Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

4.1 Simbolne igre homo ludensa
Šah je vsekakor pomembna simbolna igra, ker simulira življenje v kompetitivno sodelujoči dvojini. Z njo dosežemo pomembne zmage, poraze in kompromisne remije. Fantastične poteze so plod kombinatoričnih elementov kot so dvojni udar, prekinjanje, odpiranje linije, mlin, vezava, vilice,... Gre za boj med dvema kraljevima vojskama, soočanje dveh umov. To je podobno kot boj med silami dobrega in zla. Ne gre le za občutek zmagovalca, ampak tudi za remi v smislu prisilnega ponavljanja.
Kristus je kot judovski kralj pokrovitelj te igre življenja, ker se je žrtvoval v dobrobit človeštva, tako kot se matiran kralj žrtvuje za napake igralca. Ni igra na srečo, ki bi bila podobna remiju ali človeku ne jezi se²². Kdor ima boljše uvide v možnosti napadov in obramb, ga bolje igra. Za tiste, ki se v šahovsko igro popolnoma vživijo, vanjo vso energijo vložijo, je šah najpomembnejša vredno ta. Zanje je lepota, teofanija, simfonija, sinergija. Je kot življenjska zgodba z uvodom, zapletom in razpletom. Šah je treba igrati pogumno prodor no, vzdržno in prepričljivo. Zaradi različnih značajev so razlike v kakovosti igri. Večina partij ni nagrajenih za lepoto. Koliko običajnega (pod)povprečja je potrebno za izjemne stvaritve? O simbolnih reprezentacijah razpravljamo prav zaradi slednjega. K simbol ni igri spada lahko tudi sinov rojstni dan, ki ga oče obeleži kot slovesno javno prireditev s seznami gostov, zakusko in sprejetimi posebnimi darili. Biblijski izgubljeni sin je vis a vis svinjskim delodajalcem, ki se jim je udinjal, pri Očetu vedno že najden.
Milan Vidmar je bil večstranski duh. Napisa je več knjig o šahu. V Zlati dobi šaha (2010) razvija svojo avtobiografsko zgodbo, srečevanje z drugimi velemojstri v različnih časih in krajih. Njegova specialnost je bila nastavljanje pasti – presenečenj v obrambi, kjer je bil še posebej iznajdljiv. V sebi razplamtiš strasti, da zmoreš zmagati ali prenesti poraze. Tako si za nekoga lahek plen, za drugega neosvojljiva trdnjava. Obstaja še obsežna Enciklopedija šahovskih kombinacij (Tadić, 2012), ki predstavlja neizmerno polje ustvarjalne domišljije. Vidmar bi lahko izdal svojo, saj je kot Tarraschev učenec bolj nagibal h kombinatorični kot k pozicijski igri.
Milan Vidmar je preoblikoval svojo šahovsko umetnost v 1. umetnost pripovedovanja o vse življenjskih srečanjih z drugimi velemojstri, 2. orisov njihovih značajev in 3. njegovih aspira cij primusa inter pares-a. Bil je neuklonljiv so-igralec, saj je marsikateri bližajoči poraz znal z 'zvijačo' obrniti v zmago. Nedoseženo kraljestvo ga je posthumno čakalo v Vidmarjevem memorialu. Šahovsko kreativno domišljijo je možno zvesti na pozicijsko strateške in kombina torične principe, ki jih je treba aplikativno izvesti v dani poziciji.
Očitno je znal uporabljati enako dobro levo – preračunljivo in desno intuitivno polovico možganov. Šahist opravlja med partijo vedno enako nalogo: izbira med različnimi možnimi potezami. Pri vsaki potezi mora na enak način izvajati zaporedje določenih miselnih operacij: vsakič mora odkrivati nasprotnikove grožnje, izvajati izračun variant, izvesti ocene pozicij, itd. Po analogiji z matematiko, pri kateri imenujemo zaporedje operacij, ki vodi do rešitve naloge, algoritem njene rešitve, imenujemo zaporedje miselnih operacij, ki jih izvaja šahist pri odloča nju za potezo, ki jo bo odigral - algoritem izbiranja poteze.
Algoritem izbiranja poteze poteka pri šahistih običajno intuitivno: ne zavedajo se zaporedja miselnih operacij, ki jih izvajajo pri izbiranju poteze. Botvinik je opisoval Capablancovo šahovsko nadarjenost z algoritmom za izbiranje poteze, ki ga je uporabljal predvsem intuitivno.

Pogosto jo spremlja določena kaotičnost v mišljenju. Vendar pa nesistematično preklapljanje pozornosti iz ene variante na drugo običajno znižuje raven naših športnih in šahovskih dosežkov. Napake nesistematičnega razmišljanja med partijo često uničijo mojstrske sadove dolgotrajnega in poglobljenega dela. Celo v velemojstrskih partijah se dogajajo na videz neverjetni spregledi. To se dogaja tudi pri kirurških operacijah, v prometu itd.

Pokemoni so v bistvu domišljijske živali. Pokemon Go ponuja možnost, da odidemo ven in v resničnem svetu prek aplikacije iščemo ter lovimo nenavadna bitja s skupnim ime nom Pokemon. Igra dejansko predstavlja razmeroma dober alibi, da zapustimo stanova nja in hiše in se vsaj nekoliko naužijemo sonca ter svežega zraka, čeprav bi bilo verjetno bolje, da bi to storili brez telefonov v rokah.

Že v nekaj dneh po izdaji igre se je z njo zasvojilo na milijone ljudi in se še širi. Po učin kih metulja Razlagamo, zakaj hitro postanejo neznatne stvari zelo pomembne. Na nek način zabaven združuje realni in virtualni svet. Možna razlaga je tudi teorija zarote in neizčrpnih inačic kruha in iger. In čim več je tega, tem manj je inačic moli in delaj.

Mnogi verjamejo, da je pokemon dejansko ustvarila, pravzaprav naročila, ameriška vlada (CIA). Razlog: popoln nadzor na ljudmi po vsem svetu. Igra namreč zahteva cel kup dostopov, povezav z GPS-omrežjem. To bi omogočilo prikritim agencijam, da vedo, kje natanko se nahaja uporabnik. Če se oseba poveže prek računa google, igri omogoči tudi dostop do vseh podatkov v googlu.

Razvoj novih tehnologij bo še nadalje brisal meje med realnim in virtualnim svetom. Virtualna postajajo naša čutila. Nove tehnologije ustvarjajo vseobsežni virtualni VA KOG. Epistemologi so teoretsko analizirali razliko med realnim in navideznim. Sedaj to postaja vse bolj tehnični problem. Očitno je, da si virtualni svet ustvarjamo zaradi simbolnih reprezentacij. Virtualna resničnost je po Strehovcu (1992) kot-da-dejanskost sintetičnih, praviloma strojno generiranih svetov, ki je deteritorializirana od etnokultural nega ali je nevtralna do njega. Obenem pa poudarja, da virtualna resničnost soobstaja z danim realnim svetom. Vstop v virtualno realnost se dogaja v realnem času, istočasno smo v dveh svetovih hkrati, namreč zavest se preseli v virtualni svet in čas, medtem ko telo ostaja v realnem svetu in času. Se bomo navadili so-bivati v pluriverzumu?

Vsak letni čas vzbuja v nas drugačna občutja lepote barv. Zima je bela, jesen je rumena, poletje je modro kot jasno nebo, pomlad je raznobarvna. Poletno lenarjenje dobi lahko simbol ni pomen. Kaif je arabska beseda za 'počutje'. Gre za arabsko slastenje v živalskem bivanju. Gre za uživanje v goli čutnosti, medlenje, sanjavo brezbrižnost, kar približno označuje izraz chomage (fr. brezdelje, brezposelnost). Gre za vse, kar v Aziji nadomešča evropsko krepko, strastno življenje Evrope (Burton, 1855). V turškem imperiju je bilo to počutje 'kef'', v slovanskih in ruskem jeziku 'keuf', kef. V psihoanalizi je to libido. Domišljijo uporabljamo lahko za upanje ali za obupavanje. Lahkotno 'zabijanje' časa je z zahodnega vidika že obupavanje. Razlikovanje med plodnim in produktivnim in neproduk tivnim je pomembno, a je včasih nerazločljivo.
Arhetipe lahko opredeljujemo na več načinov. So vloge, ki jih igramo skozi življenje, so vzor ci obnašanja, preko katerih se izraža naša osebnost. Arhetipi so simboličen način izražanja našega kolektivnega in individualnega nezavednega sebstva. Sebstvo je tudi višji ali resnični jaz, izvorni del nas, zavest ljubeče energije, ki se manifestira skozi človekovo osebnost in vsa njegova dejanja. Gre za zavedanje, kdo resnično smo in kakšen je naš namen v tem svetu. Resnični jaz v svojem zavedanju deluje v čistem ravnovesju moškega in ženskega aspekta. Svojo intuicijo uravnoveša s praktičnim, vsakdanjim življenjem in našimi dejanji.

Sebstveni jaz je torej ravnovesje našega:

• 
  fizičnega jaza (dejanja, akcija),
  
• 
  čustvenega jaza (občutki, emocije),
  
• 
  racionalnega jaza (prepričanja, ideje)
  
• 
  duhovnega jaza (inspiracija, intuicija, življenjski namen).
  

Ko vsi štirje stebri naše osebnosti govorijo v en glas, takrat pravimo, da smo usklajeni z našo resnično naravo, da smo kongruentni oz. integrativni.

5. Prepletanje meja znanstvene imaginacije z drugimi reprezentacijami
Meje so sicer že strukturno postavljene, ker jih tako postavljamo tudi sami. Mediji nas prepričujejo, da meja ni, ker niso zaželene. Starogrška usoda je izkazala meje človeškemu delovanju. Skrb za dušo se je tedaj pokazala v ohranjanju zmernosti. Kakršni smo, takšne meje si postavljamo. Togi ljudje imajo toge meje, prožni pa premične.
Ker opredeljujemo imaginacije in fantazme kot reprezentacije, se vprašajmo, kaj so reprezentacije:

- besede, slike, zgodbe itd., ki »stojijo za« in »zastopajo« ideje, realnost,

- realnost nam je dostopna le skozi reprezentacijo (npr. slika dežja v stripu),

- reprezentacije, ki so ključne za kulturno in politično življenje (reprezentacija spola, etničnosti, preteklosti, države, religij …) – npr. reprezentacija materinstva v oglaševanju ali reprezentacija Evrope v ameriškem Hollywoodu itd.

- dogodek je vedno dostopen skozi postopek reprezentacije, njegov pomen je odvisen od reprezentacije,

- sam pojem reprezentacije predpostavlja, da dogodki, fenomeni, skupine nimajo naravne pojavnosti, ampak jih sooblikuje način na katerega so re-prezentirani (npr. naš pogled na Rome je tak kot je predstavljen skozi reprezentacijo – v tem smislu je reprezentacija konstitutivna za dogodke, fenomen, skupino …)

Na nek način velja, da si nekaj predstavljamo (npr. da je Bog dober in je hudič zloben), zato da bi verjeli in verjamemo, ker si to lahko tudi predstavljamo. Psihologizem zagovarja, da so pojmi sestavljeni iz predstav poenotenja določenih lastnosti stvari, ki jih spoznavna teorija poimenuje kot atribute in logika kot predikate. V znanstvenem raziskovanju pogosto verja memo v pričakovane rezultate.

Imaginacija se v praksi razlikuje od verovanja glede na religijo, tradicijo in kulturo. Subjekt po eni strani razume, da to, kar je subjektivno izmišljeno, ne aficira oz. motivira naše dejavno sti. Po drugi strani pa so verovanja del resnice osebnega sveta. Igra imaginacije, ki gre preko omejitev zakona neprotislovnosti, je pogojena le s splošnimi težnjami duha v danem trenut ku. Prosimo Boga, da nam pokaže logiko naših odločitev. Da ne bomo kot vodstveni patološ ki narcisi, ki v imenu svoje lažne veličine povzročijo veliko morije. Vera upošteva pogoje, domišljija jih pa ne. Meja med njima varira v različnih stopnjah tehnološkega razvoja. V primitivnih kulturah vera pogojuje ozdravitev bolezni. Fantazme podžigajo sovraštvo, znanst vene imaginacije na osnovi vere razuma pa odkritja (npr. Kekulejeva formula benzena, ki jo je videl v sanjah kot kačo, ki grize svoj rep ). Domišljija pomaga kot placebo efekt.

Spomnimo se, da je vera v znanost v novem veku skušala nadomestiti vero v Boga in tako naj bi znanstvena resnica nadomestila versko resnico. Jaspers je pisal celo o filozofski veri. Slikar Sedej (200) opisuje naslednje štiri obraze duše. I. Obraz duše - Red in kaos, II. Obraz duše - Dobro in zlo, III. Obraz duše - Cvetlični ljudje, in IV. Obraz duše - Smrt in razodetje. Niti se ne odreka skepsi, ki jo občuti sleherni človek, ko razmišlja o smrti in transcendenci, o duši in njeni nesmrtnosti, niti ne zavrača pojmov duše in duha. Njegovo pojmovanje duše je poetično in pojem duha razume kot nadčasov­no komunikacijo brezmejne celote. Podobno kot Bache lard razlaga znanstveno imaginacijo iz poetične duše.
Sedej (2000) reflektira umetnika, ki le izjemoma uspe ustvariti vizijo celote. Poetika in tehno loški razvoj človeštva, imata svoje stične točke, ki se blažijo in usklajujejo. Te stične točke obsegajo vse nianse, od navdušenja nad človeškimi, znanstvenimi in tehničnimi dosežki do skepse v novega člo­veka znanstvene epohe, ki postaja vedno bolj odveč in ga vsaj na področ ju poetike vedno bolj nadomeščajo kibernetični inženirji, umetna inteligenca sodobnih raču nalniških strojev in industrija kulture. Ta sicer poslovno bazira izključno na artefaktih, vendar pri tem zvito vsiljuje misel, kako je v umetnosti oziroma poetiki z razvojem kibernetične tehnologije minilo obdobje artefaktov.
Pfäffinger (2014) kot avstrijska slikarka avtobiografsko poroča o življenju v pariških umetniš kih krogih s konca 19. stoletja. Med umetnike, kakršni so August Strindberg, Knut Hamsun, Frank Wedekind, Käthe Kollwitz idr., umešča tudi Slovence, npr. Ferda Vesela in Ivano Ko bilico. Slednja ima pomembno vlogo, saj jo prijateljica in bogata dedinja Pfäffingerjeva pova bi v svoje pariško stanovanje, kjer živi skupaj s slikarko Mario Slavono in nemško-danskim zbirateljem umetnin Willyjem Gretorjem, ki je oče tako Mariinega kot Rosinega otroka, za povrh pa se vanj zaljubi tudi Kobilca.
Pfäffingerjeva priča o doslej še nepoznanih plateh Ivane Kobilce; o njenem svobodnem duhu, njeni ljubezni do zemeljskih reči (pa naj gre za alkohol, kranjske klobase ali moško telo) in pred vsem o njeni sposobnosti preživeti – in celo uspeti – v umetniškem svetu poznega 19. stoletja, v katerem je dekadenca postavljala ravno toliko omejitev, kot jih je razbijala.
Pariški bohémi so eno redkih pričevanj ženske, ki je izkusila življenje v bohémski stanovanj ski skupnosti ter je eksperimentirala z umetnostjo, vegetarijanstvom, svobodno ljubeznijo in ničejanskimi ideali. Razgrne problematiko položaja žensk – sploh umetnic – ob koncu 19. stoletja v času dekadence.
V NG je bila od januarja do aprila 2015 razstava slikarjev Normandije. Pokrajina Normandija je od 18. stoletja dalje igrala opazno vlogo v bogati literarni tradiciji, tako v delih Victorja Hugoja, Gustava Flauberta, Guyja de Maupassanta, Oscarja Wilda, Marcela Prousta kakor tudi v mnogih potopisih. Opisi pokrajine so postajali vse obsežnejši in uveljavili so se stereo tipi o sadovnjakih in jablanah. Ta dežela je bila najbolj zaželeni cilj prvih turistov, zlasti Ang ležev, ki so prihajali sem po sklenitvi amienskega miru leta 1802 in na poti v Pariz prepotova li vso Normandijo. V svojem samotarskem, kontemplativnem delu so slikarji Eugène Isabey, Paul Huet, Karl Daubigny in Camille Corot znali ujeti v platna poezijo naravnega okolja te pokrajine.

Dandanes je še vedno mogoče zastavljati ta vprašanja gledalcu in najti tragičnega junaka v lastni deželi, 'božjega sina', lik, ki je tragičen že od nekdaj, in prav to je razlog, da moja domovina zame in za tiste, ki so ta film naredili, še ni izgubljena.« (Andrej Zvjagincev).

Na interaktivni razstavi slikarskih motivov iz Normandije se da te slike podoživeti in posne mati v samostojnih delih. NG ob izbranem vodiču predvideva, da na slikah v razstavišču poiščemo tradicionalne osnovne elemente (zemljo, vodo, zrak in ogenj) in barve; nato pa ugotavljamo, kje vse se pojavljajo in v kakšni obliki ... Vživimo se v naslikane pokrajine, jih raziščemo in ugotovimo, kakšna občutja nam lahko vzbujajo. Občutke v delavnici z barvami otroci prelijejo na papir. 

Nevrokirurg Eben Alexander je bil prepričan, da duša, dejansko ne obstaja. Skeptičen je bil do doživetij svojih pacientov, dokler takega izkustva ni doživel sam. Možgane dr. Alexandra je napadla izjemno redka bolezen in za 7 dni je potonil v globoko komo. Medtem ko je bilo njegovo telo popolnoma neodzivno, je potoval po svetovih onkraj. Po tem potovanju je spoznal, da je resnično zdravje pogojeno z zavedanjem o obstoju Boga in duše. S smrtjo ni konec oseb nega bivanja, temveč le prehod. Združil je znanja s področja nevrološke znanosti z vero v nebesa, Boga in dušo. Zgodba dr. Alexandra sen bere kot čudovita domišljijska pripoved nadarjenega pisatelja znanstvene fantastike in je revolucionarna. Prepričala bo tako znanstvenike kot verujoče.

Raba vida je pogojevala novoveško znanost v smislu razvijanja vizualne domišljije. Holton (2000) se navezuje na M. Nicolsonovo knjigo Znanost in imaginacija, kjer trdi, da bi "začetek moderne misli morda lahko postavili na noč 7. januarja 1610, ko je Galilei s pomočjo instru menta (teleskopa), ki ga je razvil, mislil, da zaznava nove, razširjene svetove". Galileijeve astronomske študije so klasičen primer, kako s potrpežljivim opazovanjem ustvariti nazorni vizualni misel ni modela dogajanja, problem, ki je mučil veliko učenjakov. Tudi Einsteinova predstava jezdenja na svetlobnem žarku sodi v ta model. Vendar je sposobnost vizualizacije fizikalnih pojavov pozneje sama doživela krizo. Holton (2000) je predstavil tri orodja veščine znanstvene imaginacije: vizualno, analogno in tematsko imaginacijo.

Holton (2000) je potrdil, da je analogna domišljija varljivo orodje. Včasih kaj pojasni, drugič pa za megli. Tretji vidik je imenoval tematska domišljija. S temo (iz grške besede thema - to, kar je podano s propozicijo) mislim na pogosto neizpovedane ali podzavestne osnovne pred postavke, preference in vnaprejšnje koncepte, ki jih znanstveniki lahko vzamejo za svoje, tudi če jih podatki aktualne teorije ne vodijo k njim. Ta strategija je v nasprotju z vsakim dobrim nas vetom, od opozorila F. Bacona pred štirimi idoli do vztrajanja K. Popperja pri poskusu falsifikacije in današnjih priročnikov pravilnega ravnanja. In res, zvestoba svoji temi lahko vodi v propad, kot je Darwinov buldog, T. H. Huxley, opozarjal že pred stotimi leti: "Zdi se mi, da znanost uči na najvišji in najmočnejši način veliko resnico, ki je utelešena v krščanskem dojemanju popolne predaje božji volji. Sedi pred dejstvom kot majhen otrok, bodi pripravljen opustiti vsakršen predsodek, ponižno sledi kamorkoli in v kakršnakoli brezna te vodi narava, ali pa se ne boš naučil ničesar." In tako nas krščanska resnica uči, da je nobena filozofsko-logična teorija resnice ne dosega.

Veliko je primerov, ko je znanstvenik dosegel uspeh pri tem, da se je za nekaj časa goreče oklepal svoje najljubše teme, tudi ko je na začetku obstajal očitno protisloven dokaz. Tu gre za znanstvenikovo zavestno zavračanje dvoma, analognem temu, kar je Taylor Coleridge videl kot nalogo pesnika, in ne daleč od tistega, za kar je John Keats uporabljal izraz "negativ na sposobnost" velikih avtorjev "ostati zadovoljen s polovičnim znanjem", kar je tudi sicer značilno za nekatere intelektualce. Ne sprejemajo vsi resnice kot celote (das wahre ist das Ganze pri Heglu).

Tematski profil znanstvenika se pojavi, ko preučujemo njegove zgodnje osnutke, zapiske iz laboratorija, pisma in objave. Einsteinove trdne a priori preference so, na primer, raje vključevale združitev ločenih delov teorije fizike (Steven Weinberg je podobno govoril o "Newtonovih sanjah razumeti vso naravo"), invarianco, simetrijo, popolnost opisa in v svojem bistvu newtonovsko vzročno povezanost dogodkov kot pa temeljno naključnost (od tod njegovo globoko nestrinjanje z Bohrovim pogledom na fiziko). Einstein je svoje predpostavke imenoval svobodno izbrane "kategorije". V tem pogledu so se razlikovale od Kantovih kategorij, ki so bile "nespremenljive in pogojene z naravo razumevanja". Einstein je zavrnil napade na svoje predpostavke z ugotovitvijo, da bi zanj razmišljanje brez njih "bilo nemogoče, kot je nemogoče dihanje v vakuumu". Čeprav teme lahko motivirajo in dajo navdih raziskavi, morajo na koncu prestati test izkušnje in biti ocenjene glede na to, koliko pomagajo narediti svet pojavov "razumljivejši". Einsteinu so njegove tematske izbire odlično služile v zgodnjih desetletjih. V njegovih zadnjih letih pa je bilo njegovo zagrizeno iskanje združene teorije polja znotraj lastnih predpostavk le težko oranje ledine.

Ni vseeno, kateri resnici ali neresnici je zavezana domišljija. Le ta je oblika prisvajanja, ponotranjenja, upodabljanja in interpretiranja predmeta želenja. Zdi se samonamenska, a je prvinska, reproduktivna, skrivnostna, razodevajoča. Če jo intrigiramo, nam razkriva štiri naravne prvine (Bachelard), štiri letne čase (Vivaldi), štiri obraze duše (Sedej). Njen produkti so v pozunanjenju – eksteriorizacija pripovedi, naše intime, očiščenju (simbolizacija krsta v Jordanu), vstajenju (Tolstoj), umetniški katarzi (Aristotel). Resnica o resnici je, da resnice ni (Hribar, 1981). Če govorimo s Heideggerjem, je na koncu samo razkritje brez resnice, če pa s Heglom, je na koncu absolutno vedenje brez razodetja. Le Havel v več esejih zastopa jasno stališče 'živeti v resnici'.

Pri analizi imaginacije naletimo na pojem reprezentacije. Ker nam pojavi niso neposredno dani, si jih predstavljamo prek množičnih medijev. Zanje je značilno tudi to, da nekaj zastopajo, da jih posameznik sooblikuje in z njimi konstituira nove svetove. Razlikujemo intencionalno reprezentacijo o namenu, intencionalno o pomenu, narativno glede na zgodbe.
Grilova (2000) razlikuje tri vrste reprezentacij kot so:

1. Epizodne – npr. percepcija trenutnega dogajanja na cesti, v dvorani,

2. Mimetične – npr. razmestitev govorcev, proceduralne spremembe v programu,

3. Narativne – umeščanje idej v sisteme predstavljanja in razlaganja,

Gril (2000) analizira vlogo simbolnih reprezentacij v človeški evoluciji od posnemanja (mime sis), govornega jezika do vizualnih simbolov. Volitivni dostop do spominskega gradiva se je s takšnimi kakovostnimi stopnjami v načinih zbiranja izkušenj in razvojem možganov okrepil. Antropološko gledano je bil človek obenem posnemovalec in ustvarjalec. Najprej že na never balno simbolni način modeliral okolje. Na tej osnovi mimetične reprezentacije poteka medo sebna koordinacija. Ritem petja ali glasbe usklajuje skupno delo ali ples. Skupni modeli vede nja se izražajo v socialnih igrah. Mimetične reprezentacije homo erectusa se kažejo v izumlja nju in uporabi orodja in orožja za lov na živali. Razvija metaforično mišljenje mitskih repre zentacij, ki omogoča predstavljanje neobstoječih ali simbolno odsotnih. Označuje možne sve tove. Semiotično modeliranje se uveljavlja na vseh področjih življenja (lončene posode za pripravo hrane, transport, zavetišča, tehnika tkanja). Gre tudi za slikovne, grafične reprezen tacije z izumljanje različnih pisav, merskih sistemov.
Kulturni sistemi so modeli resničnosti, ki zagotavljajo konceptualna orodja za medsebojno koordinacijo in komunikacijo, ki vključuje prilagoditvene strategije. Kultura vključuje že mo dificirane strukture s prejšnjih obdobij, kar omogoča nadaljnje modifikacije oz. transformaci je. S tega vidika je kultura kokoš, ki nese jajca. Jasno je, da sta kognitivna in socialna struktu ra soodvisni. Zato ni naključno, da sta le Platon in Aristotel predstavljala model antičnega polisa z modelom psihičnih sposobnosti. Pomembno je tudi, da vsako spremembo kognitiv ne ravni spremlja tehnološki napredek, kar za Pučnika pomeni, da kakovost kulturne ga razvo ja pogojuje ekonomsko učinkovitost in ne obratno.
V globalnem svetu se vedno intenzivneje postavlja temeljno vprašanje kulturne, etnične in nacionalne identitete in možnosti izgube specifičnih oz. identitetnih prvin posameznih kultur zlasti majhnih narodov. Najprej je treba ohraniti spontano ljudsko duhovno kulturo (folkloro), ki ji folkloristika, etnologija in antropologija priznavajo najpomenbnejšo vlogo pri ustvarjanju in ohranjanju etnične identitete.
Projekt umeščanja slovenske folklore v globalni svet je sledil naslednjim ciljem: 1. Predstavi tev spontane slovenske pesniške ustvarjalnosti, etnomuzikoloških ter etnokoreoloških poja vov ( z zbirkami gradiva in teoretičnimi analizami ter razpravami), 2. umestitev ljudske duhov ne kulture v slovensko okolje in družbeno stvarnost in njuno sobivanje, 3. afirmacija in bogatitev kulturne in etnične identitete, 4. zaščita in utemeljitev vrednot ljudske duhovne kulture, 4. udeleženost folkloristike v temeljnih raziskovalnih projektih v kulturi, 5. Preučeva nje novih vsebin in transformacije folklore, v vseh njenih delih. Projekt je spremljal in anali ziral kontinuiteto in transformacijo tradicije in dokumentiral in analiziral nove ustvarjalne tendence in jih primerjal z ustaljeno tradicijsko prakso.
Znanstvena metoda je po eni strani prešibka, da bi zmogla pojasniti vse tiste pojave, ki se jih je namenila raziskovati, a hkrati premočna, da ne bi ob tem nenapovedano pojasnila tudi kake ga drugega pojava, ki s prvotnim raziskovalnim vzgibom nima nič. In zato je umetnost, "meh ko srce", s katero človeštvo zapolnjuje izmikajoči se prostor, ki ga znanost sicer zaznava, pov sem ujeti pa ga nikakor ne more. Resnica leži nekje vmes med prepletanji različnih vrst imaginacij.
Škoda je, da je danes preveč fantazem in premalo imaginacij. Seveda so prehodi med enimi in drugimi po benigni ali maligni spirali. Girard opisuje fantazme preganjanja grešnega kozla v zgodovini. Pogosto pa eksternost pomeni tudi egocentrizem fantazem. Le nenavezan človek se lahko odloči za imaginacije.
Brez posebnih prireditev se ne zavedamo, kako se prepletajo različne vrste imaginacij in repre zentacij. Al Pacino v svojem motivacijskem trenerskem govoru ob koncu športnega filma Za vsako ceno, ko svojim fantom prigovarja: »Odločiti se moramo … ali bomo propadli kot posa mezniki … ali pa bomo prevladali in zmagali kot ekipa!« Podoben nauk je S. Rugelj zasledil tudi v knjigi Daj in vzemi (Give and Take), ki jo je napisal Adam Grant. V njej dokazuje, da tisti, ki daje, v nadaljevanju tudi dobiva in da je uspeh posameznika v družbi odvisen tudi od uspe ha družbe kot celote. Noč knjigarn je bila l. 2014 na predvečer poletja kulturni dogodek. Vse je pelo, igralo, bralo, plesalo, v predstavitvah je sodelovalo je več držav. Ljubljana je bila sinergija kulturne bravure²³. Sledila ji je noč brezplačnih ogledov muzejev. Na odru pred Kon gresnim trgom so se vrstile poletne prireditve. Predstavljali so kot vrhunsko psihologijo roman Psi, ki sem ga pozneje tudi kupil.
Kakšne pa so kozmične podobe, krajine? Ali dopustimo, da nam same spregovorijo? Ni dvo ma, da je film Medzvezdje (2014) Nolandov najzahtevnejši projekt. Svetovi in planeti vzbuja jo strahospoštovanje. Delno to velja tudi za zgodbo, ki so jo navdahnili koncepti teoretskega astrofizika in vodilnega svetovnega znanstvenika na področju Einsteinove splošne teorije rela tivnosti Kipa Thorna, ki je pri filmu sodeloval kot strokovni sodelavec in eden od izvršnih producentov. Astrofizika je antirealistična, ker v praksi poletov ni to, kar se teoretično zdi, da je. Verjetno bo preteklo še precej časa, preden bo lahko človeštvo Thornove teorije o črnih luknjah, črvinah in singularnosti preizkusilo v praksi. Ena od odlik filma je, da nam jih pred stavi na razumljiv način in približa znanost, hkrati pa nam ponudi lep (in grozljiv) prikaz morebitne prihodnosti našega planeta in naše vrste.

Vodja ekipe NASA, prof. Brand ima velikopotezen načrt: skupino astronavtov, med njimi tudi svojo hčerko (Anne Hathaway), namerava poslati na poslednjo misijo človeštva v vesolje. Skozi skrivnostno črvino pri Saturnu naj bi se prebili v sosednjo galaksijo in tam poiskali nove planete, kamor bi se človeštvo lahko naselilo. Osebna cena reševanja vrste je za Cooper ja visoka: če gre, morda nikoli več ne bo videl svojih otrok (ali pa bosta, ko se vrne, celo starejša od njega: med drugim so namenjeni na planet, kjer vsaka ura traja sedem zemeljskih let). Nolan ne raziskuje samo najbolj oddaljene kote vesolja, temveč tudi človeški značaj, kar se na koncu izkaže za veliko težje opravilo. Nolan je Thornov e znanstvene koncepte povezal z družinsko dramo (v osrčju zgodbe je odnos med Cooperjem in njegovo hčerko, ki med očeto vo medgalaktično avanturo odraste v Jessico Chastain) ter posnel svoj najbolj oseben in čust ven film. Seveda to ni edini znanstvenofantastični film, ki prepleta astronomijo z domišljijo. Poznamo npr. Cubrikovo Odisejo 2001 in Bullockovo Gravitacijo (2013), čigar zgodba se v celoti doga ja v breztežnostnem prostoru. Videti je, da film ne odgovarja na osnovno dilemo vrnitve na zemljo, ki je uničena ali znosnega življenja na tujem planetu. Ljubezen je tista sila, ki vsako avanturo življenja osmisli.

Ko so se astronavti šestih misij Apollo, ki so v letih 1969–72 uspešno pristale na Luni, ozrli nazaj (pravzaprav »navzgor«) k naši materi Zemlji, je bil zanje – kot je predvidel že Galilej – »osvetljeni del Zemlje na Luni viden o obliki polkroga« [Galilei (2), 67]. Ta znameniti in fascinantni prizor, ki je bil ob lunarnem »Zemljinem jutru« poimenovan »Zemljin vzhod« (angl. Earthrise po analogiji z Moonrise ali Sunrise), se je astronavtom močno vtisnil v spo min in dušo. Njihove vtise je pozneje zbral publicist Frank White.
K imaginariju sodijo tri vzhajanja in lunine mene, ki so lahko tudi zemljine z Luninega površ ja. “Ta nočna skrivnost pri belem dnevu, ta magična temnost pri svetlobi sonca, je kraljestvo Hermesa. […] Vsa bližina je izginila in z njo tudi daljava. Vse je blizu in obenem daleč, tesno ob nas in vendar odmaknjeno.” (Ibid., str. 153–54).
Biti v stalnem stiku z Bogom, prositi ga za vse, pri grehu se ustaviti, se skesati in začeti zno va. Sveti duh nam omogoči notranji stik s sočlovekom. Še vedno lahko stremimo k svetništvu, spremenimo svoje navade. Sveti duh razsvetli in opolnomoči oba sogovornika, da v drugih vidimo raj in ne pekla. Če ne napredujemo v duhu enosti, je to površnost. 10 zapovedi za stik s sv. Duhom:

1. Pogum za vstop v nevidno. Vera je konkretna, zato samo osebno prepričanje ne zadostuje, ker ima svojo nevidno in vidno stran, so potrebna javna dejanja.

2. Povežimo se z neskončno energijo dobrega, lepega, resničnega,

3. Duh nas navdaja z močmi za premagovanje naših slabosti,

4. Z njim se naš stik poglobi, da ni le površen,

5. Vsak stik s sv. Duhom prebuja v nas in njih nove moči,

6. Srečanje z bližnjimi je nov dogodek,

7. Prepojimo svoja dejanja do njih z ljubeznijo,

8. Presegajmo spodrsljaje, duha dosegamo, kadarkoli to želim,

9. Že ena misel zaneti požar ljubezni, majhna dejanja imajo velike učinke,

10. To pomaga tudi nam, ker sprejmemo več kot dajemo. Spreminja naše slabosti. Preprosta molitev izboljša sposobnost odpuščanja. Sami moramo poiskati skrivnost evharistije, da se nas dotakne. Sicer smo ravnodušni do vsakdanje odsotne prisotnosti, ker smo otopeli in se obnašamo kot da ne bi bili verni (Gasparino, 2015).