Podatki o diplomski nalogi

1.3Institucionalizacija

Odvzem prostosti je lahko izrečen le v skrajnih primerih in za najkrajši možen čas, če želimo spoštovati človekove pravice, blaginjo otroka in razvoja njegove osebnosti.

Pekinška pravila definirajo te skrajne primere kot ˝mladoletnikovo hujše dejanje, ki vsebuje nasilje zoper drugo osebo, ali ko mladoletnik nadaljuje izvrševanje hujših prestopkov, pa ni na voljo drugega ustreznega ukrepa˝ (Pekinška pravila, prav tam).

Država je zavezana k iskanju različnih ustreznejših ukrepov kot alternativo institucionalizaciji. Pekinška pravila in Konvencija imata do institucionalizacije odklonilen odnos, zato konvencija v 40.4. členu našteva različne druge ukrepe za obravnavanje mladoletnikov:

˝Na voljo naj bodo različne možnosti, kot so skrb, svetovanje, nadzor, pravno svetovanje, pogojni odpust kazni, rejništvo, izobraževanje in programi poklicnega usposabljanja ter druge alternative institucionalni skrbi …˝ (Skalar 2000: 156, 157).

Se pa otroke in mladostnike, ki so zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin institucionalizirani, uvršča med otroke in mladostnike s posebnimi potrebami. Pri njihovi obravnavi se uporablja Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP).

V 2. členu zakon piše takole: ˝Otroci s posebnimi potrebami po tem zakonu so otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.˝

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200054&stevilka=2496 (3.4.2012)

14. člen istega zakona pa pravi: ˝Otroci z motnjami vedenja in osebnosti se v skladu s tem zakonom usmerjajo v izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Strokovna pomoč se jim nudi tudi v obliki vzgojnih, socialno integrativnih, preventivnih, kompenzacijskih in korekcijskih programov, ki so sestavni del vzgojnega programa.˝

˝Otroci z motnjami vedenja in osebnosti, pri katerih je zaradi motenj ogrožen njihov zdrav razvoj oziroma ogrožajo okolico v taki meri, da potrebujejo vzgojo v zavodu, se oddajo v zavod za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. O oddaji otroka v zavod odloči in spremlja izvajanje ukrepa pristojni center za socialno delo v skladu z zakonom, ki ureja področje zakonske zveze in družinskih razmerij.˝

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200054&stevilka=2496 (3.4.2012)

Oddaja v vzgojni zavod

˝Je zavodski ukrep, ki ima namen doseči mladoletnikovo prevzgojo v trdnejših okvirih zavodskega okolja in pod stalnim nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev˝ (Meško 1997: 86).

Ta vzgojni ukrep izreče sodišče, in sicer v primeru, da je izpolnjen pogoj za njegovo uporabo. Pri mladostniku morajo biti potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi ali pa, da mora biti mladostnik popolnoma izločen iz matičnega okolja. Izpolnjen pa mora biti tudi posebni pogoj, ki je določen z zakonom tega ukrepa, in sicer, da je potrebno poskrbeti za mladostnikovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim nadzorom in vodstvom strokovnih delavcev (Meško 1997: 86).

1.3.1Vzgojni zavodi v Sloveniji

V. Skalar (1987: 43) definira vzgojni zavod kot ˝… institucijo internatskega tipa, ki sprejema disocialne otroke in mladostnike oziroma otroke in mladostnike z motnjami vedenja in osebnosti, preko sodišč za mladostnike oziroma Centrov za socialno delo pri občinskih skupščinah.˝

Vzgojni zavodi spadajo pod okrilje Ministrstva za šolstvo in šport. Namenjeni so ogroženim ali vedenjsko in osebnostno motenim otrokom in mladostnikom. Iz preventivnih razlogov jih tja lahko napotijo Centri za socialno delo ali pa zaradi storitve kaznivega dejanja, sodniki za mladoletnike. V nadaljevanju bom naštela vzgojne zavode po Sloveniji:

• 
  Prehodni mladinski dom Ljubljana Jarše,
  
• 
  Vzgojni zavod Planina pri Rakeku,
  
• 
  Vzgojni zavod Frana Milčinskega Smlednik,
  
• 
  Vzgojni zavod Preddvor,
  
• 
  Vzgojni izobraževalni zavod Veržej,
  
• 
  Dekliško vzgajališče Višnja Gora,
  
• 
  Vzgojni zavod Slivnica pri Mariboru,
  
• 
  Vzgojni zavod Logatec,
  
• 
  Stanovanjska skupina Vzgojnega zavoda Logatec v Ljubljani,
  
• 
  Mladinski dom Malči Beličeve Ljubljana,
  
• 
  Mladinski dom Maribor (Mladinski dom Tone Kozel v Framu),
  
• 
  Prevzgojni dom Radeče,
  
• 
  KPD za mladoletnike Celje (Meško 1987: 87–101).
  
  
  

Obstaja devet vzgojnih ukrepov, ki lahko mladoletnika doletijo in med njimi je oddaja v vzgojni zavod najstrožji. Sodišča v sodelovanju s Centri za socialno delo lahko v zavode napotijo ogrožene ali vedenjsko in osebnostno motene otroke in mladostnike. V vzgojne zavode centri za socialno delo napotujejo mladostnike, da bi jim zagotovili varstvo, vzgojo, dokončanje obveznega osemletnega šolanja in izučitev ali priučitev v poklicu. Ob tem pa tudi, da bi preprečili disocialno vedenje (Ciperle, Skalar 1987: 43, 44).

1.3.2Vzgojni zavod Slivnica

Vzgojni zavod Slivnica ima poleg Logatca edini od zavodov deloma izbrano populacijo. Namreč, že leta 1961 ob ustanovitvi se je odločil in med svoje kriterije sprejema mladostnikov dodal, da bodo sprejemali relativno urejene mladostnike, ki bodo sposobni živeti v odprtem zavodu. To pomeni, da se bodo na šolanje ali poklicno usposabljanje odpravljali v Maribor, ki je od zavoda oddaljen 12 km (Ciperle, Skalar 1987: 61–63).

˝Vzgojni zavod je namenjen mladostnicam in mladostnikom s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki imajo težave v socialni integraciji (primarno in sekundarno pogojene motnje), ki so bili učno in/ali delovno neučinkoviti, niso zmogli v celoti upoštevati družbeno pričakovanih norm in so v svoji lastni družini (ali drugem primarnem okolju) imeli slabšo življenjsko perspektivo. Zavod oblikuje posebne, reprezentativne in strokovno utemeljene pogoje, oblike in metode dela, načrtno ustvarja ugodno socialno klimo, načrtuje sistematično individualno pomoč. Gre za človeško in strokovno razumevanje mladostnikovih težav. Osrednja značilnost vzgojnega delovanja je razbremenjevanje mladostnikovih občutkov neustreznosti. Vzporedno poteka novo sistematično socialno učenje. Mladostnik naj bi se osamosvojil do take mere, da bi znal skrbeti sam zase in se ustvarjalno vključiti v socialno okolje. Mladostnik se osebnostno ureja in formalno izobražuje.˝

V zavodu sprejemajo mladostnike iz Republike Slovenije, stare med 14 in 18 let s končano osnovno šolo. Mladostnikove kognitivne sposobnosti naj bi bile v mejah normale in mladostnik ne sme biti odvisen od psihoaktivnih substanc ali imeti kakršnih koli predpsihotskih ali psihotskih stanj.

http://www.vzgojni-zavod-slivnica.si/index.php?option=com_content&view=article&id=47&Itemid=27 (15.3.2012)

1.3.3Kdo so mladostniki, ki prihajajo v vzgojne

˝Ni naključje, da uporabljamo danes za označevanje otrok, ki ne zmorejo obvladovati običajnih zahtev, nalog, obremenitev izraz »otroci s posebnimi potrebami˝ (Mikuš Kos 1999: 23).

Otroci in mladostniki s posebnimi potrebami so tisti, ki imajo težave, primanjkljaje, slabosti, ovire ali motnje na področjih, kot so govor, zaznavanje, gibanje, učenje, spoznavanje, čustvovanje in vedenje. Zato mednje uvrščamo seveda tudi mladostnike, ki so posledično tudi zaradi učnih, čustvenih in/ali vedenjskih težav institucionalizirani in bivajo v vzgojnih zavodih (Mikuš Kos 1999: 23).

Pri mladostnikih, ki prihajajo v vzgojne zavode, se na prvem mestu opazijo socialne razmere, v katerih so odraščali. To se kaže predvsem v njihovem vedenju in osebnostnih lastnostih. Zgleda skoraj tako, kot da so si ustvarili neko subkulturo, kateri sedaj pripadajo in znotraj katere imajo svoje vrednote in vedenjske vzorce. Ker pa se njihove vrednote in norme razlikujejo od tistih, ki jih ima večinska družba, veljajo za disocialne, in prav to je običajno tisto, zaradi česar pristanejo v zavodski oskrbi. Obstajajo seveda tudi drugi razlogi, zaradi katerih pristanejo v zavodih, in sicer slabša uspešnost v šoli in nasploh nemotiviranost za kakršnokoli konstruktivno dejavnost. Njihova značilnost naj bi bila, da si najdejo neke nadomestne zadovoljitve, kot recimo alkohol, droge, agresivno vedenje in razne druge nekonstruktivne nadomestke. To pa ne izvira le iz subkulture, kateri pripadajo, ampak so tudi posledica okolja, ki na mladostnika ne deluje vzpodbudno, mu ne pomaga doseči svojih potencialov, ampak ga pri tem morda celo ovira (Čačinovič Vogrinčič 2000, 78–81).

Življenje v zavodu se je od nekoč do danes sicer že zelo spremenilo in je sedaj veliko bolj vzgojna ustanova kot represivna, še vedno pa deluje po nekih pravilih in vzorcih, v kateri mladostnik živi pod nenehnim nadzorom. Menim, da je takšno življenje, v katerem si ves čas pod budnim očesom ˝avtoritete˝, še vedno neprimerljivo z življenjem mladostnika izven zavoda. In tukaj igra pomembno vlogo tudi dejstvo, da so običajno mladostniki v zavod nameščeni proti svoji volji, kar je še en velik dejavnik pri celotni ˝primerljivosti˝ zavodskega življenja z življenjem v matični družini. Čeprav pa je seveda dejstvo, da so določeni mladostniki, če so morda v procesu rejništva ali posvojitve bili tudi v matične družine nameščeni ne ravno proti svoji volji, vendar vseeno brez svoje želje. Seveda pa lahko tukaj filozofsko vse to nadgradim in zaključim z retoričnim vprašanjem: Ali ima sploh kateri otrok izbiro, v katero družino se bo rodil?

1.3.4Mladostniki v vzgojnih zavodih

V Sloveniji imamo deset vzgojnih zavodov. Vanje se namešča otroke in mladostnike, ki imajo težave v socialni integraciji. Ta termin je še zelo nov in še nima strokovne podpore, vendar je po mnenju mnogih veliko manj stigmatizirajoč glede na prejšnje oznake otrok, ki so nameščeni v zavode. Sprva so to bile motnje vedenja in osebnosti, kar bi pomenilo, da je večina otrok motenih ali ima kakšno motnjo, kar ni res. Trenutno pa je najbolj uveljavljen termin vedenjske in čustvene motnje (Krajnčan, Miklavžin 2010: 34, 35).

Tudi termin vzgojni zavod se uporablja že od vsega začetka, čeprav se je od takrat ogromno spremenilo in se veliko dogaja v stanovanjskih skupinah. Je pa dejstvo, da je namestitev mladostnika v vzgojni zavod zadnji ukrep, ki se ga izreče takrat, ko nič drugega ne pomaga ali pa je teža dejanja oziroma težavnost vedenja mladostnika tolikšna, da se zanj odloči center za socialno delo ali ga proti kazenskemu prekršku izreče sodišče (Krajnčan, Miklavžin 2010: 35-37)

Krajnčan in Miklavžin (2010: 38) tudi opredelita preučevanje institucionalne vzgoje in tako prihajata do zaključka, da nas zanima, kaj vse lahko mladostniku ponudimo, da mu bo lažje, v pomoč, kakšna sploh naj bi bila mreža pomoči, kaj se počne med celotnim procesom, pri katerem je začetek vsega, da se težave sploh odkrijejo.

Krajnčan in Miklavžin (2010: 45–49) navedeta dejavnike tveganja za nastanek čustvenih in vedenjskih težav pri otrocih in mladostnikih. Izpostavljata najpomembnejše, ki so:

• 
  socialno-ekonomske razmere,
  
• 
  družina,
  
• 
  šola,
  
• 
  osebnostne značilnosti in
  
• 
  vrstniki.
  

1.3.5Potrebe zavodskih otrok

Poenostavljeno povedano so potrebe takšne, kot jih imajo vsi otroci.

Betteheim pravi: ˝Ljubezen sama ni dovolj.˝ Občutek ljubezni, pripadnosti in varnosti ter sprejetosti je tisto, kar človeku omogoča obstoj in rast, vendar to ni dovolj. W. Glasser to nadgradi in pravi, da je najbolj pomemben odnos, v katerem pa naj bi seveda bile udejanjene ljubezen, pripadnost, varnost in sprejetost. Piaget, Erikson, Rogers in mnogi drugi kot temeljno potrebo navajajo potrjevanje lastne identitete in veljave. Vsaka nova izkušnja prinaša v človeka neravnotežje, in ko le-ta integrira staro in novo, mu to omogoči, da se pomika proti novim življenjskim izzivom (v Kobolt 1993: 31).

Za oblikovanje identitete pa samo pripadnost nečemu ni dovolj. Zelo pomembno je okolje, ki vzpodbuja, ki motivira k radovednosti, raziskovanju neznanega, preizkušanju novega. Vse to vzpodbuja razvoj. Če le tega ni, se utrdi že znano in otrok nima več v sebi volje za tveganje za novo in drugačno. Kot zadnja, vendar enako pomembna za razvoj se pridružuje še potreba po zabavi in sproščenem druženju, česar pa menim, ne rabim podrobneje razlagati, saj že samo ime potrebe razloži njen namen (Kobolt, 1993: 31,32)

Zgornja opredelitev potreb je torej bila splošna. Takšne potrebe naj bi imel vsak otrok oziroma človek. Ker pa torej vsi ne živijo v enakem okolju in ker je okolje bistvenega pomena pri zadovoljevanju teh potreb, prihaja do razlik med potrebami zavodskih otrok in tistimi, ki ne živijo v instituciji. In A. Kobolt (1993: 33, 34) opozarja na nekatere specifičnosti in nezadovoljene potrebe otrok v zavodih:

• 
  problemi, izvirajoči iz težav, primanjkljajev na storilnostnem učnem polju, ki onemogočajo oz. otežujejo potrjevanje in s tem pozitivno vrednotenje samega sebe kot uspešnega in takšnega, ki nekaj velja;
  
• 
  težave, izvirajoče iz družinskega konteksta kot najširšega polja, v katerem niso bile zadovoljene otrokove bistvene potrebe;
  
• 
  pomanjkljivost v obvladovanju socialnih spretnosti oz. strategij, posledično povezanih s komunikacijskimi težavami tako z vrstniki kot z odraslimi;
  
• 
  težave, vezane na posebne konfiguracije osebnostnih lastnosti in značilnosti odzivanja na okolje, ki zadobijo realne posledice v nezadostni in nezadovoljujoči komunikaciji z okoljem.˝
  
  
  

M. Hoghughi meni, da bi ravno otroci, ki živijo v institucionalnem varstvu, potrebovali več od povprečja, da bi lahko vse primanjkljaje ne le stabilizirali, ampak jih kompenzirali. Osnovne človekove potrebe morajo biti zadovoljene, če želimo da pridobi nova znanja, nove vedenjske oblike in opusti stare (v Kobolt, 1993: 35).

1.3.6Normalizacija

Gre za pojem oz. usmeritev, ki je pomembno vplivala na obravnavanje duševno prizadetih, telesno prikrajšanih, ljudi s psihosocialnimi težavami, storilcev kaznivih dejanj ter otrok in mladostnikov s težavami v odraščanju. Vplivala pa je pomembno tudi na razvoj institucionalizacije. Pri nas se je pojavila precej kasneje kot v zahodni Evropi, deležna pa je bila enakih odzivov kot drugje, in sicer na začetku začudenje in razni odpori, nato pogojno sprejemanje in kasneje z integracijo novih pojmov in kriterijev v že obstoječo prakso, strokovni jezik in simbolne sheme. V Sloveniji smo se s pojmom normalizacije prvič srečali v okviru dveh raziskovalno-izobraževalnih projektov, enega na področju vzgojnih zavodov in drugega na področju duševnega zdravja (Skalar 1993: 9-11):

V. Skalar (1993: 12) opredeli vidike normalizacije v štirih točkah, in sicer:

1) Pogoji za življenje in delo morajo biti takšni, da bi gojencem omogočili zadovoljevanje potreb.

2) V pogojih delovanja in programih institucije morajo biti orientacije, ki gojencem zagotavljajo čim bolj enakopraven položaj z vrstniki izven zavoda.

3) Pravila so dogovor vseh stanovalcev in so v interesu njim in njihovemu skupnega bivanju (ni avtoritarnosti, oblastništva, hierarhije).

4) Izločiti je treba vse stigmatizirajoče dejavnike, ki bi gojence v zavodu postavljali v manjvreden položaj v primerjavi z vrstniki izven zavoda.

Pri normalizaciji gre torej za izločanje tistih dejavnikov zavodskega življenja, ki lahko prinašajo negativne posledice in zaradi katerih je vzgoja v zavodih deležna kritike. Hkrati pa gre za izenačevanje pogojev življenja s tistimi, ki jih imajo mladi, ki ne živijo v zavodih. Vidiki normalizacije so relativne kategorije so neki cilji, h katerim se stremi in ne neko absolutno stanje (Skalar 1993: 13,14).

B. Dekleva v svojem članku navaja različne opredelitve normalizacije. Nastajale so v različnih letih in po različnih državah. Prva naj bi izvirala iz Danske zakonodaje, kjer naj bi bila vodilno načelo v skrbi za duševno prizadete. Opredelil jo je Bank-Mikkelsen, in sicer leta 1959. Želel je, da bi se duševno prizadetim osebam omogočilo življenje, ki bi bilo čim bolj podobno življenju duševno zdravih ljudi. Leta 1969 Wolfensberger očita danski definiciji, da se omejuje le na duševno prizadete in da se osredotoča le na končni rezultat = ˝normalno življenje˝. Wolfensberger si prizadeva opredeliti normalizacijo tako, da bi bila uporabna na različnih področjih institucionalne obravnave stigmatiziranih populacij (Dekleva 1993: 15–20).

In vidiki normalizacije po Wolfensbergu so:

1) Uporaba sredstev, ki so kulturno kar najbolj normativna, da bi vzpostavili in vzdrževali osebna vedenja in značilnosti, ki so kulturno v najvišji meri normativna.

2) Uporaba sredstev, ki so kulturno kar najbolj normativna, da bi vzpostavili, omogočili in podprli vedenja, izglede in interpretacije, ki so kulturno najbolj normativna.

3) Uporaba kulturno normativnih in v optimalnem primeru celo kulturno pozitivno vrednotenih sredstev, da bi omogočili (družbeno razvrednotenim) osebam, da bi dosegle in vzdrževale kulturno pozitivno vrednotene socialne vloge. (v Dekleva 1993: 20, 21)