Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

2.1 Pota svetosti
Najprej je treba razlikovati svetnost od svetosti tistih, ki so postali svete ali sveti. Minila je že 150. letnica lurških prikazovanj, ko se je Marija, Božja mati, prikazala preprostemu dekletu Bernardki Soubirours v Lurdu ob reki Gavi. Predstavila se ji je z izjavo »sem brezmadežno spočetje«. kot potrditev dogme o Brezmadežnem spočetju, ki jo je papež razglasil 1854. leta, torej štiri leta prej. Bernardka je bila najslabša učenka med sovrstnicami, danes pa ji je postavljen spomenik. Njeno glavno sporočilo je bilo, da svetu, ki je takrat že nakazoval smer proč od Boga z marčno revolucijo s številnimi nasprotovanji evangeliju in cerkvenemu oznanjevanju, pove, kje je tista rešitev, ki bo končno prinesla upanje in zmago dobrega nad zlim, življenja nad smrtjo.
Podobe večnosti, glasovi neskončnosti. Gorske verige Pirenejev se stikajo z nebom. Že na vse jutro Marijinega vnebohoda so ovce vidne na hribovju, človeške ovce pa v dolini. Prve so v animalični formi, druga pa so razbolele, trpeče, razdrobljeno zbrane in ubrane. Ponižno hrepenijo po dušnih pastirjih. Stoje pojejo, nanje pada nebeški dež, obliva jih nebeško sonce. Na desni strani neba se pojavi mavrica. Nato zazvonijo cerkveni zvonovi, duševni pastirji pa prihajajo v belih oblačilih, vijejo se kot kača, posedejo se kot sodni tribunal in nato odhajajo v dostojanstveni bleščavi mimo špalirja. Sledijo si mogočne besede v različnih nacionalnih jezikih. Prevzemajo nas prevzvišeni takti glasbe, izmenjujejo se napevi Ave Marija, hozane, glorije in alegorije. Obred je kot obed in obet in praznovalna manifestacija je kot manifest zadnjih bolnikov, ki bodo prvi pri Gospodu. Je že res, da različne oblike zavesti ne morejo shajati brez znamenitega izhodiščnega in končnega načela coincidentia oppositorum, toda tisto, kar se z njim in skozenj procesira, vedno znova preseneča, osupne in pomirja.
Procesije se po ulicah mesta Lurd vijejo v obliki množic s svečami. Pojejo, vzklikajo, vodje pa nosijo zastave. Organizirane so po nacionalnih skupinah. Ne gre več za športno olimpijado, ampak gre za versko olimpijado, na kateri različne nacionalne skupine tekmujejo za medalje večnosti. Kot športna olimpijada (npr. v Pekingu 2008) reprezentira omnipotentnost nacional nih predstavnikov človeške vrste pod geslom višje, hitreje, dalje, tako verska olimpijada reprezentira in simbolizira internacionalo nebeškega kraljestva sedaj in tukaj. Razliko med njima vidim v razliki med predajanjem določenim posebnim sposobnostim in splošno sposobnostjo predajanja.
Pri nas je nad Strunjanom Cerkev Marijinega prikazovanja. Tu se vsako leto zberejo romarji iz vse Slovenije, da počastijo dan Marijinega vnebohoda. Nad Strunjanom je križ kot nekakšen svetilnik mornarjem v piranskem in tržaškem zalivu.

Za nova verska spoznanja so potrebne lastnosti ljubezni do boga, ponižnost in predanost. Uvide poljske redovnice Marije Favstine (1905-1938) navdihuje sv. Duh sam in jih jo uči zapisovati. Njeni zapisi v Osebnem dnevniku so podobni Terezi Avilski ali Janezovemu besedilu. Rojena je bila v preprosti kmečki družini. Tudi sama ni izobražena. Ne izhaja iz liturgičnih besedil. Predana veri je bila izpostavljena mnogim preizkušnjam. V samostanu Magdalenk – mater božjega usmiljenega je postala redovnica. Opravljala je nižja dela vrtnarice, kuharice, prodajalke v pekarni in vratarice. Njeno sporočilo je, da človeštvo ne bo ne bo našlo miru, dokler se ne bo obrnilo k Božjemu usmiljenju. Jezus je leča njenih hrepenenj, je sonce njenih zvez. Vse pridobitve so že v njem, čeprav se zdijo srca izgubljena. Nenavadna so pota Gospodova. Vedno znova nas obhaja drugačna milost, drugačen čas se brati z nami, nekatere želje se preobražajo v večno hrepenenje in to nazaj v darove, ki jih sprejemamo s hvaležnost-jo. Favstina je ostala zvesta navdihom z nebes. Zaslutila je trpljenje narodov, zlasti poljskega v drugi svetovni vojni.

Favstina je začela razumeti poroko svoje duše z Bogom. »Vse moje bitje se použiva v oceanu ljubezni in neizrekljivem mučeništvu. Moja duša je potopljena v srečo, ki izvira iz svete trojice, ki domuje v meni» (Winowska 2000, 231). Pravi tudi » S to milostjo sem potopljena v ocean luči, v katerem spoznavam Boga in sebe.« (ibidem 232) Srebrnina morja je neizmer-na. Zdaj vem, da se v njej odsevajo žarki božje milosti – vsa svetost svetlobe, vsa iskrivost iskrenosti, kromoterapija barv. Trobojnica zmage nad zlom. Jezus se pokaže Favstini z dvema pramenoma žarkov, ki pomenijo vodo in kri. Ti žarki varujejo dušo pred jezo Očeta. Kdor živi v njihovi senci, ga pravičnost ne bo zadela.
Favstinin dialog z odrešenikom lahko parafraziramo takele: »Ker si s svojim trpljenjem svet odrešil, si ti že vsa naša zgodba, vse naše veselje, vse naše spoznanje, ki ga ta hip premoremo, ves naš zaklad, zlatnina ogrlice, srebrnina preproge na površini morja, doprinos izgubljenih časov.« Kot vsi veliki mistiki, se je tudi Favstina obračala po pomoč k Odrešeniku na skrajni meji svojih moči. Slišala je klice Usmiljenega Gospoda.

Legenda pravi, da so se pri Camargu v Provansi izkrcale tri Marije, ki so prišle iz Palestine in jim pravijo Maries de la mer in Sarah. Po pridiganju o Jezusovem vstajenju so v nekaj mese-cih umrle. Na njihovem grobu je nastala cerkev. Romi, ki so živeli v teh krajih so Sarah šteli za pravo Marijo, ker je bila temnopolta. Cerkev se je prepričala o njihovi svetosti, ko so odkopali njihov grob in v njem našli relikvije, ki so bili značilni za prvotno krščansko čašče-nje. Camargue ima poseben križ, ki ga simbolizirajo vera - križ, upanje – sidro in ljubezen – srce.

Socialni psihologi radi opisujejo odklonske posameznike. Obstajajo pa tudi odklonske razme re, ker je meja med normalnim in abnormalnim premična. Neprijetno je slišati, da odklonske razmere ustvarjajo prav odklonski posamezniki v funkciji slabih vladarjev in diktatorjev. Videnja talentiranih posameznikov in posameznic mečejo kritično luč nanje, zato se jih njihovi predstavniki branijo. Ko so papeži v 14. stoletju v Avignonu zavozili svojo kariero, je Katarina Sienska uvidela, da se morajo vrniti v Rim in ko so se papeži v Rimu pregrešno 'izrodili', so jim protestanti postavili ogledalo resnice. Na ta način v zgodovini cerkve prihaja do merjenja moči namesto do izkazovanja svetosti in do vračanja od posvetne moči k svetosti. Sekularizacija je imela več razlogov in nerazumevanje tega procesa je eden izmed njih.

Podobno kot se klin s klinom zbija, se tudi luč prižiga z lučjo. Zato serija navdihov služi za nov navdih, tako kot serija videnj za novo videnje in serija prikazovanj za nova prikazovanja. Werfel (2008) pripoveduje pretresljivo zgodbo o Bernardki Soubirours (1844-1879), ki sprva ni nihče verjel njenim videnjem: ne starši, ne tako imenovani strokovnjaki za duševne bolezni, ne državni organi pregona in ne lokalni župnik. Njen vzpon k svetnici se prične februarja l. 1858 ko doživi pred votlino serijo zaporednih videnj Marije. Okrog nje se začnejo postopno zbirati množice, ki pa niso ničesar videle. Če videnja ne bi imela posledic v čudežih, bi šlo za njene subjektivne privide. Tudi cerkev je šele po štirih letih potrdila verodostojnost videnj.

Benetke so bile vir različnih navdihov za morska osvajanja in za umetniške stvaritve. Zdravniki, ki so se pred s kugo okuženimi bolniki zaščitili z maskami z dolgimi kljuni, so bili kasneje posneti v pustnih karnevalih. Smrke (2007) piše o človeku kot posnemovalcu (lat. mymesis in homo mimecreticus), ki posnema originale na vseh področjih življenja.
Vsak si pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, ki jo tok življenja z medbesedilnimi vplivi drugih zgodb nosi v ocean življenja. Neizmerna je človeška domišljija pri oblikovanju jaslic od Bližnjega vzhoda Betlehema do srednjeevropskih slovenskih Brižin - Freisinga. Prek razstav jih poznamo skozi zgodovino diahrono in vsako leto po razstavah za božič sinhrono. Tudi v Sloveniji se ideja Društva prijateljev jaslic širi. Poznamo žive jaslice v Postojnski jami. Jaslice vseh cerkva v Piranu. Ne moremo opisati vseh krajev, kjer se jaslice pojavljajo in vseh časov, v katerih se obujajo. Epifanija človeka Boga je vsepovsodna nasmetenost hleva in očiščevanje nebeškega reda³⁸. Treba se je izprazniti (kenosis), da se z njihovim navdihom napolnimo.
Romanje v Poffabro v Italiji je bilo odlična ilustracija ideje, kako neskončno lepi so osvetljeni hlevi rojstva Odrešenika na obrobju gora. Obsije jih lunina srebrnina, objema jih nočna tišina, poljublja jih nebeška milina! Prav tako so pevski zbori v Messi decembra 2013 sozveneli v blagoglasni polifonijo izrazov ljubezni do Rojstva, do bližnjega in do novih povezav tam, kjer so bili pred sto leti prepadi, razdori norosti in bolečine soške fronte s Prve svetovne vojne.
Tisto, česar ni bilo na videz nikoli slišano in videno, je zdaj tu kot epifanija nasproti profa nizaciji. Združita se zanos in radost svetih duš. To je naključni prestop iz posvetne trivialnosti v iskrenost srca. Ne gre za medosebno tujstvo in neznanje o odnosih, ampak za izbruh hrepenenja iz obrobja. Romantično hrepenenje je nesrečno, ker nas ta drugačnost ne predrugači, ampak le na novo razdvoji. Božič simbolizira neskončno raznolikost duhovnih rojstev.
Ker božje misli niso naše misli, ljudje nismo ptice, nismo le sveti duh, ampak se mu le pustimo voditi. Kierkegaard je izumil čarobno formulo za dve nesrečni izbiri med biti to in ne biti ono, postajati, kar pomeni prihajati k svetu in svetemu. To je za Junga individuacija.
Petje (cerkvenih) zborov in prikazovanje rojevanja je v slovenski vasi na Primorskem v decembru 2012 pomenita avdiovizualno epifanijo. To nas pretrese, ponese v višave in položi nazaj domov v naše jasli. Ohlapno lahko rečemo, da gre za skupne vrednote, ki preprečujejo, da bi spremembe uničile našo sposobnost predstavljanja sebe v partnerstvu. Gre za podobno umetnost življenja, ki ohranja simbolne podobe kot privlačne posode za podarjanje sebe v različnih vsebinah. Izkustva ljubezni pridobivamo le neformalno v družini in v medsebojnih stikih.
Videti je, da posamezniki, ki postanejo blaženi, prodrejo globlje. Winowska (2000) opisuje, kako je sestra Favstina Kowalska upodobila usmiljenega Kristusa, vstalega Odrešenika, ki za ceno svoje ga trpljenja in smrti na križu prinaša ljudem mir z odpuščanjem grehov. Ko se bere Janezov Evangelij o prikazanju vstalega Kristusa in o postavitvi zakramenta sprave (Jn 20, 19-29). Podoba usmiljenega Jezusa v sebi povezuje ta dva evangeljska dogodka, ki najpopolneje pričujeta o ljubezni Boga do človeka. Na tako pojmovano češčenje podobe, ki temelji na krščanskem zaupanju in usmiljenju, je Jezus vezal posebne obljube: večno zveličanje, velik napredek na poti krščanske popolnosti, milost srečne smrti in vse druge milosti, za katere ga bodo ljudje z zaupanjem prosili.
b) Med vsemi oblikami češčenja božjega usmiljenja, ki so bili razodeti sestri Favstini Kowalsky, je praznik usmiljenja najpomembnejši. Veličino dneva je treba meriti z merilom izrednih obljub, ki jih je Gospod Jezus povezal z njim. »Želim,« je dejal, »da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vseh, posebej ubogih grešnikov.« »Kdor na ta dan pristopi k viru življenja, bo deležen popolnega odpuščanja svoje krivde in kazni… Na ta dan so odprte globi ne mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam celo morje milosti… Naj se mi nihče ne boji približati, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat. Da bi mogli biti deležni teh velikih darov, pa moramo izpolniti pogoje pobožnosti do božjega usmiljenja (zaupanje v božjo dobroto in dejavna ljubezen do bližnjega), treba je biti v stanju posvečujoče milosti (po sveti spovedi) in pobožno prejeti sveto obhajilo. Na ta praznik se pripravljamo tudi z devet dnevnico, ki se začne na veliki petek.
c) Rožni venec božjega usmiljenja je Jezus narekoval s. Favstini kot molitev za potolažitev in omilitev božje jeze. V tej molitvi naj verniki prosijo za »usmiljenje za nas in za ves svet« in tako izvršujejo delo usmiljenja. Če dodajajo molitvi razpoloženje zaupanja in izpolnjujejo pogoje vsake dobre molitve (ponižnost, stanovitnost in sprejemanje božje volje), morejo pričakovati spolnitev Kristusovih obljub, ki se posebej nanašajo na zadnjo uro: milost spreobr njenja in srečno smrt. Teh pa niso deležni samo tisti, ki molijo ta rožni venec, ampak tudi umirajoči. »Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec«, je zagotovil Jezu, »se umiri božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje.« Splošna obljuba se glasi: »Po molitvi tega rož nega venca sem pripravljen dati vse, za kar me bodo prosili... če je le skladno z mojo voljo.« Gre za človekovo večno srečo.
d) Ura usmiljenja je bila za Favstino ob treh ponoči. Tedaj se je vsa potopila v njegovo usmiljenje, ga slavila in proslavljala in klicala 'Vsemogočnega na pomoč, za ves svet, posebej za uboge grešnike, kajti v tem trenutku stoji (Božje usmiljenje) na stežaj odprto za vsakega človeka…' Ob tej uri je zmolila križev pot. Sicer je vsaj za trenutek stopila v kapelo in počasti njegovo Srce, ki je v najsvetejšem zakramentu polno usmiljenja.
e) Širjenje časti božjega usmiljenja ne potrebuje nujno veliko besed, vedno pa krščansko naravnanost vere, zaupanje v Boga in vedno večje napredovanje v usmiljenju. Kristus želi, da bi njegovi častilci čez dan storili vsaj eno dejanje ljubezni do bližnjega. Tudi na širjenje časti Jezusovega usmiljenja se nanašajo nekatere Kristusove obljube: »Tiste, ki širijo časti mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje kakor ljubeča mati svojega otročička, ob smrtni uri pa jim ne bom sodnik, temveč usmiljeni Odrešenik.«
Zlasti biblijske zgodbe so takšne, da jih je treba pripovedovati vedno znova. Takšna je tudi zgodba o Odrešeniku. Prav zato, ker se njihovo okolje spreminja, so nam v opomin, čeprav se zdi, da človekova zla narava ne deluje. To pa zgodovina vedno znova demantira. Treba je pokazati temelje tragedij in nasilja na novo osvetliti. Na takšne dogodke radi pozabljamo, jih sprejmemo. Mlajše generacije z njimi opozarjamo na pretekle dogodke, da bodo besede Nikoli več vojne zazvenele resno.
Doslej je človek predvsem plenilec, osvajalec. Ko so Vikingi prišli v Severno Ameriko, so iskali plen. Kolumb je iskal trgovsko pot. Evropski kolonialisti so iskali zemljo in bogastvo. Vsi so si s silo vzeli, kar so želeli, in ljudje, na katere so naleteli, so obubožali. Dosegli so, kar so nameravali, vendar nihče ni predvidel, da bo njihova gonja za prevlado uničila ne samo domorodne kulture, ampak tudi okolje, ki nas vse podpira.


Ameriški naseljenci – sprva zatirano ljudstvo, ki si je svobodo priborilo s krvjo in hrabrostjo – so sami postali zatiralci, ko so pustošili med nasilnimi selitvami po Severni Ameriki, pri čemer so s kolonialisti včasih sklepali zavezništva, včasih pa so se proti njim bojevali. Sprva je bil njihov vpliv na okolje neznaten. Sekali so drevesa, obdelovali polja in gradili mesta, toda pred njimi so se vedno znova pojavljali neskončni gozdovi, čista voda in deviške prerije.³⁹

Ljubeče duhovnosti ni mogoče zagovarjati brez celostne paradigme, ker izhaja iz duše in terja usklajenost z najplemenitejšimi vzgibi človeške izkušnje - harmonijo, sodelovanjem, dajan jem in globokim spoštovanjem življenja. To je ortonomija brez ortodoksije. Problem je orto praksija, ki bi nas lahko osvobajala zasvojenosti v platonski votlini.

Tega cilja za neko osebo ne more uresničiti druga oseba ali celo kolektiv drugih. Duhovni raz voj posameznika ni gradnja skednja, ki bi jo omogočila pomoč sosedov. Vsak posameznik je odgovoren za lastno duhovno rast. Duhovnost je potovanje v samozavedanje in samoodgovor nost. Pomeni ponotranjenje nasproti dosedanjemu pozunanjenju. Novi tip odnosa nam omogo ča duhovno rasti, tako da usmerja našo pozornost navznoter v notranje pogoje za naše boleče izkušnje in destruktivna dejanja, da bi jih spremenil, in v notranje vzroke za naše blaže ne izkušnje in konstruktivna dejanja, da bi jih negoval.

Stara človeška bitja so v iskanju duhovne rasti pobegnila pred motnjami okoliščin in ljudi tako, da so se umaknila v samostane in od tam v puščavniška zatočišča. Osameli meditant v celici ali jami je postal ikona zavezanosti duhovni rasti - širitve onstran omejitev petih čutov in zamejitev kulture ter običajev v svobodo življenja, ki ga ne veže strah. Z vznikom novega človeštva je osamitev postala neproduktivna. Preprečuje prav tiste interakcije, ki so nujne za naš duhovni razvoj. Prej je duhovna rast zanimala le redke posameznike in vsak odnos se je oblikoval zaradi skupnega cilja.

Dejstvo je, da nobena niti represivna niti permisivna vzgoja ne more ubiti ustvarjalnosti in da je slednja pogojena z domišljijo. Vendar pa se spominjajmo pregovora: da se ‘oko ne nasiti z gledanjem in uho ne napolni s posluša njem’ (Prid 1,8). Zato se trudimo, da odtrgaš svoje srce od ljubezni do vidnih stvari in se obrneš k nevidnim rečem. Že Avguštin ve, da kdor se vdaja čutnosti, si omadežuje vest in milost božjo izgubi. Sveto pismo berimo v tem duhu, kakor je napisano. Berimo s ponižnostjo in ljubeznijo kot da je napisano za nas in ne poizvedujmo preveč.
Nietzsche je križal Kristusa z Dionizom. To pedofili počnejo že znotraj KC. Nekateri sodobniki so kot sekularizirani kristjani v bistvu pogani. Malikovalci reproduciranih svetih predmetov nekritično pristajajo na komercializacijo ključnih verskih dogodkov, ker ne vedo, kakšne nevarnosti skriva. Je sicer neizogibna, a vodi tudi v plitvine. Sodobni morilci Kristusa si pred resnico umivajo roke kot Pilat, Judje Iškarjoti ga izdajajo, Petri ga zatajujejo, da ga ne poznajo, farizeji se sprenevedajo. Kot ne moremo ne komunicirati (Watzlawick) tudi se tudi ne moremo izogniti križevega pota. Če nočemo biti izgubljeni in pogubljeni, je treba z vso predanostjo slediti vstajenjskemu cilju. Celo Heidegger pravi, da pridno rabi srce, ker gre skozenj življenje (benutze dein Herz mit allen Fleiss, denn daraus geht das Leben). Domišljija je vezana na emocionalno dovzetnost (emocional attachment).
Marx (1971, 361) v 4. tezi o Feuerbachu pravi, da »mora potem ko je bila posvetna družina odkrita kot skrivnost svete družine, prva sama biti teoretično kritizirana in praktično revo lucionirana«. V Sloveniji ni nenavadno, da zastopniki tradicionalne družine nimamo dialoga z zastopniki 'homoseksualnih' družin, ker ni konsenza glede prioritete zgodovinskih vrednot.
Marx na tem mestu postavlja najprej pod vprašaj posvetno družino (oz. družine), ki »je samoraztrgana in oporeka sama sebi«. Seveda pa za Marxa sveta družina ne bi bila potrebna, če posvetna ne bi bila razdvojena in celo samoraztrgana. Vendar pa razcepljeni pari ne morejo preseči samih sebe (preživeti apokaliptične jezdece), ne da bi osebno dozoreli ali se spreobrnili, česar pa zakonik ne predvideva. Marx pozablja, da sveta družina ni abstrakcija, ker je dejansko živela v Nazaretu. Posvetna družina ne bi bila raztrgana, če bi se zgledovala po eno(tno)sti svete družine.
Zastopniki in nasprotniki družinskega zakonika bi se lahko strinjali glede pravice otrok do ljubečih in dobrih staršev. Nekatere sile, ki jo razdvajajo, poznamo. Težava pa je, ker zakonik za oskrbo otroka ponuja tudi skupnost ali partnerstvo, ki ni nativno, ampak je le pseudo-družinsko. Spornost predstav o družini je spornost znotraj razcepa homo duplexa. To je potem podobno razpravi o odnosu socialno-realnega in virtualnega sveta, tako da sta psihoanalitsko nenadomestljiva oče in mati vendarle za silo nadomestljiva v simulakru 'očeta in matere'. Takšni primeri v svetu obstajajo, ne vemo pa, od kod se takšni posvojeni otroci generirajo in kakšno avtentično skupnost si lahko zamišljajo. Znano je, da otroci tem težje prenesejo travmatično ločitev očeta in matere, v čim bolj zgodnjem obdobju njihove starosti se ta zgodi.
Zdi se, da večina presoja družinski zakonik po halo efektu – samo načelno, samo pragmatič no, da naj družine, ki že obstajajo, dobijo legaliteto, ki naj bi bila obenem legitimiteta. Družine nekateri ne presojajo 'z vidika večnosti', kar pa bi jim krščanska Evropa omogočala. EU, ki se zavzema za medgeneracijski dialog, o družini nima enotnega stališča. Zato je argument, da ga druge države EU že imajo, le relativen. Bog se je s sveto družino sklonil k človeku, ta pa tega ne razume. Žal družina kot osnovna celica družbe nima osnovnega etičnega kodeksa že v imenovanem zakonu. Ni jasno, v čem homoseksualna 'družina' ogroža heteroseksualno in če je ne, kaj naj bi doprinesla k socializaciji oz. vzgoji otrok, saj nobena družina ni že apriori homogena skupnost. Tega se ne da razložiti z 'enakimi pravicami' obeh. Poslanstvo pa imajo kodificirano druge ustanove. 25. marca 2012 je družinski zakonik, ki ga pišemo v Sloveniji že 15 let, padel, kar pa ni narodna sprava, ker še vedno prevladujejo parcialne razlage.
Za Benedikta XVI. (2006) je edina prava revolucija božja revolucija. Posvetne revolucije se bojujejo proti tradiciji kot francoska ali proti razrednemu sovražniku kot socialistična. Pozabljamo, da se je že mladi Marx opredeljeval proti nenehnemu revolucioniranju znotraj kapitalizma. Brez učlovečene besede tega procesa ni mogoče razumeti. Starši so danes v precepu. Po eni strani je duhovnih poklicev premalo, po drugi strani pa je lažnih prerokov preveč. To je klic po ortonomiji, ki ni nova ortodoksija in ne vztrajanje pri znanih zmotah.

Religiozne izkušnje že od antike dalje burijo človeško domišljijo, spodbujajo špekulacije in vprašanja o njihovi naravi, o nadnaravnem, o bogu. Pogosto veljajo za temelj vednosti. Celo epistemologija skuša bodisi dokazati ali ovreči spoznavno moč religioznih izkušenj. Znotraj kartezijanske paradigme gotovega spoznanja niso utemeljene. Zato se že od antike dalje razvi

ja hermenevtika kot interpretacija svetopisemskih tekstov.
Evropska racionalna metafizika privede le do mrtvega Boga. Živi Bog je rezultat višjih kogni tivnih sposobnosti, ki po svoji pronicljivosti presega zavest običajnega budnega stanja in je utemeljena na čisti zavesti. Če prarafraziramo Kanta: ne jaz, ampak Bog (kot Jahve ali sem ki sem) spremlja vse naše predstave. Izrazi: intuicija, višje stanje zavesti, čista zavest, čit (na Vzhodu), duša, zavest itd. Indijski modrec Ramakrišna je zapisal: "Boga ni mogoče videti z zemeljskimi očmi. Bog kot čista zavest se razodene čisti zavesti." Samo (pavlovska) ljubezen se razdeva ljubezni Boga. Današnji nihilizem in zakonolomstvo je ljubezen, ki ni ljubljena.

Zahod oblikuje stik z bogom predvsem prek dualističnega odnosa, ki je v razliki med ustvar jeno in ustvarjajočo naravo (lat. natura naturans – natura naturata). To pomeni, da dva po la, bog in svet. Odtod izhaja prevladujoče prepričanje o nemoči, da bi s trudom dosegli božan sko. Vendar pa smo v Bogu z nami vedno v območju božje milosti in usmiljenja. Aktivna vloga vernika je usmerjena predvsem v moralno-etično čistost ter karitativnost, ki vodi do odrešenja po poslednji sodbi.

Poznamo tudi tradicijo mističnega krščanstva. Sv. Simeon (bizantinski menih in mistik, 949 - 1022) pravi, da je mistično doživetje "karizma", božji dar in da ga s samim človeškim napo rom ni mogoče doseči. Slovenski psihiater Lev Milčinski je v prispevku o Mističnem in medi tativnem doživetju ugotavljal, da je ". ena od značilnosti mističnih izkušenj določena pasivnost oz. občutje, da gre za nekaj, česar si človek ni sam izdelal, kupil ali priboril, temveč mu je bilo naklonjeno, darovano. V tem lahko vidimo potrditev teze, da prava mistična izkušnja lahko pride le po božji milosti." Podobne rezultate zasledimo tudi pri drugih tovrstnih raziska vah, na primer W. Jamesa ali J. Muska. Domišljija je pred racionalno ali izkustveno uteme ljeno vero.
Možno je dvomiti, da so zahodni mistiki (Avrelij Avguštin, Frančišek Asiški) s svojimi poiz kusi neposrednega zlivanja z božanskostjo presegli ta temeljni dualizem. Neposrednost se nanaša bolj na samostojnost iskanja, neodvisnost od tretje osebe ali institucije. V vernikovih dialogih z bogom se ta obrača nanj po nasvet ali pomoč. Zato prej zahvaljevanje kaže na enost z njim. Smo v njem. Tudi v indijskem epu Mahabharata vojščak Ardžuna ne spozna boga (Krišno), dokler se mu ta sam ne razodene. Šri Aurobindo je kot mistik učil, da je srečanje med človekom in bogom je v resnici zmeraj v tem, da božansko prežame in vstopi v človeško in da se človek v(s)topi v božansko.
Običajno mistično izkustvo⁴⁰ še okrepi vero v boga in močnejša vera predstavlja okrepljen invo kativni moment. Sta medsebojno soodvisna in se podpirata. Pogosto ljudje nimajo vere, ker nimajo izkustva dobrote, ljubezni. Prepričani so, da so za vse to zaslužni sami, ne pa zaradi Jezusa, ki je oseba ljubečih odnosov. Prav v tej razliki se vidi različna vloga imanentne domiš ljije kot ljubeče pozornosti do sebe v harmoničnem stvarstvu in transcendentne domišljije za neskončno ljubezen do vseh. Tako kot je Mojzes postavil kačo na križ (predstavljenem na gori Nebo) zato, da kačji piki niso bili smrtonosni za tiste žrtve v judovskem ljudstvu, ki so ranjeni hodili skozi puščavo iz Egipta v Izrael in so se poklonili pred križem, je tudi Jezus na križu zaščita pred lastnim (neobvladanim) zlom oz. rešitev pred vsem hudim za vsega, ki ga molijo. Beg iz Egipta bi bil lahko kratek, če se mu begunci ne bi upirali.

Predpogoj za zbiranje nepozabnih dogodkov je pristno in vseobsegajoče, neusmiljeno dejanje zbiranja celotnega seštevka človekovih občutij in spoznanj. Za don Juana in za šamane njegove veje bila zbirka nepozabnih dogodkov nosilec čustvenega in energetskega prila gajanja, ki je potrebno za tvegano potovanje v neznano.

Castaneda (2000) je staromehiško šamansko zbirko nepozabnih dogodkov zasnoval kot prist no tehniko za razmeščanje skritih zalog energije, ki obstajajo znotraj nas. Te zaloge so opisali kot skupke energije, ki izvira v telesu samem in postaja zaradi naših vsakodnevnih življenj skih okoliščin razpršena, zunaj našega dosega. V tem smislu je torej zbirka nepozabnih dogod kov za don Juana in za šamane njegove veje tehnika za prerazporejanje njihove sicer neupo rabne energije.


Castaneda (2000) je nepozabne dogodke, ki so pristni in vseobsegajoči zbral kot seštevek člo vekovih občutij in spoznanj. Za don Juana in za šamane njegove veje bila zbirka nepozabnih dogodkov nosilec čustvenega in energetskega prilagajanja, ki je potrebno za tvegano potova nje v neznano. Domišljijo rabimo za to, da vemo, kam usmerjamo našo energijo.
Kristusova kri kot tekoče sebstvo nas očiščuje tudi nezavednih slabih vzorcev. »Zglajuje vsa nasprotja. To je energija, ki podpira življenje iz nadosebnega središča. Je kombinacija vode in ognja in prečiščuje tudi osebno središče. Je tolažilna in pomirjujoča, zaščitniška in inspirajo ča« (Eddinger, 2004, str. 349). Krščanska entelehija je tedaj evharistija kruha in krvi. Vsake sanje interpretiramo lahko kot znamenje (betlehemsko zvezdo, pismo, nagovor angela), ki povezuje naš jaz s sebstvom duše določene naloge.
Za Cusanskega nasprotja v absolutu sovpadajo. Tako se tudi ne da reči, ali je svet končen ali neskončen: »Čeprav ni neskončen, si ga vendar ne moremo predstavljati kot končnega, ker nima meja, med katere bi bil ujet... Tako kot Zemlja ni središče sveta, niso niti sfere zvezd stalnic njegov obod.«  Oznako »neskončno« (lat. infinitum) Cusanski pripisuje le Bogu, svet pa je »brezkrajen« (lat. interminatum), kar lahko interpretiramo tudi kot »nedoločen«. Svet namreč ni predmet natančne vednosti, ampak zgolj parcialne, domnevne vednosti, ki je v res- nici rod oz. posebna vrsta nevednosti - je »učena nevednost«.Neskončna domišljija je lastnost Boga, ki obrne svetovna nasprotja na glavo. O tem pojejo že psalmi npr. Magnifico. To ni negativizem, ampak odrešitev.
Običajno vodje tečajev za osebno rast opisujejo dispozicije za tečaj takole: » Uspešnega posa meznika odlikuje celovita, vsestranska in zadovoljna osebnost, ki je poklicno uspešna, ima urejeno zasebno življenje, se polno vključuje v družabno in kulturno okolje ter skrbi za svoje zdravje in rekreacijo. Toda naglica današnjega dne je posamezniku odvzela možnost, da bi sam uspešno obvladoval vsa področja svojega življenja.
Za posamezna področja človekove ga uveljavljanja, ustvarjanja, družinskega življenja, oseb nostne rasti, preživljanja prostega časa, skrbi za rekreacijo in zdravje, poklicni in strokovni razvoj posameznik potrebuje dodat ne informacije, motivacijo in sposobnost, da vse dejavno sti obvladuje in jih vključuje v svoje življenje in delo. Recimo temu, da potrebuje podporno skupino za uresničitev svojih sanj pod vodstvom coachev. Lakoto po presežni vrednosti pogo juje lakota po kompetentnosti. Ključna za naš prispevek pa je naslednja ugotovitev »veščine coachinga se nanašajo na praktične spretnosti, ki jih potrebujemo, da si lahko predstavljamo možnosti, da dosežemo želeni cilj. Če ne vemo, da je mogoče doseči določen cilj, si ga tudi ne moremo predstavljati«. Česar si ne moremo zamisliti in v kar ne moremo verjeti, ne obstaja, kar pomeni v nemščini « Nicht glauben koennen, nicht wahr sein koennen«. Posamezniki pogosto ne reflektiramo odnosa med cilji in sredstvi. Pri instrumentalizaciji oboji zamenjajo mesta.
Mistik pozna direktne poti za stik z Bogom, lahko pa se poslužuje tudi indirektnih v smislu orodij coaching samospraševanja, strategij, tehnik, modelov in konceptov NLP , ki jih lahko strnemo v: specifične komunikacijske veščine (spremljanje, dober stik, kalibriranje, členjenje, ...), jezikovno zavedanje, zavedanje strukture, meta znanje o postavljanju ustreznih, učinko vitih in "delujočih" vprašanj. Nimamo nobenih pričevanj o tem, koliko je kdo pri tem uspešen.

Če hočemo misliti stik v njegovi polnosti, kot tisto, kar poganja življenje in mišljenje, nam razloček začne uhajati iz vajeti. Okolje vselej prehaja v organizem -; in organizem v okolje. To je interakcija. Organizem mora nositi (svoje) okolje s seboj, v sebi, če naj se v okolju znaj de. In obratno: organizem prehaja v okolje in mu riše meje; objekti, ki jih v njem najdeva, ne obstajajo po sebi, jih organizem pravzaprav ne najde (ready made), temveč iznajde. Nekaj mora biti tu istega, skupnega, če naj stik deluje in učinkuje. Tudi komunikacijo smo vajeni misliti kot nek prenos, kot nekaj, kar prečka meje, preči stik med razlikovanim: za komuni kacijo potrebuješ vsaj dva. Ker ne moremo ne komunicirati, to pomeni, da skupno vedno že premalo zavestno gojimo tam, kjer se z nečim drugim srečujemo.

Kristus ob križu spregovori le par stavkov. Kaj pomeni Kristusova ugotovitev »dopolnjeno je«? Domišljija izpolnitve časov, polnosti življenja pomeni paradoks verovanja izgub in pridobitev, pomeni biti v Njem in v svetu hkrati, verjeti v blagre in molitev Asiškega, Tereze. Premikati se po postajah križevega pota pome ni si kaj priznati, se predati in kaj sprejemati od zgoraj. Kar je za sogovornika normalna površnost, tam iščem globine. Kjer dominira parcialni jaz, iščem še sebstvo. Izumljam odgovor tam, kjer ni niti vprašanja, kjer se pasejo le drugi grešni kozli, iščem izvirni greh Adama in Eve, ki sta jedla z drevesa spoznanja v sebi, pojem litanije zoper strategije zlega duha. Kjer so le ego-pripovedi, iščem spovedi in namesto zasilnih rešitev, odrešitev.
Žižek Kristusu pripiše besede »sami rešite, kar se rešiti da« (Krečič, 2007, str. 16). Ker je to parafraza ljudskega prepričanja, po katerem si najprej pomagaš sam in bog ti bo pomagal, je treba biti v tej točki iskren in natančen. V Matejevem evangeliju Kristus pravi drugače: »Ne bom vas zapustil. Z vami bom vse dni do konca sveta.« Drži besedo, čeprav včasih drugače, kot bi pričakovali. »kaj umre na križu«, se sprašuje Žižek (ibidem, 2007) in odgovarja »Umre Bog, ki jamči za smisel«. Prvo vprašanje ni 'kaj', ampak je, kdo umre. Odgovor: Odrešenik, ki vstane iz groba čez tri dni. Če sodobniki ne najdemo smisla, to ni zaradi Boga, ampak zaradi ne-vere vanj. »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). S temi besedami je Jezus pokazal nase kot na ozko Pot v Božje kraljestvo. Ko se je predstavil nevernemu Tomažu, mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« (Janez 20: 29)

V božji načrt je treba investirati svoje življenje, ki nam ga je Bog po starših podaril ob spočet ju. Saj pravi Jezus na več mestih, da nam ta pretirana skrb za minljivo življenje ne koristi, koristi pa nam nasprotno, zlasti za naš projekt, če svoje življenje 'izgubi mo', če ga torej žrtvujemo za ta naš projekt. V tem primeru se žrtvovanje življenja za kariero res splača in družina in družba zaradi tega ne trpita, še več, zaradi tega sta lahko samo še bolj zadovoljni. Žrtvovati svoje življenje za nekoga namreč pomeni nekoga zares ljubiti. Več prave ljubezni, torej tiste, ki se je sposobna darovati, se žrtvovati za drugega, pa je za svet oz. za človeštvo nadvse koristno, bolj kot ves denar in oblast.

Le delno lahko polemiziramo z Žižkovimi nazori, ki so razpršeni v njegovem obsežnem opusu. Opažamo, da so nesporazumi s krščanstvom kot religijo in filozofijo pogosti že na ravni besedilnega razumevanja, kaj je Jezus resnično rekel, delovanja svetega duha in na ravni 'dialektičnih' predpostavk spreobrnitve. Kristus ni nadaljevalec tožnika Joba, ker je enega bistva z očetom. Če bi Oče dejansko zapustil Sina, le-ta ne bi vstal. Zato se kaže distancirati od grešne narave in ekološke ideologizacije, ne pa od človeške in anorganske narave, ker bi se s tem distancirali tudi od življenja, ki sodi v organski svet. Pogoj, da nam Bog odpušča in pozablja, je, da« mi odpušča mo svojim dolžnikom«. Mi smo tisti, ki kritiziramo, razmišljamo slabo, sodimo in se ali ga obtožujemo. Bog vedno začenja znova, vsak dan dela stvari v novi luči. Torej brez strahu darujmo njemu vse kar smo, v dobrem in slabem, kajti on je Oče, ki nas ljubi in želi, da smo srečni.

V trenutku, ko se Žižek nahaja na koncu nekega projekta, se mu zdi, da ni uspel povedati tiste ga, kar je nameraval. Zato potrebuje nov projekt …«. »Poskusiti znova. Spodleteti bolje.« (Žižek, 2011) Isto seveda velja tudi za nas, bralce. Ko se nam že zdi, da smo Žižkove tekste obvladali, nas ta spomni, da bo pa vendarle treba še enkrat »ponoviti vajo«. Da bo treba »Začeti od začetka« da bi prišli od te prve čitanke do poznejšega dela »Poskusiti znova. Spodleteti bolje.« To se zgodi tudi profesorju literature v romanu/filmu Ljubezen je popolni zločin (2014). Ko je prepričan, da je našel dekle svojih sanj, s katerim bo zaživel skupno življenje, ona v vlogi policajke v njem odkrije zločinca, zaradi česar postane njuna zveza nemogoča. Tisto kar ju zbližuje, dokler zgodba ni zaključena, ju na koncu razdvoji. Waldenfels bi ugotovil, da nam je najbolj samolastno zaradi slepe pege najbolj tuje. To pomeni, da študentke uči uspešnega pisanja prek svetovnih zgledov, svojega teksta življenja pa ne zna napisati brezhibno.

Tudi Nietzsche je pisal času neprimerna premišljevanja. Spraševal se je, ali je primerno njegovo razmišljanje vse in za nikogar in ima celo posebno delo za sodobnike neprimerna razmišljanja. Veselje do življenja je težak, vendar dolgoročno primeren dar. Poti do veselja je več. Še več pa je bližnjic v nesrečo. Pathos je strast in trpljenje. Žal enega od drugega ni mogoče ločiti. Življenja ni brez trpljenje, šibkos ti in slabosti. Nietzsche je na starost življenje, ki ga ni preferiral v svoji filozofiji. Zagovarjal je moč, na koncu pa se je počutil bednega in je zblaznel.
Nietzsche napada pretirano historično izobrazbo v njegovem času. Je proti znanosti, v kateri ni dionizične modrosti. Cilj vzgoje za življenje ni učenjak, temveč svobodni izobraženec, ki bi namesto »cogito, ergo sum.« vzklikal »vivo, ergo cogito!«. Nietzsche zgodovinopisje opazuje v odnosu do življenja in resnice. Zgodovina človeka bistveno določa po vpetosti v čas. Pripa da mu v treh pogledih: 1. kot dejavnemu in stremečemu, 2. kot ohranjajočemu in časteče mu ter kot 3. trpečemu in potrebnemu osvoboditve. Tej trojnosti odnosov ustreza trojnost vrst zgodovine: monumentalna, antikvarična in kritična vrsta zgodovine. Manjka pa mu odrešenj ska zgodovina, za katero pa ni značilno stalno povečevanje volje do moči, ampak moč iz ne moči. Zato je krščanstvu bližja Vatimova šibka misel kot Nietzschejeva.
Hrepenenje po mirnem, varnem in harmoničnem življenju v enosti in popolni ljubezni izhaja iz praspomina naše duše. Oči so zrcalo duše in duša je zrcalo človeka. Če se zazremo v oči člo veku ali živali, nam bodo marsikaj povedale o tem, kaj čuti duša – mir, gotovost, občutek var nosti in ljubezni, ali pa neodločnost, strah in tesnobo. In marsikatere oči se marsikdaj zazrejo v nebo, ker duša sluti, da je tam, v neskončnem univerzumu, izvor njenega hrepenenja. Sonce in celotno ozvezdje se nam zdita čudovita. Kako čudovito je šele tam, kamor človeško oko ne seže več? Vendar pa naša duša sluti, pravzaprav ve, kako je tam, saj se globoko v sebi še spominja občutka varnosti in prečudovite, neusahljive moči ljubezni nebeškega Očeta, katere dotik je ves čas čutila. Da se tega resnično spominja, izražajo tudi človekove oči.
V času božičnih praznikov se prebudi ta pra-spomin, shranjen v podzavesti, čudoviti občutki notranje blaženosti in miru ter želja, da bi s tistimi, ki jih ljubimo, preživeli čudovit večer. Praspomin sije tudi iz marsikaterih oči. Sprejmimo to, kar nam iz srca ponudi, kajti s tem bomo prižgali iskrico sreče v njegovem srcu, da se bo počutil bolj sprejetega in ljubljenega v tem svetu. Če potrebuje pomoč, mu pomagajmo in začutil bo delček iskrenosti, po kateri hrepeni.
Predstava Jezusa izvira iz hrepenenja po socialnih stikih, varnosti, svobodi. Zato je jezus Emanuel bog z nami. Kamor koli greš, sem s teboj. Kot prijatelj je, ki ve za naše slabosti, a nas ne obsoja, saj nas razume in nam želi pomagati, da bomo spet srečni. Začnimo se zavedati globokega hrepenenja, ki ga v sebi nosi naša duša. V praspominu je naš nebeški Oče, ki se prek Kristusa dotika našega srca. Ko je Kristus na križu izgovoril »dopolnjeno je«, je v Svoji veliki, iskreni in pravični ljubezni iz energije, ki jo je kot duhovno dediščino prejel od Očeta, vsem dušam in ljudem poslal iskro odrešenja, zato je takrat postal naš Odrešitelj.
Ko to resnično začutimo, tudi verjamemo in v nas se prebudi vera. Vera nam daje gotovost, upanje in zaupanje. Vera prežene strah in obup. In potem začnemo moliti – ne samo z ustnicami, temveč globoko iz srca. In takrat molitev postane to, kar naj bi v resnici tudi bila – pogovor z Bogom, v katerem mu lahko zaupamo vse, kar nas teži in ga vedno znova prosimo za pomoč. In če smo prosili iskreno in iz srca za nekaj, kar lahko nam ali drugim bitjem pomaga na življenjski poti, potem bomo občutili, da Bog pomaga. Mogoče ne takoj in tako kot bi si mi želeli, toda takrat ko bo prišla pomoč, bomo to jasno zaznali.
Z razvojem družbe smo vsi iz proizvajalcev postali prodajalci, ki imamo isti cilj, prodati čim več. Trike vplivanja pri prodaji je razkril Cialdini (1999) v načelih, ki jih upoštevamo v komu nikaciji med prodajalcem in kupcem. Ta so:

1. vzajemnost (če nekomu nekaj podarimo, bo tisti od nas pripravljen tudi kaj kupiti),

2. pomanjkanje dobrin ali ugodnosti (oglas samo danes je popust, omejeno število prijav),

3. zaupanje (zastavljanje ustnih vprašanj, anketiranja) in

4. avtoriteta (če slavne osebe kupujejo to znamko, bom kupil to tudi jaz). Toda kaj je cilj pro daje? Jezus pravi »prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih, potem pridi in hodi za menoj« (Lk, 18, 22). To pomeni, da ti je najprej marsikaj podarjeno že pri božanski menjavi: življenje, talenti, ljubezen, milost… Zato pa se sam učiš brezpogojne ljubezni, molitve, miru, sožitja, ponižnosti, predaje.

Vseživljensko iščemo pot k uresničitvi agape po sv. Pavlu. Kot sem opazil na poti po svetih deželah, je manjšina ostala nevernih kljub temu, da so šli, videli kraje trpljenja in so poslušali božjo besedo patra Leopolda, a je niso slišali. Drugim (Slovencem in pripadnikom drugih nacionalnih skupin) pa sploh ni bilo na to pot stopiti, a verujejo. Zame je bila to temeljita priprava na naslednjo razvojno fazo duše.

Pater Leopold Grčar je na biblijski skupini na Brezjah, dne 4. 3. 2015 razlagal pomen samoodpovedi. Če nam Jezus, Božji Sin, reče, da bomo dosegli mir, srečo in blagoslov takrat, ko se bomo odpovedali sebi, vzeli svoj križ in šli za njim, potem ni druge izbire. On nas je odrešil s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, zato velja tudi za vsakega izmed nas pravilo, pa naj si bo to papež, škof, duhovnik, oče ali mati, da ljudi učimo z besedo in z zgledom, rešujemo jih pa s trpljenjem!
»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mr (8,34). 1. Hoditi za Jezusom pomeni z njim deliti življenje in usodo, neuspeh, sovražnost in celo smrt. Papež Frančišek je že večkrat omenil, da še nikoli v zgodovini ni bilo toliko mučencev, kot jih je dandanes. Nobena vera ni tako preganjana in teptana kot prav krščan stvo. V severnem Iraku dan za dnem sekajo glave vsakomur, tudi otrokom. Tako hudega prelivanja krvi ni bilo niti v času Rimljanov. Bije se hud boj med temo in svetlobo, med resnico in lažjo. V nas še naprej živi, umira in od mrtvih vstaja Jezus. Kristjani hrepenimo po tem, da bi bili podobni svojemu Učitelju. Sveti Duh nas vzpodbuja in uči, da bomo to dosegli takrat, ko se bomo odpovedali samemu sebi. Odpovedati se sebi, pa pomeni, postati kot pšenično zrno, ki mora umreti, da obrodi sad. Pomeni tudi več veselja v daro vanju, kot v prejemanju, da iz ljubezni darujemo svoje življenje, skratka, da vzamemo nase svoj križ. Jezus je rekel: »Večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apd 20,35). Poskusimo v življenju to uresničevati in videli bomo, da nam ne bo ničesar manjkalo. Še več, imeli bomo vsega v izobilju.

1. 
   Vsakdanji križ ima več oblik, kot n.pr.: bolezen, izguba službe, nezmožnost urediti družinske ali službene težave, občutek nemoči, ker nam ne uspe vzpostaviti iskrenih odnosov, občutek nemoči ob velikih svetovnih spopadih, ogorčenje zaradi vedno novih škandalov v naši družbi ipd. Največje odkritje dveh tisočletij krščanstva je v tem, da v vsaki bolečini, naj si bo v duševni, duhovni ali telesni, najdemo Jezusa, kajti on je v kriku največje zapuščenosti na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil« (Mt 27,46), sprejel nase vse oblike trpljenja. Kadar zavestno objamemo svoj križ, objamemo od mrtvih vstalega Jezusa. V tem je naše uresničenje, v tem je naše vstajenje.
   

2. 
   Gre tudi za vprašanje podpore, pomoči. Igino Giordani, človek, ki je veliko pretrpel in sedaj že poteka postopek za njegovo beatifikacijo, je spoznal, da je križ lažji, če pustimo Jezusu, da nam ga pomaga nositi in še lažji, če ga nosimo skupaj. Kakor je Jezus dopustil, da mu je Simon iz Cirene pomagal nositi križ, tako tudi mi v trpljenju prosimo Jezusa, da nam kot Cirenejec pomaga nositi križ. Takrat, ko sprejmemo svoj križ in ga nosimo skupaj z Jezusom, postajamo drugi Kristus, postajamo njegovi pravi učenci. Križ bo tedaj za nas, kakor za Kristusa res Božja moč, pot do Vstajenja. V vsaki slabosti bomo našli moč, v vsaki temi luč, v vsaki smrti življenje, ker bo z nami življenje našega življenja – Jezus sam.
   

Zato ne bi smeli zaradi bolečih izkušenj v preteklosti v svoji notranjosti postaviti zaščitnih pregrad. Naša neomajna prepričanja in vedenjski vzorci pa te ovire še dodatno utrjujejo ter nam preprečujejo, da bi ljubezen predajali in prejemali neovirano. Mnogo ljudi samih sebe ne ljubi v celo ti, najpogostejši razlog za to pa so naši dvomi o sebi oziroma negativno mnenje, ki ga imamo o sebi

Najprej se odločimo, da bomo sprejemali in spoštovali sami sebe ter tudi druge ljudi, spreme nili svoja prepričanja in vedenjske vzorce, da bomo porušili ovire, ki smo jih postavili v svoji notranjosti, in da bomo tako ljubezni omogočili prost zavestno sprejemate odločitve in da ste svoje odločitve pripravljeni tudi aktivno udejanjiti. Ponuja vam ustrezne tehnike osebnega zavedanja in nas spodbuja, da jih uresničujemo. Večina tehnik temelji na psihosintezi, holis tičnem pristopu, ki pri proučevanju človekove osebne rasti in razvoja posameznika postavi prav v ospredje.

Terezi Detela se je ob njem vse razsvetlilo. Ena sama beseda odpre v njeni duši brezmejno obzorje, tako da se ji popolnost in svetost dozdevata lahki. Naj ne mine dan, da ne bi odprli Svetega pisma, da dobimo v njem moč za življenje po evangeliju.
Na romanju smo hodili iz kraja do kraja, od cerkve do cerkve od molitve in posvetitve do pos vetitve. Te so kot domovi odrešenja za markacije trpljenja. Krščansko življenje večne ljubez ni. Nietzschejevo hrepenenje pa pledira za afirmacijo naključne in neodgovorne otroške igre. Nietzsche išče samo afirmacijo proaktivnega življenja kakršno je, ne pa sprave. Vendar ne enega in ne drugega ni lahko sprejeti. Črti pa reaktivno življenje in negativni nihilizem suž njev. Nietzsche razmišlja o življenju v smislu aforizmov, anekdot in formul, ki se nanašajo na postajanje, vendar pa ga ne (ob)sodijo. Reaktivnega življenja z resentimentom in suženjske drže ne mara.
Nekateri sodobni prognosti se nahajajo na meji starokitajskega daa – poti brezpotja, imena brez imena. Bradden je odprt je za izkušnje, ki jih ne more poimenovati. ne uporablja oznak, kot so angel, nezemljan itd. Božanska matrika (2008) našega vesolja je polna najrazličnejših izkušenj in oblik zavesti, ki jih znanost preprosto ne razlaga. Najmočnejše izkušnje je doživel v puščavah v Egiptu, v andskem gorovju v Boliviji in Peruju ter v ameriškem visokogorju.Zdi se mu, da so izkušnje veliko intenzivnejše, če jih ne opremi z oznakami in razlagami. S pojmi napravimo izkušnje inertne (Braden, Bachelard). Zato mnogi ljudje ne spoznajo svojega poslanstva.
Schwarz, A. & Schweppe, R. (2005; 41-45) pokažeta vajo 'iskanje življenjskega poslanstva'. V bistvu gre za to, da tisto, kar je Maslow imenoval samoaktualizacijo v vrhunskih doživetjih (peak experiencies) podoživimo. Gre za to, da dogodek, ki ga ponovno podoživimo v predsta vah kot v filmu, nato s pomočjo analize ekstrapoliramo glavne vrednote in sposobnosti, ki so bile v njem navzoče glede na zastavljen sanjski cilj. Nato oblikujmo temeljni stavek (asocia cija z Satz von Grund pri Heideggerju) npr. »trajna zapuščina bo moja veličina« ali »povedal bom drugim to, kar jim bo olajšalo pot«. Pri tem se učimo na primerih misijonarjev, ki so takšne usmeritve že uresničevali.

Jakop (2015) pokleka ob novem letu in prosim naj ga osvetli zarja drugačnega dneva. Kdo nam jo je pripravljen prižgati? Že predolgo živimo v sivem svetu povprečnosti z zavrnjenimi Mojzesi in ugaslimi grmi, že predolgo vlada gluhota namesto tišine in otopelost obilja namesto dobrote.

Ob tem si zastavimo vprašanja, 1. zakaj je Kristus brezpogojno sprejel križ in ga nesel na Gol goto. Sprejel ga je v trenutku, ko so bili vsi proti njemu razen nebeškega očeta in rodne mate re. Delal je skoraj vse drugače kot mi in zato nastane še 2. vprašanje, ali je to še imitatio Chris ti ali ne. Iz predavanj patra Rupnika (januar 2014) sledi, da večinoma ne sledimo Kristusu, ampak neki svoji religiozni projekciji. Od tod izhaja vprašanje, 3. ali nosimo tri križe v enem ali pa nobenega? Nosimo rodovni, družinski in osebni križ v imenu Kristusa. V Ivančičevi knjižici je poudarek predvsem na družinski podpori. Posvetne križe in težave nosimo, če se tega zavedamo ali ne, čeprav najraje zaradi neodgovornosti in lenobe ne bi nosili ničesar. V tem primeru se nas lotevajo apatija, depresija in brezup. Sledi vprašanje, 4. česa se potem veseliti in česa ne? Ne veselimo se nesreč, krivic, svojih slabosti in grehov, veselimo pa se večnosti življenja (Gruen, 2014). O tem nam daje napotke že Sveto pismo.