbach, 1986) in Svetlika (Svetlik, 1988) je tudi možno, da delo postaja vedno bolj centralna kategorija tudi danes, ker tis ti, ki imajo zaposlitev, iščejo še nadure in tisti, ki nimajo zaposlitve, lovijo vsako priložnost za zaslužek. Delo je že postalo redka dobrina za tiste nizkokvalificirane, ki najtežje dobijo zaposlitev.
Zmanjševanje dela v materialni proizvodnji (pridelave in predelave), ki lahko pomeni konec ekspanzivne proizvodnje (Wilhelm, 1990: 12), vodi k povečevanju v terciarnih (usluge) in kvartarnih (sporočanje in duhovne dejavnosti) sektorjih dejavnosti. Offe vidi konec družbe dela v zmanjševanju dela v človekovem življenju sploh, v vedno večji deprofesionalizaciji dela in povečevanju prostega časa. Terciarne dejavnosti se delno izdvajajo iz proizvodnje, da bi povratno delovale nanjo kot usmerjevalke.
3.1.1. Schaffova vizija izobraževanja namesto brezposelnosti
Strah pred brezposelnostjo je usmeril nekatere avtorje k vizijam optimističnega gledanja na prihodnost in smisla življenja. Eno izmed rešitev označujemo kot 'pot v prostočasno družbo' z možnostjo skrajševanja delovnega časa in podaljševanja dopustov in šolanja. Le nekateri zaposleni delavci sprejemajo nove težnje k čim višji izobrazbi kot priložnost za ustvarjanje njihove kariere, drugi pa vidijo v njej prej njen konec. Posledica terciarizacije (širjenja terciarnih dejavnosti) je ustvarjanje začasnih delovnih mest za trenutne potrebe. Nenehno izobraževanje pomeni profesionalizacijo, rekvalifikacijo in reprofesionalizacijo dela4.
Pot v postzaposlitveno družbo ni hiter in enostaven, saj geslo 'dajte nam kruha' še vedno pomeni 'dajte nam dela'. Kot Schaff (1983) tudi Fetscher (1989) meni, da naj bi bila nenehna edukacija za delo in prosti čas namenjena razvoju sposobnosti vseh vrst-fizičnih, intelektualnih, interpersonalnih in emocionalnih kot tudi ohranjanju miru, sožitja, dialoga in sreče. Tako bo 'homo studiosus' (intelektualni razred) obenem 'homo ludens', v nekem smislu pa tudi še 'homo laborans'. Gre za predstavo o možnem, a sposobnem človeku. Svet bo za mlade5, ki ne bodo visoko izobraženi, svet zaprtih možnosti. Alternativni modeli stalnega izobraževanja za vse ljudi (zlasti za mlade) še niso izdelani. Brez realizacije teh projektov bo v tridesetih letih nastal še večji prepad med izobraženimi in neizobraženimi oz. informirani- mi in z njim veliki socialni nemiri. V mladini so po Uletovi (Ule, 1989) potenciali za vse vrste razvojev. V Sloveniji so mladi pred nalogo dovršiti industrijsko modernizacijo in začeti kompleksno, postindustrijsko.
Informacijska družba omogoča mrežno povezanost vsakega z vsakim. Ker komunikacije niso več lokalno vezane, se z njimi spreminja tudi folklorna kultura. Posamezniki so polivalentni in (in) determinirani. Ker proizvodnja simbolov poteka v procesu univerzalizacije in diferenciacije posamezniki hkrati z razvijanjem skupinskega občutka izostrujejo občutljivost za kriterije osebnostnega razvoja. Verjetno je, da se bodo posamezniki prav zaradi mrežne povezanosti s svetom počutili še bolj osamljene kot doslej, čeprav bodo po svojem materialnem bogastvu neodvisni drug od drugega. V postindustrijski družbi bo verjetno glavna naloga vzgoje priprava na organizacijo prostega časa in lastnega dela.
Moderna je polna konfliktov. Igra (še) ni končana. Vzgoja socialističnega človeka je neskončen proces (Schaff, 1977; 344). Odtujitve dela ne moremo preseči brez odprave delitve dela. To pa je možno na visoki stopnji tehnike, kar ni stvar dobre volje. Že Schaff je opazil, da je odprava privatne lastnine samo prvi, ne pa odločil ni pogoj za osvoboditev dela. Človek se z duhovno močjo upre življenju. Za subjektivno odtujitev Schaff rabi izraz samoodtujitev. objektivna odtujitev je osamosvojitev produktov.
Schaff (1977) obravnava tudi odtujitev lastnega jaza, ne da bi jo imenoval depersonalizacija. Ves čas ostaja na teoretični ravni, ne da bi analiziral socialne pojave. Kako je možna odtujitev od jaza, saj gre vedno za samoidentifikacijo. Le v najhujših psihičnih boleznih se to pojavi. Tudi Goethejev Faust pravi, da dve duši živita v njegovih prsih. Po Schaffu (1977; 242) gre za nezadovoljstvo s svojim položajem, ki ne pomeni izpolnitev pričakovanj in s svojo dejavnostjo, ki je v konfliktu z internalizirani mi vrednotami. Ker je delovna sila blago, se lahko počuti odtujenega od svojih sposobnosti in ravnanja, ki je namenjena cirkulaciji blaga. Človek ima specifične talente: umetniške, znanstvene, organizacijske. Trg diktira vloge, ki jih posameznik sicer mora opravljati, če hoče preživeti, vendar ne misli. Navzven ne reagira takšen kot je, ampak kot takšen kakršnega drugi radi vidijo (Schaff, 1977; 243). Brez tega ne more pričakovati, da bo do bil delo, dosegel uspeh ali napravil kariero. Kasneje je to Lasch (1986) označil kot patološki narcizem. Od koga ali česa je občuteni jaz odtujen? Očitno je rabljen izraz 'jaz' v dveh pomenih kot odtujeni in kot tisti, od katerega je odtujen. Je jaz lahko iz ven in neodvisen od nas? Vsaka družba ima idealni model osebnosti. Že Marx je pisal o razčlovečenem človeku in o povratku človeka k sebi.
Schaffovo razumevanje vprašanja (ne)zaposlenosti je le eden med primeri današnje iluzije, po kateri izobraževanje rešuje vse probleme družbe. Če jih ne rešuje, je to zato, ker ne izpolnjuje vsaj enega od pričakovanih pogojev kot so 'zagotavljanje enakih (startnih) možnosti' vsem udeležencem, kakovost in učinkovitost učnih rezultatov, dovolj visokega deleža BNP v smislu investicije v šolski sistem itd. Izobraževanje bi bilo volterjansko treba izumiti, če ga ne bi bilo, ker po apriorni predstavi zadovoljuje družbene potrebe, kar se naknadno – aposteriorno lahko dokaže. Očitno pa je, da je izobraževanje bolj formalnopravno 'zagotovljeno' kot pa individualno zaželeno. Probleme izobraževanja rešijemo (ne)posredni udeleženci bolj po stihijsko sinergičnih kot samoorganiziranih učinkih učeče se družbe. Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redni pouk je formalno urejeno, ne pa tudi pedagoško praktično v tolikšni meri dovolj zadovoljujoče) izvedeno. Še veliko otrok je, ki se ne morejo učiti v šoli, ker morajo delati na terenu. Veliko otrok je tudi takšnih, ki se v šoli ne morejo učiti tako kot bi se »radi«, ker nimajo za to dovolj dobrih socialnih pogojev v smislu pomoči staršev. Pomanjkanje veselja do učenja pomeni tudi nerazvitost ali stagnacijo delazmožnosti za raznolika in visokokvalificirana dela.
3.1.2. Gorzova vizija odprave dela
Poti iz industrijskega dela ne vodijo v raj, kar nakazuje naslov Gorzove knjige 'Les chemins du paradis'. Gorz podobno kot Braverman pretirano poudarja dekvalifikacijo dela (6). V prispevku 'Levo, po kateri poti' (Gorz, 1990: 15) ugotavlja obstoj novega obrtništva visokokvalificiranih delavcev s 'fleksibilno specializacijo'6. Zanimivo je, da tendenco minimalizacije dela sprejema tudi Gorz (1990) kot levičar, čeprav jo prinaša že razvoj tehnologije.
Gorz (1986a: 72) primerja slabe strani polne zaposlitve (rutina, odvisnost, praznina življenja) z dobrimi stranmi delne (osebni stil življenja, možnost opravljanja različnih dejavnosti). Idealizira smisel povezanosti neekonomskega dela in prostega časa v naturalnih družbah nasproti nekulturnemu delu v kapitalizmu. Gospodarnost in racionalizacija dela, ki ju v socializmu ni bilo, odpravljata polno zaposlitev kot normo, maksimalno povečujeta produktivnosti in odpravljata nedelo, prazen tek, presežek zaposlenih, kopičenje zalog in počasnost na delovnem mestu.
Skoraj neuresničljivo je, da bi v postindustrijski družbi8 nadomestilo dohodka za neopravljeno delo omogočalo vsakomur ekonomsko bazo za neomejeno število interesnih dejavnosti. Zdi se, da se skuša Gorz s tem stališ čem izogniti prognozi polarizacije dela, po kateri bo v prihodnosti 2/3 zaposlenih servisiralo 1/3 zaposlene, a veliko bolje plačane strokovne elite. Gorz (1986b) predvideva skrajševanja delovne dobe na 20 000 ur heteronomnega dela oz. 10 let s polnim delovnim časom, na 20 s polovičnim, drugi napovedujejo njeno podaljševanje.
Morda bi šele s pogodbeno delitvijo dela uskladiti ponudbo in povpraševanje po delu, da bi lahko vsi delali manj in bolje. Verjetno je, da bo šlo pri tem prej za srečno naključje ujemanja interesov delavca in podjetja kot za zakonitost razvoja informacijskega dela in tehnologije. Gorz ni niti izvirnejši niti naivnejši glede zamisli odprave tayloristične delitve dela kot je bil že Lenin. Oba preveč verjameta dolgoročnim družbenim napovedim. Odprava kapitalističnega načina proizvodnje še ni jamstvo za to, da bodo vse druge (neekonomske) komponente dela/dejavnosti funkcionirale pozitivno kot tudi ne za odpravo ekološke krize ali za univerzalno komuniciranje med posamezniki in razvoj vseh njihovih sposobnosti.
Odgovor na vprašanje, ali bodo v postzaposlitveni družbi lahko ženske enakopravno z moškimi same izbirale, koliko se želijo zaposliti, je odvisen od več dejavnikov, ki generirajo brezposelnost kot so mikroelektronika, spremembe v mednarodnih trgovskih in finančnih sistemih, nastajanja no ve mednarodne delitve dela, politična nasprovanja, do katerih vodi
država blaginje in stalna rast ponudbe delovne sile, do katere vodi demografska ekspanzija (Keane, 1990; 188). Brezposelnost je tudi rezultat slabe organizacije dela v podjetjih in drugih ustanovah in vzgoje, ki ni pripravila posameznike na iskanje pogojev samozaposlovanja. Ukrepi proti njej pa so:skrajševanje delovnega tedna, zmanjševanje nad urnega dela, prostovoljna zaposlitev s skrajšanim delovnikom in prostovoljna zgodnja upokojitev. To pomeni, da se sicer prisilno nastali prosti čas7 solidarnostno porazdeli.
Čas znanstvenega dela se ne skrajšuje. Kot primer za to tezo navaja Gorz (1986c: 307) Einsteina, ki ne bi razvil relativnostne teorije, če bi delal samo po 8 ur na dan. To pomeni, da je takšno delo svobodno v smislu prostovoljne izbire in ne po zadanosti vnanje prisile.
Heteronomno delo8 je za Gorza več kot je za Marxa mezdno delo. Izraz heteronomnost pomeni, da je deljeni delavec tudi razdvojeni človek. Po Gorzu heteronomno delo ne bo nikoli v celoti postalo avtonomno (1986b: 85), ker »ne izhaja samo iz kapitalislistične organizacije, ampak tudi iz delitve in organizacije proizvodnje v velikih ekonomskih razmerah, mehanizacije in kibernetizacije« (Gorz, 1986: 85). Heteronomnega dela ne smemo zamenjevati s hierarhično organizacijo in prisiljevanjem k učinku, zato ga tudi ni možno odpraviti s samoupravljanjem, rekvalifikacijo ali z obogatitvijo dela. Zagovorniki religije dela so zamenjevali heteronomno delo z avtonomnim, ko so iz mezdnega dela hoteli napraviti stalno vsebino vsakega življenja (Gorz, 1986b: 85). heteronomno delo ni nujno nezanimivo, izkoriščano, monotono, mučno, hierarhično, ker se da vse to odpraviti, ne da bi postalo avtonomno. Sprememba dela v smislu 'job (re)design' pomeni, da večje notranje zadovoljstvo prispeva k večji produktivnosti dela in obratno. Kelly (1982) analizira primere širjenja dela (job enlargement) in ugotavlja rast produktivnosti dela. Po Argylu (Argyle, 1972) raste pri (pre)oblikovanju dela (job design) tudi intrinzična motivacija in zadovoljstvo z delom. Tega trenda dekvalifikacije dela Gorz ni pozitivno ocenjeval, vendar tudi ni predvideval nastanka čistega avtonomnega dela. Pot do osvoboditve dela9 je zanj lahko le v osvoboditvi delovnih odnosov (Gorz, 1986b: 87). ne more vsak sam odločati o končnih rezultatih kolektivnega dela.
Po delni odpravi mezdnega dela bodo spet zaživele dejavnosti vzdrževanja, opremljanja in olepševanja zgradb ter naselja,zdravstvenih uslug in pomoči sosedom. Te ideje se danes širijo na zahodu kot komunitarizem sosedskih odnosov, samopomoči in povratek gibanja 'naredi si sam'). Gorz (1990: 15) zastopa idejo o samoorganiziranih in neformalnih zadrugah, ki bi se širilo celo brez državne podpore.
Danes je delavca delno nadomestil strokovnjak in jutri ga bo informator kot predstavnik nove znanstveno-tehnične revolucije. Skrajševanje delovnega časa ni nujni pogoj dela za vse. Gorzova (Gorz, 1990: 123) stališča o nagnjenosti (mladih) delavcev k neodvisnosti od dela kot tudi stališča, da bi vsi morali delati manj in bolje brez izgube dohodka, javnomnenjske raziskave niso potrdile. Med skupinami brezposelnih so najbolj prizadeti mladi, ki ne dobijo zaposlitve.
Za čedalje več prebivalstva postaja delo 'nesrečno naključje'. Sfero dela nadomeščajo pasivizirane, trivializirane in prenapete – adrenalinske aktivnosti. Nasproti Marxovim pričakovanjem je nastalo po polno razhajanje družbenega dela in individualne aktivnosti. Ta stehnizirani svet ne more biti mesto osvobajanja. Gorz (1982; 76). Zato Gorz piše. »Ne gre več za to, da se delavec osvobodi v srcu dela, niti za to, da postane gospodar dela ali da osvoji oblast v okviru tega dela...Gre za to, da se osvobodi (od) dela.« To Gorzovo mnenje spada med tista stališča, ki zagovarjajo svobodo onkraj dela v smislu brezdelja, ker ima delo zanj samo negativni pomen.
3.1.3. Fetscherjev koncept napredka in sreče
Fetscherjev (Fetscher, 1989) subjektivni koncept osvobajanja dela je še delno aktualen. Izogne se Fourierjevemu vprašanju objektivno pogojene atraktivnosti dela in sreči Camusovega Sizifa - robota in se posveti takšni izbiri dela, ki je v skladu z nagnjenji posameznika. Fetscher se ne zavzema za čim nižje plačano delovno silo, ampak za atraktivno, zdravo delo, ki omogoča izvajacem zadovoljstvo. Proizvodnega dela naj bodo trajni, trpežni in lepi.
Protestantska etika kot religija profita ni prinesla sreče, ampak korist. Kot protagonisti frankfurtske šole meni, da se delo še vedno reducira na izrabljanje narave, kar je v navideznem nasprotju z izkoriščanjem proletariata. Po eni strani precenjuje delo v smislu regulacije vseh naravnih sil glede na stališče, da delo pred temi silami nima nobene prednosti. Morda še lahko verjamemo, da bo človek v prihodnje odgovorno obvladoval do določene stopnje ravnotežja vsaj nekatere naravne sile. Fetscherjevo postavlja nje dela je le ena izmed inačic opredeljevanja avtonomije svobodnega dela. Nujno delo tudi v prihodnje verjetno ne bo v celoti etično zadano, kot tudi ne postavljeno (gesetzt), ampak zapostavljeno in zamenljivo. Fetscherjev teoretični prispevek k razumevanju industrijskega dela je v premiku težišča osvobajanja z ideološko-politične ali tehnološke ravni na raven socialno-psiholoških in etičnih odnosov med ljudmi. Po tematizaciji vprašanja, kako je možno rešiti napredek, se delno približuje konceptom Marcuseja, Blocha, Fromma, Schaffa in celo Russella. Odprto vprašanje je, ali bi lahko igrivi človek v prihodnosti zamenjal delovnega človeka tako kot je po Huzingi (Huizinga, 1970) v 19. stol. v Evropi zamenjal delovni človek10 igrivega.
Nekatere dejavnosti, ki so sprejemljive v 'kontemplativnem življenju'11, niso sprejemljive v aktivnem. Z vidika integracijskih procesov ne gre več zgolj za 'represivno civilizacijo' reda brez svobode. Revitalizacija pojma napredka pomeni obenem tudi revitalizacijo ideje civilne družbe. Država blagostanja po Fetscherju 'dela' državljane vedno bolj odvisne od njenih uslug in jih na ta način onesposablja za afirmacijo nove kvalitete življenja. Luksuzno blago se prodaja le tedaj, če omogoča varljivo srečo. Samo družba z visoko stopnjo znanja in kvalifikacij je lahko zadovoljna, če prav to ni svobodna družba. Sreče prav tako ne more biti v nezaposlenosti12. Različni sloji imajo različne odgovore na vprašanji, koliko delovnega in prostega časa potrebuje posameznik za zadovoljitev svojih bistvenih potreb in njegove kvalitete zaradi enotnosti zdravega človeka v zdravem okolju13. Eden izmed razlogov za različne poglede na ti vprašanji je tudi v različnih smereh razvoja dela v postindustrijski družbi. Delo bo imelo bo več avtonomije, samokontrole in direktne usmerjenosti na potrebe« (Robertson, 1987: 38). Robertson predvideva pozitivne spremembe dela v smeri ekološkosti, humanosti in zdravja, kar pa je tudi po 20 letih težko uresničljivo (npr. delo z azbestom in drugimi strupenimi snovmi, termonuklearke - primer Černobilske nesreče). Ker je delo s fizikalnega vidika manifestacija proste energije in s psihosomatskega manifestacija sposobnosti, bo tudi v postindustrijski družbi od načina uporabe različnih tehnologij za izkoriščanje energetske baze odvisen način (samo)razvoja sposobnosti. Kot značilnosti postindustrijske družbe se razvijajo servisne dejavnosti, samozaposlovanje in samozaupanje (Robertson, 1987: 42). To vodi k razvoju neformalnih ekonomij in odgovornosti.14
Tistim, ki si ne morejo zamisliti drugačnega stila življenja in iskanja sreče, se alternativni poskusi zdijo kot nerealne utopije. Anders (1985) ne opozarja zaman, da obstoječa tehnologija zapira človeka v včerajšnji svet. Na individualni ravni želja po drugačnih odnosih poraja drugačen način dela. Heglov koncept boja za priznanje dela (gr. tymos, nem. Anerkennung) je za Fetscherja predpostavka sreče. Različnost sposobnosti in interesov bo še dolgo ostajala kot pogoj izkoriščanja, dokler ne bomo drug drugega razumeli, aktivno sprejemali in si s tem dovolili, da čimbolj neovirano razvijemo naše sposobnosti. Podobno kot Fromm tudi Russell (1964) pripisuje precejšnjo krivdo za nesrečo večine ljudi industrijskemu značaju dela, sebičnosti in premajhni odprtosti. Že danes se tekmovalnost, ki je za večino vir nesreče in negativnih stališč, vedno bolj povezuje s sodelovanjem, partnerstvom, sožitjem. To pomeni, da Fetscher ni mogel domisliti napredka in sreče znotraj industrijskega dela brez tendenc k njegovem prevrednotenju in objektivnim spremembam.
3.2.1. Blaunerjeva razlaga tehnološke odtujitve
Poznamo različne teorije odtujitve od optimističnih in zmernih do pesimističnih. Teorija Roberta Blaunerja spada v prvo skupino. V 'Alienation and Freedom' analizira Blauner (1964) položaj delavcev v grafični, tekstilni, avtomobilski in kemični industriji. Odtujitev v industriji definira kot splošni sindrom,ki obstaja iz različnih objektivnih pogojev in subjektivnih občutkov, ki nastanejo med delavcem in njegovo sociotehnično sredino. Ocenjuje stopnjo alienacije, ki jo določena tehnologija povzroča. Pojem odtujitve razčlenjuje na štiri kategorije: 1. stopnja kontrole delavca nad delom, 2. stopnja smisla in smotra, ki se nahaja v delu, 3. družbena integracija v delo, 4. stopnja, do katere so delavci zakopani v svoje delo.
V teh vidikih občuti delavec nemoč, nesmisel, izolacijo in samoodtujitev. Blauner pokaže, na katerih področjih industrije je odtujitev večja in kje je manjša. Tekstilni delavci se čutijo zelo odtujene, ker so premalo ustvarjalni. Njihovo delo je rutinsko in je zaradi taylorizma podvrženo ritmu strojev. V standardizirani in normirani proizvodnji delavci za tekočim trakom nimajo skoraj nobenega pregleda in nadzora nad svojim delom, kar jim ustvarja občutek nemoči.
Tiskarstvo je 'delo s smislom in namenom', ker ni visoko specializirano. Vsak proizvod se v nečem razlikuje od drugega. Samodisciplina ima prednost pred zunanjim nadzorom. Obrtniški značaj te tehnologije omogoča delavcem, da razvijajo veščine, med seboj komunicirajo, se vključujejo v klube, sindikate itd. Naftna in kemična industrija sta avtomatizirani. Blauner dokazuje, da avtomatizirana proizvodnja integrira delavca kot celoto, ker mu omogoča osebno kontrolo in angažiranost. Odtujitev med delavcem in upravo je zanj posledica mehanizacije. Blaunerjeva razlaga subjektivnega občutka odtujitve je enostranska, ker teoretično ne upošteva mezdnega položaja delavcev v procesu proizvodnje, empirično pa predpostavlja diagnozo odtujitve le na osnovi odgovorov delavcev na vprašalnik. Avtomatizacija prinaša polarizacijo dela in ne kaže na to, da bi lahko tehnični napredek odpravil družbeno in osebno odtujitev. Gallie (1978) je v svoji raziskavi ugotovil, da so Blaunerjevi zaključki še najbližji stanju v britanski naftni industriji. Po Galliejevem mnenju sama avtomatizacija nima vpliva na družbene pojave (na integracijo delavskega razreda ali konsenz delavcev z upravo). Odločilnejši dejavniki vplivanja so v kulturnih pričakovanjih proletariata, stališčih uprave in ciljih sindikata. Ker pa se tudi ti dejavniki spreminjajo, je potrebno modifikacije dela proučevati z različnih vidikov.
Dostları ilə paylaş: |