Seznam strokovne literature, priročniki

Tipologija branja

Temeljno vprašanje za književno didaktiko je: Ali beremo vsa besedila na enak način? (NE) (tipi in podtipi branja)

BRANJE (ni nekaj enotnega in enovitega)

literarno estetsko pragmatično branje

(domišljijsko besedilo) (neumetnostna besedila)

- (informacijsko, poljudno strokovno, strokovno, znanstveno) sporočila v časopisu, strokovnih in drugih delih

- povezani cilji obravnave neumetnostnih besedil
literarno estetsko branje

evazorično branje literarno branje

(branje zabavne ali trivialne knj.) (branje umetniških, umetnostnih besedil)

Temeljne razlike med pragmatičnim in literarno estetskim branjem so:

1. 
   motivacija (zakaj beremo, posegamo po eni ali drugi literaturi, pragmatično beremo zato, da bi pridobili informacije, se kaj naučili, izvedeli…, literarno estetska besedila beremo zaradi bega iz stvarnosti, motivacija za to branje je lahko tudi sama zabava – ker smo žalostni, veseli… za literarno branje je lahko motivacija doživljanje umetniškosti književnosti – to doživljanje se povezuje z bralčevimi potrebami)
   
2. 
   stvarnost ali realnost ( realnost pragmatičnih besedil je zunajstvarna realnost. literarno-estetska besedila ustvarjajo domišljijsko stvarnost – povezane z realnim življenjem; pragmatična se navezujejo na zunaj literarno stvarnost.
   

Ti dve realnosti se povezujeta preko teme – splošna sporočilnost.

3. 
   jezik (pragmatičnih besedil je ponavadi enopomenski (vremenska napoved), strokoven jezik literarno estetskega branja je mnogopomenski, slikovit, izraža čustva ( V eni roki nosim sonce – veselje, mladost))
   
4. 
   tehnike branja (dober pragmatičnen bralec bere z razumevanjem in hitro). Hitrost branja je potrebno celo zavirat pri branju literature (umet. bes. UB)
   

Uporaba bralnih strategij (pragmatično – diagonalno branje, ni kurzivnega – diagonalnega branja pri UB). Privzgajamo branje U in NEU besedil. Pragmatična besedila ne beremo interpretativno.

Tipi in značilnosti pragmatičnega branja

1. 
   informacijsko branje (vsakodnevnih informacij),
   
2. 
   poljudno strokovna besedila (ne potrebuje specialnih – strokovnih znanj),
   
3. 
   strokovno branje (bralec obvlada strokovna znanja),
   
4. 
   znanstveno branje (bralec se kritično obnaša do prebranega – vrednoti)
   

Stopnje:

1. 
   narašča stopnja kompleksnosti in specializiranosti jezika
   
2. 
   zožuje se področje, na katerega se navezuje besedilo.
   

Tudi v novem UN nekateri tipi pragmatičnega branja. – prepoznava te tipe branja.
Tipi in značilnosti literarno-estetskega branja

Evazorično – branje trivialnega stripa , trivialne književnosti in estetske trivialne književnosti; bistvena razlika v motivaciji

Literarno – umetnostno (branje veristične književnosti – branje književnosti, ki je podobna realni), hermetična književnost (književnost za zelo ozek krog, bralec mora natančno poznati poetiko književnosti), branje klasične literature (literatura, ki je trajna , se ne spreminja)
Kaj je motivvacija za literarno estetsko branje – povezava s človekovimi potrebami

Motivacija za literarno branje je doživljanje umetniškosti besedila. Motivacija za evazorično branje je beg iz stvarnosti (otrok ima pravico zadovoljevati oba tipa potreb, mi mu moramo to omogočiti)

UN se povezuje z medijsko vzgojo (filmi, nadaljevanke, risanke).

10. Kaj je motivacija za literarno branje?

Doživljanje umetniškosti (hkratnost treh funkcij; spoznavne, etične in estetske.)

Spoznavna – širimo doživljanje sveta

Etična – kaže na to, kaj je pozitivno, pravično, (basen, pravljica)…

Estetske prvine –

Te hkratnosti ni najti nikjer drugje kot v umetnosti. To doživljanje povezujemo tudi s potrebami, ki se delijo v dve skupini – eksistenčne in esencialne (po spoznavanju, po etiki, po sporazumevanju z drugimi) povezano z ohranjanjem notranjega bistva ali jaza.

Potreba po umetniškosti sodi med esencialne potrebe. Umetniškost je kot bistvo prisotno samo v literaturi.

11. tipologija branja in starejša didaktična literatura

Bezjak, Brinar, depedagogizacija mladinske književnosti, sodobna kritika; načelo jezikovne inovativnosti, priporočila na podlagi tipologije.

Tudi v starejši didaktični literaturi so avtorji poudarjali razliko med pragmatičnimi in literarnimi besedili.

J. Bezjak je v svoji didaktiki izpostavil razliko v tehniki branja ter tudi v snovi, ki jo zajemajo ena in druga besedila (vsebine). Poudarja pomen domišljije oziroma čustva.

Josip Brinar – pisal o bralni kulturi – književni vzgoji; otroci morajo pri pouku razlikovati oba tipa besedil.-------------------------- koncept integracije predmetov, ki želi povezati oba svetova. Podlaga modelu integracije (Milekšić) so skupne teme – realnost je ena sama.

Naivni realizem (je izbiranje-------------

Tematski filter, ki prepreči, da bi se v šoli obravnavala čista nonsesna besedila.

Druga nevarnost interpretacije literature v neke pragmatične namene.

Pibrovec – model strnjenega pouka (načelo domostalnosti okoli realnih vsebin)

Že na začetku stoletja depedagogizacija mladinske književnosti. To ni več nekaj uporabnega za vzgojo, ampak se začenja poudarjati načelo jezikovne inovativnosti. To načelo poudarja tudi vso sodobno književno didaktiko in kritiko.

Na podlagi tipologije branja so priporočila:

1. 
   ne izenačujmo motivacij za literarno-estetsko branje (otrok ne učimo brati pravljic, da bi vedeli, kaj raste na polju jeseni),
   
2. 
   ni slovnične analize besedil (ker je jezik različen),
   
3. 
   ne opismenjujemo ob umetnostnih besedilih (otroci jemljejo UB šele, ko znajo brati do te mere, da jim bralna tehnika ne povzroča težav9.
   
4. 
   Prej osvojijo tehniko pragmatičnega branja, potem umetnostna.
   

13. Integracija in korelacija

Projekt integracije je skupno tematsko načrtovanje pouka (začetek projekta leta 1990) Teoretično podlago za praktično izvedbo je dobil projekt v knjigi Milekšić:: Didaktična prenova osnovne šole –integrirani pouk. Predstavljen je okvir, da je povezovanje med predmeti smiselno najbolj v 1. triletju. Osnovna predpostavka:

• 
  združevanje različnih dimenzij spoznavanja sveta in doživljanje sveta. To združevanje naj bi bilo pogoj za celostni razvoj otroka. Središče takega modela je spoznavanje narave in družbe – naravoslovni sklopi, v izvedbi pa še druga področja – estetski sklopi se naravoslovju podredijo.
  
• 
  1. Govori o predmetu – vsebina je objektivna stvarnost,
  
• 
  2. Metoda je delitev, uvrščanje segmentov, objektivne stvarnosti na tematske sklope (razvijajo otroške sposobnosti)
  
• 
  3. Načela: - samoaktivnost,
  
• 
  celostno dojemanje sveta,
  
• 
  sporazumevalne zmožnosti.
  

• 
  Ta model je problematičen in sicer zato, ker:
  

• 
  Celovito človekovo stvarnost reduciramo zgolj na objektivno stvarnost (obstaja še domišljijska realnost, realnost stališč,…
  
• 
  Naravoslovje – z njim ne moremo razlagati kompleksnih pojavov (še posebej ne na področju duhovnosti)
  
• 
  Tak model ni nekaj novega
  

14. Sodobni in starinski modeli

L. Pibrovec je oblikoval model strnjenega pouka za katerega je značilno:

1. 
   jedro (v naravoslovju) je stvarni pouk – predmet spoznavanja prirode; Branje besedil: Kuhanje in Lonček kuhaj –podrejanje tem,
   
2. 
   načelo otroškosti (razvojne stopnje)
   

• 
  samodelavnost,
  
• 
  domostalnost (ožja okolica,kasneje prehaja na širše okolje) – ne velja za književno vzgojo, ker ga povede v drug svet, ki ga prej ni doživljal)
  
• 
  strnjenost ur (več ur je ena celota, ni zvonca)
  
• 
  šolska skupnost (občutek za sodelovanje, sožitje, sobivanje
  

3. 
   vloga umetnostnih besedil – njegov pouk je podrejen naravoslovju, zato umetnostna besedila nimajo posebnega mesta v modelu. Pravljica mu zaradi pretirane domišljijskosti ni spadala v ta mode. Namesto njih je zahteval izdelavo šolskih listov, pod naravoslovnimi temami pretežno realistična besedila.
   

Tematsko načrtovanje pouka književnosti; primeri neustreznega razporejanja vsebin (tematski filter)

Pri sestavljanju letnih načrtov učitelj upošteva avtonomnost umetnostnih besedil (razporejanje na podlagi tematskih sklopov značilnih za literaturo: odraščanje, družinska tematika, otrok kot upornik, čudenje naravi,…)

Pri tematskem načrtovanju drugih predmetov pride do tematskega filtra – učitelj izbira iz področja književnosti tista besedila, ki ustrezajo določenemu sklopu iz SND – naivni realizem; je način zbiranja besedil, ki v pouk vključuje:

• 
  lahka realistična besedila,
  
• 
  vzgojna besedila (glavna misel),
  
• 
  ne prepusti kanoniziranih besedil – najkvalitetnejših, ki jih določa fantastika, razvita estetska plast,
  
• 
  ne prepusti čistih igrivih besedil (nonsensna besedila),
  

16. Utemeljenost knjižne didaktike v literarni vedi

Utemeljenost književne didaktike v literarni vedi; kanonska in sodobna besedila, zvrsti, vrste, pestrost perspektiv in tem, raznolikost branja

Iz literarne vede književna didaktika jemlje ali črpa predvsem naslednje:

• 
  raznolikost (različnost) besedil; kvaliteten UN, gradiva, pouk, skuša otroka uvesti v množico različnih avtorskih videnja (dojemanj) sveta. Uporablja najprej:
  

1. 
   načelo literarne zgodovine (literarno-zgodovinsko načelo – zorni kot) načrtovanja pouka .Predlaga starejša t.i. kanonska besedila (za narod temeljna besedila), na drugi strani sodobna besedila (Peter Nos).
   
2. 
   Načelo literarne teorije (literarno teoretično načelo); pestrost literarnih zvrsti in vrst (od 1. / 9. r skušamo obravnavati poezijo 50 %, prozo 30 % in dramatiko 20 %.
   

Dramatika v 1. /3 (prvem triletju) ni zastopana z besedili ali z igrami, pač pa kot dejavnost (dramatizirajo) in ne samostojno berejo besedil (dramskih).

V zvezi z načrtovanjem pouka (utemeljenost…??!!??)

Hkrati s pestrostjo literarnih zvrsti in vrst se v kvalitetnem pouku kaže (odraža) tudi pestrost perspektiv in tudi pestrost tem.

Osrednja tema v 1/3 in 2/3 so tematika odraščanja, iskanja identitete, otrok v središču pozornosti, v središču sveta, tematika odnosov do vrstnikov, do likov, ki so podobni, do odraslih. Tematika prijateljstva, ljubezni (2/3), temne, nenavadne, tabujske teme (tematika smrti, odhajanja).

Iz literarne vede književna didaktika črpa predvsem spoznanja o bistvenih značilnostih literarnih zvrsti, raznolikosti tem.

Kljub avtonomnosti literarnega besedila je pouk književnosti mogoče povezati z drugimi predmetnimi področji. Predvsem so izrazite povezave z umetnostnimi področji, z gledališkim izražanjem, z mediji (filmom, plesom, pantomimo – mejnimi gledališkimi dejavnostmi)- sprostitvene tehnike (meditacija, avtogeni trening).

Bistvo branja književnosti v šoli je vzpostavljanje in poglabljanje stika med bralcem in besedilom.

Cilj književnega pouka je poglabljanje prvotnega, spontanega doživetja in ustvarjanje ali približevanje k popolnejšemu doživetju. Središčnost branja besedila, vse kar počnemo v razredu, je usmerjeno k besedilu – odnosu med besedilom in bralcem. Odnos ni preprost – bralca sta dva (učitelj in učenec), tisti, ki doživlja besedilo. Učitelj in učenec imata pravico do svojega odnosa do branja.

Središčnost branja umetnostnega besedila – povezave KD z drugimi vedami, primarna in sekundarna eksistenca, učenec in učitelj kot bralca – od spontanega k popolnejšemu doživetju

Središčnost branja umetnostnega besedila nam kaže na nujnost naših dejavnosti, dejavnosti učiteljev književnosti, ki so v celoti usmerjene v doživljanje spoznavanja književnih besedil.Pri tej središčnosti se književna didaktika usklajuje z drugimi predmetnimi področji:

• 
  didaktika umetnostnih predmetov (glasba, likovna, gledališka, filmska, plesna)
  
• 
  jezikovna didaktika (tvorjenje, sprejemanje neumetnostnih besedil, povezovanje UB z NUB, knjižne besedila ne uporabljamo za pouk slovnice) Uporaba leposlovnih besedil kot podlaga za slovnične vaje pomeni – trivializacijo književnosti besedila.
  
• 
  psihologija, splošna didaktika, pedagogika (razvojna psihologija oz. ugotovitve o tem, česa bralec ni zmožen dojeti in kaj je primerno zanj,
  
• 
  medijska vzgoja (morebitne razlike med risanko in pravljico v UN bolj poudarjena kot v prejšnjem).
  

Branje UB se nikdar ne povezuje z matematiko, naravoslovjem… ta ločenost branja izhaja iz tipologije branja. Učitelj književnosti nikoli ne načrtuje pouka književnosti na podlagi tematskih sklopov in drugih področij.

17. Bralne vloge in užitki branja

Tuja didaktična literatura podrobno opiše.

Ti so povezani:

a) z užitki doživljanja zvočnosti besede;

b) z užitki identifikacije s priljubljenim junakom,

c) z užitki doživljanja nenavadnih svetov,

d) z užitki napete, vznemirljive zgodbe,

5. 
   z užitki provokativne ali vznemirljive teme.
   

Teorija bralnih vlog /poleg teorije užitkov/ Appleyard pravi, da lahko bralec do literature zavzame neko določeno držo (igra vlog). Te vloge so odvisne od njegovih pričakovanj, pa tudi od izkušenj, navad in od bralnega razvoja – razvoj mišljenja.

Prepoznamo pet temeljnih bralnih vlog:

1. 
   bralec, ki se igra – igrivi bralec (literatura je domišljijska igra) v domišljijsko igro projicira svoje želje, strahove, pričakovanja in jih preko domišljijskega sveta uresničuje.
   

Izrazito je poudarjeno, da otroci še ne berejo – berejo jim odrasli, ker večerno branje (starši) vpliva na kasnejši učni uspeh. Prva stopnja okoli 3. leta je ločevanje dejstev od fantazije. V otroških zgodbah je veliko nasilja, tabujev, - povezano z utrjevanjem temeljnega sistema pravil – če se boš držal pravil, bo dobro!

Bistvena igra z rimami, izštevankami in postopna diferenciacija branja (fantazijsko – realno). Svet je fiktiven, veljajo zakoni otroških želja.

2. 
   bralec kot heroj – junaški bralec. Gre za obdobje 5 – 6 let do 10 – 11 let.
   

Že sprejme pravila, značilno :

1. 
   ponotranjanje zunanjih pravil (vloge, ki jo pričakuje svet) in hkrati s tem proces
   
2. 
   oblikovanja notranjega (intimnega) sveta. Branje postaja izrazito razslojeno, dvoplastno. Usmerjeno v obvladovanje in raziskovanje sveta in raziskovanje notranjega sveta. Realistična pripoved, ljubezenske zgodbe. Najraje berejo informacijske knjige z izrazito fantastiko (Verne), kasnejši razvoj vodi v identifikacijo z junakom. Otroke začne v kasnejši dobi zanimati tudi izročilo (elemente iz ljudskega slovstva – časovna kontinuiteta; začnejo ga zanimati elementi ljudskega slovstva – izročila čarovnic, škratov).
   

3. 
   Odraščanje – razmišljajoči bralec – važne predvsem izrazite kategorije – dobro, krivično, boljše,
   
4. 
   Bralec kot interpret – bralec, ki študira književnost. Razlagalni bralec.
   
5. 
   Pragmatični bralec – zmožen brati vse vrste literature. Tip bralca, ki lahko bere raznoliko literaturo na različen način, prilagaja svojo igralno vlogo besedilu ali trenutnim potrebam. (označen kot bralec, ki bere na igriv način, da pobegneš, interpretiraš odvisno od razpoloženja)
   

18. Komunikacijska utemeljenost pouka književnosti, ravni dialoga v razredu, učenec – besedilo, učenec – učenec, učitelj – učenec, učitelj besedilo.

Učitelj organizira pouk v razredu tako, da vzpostavlja (omogoči) dialog (med besedilom, učencem in učiteljem). Ravni (vrst) pogovora v razredu je več:

1. 
   učenec – besedilo (prva raven), učenec se pogovarja z besedilom (notranji pogovor). Važno, da pustimo otroku čas za ta pogovor in hkrati ga skušamo pripraviti do tega, da to kar doživi, pove. V UN sta povezani dve skupini:
   

• 
  učenec tvori domišljijska besedila (sodobno pravljico, ljudsko pravljico, realistično pripoved). Gre za središčnost branja,
  
• 
  otrok govori (tvori) besedila o domišljijski stvarnosti.
  

2. 
   učenec – učenec – dober pouk književnosti vzpodbuja skupinske metode dela (delo v dvojicah), skupinsko delo okrog projektov (npr. literarna grozljivka)
   
3. 
   učenec – učitelj – upošteva nekatera priporočila; individualizacija pouka (otroci so različno zmožni, ni mogoče reči, da je UN napisan za povprečje… zasnovan tako, da se prepozna namembnost za otroka, ki ima težave in za nadarjenega, izbor na ravni besedila in na ravni dialoga),
   
4. 
   učitelj – besedilo - ta dialog nas pripelje do ? kako naj bere odrasli, kadar se pripravlja na pouk književnosti (odnos do književnosti) učitelj pokaže, seznani s strategijami branja, je bralni model (S. Pečjak).
   

»Zakaj bi poskušali nekoga nekaj naučiti, če pri tem ne predpostavljamo, da tistega nekaj ne zna?« (Olson in Torance)

Bistven učiteljev lasten odnos do književnosti.

S. Pečjak: Učitelj je nekdo, ki učence seznani z različnimi strategijami branja.

Učitelj je bralni model.