-
igrive motivacijske naloge (igre z besedami, ki se navezujejo na delo),
-
napovedovanje zgodbe, razlaganje naslova, opazovanje naslovnice, ilustracij (naloge, ki vzpodbujajo bralčevo pričakovanje),
-
vzpostavljanje pozitivnega odnosa do knjige, »spominjanje na branje«, predstavitev pisatelja z navezo na besedilo (motivacija za branje na podlagi prebranih del – vključevanje odraslega v pogovor o bralni izkušnji),
-
zanimivi komentarji, ki motivirajo za branje oz. vzpostavljajo »problem« (zahtevnejše naloge za aktualizacijo sporočila besedila, povezovanje s predstavnim svetom mladega bralca).
STRATEGIJE MED BRANJEM – SPLOŠNO
Gre za miselne procese, ki potekajo v bralčevi zavesti, medtem, ko posluša ali bere neko določeno literarno besedilo. Bralne strategije so povezane z bralčevim odzivom in prvinami literarnega besedila.
STRATEGIJE MED BRANJEM: KONKRETIZACIJA (povezava z besedilnimi slikami, motivni drobec)
PREDSTAVLJANJE OZ. KONKRETIZACIJA – zmožnost domišljijsko čutne predstave:
-
zaznavanje dogajalnega prostora in časa (mesto, travnik, znamenja ki umeščajo besedilo v čas; npr.: leteča učilnica: naloge ua zaznavanje prizorišča(gimnazija, internat v preteklosti)
-
zaznavanje besedilnih slik (npr. Prebesedimo besede – risanje budilke in zzzzbudilke) in motivnih drobcev (Županova Micka - lasulje)
Motivni drobec – sleherno literarno besedilo je sestavljeno iz niza drobnih podob, ki so za razumevanje celotnega besedila manj pomembne, vendar pa omogočajo bralcu literarnoestetsko doživetje. Motivni drobec nam omogoča razvijanje splošne predstave (npr. pismo – popackano)
Besedilne slike: - vidna,
-
slušna (tišina, kraguljčki),
-
okusne, vonjavne,
-
tipne,
STRATEGIJE MED BRANJEM: KNJIŽEVNA OSEBA (opazovanje in identifikacija)
Književna oseba – zmožnost identifikacije in kritične presoje.
-
prepoznavanje književnih oseb – kdo nastopa (npr. Lažniva Suzi: Kdo je kdo? (miselni vzorec)
-
opazovanje lastnosti oseb – dobre, slabe, individualizirane (Ostržek) (npr. Bratovščina Sinjega galeba: opazovanje kolektivnega junaka; pravila bratovščine)
-
opazovanje govora oseb, primerjava zvrsti (sleng) npr. Košarkar naj bo; v Metkinem imenu jima napiše recept (ne sme biti v književnem jeziku)
-
primerjava oseb in bralca – kako bi jaz ravnal.. npr. Pesnik se predstavi: Kaj hoče(m), česa noče(m) – pesnik/jaz, pesnikovi ini tvoji semaforji življenja.
-
primerjava oseb /primerjava lastnosti. Ravnanja, vloge npr. Drejček in trije Marsovčki – primerjava Drejčka in Marsovčkov, resničnih in domišljijskih oseb, poimenovanje nenavadnih oseb, deške in dekliške osebe,
-
vrednotenje ravnanja oz. stališč literarne osebe, (različna vrednotenja, odvisno od otrok (značaja)) npr. Aličine dogodivščine v čudežni deželi, s kakšnim gorenjem je prizadela Miš in kaj ji je ušlo z jezika, da je užalila Modro gosenico.
-
Vživljanje v književno osebo, igra vlog, npr. Zgodba nevidnem človeku; Postal/a si neviden/dna.
STRATEGIJE MED BRANJEM: ZGODBA (ZGODBENOST KOT DOŽIVLJANJE SVETA)
Zgodba – zmožnost za literarno urejanje dogodkov,
-
razumevanje zaporedja dogodkov (npr. Pastirci: prepoznavanje zaporedja dogodkov),
-
razumevanje posameznih motivov (npr. Butalci: tekmovanje v znanju za veliko butalsko nagrado, Butalska zgodovina),
-
razumevanje naslova (npr. Kmetske slike: razloži naslov dela.
Funkcija zgodbe v literaturi presega literarnoestetsko doživetje. Otrok ne usposabljamo samo za zmožnosti doživljanja, temveč zmožnosti za pripovedno urejanje realnega sveta. Otroci, ki imajo razvito zmožnost zgodbenega urejanja sveta, so bistveno manj nagnjeni k agresivnim vzorcem vedenja, kot tisti, ki te zmožnosti nimajo razvite.
STRATEGIJE MED BRANJEM: TEMA IN KONTEKST (NEPOSREDNA IN POSREDNA SPOROČILNOST)
TEMA IN KONTEKST- zmožnost razumevanja in vrednotenja idejnosti besedila.
-
razumevanje neposredne sporočilnosti (npr. Drejček in trije Marsovčki: kaj bi morali storiti, da bi bili otroci na Zemlji tudi zadovoljni? Premisli, predlagaj, zapiši.
-
Razumevanje zastrte sporočilnosti (npr. Leteča učilnica: Strah in pogum)
-
zastrta družbena kritika
-
idejnost, ki je namenjena odraslim (Avto moto mravlje – kritika totaliternega režima, Mali princ – posredna (obsodba sveta odraslih, neposredna (prijateljstvo).
STRATEGIJE MED BRANJEM: STRUKTURA IN FORMA (JEZIK, ZVRSTI IN VRSTE)
STRUKTURA IN FORMA- zmožnost razumevanja jezikovnih posebnosti in formalnih določil.
-
opazovanje jezika (starinski, sodobni, narečni izrazi) – npr. Kosivirja… : s svojo domišljijo spremeni »človeške izraze« v Kosovirske/
-
spreminjanje zvrsti – kako bi babica napisala ljubezensko pismo npr. Lažniva Suzi; knjižni jezik se odločil, da se bo za pusta našemil v neknjižnega,
-
popravljanje pravopisnih napak (npr. Lažniva Suzi; lektor
-
opazovanje jezika, prevoda (izvirnik in prevod) npr. Zgodba o nevidnem človeku; Napiši založniku pismo o (motečem?) zastarelem jeziku prevoda.
-
Asociacije, nenavadne besede, npr. po začetnem branju napiši asociativni niz besed, ki ti ga vzbudi pojem skrivnosti.
-
Opazovanje načina doživljanja, notranjega sloga ter zgradbe besedil, npr. Aličini dogodivščine v čudežni deželi: humor in bralčev odziv nanj (Prečudni humor)
-
Prepoznavanje literarnih zvrsti in vrst ter posnemanje oblike (sami napišejo pravljico – posnemanje!!) npr. Na Krasu je krasno (poznaš katero izštevanko?)
STRATEGIJE MED BRANJEM: PERSPEKTIVA IN FOKALIZACIJA (RAZLIKOVANJE IN PRIMERI)
PERSPEKTIVA IN FOKALIZACIJA – zmožnost dojemanja zornega kota ubesedovanja ter opazovanja dogajanja,
-
perspektiva (lahko je komična ali tragična) – pojmujemo način pripovedovanja zgodbe (npr. prvoosebni ali tretjeosebni pripovedovalec) nrp. Leteča učilnica: profesor si v beležnico zapisuje mnenje o dijakih (Justus) Jan piše portret posebneža (Nekadilec).
-
Fokalizacija – označujemo pogled skozi oči nekoga na stvanost; kako nekdo vidi dogodek, kaj določena oseba dejansko vidi; npr. Košarkar naj bo; Kaj bi o tem dogodku lahko povedal Toni, sodnik, osemka,..
Tudi v mladinski literaturi najdemo različne prespektive in fokalizacije.
Primer prvoosebnega pripovedovalca: Tone Pavček : Tata (perspektiva otroka, fokalizacija – svojega očeta vidi kot nekoga, ki ga spremlja na igrišča in v trgovimo, kot avtoriteto.
STRATEGIJE PO BRANJU /gre za stike med bralcem in besedilom.
-
Soočanje pričakovanj in vzpostavljanje besedilnega sveta (zapis izpolnitve pričakovanj ter razmišljanje o delih, ki bralca motivirajo),
-
Vrednotenje prepričljivosti besedila (ali nam je besedilo všeč ali ne) predlogi za izboljšanje besedila
-
Razmišljanje o poteku branja ( opredelitev poteka in posebnosti branja kake knjige)
-
Navezovanje na stereotipe, odkrivanje stereotipa, razkrivanje ideoloških plasti besedila in branja (seksizem, stereotipi, drugačnost – invalidi, iz drugega kulturnega sveta),
-
Povezava književnosti z internetom, predelava leposlovja v filmski scenarij,
-
Pridobivanje književnega znanja oz. utrjevanje (reševanje križank na podlagi bio in bibliografskih podatkov)
-
Naloge za razvedrilo, poustvarjalnost (kviz, dramatizacija, časopis,..)
Književni pouk predvsem razvija bralne zmožnosti, ki so povezane z:
-
fluntnostjo, ki se nanaša na število strategij, ki naj bi jih učenec poznal,
-
fleksibilnost bralnih strategij, ki označuje sposobnost učenca, da izbere različne bralne strategije glede na vrsto bralnega gradiva in namen branja/učenja.
Udeleženci komunikacijskega pouka književnosti se moramozavedati nevarnosti trivializacije pouka, t.j. pristopa, ki otroke oddaljuje od poglobljenega doživljanja književnosti.
G. Rodari je duhovito označil devet načinov, kako otroke naučimo sovražiti branje:
-
knjigo predstavimo otroku kot alternativo gledanja TV,
-
knjigo predstavimo kot alternativo stripu,
-
tarnamo, da so otroci včasih več brali /vsak učenec je bitje sedanjosti – branje poveži s tukaj in sedaj/,
-
pritožujemo se, da imajo otroci danes preveč razvedril (branje je tudi razvedrilo),
-
otroke obtožimo, da so sami krivi, ker ne berejo /učitelj jih mora motivirati za branje),
-
spremenimo branje v mučilnico s pripomočki, kot so stavčna analiza, učenje na pamet in nesmiselne naloge,
-
odklanjamo, da bi brali otrokom (učitelj bere otrokom),
-
ponudimo jim premajhen izbor knjig (izbor naj bo širok in raznolik),
-
branje jim ukažemo.
KAJ JE ALGORITEM ŠOLSKE INTERPRETACIJE IN NA KATERE KNJIŽNODIDAKTIČNE »ŠOLE » SE NAVEZUJE?
Algoritem šolske interpretacije je zaporedje korakov, ki privedejo do uresničitve določenih ciljev iz učnega načrta (ker je to zaporedje ustaljeno, ga imenujemo algoritem).
Pri nas se je algoritem šolske interpretacije oblikoval na podlagi zagrebške knjižnodidaktične šole, ki je temelje črpala iz nemške knjižnodidaktične šole. Dopolnjen je s teorijo percepcije – Dragutin Rosandič – njegov model je priredila Boža Krakar Vogel. V poznih 80-tih in začetku 90-tih strokovna perspektiva s področja didaktike zlasti v srednjo in osnovno šolo. V sredini 90-tih se knjižnodidaktična šola dogradila s t.i. teorijo bralčevega odziva na besedilo. Povezovanje bralčevega sveta in besedila – Meta Grosman in Apleebee (v 70-tih letih), pristop, ki izhaja iz otroka. Kasneje to prevzame Metka Kordigel.
FAZE ŠOLSKE INTERPRETACIJE – PREGLED
Faze so povezane z bralnimi strategijami oz. zmožnostmi. Vsaka faza razvija določene strategije. Algoritem šolske interpretacije vsebuje naslednje faze:
-
uvodna motivacija,
-
najava besedila in njegova lokalizacija (ponovitev književnega znanja o avtorju, besedilu, ilustratorju,… postavitev dela v kraj, čas,)
-
premor pred branjem (priprava na branje, osredotočenje na branje, usmeritev pozornosti…)
-
interpretativno branje besedila (kdo prvi bere – odvisno od besedila, branje prilagodimo vsebini; ne beremo izumetničeno) Prvine, ki jih lahko spremenimo; členitev besedila s premori, jakost, intonacija, register /relativna višina/ , barva, hitrost.
-
premor po branju (urejanje vtisov, čas za premislek o besedilu),
-
analiza besedila, sinteza, vrednotenje, izražanje doživetij,
-
nove naloge (pisanje poustvarjalnih in ustvarjalnih besedil, igre vlog, ilustriranje besedila)
TIPI MOTIVACIJ
Motivacije se delijo na: (izberemo jih na podlagi besedila):
-
nejezikovne; ki jih uporabljamo tako, da vključimo čim več dejavnosti iz drugih področij: glasbene, likovne (narišemo barve sanj), gibalne (Črni mož), plesne, lutkovne,
-
jezikovne; potekajo z uporabo besed:
-
besedne motivacije: so primerne za nonsensna besedila (Rodari:Srečanje z domišljijo), lirična… to so npr. igra dveh besed, daljšanje besed, kovačnica besed (sklapljanje besed – zlatoskrivna), asociacije (ena tematska beseda), primerjave (metafore), glasovno druženje (podobne besede – griček – čriček) nesmisli (stavki Kdo? Kdaj?, kje?, kako?, zakaj? Janez plava v razredu…)
-
predstavne motivacije - so bolj zahtevne, izhodišče je izrazita podoba, pozornost je usmerjena v postopno gradnjo besedilnih slik… to so npr. poetizacija stvarnosti (kako se počuti svetilnik na samotnem otoku?), domišljijska slika (kakšno bi bilo kraljestvo požrešnih marjetic?), domišljijsko potovanje (potujemo v neko domišljijsko deželo, potujemo po…) Srebot, Menih Na krilih domišljije)
-
zgodbene motivacije so povezane z bralno strategijo. Cilj je v obliki skupnega dela sestavimo krajšo zgodbico (Kaj bi se zgodilo, če….), vodena zgodba (učitelj začne…), igra vlog (učenci se vživijo v literarne osebe, pripoveduje kot velikan s planeta X), uporaba gledaliških izraznih sredstev (igramo in ne samo govorimo)
-
izkušenjske motivacije so v šoli zelo pogoste (Kaj bi se zgodilo, če bi morali zjutraj v šolo starši?), pridobivanje pojma (prijateljstvo – o tem pripovedujejo in njihovo stališče povežemo z besedilom), pridobivanje problema (tabu tematika – Vas je strah zobozdravnika? Ne! – mi pričakujemo drugačen odgovor), situacijska (pripoved o konkretnih izkušnjah, doživetjih, igra – pogovor oče – mati),
-
medbesedilne motivacije so ponovitev literarnega znanja o določenih besedilih (Kaj je pravljica?), narobe pravljica (dodamo en element – pri Rdeči kapici – formula ena), povezava dveh junakov (Ostržek in Grdi raček), in potem …(otrok s svojo domišljijo dopolni besedilo),
Bistvo uvodnih motivacij je :
Različni tipi so povezani z elementom umetnostnega besedila, ki predstavlja vzorec. Tipi so povezani z bistvenimi prvinami besedila. Te prvine so podlaga za otrokovo domišljijsko igro. Nekatere uvodne motivacije so tesno povezane tudi z bralnimi strategijami. Uvodne motivacije nastajajo neposredno pred branjem in jih je treba ločiti od dolgotrajne motivacije.
IZRAŽANJE DOŽIVETIJ, ANALIZA, SINTEZA, VREDNOTENJE, AKTUALIZACIJA BESEDILA
Izražanje doživetij poteka na več načinov:
-
izogibamo se stereotipnih vprašanj,
-
upoštevamo načela dialoškosti,
-
učenčeva doživetja so edina možna izhodišča za približevanje k popolnejšemu doživetju,
-
beleženje vtisov (spontana, smešna,…),
-
anketna vprašanja,
-
ponovimo bistvene stavke iz besedil, da učenca spodbudimo (pomembno je, da učenci govorijo o svojih čustvih ob besedilu)
Analiza:
-
upoštevamo razvijanje različnih bralnih strategij, učence opozarjamo na prezrte prvine besedila. Pri tem moramo paziti na: ritem, rimo in opazovanje strukture.
-
Zavedati se moramo hierarhije prvin (ob slehernem besedilu ne razvijamo vseh bralnih strategij, osredotočimo se na bistvene elemente),
-
V razvijanje razumevanja se vključuje primerjanje besedila z že prebranimi besedili.
Ena od napak faze analize je frontalno razlaganje. Zlasti pri razvijanju zmožnosti konkretizacije spodbujamo otrokovo samostojnost (samostojno razdeli pesem na besedilne slike).
Sinteza:
-
gre za povzemanje literarno estetskega doživetja (otrok poimenuje ključne prvine, obnovi besedilo,…)
Vrednotenje = podajanje mnenja o vrednosti besedila:
-
medbesedilno vrednotenje,
-
problemsko vrednotenje,
-
presojanje relevantnosti besedila.
VRSTE NOVIH NALOG
Nove naloge so lahko:
-
pisne
-
poustvarjalno pisanje = posnemanje besedila (posnemamo literarno besedilo, nadaljujemo zgodbo, preoblikujemo konec)
-
strokovna besedila – kritični zapis, vrednotenj besedil,
-
govorne
-
poustvarjalne (uprizori besedilo v razredu),
-
interpretativne.
Dostları ilə paylaş: |
