Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

Doslej smo rabili veliko energije za vzgajanje predstav uspeha. Formula je: p = P – i. »p« predstavlja uspešnost in dosežke (performance), »P« predstavlja sposobnosti (potencials) in »i« pa se nanaša na notranje in zunanje motnje (Interferences). Film Jama pozabljenih sanj (Cave of Forgotten Dreams, Werner Herzog, ZDA, 3D DCP, 2010) prikazuje slike iz Chauvetove jame v južni Franciji so plod umetnikov. Kaj je bilo umetnost pred 30 000 leti je skoraj nemogoče vedeti. A prav nedoumljivo ali skrivnostno v človeškem vedenju je tisto, kar sproži silovito iskrenje v Herzogovih sinapsah. Morda nihče ni živel v teh jamah, uporabljali so jih za slikanje in morda obrede. Predstavljati si skušamo njihove misli 'prek brezna časa'. Sprašujemo se, ali so ponoči sanjali in jokali. Režiser Platonovo alegorijo jame ponazori s Fredom Astairom, ki pleše s svojimi sencami v Bojangles of Harlem. Slike so primitivne in hkrati sofisticirane; ukrivljenost sten pomaga ustvariti iluzijo gibanja, ki nakazuje, kot pravi Herzog'obliko proto-filma' 2014. Prek dokumentarnega filma se vživljamo v tedanji svet neandertalcev. Ali njihove dosežke (p) lahko presojamo brez današnjih šumov, motenj (- i)?

Človek s teritorialnim vedenjem oblikuje specifična kulturna okolja, ne le v smislu "vidnih" elementov kulturne krajine, pač pa tudi v smislu vedenja, norm, vrednotenja prostorsko bolj ali manj definirane skupnosti.

Tudi pri opredeljevanju funkcije prostora – teritorija se pokaže shema poperjanskih treh sve tov. Danes se določen teritorij se, tako v političnem, gospodarskem, administrativnem oz. insti tucionalnem smislu, kot tudi v kulturni, psihološki in simbolni dimenziji, rojeva šele iz interakcije in nekakšne relativne kontrapozicije z "drugimi". Tako kot svoj obstoj dolguje dejstvu, da so človeške skupnosti ujete v mrežo odnosov, ločevanj in povezovanj, tako zaradi tega istega dejstva zasledujemo tudi njegovo dvojno funkcijo.

Po eni strani je teritorij obstaja v prostorsko organiziranih in na prostor vezanih družbenih skupnostih, po drugi strani pa je tisti temelj, iz katerega se te skupnosti v organizirani ali "sporadični" obliki povezujejo s širšim in ožjim okoljskim prostorom. Po eni strani je teritorij hranitelj in zaščitnik nekih kolektivnih identitet, po drugi strani je šele podlaga raznovrstnih odnosov, vezi kot tudi percepcije "zunanjega" sveta... Teritoriju pripišemo dve temeljni funkciji: 1. funkcijo zavetja in sredstva varovanja družbenih skupnosti in 2. funkcijo odskočne deske v iskanju novih možnosti (Williams in Smith, 1983, 503). Značilnost konfliktov je boj za teritorij.
Nasproti Descartesu postavlja De Bono formulo je “ago ergo erigo” – delujem, zato napre dujem k cilju. De Bono tedaj ne bi zagovarjal dnevnega sanjarjenja, ki spreminja z nočnimi sanjami življenje v sen. V sanjarijah prav tako komuniciramo, delujemo in se spoznavamo.

V naše naravno delovanje sta vključeni vednost in domišljija. Kako bi otrok brez naravne pot rebe po radovednosti in brez domišljije raziskoval svoje okolje, si nabiral izkušnje in se učil? Trileten otrok je v razvojni fazi, ko svojim staršem postavlja neprestano eno in isto vprašanje: »Zakaj?«. To je za odrasle lahko izjemno naporno, »zakajčke« pa usmerjamo z odzivi: »to boš izvedel ko boš velik«, »to ti sedaj ne bi razumel«, »kakšne neumnosti pa govoriš« ipd.

Otrok zaznava in občuti probleme v življenjskem okolju, postavlja vprašanja in zahteva odgo vore. Vstop otroka v šolski sistem predstavlja velik izziv za ohranitev njegove radovednosti in kreativnosti. Na eni strani šolski kurikuli predvidevajo vrednotenje že vnaprej določenih odgo vorov in rešitev (objektivno merimo in ocenimo), na drugi strani pa razvijamo predvsem tiste kapacitete možganov, ki so namenjene memoriranju podatkov in ne dajemo možnosti za procesiranje le-teh. V procesiranju informacij, občutkov ter izkušenj nastajajo nove stvaritve. Za to pa je potreben čas. To se nikakor ne ujema s sedanjo gospodarsko miselnostjo, ki je: rezultati, takoj sedaj. Izrazito vedenjske tehnike (npr. korenček - palica) dela z ljudmi ubijajo ustvarjalnost in inovativnost. Vsaka stvar zahteva čas, da dozori, da se razvije in dobi deloma končno podobo (po navadi se stalno razvija).

Inovativno znanje je uporabno v kontekstu osebnostnih kapacitet, zaupanja, občutka varnosti, medsebojne povezanosti in sodelovanja. In današnja gospodarska kriza kaže pot, da bomo morali iti iz »brlogov tekmovalnosti« ter preiti v sodelovanje in povezovanje. Saj je človeštvo na tem planetu tudi zaradi tega preživelo. In verjetno je človeštvo pred eno največjih inovacij: kako narediti življenje bolj preprosto in prijetno ... kako priti nazaj k sebi in se s samim seboj povezati (integriteta osebnosti). Edino posameznik, ki zaznava sebe in svoje potrebe lahko inovativno raziskuje potrebe delovnega okolja in postane zopet »zakajček« ter se vpraša: kaj je zgoraj omenjena triletna deklica razmišljala?

Nevrolingvistična psihoterapija je sistemsko imaginativna psihoterapevtska metoda z integra tivno-kognitivnim pristopom. Razvila se je na podlagi izpopolnjevanja ameriških konceptov nevrolingvističnega programiranja, ki je nastal na podlagi modeliranja treh uspešnih psihote rapevtov v 70-ih letih (Satir, Erickson in Perls). S pomočjo orodij, ki se jih nauči, se opolno močen posameznik dejavno vključuje v socialno realnost v obojestransko zadovoljstvo.

Seveda pa to ni mogoče brez poslanstva.

Večina modrecev misli, da se je treba poglobiti vase, raziskati in odkriti v globinah naše duše vse strahove, omejitve in bremena, ki nas onemogočajo v doseganju ciljev in naših želja. Ko lociramo in spoznamo te vzorce v nas, ki nas omejujejo, jih skozi procese ustvarjalne vizuali zacije razblinimo, izničimo in si prikrojimo drugačne, lepše vzorce, ki nam bodo pomagali pri naših hotenjih in tudi krojili našo osebnost, našo zavest. Naučiti se moramo živeti v skladnos ti - harmoniji s kozmosom, z načeli dobrote, sočutja, dobre, pozitivne naravnanosti, z usmerje nostjo skozi ljubezen do vsega, ljubezen, ki jo tako in tako nosi univerzalna energija...ljudje smo pač talentirani za to, da navadno vse pokvarimo ali pa se trudimo izničiti vse dobro, skozi dojemanja naše ozkosti, sebičnosti, nevoščljivosti, skratka...vzorci, ki smo si jih ustvarili,- so naše slabosti in gonilo našega dajanja, ozkost pa je omejitev sprejemanja vsega lepega, tudi ljubezni.
Predpogoj za ustvarjalno vizualizacijo je stanje sproščenosti, telesa in uma...tam, kjer se um umakne v stran, kjer so „doma“ korenine naših razmišljanj in dejanj, kjer se ustvarjajo in shranjujejo vzorci naših čustev, misli, vsi strahovi, pogoji za naše delovanje, reakcije, naša dajanja..vse je pogojeno z našo podzavestjo.
Skrivnostno vez imenujemo kvantna prepletenost (quantum entanglement). Premalo mislimo na to, da se nekaj zgodi za vedno, ker pusti sledi v spominu, ki pa ne ostanejo nespremenjene.

Spreminjamo interpretacije in interpretiramo spremembe kot spreminjamo imaginacije in jih skušamo realizirati. Tiste, ki si jih predstavljamo, so za nas dragocene. Sprememb v nas ni brez interpretacij, ki imajo fiziološki pomen, ker so najbolj vplivna prepričanja. Predstavljamo si lahko marsikaj, kar nikoli ne bomo npr. filmske zvezde. Nikoli ne bomo prebivalci tujih planetov in zvezd, kakor nas prikazujejo slidi you tuba (npr. Ascendus, Star Fields – Discovering - HD). V odnosu med domišljijo in realnostjo si zastavljamo vprašanje odnosa med neuresničenimi in neuresničljivimi željami.

Enost ne spodkopava identitete vsakega elementa; ravno nasprotno, enost iz vsakogar naredi to, kar bi moral biti. To je tisto, kar želi sporočiti sveti Pavel, ko uporabi podobo telesa: »Ka kor imamo v enem telesu mnogo delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja, tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu. Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana« (Rim 12, 4-6). Enost je pomembna v mistiki, religiji, koncentraciji na eno.

Mir³³ v nas je potreben prav zato, da se po nepotrebnem ne poškodujemo. Nenehno eksperi mentiramo tako da si pripovedujemo zgodbe, vanje vpletamo druge in se (ne)hote vpletamo druge. Naša DNK ima vpliv na vibracijo svetlobe. Poleg znanih so še neznane energije. Gnostični evangeliji – iz moči tišine je nastal um vesolja. Širje nje vesolja je plod širjenja naših idej, globine praznine so plod naše tišine. Pravzaprav new age poudarja prestabilirano harmonijo, ki vzbuja zaupanje v nove načine. Harmonijo so-ustvarjamo, dokler verjamemo vanjo.

Imaginacija je pomoč pri rekonstrukciji in reaktualizaciji preteklih dogodkov. »Za kar sem umrl, bi hotel še enkrat živeti«, pravi pesnik K. Destovnik Kajuh v izpovedi materi. Vsako hotenje, vsako vedenje, vsako hrepenenje, ki je že vpisano že v celicah telesa, naj se zgodi, da mu sledi gibanje peresa z gibanjem podob in prispodob. V meni kot v vodo vrženi kamen spro ža koncentrično valovanje, pričakovanje obljub na neskončni poljub obljubljene dežele. Vse to dojemam kot čudež izpolnitve. Izraelci imajo svoj plamen, a so še vedno v krču strahu, da pridobljeno ozemlje utegnejo izgubiti. A plamen sveti v svobodo. Osvobodil sem vas, da bi ostali svobodni (Jezus). Je pomožno orodje za iskanje zaokroženega smisla.
Skupinske vadbe v fitnesu so primer simbolnih reprezentacij. V body balance 55 se od 1 do 12 (glej you tube) izvaja nekaj imaginarno pristnega, nežnega, dražestnega, ljubkega, čudež nega. Ženska silhueta z razprtimi stopali na tleh, uprta s pogledom v nebo, je odročena z rokama navzgor in navzdol, prevodnik čiste energije, spremljajoče melodije, lepote, človeške toplote. Okrog nje pleše štiriperesna svetlozelena tančica brezmejni ples. Značilna ugotovitev pri tem je »Ko človek ne stoji več nasproti dogodkov, postanejo amor fati, amor dei in amor sui eno in isto. Ta uglašenost je vedrina in mir v nas« (Neumann, 2001, 261).
Nasprotno pa se Brodolomec istoimenskem filmu kot priučeni brezdomec štiri leta bori na samotnem otoku z morjem za preživetje in kot Robinzon, vrvohodec visi med življenjem in smrtjo, upanjem in brezupom. Ko pride domov pa ne najde več mesta na kop nem, ker mu je že prej odplavala magična žoga s človeškim obrazom – wilson, ki je sinonim za zaupno igro, ki jo pred drugim igra življenje. Dilema je tedaj ahasfersko tavanje ali vrnitev izgubljenega sina k Očetu.
2. Pomen domišljije za verske izkušnje
Vsak posameznik ima na izbiro ali želi duševne bolečine in ne-moči (gr. asthenia) preseči ali ne. Če duhovno življenje razumemo v luči besed Janeza Pavla II., potem vsebuje naslednje elemente: je delo Svetega Duha; zajema celotnega človeka; uvaja v globoko občestvo z Jezusom Kristusom; vodi v podreditev celotnega življenja Duhu, v sinovski drži do Očeta in zaupljivi privrženosti Cerkvi; temelji na izkustvu križa, da bi lahko vodila v globoko občestvo in v celo vito velikonočno skrivnost. H krščanski duhovnosti in duhovni vzgoji je poklican vsak kristjan po Svetem Duhu, ki ga je prejel s krstom (zaobljubo da bo delal dobro in ne bo delal slabe ga) in birmo. Jezik verovanja je mitopoetičen, kar pomeni, da ni zgolj racionalen. Napoti nas na duhovne vrednote.
Različna izkustva se izražajo v različnih vrstah reprezentacij križa: križ brez zgornje prečke imenujemo tudi tau, ki je zadnja črka hebrejske abecede. V Ezekijelovi knjigi beremo, da bodo pravični zaznamovani s tem simbolom in da se jih božja sodba in kazen ne dotakneta. Nasproti najstarejšim svetlim predstavam o križu je rimsko videnje križa znamenje trpljenja, sramote, teme in smrti. Tudi krist jani velikokrat vidimo v križu le znamenje velikega petka, pozabljamo pa na veliko noč, vstajenje, zmago življenja nad smrtjo, zmago svetlobe nad temo! Križ začne svojo prepo znavno pot, kot najpomembnejši simbol krščanstva s cesarjem Konstantinom, ki je v tem znamenju izboril zmago nad tekmecem in dal kasneje krščanstvu svobodo.
Latinski križ je najbolj običajna in poznana oblika križa. V katoliški Cerkvi nas spominja na največjo žrtev, ki jo je pretrpel Jezus za grehe sveta. Križ, ki je prazen brez Jezusovega telesa, spominja na vstajenje in vero v večno življenje.
Andrejev križ, podobno kot Petrov križ, ki je narobe obrnjen latinski križ, prikazuje, kako sta umrla apostola Andrej in Peter. Oba sta svoje krvnike prosila naj ju na križ pribijejo drugače kot Jezusa, saj se sama nista imela za vredna, da bi umrla kot njun Odrešenik. Petra so zato obrnili in križali z glavo navzdol, Andreja pa v znamenju črke X.

Grški križ, podobno kot enakokraki bizantinski, uporabljajo predvsem v Grški pravoslavni Cerkvi.

Jeruzalemski križ, križ svete dežele, je eden od zapletenejših oblik križa. Sestav ljen je iz središčnega križa, ki ga tvorijo štirje tau križi, predstavlja pa postavo Stare zaveze. Štirje manjši grški križi kažejo na izpolnitev postave v štirih evangelijih Nove zaveze. Druga podoba govori o misijonskem delovanju, ki besedo Evangelijev, širi na vse štiri strani neba. Poleg tega najdemo tudi razlago, da Jeruzalemski križ simbolizira pet Kristusovih ran. Danes se ta simbol uporablja kot znamenje frančiškanske kustodije v Sveti deželi in je splošni katoliški simbol vsega, kar najdemo tam.
Kavarijski križ stoji na vzpetini. Tri stopnice, ki vodijo do njega predstavljajo hrib, še bolj pogosto pa tri največje krščanske kreposti: vero, upanje in ljubezen. Največja med njimi pa je ljubezen.
Križ sidro simbolizira upanje, ki ga imamo kristjani v Kristusa. Ta simbol je bil tudi emblem sv. papeža Klemena, ki je bil po izročilu, v času cesarja Trajana privezan na sidro in vržen v morje.
Papeški križ lahko uporablja samo poglavar Katoliške cerkve. Tri prečke na zgor njem delu, so predvsem v zgodovini predstavljale tri področja papeške avtoritete: Cerkev, svet in nebo. Podoben je tudi križ, ki ga (lahko) uporabljajo škofje in kardi nali, vendar ima namesto treh le dve prečki. To še niso vse vrste križa³⁴.
Že tradicionalno vprašanje je odnos med vero in razumom. Krščanstvo je brez tega razmerja nezamisljivo. Vsa dokazovanja in zavračanja eksistence boga sodijo sem. Razlikujemo med vero v razum in razumno vero.
Stark (2012) na primerih dokazuje, da so ideje razvoja, moderne znanosti, svobodnega odno sa do lastnine in kapitalizma, lahko razvili le v okviru krščanske kulture. Stark nam preprič ljivo predstavi ključno in odločilno vlogo katoliške Cerkve v razvoju sodobnega sveta k blaginji, svobodi in napredku ter spoštovanju človekovega dostojanstva.

Stark (2012) razbije stereotip o mračnem srednjem veku in nazadnjaškem katoliškem krščan stvu. Dokazuje, da so temelji spoštovanja posameznika in osebne svobode, kapitalizma in demokracije v krščanstvu. Razum, ki je bil cenjen kot orodje za razumevanje Boga, je postal orodje za razumevanje mehanizmov delovanja stvarstva. Novi vek je razum kot orodje za dokazovanje vere obrnil v vero v razum, ki je bila že prej implicitna.
Ker smo motive za propadanje zahoda že obravnavali³⁵, se tu vprašajmo, na katerih področjih je po Starku postala ključna zmaga razuma:

Prvo zmago je predstavljal razvoj vere v napredek znotraj krščanske teologije.

Druga zmaga je bil način, kako je bila vera v napredek prenesena v tehnološke in organizacij ske novosti. Mnoge so uvedla samostanska posestva.

Tretja je bila ta, da sta bili po zaslugi krščanske teologije z razumom seznanjeni tako politična praksa kot teorija. V srednjeveški Evropi so se lahko pojavile države, ki so vzdrževale znatno stopnjo osebne svobode.

Odločilno zmago pa je pomenil začetek uporabe racionalnosti za potrebe trgovanja. Znotraj varnih pristanov odzivnih držav se je pričel razvoj kapitalizma.

Vedno je slišati precej kritik na račun kristjanov. Berdjajev meni, da so nedostojanstveni, ker je krščanstvo najmanj 'naravna' religija. Zgolj nedeljski kristjani ne zadostujejo, ker so iz 'na vade'. Morda je preveč Avgijevih hlevov po AGIL shemi, ki bi jih bilo treba prezračiti. Bache lard je opredeljeval različne hiše. Hiša prenove duha za vse druge hiše, templje, zavetja je cer kev - RKC, ki je zaenkrat še prezaposlena s samo seboj. Držijo se jo nalepke črne barve, kleri kalizma, zaostalosti – saj celo sama govori o potrebi posodobitve.

Kristjani so se vedno spraševali, kako bi bili v svetu evangeljski kvas in sol. Oboje je potreb no imeti v določeni meri, ne preveč in ne premalo, da bo vse okusno in rodovitno. V zgodovi ni krščanstva je vedno Bog poskrbel, da je poklical ljudi, ki so v življenje Cerkve ponovno vnesli svežino in nov zagon življenja po božji besedi. Tako so bili, do priznanja in svobode krščanske vere, največji pričevalci tisti, ki so jih umorili zaradi vere v Jezusa Kristusa. Morda se v času krize obeta povratek k meniškem življenju. Na koncu antike se je širilo iz Egipta v Evropo zaradi tedanje krize.  

Velika noč je najpomembnejši krščanski in katoliški praznik. Eden izmed filmov, ki je najbolje pokazal smisel Jezusovega križevega pota je Gibsonov film Kristusov pasijon, ki omogoča različna razumevanja Kristusovega trpljenja. O marsikaterem smo že brali. Film nas postavlja pred vprašanje, ali smo sposobni izkazati duhovno premoč osmislitve in vere nad fizičnim nasiljem, bivanjskim nesmislom in praznino. Nadalje se zastavi vprašanje svobodnih možnosti izbire vlog med tistimi, ki nasilje podpirajo in tistimi, ki ga skušajo preseči z lastnim spreobrnenjem ali kako drugače.

Če bi bil film Kristusov pasion le film o komunikaciji asocialnih bedakov z Norcem, o maščevanju farizejev, kot tistih, ki delujejo po črki zakona in postave, nad tujim duhovnikom in o hudičevi igri z ljudskimi željami po užitkih, pa četudi sadističnih, bi bil film le parodija na pasijon, ne bi pa bil duhovna osmislitev pasiona. Film res prikazuje mučenje Kristusa kot plaz nasilja, ki drsi h katastrofi, ker se obrne tudi zoper mučitelje. Ali je to glavna poanta? Gre za film o globoki pretresenosti zaradi konflikta ver in osnovnih prepričanj. Jezusovi nauki so v očeh sodobnikov škandal (gr. skandalon, lat. scandalus pomeni klinček, ki sproži past ali pohujšanje; sramoten, nemoralen dogodek, ki vzbuja zgražanje). Iz izrazov na obrazih in siceršnje telesne govorice nastopajočih igralcev razberemo več izrazov odnosa do mučenja od sadistično privoščljivega, preko oholega, objestno-krvniškega, nesramnega, hinavskega, poniževalnega, služabniškega, uradno hladno formalnega, zasmehovalnega, delno in do kraja brezobzirnega, do sočutnega, obžalovalnega in pomočniškega odnosa. V gnili družbi so celo otroci zlobni.
Gre tudi za odnos dvomljenja, ki se pokaže v satanovem vprašanju Kristusu in posredno tudi gledalcu, kdo si in kdo je tvoj oče. Si to, po čigar volji deluješ. Očitno je, da gre za dve volji, ki sta v konfliktu: božjo voljo in voljo obstoječe državne oblasti. V tej razdvojenosti se dogaja zadnje dejanje drame. Od tega, kako je pripravljeno naše srce, je odvisno, kateri volji služimo in kaj smo sposobni prenesti, je odvisno, katero vlogo izberemo.
Vloge Kristusovih sodobnikov so poučne in samonanašalne (autoreferencialne) tudi danes. Kolikokrat smo kot Peter, ki trikrat zataji Kristusovo ime kot Juda Iškarjot, ki Kristusa izda s poljubom in se potem skesa. Smo kot Pilat, ko razumsko izbiramo med večjim in manjšim zlom, ne pa med dobrim in zlom. Kot Pilat tudi današnji samodržni oblastniki ne prevzamejo zgodovinske teže političnih vlog, ki jih odigravajo. Stalinu, Hitlerju, Miloševiću sodijo drugi, ki (morda?) ne vidijo bruna v lastnem očesu. Zlo je v vseh nas tako kot dobro. Iz tega sledi nujnost izbiranja in obenem sprejemanja odgovornosti oz. krivde za te izbire. Pilat je politik, ki lahko izbere dobro.
Dokler morejo, politiki prepričujejo ljudi, da delajo dobro. Kdo je manj kriv, če se projekt ponesreči, ni tako pomembno (npr. Pilat v primerjavi s farizeji) kot vprašanje, kdo je kriv in kdo ni, ki je v filmu Kristusov pasijon izjemno izostreno. Pilat ne vidi krivde niti v Kristusu niti v sebi, pa vendar pa sam ne more biti nevtralen pri odločitvi o izpustitvi obsojenega (Kristus ali Baraba) niti osvobojen od te presoje. Vloga Pilata je v zatiranju upornikov in tudi Kristusa vidi v tej na videz potencialni, dejansko pa v največji vlogi upornika kot da bi Kristus namerno sprejel vlogo Judovskega kralja, čeprav poudarja, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Toda kdo sliši in razume to izjavo? Postavljati se v vlogo Pilata pomeni, da sicer poslušamo obe strani tožitelja in obtoženca, vendar se preveč bojimo posledic svojih dejanj, zamere pri predpostavljenih in upora podrejenih, da bi se identificirali z žrtvijo nasilja, ker ne poslušamo svoje vesti. Postavljati se v vlogo Kristusa pomeni prevzeti nase krivdo za (pre)grehe drugih in prestati zanje vse težave. Pomeni tudi premagovati vse onemoglosti zaradi padcev pod križem. Pomeni vse to, kar označuje že sam Kristus.
Potrebno se je postavljati v vlogo matere Marije, ki pomeni biti sočuten in v sožitju s trpečim. Matere so kot Marije, ki izkazuje do Človekovega sina materinsko sočutje. Kolikokrat smo kot bičarji ali priganjači, ki ne odnehamo, dokler ne izživimo nasilja v sebi in izven sebe do konca. Za Pilata je uslišanje hujskačev množic pred uslišanjem nedolžnega. Zapiranje pred nasiljem v umetni raj je še danes aktualno. Kristus ni epski junak, ki bi iskal večno mladost kot Gilgameš, nesmrtnost v boju s sovražnikom (npr. Ahil v Iliadi), zmago za svoje ljudstvo kot El Cid, ampak odrešitelj človeštva.
Iliado in Odisejo je treba razumeti kot dva epa o telemahiji, o pasteh koloniziranja, o konfliktu med moškim in žensko. Iliada opravlja svojo Odisejo po EU, v nedokončanem projektu moderne. Izgubo moških objokujejo in opevajo ženske. Iliada je zgodba, ki se zaradi naše neza vedne strukture vedno znova obnavlja. Njene variante so kot vaje v slogu. Prav sloven ske Iliade nimamo (kot Eneida in El Cid), ker smo poznonastajajoči narod-država. Koloni zatorji nimajo zavesti koloniziranih. Drugoditi tujcev-prišlekov ne dojemamo kot svoje, dokler ne vemo, kaj nam prinašajo.
Kristus je tisti, ki mu ni nič olajšano, nadomeščeno, oproščeno, mi pa neprestano iščemo olajšave, nadomestke, oprostilne sodbe, ker nam gre za tostranska dobra, njemu pa ne. Njegov problem je zastavljen širše in globlje kot pri epskih junakih. Ne gre le za ta ali drug narod bogonosec, ampak za vse človeštvo, ne gre za to ali ono prepričanje (npr. čaščenje sobote ali nedelje), gre za sposobnost sprejemanja brezpogojne ljubezni ne glede na posledice, pa četudi so te najhujše. Poznamo tri satanove skušnjave Kristusa v puščavi. V filmu smo soočeni s četrto skušnjavo samoodrešitev človeka boga. Zato naj bi Kristus kot vsemogočni sestopil s križa. V tem tiči verjetno Gibsonov namig na nezmožnost človeštva, da bi preživelo zgolj z razvojem tehničnih in mučilnih sredstev brez Vstajenja.
Kristusov pasijon je zgodba, ki se nam nenehno ponavlja s svojimi že znanimi in še novimi vprašanji in možnimi odgovori v različnih zgodovinskih in osebnih obdobjih. Navedimo jih nekaj. Kaj pomeni totalno nasilje biričev nad Bogom-človekom, ki je pripravljen sprejeti vse grehe človeštva. Ali ni vsaka nastajajoča ljubezen tudi že izdana po imenu, osebni krivdi, volji nekoga drugega? Koliko celoten projekt odrešitve sploh stane ne le ekonomsko, ampak še prej eksistencialno, pa ne le filmski, ampak tudi dejanski? Ali lahko od množic pričakujemo kaj drugega kot zahteve po pravičnosti v smislu 'kruha in iger', če tudi site množice rabijo grešnega kozla. Ali ne izražamo z izbiro določene igre vlog tudi določeno (ne)hvaležnost in (ne)razumevanje do drugih, kar nas vodi k vprašanju univerzalne odgovornosti? Če ne gre za ulov rib, ampak za lov na ljudi, potem ni vseeno, ali ti ljudje stojijo na mestu dobrega ali zla, ali sledijo skušnjavi ali pa jo odklanjajo, ali so za vojno ali za mir. Manjka pastor – misijonar, ki bi kazal pot iz kaosa samozaslepljenega ropanja okolja s spreobrnjenjem.
V Fadellovem romanu (2011) pa Mohamed, mladi Iračan, sin pomembne šiitske družine, se pripravlja, da bo nekoč postal vodilni mož svoje bogate rodbine. Med služenjem vojaškega roka spozna kristjana Masuda. Z njim mora celo deliti sobo, kar se mu sprva zdi nepred stavljivo, saj so zanj kristjani nečisti.  Počasi se med njima stkejo vezi neobičajnega prijateljstva, ki ga bogatijo ideološko-teološki pogovori. Mohamed, ki je na začetku prepričan, da bo Masuda spreobrnil v islam, sam doživi resnično spreobrnjenje, ki mu botrujeta  Masudova blagost in mistične sanje, v katerih mu neznani mladenič reče, da bo premagal vse ovire na poti, če bo užival kruh življenja.
V tej resnični zgodbi sledimo Mohamedu, ki ga od odločitve, da bo postal kristjan, do dneva svetega krsta, čaka trinajst let dolge poti, zaznamovane s preganjanjem v lastni družini, zapo rom, nezaupanjem drugih kristjanov, izgnanstvom in hkrati neuničljivim upanjem in vztraj nostjo. Mohamed je postal Joseph. Od leta 2001 z družino živi v Franciji.
Navedimo primer Lepej Bašej (2009), ki opisuje svoje romanje v Camino. Prepuščala se je življenju in verjela, da jo pot vodi. Vztrajala je z nasmehom na obrazu, ki se je počasi naselil tudi v notranjost in s seboj prinesel mir. Po 800 km prehojene poti je zagledala katedralo sv. Jakoba v vsej njeni mogočnosti in lepoti. Čeprav ni bilo rdeče preproge, vihravih zastav nad mestno hišo in predstavnikov javnosti, ki bi ji čestitali za uspeh, je dogodek občutila kot osebni praznik. Za vse prišleke vključno s pripeljanimi invalidi je bilo dovolj prostora, sonca, ljubezni in radosti. Camino ji je dal več, kot si je upala predstavljati v najlepših sanjah. Je nepozabna izkušnja in preizkušnja. Je pot, ki jo je prehodila sama zase in tega ji nihče ne more vzeti. Je moč, iz katere črpa nadaljnje podvige Je mir in zaupanje, ki sta se naselila v mojem srcu in tam ostala. S svojim opisom tudi druge navdihuje, da bi pot doživeli. Seveda je poti v notranje ravnotežje je več – pisanje, vaje, romanje, osebna rast, oblikovanje partner skega odnosa.³⁶
Močnikovi (2009) opisi poti niso tako globoki kot opisi Sh. Maclaine (2007), ki je šla z njimi celo v regresijo prejšnjih življenj. Močnik je po poti do Camina in do konca sveta kolesaril. Bila je že pozna jesen leta 2007 in tudi časa ni imel veliko. Prednosti kolesarjenja so ga tako navdušile, da je temu posvetil tudi sklepno poglavje v knjigi. Glede na časovne ovire, ki jih imajo vsi delovno aktivni in zaradi česar je skoraj nemogoče pridobiti 35 dni dopusta, kolikor traja pešačenje, je dvotedensko kolesarjenje po Caminu lahko prijeten, tudi družinski dopust. Spoznaval je globljega, bolj intuitivnega sebe in druge.
Romanje s Tončko v Compostelo opisujem takole: potem ko smo si pogledali opravljeno pot s ptičje perspektive, si jo sedaj poglejmo še z žabje perspektive. Pot doživljamo kot prehod iz enega kraja do drugega in kot trans iz enega duševnega stanja v drugega. Hodimo v skupini, hodiva v dvoje in hodim v ednini. To je kot ognjen piš skozi moje eksistencialno bistvo, da si ga bom vsaj predstavljal. Vsak dan prehoditi del neskončne poti, vsak dan prebroditi kos življenjskih težav. Kot vozilo si izpostavljen štirim smerem neba in štirim elementom sveta. Vdihavaš zrak, občutiš raznoliko trdnost tal pod noga mi, pretakanje življenjskih tekočin v sebi in goreči hrepenenjski ogenj v svoji duši. Premikaš se skozi pokrajino in ta skozi tebe, mimo posušenih sončnic, zasajenih dreves in zasanjanih premis. Popotnik si s palicami ali brez njih, z nahrbtnikom ali le s prtljago lastnih misli. Sem ter tja se pojavi kakšna gostilna, vodnjak ali pa se postavijo pred nas zapuščene vaške hiše. Polja brez rasti so kot puščava srca. Proti koncu čutimo le mrzel pot in premrle noge. Bodo vzdržale noge kljub žuljem, bo duša splavala do cilja kljub betežnemu telesu? Asfaltna cesta teče ob makadamski poti, motorna vozila po njej brnijo ob človeških plovilih po istih poteh zvezd. Je to božji zakon ali človeški? Si le še motorika, ne pa retorika. In potem prideš po vijugastih poteh do gore veselja (špansko: Monte do goza) in s spomenika nas pozdravljata dva bronasta meniha. Po vsem trudu pride plačilo za podjetnost in srčnost v Santiagu. Čudo vit nagovor romarjem v katedrali, blagoglasno petje in blagoslov vsem z niha joče kadilnice. Gloria ex excelsis deo do školjk z atlantskega oceana in obzorja zahoda.
Človek kot nomad sveta in homo viator je v bistvu romar. Njegov tek življenja je pot skozi pokrajine, ki so jih že drugi vrisali v zemljevide in poimenovali. Romarji se zbirajo od vse povsod in vsepovsod gredo. V Španiji je najbolj znana Camino de Compostello³⁷, ki jo je poetično opisala v delu The Camino A Journey of the Spirit Shirley MacLaine. Camino ima kot romarska pot tisočletno tradicijo. V času Rimljanov je predstavljal pomembno trgovsko pot, ki so jo poimenovali Mlečna cesta in je potekala vse do oceana. Camino predstavlja intenzivni fizični in duhovni izziv. Shirley je doživela duhovno prenovo svojega življenja, kar pomeni, da je smotrno porabila in obnovila svojo energijo, obenem pa je svoje izkušnje predala drugim. Priznam, da me je izmed vseh opisov njen najbolj nagovoril. Hkrati predihaš in prehodiš vse, kar so videli že drugi. Prek potopisov so tuji spomini tudi naši. V glavni cerkvi v Santiagu pa postaneš tudi del splošnega slavljenja. To lahko doživimo tudi v svetih deželah ali kje drugje. Največ dobimo ko smo za dogodke najbolj odprti.
Kako sem ujel tedanje vtise s poti septembra 2009 v impresije predstav in te v posode besedišča: Vsak dan je treba prehoditi del neskončne poti, vsak dan prebroditi kos življenjskih težav po križevem potu. Kot vozilo se uležeš na zrak, premikaš se skozi pokrajino in ta skozi tebe, mimo posušenih sončnic, zasajenih dreves in zasanjanih premic življenja. Popotnik si s palicami ali brez njih, z nahbrtnikom ali le s prtljago lastnih misli. Sem ter tja se pojavi kakšna gostilna, vodnjak ali zapuščene vaške hiše. Polja brez rasti so kot puščava srca. Le mrzel pot in premrle noge. Bodo vzdržale noge kljub žuljem, bo duša splavala do cilja kljub betežnemu telesu?Asfaltna cesta teče ob makadamski poti, motorna vozila po njej brnijo ob človeških plovilih po istih poteh zvezd . Je to božji zakon ali človeški? Si le še motorika, ne pa retorika. In potem prideš po vijugastih poteh do gore veselja in do spomenika dvema menihoma. Po vsem trudu pride plačilo za podjetnost in srčnost v Santiagu. Priča smo čudovitega nagovora romarjem v katedrali, blagoglasnemu petju in blagoslovu z nihajoče kadilnice, ki potuje po cerkvi. Glotria ex excelsis deo.
Kaj prinese romanje v sveti kraj? Tisto, česar ni bilo na videz nikoli slišano in videno, je zdaj tu. Združita se zanos in radost svetih duš. To je sinhroni naključni prestop iz posvetne trivialnosti v iskrenost srca. Ne gre toliko za medosebno tujstvo in neznanje o odnosih, ampak za izbruh hrepenenja iz nekega obrobja. Izlet v Poffabro je odlična ilustracija ideje, kako neskončno lepi so osvetljeni hlevi rojstva Odrešenika na obrobju gora. Obsije jih lunina srebrnina, objema jih nočna tišina, poljublja jih nebeška milina! Prav tako so pevski zbori v Messi decembra 2013 sozveneli v blagoglasni polifoniji izrazov ljubezni do Rojstva, do bližnjega in do povezav tam, kjer so bili pred sto leti prepadi, razdori norosti in bolečine.
Vadimo trans na temo duhovnega hrepenenja: predstavljajmo si, da je vse, kar obstaja, luč, ki sveti na svet, na zemljo in na vse stvarstvo. Ta luč nam daje življenje, prinaša resnico, dobroto in lepoto, kar odrešuje svet. Luč samo sije v vsem svojem sijaju in plemeniti nebeško, božansko kraljestvo, ker je ta luč je Bog, najvišja inteligenca, najvišje zdravje in je najvišja ljubezen. Prežema vse, kar ni luč. Prav vse je luč in vse je ljubezen. Ljubezen je luč in luč je ljubezen. Vse je eno v enem. Svobodno se potopimo v neskončne širjave. Prosimo za pomoč. Angelska bitja nas varujejo. Vsi smo luč in vsi smo utelešenja boga in njegove najvišje resnice. Smo luč in ljubezen. Ostanimo nekaj časa v občutku nenadomestljivost trenutka in enkratnosti stvarstva.

Kar se je nevrokirurgu Alexandru (2014) pred boleznijo zdelo nepredstavljivo, je z obsmrtnim doživetjem potrdil domišljijsko in znanstveno. Potoval je v onostranstvo in nazaj in sedaj verjame v Boga.