Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

Eros sprejema le to, kar lahko razume. Uči nas, kako naj sprejemamo sami sebe v svoji večplastnosti. Kako lahko človek dojame, da nekaj, kar piše z lastno roko, v resnici ne ustvarja sam? Do velikega odkritja pridemo na več načinov. Najpogosteje je za tem dolgoletno učenje, razmišljanje in raziskovanje. Včasih pride do odkritja po naključju, včasih pa se do novega prebijemo tako, da si prilastimo nekaj, kar je odkril nekdo drug. Celo geniji, kakršen je bil Leonardo da Vinci, je svoje izume le izpeljevali iz razumevanja tega, do česar so se dokopali na enem ali več področjih. Med pisanjem knjige [psi] se je v njej pojavilo šest odkritij. Kdor jih bo natančno preučil, bo ugotovil, da gre za nekaj največjih vprašanj znanosti, in to z različnih področij. To si je mogoče razložiti na dva načina – ali si vse skupaj le domišljamo, ali pa je do tega znanja prišel po doslej neznanem ključu. Avtor je v njej odkril tudi sedma skrivnost. Ta presega vse ostale in je končni dokaz tudi za vse tiste, ki dvomijo o resnici, moči in čistosti te knjige.

Psi naj bi človeštvu vrnil ljubezen, Bralec bere to knjigo in ta (interaktivno) bere njega. Knjiga najde nas, saj s pomočjo naključij prek načrtov in ponovnih naključij, išče pot do tistih, ki so se znašli v pomembnih življenjskih preizkušnjah in na razpotjih. Če imamo težave, nam namigne, kje je težava in kako jo premostiti. Je kot zrcalo, v kakršnem se še niste ogledovali, in morda z njeno pomočjo odkrijete svoj resnični svet – nekaj najčudovitejšega, kar ste kdaj videli. Razkriva nam dejanske težave naše družbe. Pomaga nesrečnim in obupanim, tistim, ki iščejo ljubezen, in tistim, ki so jo že našli. Deluje kot misel, s katero se v začetku le poigravaš, kmalu pa odkriješ, da si prav to iskal vse življenje. To je čudovito spoznanje.

Za mnoge zveni vse skupaj kot utopija. Tega se je zavedalo tudi življenje, zato pa je v to svojo knjigo skrilo vse te dokaze, ki jih ne more pokazati nobena druga knjiga. In prav v tem se tudi najbolj razlikuje od vseh drugih. V njej sta znanje in modrost, ki ju pozna le življenje. Znanje iz te knjige namreč omogoča tudi reševanje doslej nerešljivih težav. Razvija teorijo 'rei' v zgodbah.

Kako lahko človek dojame, da nekaj, kar piše z lastno roko, v resnici ne ustvarja sam? Do velikega odkritja pridemo na več načinov. Najpogosteje je za tem dolgoletno učenje, razmiš ljanje in raziskovanje. Včasih pride do odkritja po naključju, včasih pa se do novega prebi jemo tako, da si prilastimo nekaj, kar je odkril nekdo drug. Celo geniji, kakršen je bil Leonardo da Vinci, je svoje izume le izpeljevali iz razumevanja tega, do česar so se dokopali na enem ali več področjih.

Med pisanjem knjige [psi] se je v njej pojavilo šest odkritij. Kdor jih bo natančno preučil, bo ugotovil, da gre za nekaj največjih vprašanj življenja z različnih področij. To si je mogoče razložiti na dva načina – ali si vse skupaj le domišljamo, ali pa je do tega znanja prišel po doslej neznanem ključu. Avtor je v njej odkril tudi sedmo skrivnost.

Bralec bere knjigo Psi in ta (interaktivno) bere njega. Knjiga najde nas, saj s pomočjo naključij prav išče pot do tistih, ki so se znašli v pomembnih življenjskih preizkušnjah in na razpotjih. Če imamo težave, nam, namigne, kje je težava in kako jo premostiti. Je kot zrcalo, v kakršnem se še niste ogledovali, in morda z njeno pomočjo odkrijete svoj resnični svet – nekaj najčudovitejšega, kar ste kdaj videli. Razkriva nam dejanske težave naše družbe. Pomaga nesrečnim in obupanim, tistim, ki iščejo ljubezen, in tistim, ki so jo že našli. Deluje kot misel, s katero se v začetku le poigravaš, kmalu pa odkriješ, da si prav to iskal vse življenje. To je čudovito spoznanje.

Za mnoge zveni vse skupaj kot utopija. Tega se je zavedalo tudi življenje, zato pa je v to svojo knjigo skrilo vse te dokaze, ki jih ne more pokazati nobena druga knjiga. In prav v tem se tudi najbolj razlikuje od vseh drugih. V njej sta znanje in modrost, ki ju pozna le življenje. Gre za stvar samo! Znanje iz te knjige namreč omogoča tudi reševanje doslej nerešljivih težav. Razvija teorijo 'rei' v zgodbah. Z razumevanjem disleksije jo je mogoče preprosto odpraviti, terapijo pa je mogoče izvajati doma, brez strokovne pomoči.

Brskanje po internetu nima poglobitvrenega učinka (Carr 2011). Poskusi primerjajo delova nje nevronov pri branju knjig z njihovim delovanjem med deskanjem po internetu, kjer nas povezave vodijo od ene spletne strani, slike ali video posnetka do drugega. Carr (2011) meni, da je raztreseno brskanje sicer privlačno, a onemogoča globoko razumevanje in pomnjenje, kot ga doživimo pri 'poglobljenem branju'. Carrovo jasno in zanimivo presojanje naše zaslepljenosti s svetovnim spletom je provokativno in razkriva svež pogled na internet.

Prostor simbolne komunikacije ima svoje meje, čeprav jih nismo zaznali. Muršič (2008) meni, da se te meje kažejo prav v tem, da v strahotni poplavi informacij, ki krožijo po internetu, pri haja do popolne zasičenosti komunikacijskega prostora. Tudi ta lahko, enako kot korprativni nadzor, povsem uniči človeško ustvarjalnost. Predstavni zastopniki lahko po Freudu razvi jejo specifične oblike subjektivnosti, če jih le ne razkrinkavamo sproti. Bojim se, da smo z internetom dali prednost zastopstvu pred predstavljanjem in da nas prave bolezni novega časa šele čakajo. Redundančnost reducira imaginacijo na fantazme, kar se v politično-kulturnih bojih dnevno dogaja.

Tudi pisanje spreminja naše mišljenje o sebi in drugih. Tuje zgodbe postanejo del naše in naše del drugih. Po nevidnih nitih se prevajajo, po nevidnih prehajajo iz tostranstva v onostranstvo kolektivnega spomina. Na fizični ravni se prenašajo v VAKOG poteh kalokagatije. Obvezno bi bilo treba obnavljati in pomlajevati kalokagatijo kot neločljivo povezavo dobrega, lepega in resničnega. V krščanstvo je to naš Oče. To je najstarejši in najmlajši ideal.

Iste zgodbe so vsakokrat drugačne. Ne mislimo na to, kako smo dejavni v nedejavnosti, kako smo drugačni v svoji istosti. In vendar se dogaja, tako da se spaja, pa tudi ločuje. Marsikaj se nam iz mika, ko se približujemo nečemu drugemu. Uslišan sem, tako da uslišujem. To je aluzi ja na molitev sv. Frančiška (vsak naj si poje svojo zahvalno Sončno pesem) in matere Tereze. Predstavljam si, da se mi v tisočerih formah predaja moj Oče, moja Mati, moj svet in moja ljubezen. To pa je razlog za spreminjanje oblik zavesti od znanosti do filozofije, umetnosti religije razodetega srca

Zeland bi dejal, da nihamo z nihali, vibriramo z vibracijami. Smo transformatorji energij, ven dar se ne zavedamo v celoti od kod in kam. Vendar pa naše ahasferstvo skušamo teleološko osmisliti. Na zemlji sedaj in tukaj ne živi samo 2 milijona Slovencev, ampak živi skoraj 8 milijard ljudi. Resnično se moramo kaj naučiti drug od drugega, če hočemo preživeti na tem planetu in če želimo živeti čedalje bolje. Nihal bi se morali izogibati, ker nam vzamejo samostojnost.
Na svet smo prijokali goloroki in bosonogi, brez kril, da bi poleteli in brez močnih mišic, da bi stekli za žrtvijo, kadar bi bilo treba ujeti plen, da bi potešili lakoto. Ali sploh vemo, kako zelo potrebujemo drug drugega? Potrebujemo se, da se ne bi prepuščali občutkom priučene nemoči, da ne bi ostajali v bedi brez zemeljskega kruha in brez nebeškega in da bi lahko naše besede dobila krila za polet od enega osebnega sveta v drugega.
Očitno je spomin spomenik in pobudnik branja, pisanja in pripovedovanja. Končnost našega bivanja terja finalnost postopkov. Gradimo okope spomina pred erozijo pozabljivosti, krhkosti in šibkosti. V tem kaotičnem svetu se nekako znajdemo. Rabimo motive in sredstva za delo, organizacijo in orientacijo za doseganje ciljev. Uvrščamo se med tiste (filozofe), ki

1. si zastavljamo vprašanja in tiste, ki nanje odgovarjamo, med tiste,

2. pišemo knjige in jih beremo, izumljamo tehnične izume za olajšanje življenja in vozila za pot do zvezd in med tiste,

3. se učimo iz knjig mrtvih (tibetanska, egipčanska) in knjig življenja, učimo se iz lastnih in tujih izkušenj.

Naučeno tudi sproti pozabljamo kot Lotofagi, zato je naše življenje spomi njanje, obujanje, vstajanje od mrtvih. V nečem smo vedno znova na začetku kot Sizif, ki neus pešno vali skalo na hrib, a se mu zvali navzdol in je pri tem srečen. V nečem pa smo že na koncu, a tega nočemo videti, ker ne vidimo lastnega umiranja. Po samoevalvaciji se učimo se parcialno in celovito, spontano in načrtovano, igrivo kot otroci in zelo resno kot odrasli. Mor da se bomo učili še kot mrtvi, ko bomo prehajali iz enega (bardo) stanja v stanja v drugega in bomo prek del vplivali na naše otroke. To je že odisejada 2012, ki se ji bomo bolj posvetili pri poglavju o spekulativnem znanju.
Zgodbe, ki se pripovedujejo iz potencialnega niča, so zgodbe o tem, kaj se v nas zaleti, kaj nas spreleti, kaj v nas ostane in kako se manifestira. Evangelij je pravzaprav popolna zgodba. To ni pravljična zgodba; ampak je pričevanje očividcev Marka, Janeza…Človek bi moral kot pripovedovalec zgodb biti odrešen na način, ki se ujema z njegovo naravo: z ganljivo zgodbo.

Tolkien je srednji vek dojemal kot izpoved vere v enega Boga. Podobno je črpal iz te časovne zakladnice Martinov genij. Tako kot se iz skritosti, megle ali zmedenosti razkriva neskritost - resnica, se odvijata srednjeveška ali sodobna zgodba. Nikoli ni niti vse skrito niti vse razkrito¹⁶. Avtonomija je ambivalentna, nedokončana zgodba. Gre za odnos med diagnozo mesta in prognozo cilja. Ta odnos je vseživljenjski učni proces s kurikularno podlago našega življenja. O nas govori marsikatera zgodba. Tisti, ki so bili v srednjem veku niso vedeli, da tvorijo vezni člen prehoda med antiko in moderno. Ali občutja stanj še nič ne povedo o prehodih, čeprav se prehodi izražajo v občutjih in podobah.
Odisejada duha se dogaja s spoznavanjem nasprotja po nasprotju, enega po drugem. Nasprotje je tudi v odnosu spomin – pozaba. Pra-spomin je pravzaprav v samopozabi ali v današnjem jeziku – v prehodu od jaza k sebstvu, iz egocentrične na kozmično raven bivanja. Zato bi tudi pri pozabljanju razlikovali med nehotnim in nepotrebnim. Sebstveno področje je nekakšen domišljijski placebo. Slediti živo, gibljivo, intimno občuteno. Presežno je bogato v svoji neizčrpnosti pomenov, v neizpovedanosti pomenov, v iskrivosti skrivnostnega. Je presihajoče jezero, bibavično morje, sotrip src, izgnjanje in določaje meja.
Komunizem je ostal onkraj predstavljivosti, ker nismo ustvarili takšnega družbenega reda, v katerem spomin na družbene krivice ne bi bil več potreben. Spomin na stare Grke (beri: Atence) je treba ohranjati, dokler ne pridemo po Heideggerjevih Namišljenih pogovorih onkraj vseh horizontov.

B. Potočnik (2012) predstavlja narativni pristop, ki temelji na domnevi, da realnost so-ustvar jamo z načinom, kako govorimo o stvareh, o svojem življenju, o drugih…. Z vsakokratno odločitvijo o tem, o čem govorimo in kaj bo ostalo neizgovorjeno, dajemo tem zgodbam zavestni pomen.

Besede ustvarjajo nove svetove v domišljiji, usmerjajo našo pozornost in zaznavanje tistih do godkov, ki potrjujejo našo osrednjo zgodb, tudi v primerih, ko nas ta vodi k neželenim deja njem in vedenju. Če izzovemo te zgodbe, lahko na ta način usmerimo naše delovanje k bolj učinkovitim rešitvam.

 
Narativni pristop, ki ima pomembno mesto predvsem v terapiji, se vse bolj uveljavlja tudi na področju coachinga. Pomemben delež pri razvoju metode in strukture narativnega pristopa je prispeval Michael White.  Zanj je pomemben proces "eksternalizacije pripovedi". Pogled na zadevo zunaj sebe stranki omogoča, da spozna, da problem ni on/ona in da obstajajo alternativ ne zgodbe in drugačne možnosti. Razvijanje in odkrivanje oz. "krepitev" teh alternativnih zgodb stranki pomaga, da najde pot nazaj k lastnim virom, vrednotam, k svojim sanjam in k novim priložnostim. Tu vidimo prepletanje eksternalizacije in nove interiorizacije prek komu nikativne interaktivnosti sodelujočih, zlasti coacha. To pomeni, da se vsebine naše domišljije transformirajo tako kot nas evharistija ob oltarju transformira v novega človeka.

Vsak dan medijsko spremljamo ekrazitno konfliktnost sveta po različnih državah in krajih. Zupančič (2011) prikazuje v drami Padec Evrope brezizhodnost današnje situacije. Domišljija izraža strah pred izbruhom nemirov, ki se zaradi krhkosti družbe lahko vsak hip kjerkoli pojavijo. Prizorišče je lokalna zabava. Nanjo pride tujec, vendar pa gostje ne morejo nikamor, ker so na ulici neredi, gorijo avtomobili. Ne vemo, ali se napoveduje kakšna nova Evropa. Ideja o propadu zahoda je že dolgo 'v zraku'. Samo zavedanje o naših slabostih še ne izstavi vrline. Možno je, da se bosta po viziji T. de Chardena šele po propadu kapitalizma (točka omega) poročila nebeški oče in Kristusova nevesta.

Bucay (2011) nam skozi izbrane zgodbe z vsega sveta svetuje naj živimo radostno, poletimo čim dlje, če imamo krila in naj bomo to, kar smo. Imejmo pogum za izražanje sebe v vseh barvah, ker vemo, da nas drugi ne morejo osrečiti, ampak moramo sami najti diamant, ki je v nas, treba je prenehati s pričakovanji in izsiljevanji, ker bo potem konec tudi razočaranj. S polnimi pljuči recimo: «Jaz sem« Bucayeve zgodbe nas navajajo, da smo sami sebi terapevti ranjenih duš. Zdravljenje duševnih ran je naša notranja odločitev. Osebno sem jih prebral na dušek.
Podobno De Mello uvaja v kritično mišljenje z različnimi verskimi zgodbami. Zgodbe kot vir znanja nas celostno prežemajo. Narativna imaginacija je perceptivna, kognitivna¹⁷, emocionalna, socialna in duhovna. Zlasti biblijske zgodbe sodijo v duhovno sfero.
Poglejmo si, kako deluje človekova posebna sposobnost branja. Pojasnjevanje bralnega proce sa ima že kar dolgo zgodovino. Vemo, da se branje besedila začne z očmi, a se pri njih ne konča. Ne da se pojasniti le mehansko, a dejavnikov branja je toliko, da so komaj obvladljivi, spoznavni. Nimamo nobenega 'vidnega duha' v možganih. Vse zaznavne poti naj se končajo v nekem splošnem čutu (common sense) v možganih. Ali črke dosežejo naše čute ali mi posežemo po njih? Morda bi rabili 100 različnih spretnosti. Sodobni študij nevrolingvistike, povezave med možgani in jezikom, se je začel l. 1865. Tedaj sta M. Dax in Broca istočasno zapisala, da pri večini ljudi prevladuje leva možganska polovica pri kodiranju in dekodiranju jezika. Manjšina ima desno polovico 'reprogramirano' in je obojeročna ali levičarska. Pri nekaterih se jezikovna funkcija razvije na drugi strani kot pri večini. Še nedavno so v šoli preganjali levoročne otroke.
Kodo besedila rekonstruiramo tako, da jo obdelamo s sklenjenim nizom nevronov v možganih, ki se prilagaja naravi besedila. In jo prepojim s čustvenim in telesnim občutenjem, intuicijo, dosedanjim znanjem in z dušo-duhom, odvisno od tega, kdo sem in kako sem to postal (Manguel). Bralci si pomen predstavljajo s podobami in novimi ubeseditvami. Najčudovitejša sposobnost pa je, da med branjem ustvarjajo pomen z vzpostavitvijo povezav med svojim vedenjem in spomini na izkušnjami na eni strani ter med zapisanimi stavki, odstavki in celimi zgodbami na drugi strani. V tem ni samo alkimija branja, ampak tudi alkimija poslušanja. V okviru jezikovnih in logičnih pravil skušamo najti enega ali več pomenov prebranega ali slišanega.
Dekonstrukcija je praksa branja in interpretiranja tekstov, ko se tisti, ki jo prakticira, noče prikopati in po svoje obelodaniti tisto, kar je avtor nameraval povedati, marveč tisto, kar tekst govori mimo avtorjevega hotenja in celo v nasprotju z njim. Se pravi, da na določen način stopi tekstu za hrbet in skuša pokazati njegovo slepo pego. Ne gre mu torej za uvide, ampak za slepoto. Pri tem se poslužuje tradicionalnih opozicijskih parov, kot so središče in obrobje, moško in žensko in skuša pokazati, da so te opozicije oblike brez vsebine ... Dekonstrukcija je torej praksa demistificiranja množice v zahodnem metafizičnem mišljenju naturaliziranih binarnih opozicij, kjer je imel en člen vselej prednost pred drugim. Z dekonstruiranjem pa se pokaže, da obrobje ne zavzame mesto središče.
Dekonstrukcija je ena od najizvirnejših praks samokritike zahodne metafizike, tj. mišljenja, ki je skozi zgodovino izoblikovalo vrsto opozicijskih dihotomij, kot so govor in pisava, središče in obrobje, moško in žensko, duh in telo, prisotnost in odsotnost itn. Te so že davno izgubile status družbenih konstruktov in se uveljavile kot nekaj naravno samoumevnega. Dekonstrukcija je praksa razkrinkavanja te samoumevnosti; praksa, ki si pri natančnem branju teksta ne prizadeva obelodaniti avtorjevih namenov, marveč odkriva tisto, kar tekst govori mimo avtorjevega hotenja in celo v nasprotju z njim. Pri tem Derrida ne ločuje med literarnim in neliterarnim tekstom, vsak tekst je, po njegovem, del občega teksta, kar pomeni, da je filozofski tekst mogoče obravnavati kot literarni tekst in narobe. Zato se Derrida v svojih delih ne sklicuje le na filozofe (Kant, Hegel, Husserl, Nietzsche, Marx, Heidegger, Levinas), ampak ga zanimajo tudi literati (Rousseau, Mallarmé, Blanchot, Celan). Ne iz uvidov teh avtorjev, pač pa iz njihove slepote tke lastne tekste (O Gramatologiji, Pisava in razlika, Glas in fenomen ...). Ves njegov opus je produkt dekonstrukcijske prakse. Po moje je dekonstruk cija le del interaktivne komunikacije avtorja s tekstom. Kako brati pomeni, kako razumeti, interpretirati in pisati. To je na nek (ne)izviren način prisvajanja drugobiti kot svoje. Iz del nastajajo druga dela, iz misli nate misli zate in iz dejavnosti udejanjanje sebstva.
Roman Bobić Mojsilovićeve Abeceda mojega življenja (2014) ima strukturo slovarja, tako da si poglavja sledijo po črkah abecede od prve do zadnje. Nanje avtorica niza proste asociacije. Paziti je bilo treba, da bi bilo v slovenskem prevodu čim manj izgubljeno pri prevajanju srbs kih izrazov v slovenske. Iluzija je ista v obeh jezikih, čeprav si ne predstavljamo vsi enako njenega pomena. Ko postanemo zaradi preobčutljivosti zase neobčutljivi, iluzije izginejo.
Bobić Mojsilović (2014) najde v vsaki črki srbske abecede (s 30 črkami) nevralgično točko zakonske zveze in neprizanesljivo secira plehkost medsebojnih odnosov, obuja spomine, išče vzroke za svoj zakonski brodolom. Na vsako črko naniza več asociacij z isto začetnico. Lahko bi jih še več. Sokratsko samokritično se sprašuje po nepredstavljivem npr. zakaj ugasne ogenj ljubezni v zakonu, zakaj iz strahu pred boleznijo salutokratsko zbira mo znanje o zdravju na zalogo, zakaj za nas ni nikoli nič dovolj dobro, da ne bi bili razočara ni. Sprašuje se po drugem/drugi in posredno tudi po nas, saj postaja njena zgodba tudi naša.
Kako je nastal roman Abeceda mojega življenja? Vesna, Beograjčanka na pragu 50ih, ki jo je mož zapustil zaradi mlajše izbranke, pospravlja njegove osebne stvari in čaka, da bo zvečer prišel ponje. Napetost in napade panike poskuša umiriti tako, da v razmišljanjih išče proste asociacije za vsako črko abecede in ob tem analizira svoje preteklo življenje. Zgodba se razple te z zadnjo črko abecede, ko protagonistka predela svoje travme in zbere dovolj poguma za dokončno slovo. Navsezadnje je umetnost tudi kaj oprostiti in kaj pozabiti. Najtežje je sebi oprostiti napačne izbire oz. odločitve, ker se moški v vlogi zakonskega moža ne zna predati v celoti. Življenje nam navrže preštevilne kriterije, treba pa bi bilo živeti preprosto. Bomo v medsebojnih odnosih kdaj predvsem cilj, ne pa sredstvo? Patriarhalna kultura zatira predvsem ženske.
Abeceda mojega življenja je pripoved o razočaranju, izgubljenih iluzijah, zablodelih pričako vanjih, prevari, občutku krivde, strahu pred staranjem, strahu pred življenjem. Je univerzalna zgodba o nezmožnosti pristnega (sporaz)umevanja, iskanju nadomestnih zadovoljitev, hlasta nju za uspehom in denarjem.
Na Svetovni dan knjige je Univerza za tretje življenjsko obdobje priredila predstavitve Od branja do pisanja v četrtek, 23. aprila na Poljanski cesti 6. Dogodek promovira ustvarjanje in branje literarnih del ter spodbuja branje knjig kot temeljni gradnik družbene kulture. je Sla vica Ravnik je predavala o temi Kako razumeti sedanjost v luči razumevanja preteklosti na osnovi transakcijske analize.

4. Bachelardova poetika prostora, sanjarij

Francoski naravoslovec in filozof Gaston Bachelard (1884-1962)¹⁸ se poda na sled vprašanju o izvoru moči pesniških podob. V nasprotju s psihoanalizo, ki je poskušala vprašanje pesniške podobe razlagati kot posledico potlačene želje, jo Bachelard razlaga kot nekaj prvobitnega, in imaginacijo posledično kot eno izmed prvobitnih človeških sposobnosti. S slikovitostjo tega jezika raziskuje podobe prostorov, ki jih je moč najti v vseh literaturah sveta, in ustvarja teorijo odmeva literature v bralčevem duhu.

Bachelard je zaznal novega duha znanosti s koncem racionalne paradigme že pred vojno. Sku šal je preseči kartezijansko epistemologijo, vendar je še ostal v njej¹⁹. Pisal je o filozofiji nega cije in je potem prešel na teren imaginacije s psihoanalizo ognja, vode.

Bachelard (2009) definira hišo kot korpus podob, ki dajejo človeku potrdila ali utvare o stabil nosti. Nenehno si na novo izmišljamo stvarnost: če bi jasno uzrli vse te podobe, bi izrazili hiš no dušo; razvili bi resnično psihologijo hiše.« Poglavja knjige so: Hiša, Hiša in vesolje, Pre dal, kovčki in omare, Gnezdo, Školjka, Koti, Miniatura, Intimna neizmernost, Dialektika zuna njega in notranjega, Fenomenologija okroglega. Gre za hiše podob. Človeka je vedno zanima lo, kaj je podobnega v nepodobnem, časovnega v času, prostorskega v prostoru, vidne ga v nevidnem in ne nazadnje božjega v profanem. Zato navsezadnje fiziki iščejo božji delec, teologi pa eshatologijo v ekonomiji profita.

Mi smo sanjski svet Boga. Smo po božanski matriki (Braden). O strukturah sanj in mehaniz mih, ki jih vodijo, je od Freuda dalje bilo zapisanega in ugotovljenega marsikaj. Kako pa je s sanjarijami, še posebej s pesniško sanjarijo, procesom, ki se godi pri budnosti in je ključen element ustvarjalnega procesa? Poetika sanjarije proučuje razmerje med predstavljajočo/ izmišljujočo si za vestjo in svetom, pri čemer sanjarjenje postavi za najbolj dinamično referenčno točko. Bachelard zagovarja moč kreativne domišljije in zatrjuje, da smo ljudje najprej bitja, ki jih zadeva čudež podobe: sanjači.  Če smo raj za psihoanalitika, smo z njim že zasvojeni. Smo veselje za poeta. Poznamo tudi poetično teologijo (Truhlar), saj je božji creatio že starogrški poiesis (prihajanje stvari iz nebivanja v bivanje).

Bachelard (2001) sledi vprašanju o izvoru moči pesniških podob. V nasprotju s psihoanalizo, ki je poskušala vprašanje pesniške podobe razlagati kot posledico potlačene želje, jo Bache lard razlaga kot nekaj absolutno prvobitnega, in imaginacijo posledično kot eno izvirnih člo veških sposobnosti. S pomočjo neakademskega, slikovitega jezika raziskuje podobe prosto rov, ki jih je moč najti v vseh literaturah sveta, in ustvarja teorijo odmeva literature v bralče vem duhu. Nesporno je, da dobi metafora tako kot simbol svoj energetski naboj v domišljiji kot izviru znanja oz. predkognitivni sferi pra-znanja.
Sanjski svet je jezik metafor, ki so čustvene, božanske in kartezijanske, čustva so pa metafo rična, melanholična, hlapljiva, eterično privlačna. So magija, so mavrica sveta. Primerjave so omajane in duhovi časa pihajo med njimi. Obstaja široka rimska cesta med čustvenimi metafo rami. Obstajajo biseri na tej poti, zvezde v galaksiji, alge, ožigalkarji, sozvočja v harmoniji.
Bachelard (2009) fenomenologijo prostora izpeljuje iz zaznavnih, poetičnih in lastnih izkust venih virov, iz sanj, iz gibanja sanjarij. Išče njihovo mesto, prostore, prostranstva imaginacije.

Kje sem pa jaz, ki nisem zgolj duh? Ugotovi, da sem jaz prostor, ki ga zavzemam. To pomeni, da sem telo. Pri sebi poizvedujem, kako deluje pri Bachelardu Aristotelov princip vse metafi zične realnosti, ki ga po latinsko imenujemo analogia entis. Duša se giblje podobno kot telo, kar povedo Aristotelovi spisi O duši, Poetika, Fizika in Metafizika. Giblje se pa tudi specifič no. Zato posameznik živi svojo podobnost v nepodobnosti z drugimi.

Kot Aristotel tudi Bachelard ne pristaja na kartezijanski dualizem duše in telesa. Telo-duša je vedno že nekje nastanjeno in to je v takšni ali drugačni hiši. Vedno znova ugotavljam, da je duša v telesu, kakor so podobe v hiši. Izhajam iz sanjarij, poetične imaginacije za inspiracije metafor, ki jih Bachelard najde vsepov sod v umetnosti, jih iz njenih virov prevzema, ponov no razlaga, interpretira in jim daje polet v stremljenju k novi celoti. V tem je njegov cilj svobode. Nevihta možganov (hrv. bura znanja) je kreativna. V umetnosti vidimo neusahljiv izvir idej svobode, individualnosti, imaginacije in lepote. Umetniški princip je izraz genija i predstavlja motor inspiracije za veličastno in velikodušno in za vse novo.
Zato ni naključno, da se Bachelard sooči s Platonovo votlino. Za pobeg iz zapora (votline) so dobra vsa sredstva. Jetnik s slika njem pobegne skozi razpoko v zidu. Bachelard se podobno kot Bergson z elan vital izogne pojmovne filozofije, ki sortira pojme po predalih in te po omarah sistemov. Omare preteklih spominov so pravzaprav mesta domišljijskih prehodov.
Tu je neomejenost omejevanja, so pene valovanja, ki jih Lainšček ločuje, Bachelard pa povezuje. Pri njem noben drobec poezije ni odveč, nobeno mesto ni brez drugega mesta, nobena hiša ni brez napotila za drugo hišo in vendar se z urbanimi predmestji in velemesti ne ukvarja, ker mora svojo Poetiko nekje zaključiti. Ne uvede ptičje perspektive, ker ne mara znanstvenega sistema. Bachelardova naseljenost ni kozmična, ni geografska, je pa umetniško kulturna in (avto)biografska. Je eklektično postmoderna, pa vendarle enkratno osebno prostorska. Njegova urbanizacija hiš nas ortonomsko prežema kot metonimija, simfonija, sinergija. Vsako novo branje Poetike prostora, ki je branje lastnih misli-podob, pomeni preurejanje že na videz znanih omar v hišah.

O strukturah sanj in mehanizmih, ki jih vodijo, je od Freuda dalje bilo zapisanega in ugotovlje nega marsikaj. Kako pa je s sanjarijami, še posebej s pesniško sanjarijo, procesom, ki se godi pri budnosti in je ključen element ustvarjalnega procesa? Poetika sanjarije proučuje razmerje med predstavljajočo/izmišljujočo si zavestjo in svetom, pri čemer sanjarjenje postavi za naj bolj dinamično referenčno točko. Bachelard (2011) zagovarja moč kreativne domišljije in zatrjuje, da smo ljudje najprej bitja, ki jih zadeva čudež podobe: sanjači. Bachelard (2011) raziskuje tri globoka okolja sanjarjenja in domišljije – 1. otroštva, 2. jezika in 3. kozmosa. Njegovo osnovno stališče je, da za razumevanje razumevanja nista dovolj le razum in znanje.
Zakaj so podobe pomembne za medsebojno komunikacijo? Zavestno ali podzavestno se prav vsi med seboj ocenjujemo na podlagi signalov, ki jih pošiljamo z oblačili, urejenostjo,dodatki, vonjem, govorico telesa, barvo glasu, primernim obnašanjem. Premalo se zavedamo, o čem govori vaša podoba? Ali je odsev vaših sposobnosti in govori o uspehu, ali pa o neuspehu v smislu »pustite me pri miru«? Zunanja podoba je odsev notranje, ker je obraz zrcalo duše.
Bachelard (2011) pravi, da »… v kraljestvu imaginacije lahko vzpostavimo zakon štirih elementov, ki različne snovne imaginacije razporeja glede na to, ali se navezujejo na ogenj, zrak, vodo ali zemljo.« V stilu nove dobe piše, da je treba »razumeti življenje vesolja z življenjem našega srca.« Heraklitov izrek panta rei preoblikuje tako da se v isti reki se ne okopamo dvakrat, saj ima človeško bitje že v svoji globini usodo vode, ki teče. Voda je resnično prehoden element. Je bistvena ontološka preobrazba med ognjem in zemljo. Zanj je »jezero veliko, mirno oko. Jezero vsrka vso svetlobo in iz nje ustvari svet. Svet je z njim že uzrt, predstavljen. Tudi jezero lahko reče: svet je moja predstava. Resnično oko zemlje je voda. V naših očeh je voda tista, ki sanja.« zanj »voda živi kot velika usnovlje na tišina. Zdi se, da mora naša duša videti nekaj, kar molči, da bi res razumela tišino; da bi bila prepričana v počitek, mora ob sebi čutiti veliko naravno bitje, ki spi. Pesem hoče biti luč (Lorka). Komaj rojen že goriš v ognju večera (Kosovel)
Kar ni na logični kontinuiteti je na asociativni diskontinuiteti. Za Bachelarda so znanstvena odkritja diskontinuirano skokovita na poetični podlagi. Ta je polisemična brez trdnega teme lja. To pomeni zapustitev kartezijanske racionalne univerzalnosti. Za Bachelarda so pomemb ne gestaltistične vsebine. Poetični jezik ni enoznčen. Naš izvor je polisemičen. Nesimetričnost sveta se kaže kompleksno. Koren znanja je slika o drugem. Imaginacija je izraz diskontinui tete, ki ni kopija realnosti. Antropologija odkriva primitivni svet pozabljenih strani uma.
Tisto isto, ki je razmerje človeka do biti bivajočega, izpostavi, je imenovanje štirih ozirov. Ti štirje oziri so implicirani z naslednjimi vprašanji:

1. kako človek kot človek ve za samega sebe,

2. kako je zasnovano bivajoče v biti,

3. kako je omejeno bistvo resnice bivajočega ter

4. kakšen je način, s katerim človek vsakokrat jemlje in daje 'mero' za resnico bivajočega.
»Prvi ozir vsebuje tretjega, v katerega je vključen drugi, obenem pa zajame vase tudi četrtega. Ustrezno je mogoče vsakokrat postaviti medsebojno pripadnost z ostalimi, izhajajoč iz druge ga in tako tudi iz tretjega« (Heidegger 1971, str. 194).
Bachelard iz tega izvede dve vrsti imaginacije in sicer snovno in formalno. Snovna domišljija pri Bachelardu deluje glede na to, kako se povezujejo štirje elementi. Tudi jezero lahko reče, da je svet moja predstava. Predstavljeno si po konverziji lahko predstavlja predstavljajočega. Išče vodo v vseh letnih časih. Govori o zaljubljeni vodi. Kakšne so značilnosti imaginarne vode, je odvisno od transakcij. Da bi nas snovni element pritegnil, rabimo dvojno sodelovanje v bipolarnih vlogah.
Einstein se je zelo zavedal moči domišljije. Sam je izjavil, da se je od Dostojevskega naučil več kot iz fizike. Skrivnost uspeha je v vztrajnem razvozlavanju – dešifriranju tega, kar bi radi vedeli. Usmerjena, osredotočena energija je moč, ki ustvarja razliko med uspehom in neuspe hom. Razlikujemo med Močjo domišljije in domišljijo moči. “Domišljija je predogled velikih stvari, ki jih prinaša življenje. Za Einsteina je domišljija pomembnejša od znanja! Ker je pred igra znanja in dogajanja, je preludij prihodnosti. Zanj je “pravi znak inteligence«. Svetuje: ” Vsak dan vadite vaše domišljijske mišice in ne dovolite, da nekaj tako močnega in pomemb nega, kot je vaša domišljija, umira v brezdelju.« Radovednost je vera in je jadro, v katerega se ujame sveti duh domišljije.
Uršič (235-257) je napisal svojo refleksijo na Bachelardov tekst. Jezero je veliko, mirno oko. Vsrka vso svetlobo neba in iz nje ustvari svet. Svet je z njim že uzrt, predstavljen. Bachelard obrne razmerje, tako da smo mi objekt sanjarij vode. Tudi jezero lahko reče: svet je moja predstava« (Bachelard, 2011, str. 38).
Pogled vode je blag, resen, zamišljen, in v »logiki elementov« paradoksen: »Resnično oko zemlje je voda. V naših očeh je voda tista, ki sanja« (ibid., str. 41). Prav ta dvojni in dvoumni stavek je za Uršiča ključen za razume vanje celotne knjige. Ponovimo ga v mislih in poskušajmo ga doumeti: Voda je oko zemlje. Voda je tista, ki sanja. Voda je subjekt sanjar jenja. Toda voda sanja v naših očeh. Voda  je v naših očeh »cogito sanjarja«. To je Bachelar dov paradoksni odgovor na vprašanje, kdo sanja in kdo sanjari. Že stari so učili, da se »enako spoznava z enakim«, sonce z očesom. Bachelard pa v svoji snovni imaginaciji dodaja: zenica vode se spoznava z zenico očesa – in obratno – zenica očesa se prepoznava v zenici vode. V tem je razvidna epistemologija nove paradigme neločljivosti opazovalca in opazovanega.
Mozartova glasbena voda igrivo teče, se iskri, kvantno preskakuje ravni našega duha, brizga iz vodnjaka srca, poudarja osnovni motiv, zavije k drugim strugam in se spet vrača k osnovni temi, ki jo varira, kombinira... Komaj se zavedamo, kako nas potaplja vase, kako sozveni z našimi celicami in kakšen svet nam pričara.
Zanimivo bi bilo primerjati nemško romantični pristop k poetičnosti podob s francoskim postmodernim. Bachelard je tipični eklektik, ki podobe prinaša od vsepovsod in pusti bralca zbrkljanega. To je učinek pluralizma resnic. Tradicionalno pa je prava pot nediferencirana pot enega.
Dela Bachelarda, ki najprej vzbudijo radovednost so pogosto tista, ki so posvečena kreativnos ti domišljije, prostoru, sanjarjenju. Vseeno pa bi bilo krivično, če bi ločevali epistemološki in poetični aspekt njegovih del, saj tvorita globoko in bogato konceptualno celoto, v kateri bralec vedno znova najde nekaj novega in aktualnega.
Univerzalna ljubezen je univerzalna umetnost, metoda ljubezni. Njena nasprotnica je strah. Jung (1994) meni, da človek pogosto išče strahove, ki se nahajajo v kleti, išče zgoraj, kjer jih ni. Osnovna napaka je v tem, da posameznik hoče odpraviti avtonomijo kompleksov tako da jih preimenuje. Na podstrešju ugotovi, da ni bilo vlomilcev, ampak je šlo za prisluhe. Dejansko pa si ni upal v klet. Težko se tja pride. Namesto da bi se soočil s strahovi, išče alibije na podstrešju. V kleti je mrak tudi čez dan. Na podstrešju jih racionalizira. Vsaka generacija posebej bi se morala dobro soočili s tem problemom. Mislim, da je new age napra vil precej škode s tem, ko je ljudi razsvetljeval ne da bi se ti prej soočili s strahovi. Duhovni razvoj je neizprosen. Ni možen prehod na višjo raven, dokler lekcij nižjih ravni ne absolviramo.

Kaj vse predstavlja klet: delavnica, soba za zabave, likalnica, prostor za fitnes, savna, atom sko zaklonišče, kadilnica, SM brlog, podzemni bazen, shramba, kletni bar, soba za trofeje, strelišče, vinska klet, terarij, domači disko, molilnica, pralnica … Seidlov film V kleti (2014) govori o tem, kaj ljudje počnejo v avstrijskih kleteh v prostem času. Film govori o človeških obsesijah: pleh muziki in opernih arijah, o dragem pohištvu in cenenih moških vicih, o seksu in streljanju, fitnesu in fašizmu, bičih in lutkah ...

Ulrich Seidl (2014) pravi: »Avstrijci prosti čas pogosto preživljajo v kleti. Moški, očetje, gospodinje, pari in otroci. Spodaj so vsi lahko to, kar želijo. Tam spodaj lahko zadovoljujejo svoje potrebe, se predajajo svojim hobijem, strastem in obsesijam. Klet je kraj prostega časa in zasebnosti. Številnim pomeni tudi prostor nezavednega, kraj teme in strahu. To pojmovanje včasih izhaja iz osebne izkušnje, včasih pa iz otroških spominov. Klet je in je vedno bila skrivališče, prizorišče skritega zločina, zlorabe in posilstva, ujetništva, mučenja in nasilja. Ni nenavadno, da je klet vir kontraindikacij, ker v njej deluje hudi duh.

Spoznavanje svetov drugih ljudi Seidla osebno bogati. V življenju si pogosto priča pastem, v katere so ljudje rojeni ali pa so vanje zdrsnili kasneje. Človeštvo me nikoli ne neha preseneča ti: kaj vse so ljudje pripravljeni presta ti, da bi potešili svoja hrepenenja, izpolnili svoje dolž nosti, sublimirali svoje pomanjkljivosti, izživeli svojo potrebo po moči in potlačili svojo seksualnost. Kako se borijo za svoje dostojanstvo, za malce naklonjenosti, za kanček sreče.

Že Dostojevski je pisal o človeku iz podpodja, ki je podel, zloben, preračunljiv, spletkarski. Družbene norme veljajo le na površini. O tem govori ruski film Leviatan. Za Hobbsa je država pogodba s hudičem. Vsak državljan se mora prej ko slej odločiti za državo ali za svobodo.
Civilizacija vse razsvetljuje z vizualnimi podobami, nezavedno pa se ne civilizira. Bachelard (2009) se sprehaja od hiše do hiše kakor od galerije do galerije. Povsod najde kulturne zaklade podob. Povsod se začasno istoveti z njimi, posluša glasbo, gleda slike, bere poeme. Vse to predeluje v svoje sanjske sheme. Živi iz domišljije in zanjo. Zanj so njene podobe Elizejske poljane. Kot da bi hotel izvesti to, kar Feyerabend umetnost znanosti in znanost umetnosti.
Bachelard odpira svoje mentalne prostore in impresionira z raznimi pesniki, ekspresionira hiše, kjer je prebival. Ponovno razmišlja o že znanem in izrečenem. Nam nastavlja ogledalo. Čeprav je Jungovo kolektivno nezavedno je v arhetipski hiši, Bachelard ne pristaja na pira mido hiš, ker se izogiba sistemskega pristopa.
Vse živo, ogenj, voda, zelenje, veter, svetlobni odsevi,... vsak od elementov doda prostoru novo podobo, podobo, ki sproži nove sanjarije katere se vtisnejo v nevidne podobe prostora, se nalagajo in hranijo v naših dušah kot pra-spomin in ostajajo v prostoru. Slika prostor, ki je ustrezna določenemu zapisu sproža ta pra-spomin, to doživljanje (Bachelard, 2008, 33).
Urbanija (2011) izhaja iz sheme medsebojne prepletenosti: 1. dogodka kot doživljaja, 2. podobe v domišljiji in 3. vrednote (vizija). Skoraj ves njen diskurzivni napor je usmerjen k prikazovanju tehnik za realizacijo želja v mavričnih barvnih odtenkih. Pri tem sledi idejam različnih avtorjev kot so Zeland, Braden, Glasser, Hicks, … Če si čustveno doživete vrednote predstavljamo v smislu podob, realizacija ne more izostati.
Urbanija (2012) tke svoje sanje v hišah in oblikuje opremo hiše v sanjah. To so to zatočišča, pribežališča, stanovanja, podjetja, sobe urbane onirične vrednosti. Hiše doživljamo prostorsko v vseh treh časovnih dimenzijah. V sanjah se v prenovljeno hišo, denimo na Valjavčevi naseli »pretek lost« drobcev odnosov. Moja avtobiografija (zamujenih) odnosov postaja poezija hišnih bogov v tisočerih odtenkih. Nikoli pa nisem mislil na Propad hiše Usher kot Edgar Poe, prav tako kot tudi ne na sanjanje ob kaminih, ki odpre pradavno bivališče segajoče celo preko najstarejšega spomina. Ob prasketanju ognja v kaminu pa sanja naš Guy de Maupasant. Sem se le zaradi anksioznosti od 3. leta izgubljal zdoma in so me le zaradi pripadnosti vračali nazaj?
Urbanija (2012, 14) meni, da sanjarjenju pripadajo vrednote, ki človeka zaznamujejo v njego vi globi ni. Sanjarjenje ima celo privilegij samovrednotenja, neposredno uživa v svojem bitju. Tako se prostori v katerih smo doživeli sanjarjenje sami od sebe ponovno vzpostavijo v no vem sanjarjenju. To zato, ker spomine na stara bivališča ponovno doživljamo kot sanjarjenja, ker so nekdanja bivališča v nas neuničljiva. Dom je ena največjih povezovalnih sil za človeko ve misli, čustva, občutja. Zato Bloch pravi, da človek želi priti domov. Izgnanstvo je že samo prekletstvo duhov, neznanih strahov. Zdi se, da Bachelard išče lepoto v izgonu iz raja in da so mu sanjarije naznanilo za vrnitev vanj. Njegovo izhodišče je Jung.
Hiša nam tako kot ogenj in voda omogoči, da prikličemo žarke sanjarjenja, ki osvetlijo sinte zo pradavnega spomina. V tej oddaljeni pokrajini se spomin in domišljija ne pustita ločiti. Vzajemno se poglabljata. V redu vrednot skupaj vzpostavljata skupnost spomina in podobe. Tako hiše ne doživljamo le iz dneva v dan, v času neke zgodbe v pripovedi naše zgodovine. Preko sanj se različna bivališča našega življenja medsebojno prepletajo in ohranjajo zaklade nekdanjih dni. Hiša na Valjavčevi ulici je bila hiša mojih mladostnih nad. Ta hiša je mrzla in hladna, a v njej je vse dostopno nečakinji, kar je bilo prej rezervirano za drugega. Ko se v novi hiši povrnejo spomini starih bivališč, se povrnemo v deželo nepremičnega otroštva, mladosti...Spomini zunanjega sveta ne bodo nikoli imeli iste tonalnosti kot spomini na dom. S priklicem spominov na dom, prikličemo vrednote sanj; te nikoli nismo pravi zgodovinarji, zmeraj smo nekoliko pesniki in naša čustva so morda le izraz izgubljene poezije« in iluzije. Sanjam svojo izgubljeno mladost kot radost, ki jo prinašajo drugi.
Spomini na dom, so takšni, da v nas vzbujajo lepoto, varnost, zaščitenost ter lahko segajo prav daleč v pradavnino, prek pra-spomina. V tem je hrepenenje²⁰ po zlati dobi, ki naj bi si jo priklicali prav zdaj, ko tonemo v krizo, se izgubljamo v produkciji detajlov. Hiše, templji, hrami, cerkve, katedrale so naša svetišča in zavetišča pred profanim, grešnim svetom. Upamo, da ni vse profano in izročeno pogubi.
Vse živo, ogenj, voda, zelenje, veter, svetlobni odsevi,...vsak od elementov doda prostoru no vo podobo, podobo, ki sproži nove sanjarije katere se vtisnejo v nevidne podobe prostora, se nalagajo in hranijo v naših dušah kot praspomin in ostajajo v prostoru. Slika prostora, ki je ustrezna določenemu zapisu sproža ta praspomin, to doživljanje (Bachelard, 2008, 33).
Zdi se, da postaja podoba hiše, ki jo proučujejo najrazličnejši teoretični horizonti, topografija našega intimnega bitja. C. G. Jung navaja, da je hišo smiselno vzeti, kot analitično orodje za človeško dušo. Tako kot naše zavedno je tudi naše nezavedno »nastanjeno«. Naša duša je biva lišče. Ko se spominjamo hiš, sob in pohištva, se učimo »bivati« v nas samih. Očitno je torej, da podobe hiše delujejo v dveh smereh: v nas so v takšni meri, v kakršni smo mi v njih.
Vse živo, zemlja, ogenj, voda, zelenje, veter, svetlobni odsevi,... da prostoru novo podobo, ki sproži nove sanjarije katere se vtisnejo v nevidne podobe prostora, se nalagajo in hranijo v naših dušah kot praspomin in ostajajo v prostoru. Slika prostora, ki je ustrezna določenemu zapisu sproža ta praspomin, to doživljanje (Bachelard, 2008, 33).Čeprav je Jungovo kolektiv no nezavedno je v arhetipski hiši, Bachelard ne pristaja na piramido²¹ hiš in na sistemski pristop.