III. DIAGNOZE IN PROGNOZE DELA
1 – Poznamo različne vrste brezposelnosti. prostovoljno (ko delavec iz določenih razlogov zapusti delo), tehnološko (nove tehnologije) in odkrito. Ta pa se deli na. fikcijsko, ciklično, strukturno in prikrito. Fikcijska brezposelnost nastaja zaradi sezonskih nihanj in občasnih sprememb v proizvodnji, na katere trg delovne sile ne reagira dovolj hitro. Ciklična brezposelnost nastaja zaradi pomanjkanja delovnih mest kot posledica recesije ali deagrarizacije. Strukturna brezposelnost nastaja zaradi neskladij med ponudbo in povpraševanjem, med sposobnostmi iskalcev ali pa delovna mesta niso prilagojena ljudem. Pojavljajo se presežki enih in pomanjkanje drugih poklicev. Prikrito brezposelne so tiste osebe, ki nočejo biti bolje, bolj produktivno ali dlje časa zaposlene in osebe, ki ne iščejo nove zaposlitve, čeprav niso zaposlene. O stanju brezposelnosti v Sloveniji glej zbornik Svetlik I. (ured. et al.) (1994). Zaposlovanje. približevanje Evropi. Ljubljana, FDV.
2 – Poindustrijska družba, ni uspelo ustvariti zadostne količine plačanega dela, je nadaljevanje industrijske družbe z drugačnimi sredstvi. Še vedno ne poznamo vseh pogojev za zaposlovanje vseh in pogoje odpravljanja tiranije plačanega dela in s tem omogočanja post-zaposlitvene civilne družbe, ki bo puščala posamezniku možnost izbire vrste (plačanega ali neplačanega) in količine dela (Keane, 1990. 207).
3 – Plačanega dela še ne bo konec. Delovne navade in tradicionalni odnosi do dela bodo pogojevali iskanje dela v prihodnosti. Po nekaterih prognozah (npr. Marvin Certon, 1994) bodo Američani še nadalje produktivno delali, čeprav hočejo vedno bolj uživati, biti bolje plačani in imeti več prostega časa. Servisno (služabniško) in neplačano delo bo še naprej obstajalo, čeprav bo naraščalo delo belih ovratnikov nasproti neprijetnemu tovarniškemu delu. Ne vemo, koliko časa bo pravica do dela še obstajala in ali jo bo kdaj nadomestila pravica do permanentnega izobraževanja.
4 – Po Guggenbergerju (Guggenberger, 1985) in Robertsonu (Robertson, 1989) gre za odnos med pridobitnim (Erwerbsarbeit) in lastnim delom (Eigenarbeit). Hkrati s prestrukturiranjem pridobitnega (plačanega, mezdnega, industrijskega) dela se širi tudi področje dela, za zadovoljitev lastnih potreb, ki ga Toffler označuje kot 'prosumentstvo'.
5 – Glede na uveljavljajoči pluralizem interesov je mladina heteronomni, nekonformni post moderni subjekt, ki pomeni kontinuiteto in diskontinuiteto razvoja glede na integrativne in dezintegrativne sile v sedanji družbi. Pri nas ima mladina nalogo izvojevanja industrijske in postindustrijske (samorefleksijske) modernizacije. V tradicionalnih, naturalnih družbah ima mla dina še vedno vlogo, ki je neposredno podrejena odraslim.
6 – Za Mahnkopfa (Mahnkopf, 1985) Gorz pretirava s tezo o dekvalifikaciji dela v 20. stol. Delo ni postalo nepomembna dejavnost, ki je planirana od zgoraj navzdol in ljudi pasivizira, ker ni takšne stopnje neizučenosti, delavske nemoči in nemotiviranosti v današnjih družbah zaposlovanja.
7 – Prosti čas ni spoznaven samo po negativnem dejstvu, da to ni delovni čas, ampak tudi po pozitivnem dejstvu, da gre za posebne dejavnosti, ki omogočajo bogatenje osebnosti. Bistveno vprašanje pa je, ali so te dejavnosti lahko neodvisne od dela. Od tega, koliko vrst človekovih aktivnosti in ne-aktivnosti razlikujemo, je odvisna tudi klasifikacija časa. Izven-delovni čas je lahko aktiven ali pasiven. Svobodni čas je lahko samo prosti čas, ki vsebuje samo samonamenske dejavnosti ali pa tudi delovni čas, ki vključuje sicer koristne, instrumentalne aktivnosti, vendar po lastni odločitvi izvajalca. Tudi izraz 'svobodni čas' je pluralen glede na pluralnost svobode.
8 – Fleksibilna specializacija je nov organizacijski ukrep industrijske proizvodnje, ki bo še vedno potrebna za serijsko proizvodnjo (npr. osebnih računalnikov). Osnovnih principov industrijske, masovne proizvodnje ne postavlja pod vprašaj. Fleksibilna specializacija je odgovor podjetja na nove tehnike,procese racionalizacije in internacionalno delitev dela. Posledica terciarizacije je sprememba produkcijskega modela v smeri 'fleksibilne specializacije', ki omogoča večjo rentabilnost. Gre za japonski sistem, ki integrira načrt in izvedbo, reducira skladiščenje blaga, izboljšuje kvaliteto proizvodov in zmanjšuje napake v proizvodnji.
9 – Nerazred nedelavcev je po Gorzu alergičen na plačano delo in bi moral nastopiti kot koordinirano družbeno gibanje za obrambo prostega časa. Izkušnje ekonomske krize v 30. letih v Ameriki in Z. Evropi kažejo nasprotno. brezposelnost ponižuje in depolitizira.
10 – Gorz ne vidi, da je osvoboditev dela internacionalni problem. Skrajševanje delovnega časa ima kontraverzne učinke. Nemški inštitut za ekonomske raziskave je ugotovil, da bi do bili s skrajševanjem delovnega tedna na 5 ur dobili en milijon novih delovnih mest. V Franciji pa trdijo, da s skrajševanjem delovnega časa niso mogli zajeziti brezposelnosti (Keane, 1990. 200).
Razvijanje solidarnosti bo težko privzgojiti,ker sindikati in politične stranke še vedno vodijo politiko zaposlovanja. Gorz pozablja, da je prav nerazred nedelavcev vnet zagovornik za-poslovanja. Sam preozko pojmuje obstoječe delo le kot zaposlovanje, čeprav že obstajajo oblike samozaposlovanja, in šteje k delavskemu razredu podobno kot drugi (npr. Braverman) le manualne delavce, ne pa tudi intelektualnih.
11 – Za T. Akvinskega (1990) ima vita contemplativa, ki izhaja iz ljubezni do boga, jasno prednost pred vita activa, ki služi samo za zadovoljitev materialnih potreb. Vita activa je legitimna le v odnosu na telesno delo. Kontemplativno življenje menihov je zaslužnejše. Samostani z 'ora et labora' pozitivno vrednotijo delo in spodbujajo ethos dela - kultiviranje neobdelane zemlje in divjine.
Šele reformacija je obračunala s takšnim nazorom. Pred bogom so vsa dela enaka (ni moralno višjih del). Tostranski uspeh je za kalviniste in puritance znak prepoznavanja božje milosti. Protestantska etika je religiozna etika profita. Ljudem omogoča, da si pridobijo več samozaupanja.
12 – Delo je repulzivno kot zunanje prisilno delo. Tisti, ki se odtujenemu delu zoperstavljajo s konceptom nenapornega, lagodnega dela, nehote pristajajo na industrializacijo dela, ki ima takšen trend. Gre za zoperstavljanje škodljivim posledicam prenapornega dela, kakršne so obstajale že pred prvo industrijsko revolucijo, po njej in še danes obstajajo v drugi obliki. Napornost je obstajala kot problem zaradi svoje enostranskosti- zgolj fizične ali psihične napornosti (intenzivnosti), trajanja, monotonije gibov oz. postopkov.
V novem veku si je človek skušal delo olajšati. To težnjo so izrazili tudi misleci kot so: Francis Bacon, Saint Simon, Fourier, Hesse, Marx itd. Razlika med njimi je v vprašanju,ali jim gre samo za izboljšanje objektivnih pogojev dela, ali pa tudi za prisvojitev subjektivnega zadovoljstva. Saint Simon in saintsimonisti so se zavzemali skoraj izključno za izboljšanje proizvajalnih sredstev in v stopnjevanju tehničnih sredstev za obvladovanje narave. Njihova iluzija je v tem,da bodo tako dosegli nenaporno delo in udobno življenje. Fourier pa je izhajal iz koncepta 'privlačnega dela' in iz dela, ki postane igra. Za Marxa ni sporna napornost, ampak nesvobodnost dela.
13 – Po Jahodi (Jahoda, 1983) industrijsko, pridobitno delo kot centralna kategorija vpliva na vsa druga področja življenja ne glede na to, kakšen odnos imamo do njega. Za delo je značilno.
-
doživljanje časa,
-
razširjanje socialnega horizonta,
-
doživljanje kooperacije,
-
socialna identiteta,
-
socialna realiteta. Brezdelni so za vsa ta doživetja prikrajšani, medtem ko jih zaposleni
lahko optimalizirajo.
14 – Jonas (1990) je povezal princip upanja na preživetje s principom odgovornosti za življenje potomcev. Gre za odgovornost do uporabe moči destruktivnosti, ker človeštvo nima pravice do samomora.
15 – V novem veku je pojmovanje namena postalo problematično, ker ga opredeljujejo volja, interesi in sredstva. Gre za odnos med zamislijo (nem. Ideele Projektion) in izvršitvijo. Šele v novoveški rabi cilj kot 'telos' ne izključuje pomenov angleškega izraza 'achievement' izvršitev, dovršitev, dosežek, uspeh. Več o razliki med Aristotelovim in novoveškim pojmom namena (Zweck) glej. Krings, H. et al. (1974). Handbuch philosophischer Grundbegriffe. 6. Bd. Muenchen, Koesel Verlag. Str. 1817-1827.
16 – Diskusije jugoslovanskih avtorjev 'pro et contra' tez v delu Bravermana H. 'Rad i monopolistički kapital' najdemo v reviji Naše teme 1984/1-2. Ta knjiga je v svetu sprožila v svetu veliko polemik. Danes vemo, da proces dekvalifikacije dela spremlja tudi proces rekvalifikacije.
17 – Pri tem je pomembno poudariti, da postaja ekološka komponenta dela pogoj zgodovinske. Če človek ne bo mogel preživeti, bo konec tudi zgodovine.
Industrijska revolucija ni dala konkretnega odgovora v odnosu na človekovo naravo. Imamo tehniko za 'natura naturata', ne pa za 'natura naturans', ki bi bila priznana kot subjekt za sodelovanje v boju zoper izkoriščevalsko družbo.
18 – Taylorizem koristi kapitalistu kot sredstvo zviševanja produktivnosti enostavnega dela. Obstaja v kvantitativnem merjenju dela in nagrajevanje po učinkih. Zato se interesi uprave izenačujejo s civilizacijskimi interesi.
Despot (1984) najde protislovja v Bravermanovi kritiki taylorizma. Braverman ni navedel vseh vzrokov dekvalifikacije, ki je predmet nadaljne marksistične analize. Socializem bi moral transformirati tehnologijo v ustrezen način proizvodnje. Tega očitno ni znal.
IV. RAZLIČNA RAZUMEVANJA OMEJITEV PRI OSV0BAJANJU DELA
1. Iz angleščine so ME prevajali - Tako se izraza 'the liberation of labour' in 'the emancipation of labour' prevaja z 'Die Befreiung der Arbeit' in 'Die Emanzipation der Arbeit'. Marx se je v Internacionali boril proti temu, da se preide ali skrajša sintagmo 'osvoboditev dela'. Tudi v Državljanski vojni v Franciji je osvoboditev dela najvažnejša revolucionarna naloga. Gre za antiavtoritarno usmerjeno delo in izobraževanje.
Futurologi radi napovedujejo osvoboditev dela, vendar o tem ne morejo nič natančnega povedati. Gre za vprašanje, ali se bodo v prihodnosti res osvobodile vse dejavnosti, ali pa se manualno delo kot 'poiesis' ne bo osvobodilo. Nujno delo bo verjetno samo skrajšano na najmanjšo možno mero, da bi imeli več časa za samo-namensko kontemplacijo.
2 – Dejanskost je energeia – actualitas - exsistere. Delo kot 'ergon' postane opus, operari, factum facere in actus agere (Heidegger, 1961, II. str. 412). Če je delo subjekt, je subjekt v prvi industrijski revoluciji tudi delavski razred, v drugi strokovnjak in v tretji, ki se začenja, informator. Subiectum nastane kot prevod starogrškega izraza hypokeimenon. V temelju kartezijanske filozofije dobi jaz (ego) pomena subjektivitete in jazstva (Ichheit), ko gre za predstavljanje kot samo-prisvajanje oz. samosprejemanje (Sich-Zustellens). Danes govorimo o koncu subjekta, zgodovine itd., toda katerega subjekta in čigave zgodovine.
V tej metafizični ontoteologiji je bog postal človek (teologija implicira antropologijo) in človek bog. Iz te predpostavke ni težko izpeljati sklepa, da je samonamensko delo absolutni Delavec in causa sui. Korenine ontologizacije in divinizacije dela ter vzgoje kot vsemogoč nega sredstva (de)humanizacije so spodrezane šele tedaj, ko svet postane spet skrivnost in svetinja ter s tem drugačnost stvari po sebi.
3 – Zgodovinski pregled pojmovanj svobode glej v Ritter Joachim (1972). Historisches Woerterbuch der Philosophie. Bd. 2. D-F. Stuttgart, Schwabe & Verlag Basel, str. 1064 -1097. Odnos med Heglovim in Marxovim pojmovanjem svobode izčrpno primerja Stres Anton (1988) v knjigi. Heglovo in Marxovo pojmovanje svobode. Ljubljana. DE.
4 – Kot človek ne more samo delati ali pa biti brez dela, tako tudi ne more biti samo svoboden. Zato tako kot delo tudi svoboda ni absolutna vrednota. O težavah pri pojmovanju absolutne svobode glej knjigo Štrajn, D. (1986). Subjekt svobode. Ljubljana, DE.
5 – Marxova (Marx, 1979, II; 75) ideja je, da bi postal v prihodnosti svobodni čas namesto delovnega časa mera bogastva. Ta ideja še vedno ni izkoriščena, ker zanjo ni realnih pogojev. Še vedno je bogastvo utemeljeno v revščini. Marx se tudi zavzema za odpravo nasprotja med delovnim in prostim časom. Ko prosti čas ni več pritiklina delovnega časa ali priprava nanj, postane svobodni čas. Tedaj ne gre več za žrtvovanje samosmotra zunanjemu smotru (Marx, 1979), ker je prosti čas čas za razvoj človeka. Cilj razvoja proizvajalnih sil je užitek. To pa pomeni, da se ne odreka konzuma kot takega kot meni Arendtova (Arendt, 1969). Cilj je poln razvoj posameznika Marx, 1979, II, 79). V postmoderni se pojavlja novi posameznik z novo odvisnostjo od družbe.
Delo je samopreseganje. Po Hribarju (Hribar, 1984; 87) postane zares svobodno šele tedaj, ko tudi zunanji smotri z videzom naravne nujnosti postanejo momenti samosmotrnega delovanja in kraljestvo nujnosti postane moment kraljestva svobode. Delovni čas je moment svobodnega časa, to pa ne pomeni odprave vseh ovir in vsakega naprezanja. Svobodno delo pomeni najintenzivnejši napor po zgledu umetniškega dela. To pa je le eden izmed poskusov razumevanja delnega dela iz drugačne celote življenja.
6 – Humanost dela se povezuje z razodtujitvijo. Neodtujeno delo je možno le v svobodni družbi, ki je človekova dejanskost, posrednik med eksistenco in esenco. Dejanska skupnost je predikat človekove generičnosti, generičnost pa ni predikat iluzorične skupnosti. Kukoć v knjigi (1988). Usud otudženja. (Zagreb, Hrvatsko filozofsko društvo) zanika možnost popolne osvoboditve in s tem razodtujitve. Ovire pri nastajanju človeka (nem. Selbstwerden) so v odtujitvi, za katero poznamo več interpretacij (poleg klasi kov marksizma še Durkheim, Weber, Bell, Seeman, Blauner, Adorno, Israel, Fromm, Merton, Marcuse, Keniston. Odtujitev se kaže kot deprivacija (gr. steresis, lat. privatio) človekovih lastnih sil.
7 – Svoboda, enakost, pravičnost so že meščanski ideali, vendar za njihovo realizacijo ne zadošča samo zavest, ampak so potrebni predvsem realni pogoji. Marx je postavil zahtevo po človeškem oblikovanju razmer. Brez tega se vrednote sprevržejo v svoje nasprotje.
Represivnost civilizacijsko-kulturnih razmer obstaja tudi danes. Zaradi dominacije represiv-ne celote je svobodna izbira lahko močan instrument dominacije. Družba veže posameznika nase z mehanizmom proizvedenih potreb. Če je vsa svoboda odvisna od podrejanja zunanje nujnosti, je realizacija tega odvisna od tehnike tega podrejanja. Po Marcuseju (Marcuse, 1989.35) je največja produktivnost dela lahko uporabna za perpetuiranje dela in najbolj učinkovita industrializacija lahko služi restrikciji in manipulaciji potreb.
8 – Znano je Marcusejevo stališče, da sta znanost in tehnika postali ideologija. V realizaciji weberjanske 'racionalnosti' se skriva oblika politične oblasti. Marcuse (1977) meni, da je tehnika zgodovinski projekt spreminjanja ljudi v stvari. Kljub temu, da se Habermas (1986) z Marcusejem v tej točki ne strinja, sprejema njegovo tezo o spremembi odnosa do narave od gospostva do partnerstva. Pristajanje na gospostvo torej ni cilj, ampak je samo začasno sredstvo za dosego partnerstva.
9 – Izraz 'delo' je etimološko povezan z revščino, suženjstvom in hlapčevanjem. Izvira iz indoevropskega *orbho-, germansko *arb-ostati sam, izgubiti starše. Tudi glagol *arbejo, biti osirotel otrok (za trdo delo. *Arbejidiz pomeni trud. Iz indoevropskega korena izhajajo tudi staroslovansko 'rabota' južnoslovansko rabu, zahodnoslovansko rabu-hlapec, češko rob suženj, litovsko 'apropiu ropti' – preskrbeti delo, staroindijsko 'arbah' majhen otrok (Kluge, 1967; 29). Že v viteškem obdobju je delo 'Leistung' (lat. actio). Mistika ocenjuje delo kot poklic v krščanskem smislu. Tudi Luthru pomeni delo napor. Ker je revščina povezana z opravljanjem najnižjih del, je še danes problem socialne politike, kako regulirati socialno dezintegracijo kot izvor revščino in zagotoviti ljudem dostojno življenje.
10 – Delo je preseganje tu-biti prek vsake možne situacije same sebe in sveta. Človekova tu-bit je več kot njena posebna tu-bit-zato je v odnosu do nje v diskrepanci. Ne more se umiriti v sebi in svetu. To Marcusejevo razmišljanje je podobno Plessnerjevemu pojmu ekscentričnosti.
11 – Marx ne vidi, da se tudi delo kot življenjska potreba spreminja v sredstvo življenja. Tako ostane dvojnost v pojmovanju potreb (avtentične in neavtentične), ki se izraža tudi v pojmo vanju motivov/interesov in ciljev/smotrov. Potrebe 'življenjska nuja', ki trajno izziva samo sebe.
12 – Absolutna neodvisnost dela bi pomenila, da je človek sposoben ustvariti svet in sebe iz nič, kar bi pomenilo divinizacijo dela. Delo je napor ali breme ravno zato, ker človek z njim premaguje določene ovire. Zato brezdelna ustvarjalnost in praksa nista možni. Šele napor, ki ga človek ne razume kot žrtev, je demistificiran in dezideologiziran. Potrebno je poudariti, da na por ni isto kot storilnost.
13 – Kooperacijo razlagamo iz delitve dela. Klasiki marksizma je niso domislili. Z današnjega vidika nadaljnje delitve dela se zdi, da jim je šlo bolj za kritiko negativnih strani kapitalistične delitve dela kot za njeno popolno odpravo. Kot je znano, je kapitalizem odpravil staro in uveljavil novo delitev dela. Danes govorimo že o timski delitvi dela.
Delavec ni več omejen na eno samo funkcijo. Prav tako ni podoben srednjeveškemu obrtniku. Nekateri menijo, da naj bi človek ponovno postal obrtnik (npr. Tofflerjev prosument), Rus in Arzenšek (1984) pa predvidevata reprofesionalizacijo industrijskega dela.
Poznamo različne interprete delitve dela kot so Platon, Smith, Marx, Durkheim, Spencer, Weber, Friedmann, Gorz, Braverman, Smelser, Faunce itd. Za delitev dela so po Smithu (Smith) trije razlogi. kvalifikacija, racionalizacija in inovacija. Smith piše na koncu 'Bogastva narodov', da so zaradi delitve dela ljudje postali neumni in nevedni. To je zakonitost vsake družbe, ki se razvija, razen če država z vzgojo...Zanimivo je, da Marx v Kapitalu sprejema stališče, da različne sposobnosti niso toliko vzrok kot so posledica delitve dela. Po Smithu bi morala specializacija in hierarhija odgovarjati 'naravnim talentom'. Danes vemo, da jim ne more, zato se uveljavljajo drugi, nehierarhični načini organiziranja.
14 – Odgovor na vprašanje, kaj sem, dobim v ustanovi, odgovor na vprašanje, kdo sem, pa najdem pri sebi. Heidegger (1961) meni, da je vprašanje, kdo je človek, pomembnejše kot tradicionalno vprašanje, kaj je človek. Človek v soprisotnosti z drugimi utemeljuje svoje bistvo in ne obratno. Človek, ki je problem in uganka samemu sebi, ne odpravlja antropologije, ampak jo dela večznačno. Zato Heidegger z ontologijo tu-biti tudi ne odpravlja pojma subjekta, ampak ga le problematizira.
15 – David Super se je 30 let ukvarjal s teorijo poklicnega izbora, ne da bi jo bistveno spremenil od l. 1952. Poudarja pomen življenjskega modela, po katerem se da iz preteklega življenjskega obnašanja posameznika sklepati na prihodnost. Super in Ginzberg sta omogočila, da prevladujejo za današnje razmere aktualne razvoj ne teorije, ki poudarjajo, da je izbor poklica večkraten. Vseobsežne teorije vsebujejo pozitivne strani različnih teorij. Gre za to, da pri izboru poklica posameznika sodelujejo potrebe posameznika in družbe.
16 – Izraz socialna varnost (angl. 'social security', fr. 'la securite sociale', nem. 'soziale Sicherung') uporabljajo vse mednarodne organizacije v svojih dokumentih. ILO (1984) predlaga, da naj bi vse države uveljavile nacionalne minimume za osebne dohodke in oblikovale standarde za zdravstvo, izobraževanje, delovne razmere, zaposlovanja. Tako revni ne bi zdrknili pod raven kvalitete življenja. Socialne politike se najpogosteje opredeljujejo za vrednote svobode, enakosti, varnosti, blaginje. Danes se ne uveljavlja več zavarovalni, ampak utilitarni model socialne politike s ciljema socialne blaginje in kvalitete življenja (Rus, 1990. 223). Glav ni dejavnik produktivnosti v postindustrijski družbi – človeški dejavnik izzove zaščito integritete osebnosti na fizičnobiološki, socialno-ekonomski in psihološki ravni.
V. POJMOVANJE VZGOJE OSEBNOSTI V ODNOSU DO DELA
1 – Problem (ne)enakosti se kaže tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Prvič se zahteva po enakosti izobraževalnih možnosti postavi v pedagoških projektih francoske meščanske revolucije v l. 1791-1795 (Condorcet, Lepeletier, Lavoisier itd.). Tudi postindustrijska družba izhaja iz tega načela. Samo načelo pa še ne zagotavlja enakosti rezultatov. V znanem delu 'Die Illusion der Chancengleichheit' sta Bourdieu in Passeron pokazala na razredno in slojno neenakost. Podobno tudi Makarovičevo (Makarovič, 1984) delo 'Družbena neenakost, šolanje in talenti' (Maribor, Obzorja) opozarja na veliko odvisnost realizacije inteligence od socialnega porekla.
2 – Več o tej temi glej. Novak, B. (1992). Etimologija, razvoj in pomen pojma vzgoje. V. Anthropos, 24(1-2), str. 182-188.
Jakelić (1983) navaja, da ima človek več različnih sposobnosti (cca 120) kot jih poznamo in jih lahko merimo - približno polovico. Morda se človekova prvotna nespecializiranost na ta način specifizira. Človek ima očitno več sposobnosti kot jih lahko kontrolira in optimalno izkorišča. Definicij sposobnosti – kompetenc je več. Sposobnosti so nekakšna notranja tehnologija pri upravljanju z zunanjo, opredmeteno tehnologijo.
3 – Prihodnost dela sloni na triadi nevron – elektron – čip – socialni odnos. Od medsebojne odvisnosti teh treh postavk bo odvisen uravnotežen ali neuravnotežen, visoko ali nizko-skupni t. j. sinergični napredek. Prav tako izpostavlja sinergijo nova timska delitev dela in globalizacija.
Štambuk (1988; 7) uvaja izraza 'transproduktivne tehnologije' in 'transproduktivna družba'. Z njima hoče poudariti diskontinuiteto z dosedanjim razvojem. Gre za nove osnove produktivnosti na osnovi znanja, informacij, inovacij, simbolov, oz. informacijske tehnologije sploh. To pomeni, da niso več fizična delovna sila, surovine, zemlja, viri energije in kapital izključni izvori družbene reprodukcije, ampak predvsem informacije s komunikacijo, kot tudi različne vrste klapitala in pismenosti. Človek lahko obvladuje novo tehnologijo z razvijanjem različnih vrst pismenosti od računalniške, funkcionalne do ekološke.
4 – Vzgojni mehanizem ne more funkcionirati brez predpostavke o človekovi primarni in sekundarni naravi in o gibanju od prve k drugi. Kot je znano, je prvotna narava čutna, drugotna pa je razumska. Problem te dvojnosti je enotnost in skladnost primarne narave s sekundarno. Z novo paradigmo se ta relacija obrne, ker se človek ne more svoji 'prvotni' naravi zoperstavljati, ne da bi delal škodo sebi in socialnemu ter naravnemu okolju. Čeprav je koncept obstoja človekove narave enostranski v smislu nativizma, je pa smiseln kot odprta zgodovinska možnost. Po Buberju rešuje spor med socialno in individualno pedagogiko kultura dialoga.
5 – Zato Pediček (1985; 247) razlikuje različne ravni vzgoje kot
a) paideje v najširšem družbenem in človeškem smislu,
b) pedagoške področne kategorije (telesna, intelektualna itd),
c) socializacijske področne kategorije (družinska, šolska,domska)
č) etične kategorije, v najožjem pomenu kot moralno vzgojo.
6 – Antropokratsko gledanje je antropocentrično, ker izhaja iz stališča, da bi se morala družba ravnati po človekovi meri in ne obratno, kar bi bilo sociocentrično. Pediček (1971) je to vprašanje nčel v referatu Družbena funkcija vzgoje.
7. Sintetično lahko opredelimo industrializem na naslednjih temeljih: strojna tehnologija, intenzivna uporaba znanosti in energije, intenzivna delitev dela in intenzivno investiranje kapitala. Socializem je več vlagal v materialne, namesto v človeške vire, zato je bil manj učinkovit v upravljanju z njimi. Industrializacija, ki ni vezana na idejo enakosti (socializem), ampak vodi tudi k marginalizaciji slojev (npr. v Latinski Ameriki). Industrializacija se je uveljavljala pluralno glede na pogoje v posamezni državi. Oblikovanje ideje in prakse delovne šole je pogojena z industrializacijo (Kaiser (1971.15-61) in s politehniko (Flitner, 1992; 77-99).
8 – Gruhl (1985) meni, da človek lahko spet vzpostavi red iz kaosa tako, da vsaj delno odstopi od ropanja planeta. Podobno kot drugi opozarja na škodljivost totalitarne ideologije neomejene rasti in na iracionalnost naše civilizacije (pritisk ekspanzije znanja). Umetni krog proizvodnje dobrin uničuje sam sebe. Za uničenje ni potrebna atomska bomba, dovolj je že demografska ekspanzija z neomejeno potrošnjo. Omejena rast sloni na eko-tržnem in socialnem modelu.
Pot do vzgoje zase in za druge je pot konkretnega humanizma, ki ga vidi Marx (1969b; 339) v tem, da. »človeškost čutov nastane šele s pomočjo bivanja svojega predmeta, s pomočjo počlovečene narave«. Problem je v tem, da v nobeni oblasti (grško. kratein - vladati) ni nič čisto človeškega.
VI. IDEJA IN PRAKSA INTEGRACIJE DELA IN VZGOJE
1 – Glej Šuvar Stipe (1977; 4). Grubor (1985; 8) piše, da sta bili v Atenah fizična in intelektualna vzgoja usklajeni v gimnaziji s sedmimi predmeti, ker je bil cilj skladna osebnost. Otrok (gr. pais, lat. proles) je deležen vzgoje (paideia).
2 – To je posledica razlikovanja dveh latinskih izrazov 'labor' v pomenu fizičnega dela v delovnem času – 'negotium' in 'otium' v pomenu 'prostega časa za duhovne aktivnosti'.
3 – Potkonjak (1977) meni, da skušajo kulturna, osebnostna in marksistična integrativna pedagogika združiti dejavnike vzgoje. O neenotnih stališčih pri vrednotenju pomena okolja pišeta tudi Potkonjak in Šimleša (1989, 2; 384). Okolje je tako socialno kot fizično. Odnos človeka do fizičnega okolja proučujeta tudi ekološka psihologija in pedagogika. Ne moremo izmeriti, koliko je posameznik odvisen od dednosti in okolja.
4 – Namesto o odtujenosti vzgoje pišejo socialistični pedagogi raje o atrofiji vzgoje, ki je je bila evidentirana že v 60. letih, že pred reformo usmerjenega izobraževanja. Tudi ta reforma ni mogla odpraviti atrofije vzgoje, ker je povezovala srednjo šolo z industrijskim delom, ki pa odtujeno, parcializirano in neustvarjalno, kakršno je (bilo), ne more okrepiti vzgoje v šoli. O tem piše Ivanović, S. (1983). Nedostaci pedagoškog koncepta reforme. Nastava i vaspitanje. 23(1-2), str. 25-32. Večina jugoslovanskih pedagogov je menila, da je pojav atrofije znak krize vzgoje in izobraževanja, ki ima širše razsežnosti.
Kompenzacijska vloga v opredeljevanju ciljev vzgajanja in izobraževanja izvira iz dejstva, da se posamezno delo v dosedanji realni zgodovini ne pojavlja z vsemi značilnostmi celovitega človeškega dela. Gre za idealni model v omejeni realni praksi. Po Baethgeju (Baethge, 1970) neohumanistična vzgoja ni usmerjena niti ekonomsko niti politično. Splošno oblikovanje človeka pomeni nenamensko; svet izobraževanja je onkraj sveta dela. Delavci so bili prepuščeni sami svojim problemom. Poklicno izobraževanje pa se mora prilagajati tehnološko-ekonomskim spremembam.
6 – Izraz reforma (lat. reformare, reformatio) načrtna obnova, izhaja prvotno iz religioznega življenja (reformacija) in političnega življenja. V pedagoški praksi je več reformnih impulzov. reformska pedagogika, psihoanaliza, cenzure avtoritarnosti, žensko gibanje in ekološko gibanje in demokratične izkušnje edukacije. Ni še rešen problem odnosa med reformo, inovacijami in revolucijo sistema edukacije zaradi posredovanja med sistemom in življenjem.
7 – V polpreteklem obdobju se je pri nas uveljavil družbeno-politični jezik s številnimi sintagmami 'socialistični in samoupravni', katerih namen je bil pretirano poudarjanje posebnosti že dosežene zgodovinske stopnje razvoja naše družbe. Pri oceni socialistične (vključno s samoupravno) pedagogike bi kazalo upoštevati princip zgodovinske distance, ki pa je danes še nimamo. Prav tako se zdi sintagma 'socialistična pedagogika' enoznačna, vendar ni, ker gre v sistemskem smislu za razliko med pedagoško teorijo, normativno pedagogiko in vzgojnoizobraževalno prakso, v zgodovinskem pa za različne faze razvoja. Socialistično pedagogiko lahko presojamo po partijnem načelu, ki kaže na to, da so bili tudi presojevalci udeleženi pri njeni kreaciji (vsaj v enem njenem delu).
Dostları ilə paylaş: |