Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

Literatura
- Benz Arnold (2012). Prihodnost vesolja. Naključje, kaos, Bog. Ljubljana, Družina.

-Bilban, T. (2012). Na poti k času. Koper, Anales.

- Bartlett Sarah (2016). Skrivnosti vesolja v 100 simbolih. Ljubljana, MK.

- Bobić Mojsilović, M. (2014). Abeceda mojega življenja. Ljubljana, Sanje.

- Braden, G. (2011). Globoka resnica. Ljubljana, Cangura.com.

- Braden, G. (2010). Božanska matrika : most, ki povezuje čas, prostor, čudeže in prepričanja. The divine matrix. Ljubljana, Cangura.com.

- Capus (2015). Švindler, špijonka in človek z bombo. Ljubljana.

- Chikako, L. (2014). Sanjski dnevnik : [ustvari dnevnik svoje sanjske prihodnosti] Dream diary. Maribor : Florens.

- Chritchley, Simon (2014). The Dangers of Certainty: A lesson from Auschwitz. The New York Times.

• 
  Gaiman, Neil, Pratchett, Terry (2007). Good omens : the nice and accurate prophecies of Agnes Nutter, witch. New York [etc.], Harper.
  
• 
  Lipton, B., Bhaerman (2012). Spontana evolucija. Ljubljana.
  

-Musil, Vojko, Šoštarič, Rudi, Majerič, Avgust (1977). Spoznavajmo skrivnosti šahovske igre. Maribor, samozložba.

• 
  Pfäffinger, R. (2014). Pariški bohémi (1889–1895). Ljubljana, Narodna galerija.
  
• 
  Pihler, B. (2001). Problemi hermenevtike. Ljubljana, FF.
  
• 
  Salecl, R. (2007). O tesnobi. Ljubljana, Sophia.
  
• 
  Vidmar, Milan (2010). Zlata doba šaha. Ljubljana
  

2. 
   Zakaj čas je osnovni problem našega časa?
   

Moto:

V vsakem življenju nastopi čas, podoben točki obrata. Ob tem času mora človek sprejeti samega sebe. Nič več ne gre za to, kaj bo postal. Gre za to, kaj je in kaj bo za vedno ostal.”

John Fowles

1. 
   Kako čas časimo in tratimo?
   

Uršič (2015) razlikuje štiri vrste časov, poleg običajnih treh še večnost. Začnimo s kozmičnim časom. Hawkingovo Kratko zgodovino časa je po poglavjih mogoče razvrstiti v tri skupine, ki ustrezajo njegovim trem raziskovalnim obdobjem. Prva tri poglavja obravnavajo razvoj pogle dov na vesolje, ki ga opisuje s splošno teorijo relativnosti z ukrivljenim četvernim prostorom. Širjenje vesolja se je v okviru standardnega modela začelo z velikim pokom. V prvem razis kovalnem obdobju pred letom 1970 je Hawking pod vplivom R. Penrosea dokazoval, da je singularnost na začetku neizbežna. Uršič (2015) razlikuje sence idej, teles in sveta. K prvim sodi opredelitev meta-fizičnega bistva senc; Platonova prispodoba o votlini, k drugim 2d in 3d sence; temne in svetle sence; sence budnosti in sna … k tretjim sonce in sence v starem Egiptu.
Metafizično in obenem fizično (kot »poseben primer«) bistvo sence je podvojitev ali »replika« neke forme na drugi ontološki (oz. bivanjski) ravni, in sicer takšna replika, ki je »oslabitev moči«, ali bolje, oslabitev resničnosti »prvotne« forme. Krajše rečeno, senca je manj resnična replika neke forme. 1 Kaj je manj resnično in kaj »biva močneje«, pa je seveda odvisno od tega, kaj razumemo za ontološko prvotno: če so ideje resničnejše (če »bivajo močneje«) od čutnih oz. materialnih stvari, potem so stvari »sence idej«, tako kot v platonizmu – če pa so čutne stvari (tj. telesa, neživa in živa) resničnejše od idej. Lahko rečemo, da so ideje »sence stvari«, tako kot pojmuje ideje novoveški empirizem. Seveda pa imajo čutne stvari, tudi če so ideje resničnejše in so stvari le njihovi »posnetki«, svoje vidne, fizične ali optične sence, zato pravim, da so fizične sence »poseben primer« metafizičnih senc.

Po letu 1970 je Hawking zagovarjal črne luknje, v katerih končajo razvoj zvezde z dovolj veli ko maso. Zvezda se nezadržno seseda in ostane le singularna točka. S svojo gravitacijo privla či materijo iz okolja, ki pada proti njej. Hawking pa je vključil v razpravo kvantno mehaniko in termodinamiko in se oprijel misli, da ustreza površina obzorja, ki se ne more več zmanjšati, entropiji. Spočetka je ugovarjal J. Beckensteinu, da je mogoče zato črni luknji prirediti tempe raturo. Potem pa je spoznal, da se lahko blizu obzorja na račun energije gravitacijskega polja rodi par delec-antidelec. Enega od obeh pogoltne črna luknja, drugi pa odleti. Črna luknja se va kot vsako segreto telo, in to tem izdatneje, čim manjšo maso ima. Po dovolj dolgem času se spremeni v sevanje. Ta čas je tem krajši, čim manjša je njena masa. Črne luknje z zelo veli o maso le malo sevajo, mini črne luknje pa bi kmalu po nastanku eksplodirale, če bi obstajale.

Vesolje spominja na črno luknjo, le da ima večjo maso in se v njem snov giblje navzven, ne navznoter. Po Heisenbergovi neenačbi (načelo nedoločljivosti) v kvantni mehaniki ne more mo natančno določiti lege in hitrosti delca. S tem ni mogoče uskladiti singularnosti ob veli kem poku. Vesolje neposredno po velikem poku bi morali opisati v okviru kvantne teorije gravitacije, ki pa je še nimamo. Hawking je na poti do delnih rezultatov izhajal iz domneve, da je Vesolje končno, a neomejeno, in da nima ne začetka ne konca. Uvedel je tri smeri časa – 1. vesoljsko, 2. termodinamično in 3. Psihološko. Postuliral je, da se v vesolju vse tri ujema jo. Najprej je dokazoval, da se je vesolje začelo s singularnostjo, navsezadnje pa ugotavlja, da na začetku ni bilo singularnosti. Hawking dokaj prepričano zastopa stališče, da obstaja teorija vsega, ki zajame vse vrste interakcij, tudi gravitacije, in sodi, da bomo to teorijo kmalu odkrili.

Kljub temu, da se Hawking deklarira za ateista, dela za božjo slavo. Z razširjenjem meja svoje intuitivne oz. spekulativne domišljije je razširil tudi meje znanega vesolja. Bog ostaja nepred stavljiva in nepresežna skrivnost, ki omogoča vso dejanskost. Človeku ne ostane drugega kot da neskončno lepoto upodablja v končni formi. Od nas je odvisno, ali gledamo na čas od začetka ali od konca. Po drugi strani pa gre za vzvratni pogled iz prihodnje večnosti. Oboje je fascinantno. Veliki pok je za Hawkinga velik skok naprej. V čem je naš veliki pok in skok. Če oboje združimo, je to prima in ultima postavka communio trinitarizacije.

Film Teorija vsega (2014) verno sledi Hawkinsovi biografiji, tako da prepleta njegovo ljube zen do astrofizike s psihofiziko ljubezni. Film je vreden ogleda zaradi mnogoterih sporočil: 1. slava moškega (fr. le chemin de la gloire) privlači ženske kot magnet, 2. Marsikateri invalid s človeško in tehnično pomočjo lahko izkoristi svoje potenciale, 3. zdravniške prognoze so nezanesljive, 4. v vsakem obupu je še nekaj upanja, 5. življenje je lepo, če ga živiš. 6. četudi kratka zgodovina časa se vpiše v večnost. 7. Bog ne kocka (Einstein), vendar pa kljub vsemu preseneča. 8. Ciljati je treba najvišje, čeprav bo puščica padla nižje. Že Cezar je dejal alea acta est. Hawkinsovi poškodovani gibalni nevroni, kar je očiten padec pod križem ni bil odločilen, ker ni uničil delovanja njegovih možganov. Bistvo vsega je, da smo povratniki v večnost in singularni nepovratniki v času.
V bližnjih in daljnih mejah človeškega poslanstva obstaja antropološka podlaga postmodernih tehnik NLP. Nemški filozof Jaspers je opredelil eksistencialno komunikacijo v mejnih situacijah (Grezsituationen). Španski filozof Trias pa je pojmovanje meje (gr. peras, lat. limes, nem. Grenze, angl. limit) prvi sistematično razčlenil. Za oba je me ja bistvena notranja določitev tega, kar obstaja. Triasu (2004) gre za simbolno posredovanje razuma in razumsko posredovanje simbola, torej tega, kar vržemo skupaj v postmoderni eklektiki. Trias določa mejo s tremi okviri kot so 1. okvir pojavnosti, 2. hermetični okvir, ki je nedosegljiv razumu in 3. mejni okvir, ki prejšnja dva povezuje v odnos. Premična meja je obenem horizont razumevanja. Po drugi strani pa je tudi okvir meja.
Kdor noče capljati za samim seboj in ostajati za svojimi (preteklimi) samoomejujočimi prepričanji, mu nove meje predstavljajo nove okvire. Tega bi se morali zavedati pri preok virjanju. V boju z lastnimi mejami je tudi za Hegla razvojni nemir duha. Kakor se filozof ne ustavi pred zadnjimi metafizičnimi in logičnimi nivoji duha tako se tudi NLP trener ne ustavi pred metanivoji komunikacije. Šele nevtralnemu opazovalcu, ki je obenem opazovani, sta svet in čas pregledna do horizonta horizontov.
Dejstvo je, da so ljudje v različnih časih čas različno doživljali. Danes človek hlasta za materialnimi dobrinami, zdravjem, znanjem in celo za čustvi kot strastmi. Danes razvijamo tudi antropologijo časa glede na dejavnosti, ki si jih človek umerja po lastni meri in se ravna po meri drugih. Po eni strani imamo vsi isti, objektivni čas, ki nam je kronološko pravično 'dodeljen' oz. odmerjen. Po drugi strani pa si sami razporejamo pričakujoči, pripravljalni, izpolnitveni in anticipatorni čas, kar pomeni prihodnost.
Oglejmo si, kako percepcija časa vpliva na njegova pojmovanja. Gell (2001) povzema po Gurvitchu naslednjih osem vrst časa:

1. dolgoročni (obstojni, zadrževani) čas počasnega trajanja

2. varljivi, upočasnjeni čas z nerednimi in nepričakovani raztegi

3. blodeči čas, ki je izmenično počasen in pospešen kot brez ritma

4. ciklični – negibni, statični čas

5. zaostali čas

6. naprej pobegli čas

7. izmenični čas med zaostalostjo in (mimo)bežnostjo in pobeglostjo (združitev točk 5. in 6.)

8. eksplozivni ali pospešeni čas.
Seveda nismo v tem smislu nadčasovni, da bi si pridobili pregled nad časi. Prehitevalno retar dirani čas je razumljiv v okviru nazadujočega napredovanja, ki ga je Hegel predvidel za giba nje absolutnega duha. Pričakovanjski čas obstaja med enim in drugim dogodkom in je izpol njen z imaginarnim mišljenjem, v katerem so prisotne intuicija, predstave želja, analogije iz kustva. V cikličnem času je možno enkrat ujeti najsvetejši čas, čas prehoda in stvaritve, čas obnove in očiščenja, čas absolutne totalitete, ki ga omogoča srečanje s popolnim bitjem. Tudi ciklično razumevanje časa in ustroja sveta je pri starih Grkih črpalo iz spoznanja ponavljanja. Pa vendar so obstajali rituali, ki so se ponavljali glede na menjavanje letnih časov in so ohran jali svojo formo, dokler jih ni pregnalo krščanstvo s svojim linearnim razumevanjem časov nosti.

Ne pozna samo Bergson dva različna časa. Linearnega in trajanje kot nastajanje, ki vključuje težo preteklosti in prihodnosti in je prav zato najbolj ustvarjalen elan vital.

Že v antiki je bilo časovno zaporedje mera gibanja. Percepcija neenakomerno pospešenega gibanja se je razširila iz fizikalnega dogajanja na zgodovinsko. Percepcija prehitevalno retardiranega časa pri Gurvitchu je razumljiva v okviru kontrastnega okvira nazadujočega napredovanja, ki ga je Hegel pripisal gibanju absolutnega duha. Pričakovanjski čas je vezan na strukturo pričakovanj kot predvidevanja prihodnjih dogodkov. Eshatološki čas je oblika pričakovanjskega upanja.
V cikličnem času je možno enkrat ujeti najsvetejši čas, čas prehoda in stvaritve, čas obnove in očiščenja, čas absolutne totalitete, ki ga omogoča srečanje s popolnim bitjem. Bergson pozna dva pojma časa: 1. linearnega in 2. trajanje (fr. le dure'e) kot nastajanje. Ker ta vključuje težo preteklosti in prihodnosti je najbolj ustvarjalna življenjska (pra)sila (fr. elan vital). V njej pa najdemo zasnovo za Proustov ponovno najdeni čas (fr. le temps renove'e).
Človeka-realista zanima, kaj je realno v času sprememb. Že Freud upošteva 'načelo realnosti', ki mu pomeni zunanje pogoje. Pri NLP razlikujemo zunanji svet od notranjega po usmerjanju pozornosti izven sebe in nazaj vase. Prihajanje iz svojih subjektivnih svetov nazaj v realnost ali iz nje drugam je Disneyeva pot od sanjača prek kritika do realista. Gurvitch bi vmesno stanje med temi tremi imenoval blodni čas. To je stanje kaosa. Blodni čas poznajo literarni junaki kot so Odisej, Robinson Krusoe in Ahasfer.
Že od 19. stoletja dalje se veliko strokovnjakov ukvarja z racionalizacijo dela od fordizma ali taylorizma do neofordizma ali neotaylorizma. Na tem sloni tudi 'časovno utemeljeno upravljanje' (time based management) in upravljanje s časom kot njegovim obvladovanjem. V obeh primerih je čas dejavnik upravljanja. Metaforično lahko označujemo čas kot ogenj, v katerem izgorevamo.
Različne čase lahko tudi različno razvrščamo. V tabeli 1 razvrščamo čase takole:

Osebno – subjektivni	Objektivno – merljivi
Delovni	Prosti
Racionalni – koledarsko datumski	Nevidni, intuitivni
Epski čas zaključenih zgodb	Zgodovinsko odprti čas
Pričakovanjski	Končni – (h)armagedon
Kairos – srečni trenutek	Kronos – običajni potek
Ciklični	Mehansko – linearni
Izpolnjeni	Prazni
Razdrobljeni	Celoviti

Tabela dihotomij različnih časov ne more biti zaključena, ker ima končni človek skoraj neomejeno sposobnost členjenja časa, ki ga skuša dojemati kot enotnost v mnogoterosti ali kot simultano večnost v vrsti zaporedij. Večina vrst časov se nanaša na gibanje v smislu nastajanja in minevanja. Pri tem se zastavljata vprašanji, 1. ali je možno semaforizirati izmenjavo različnih časov in 2. ali je možno govoriti o času časov podobno kot o pomenu pomenov ali o resnici o resnici. Časi se lahko tudi razpršijo v izginotju sveta ali združijo v stiku paradigem. Presenečeni smo, koliko vrst časov so poznali že v antiki.

Tabela 2 biblijskih časov (Krašovec, 2005):

Čas rojevanja	Čas umiranja
Čas sajenja	Čas ruvanja nasada
Čas pobijanja	Čas zdravljenja
Čas podiranja	Čas zidanja
Čas jokanja	Čas smejanja
Čas žalovanja	Čas plesanja
Čas zametovanja biserov	Čas zbiranja biserov
Čas objemanja	Čas odtegovanja objemanju
Čas pridobivanja	Čas zapravljanja
Čas hranjenja	Čas zametovanja
Čas paranja	Čas šivanja
Čas molčanja	Čas govorjenja
Čas ljubezni	Čas sovraštva
Čas vojne	Čas miru

Čas je lastnost duše že pri Aristotelu kot je lastnost gibanja, ni pa gibanje samo. Za Avguština je razpršenost duše (lat. disentio animi) in brezciljno tavanje ravno nasprotna intenca (zbranost notranjega človeka po Ricoeurju). Avguštin razlikuje čas duše in čas sveta. Prvo brezciljno stanje duše ustreza Satirini vlogi razprševalca, drugo pa vlogi prizemljevalca. Pri tem velja, da kakršne komunikacijske vloge kdo igra, takšen tip osebnosti je. Zanimivo je tudi to, da za Avguština ne obstajajo trije časi, ampak tri sedanjosti: sedanjost preteklih dogodkov, sedanjost prihodnjih in sedanjost sedanjih stvari. To pomeni, da naj bi človek čim bolj zavestno smotrno izbiral in upravljal s svojim časom kot s samim seboj. Že Goethe je pisal o vseprisotnosti - omniprezenci, ki je aktualna za dobo globalizacije kot 'biti znotraj' in pomeni čas sam.

Krog med pripovedjo in časovnostjo je prvi zvezek Ricoeurjevega filozofsko-hermenevtič nega dela Čas in pripoved. Če je v Živi metafori Ricoeur odkril miniaturno poetično delo, zdaj stopa na širše področje pripovedi... Zgodovina in pripoved: 2. zvezek Časa in pripovedi je popolnoma posvečen historiografiji. Kako definirati na tem področju odnos med zgodovino in pripovedjo? Konfiguracija časa v fikcijski pripovedi: V 3. zvezku Časa in pripovedi avtor raziskuje mimesis II. Tako literarnemu ustvarjanju kot zgodovinopisju gre za pristop konfiguracije. Pripovedovani čas: 4. zvezek oz. 3. knjiga v francoski izdaji zaokrožuje proces, ki ga Ricoeur zaobjame s trojno mimesis.

Velika fizikalno filozofska tema 20. stoletja je (bila) enoten prostor-čas. Odnos med časom in prostorom je spremenljiv. Zdi se, da laže obvladujemo prostor kot čas. Skozi globalni čas doživljamo osebno in zgodovinsko bogastvo in revščino. Predstavniki prvega sveta živijo v nenehni sedanjosti, preživljajo zaporedje epizod, higiensko ločenih od preteklosti. Ti so nenehno zaposleni in 'nimajo nobenega časa'. Ljudje v drugem ali tretjem svetu pa živijo v odvečnem času, ki ga ne morejo izpolniti. To jih pritiska k tlom. V njihovem času se skoraj ničesar ne zgodi, kar bi sami izbrali. Čas lahko le ubijajo, tako kot čas ubija njih (Beck, 2003; 83). Prebivalci prvega sveta živijo v prostoru, prebivalci drugega pa v času, ker lahko premostijo vsako razdaljo, jim prostor ne pomeni nič. To je za Boudrillarda hiperrealnost. Misliti prostor čas je tedaj umetnost v nastajanju. Videti je kot da danes bogati revnih ne potrebujejo, ker zanje niso božji otroci, na katerih bi prakticirali svojo dobrodelnost. To je izredno zanimivo za NLP-mojstre, ki se učijo ravno manipuliranja s časom. Manipulirati v pozitivnem smislu te besede je možno tako, da smo čim bolj v tržni niši, čim bolje med seboj socialno povezani. Znotraj zgoščevanja časa večji socialni kapital omogoča večjega finanč nega. Zato tisti, ki se znebijo iluzije pomanjkanja in so udeleženi na (kozmičnem) bogastvu, dosežejo več. Njihova medsebojna sinergija pospešenih interakcij je boljša. Učinkujejo kot zmagovalni tim v učeči se organizaciji.

Na eni strani je čas instrumentaliziran v analitičnem mišljenju, na drugi strani pa je gospodar, ki ga ni mogoče spremeniti v blago, ker smo ga sami skonstruirali in se mu je težko upreti. Čas je tisto združujoče, združeno in enotno, simbiotično združeno pojmovanje. Na eni strani verjamemo v objektivni čas, ki poteka zaporedno in neodvisno od nas, na drugi strani pa v subjektivnega, ki ga sami oblikujemo ali se mu samo stihijsko podrejamo. V NLP govorimo o osebni zgodovini, kar pomeni, da osebni red preurejamo, reprogramiramo vedno znova, ne da bi bilo to Sizifovo delo.
Zato si oglejmo, kaj je red, ki je opredeljen z vsem tistim, kar ga in nas ureja.¹² Tradicionalni red je bil v antiki in srednjem veku zadan, vseobsegajoč, trdno zamejujoč in ponavljajoč. V novem veku pa od renesanse dalje postane red skupni projekt. Nastajajoči red (lat. ordo ordinans) se vedno znova zoperstavlja ustaljenemu, etabliranemu (ordo ordinatus) (Walden fels, 2003). Veliki red razpade v manjše spremenljive rede. Ne le osebno, ampak tudi zgodovinsko dogajanje nas postavlja pred vprašanje, kako iz enega reda proizvesti drugega. Razlikujemo med redi lokalnih in regionalnih tradicij in svetovnim redom, ki medsebojno tekmujejo, se dopolnjujejo pa tudi izključujejo.
Že biblija nas uči, da red izhaja iz kaosa (gr. hora, lat. statu nascendi). Le za ustvarjalce je nered ali stari red navdih za novega. Tako nas uči tudi veda o managementu. NLP je umetnost vodenja sebe in drugih in to v času, ne pa izven njega. Če smo premislili vrednost časa, njegovih delcev in pradelcev, njegove vpetosti v strune vesolja smo boljši kot tisti, ki (psihosomatsko) plavajo le znotraj nesrečnih iztekov. Zanje se čas obrača in izteka proti njim. Če hočemo, da bo čas delal za nas, moramo mi delati zanj. Zato pa nas ena od NLP tehnik uči oblikovanja srečne prihodnosti. Če se spomnimo, kako srečni smo že bili, bomo gotovo tudi vedeli, kako lahko še postanemo, da bi bili boljši in boljši kot nas poučuje Soros z logiko preseganja napak in da bi bili s tem vedno bolj optimalizirani. Drucker: znanje ima največjo konkurenčno vrednost. Razvila se je nova veja management znanja, ki spremlja znanje od 1. njegove tehnološko-znanstvene proizvodnje, 2. prek shranjevanja 3. distribucije in 4. uporabe. Šola je takšen distributer, uporabniki so pa dijaki. Vemo, da gre pri manage mentu za to, da z inovativnim z znanjem prehitimo konkurenco.
Subjektivni čas je čas razmišljanja (dvoma in gotovosti) in doživljanja. Pripovedni in 'pripove dovani čas' (Ricoeur), čas pisca in čas bralca kot (literarnega) poustvarjalca, čas poezije. Čas, ki se časi – temporalizira in prostor, ki se uprostorja pomenita, da sta čas in prostor dojeta od znotraj, zato nanju lahko meditiramo. Časovno zaporedje smo sposobni dojemati v večni istočasni strukturi in to zopet razpustiti v vsakdanje dogajanje. Je čas mithosa – pripovedi in čas logosa takšnih in drugačnih vrst spoznanj³ glede na človeka v situaciji in teksta v kontekstu ter čas ethosa, ki prihaja.
Ni vseeno, ali čas dojemamo sinhrono po modelu na videz brezveznih povezav ali diahrono-sukcesivno po modelu sosledja vzrok - posledica. Marsikaj bi se dalo povedati o Jungovi sinhronosti, ki je nenadna, nepričakovana razodevajoča vez z onostranstvom, ki se nenehno vrti za prizori tostranstva. Odgovori v pomenljivih naključjih nas prisilijo k pretehtanju uveljavljenih zamisli. Bolj ko treniramo NLP tehnike, bolj se nam dogodki odvijajo v skladu z njimi.
Sinhronija je intuitivna kot slutnja, sanje, vzporedno dogajanje, telepatija. Schopenhauerjeva ‘transcendentalna spekulacija o navidezni namernosti v usodi posameznika’. Na splošno je mogoče povsod najti 'mundus intelligibilis', ki vlada tudi naključju. Popolna neskladnost med človekovim značajem in vesoljem je možna. Zagledanje sinhronosti je ustvarjalno. Umetnina je vidni izraz nevidnega sveta. Nezavedno se uglašuje z dušo kozmosa. Spremenjeno stanje zavesti. V resnici so naša dejanja tako prepletena z univerzalnim urejevalnim načelom kot celice v našem telesu. Vsi smo soustvarjalci skupne umetnine, sočutje z vsem živimo. Iščemo trajnostni, stabilen, uravnotežen, celosten razvoj, zato so sinhroni dogodki za nas še posebej pomembni v pozitivnem ali negativnem smislu.
Heideggerjeva tu-bit je kraj vznikanja sveta in vznemirjanja zaradi njega. Ni vseeno, kaj napra vi eksistenco prazno in kaj jo izpolnjuje. Če ena vrsta usmerjenosti zavesti- intencionalnosti vodi v praznino, druga v polnost, ena v fragmentarnost delov, druga v celoto. Izvirne doživ ljajske situacije nas izpolnjujejo. Izvirno izkustvo časa je prav v izstopu iz vsakdanjega ponavljajočega ritma. Generativno potekanje življenja pomeni umiranje starih generacij in rojevanje novih. Vendar pa obstaja bistvena razlika v tem, ali do te generativne kratkotraj nosti – efemernosti (gr. ephemeros – dan, enodneven) življenja »enih na račun drugih« (kot se je izrazil filozof Anaksimander) gojimo sproščeno ali gosposko držo. Slednja temelji na strahu pred smrtjo oz. grozi zgolj niča, prva pa na dopuščanju začenjanja na eni strani in umrljivosti na drugi v doživljanju enega-vsega, ki je že v pojmu logosa ali daa. Zato razlikujemo med epizodnim, efemernim in celovitim razumevanjem časa. Celovitega vidimo šele, ko svojo isto strukturo eksistenco zagledamo v vsakokratni generaciji. Šele z generativno umeščenostjo človeških življenj v čas nastajajo umetniške pripovedi.
Detemporalizirani čas je prazni čas, v katerem se ničesar novega ne dogaja podobno kot je prostor brez stvari prazna škatla. Pri tem času gre za prazno sosledje ponavljajočih trenutkov. Balijski čas je neusmerjena - brezvektorska sedanjost, kar pomeni, da naša dejanja nimajo spora. Šele z razlikovanjem dogajanj vpeljujemo tudi razlikovanje časa. Tako Heidegger razlikuje avtentični, subjektivni čas od neavtentičnega, kar na nek način ustreza razlikovanju med objektivnim, monotonim časom in subjektivnim časom. Čas je lahko božji čut (lat. sensorium deum) ali/in človekovo občutenje sebe, svoje večnosti in minljivosti.
Kljub trudu pri definiranju časa, se najde čas, ki je zgolj zaradi samega sebe, ki poteka “brez konca v nič”. To pomeni, da ni eshatološki, ker se ni začel in se ne bo končal. Nima rokov, nima ciljev. Noče nič, razen samega sebe. Takšen čas je lahko tudi narcisoidno zazrt vase. Kot ambivalentni Janus se končuje in na novo začenja. Morda bi lahko našli vir za takšno razumevanje časa pri Heraklitu, ki metaforično opredeljuje čas otroka, ki se igra na prestolu. Heraklitov čas premen razpira dvoumje igre časa in čas kot igro.
1.1. Ali in kako izbiramo čas?
V zadnjem času evropsko in že skoraj svetovno mehansko premikanje časa za eno uro naprej v jeseni in za eno uro nazaj spomladi hoče privarčevati energijo umetne svetlobe, izgublja pa na biološki vrednosti kakovosti spanja, ker enkrat prizadene večerne tipe, drugič pa jutranje.
Po Avguštinu je čas lastnost duše. Zanj obstaja le sedanjost. Iz sedanjosti duše, iz njene zavest ne tu in zdaj lahko sklepamo, da so trije časi le trije načini sedanjosti, ki kakor troedini vodomet vrejo iz treh duševnih funkcij: spomina, vpogleda in pričakovanja. To pomeni, da izbiramo med tremi smermi in oblikami sedanjosti in četrto razsežnost, ki je transcendentna kot večnost, ki je vertikala nad njimi.
Čas lahko izbiramo tako kot stanje duha, smer zaznavanja in ciljnost delovanja. Iz zgodovine filozofije poznamo razlikovanje med časom svobode in časom nujnosti. Poznamo pa tudi razliko med 1. prostim časom, s katerim Despot (1976) označuje svobodno ustvarjalno bist vo, 2. časom svobode in 3. svobodnim časom. Eno iz med možnih razumevanj svobod nega časa je v tem, da je postal stranski produkt delovnega časa kot časa nujnosti. Svoboda ni isto kot prostost, ker je prosti čas posledica motiva, ki vodi stran od dela v prostovoljno-volontersko dejavnost.
Nekateri čas zgolj u- in za-bijajo, zapravljajo kot ničvredno blago, ga zlorabljajo kot izgovor za 'preveč dela' ali se prav nasprotno v njem kopajo kot v 'morju časa'. Imeti čas je danes pravo razkošje, živeti ga, pa je prava redkost. Prešeren se je počutil kot žrtev časa, ko spesni verz “življenje ječa in čas v njem rabelj hudi!”. Lahko razglasimo dilemo - ali čas ubije nas ali pa mi ubijamo čas za navidezno. Sociološko gledano so bogati totalno mobilni, s časom zelo varčni, ker jim zaradi cilja storiti čim več v čim krajšem času, kronično primanjkuje časa, revni pa so revni zaradi preveč neproduktivnega časa, s katerim nimajo kaj početi, ker družba, ki jih ne zaposluje, ne ve, kaj početi z njimi. Zakoreninjeni tradicionalisti nimajo prihodnosti, izkoreninjeni uživači, ki hlastajo za vsakim trenutkom kot lačni za vsako, četudi nezdravo hrano, pa nimajo preteklosti. Iz tega sledi, da je osebni odnos do časa še kako pomemben. Če se ga ne zavedamo, ga ne moremo spremeniti.
Način poteka časa je pri vsakem posamezniku drugačen in s tem tudi odnos do brezčasnosti.

Kot vemo znotraj linearnega časa smrt ni pomembna tako kot v cikličnem času, ki ga sprejemajo predindustrijska ljudstva. Čas tedaj interpretiramo z različnih kulturnih zornih kotov, ki niso le strokovni, ampak tudi mejno-eksistencialni. Naš nezavedni odnos nam nehote določa naša pričakovanja. Odnos do prihodnosti lahko imenujemo tudi 'pričakovanjski čas', ki obsega obdobje smiselnega ali nesmiselnega čakanja. Ni vseeno, ali pričakovanja razumemo načrtno po lastnih zamislih ali kot predajanje dogajanju v smislu etike vsega dopustnega. Prvi odnos imenujemo 'through time', drugega pa 'in time'.

Zgodovina linearnega časa 'through time' je prav tako mukotrpna, kot je zgodovina cikličnega mitična. Prične se že v tihoti in molitvi menihov v samostanih pod znanim nenehno ponavljajočim geslom 'ora et labora'. Nadaljevali so jo srednjeveški cehi (Mumford, 1986; 301), ki niso položili le temelje trgovskega in obrtniškega združevanja, ampak so tudi vrnili delu etične in estetske vrednote, pogojene z vero” (Mumford, 1986; 302). Pomembno je, da so Evropejci obnovili produktivnost dela, ki se je zmanjšala zaradi epidemij in drugih nadlog, na osnovi svoje lastne in mehanske energije. “Avtomatizacija časa v uri je predstavljala obrazec za vse večje avtomatske sisteme” (Mumford, 1986; 315). Med 12. in 16. stol. so v Evropi odkrivali še druge imenitne naprave kot so vodni mlin, mlin na veter, povečevalno steklo tiskarski stroj in mehanizem ure. Prav ta nov tehnični sklop je nudil znanstvenikom 17. stol. potrebna sredstva za ustvaritev svetovne tehnološke revolucije” (Mumford, 1986; 315). Z racionalizacijo dela postaja tudi čas čedalje bolj stisnjen. Proces proizvodnje se odvija v kompleksnejših pogojih kot se je nekoč.
Če je čas denar, je tudi kapital. Zato ni vseeno, v katere dejavnosti in za kakšne cilje ga investiramo. S časom varčujemo ali ga razsipavamo kot denar - moneto. Vsak ve, da časa nima na pretek, ima pa ga dovolj za najpomembnejše opravke. Opravkov pa imamo toliko, da smo izgubili kriterij razlikovanja pomembnejših od manj pomembnih, govorimo pa, da smo izgubili občutek za čas. Čas se da izgubljati, zapravljati in ponovno najti. Že v antiki so vedeli, da je čas dela in je čas počitka. Trošimo svojo energijo v času, da bi ustvarili proizvode, ki bi bili kažipot tudi zanamcem. Tudi z NLP orodji se učimo delati boljši vtis na kupce in odjemalce in varčnega odnosa do časa. Presoja, kdaj planirati skozi čas ali biti le v njem, je naša.
Ne bi bilo narobe še skrajšati delavnik zaradi naraščajočega števila brezposelnih. Morda imamo zaradi pospešenega razvoja res cca 30% več časa v primerjavi z našimi starši. Vendar pa tega ne občutimo, ker želimo v čim krajšem času doživeti čim več. Pogovarjati se skoraj ne znamo več, zato Lyothard (1984) piše o post-narativnem času, o meta-zgodbah o meta-subjektu, meta-diskurzu, meta-poziciji, meta-teoriji; o metafiziki kot znanosti o znanosti, prvi filozofiji. Bivališče je spekulativni univerzum. Narod se izraža najprej v spekulativnem znanju o sebi. O znanju kot kognitivnem pojavu pišemo z meta-kognitivnega vidika.
To pomeni, da se naracija zgodb na nek način obnavlja. Epski čas je čas zaokroženih-vase zaključenih zgodb o dovršenih dejanjih junakov. Danes pa je kozmos neskončno odprt pros tor-čas z nevarnostjo razpršitve. Na to delno navaja Satirjeva vloga preusmerjevalca pozor nosti (distractor). Sožitje z naravo in njenimi ritmi bi dosegli kot pomirjevalci in prizem ljevalci (levelers). Rabimo osredotočenje v sebi, o čemer govorijo stare modrosti. Tem ustreza t. i. tehnika slikarske združitve (visual squash), ki je ena od tehnik pogajanj – uravnoteženja med čustvi in razumom ali med podosebnostmi ali med konfliktnimi motivi. NLP ima za vsako negativno presenečenje na voljo preokvirjanje v dober namen, ki se izraža s pozitivnimi prepričanji in vrednotami. Z višje ravni zavesti, ki se jih da izpeljati tudi iz Diltsove piramide, so videti motnje na nižjih ravneh obvladljive.
V času svetovnega marketinga se zavedamo, da je čas že na začetku novega veka vdrl v delovno proizvodni proces. Čas se manifestira v sestavinah dela kot so: načrt/cilj, volja kot notranja sila hkrati z močjo mišic in intelekta, tehnično obvladljiva materija, energija in informacija, organizacija in kontrola delovnega procesa, ekonomska racionalizacija v smislu 'napraviti čim več v čim krajšem času', odločanje o rezultatih dela, odnos do sebe, drugih in do okolja. NLP gre na roko tistim, ki skušajo čas smotrno obvladati, ker pri stihijskem drvenju v času, skozi čas niti ne pridemo. V 'in time' sistemu je človek le drseči plaz, v 'through time' sistemu pa lahko načrtno postavlja cilje in jih tudi uresničuje. R. Schechner (1969) je analiziral, na katere načine ljudje izbirajo, kako bodo izpolnili svoj čas. Njegov 'zadan' in 'dogodkovni čas', pri katerem rok ni pomemben, odgovarjata v NLP zastavljeni razdelitvi časov. Pazljivi moramo biti pri rabi časovnih prislovov v našem odnosu do časa (prej, potem, dokler ne, nikoli, vedno).
Razlika med zunanjim in notranjim časom je razlika med uptime in downtime. Izraz uptime, kot se uporablja v NLP je izposojen in prenešen iz računalniške terminologije, kjer pomeni, da računalnik zajema podatke, take kot so. Downtime pa v računalniški terminologiji pomeni, da računalnik interno procesira in predeluje sprejete podatke. Zaradi splošno priznane enotne teorije prostora-časa je nenavadno je, da v času enotnosti prostora-časa NLP ne govori nič o prostoru, Gardner pa ne priznava časovne inteligence.

Uptime je izraz, ki pomeni, da so vsa naša čutila zavestno osredotočena na vplive zunanje okolice. Pomembno je zaznavanje okolice “tukaj in sedaj”. V stanju uptime oseba ni obreme njena ali prekinjena z mislimi o svojih izkušnjah. Uptime je ravno nasprotno stanje od “downtime”, v katerem so vse zaznavne pozornosti osredotočene na notranja, emocionalna doživetja in pretekle izkušnje in doživetja. Zato ima v tem stanju oseba notranji dialog, ki ga v stanju uptime⁵ nima, ker je v celoti (vse zaznavne poti – VAKOG) asocirana na dogajanje in dejstva iz trenutne realnosti. Je tako kot zona ali flow.
Za poklicne NLP-jevce je razvijanje spretnosti odkrivanja ali vzdrževanja stanja uptime zelo pomembno delo. Pripraviti nekoga v uptime stanje je eno ključnih stanj za pridobivanje in zbiranje podatkov in informacij, ki so trenerju pomembne za nadaljnje vodenje in modeliranje strategij. Ljudje pogosto na intuitiven in spontan način vstopijo v uptime stanje ob posebnih izzivih ali v situacijah, ko so življenjsko ogroženi ali v velikih nevarnostih.
Zato v NLP downtime pogosto enačimo z transom, kar pa ni točno, lahko je uvod vanj. Uptime stanje pomaga, da ugotovimo, kako posameznik dojema in zaznava posamezen dogodek oziroma situacijo. Vemo, da se ljudje zelo razlikujemo glede na zaznavne kanale, zato tudi različno doživljamo dogajanje "tukaj in sedaj". Za terapevta je pomembno, da dobro sledi temu, kar je za klienta najpomembnejše in kar si predstavlja kot svojo realnost. Ocenjevanje situacije ali opis dogodkov iz downtime pozicije lahko zelo spremeni gledanje na dogajanja. Obe stanji lahko sidramo, odvisno od tega, kaj je za posameznika dobro oziroma obremenjujoče in kaj želi v sebi razviti. Navajam primer za vajo za razlikovanje obeh primerov: predstavljajte si, kako bi opisala, kot slučajna priča, prometno nesrečo majhnega otroka oseba, ki je tudi sama mati majhnega otroka ali kot novinar, ki poroča o nesreči (npr. policijski zapisnik).
Trener mora najprej prepoznati, za katero stanje gre. V stanju uptime trener s podrobnim spraševanjem pridobi vse pomembne informacije o zaznavnih sposobnostih posameznika. Odkrije tudi njegov prevladujoči zaznavni kanal. V stanju downtime pa trener ugotavlja, katera notranja doživetja je dogodek sprožil v preteklosti in s čim vse ga je klient povezal. Včasih določeno situacijo notranji občutki popolnoma prekrijejo (popačijo).
1.2 Razlika med kronosom in kairosom²⁴ v stanju zavesti 'jaz sedaj'
Jasno je, da ne sprejemamo vseh trenutkov enako, ker so nekateri bolj polni kot drugi. Imamo različne odnose do časa, ker obstajajo različni časi. Nekateri razpravljajo o njem le s krščan skega vidika, drugi z rekreativnega, le redki pa s filozofskega ali nevrolingvističnega.

Namesto, da bi živeli prebujeno, smo po nepotrebnem žrtve nekakšnega avtomatizma. Po eni strani se premalo zavedamo, da je treba živeti s tem kar si in uživati življenje s polnimi pljuči, tako kot izmenjavamo vdih in izdih, včasih zadržujemo dih, da se naše celice nahranijo s kisikom. Gre za nekakšen ritual, ki ga avtomatično, dostikrat nezavedno in mehanično opravljamo vsak dragocen trenutek našega kratkega življenja. Po drugi strani pa pogosto potlačimo v nezavedno trenutke, ko smo žalostni, zagrenjeni, jezni, ko sovražimo sebe in druge, izgubimo stik s seboj, iščemo krivdo drugje, krivimo ljudi okoli nas in ko smo žrtve drugih.

Paradoksna točka 'jaz-sedaj' je tista, ki bodisi omogoča pot navzgor, stopicanje na mestu ali nazadovanje. Treba je slediti polnosti trenutka, živeti vrednote iz sebe, kar pomeni iz notranjega življenja, ki ga opisuje Tolle (2003, 2005) kot sporočila tišine. Izpostavlja spoštovanje do svetosti in skrivnosti življenja, narave in boga (stvar po sebi pri Kantu). Za Tolleja sebe kot subjekt navzočega opazovanja in objekt opazovane navzočnosti zlijemo v eno bit, v t. i. 'intenziv razsvetljenja' (izraz Slavinskega). Na ta način lahko vsak hip umremo in se ponovno rojevamo.

Večnost duha pomeni nekakšno neodnehljivost, ostajanje na tistem mestu združenosti v Bogu. Na ta način je čas najbolj enovit, sicer pa izpraznjen beži, česar se zaveda tudi Prešeren, ko piše, da beg ni Bog. Časi se sicer tako kot trenutki spreminjajo, a večni čas ostaja isti, če si eno v sebstvu. Trenutek je izgubljen ali izpolnjen, je neosebni kronos ali osebni kairos. Kronos pomeni pripravljalni čas, kairos pa samorealizacijo. V življenju se oba izmenjujeta. Kairos je za Woschitza (2004) čas kot lastnost, kronos pa čas kot fizikalno trajanje in trajanje življenja. Kairos je čas organizacije dogodkov, doživet in zgoden trenutek, kronos pa je ireverzibilno zginevanje v ozadje. Kairos je lomni trenutek življenja, stopni kamen (Milestone).

Lange podaja na kratko razliko med kairosom in kronosom v zgodovini filozofije. Dihotom ne delitve časov so navedene že v Sv. pismu stare zaveze npr. čas vojne in čas miru. Zato je kairos v krščanstvu odločilen za zgodovinsko dogajanje. Zgodovina je videna s konca časov (armagedon).⁶ Kairos je tedaj njihovo merilo (gr. metron) in kriterij (gr. kriterion). Pri paruziji, drugem prihodu Kristusa gre za kairos kot takšen izjemni trenutek. Privlačna prihodnost je tudi v NLP takšna avtotelična (gr. authos - sebstvo, telos -cilj, smoter), vstajenj ska, ker je rezultat volje do smisla (Franklov izraz) in je kozmična sprava in proslava (Kezeletov izraz).
Morda bi človek, ki ustvarja čas, rad postal nesmrten. Doslej velja človekova končnost kot konstantna. Ne ustvarja časa neposredno, ampak prek svojih del podaljšuje eksistenco v času prek svojega fizičnega telesa v imaginarno razsežnost. Pri tem je pomembno, da ne tekamo za dogajanji, ampak da se postavimo v središče dogajanja zato, da se nekaj zgodi v nas in iz nas (Komar, 2002). Ni nenavadno, da hermenevtiki mislijo jasnino iz sredine, ki bi jo kaj lahko razumeli kot osredinjenost na naše najgloblje sebstvo.

Glede na preference razlikujemo različne čase in jih skušamo meriti s števili. Izhodišča, da lahko razumemo vsak trenutek kot kairos, ki pomeni srčnost, nenehno blaženost, nenehno praznovanje, ostajanje v središču svojega sebstva, srečo kot entuziazem in navado, brezpogojno ljubezen, ki se božansko menjava skozi nas do drugih in nazaj. Po Emersonu tako dosežemo skrivnostno sveto vez med osebo in dogodkom. “Čas je stanje, v katerem je vse strnjeno, tako da se dogaja skupaj, nenehno in večno” (Joseph, 2004; 124).

Kaj natanko bi kdo spremenil in v kateri smeri je stvar jezika meta-jezika in jezika moči. Ujeti trenutek večnosti, trenutek časa, trenutek odločitve in trenutek kot dar. Imam izkušnjo, imam investicijo, imam perspektivo, vem, kje sem. Gre za spoštovanje vmesnega časa med začetnim in končnim časom. Ni vseeno, kateri od teh dveh je kairos in kateri ni. Iz večnosti je trenutek spočet in iz trenutka vznesenosti, zanosa (flowa) večnost (povzeto po Kierkegaardu).
Kairos naj bi se človeku po Goetheju ustavil tako kot bežeča sreča, iz katere Mill izvaja korist. Tako kot je sreča edini cilj človeka je sedanji trenutek tudi edini cilj in sredstvo. Odpreti se je treba toliko, kolikor terja zgodovinski trenutek. Odpreti se preveč bi bilo difuzno, odpreti se premalo, bi bilo nespametno. Kairos je v osebnem življenju, življenju naroda in civilizacij.
Zaradi zaostale slike nastaja zaustavljeni, shizofreni čas. V vsak trenutek si povabljen, za vsakega imaš dovoljenje, za vsakega potrebuješ predhodno pripravo (ki si jo tolikokrat žal zanikal pri drugih), v vsakem se na (ne)določen način razviješ, prav zato pa se ti zdi, da si emocionalno in konceptualno deficitaren za naslednjega, kar je normalno. Zaradi tega si ne bi smel preprečevati poti, ampak bi moral biti pripravljen tvegati več. Se pravi, da je iz preprečevanja in zavrnitve treba priti v dovoljenje omejenega smiselno dosegljivega. Vemo, da nam ni vse dovoljeno, ker nismo vsemogočni.
Z ustvarjanjem prihodnjega časa se ustvarja pričakovanjski čas za predstavljena možna dogajanja. V prihodnjem času se ne zgodijo vsi cilji, ampak se zgodi samo prisotnost so-bitja, ki se zopet napove za prihodnost. Izpolnitveni čas povezuje pretekli pričakujoči čas s prihodnjim. Že možnost izpolnitve želja nas prestavlja v neskončnost.

Čas izpolnitve kot kairos je določen z našo najvišjo vrednoto. Navdihujmo se v neskončni neuničljivi energiji 'creatio continua'. V praksi nekaterim trenutkom dajemo prednost pred drugimi, zato za nekaterimi zaostajamo, druge skušamo prehiteti. Zato je možen prehitevalno retardirani čas tako kot pretekla prihodnost. Pri Heglu so vsa možna prihodnja dogajanja že enciklopedično implicitno vključena v strukturo bivše biti; danes bi temu rekli naraščanje entropije. Glede na svoje preference razlikujemo različne čase in jih skušamo meriti s števili (astronumerološko) ali poimenovati z najsplošnejšimi imeni, kar je v NLP nominalizacija.

Želimo si vrednote srčnosti, nenehne blaženosti, nenehnega praznovanja, ostajanja v središču svojega sebstva, sreče kot entuziazma iz navade, brezpogojne ljubezni, ki se božansko menjava skozi nas do drugih in nazaj, zato da lahko razumemo vsak trenutek kot kairos, kot dar po Lubichu. Ker je dnevu 'lastna teža dovolj', ne vnašajmo vanj bremen preteklosti ali skrbi za prihodnost, je to pogoj za sproščeno bivanje. Kristjani smo bili doslej manj znani kot 'sinovi sedanjega trenutka' kot že tradicionalno imenujejo muslimanski 'sufiji'. Tako kot je za religioznega človeka (homo religiosus) Bog, ki se vsak trenutek rojeva v nas, razlog za radost in srečo, je to za Neumanna ustvarjalni akt in za Tolla 'biti v svojem telesu' . Le z vedno novim začenjanjem, prerojevanjem in vstajenjem lahko udejanjamo večno ljubezen.

Ocepek (2007) piše o značilnostih totalitarne manipulacije z osebnim časom. Hitler je bil prepričan, da je čas osebne sreče je mimo. Namesto nje smo iznašli družbeno srečo. Ali je kaj bolj osreču­jočega kakor zbiranje partije, v kateri se vsi čutimo eno, govornik in poslušalci?« Vedno bolj se posega v prostor in čas posameznega človeka in njegove druži ne. Omejitev časa gibanja in zbiranja je še najbolj pre­prosta oblika totalitarnega poseganja v osebno človekovo dosto­janstvo in integriteto. Znano je, da je totalitarizem pripeljal tako daleč, da ljudje niso ovajali samo sosede in znance, temveč celo svoje bližnje sorodnike, starše, otroke. Sistem je določal tudi človekov prosti čas, čas prehranjevanja in spanja.
Posameznik je začel izgubljati možnosti, da bi si sam omejeval in gradil svoj čas. Izgubljal je svoj lastni čas ter ga začel posvečati partiji. Čas, namenjen partiji, sistemu, ni bil več razumljen kot ukraden niti kot podarjen, temveč posvečen. Sistem si je začel prisvajati celo mesto religije. Tako je začel posvečevati tiste, ki so mu prepustili ves svoj čas, ki so pozabili na svoj čas, ki so dopustili, da sistem tudi misli namesto njih. Mnogi so bili, ki se niso prepustili temu času in so želeli ohrani­ti lastno osebnost in dostojanstvo. Za take ljudi je naci-sistem pripravil poseben prostor – taborišče, ki pa je tudi imel as poniževanja, torture, čas brez časa.
Naci-fašistični sistem in komunizem sta še posebej sovražila Žide. Judovski narod se ni zlah ka odrekel svoji zgodovini, v kateri najdeva svojo identiteto. Totalitaristi so se tega zavedali in so hkrati z pri­hodom na oblast že tudi kratili pravice Židom. Ni nenavadno, da se je po vojni veliko pisalo o osamljenosti in tesnobi.

Heideggrovo časenje časa je dinamično v vse smeri. Epštejn (2012) opozarja, da je nevarno izpostavljati eno izmed treh časovnih razsežnosti pred drugimi. Če izpostavimo preteklost, potem družba zatira vse, kar je novega, če izpostavimo prihodnost, družba zatira vse, kar ji ne more slediti. Iz krono- ali tempo-cida sledijo genocid, ekocid itd. Če izpostavimo le spremen ljivo sedanjost, potem igro vodi Goethejev Mefisto, ki dela svet prazen. Ruska zgodovina je po oktobrski revoluciji obstala, sedaj pa se je iz postulirane prihodnosti vrnila v preteklost. Vprašanje je, ali družba znanja usklajuje vse tri razsežnosti.

F. Fukuyama je v svojem znamenitem delu ‘The end of history and the last man’ opozoril, da je želja po pripoznanju, kar je pri Platonu thymos in pri Heglu Anerkennung prvo gibalo zgodovine. Machiavelli je govoril o človekovi želji po slavi, Hobbes o njegovem ponosu oz. o njegovi pretirani nadutosti, ošabnosti, prazni slavi, Rousseau o njegovi amour propre, Alexan der Hamilton o ljubezni do slave, James Madison o ambiciji, Nietzsche pa o človeku kot o 'pošasti z rdečimi lički'.

Danes v težnji po priznanju vidimo čut za dostojanstvo oziroma željo po spoštovanju. Na politiko smo navajeni gledati predvsem kot na boj za moč (metafora: umazana pesem), ki poteka med določenimi ekonomskimi interesi in kot boj za delitev bogastva in drugih dobrin. Samospoštovanje je pri ljudeh na splošno zasidrano v prepričanju, da so dejavnosti, ki jih lahko opravljajo, vredne in dobre in da si zanje zaslužijo ustrezno plačilo. Samospoštovanje je lahko povezano z vsako dejavnostjo npr. ples, šolski uspeh, znanost, gospodinjenje, starševstvo. Če temelji na dejavnostih za etično dobro (svetovni ethos), gre za moralno in religiozno (samo)spoštovanje.

Vanier razume naše bivanje izrazito skupinsko. Rodimo se, rastemo in umremo v skupnosti. Skupnost je kraj ljubezni, delitve in praznovanja, kraj bolečine in rasti, kraj pripadnosti, kraj, kjer postopoma odkrijemo, da ni nevarno, če postanemo ranljivi, in da lahko podremo zaščitene ograje okrog svojih src; kraj, kjer nenehno živimo skrivnost smrti in vstajenja, kjer smemo biti, kar smo. Lahko bi še dalje govorili o religiozni, vzgojni ali znanstveni homogeni skupnosti kot najbolj produktivni enoti – sanjskem timu.
Bistvena zasluga Gadamerjeve hermenevtike je izpostavitev in pri(po)znanje zgodovinskosti razumevanja s pomočjo pojma učinkovnozgodovinske zavesti: zavesti o zgodovini učinko vanja razumevanja in zavesti o učinkovanju zgodovine na razumevanje. Ne gre le za zgodovin sko učinkovanje npr. kakšnega umetniškega dela, ne gre le za to, da ga ljudje v različnih časih različno razumejo – kolikor sploh kaj razumemo, vselej razumemo drugače –, temveč gre predvsem za to, da je vse naše razumevanje (in s tem vse naše bivanje) zaznamovano z zgodovinsko situacijo, v kateri se nahajamo. Znotraj nje se nam odpirajo določene možnosti razumevanja, ki bi v drugem času in na drugem kraju bile bistveno drugačne. Priznanje omejenosti in končnosti razumevanja zato in navsezadnje pomeni tudi priznanje lastne končnosti. Hermenevtična, učinkovnozgodovinska zavest je vselej zavest o končnosti: ta zavest sama je njen temeljni oblikovalec.
Pintarič (2005) razlikuje čase filozofov, poetov in junaških dejanj. O slednjem bomo govorili v nadaljevanju. Junaški čas je zanj v iskanju celovitega časa.V novem veku se človek kot subjekt usmeri k poskusu gospodovanja nad zunanjo naravo. Danes vidimo negativne posle dice tega poskusa experimentum mundi (Blochov izraz). Zato se postopno se spreminja paradigma primarnega obvladovanja zunanje narave in posrednega, sekundarnega obvlado vanja notranje, ker jo na ta način obvladujemo v najmanjši meri, v paradigmo obvladovanja sebe obvladovali zunanjo naravo. Tako modernemu eksperimentu nad zunanjo naravo sledi postmoderni eksperiment s samim seboj, ki pa ga je treba izvajati kar najbolj previdno. Obvladovanje je za razliko od togega gospostva fleksibilno, kar pomeni, da več možnih izbir omogoča tudi boljše izbire.
Svet simulacij in simulakrov rad uprizarja gigantomahijo (boj gigantov proti bogovom), če že ne dejansko pa na simbolni ravni ‘vojne zvezd’. Tako zmagovalci kot poraženci v drugi svetovni vojni so prevzeli idejo miru kot skupno osnovo evropskega sožitja. Danes se združu jejo obojni zmagovalci: tako tisti nad zunanjim zlom kot zmagovalci nad notranjim zlom, tako tisti, ki so zaostajali za razvojem onkraj (berlinskega) zidu ali (železne) zavese kot tisti, ki so postali lokomotive demokratizacije. Vsi bi radi vstopnico za nebeško kraljestvo, če že ne tostran, pa vsaj onstran groba. Nihče, ki ne bi bil rad prevaran, je ne bi vrnil in nihče se ne bi rad vrnil na dno (ne)preživetega pekla. Proslava v Moskvi – kozmično slavje. Vendar pa nima proslavljanje le zgodovinske razsežnosti, marveč tudi kozmično. Iz prvotne identitete med mikrokozmosom in makrokozmosom izpelje Kezele (2001) kozmično proslavljanje.
Proslavljanje zmagovalcev ponazorimo s primerom iz klasične glasbe. Rejoice greatly pri Handlu pomeni bogato, skrajno visoko, močno in mogočno slavje. Je izraz veselja. Nobena velika metafizična mutacija se ne pojavi, ne da bi jo naznanjale številne manjše. In ko se nezadržno razširi, zabriše vse pod sabo in obvelja do razkroja delcev in do druge velike mutacije, za katero ljudje trošijo utopično, eshatološko in ideološko energijo. Zgodovinska skrivnost nagovarja vsakega drugače in vse za eno, ker tako deluje kolektivno nezavedno.
Človek je zgodovinsko bitje, ker deluje zgodovinsko v kraljestvu nujnosti. Ne le, da imata procesa gospostva in obvladovanja svojo zgodovino, temveč je oboje tudi zgodovinsko vprašanje. Če človek ne razrešuje zgodovinskih problemov, to pomeni, da je konec ne le zgodovine, marveč tudi same vrste. Narodi, ki ne razrešujejo konfliktov, nazadujejo kot v vojnah 1991-95 na ozemlju bivše Jugoslavije.
Čas lahko proučujemo po Diltsovi piramidi glede na naše objektivno okolje, kako se družba pospešeno razvija, glede na naše vedenje, kako se nam mudi (npr. kot hitrecu) in glede na sposobnosti, kako sem ga sposoben uravnavati. Prav tej 3. ravni v Diltsovi piramidi so posvečene tehnike NLP. Kakšne vrednote mi predstavlja (npr. kot denar), kakšna (samoome jujoča) prepričanja iz njegove predstave izhajajo (npr. sem prepozen, prestar, je pravočasno)? Lahko ustvarjam svoje poslanstvo tudi iz potreb časa. Lahko ga osvajam po 4 Batesonovih fazah učenja. lahko rečemo, da pri Batesonu najmanj, pri Gravesu in Diltsu pa izrazito vidimo antropološki model človeka kot biopsihosocialnega in spiritualnega bitja, za katerega so značilne postmaterialistične vrednote.
Videli smo, da je naša orientacija v času precej kompleksno vprašanje. Najprej se enostavno odločimo, ali ga sploh načrtujemo in si posledično zastavljamo cilje po SMART načelih ali pa se mu 'in time' prepuščamo. Intuitivno vemo, kdaj je pravi čas za določeno dejavnost in kje je njegovo mesto na lestvici vrednot. 'Biti sedaj' nam pomeni več, če nas ne pestijo spomini ali prihodnja pričakovanja. Če nas, potem na to lahko pozabimo. Verjetno nima smisla spreminjati odločitve, če nas ne motijo neuresničena pričakovanja.
NLP skuša pokazati, da čas celi rane. Ljudje smo ranljivi in prizadeti. Da bi bilo to produktivno, začnemo s časovnimi podrobnostmi. Gre za tiste podrobnosti, ki določajo naše dojemanje določenega časovnega obdobja. To so zaznavne podrobnosti, ki so aplicirane na časovne segmente (preteklost, sedanjost, prihodnost), kar je vidno pri različnih vajah časovne črte - ČČ (time line therapy). Te podrobnosti tudi določajo, v katero časovno obdobje bomo obrnili našo pozornost. Če poznamo (naše) časovne podrobnosti lahko gradimo privlačno prihodnost, probleme postavimo v preteklost s pomočjo jezikovnih vzorcev in z njimi pripe ljemo vire v sedanjost ali prihodnost. S pomočjo zaznavnih podrobnosti lahko tudi izločimo čustveno vsebino iz spominov.
Če želimo delati s ČČ, moraš najprej določiti njeno lego in smer. Vsaka ČČ ima svoje pozitivne in negativne lastnosti. ČČ je moč tudi spreminjati glede na osebne potrebe. Pri spreminjanju ČČ moramo biti previdni, saj spreminjanje ČČ lahko privede do močnega učinka. Postopki so naslednji:

a) ugotovimo položaj ČČ

b) ekologija

c) disociirano zavrtiš ČČ

č) asociiraš se v ČČ

d) pritrdiš ČČ

e) test- vprašaj nezavedno, če je O.K.!

f) napravi korak v prihodnost.

Časovna črta (zanjo uporablja Gillingan metaforo življenjska reka) je tudi primerna za zaznavne položaje, swish tehniko, ko ugasneš neprimerna vedenja, neustrezne navade. ČČ je namenjena obvladovanju časa, tako da si izmenično 'v času’ in imaš 'pregled skozi čas'. Učimo se organizirati čas tako, da bo vsak nov dogodek prinesel več žara, več želja in teženj, več radosti. Iz preteklosti valimo 'snežno kepo' čedalje lepših in boljših dogodkov v prihodnost, ki si jo lahko začrtamo tako kot za poslanstvo (po Schwarz, A., Schweppe, R. (2004). Videti je, da je pri osebno pomembnem učenju tako kot pri nacionalnem, da brez pomirjene in spravljene preteklosti ni privlačne prihodnosti. Tako si sledijo tudi vaje v skriptih. To je pot od tod do večnosti. Ko srečam Marijo z napisom »je t' adore«, sem v božanski izmenjavi. Za nič manj ne gre kot za adoracijo najsvetejšega, najboljšega, najbolj odrešenjskega.
1.3 Večnost časa in čas v večnosti
Gospod svoje učence uči, kako razumeti znamenja časa, znamenja, ki jih farizeji ne zmorejo dojeti… Jezus se v evangeliju ni razjezil, ko učenci niso razumeli stvari. Tistima dvema iz Emavsa je dejal: 'Nespametna in počasna v srcu.' Taka je oseba, ki ne razume Božjih stvari. Gospod želi, da bi razumeli, kaj se dogaja: kaj se dogaja v mojem srcu, kaj se dogaja v mojem življenju, kaj se dogaja v svetu, v zgodovini … Kaj pomeni to, kar se dogaja sedaj? To so znamenja časa!'

Posvetni duh nasprotno od nas ne želi, da bi bili ljudstvo, ampak le množica brez misli in brez svobode. Želi, da bi hodili po poti uniformnosti. Sveti Pavel opozarja, da duh sveta z nami dela kot da mi sami nismo sposobni razmišljati, z nami dela kot z nesvobodnimi osebami. Uniformna miselnost, enaka miselnost, slabotna miselnost, miselnost, ki je tako razširjena. Duh sveta ne želi, da se mi pred Bogom vprašamo: 'Toda zakaj to, zakaj tisto, zakaj se to dogaja?' Duh sveta nam celo predlaga miselnost v skladu z lastnimi nagnjenji: Mislim, kakor mi je všeč! Duh sveta ravno tistega noče, kar od nas zahteva Jezus: svobodne miselnosti, miselnosti moškega in ženske, ki sta del Božjega ljudstva. Odrešenje je namreč to, da smo Božje ljudstvo, da imamo svobodo.

Jezus od nas zahteva, da svobodno razmišljamo; razmišljamo, da bi razumeli, kaj se dogaja. A v resnici tega ne zmoremo sami, temveč potrebujemo pomoč Gospoda. Potrebujemo ga, da bi razumeli znamenja časa. Ta dar razumnosti nam da Sveti Duh in nam tako omogoči, da razumemo sami in ne zato, ker nam drugi povedo, kaj se dogaja. Gospod torej želi, da hodimo po poti z duhom razumnosti, s katerim razumemo znamenja časa. Lepo je prositi Gospoda Jezusa za milost, da nam pošlje svojega Duha razumnosti, zato da ne bi imeli slabotne misel nosti, da ne bi imeli uniformne miselnosti in da ne bi imeli miselnosti v skladu z našimi nagnjenji. Da bi imeli le miselnost v skladu z Bogom. S to miselnostjo, ki je miselnost razu ma, srca in duše, ki je dar Svetega Duha, iščemo, kaj pomenijo stvari, in dobro razumemo znamenja časa. Za to milost moramo torej danes prositi Gospoda: za sposobnost, da bi razu meli znamenja časa.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 29.11.2013) Razmišljati v skladu z Bogom pomeni razmišljati z glavo in srcem.

 »Posvečeno življenje je preroštvo. Bog nas prosi, da izstopimo iz gnezda, ki nas obdaja, in se podamo na meje sveta ter se pri tem izogibamo skušnjavi, da bi jih udomačili. To je konkret nejši način posnemanja Gospoda.« (Papež Frančišek vrhovnim redovnim predstojnikom, v Rimu, 29.11.2013)

Teorija strun govori o tem, da je človek multidimenzionalno bitje, ker biva naenkrat v več svetovih ali dimenzijah. Lahko bi rekli, da živi hkrati v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Sedaj večina ljudi doživlja družbeno skonstruktuirano realnost linearnega časa. V sintezi zavest ne bo več doživljala ločenih treh časov ampak bo doživljala en sam „krožni“ čas.

Smo ljudje, ki nosimo nebesa v sebi in smo ljudje na poti v nebesa. Bog je romar. Anselm Gruen (2012, str. 116): »V Jezusu prihaja na zemljo sam Bog in nas obišče. Kot popotnik zavije k nam, v našo skupnost, pa tudi v kamrico našega srca, da bi nam izkazal usmiljenje in prijateljstvo«. Kot odziv na njegovo romanje skozi ustvarjen svet je naše romanje, kot odziv na njegovo ljubezen je naša ljubezen in na njegovo dobroto je naša in najina dobrota, za katero sva in smo dolžni zahvalo.

Če hodimo po romarski poti iz (Zlate) Dobe v dobo, iz Srednjeveškega pasijona do postmodernih povezav pridemo do Dneva zmage 9. maja, ki je takoj za krščanskim praznikom Vnebohoda, ki je 8. maja. Vprašanje za NLP praktike pa je, kako bi še drugače z zemeljskimi očmi lahko videli Nebeško kraljestvo? Sprva učinkujemo kot preusmerjevalci oz. razdelilci pozornosti (distractors), ko iz vsepovsodja prihajamo in se tja vračamo znotraj 'četverja sveta (zemlje in neba, smrtnikov in bogov po Heideggerju). Vsi smo udje božjega (nacionalnega, globalnega) telesa, utripi istega srca, sestavine iste vseživljenjske reke.
Za kristjane je vzhajajoče sonce, ki nikoli ne zaide, Kristus. Deležni smo neminljive sreče večne pomladi. Vse novo, kar še nihče ni slišal in videl, nastaja s prenovo. Prehodi so konvergirali v eno. Nevidna harmonija je postala vidna. V atlasu nebes bo vsak moral paziti, da ne bo po naključju sprožal konfliktne destrukcije, razdore. Nebesa so sinonim za odrešitev od tuzemskih vseh problemov, ki jih vidimo, če gledamo navzdol. Treba je gledati navzgor v svojo prvotno domovino.
Simbolika reke je simbolika tekočih voda, plodnosti, smrti in obnove. Reka od zgoraj je reka božje milosti in nebeškega vpliva. Reka časa je reka spomina na resnico (gr. aletheia) in pozabe (letha), norih brzic in širokega izliva v ocean življenja. V njem je tudi občutje brezmejne globine in skrivnosti (jap. yugen), ki jo naznanja že prva kitica W. Blaka v Slutnjah nedolžnosti naznanja: videti ves svet v zrnu peska, nebesa v divji roži, držati vso neskončnost na tvoji dlani in večnost v eni uri. V isto reko vstopamo in izstopamo (že po izkustvu Heraklita) z namenom, da bi bili krščeni po Sv. Duhu.
V času poezije se za hip ujame moj dih s tvojim dihom, moj pogled s tvojim pogledom in moja beseda s tvojo. To je simetrična čarovnija vesolja, visoka sinergija. To je val, ki je obenem delec – na osnovi informacije pridobljena dobrina; to je ples razmer, ki vsebuje ritme, rime, stihe in avtomatsko zapisovanje.
Domišljijo rabimo za definiranje novih pojmov, novih zvez in stanja novih zvezd. V svetu dela propadajo stalne delovne naloge in izginja pojem delovnega mesta, kvalifikacije za poklic, itd. Namesto tega se uveljavlja prožno delo, delovna skupina, stalno kvalificiranje za celo vrsto del. V informacijski dobi je odločilnega pomena naš odnos do informacij, ki so prepletene z materijo in energijo. Ker ne vemo, koliko prostora imamo še za njihovo obvladovanje glede na že doseženo zasičenost (entropijo), tudi ni vnaprej določene stopnje tveganja izgube službe. Grožnje nezaposlenosti ali delne zaposlenosti vodijo k stalnemu lovljenju ponudbe potrebnega znanja, informacij in kvalifikacij, ki bi ustrezalo spremenljivemu povpraševanju na trgu de lovne sile, znanja in informacij. Vprašanje je, s čim vse je ta negotovost pogojena in s čim jo tudi sami pogojujemo.
Metafore se prepletajo z dejstvi. Vojska je nešteto, množic tudi. Ne manjka jim moč namena. Vse se dogaja genialno kot v transu – tako transfer kot transformacija. Bog se sklanja z neba in mi prehajamo vanj. Katero mesto ali ozemlje naj svete vojske osvojijo, branijo, ohranjajo ali opuščajo v imenu svoje misije? Vprašanje zadeva tudi miroljubne bojevnike. V NLP sta tudi vaji za prevrednotenje vrednot in za oblikovanje lastnega poslanstva-misije. Sredstvo osebne rasti (po Trojnarju, 2005) je možno po stopnicah 5 P - pisanje kot razgovor s samim seboj, poslušanje drugega, početje, podjetje in proslavljanje. Argument za tak spiralni vzpon je že 'časovno-prostorski kontinuum' (Einsteinov izraz) zaradi katerega vsa naša življenja ne živimo raznočasno, ampak istočasno na različnih frekvencah. Vsa prejšnja in prihodnja življenja vplivajo drug na drugega prav sedaj. Kaj to pomeni skušamo razumeti tudi v tem tekstu.
Ni vseeno, kako je izpolnjen ukaz pa naj bo to ukaz vladarja in ukaz srca. Vemo, da v nečem lahko, v drugem pa ne moremo odstopiti brez škode. To je ars vivendi in ars moriendi. V epskem filmu 'Nebeško kraljestvo', ki obravnava vlogo križarjev, je Jeruzalem takšen kraj napadane in branjene svetosti. V njem glavni igralci skušajo biti lojalni, iniciativni, odločni z masko ali brez nje, modri in nespametni, poslušajo voditelja in svojo dušo, so bojeviti in razmišljajoči. Igrajo različne vloge kot jih poznamo po Satirjevi. Očitno gre v revščini za niz ko sinergijo, kar pomeni, da so vloge premalo usklajene. Njihovi nosilci niso napravili predhodnega eko-čeka.
Etična odgovornost različnih religij je v iskanju soglasja. Če ni globine ob stiku različnih verstev, ni skrivnosti sprave. Členjenje (chunking) na vse strani so koordinate sveta nevroling vista, če jih spremljamo od spodaj navzgor (indukcija) ali obratno (dedukcija), z leve k desni ali obratno. Vsak lahko svojo misijo izpolni, ko doseže eshatološke meje svojega cilja. To je tako kot bi držal 'vso neskončnost v tvoji dlani’ in doživel večne vzgibe srca in uma v času pomembnih časov.
Mindfulness je polnost duha in pomeni 'nebeško kraljestvo sedaj in tukaj', življenje iz polnosti časov. Na prvi pogled ga je težko doseči. Je v poletu čez ocean življenja in potovanja po notranji reki. Učiti se plavati v svoji časovni reki tako da se učimo na lastnih in tujih primerih dobre prakse in njihove elemente vnašamo (instaliramo) v svoje zamišljene cilje in njim primerne postopke.
V bistvu gre za nadaljevanje ciklusa oken, ki jih postopno usklajujemo. Da bi poznali širino problema in njegove nevralgične točke rabimo členjenje. Pri členjenju razlikujemo med zunanjo in notranjo informacijo, med tisto, ki jo sprejmemo od drugih in tisto, ki si jo povemo sami. Zato različne vidike sprejemamo od sebe in drugih, da vemo, na kaj bi veljalo biti še pozoren. Težje vprašanje pa je, kako vnesti (instalirati) novo strategijo.
Ker 'slona lahko pojemo le po koščkih', velik problem razdeliš na majhne dele strategij in orodij. S členjenjem ugotovimo, da v dobrem ni vse dobro in v slabem ni vse slabo. Členjenje navzdol je eden izmed pogojev dobre komunikacije, ker s pomočjo tega orodja zvemo, kako natanko bi zadevo lahko še razumeli in se zaznavno podrobneje (MP podrobnosti) povezali z drugimi.
Vsak se lahko uči reševati konflikte v komunikaciji. Za razvoj razreševanja konfliktov skušajmo opraviti naslednje korake:

1. skušajmo razumeti motive sogovornika in vzroke njegovega nasprotovanja,

2. poiščimo skupne točke nasprotij,

3. iz te skupne osnove poiščimo možne rešitve oz. premostitve,

4. spremenimo potrebo po nadvladi drugega v obvladovanje samega sebe,

5. učimo se drug od drugega (Adizes, 1996).

To imejmo pred očmi pri 'slikovni zloženki' (visual squash), ko povzemamo nasprotja vase in pri meta-opazovanju, ko gledamo na dogajanje medsebojnega vplivanja v preteklosti z najvišje ravni. To nam omogoča zmagovalno držo. Najprej so lahko le tisti zmagovalci, ki so partnerji, kasneje pa tudi tisti, ki niso. Obstoječi zmagovalci niso dosegli svetovne sprave. To bi lahko po NLP z 'visual squash' tehniko. Vendar pa to, kar lahko stori posameznik, ne morejo storiti narodi. Očitno pa tudi ne njihovi voditelji. Letos preminuli Ricoeur je bil kot Buber mojster dialoga. Najprej je dal prav sogovornikom, čeprav se ni z njim strinjal. Vsak od njiju je verjel ravno obratno kot je trdil drugi. In vendar sta se oba drug drugemu približala po detajlnejši analizi nasprotujočih stališč. Ricoeur sicer ni verjel v svetovno spravo, konver genco paradigem o kateri govorita Russell in Bourdieu, ali o stapljanje vseh svetovnih religij kot verjamejo nekateri predstavniki new agea, pa vendar je verjel, da imajo najbolj nasprotu joča stališča nekaj skupnega. Poznamo Bluestenovo in Bernejevo shemo zmagam zmagaš, ki se ujema z občutkoma ujema z občutkoma jaz sem dobro – ti si dobro.
2. Mi se gibljemo se s časi in ti se gibljejo z nami
Lat. Tempora mutantur et nos mutantur in illis

v srečnem času imaš veliko prijateljev, v nesrečnem pa nobenega.

Na začetku prvega poglavja 'Stopnje organskega in človek' opiše Plessner svoj čas takole. »Vsaka doba ima svoje geslo.  Terminologija  18.stol.  kulminira v pojmu 'uma', 19.stol.  v poj mu 'razvoja'  in sedanja doba v pojmu 'življenja'. Vsaka doba s  tem označuje nekaj druge ga. 'Um' izraža brezčasno in splošno  veljavno, 'razvoj' je to, kar je v vzponu, 'življenje' pa je podzavestno ustvarjalno, čeprav vsaka doba želi razumeti isto. Prava  vsebina besede jim postane samo sredstvo, kako bi postala vidna tista globina stvari, ki omogoča, če se jo zave damo, smisel in globino  vsakega človeškega dejanja« (Plessner, 1981; 31).  Odrešilno deluje določena beseda tedaj, kadar opravičuje dobo, ki jo  misli  v  sebi. Racionalizem ni žel nikoli toliko  navdušenja  kot tedaj,  ko se je zoperstavljal fevdalizmu.  Evolucijski  razvojni nauk je bil najplodnejši v boju zoper patriarhalno ureditev.
Človek je temporalno bitje ali bolje temporalno-spacialno. Biti v svetu pomeni biti v seda njem času v odnosu do preteklosti in prihodnosti. Če že govorimo o času zmagovalcev in posredno poražencev, si oglejmo, kaj je čas in kakšna je njegova percepcija.


Bilban (2012) povezuje fiziko in filozofijo. Izhaja iz »dvojne aporetične narave časa«, pa tudi vpliv, ki so ga sodobne raziskave o času s področja filozofije, znanosti in literature imele na družbo. Bilbanova ugotavlja, da so si temeljna izhodiščna vprašanja obravnavanih področij presenetljivo sorodna, a kljub temu povezava med njimi – predvsem med fiziko in filozofijo – ni samoumevna. Pomen literature pa je ravno vloga »poljudne povezovalke obeh polj«.
Bilban (2012) priznava čas avtorja in čas bralca, gledalca, poslušalca, tako kot smo interak tivno povezovali aktivnosti branja, pisanja in potovanja v tuje kraje. Tisti vmesni čas med njima pa zbeži obema. Iz dogodka odnese vsak svojo podobo v spominu. Cilj raznorodnih človekovih dejavnosti je v sveti trojici, čeprav so si dejavnosti metodološko divergentne. Če življenja ne sprejemaš od drugih, če ga drugim ne predajaš, sam zaostajaš, se izpisuješ, izginjaš v pesku.
V sodobni družbi pa se poleg lastnih strahov vedno pogosteje srečujemo tudi z množičnim strahom pred terorizmom, ekološkimi katastrofami in finančnimi zlomi. Strah pred negotovo prihodnostjo pa je še posebej izrazit po 11. ­septembru 2001. ­Salecl (2007) je analitično predstavila sodobne tesnobne zagate. Oblike tesnobe je razdelila glede na njihovo pojavljanje: npr. tesnobe v času vojne (vietnamska vojna, ameriški vojaki v Iraku …), strah pred revščino, manjvrednostni občutki, težave pri oblikovanju ljubezenskega razmerja, tesnobe materinstva, sodobne zahteve starševstva idr. Zaradi strahov in tesnobe se soočamo s problemi in iščemo ukrepe, ki vodijo k rešitvi.