Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja



Yüklə 1,95 Mb.
səhifə6/23
tarix11.09.2018
ölçüsü1,95 Mb.
#80699
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   23

Upoštevanje 'načela realnosti' (Freudov izraz) pomeni upoštevanje zunanjih pogojev.
Pri NLP razlikujemo zunanji svet od notranjega po usmerjanju pozornosti izven sebe in nazaj vase. Prihajanje iz svojih subjektivnih svetov nazaj v realnost ali iz nje drugam je Disneyeva pot od sanjača prek kritika do realista. Gurvitch bi vmesno stanje med temi tremi imenoval blodni čas. To je stanje kaosa (gr. hora, lat. in statu nascendi). Blodni čas poznajo literarni junaki kot so Odisej, Robinson Krusoe in Ahasfer.

Končni človek ima skoraj neomejeno sposobnost členjenja časa, ki ga skuša dojemati kot enotnost v mnogoterosti ali kot simultano večnost v vrsti zaporedij. Večina vrst časov se nanaša na gibanje v smislu nastajanja in minevanja. Pri tem se zastavljata vprašanji;
- ali je možno semaforizirati izmenjavo različnih časov in
- ali je možno govoriti o času časov podobno kot o pomenu pomenov ali o resnici o resnici.
Časi se lahko tudi razpršijo v izginotju sveta ali združijo v stiku paradigem.

Čas je lastnost duše že pri Aristotelu kot je lastnost gibanja, ni pa gibanje samo. Za Avguština je razpršenost duše (lat. disentio animi) in brezciljno tavanje ravno nasprotna intenca (zbra nost notranjega človeka po Ricoeurju). Avguštin razlikuje čas duše in čas sveta. Prvo brezcilj no stanje duše ustreza Satirini vlogi razprševalca (distractor), drugo pa vlogi prizemljevalca (labeler). Pri tem velja, da kakršne komunikacijske vloge kdo igra, takšen tip osebnosti je. Zanimivo je tudi to, da za Avguština ne obstajajo trije časi, ampak tri sedanjosti: sedanjost preteklih dogodkov, sedanjost prihodnjih in sedanjost sedanjih stvari. To pomeni, da naj bi človek čim bolj zavestno smotrno izbiral in upravljal s svojim časom kot s samim seboj. Že Goethe je pisal o vseprisotnosti - omniprezenci, ki je aktualna za dobo globalizacije kot 'biti znotraj' in pomeni čas sam.

Videti je kot da danes bogati revnih ne potrebujejo, ker zanje niso božji otroci, na katerih bi
prakticirali svojo dobrodelnost. To je izredno zanimivo za NLP-mojstre, ki se učijo ravno
manipuliranja s časom. Manipulirati v pozitivnem smislu te besede je možno tako, da smo čim bolj v tržni niši, čim bolje med seboj socialno povezani. Znotraj zgoščevanja časa večji socialni kapital omogoča večjega finančnega. Zato tisti, ki se znebijo iluzije pomanjkanja in so udeleženi na (kozmičnem) bogastvu, dosežejo več. Njihova medsebojna sinergija pospe šenih interakcij je boljša. Učinkujejo kot zmagovalni tim v učeči se organizaciji.

Na eni strani je čas instrumentaliziran v analitičnem mišljenju, na drugi strani pa je gospodar, ki ga ni mogoče spremeniti v blago, ker smo ga sami skonstruirali in se mu je težko upreti.
Čas je tisto združujoče, združeno in enotno, simbiotično združeno pojmovanje. Na eni strani
verjamemo v objektivni čas, ki poteka zaporedno in neodvisno od nas, na drugi strani pa
v subjektivnega, ki ga sami oblikujemo ali se mu stihijsko podrejamo ali pa ga načrtno oblikujemo. O slednjem govorimo v NLP. čas je tkanina, iz katere je izvezeno življenje.



V celoti smo celi, v Bogu smo božji, v bogastvu imamo vse bogastvo, v ženski čutimo svojo moškost. Vrba se zrcali v jezeru, svoj odmev najde v šumenju dreves, v božanju vetra, vonju zemlje, v objemu svetlobe in vode. Govorica teles, zapletena igra svetlobe in sence, igra plamenov ognja. V vsakem svečanem trenutku si preteklost in prihodnost podajata roke, ker se srečujeta za vedno v večni proslavi.
Danes človek teka za časom, kakor je Francka v Cankarjevi črtici tekla za vozom. Obsesija s srečo (Bruckner), s strastmi posesivnosti, pohlepa, z užitki pomeni zadolževanje prihodnjih rodov. S hlastanjem za časom in potrebami, ga tudi najbolj zapravimo. Znano je namreč, da se fokusi ramo le na eno dejavnost, ker imamo le en svetlobni žarek. Pozornost sem ter tja preskakuje. Če se prekinjamo se podatki izgubijo.
Časa nimamo v oblasti. Ni si ga mogoče vzeti, ga prodati; čas je nekaj kar nam pripada, kar je samo naše. Mi ga lahko samo obarvamo, izpolnimo, lahko ga pa tudi zapravimo. Če zapravi mo npr. premoženje, ga je mogoče še kdaj pridobiti nazaj, zapravljenega časa pa ni mogoče nikoli več pridobiti. Bog je posvetil čas, mi ga posvetimo npr. kuhinji, računalniku, športu, družina posveti nedeljo izletu itd. Zakaj pa je Bog posvetil čas? Zato da bi čas bil posvečen Njemu. Šest dni je namenil za redne stvari, za stvaritev zemlje, sedmi dan pa je posvetil sebi, sedmi dan je počival. Vprašajmo se ali posvetimo čas ki nam ga je dal sebi in Bogu? Če nimaš časa za Boga, ga tudi za sebe nimaš. Darovan, posvečen čas Bogu, je pravzaprav posvečen čas nam osebno.
NLP nas navaja na spoštovanje osebnega časa, ko nam dovoljuje oblikovati časovno črto tako, da je potek dogodkov najugodnejši. Po izvedeni časovni terapiji si vzemimo čas za prijaznost, za sanje, ki nas popeljejo med zvezde, za čas ljubezni in občutek, da si ljubljen, za srečo, ki je glas duše. Če ne zadošča premik časovne črte, premaknemo še določene vrednote na vrednostni lestvici. Delovni čas vsebuje druge vrednote kot prosti čas.

Dihotomne delitve časov so navedene že v Sv. pismu stare zaveze npr. čas vojne in čas miru. Zato je kairos v krščanstvu odločilen za zgodovinsko dogajanje. Zgodovina je videna s konca časov (armagedon). Kairos je tedaj njihovo merilo (gr. metron) in kriterij (gr. kriterion). Pri paruziji, drugem prihodu Kristusa gre za kairos kot takšen izjemni trenutek. Privlačna prihodnost je tudi v NLP takšna avtotelična (gr. authos – sebstvo, telos – cilj, smoter), vsta jenjska, ker je rezultat volje do smisla (Franklov izraz) in je kozmična sprava in proslava (Kezeletov izraz).

Razlikovati je treba tudi med časom dvoma in časom nedvoumnosti, zunanjim linearnim časom, časom kot sosledjem trenutkov in notranjim doživljajskim časom kot časenjem.
Te dihotomizacije odpirajo več vprašanj. Smo produkti in ustvarjalci časa. Nahajamo se v različnih časih hkrati. Vsi časi pa se stekajo v božjem času. Krščanstvo kot nova pot odpira eshatologijo in teleologijo. Ne gre le za vprašanje, kako se prepletajo različni časi kot so fizikalni, ekonomski čas izdelave izdelka, ki je vsebovan v produktivnosti (Aristotelovi štirje vzroki zadolževanja), informacijski, biološki in osebni čas. V kratkem tostranskem času gre za predanost Bogu. Obisk muzeja v Greenwichu omogoča pisanje nove antropologije časa, obisk svetih dežel pa pomeni peti evangelij.

Pripovedovalci zgodb se v vsakem obdobju trudijo opisati veličino in bedo svojega časa. Verjetno se je tega zavedal Ricoeur v pripovedovanem času. Čas se sam pripoveduje skozi pripovedovalca, sam se časi (temporalizira) skozi dogodje (Ereignis pri Heideggerju). Še nikoli nismo bili tako blizu časa in hkrati tako neozaveščeno bežali skozenj, kar spada k strukturi biti. Še nikoli prej si nismo zastavili vprašanja, kako hkrati z življenjem izgubljamo in pridobivamo čas.

Čas je sanjska snov, iz katere se sestoji življenje. Živimo v božjem času, ki nam je podarjen, sposojen. Pojavlja se v nasprotjih, a je en sam, večen. Doživljamo se kot večno vprašanje. V nekem smislu je za nas vedno že poskrbljeno. Odpovedujemo se temu, česar ne potrebujemo. Vsak se temporalizira na svoj specifičen način v božanski izmenjavi. Dvakrat ne moremo stopiti v isto časovno reko. V njej se časi shajajo in razhajajo in zlivajo v ocean večnega življenja. Premikamo se v treh poperjanskih svetovih. Podobno kot za Aristotela je bil tudi za Marxa cilj delovnega časa svobodni oz. prosti čas. Časa sanj se je med prvimi zavedal Jung v smislu sinhronije25. O sanjah piše Freud, o sanjarijah (fr. ręverie, songerie ręvasserie) pa piše šele Bachelard.

Znano podjetniško geslo Just in Time pomeni, da pravočasno pridemo na pravo mesto. V eko nomiji je čas vedno bolj pomemben. Izvor te pomembnosti je v permanentnem revolucio niranju proizvajalnih sredstev zaradi zaostrovanja konkurenčnega boja, pridobivanja čim več jega profita. Zato v sodobni dinamični družbi rastočega tempa življenja vlada kronično po manjkanje časa. Pomanjkanje časa nastopa v (re)produkcijskem ciklusu kot naravna in umetna meja ter spodbuda večje produktivnosti. S krščanskega vidika čas zbiramo v prosilnih in zahvaljevalnih molitvah, prepevanju psalmov.


Nekateri imamo časa premalo (delavci, organizatorji), bolniki, klošarji, postopači in lenobe pa ga imajo preveč. Procesi raziskovanja, inoviranja, proizvajanja, trženja in konzuma potekajo skoraj istočasno, ker se skrajšuje in zgoščuje čas v vsaki fazi proizvodnje. Proizvodni stroški se pocenijo, če pride blago direktno v proizvodni proces brez skladiščenja. Veljata paroli čas je denar in denar je čas. To pomeni, da je denar samo sredstvo za merjenje časa in ne cilj. Izraz 'nimam časa' pomeni, da ga ne živimo, ampak z njim razpolagamo, tako da smo za čas drugih razpoložljivi.
Čim bolj smo kongruentni, tem bolj čas miruje. Ko si postavljamo cilje, čas organiziramo. Od naše osebnostne orientacije je to odvisno. Zaznavalec - perciever čas opazuje, sodnik ga frag mentira. Navsezadnje je manko ali samoizpolnitev naša izbira. Čas ima maligne ali benigne učinke kot vse drugo, kar se v njem dogaja. Predstavljamo si ga kot bleščečo avenijo, kot skri njo z zakladom, ki ga dajemo povsod, kjer se pokažejo pri manjkljaji. Čas oblikujemo kot vse drugo. Čas vzamemo in potroši mo kot denar. Ko smo v času, plavamo v njegovih valovih, sicer jih pa samo lomimo. Aristotel (2002) izpeljuje čas iz duše in mu pomeni število gibanja.
Časovna črta (time line) vsebuje še druge metode-tehnike, ker je podobna brisanju slabih izku šenj-doživetij iz preteklosti. V skriptih za 4. dan so na strani 59 omenjene tudi time-line thera py, re-imprinting26 in changing history. Vse te tehnike 'preokvirjanja prepričanj' so v funkciji osmišljanja avtobiografije klienta, da dobi o svojem življenju globalno pozitivno sliko. Po Diltsu je treba biti pozoren na kateri logični ravni kaj spreminjamo in uresničujemo želje, da ne bi spregledali stopnje njene uresničenosti. Ko spimo se čas ustavi in v sanjarjenjih in sa njah lahko brez težav skačemo od sedanjosti v preteklost in prihodnost oz. brezčasnost.
Velika fizikalno filozofska tema 20. st. je (bila) enoten prostor-čas. Odnos med časom in prostorom je spremenljiv. Zdi se, da laže obvladujemo prostor kot čas. Skozi globalni čas
doživljamo osebno in zgodovinsko bogastvo in revščino. Predstavniki prvega sveta živijo
v nenehni sedanjosti, preživljajo zaporedje epizod, higiensko ločenih od preteklosti.
Ti so nenehno zaposleni in 'nimajo nobenega časa'.

Ljudje v drugem svetu pa živijo v času. Uklanja in potiska jih teža presežnega in odvečnega časa, ki ga ne morejo izpolniti. V njihovem času se nikoli nič ne zgodi, kar bi sami izbrali. Čas lahko le ubijajo, tako kot čas ubija njih. Prebivalci prvega sveta živijo v prostoru, prebivalci drugega pa v času, ker lahko premostijo vsako razdaljo, jim prostor ne pomeni nič. To je za Boudrillarda hiperrealnost. Misliti prostor čas je tedaj umetnost v nastajanju.

Živimo v božjem času, ki nam je podarjen, sposojen od prednikov in vrnjen potomcem. Pojav lja se v nasprotjih, a je en sam, večen. Doživljamo se kot večno vprašanje. V nekem smislu je za nas vedno že poskrbljeno. Odpovedujemo se temu, česar ne potrebujemo. Vsak se temporalizira na svoj specifičen način v božanski izmenjavi. Dvakrat ne moremo stopiti v isto časovno reko. V njej se časi shajajo in razhajajo in zlivajo v ocean večnega življenja. Premikamo se v treh poperjanskih svetovih. Odnosa med delovnim in svobodnim oz. prostim časom se je zavedal Marx.
Procesi raziskovanja, inoviranja, proizvajanja, trženja in konzuma potekajo skoraj istočasno, ker se skrajšuje in zgoščuje čas v vsaki fazi proizvodnje. Proizvodni stroški se pocenijo, če pri de blago direktno v proizvodni proces brez skladiščenja. Veljata paroli čas je denar in de nar je čas. To pomeni, da je denar samo sredstvo za merjenje časa in ne cilj. Izraz 'nimam časa' pomeni, da ga ne živimo, ampak z njim razpolagamo, tako da smo za čas drugih razpoložljivi.
Obstaja kraj, kjer se pričnejo vse stvari; mesto čiste energije, ki preprosto »je«. V tem kvant nem inkubatorju za resničnost so mogoče vse stvari. Od osebnih uspehov, obilja in zdravljenja do naših neuspehov, pomanjkanja in bolezni … vse, od naših največjih strahov do naših najglobljih želja, se prične v tej »juhi« potenciala.

Leta 1944 je Max Planck, oče kvantne teorije, presunil svet s trditvijo, da je ta »matrika« kraj, kjer se rodijo zvezde, DNA in vse, kar je vmes. Nedavna odkritja so potrdila, da je božanska matrika resnična. Prav ta manjkajoči člen v našem razumevanju predstavlja zbiralnik za vesolje, most med našo domišljijo in našo resničnostjo in odsev tistih stvari našega sveta, ki jih ustvarimo v svojih prepričanjih. Da bi lahko uporabljali silo omenjene matrice, moramo najprej dognati, kako deluje in se naučiti jezika, ki ga razume.


Več kot 20 let si je Braden, nekdanji višji oblikovalec letalskih in vesoljskih računal niških sistemov, prizadeval prav za to razumevanje. Od odmaknjenih samostanov v Egiptu, Peruju in Tibetu, vse do pozabljenih besedil, katere je popravila zgodnja krščanska cerkev, je skrivnost božanske matrice ostala zakodirana v jeziku naših najbolj dragocenih tradicij, potrjuje pa jo tudi moderna znanost.

S pomočjo 20 ključev za zavestno ustvarjanje nam Braden (2010) pokaže, kako lahko čudeže svoje domišljije pretvorimo v živo resničnost. Omejujejo nas zgolj naša prepričanja. To, kar smo verjeli nekoč, bo kmalu podvrženo spremembi!

Evolucija je inteligentni ples organizmov in okolja. Ko priložnosti dozorijo – ali skozi krizo ali skozi priložnost – se zgodi nekaj nepredvidenega, kar biosfero vodi k novemu ravnotežju in višjemu nivoju usklajenosti.

Naši duhovni učitelji nas že milijone let usmerjajo k ljubezni. Znanost sedaj potrjuje to staro davno modrost. Mi vsi smo celice v telesu enega ogromnega nadorganizma v razvoju, ki ga imenuje mo človeštvo. Dogajajo se gospodarski zlomi, ekološka kriza, vojne. Svet je v kritič nem stanju. Ker imamo ljudje svobodno voljo, lahko izberemo, da se povzpnemo do tega no vega nivoja videnja, ali pa se kot dinozaver po poti spotaknemo. Spontana evolucija bo nas tala v smislu čudežne ozdravitve planeta, ko sprejmemo svojo novo odgovornost, da Zemelj ski vrt skupaj negujemo, ne da se prepiramo zaradi ozemlja (Lipton, 2012). Ko kritična masa ljudi resnično sprejme to potrdilo s srcem in pametjo, ko zares začnejo živeti usklajeno s to resnico, bo naš svet izplaval iz teme v procesu, katero lahko poimenujemo spontana evolucija. Lipton trdi, da to ozdravljenje ni samo mogoče ampak, da se že dogaja. Povsod okoli nas so kazalci, da samo še malo manjka, pa bomo naredili neverjeten korak v razvoju človeške vrste. Bistveno je, da postane evolucija zavestna, kritično reflektirana.

Spontana zavestna evolucija nam odkriva, kako sprememba našega razumevanja biologije in človeške zgodovine pomaga prebroditi te viharne čase, ki prihajajo in poziva bralce da raziščejo:



  • temeljna dejstva biologije, vključujoč naključnost evolucije, zakon močnejšega in vlogo DNK,

  • načrt naše ohranitve, žive prihodnosti, ki je že v nas – šifrirana znotraj vsake od milijard celic, ki sestavljajo človeško telo,

  • .kako naša prepričanja o naravi in človekovem delovanju oblikujejo našo politiko, kulturo in posameznikovo življenje,

  • kako lahko vsakdo od nas postane celota planetarnih “matičnih celic”, ki podpirajo zdravje in napredek našega sveta in vsakega posameznika.

Braden je komentiral Liptona in Bhaermana. »Spontana evolucija je prikaz življenja, kakršnega si vsi željno pričakovali! Celovito nas vodita onkraj načetih gospodarstev in verskih skrajnosti, da bi nam pokazala, da je takšen kaos naraven korak v nekem aktualnem procesu in ne tragičen konec nekega uničenega planeta. Ko pogledamo širše, lahko prepoznamo priložnosti za boljše življenje in boljši svet.

»Liptonova knjiga je močan protistrup za vsakega, ki je pesimističen in depresiven zaradi naše prihodnosti in izzivov, ki stojijo pred človeštvom.« - (Larry Dossey, avtor knjige Moč slutnje - The Power of Premonitions). V prihodnosti izpolnimo hrepenenje svojega srca in ustvarimo več ljubezni, več vitalnosti in več kreativnosti zdaj.

Fantazija, um (mišljenje) z zaznavami in volja so osnova delovanja. Čim bolj se posameznik stara, tem bolj ta človekov psihični svet postaja trden in stabilen. Zato govorimo o kristali zirani inteligenci. Z leti postajamo bolj introvertni, kar je univerzalen, psihološko pričakovan pojav (Juhant, 2003). To pomeni, da star človek tem bolj izgublja stik s (socialno) realnostjo. Več pa ga ima s samim seboj in s svojo spominsko domišljijo. Zato Erikson predvideva duhovni razvoj po 65. letu. Tudi sicer je domišljija plodnejša v samoti – v dialogu s seboj kot v javni komunikaciji.


Nekateri štejejo fantazijo za obrambni mehanizem. Vendar tudi v tem primeru igra lahko pozitivno vlogo. Dar domišljije je izjemen. Vsaka umetnina človeške kulture, pobud, iznajdb, pa tudi šest tisoč jezikov, ki jih trenutno govorimo na svetu, je vir ponavljajočega navdiha. V domišljiji se razplamti iskra navdiha v plamen strasti, ki preživi tudi najhujše viharje in kot ptica razprostira peruti za polet v svobodo. Če je uspelo Feniksu, zakaj ne bi še nam?

Človeška vrsta je ustvarila Hamleta, Mozartova dela in industrijsko revolucijo, jazz, kvantno mehaniko, teorijo relativnosti, reaktivni motor, vrhunsko tehnologijo… Zdi se, da to sposob nost sistematično uničujemo – tako pri sebi kot pri svojih otrocih. Če bomo v šolah ustvarili prave pogoje, če bomo cenili vsakega učenca takšnega, kot je, in tako, kot je treba, bomo priča razvojnemu razcvetu.« (Ken Robinson) Zasvojena domišljija je škodljiva, destruktivna. Osvobajajoča domišljija pa deluje konstruktivno. Na prvi pogled je težko razločevati eno od druge.



Makarovič je ugotavljal, da vsaka doba ustvarjalnost bolj ali manj tudi omejuje če že ne zatira. Utopično je misliti, da bodo imeli vsi učenci povsem enake pogoje ustvarjalnosti in da bodo učitelji spoštovali vsakega učenca takšnega, kot je, in tako, kot je treba, bomo priča razcvetu. V renesančni Angliji so se vsi učenci začeli učiti latinščine in grščine. In vendar je samo Shakespeare (ne glede na to, ali so nekateri njegovo identiteto postavljali pod vprašaj, o čemer govori poseben film) ustvarjal nesmrtne (kraljevske) drame. Zaman se prepiramo, katera doba (po Janu Kottu je to naša) dojema Shakespeara avtentično. Svojo avtentičnost spoznavamo v flowu - coni, elan vital, v navdušenosti, mistiki, kairosu.
Za ustvarjalca je nered ali stari red navdih za novega. Tako kot ustaljeni red lahko preuredi mo, ustvarjeno poustvarimo, že posneti zgled posnamemo, prevod prevedemo, doživljaj podoživimo. Srednji vek je bil doba prepisovanja. A vsak ponovljen prepis je vključeval kakšno variacijo.
NLP je umetnost vodenja sebe in drugih in to v času, ne pa izven njega. Če smo premislili vrednost časa, njegovih delcev in pradelcev (božjih delcev - buzonov), njegove vpetosti v strune vesolja, smo na višini valov v primerjavi s tistimi, ki (psihosomatsko) plavajo le znotraj nesrečnih iztekov. Zanje se čas obrača in izteka proti njim. Če hočemo, da bo čas delal za nas, moramo mi delati zanj. Zato pa nas ena od NLP tehnik uči oblikovanja srečne prihodnosti. Če se spomnimo, kako srečni smo že bili, bomo gotovo tudi vedeli, kako lahko še postanemo. Da bi bili boljši in boljši kot nas poučuje po eni strani že Coue iz 19. stoletja in Soros iz 20. stoletja z logiko preseganja napak in da bi bili s tem vedno bolj optimalizirani neprestano ortonomsko popravljamo svoje pomanjkljivosti.


Da bi izkusili, kako sami doživljamo čas, napravimo naslednjo meditativno vajo: Usedimo se udobno, dopustimo da nas navdih trenutkov boža od glave do peta, dokler nismo sproščeno predani. Predstavljajmo si, kako nezavedno priteka k nam čas miru iz daljne prihodnosti v sedanjost in od tod odteka v preteklost. To so tri postaje popotovanja po naših mentalnih zemljevidih in pokrajinah drugih. Ovenčane so z mavrico večnosti in z nebeško slavo. Čas je kot Bog, ki prihaja, ker ga kličemo, da pride (aramejsko Maranata) in kot sonce, ki vzhaja in zahaja. Občutimo, kako čas v naših telesih tiho neti in ugaša svete strasti. Pri tem se gibljemo na razmejitveni črti naših pričakovanj, uvidov in spominov. Čas živimo iz vizij, navdihujočih prebliskov do pisanja memoarov. Le kdo ga lahko izmeri, le kdo mu določa horizonte?
Obzorja znanega časa izginevajo in pojavijo se obzorja neznane večnosti. Kot čas, ki neutrudno sledi dogodkom, se začasno preseli vanje in zbeži iz njih, mi prehajamo iz sanj v sanje, iz stanj v stanja, iz prispodob pekla v rajske podobe. Zamenjujemo slabo moneto za konvertibilno, opuščamo slaba dejanja zaradi dobrih name nov. Iz hrepenenja po lepoti pada mo v lepoto hrepenenja, ki se sveti v svetosti. Kako krožno, kako doživeto, kako neizmerno prežeto mene s teboj in nas z vsem(i)!
V japonski risanki Paprika je predsednik državne organizacije za razvoj psiholoških raziskav omenil, da je "znanost zgolj kup smeti na pragu globokih sanj". Za razliko od sanj, v katerih doživljamo tisto, česar si v resnični dejanskosti niti predstavljati ne moremo, se v znanosti, tudi humanistični in družboslovni, soočamo z realnostjo samo.
3. Domišljija v prostorsko-časovnih koordinatah
Pojem prostora je opredeljen s številnih zornih kotov: geografije, filozofije, fizike, epistemo logije, ekologije, geopolitike, antropologije, etnologije, arhitekture, krajinske arhitekture, planiranja itd. Opravka imamo z geografskim, arhitekturnim, krajinskim, etnološkim, demo grafskim prostorom, prostorom informacijske znanosti itd. Arhitekti so povezani z arhitektur nim prostorom, ekonomisti si prilaščajo gospodarski prostor, geografi pokrajine in regije. Govorimo o slikarskih, glasbenih ali kiparskih prostorih in tako v neskončnost.
Prostor izražamo in vrednotimo v znanstvenem, geografskem, socialnem, ekonomskem, pla nerskem, poetičnem, mističnem, instrumentalnem, moralnem in etičnem, ter čustvenem in efektivnem jeziku. Prostor opredeljujemo na konkreten pa tudi na abstrakten, simbolni način. Prostor ima nešteto obrazov in vidikov oziroma, bolje rečeno, ima vse možne obraze in vse možne vidike. Zato so možne različne analize oziroma bolje vse analize. Koliko in katere analize potrebujemo, da opišemo prostor, pokrajino kot celoto. Poleg tega pa je podoba, ki se zrcali iz prostora samo ena izmed možnih podob, saj lahko v prostor vstopamo na različne načine oziroma na vse možne načine.
Prostora ne proučujemo samo kot fizični pojem, marveč tudi kot stvarnost, ki se lahko čuti in doživi. Zaznavanje prostora se povezuje s psihologijo, psihofiziologijo, estetsko prakso, lingvistiko itd. Za estetske vidike prostora ne poznamo drugačnega kot subjektivnega pristo pa. Kot estetsko kategorijo je mogoče prostor razmeroma preprosto določiti, saj ga lahko označimo za vrednoto, ki nam posreduje specifična ugodja.
Velik del pomenov prostora leži izven znanosti. Rimski duh kraja (genius loci), Humboltova »fiziognomija«, Bensonova »duša«, Volzov »ritem«, Gradmannova »harmonija«, Bachelar dova »poetika prostora« itd. ležijo onkraj znanosti. Nekateri verjamejo, da obstaja poleg širšega opazovanja in marljivega risanja še kakovostni način razumevanja prostora na višji ravni, ki pa ga ne moremo skrčiti na formalne procese.
Zanimivo je, da krajina prvotno sploh ni bila prostorski pojem, marveč ekonomski oz. gospo darski, saj je pomenila v srednjem veku v Angliji ozemlje, ki je pripadalo lordu oz., ki je bilo poseljeno z določeno skupino ljudi.…. Tudi kasneje je bila povezana z umetniškim upodabljanjem. V zgodnjem 17. stoletju se je pojem pod vplivom nizozemskih »landshap« slikarjev nanašal na zunanji videz območja, in sicer bolj natančno na reprezenta-cijo scene (slike pokrajine, pejsaža); izvor besede: holandski landschap, iz land in schap – ladija; slika ki predstavlja pogled naravne kopne pokrajine; Šele ob koncu 19. stoletja pa je postala tudi prostorski pojem, saj se je pojem uporabil za opredelitev dela zemljišča, oz. ozemlja, ki ga lahko zaobjame oko z enim pogledom, vključno z vsemi objekti, ki jih tako vidimo, posebno v njihovem slikovitem vidiku.
Obstajata dve temeljni teoriji prostora relacijska in substancialna. Klasična teorija prostora govori o tem, da je prostor kontinuirana razsežnost oz., da je prostor neodvisen od katerekoli substance, ki zaseda prostor. Na eni strani govorimo o prostoru kot neke vrste prvotne snovi (materije), ki se nanaša predvsem na obseg (razsežnost) posameznih fizičnih stvari in je sestavni element določenega telesa.
Substancialno razumevanje prostora trdi, da prostoru ne bi smeli pripisovati kakršnekoli loče ne stvarnosti, marveč bi ga morali razumeti kot vsoto vseh urejenih razmerij, ki obstajajo med fizičnimi entitetami. Če govorimo o stvareh v prostoru gre za stališče, da je prostor »posoda«, »okvir« v katerem so stvari razporejene, v katerega nameščamo stvari, v katerega posegamo itd. Platon je bil mnenja, da prostor ni ustvarjen, čas pa je. Prostor naj bi namreč obstajal že pred stvarjenjem časa in sveta, in sicer kot nek pra-prostor, kot »posoda stvarjenja«, ki jo je Platon imenoval hora. Grki niso imeli samo ene besede, ki bi bila enakovredna današnji besedi prostor. Glavna prostorska pojma sta bila hora in topos. Prvi se je nanašal na razsežnost (obseg), medtem ko je bila relativna lokacija izražena s pojmom topos (Keimpe, 1997, str. 33).
Leibniz je zagovarjal zgodnjo relacijsko teorijo, saj je bil menja, da prostor biva le v spletu razmerij med stvarmi. »...to, kar vsebuje vsa mesta (stvari), imenujemo prostor…. « zagovarjal je tezo, da je ves prostor poln in da praznina ne obstaja; praznina ne samo da ni po ničemer določljiva, saj nekaj, česar ni, ne more biti v odnosu z nečim, kar je, namreč s stvarmi. Stvari so lahko v medsebojnih razmerjih, ker je med njimi prostor. In stvari dejansko so v medsebojnih razmerjih, zato med njimi ni praznine (Leibniz, 1979). Zanimivo je stališče francoskega filozofa Gassendija: » Prostor kot celota je neomejen, nima ne začetka ne konca; vsak del prostora je v vseh časih isti (trajen)… ostaja negiben, bodisi da v njem kaj obstaja ali ne… ne more ga premakniti nobena moč, saj ostaja nespremenljivo neprekinjen in vselej isti; .... ko govorimo o prostoru, rečemo povsod ali nekje, . Bitja so samo nekje, z ozirom na prostor in samo včasih, z ozirom na čas.«
Newton je zagovarjal substancionalno teorijo prostora. » …Absolutni prostor ostaja vselej isti in je negiben po svoji lastni naravi, je brez odnosa do česarkoli izven sebe. Prostor je neka gibljiva razsežnost ali merilo absolutnih prostorov, ki ga naši čuti določijo s svojim položajem do teles in katerega najpogosteje smatramo za negibnega…. Absolutni in relativni prostor sta enaka po podobi.« (Newton, 1962, 8).
Tudi Kant je zagovarjal substancialno teorijo, saj je bil prepričan, da prostor obstaja neodvisno od predmetov v njem. Dokazovati je poskušal absolutnost prostora oziroma obstoj samega prostora, torej neodvisnost od česarkoli v njem. Prostor naj bi določale lastnosti predmetov v njem, zato naj bi prostor obstajal neodvisno od njih. Bil je prepričan, da prostor »kot tak« obstaja (Kant, 1993). Danes prevladuje relacijska teorija, ker je tudi vesoljski prostor antropičen.
Geografija vidi prostor kot pokrajino. Pokrajina je rezultat razmerij med različnimi dejavniki, ki so prispevali k ustvarjanju pokrajine. S pojmom pokrajina opišemo tiste lastnosti in značilnosti prostora ki vplivajo na prostor na tak način, da je prostor pokrajina.

Že v Upanišadah je ugotovljeno, da neka svetloba sije onkraj sveta, onkraj vsega, onkraj najvišjih nebes. To je svetloba, ki izhaja iz tvojega srca. Koordinate srca so v enakomernem utripanju in soutripanju z Jezusom, vodnikom, najvišjim svetnikom. Poznamo tudi revijo Soutripanje27.


B. Russell pravi: Če bi vedeli, od kod prihajajo ideje, bi bila znanost le še otroška igra. Takš no igro želi Nietzsche na stopnji otroške spontanosti. Einstein si je domišljal, da jezdi na sončnem žarku in doživlja ukrivljen prostor-čas. Kar je bilo za Newtona jabolko, je bil za Einsteina žarek. Izvor idej je za Aristotela analogia entis, za racionalizem lumen naturale, za Einsteina domišljija, kot smo že omenili.
Nietzsche ne razume nihilizma dosledno in njegov Dioniz le na videz rešuje problem. Resnica posta ne pravilnost mišljenja. V novem veku je bit bivajočega volja. Od tod izhaja voluntarizem? Heidegger ponovno odkriva resnico kot razkrivanje izpod naplavin ustreznosti – adekvatnosti oz. korespondentnosti, tedaj predstavljanjem predstavljivega. To je svoj čas počel tudi Pirjevec. So-prisotnost je pred vsako adekvatnostjo misli in reči, tako kot je ekstatični čas pred vsakim smotrnim občutkom za čas. Kronos je večno dolgočasno povračanje istega. Ko premagamo kronos v kairosu, se zgodi vedrina. Ko se igra čas s samim seboj, se dogaja tudi vesela znanost.
Domišljija spleta našo prihodnost, interpretira preteklost, pomaga intuiciji prepoznati, kaj mora umreti, da je lahko uporabljeno kot gnojilo za tisto, kar želi pognati iz obdelane prsti. Pazljivo je treba sejati na njivi dušnega življenja, da bo pridelek hranilen. Seveda se bodo zgodile tudi napake; ustvarjalnost je dovoliti si delati napake, umetnost pa vedeti, katere od njih obdržati (Valens, 2005).
Občutje svobode pri izpovedovanju notranjega stanja je navsezadnje terapija, zdravljenje. Verjela sem teoriji, da ni umetnik tisti, ki piše, da bi zaslužil, temveč tisti, ki ne more, da ne bi pisal. Zdaj se mi zdi, da meja ni tako jasna. Snemanje zastorov je možno s platna domišljije, ki zmore videti z notranjimi očmi in slišati z notranjimi ušesi, ki je relativno svobodna v svojem kombiniranju različnih vtisov, ker je nihče ne kliče na zagovor in je ne more nadzirati.
Domišljijo pa razlagamo tako kot sanje in sanjarije. Hrepenimo po njej, da bi z njo hrepeneli po vsem drugem. L. 1900 je Freudova Razlaga sanj obeležila prelom stoletja z intelektualno revolucijo, katere posledice bodo do temeljev pretresle duhovno obzorje naše dobe. Freud se je zavedal, da svoje odkritje lahko postavi ob bok s Kopernikom, ki je človeka pregnal iz središča vesolja, in Darwinom, ki mu je odredil mesto med živalskimi vrstami – nazadnje je odkritje nezavednega zadalo udarec človeškemu samoljubju še na naj bolj občutljivem mestu in mu pokazalo, da ni gospodar niti v lastni hiši. Samozavest oznanja še Vergilov verz, ki si ga je izbral za moto :  če ne morem omečiti višjih bogov, bom premaknil podzemlje.

A kakšno je bilo to peklensko podzemlje, ki se ga je namenil premakniti? Nemara je največje presenečenje prav v tem, da na tem nezavednem, do katerega sanje predstavljajo "kraljevsko pot", ni ničesar divjega, neukročenega in "iracionalnega" - ničesar takega, kar so romantiki videli v geslu, da je človek pol angel in pol žival.


V nezavednem ne kraljujejo "živalske strasti". Prav nasprotno, se nezavedno, ki "misli" in opravlja intelektualne operacije, odvija v igrah jezikovnih zgostitev in premestitev. Gre za nekaj, kar je videti na moč blizu zavesti, a prav v tej bližini kar najbolj tuje. Je nadvse struk turirano - "strukturirano kot govorica" , ki jo po Lacanu obvladuje nezavedna blodna logika.
Če se je novoveška filozofija dogajala v znamenju Descartesovega cogita, pa Freudova po nuja inačico cogita za naše stoletje. Gre za misel, ki se nima v lasti, ki ni pri sebi in iz katere subjekt ne more potegniti svojega "sem" kot trdne točke gotovosti; in subjekta, ki je "pri sebi" prav tam, kjer se ne more prepoznati in tako radikalno razsrediščen.
Že l. 1905 se pojavi Poincarejeva teorija relativnosti, l. 1915 pa Einsteinova. Od tedaj prevla duje ideja o relativnosti naših spoznanj sveta. Selitev iz kraja v kraj je (sodobnim) nomadom bliže kot iz časa v čas. Od Einsteinove fizike dalje vemo, da so različni kraji tudi različni časi. V maroškem Atlasu ima turist vtis, da se je čas ustavil prav tako kot v vsaki puščavi, vključno z Vadimus ali Vadiram ali judejsko puščavo. Ni več Nabatejcev v Petri in ni več Esenov v Kumranu. Ničesar ni več mogoče aktualizirati njihovih dosežkov brez naše domišljije. Trojo, Cezarejo, Jeruzalem in druga mesta oživljajo v času sloji arheoloških izkopanin.
Čas je postal po Einsteinovi fizikalni intervenciji prostora-časa subjektivno zelo gibljiv in upogljiv v različne smeri. Spreminja obliko, podobi. Lahko ga vidimo, slišimo… po VAKOG sistemu. Vidimo ga kot daoistično pot. Kako se nam približuje, beži od nas. Kot rep maha z nami (v času), ker se bojimo, da pričakovanih dogodkov ne bomo dohiteli ali pa ga imamo kot psa na povodcu (skozi čas) in je celo tisto, česar nimamo že naše.

Freud in Einstein sta verjela v ukrivljenost prostora. Podobno kot lahko ukrivljanje fizičnega prostora-časa najlažje zaznamo tako, da svetlobni žarki ne potujejo več povsem naravnost, ukrivljanje mentalnega prostora zaznamo preko prostih asociacij, sanj, lapsusov in podobnih dogajanj, kjer se zdi, da misli prosto begajo in jih pri tem nihče na ovira.
Freudovo odkritje je ravno v tem, da je ta "prazen mentalni prostor", v katerem potujejo pros te asociacije, tudi na neki način ukrivljen. In to "ukrivljenost", ki je pri vsakem posamezniku seveda drugačna, lahko prav preko na videz povsem naključnih mentalnih dogodkov tudi zaznamo in opišemo. V prvem približku si Freudov pojem nezavednega najlažje predstav ljamo kot strukturo ukrivljenosti posameznikovega mentalnega prostora, ki jo med drugim zaznamo takrat, ko naj bi se misli prožile povsem naključno, a se v resnici ne. Zaradi "ukrivlje nosti" oziroma nezavedne strukture mentalnega prostora posameznika asociacije, sanje, lapsu si in podobni dogodki niso naključni, ampak lahko iz njih razberemo nezavedne strukture, ki so značilne za posameznika.
Ta ukrivljenost mentalnega prostora je pokrajina predvsem emocionalnih odzivov na dogodke ali besede. Enake besede, misli ali doživljaji sprožijo pri različnih ljudeh različne spontane emocionalne odzive. Določena zgodba28, misel ali celo beseda lahko nekoga navdaja s prijetnimi občutki, pri drugem pa sproža grozo in strah.
Freud je opisal mehanizme delovanja tega mentalnega človeškega prostora nezavednega. Našel je tudi način, kako ta mentalni prostor spreminjati oz. ga vsaj malo spremeniti na mestih, kjer lahko njegova ukrivljenost povzroča težave. Psihoanaliza je metoda spreminjanja oz. poseganja v tovrstni posameznikov mentalni prostor z izmenjavo besed med analitikom in pacientom, med katerima se zato, da bi zdravljenje delovalo, splete tudi specifičen medosebni odnos, ki šele omogoča, da pride do spreminjanja teh struktur.
(S)prehodi so časovno-prostorski, so planetarno kozmični. Selitev duš je tudi selitev kapita lov, je selitev popotnikov, migrantov in trabantov. Zamenjujemo celo telesa. Zgodi se, da koz mično telo postane pomembnejše kot biološko kot v Trierjevem filmu Melanholija (2011). Pozabljeni cilji vodijo v letargijo, apatijo, nihilizem. Lainšček meni, da se nahajamo v brez vetrju. Treba je postaviti naša jadra na oceanu življenja tako, da brazdamo valove časa.
Kingdomov film Kraljestvo vzhajajoče lune je spomin na fantazijo, avtobiografija nečesa, kar se ni zgodilo. Namesto da bi se osredotočal na like ali prizorišče, je bila režiserjeva izhodiščna točka spomin na občutke. Želel je posneti film o močnih čustvih, ki te prevzemajo, ko se pri dvanaj stih zaljubiš, in o tem. V tej starosti, včasih pa tudi pozneje, je želja, da bi domišljija postala resničnost, zelo močna. In ko si zaljubljen, se nenadoma znajdeš v čisto drugem imagi narnem vesolju, ko si prepričan da medcelična, medosebna in medzvezdna komunikacija govorijo isti jezik. Ko gre za pravo ljubezen, je ni mogoče izčrpati: več jo daješ, več jo imaš.
Komel (2011) podobno kot Jung meni, da naš čas zaznamuje ravno odsotnost skrbi za dušo, saj ga poganjajo materialne proizvajalne sile, ki nas oddaljuje od skrbi zanjo. Ta skrb29 bi morala biti prisotna v samem načinu, kako iz sebe delujemo oz., kako sprejemamo socialno realnost vase in jo dajemo iz sebe. Delovanje duše je onkraj meril učinkovitosti, ki jih postav lja 'potrošniška družba'. Celo tam, kjer naj bi se takšna dejavnost duše predpostavljala kot nujna, recimo v izobraževanju, se v najboljšem primeru obravnava kot dodaten strošek. Selekcija neuporabnih dejstev je poseganje v organsko tkivo življenja, je pa tudi način uvajanja kompetenc instrumentalne racionalnosti brez domišljije. Komel (2010) ugotavlja, da sodobni nihilizem moči nad bivajočim ne rabi obrata posameznika k sebi in, dodajmo, tudi ne obrata h Kristusu.
Prevladuje logika ne-celega, ki jo poljubno nekomu pripisuješ ali odvzemaš. To pa ni logika življenja, ki je kot resnica - aletheia skrita, je le delno odkrita in predpostavlja strahospoš tovanje. Prav ravnati pomeni vedno znova se spraševati po sledenju resnici, vedno znova biti vrvohodec, ki išče ravnotežje, ki usklajuje vsebine s formo. Vsako marginalno dejstvo je lahko temeljno dejstvo, vsaka norost je lahko modrost.
Komel (2011) skuša občutiti in opredeliti način, kako se sodobnost razpenja med zgodovin skostjo in prihodnostjo. V sebi spenja možnost drugega. Ne gre zgolj to, kar je zdaj na delu, marveč tudi to, kar samo pride vmes, tako da si daje čas in prostor za stikanje. Sodobnost definira Komel kot stično vmesje biti (večnosti op. NB) in časa. Slovenska beseda sodobnost (contemporarity) je težko prevedljiva. Po Komelu (2014) je več kot aktualnost, ker pomeni so-doba, sočasnost, (et. korena dhabh – skladati se, stikati se) kot prikladnost. Omenjeni koren najdemo tudi v dobro, podoba, udobje. Komelu gre za hermenevtični topos sodobnosti. Heglova filozofija kot sled ekstatične kon-templacije prihaja z zamudo. Gr. theoria je prvotno prisostvovanje religioznemu obredu. Agamben (2009) ugotavlja, da svoj čas dojamejo bolje prav tisti, ki mu niso povsem prilagojeni.
Komel (2011) kot kontrapunkt izpostavlja tanko črto med človekom in človekom, ki se zarisu je na obrazih in sili v srce, kot ena in edina pesem, ki se oglaša in priča. Njegova značilna teza je, da bi z molkom pesmi utihnila tudi zgodovina. Pesniki jo ustanavljajo (nem. Stifftung) Spomin izpostavlja kot izvir vsega spoznanja in pesniške domišljije, ker nosi v sebi globočino človeškosti, tako individualne kot zgodovinske. Svojih podob ne odstavlja v okvir pozabe, saj spomin nima okvira, kar si težko priznamo. Svoj vsakdanjik postavljamo v okvire in okvirčke, medtem ko življenje beži, uhaja, pojema in naposled kot obešenci padamo pod lastno težo – spomina. A kjer je pričanje, zmeraj vznika tudi pričakovanje. Zato obstaja pot, resnica in življenje ki jo je treba do sebe in drugih prehoditi (značilen starogrški 'gnothe seathon').

Prostorska odprtost je koncept, ki lahko vsebuje zelo široko in pestro paleto faktorjev in indi katorjev. Poleg tega odprtosti neke skupnosti navzven ne moremo opazovati ločeno od njene ga dialektičnega protipola, tj. vedenja v odnosu do lastnega življenjskega okolja oziroma teritorija.

Nemara lahko šele tedaj gledamo na odprtost skupnosti tudi kot na prostorski fenomen. In nemara so prav takšni "konkretni" prostorski vidiki vedenja neke skupnosti tudi zanimiv indik tor nekaterih dilem, s katerimi se bodo le-te srečevale v bližnji ali daljni prihodnosti. To velja tudi za tiste, ki se nahajajo v položaju perifernosti in obmejnosti. Številna preučevanja različ nih teoretičnih okolij so pokazala, kako so posamezne "klasične" faze družbeno-ekonomskega razvoja imele tudi bolj ali manj izrazite prostorske implikacije.

Za zgodnjo fazo oblikovanja družbenih prostorskih sistemov je značilno vzpostavljanje moč nih medsistemskih meja, kar ima za posledico ustrezno diverzifikacijo, ki je prvi pogoj nastanka specifičnih družbenih prostorskih skupnosti. Temu naj bi sledilo obdobje okrep ljenega centraliziranja funkcij in moči, kar prinaša tudi relativno standardizacijo in homogeni zacijo notranjega ustroja sistema – torej tudi njegovo krepitev v celoti. Trdne meje in centra lizacija naj bi bila procesa, ki se ,vsaj v določeni fazi, medsebojno pogojujeta.

Na določeni stopnji razvoja sledi tretja faza, ki po eni strani prinaša odpiranje in povečano selektivno prepustnost meja, po drugi strani pa zmanjševanje centralizma in krepitev t.i. centri fugalnih tendenc. V opisanem razvoju prepoznamo prvo fazo kot obdobje oblikovanja nacio nalnih držav, drugo fazo kot obdobje industrializacije in vsesplošne modernizacije, tretjo fazo pa naj bi predstavljala post-industrijska družba, tj. družba naraščajoče mobilnosti in krepitve raznih regionalizmov oziroma lokalizmov.

Podobno sliko družbenega razvoja, s poudarkom na prostorskih implikacijah, ponuja tudi Makarovič (1990). V preteklosti razlikuje tri osnovne faze družbenega razvoja:

- prvo fazo opredeljuje kot obdobje okrepljenega varovanja tradicije, prostorske zasidranosti in strogega spoštovanja meja;

- v drugem obdobju izloči procese centralizacije in prostorske kontrakcije;

- v obdobju modernizacije daje poudarek na proces rasti količine dobrin in različne vidike prostorske ekspanzije. V prihodnosti naj bi postavili v ospredje procese komunikacije in inovacije, kar naj bi končno zahtevalo neprestano prostorsko mobilnost ljudi in informacij. "Če imamo v prvi fazi opravka z zasidranostjo v prostoru, v drugi s prostorsko kontrakcijo, v tretjem pa s centrifugalnim procesom ekspanzije iz nekega centra, se srečamo sedaj s kvalitativno diferenciranim gibanjem v vseh smereh" (Ibid., str. 103).

Globalni procesi in trendi lokalne skupnosti postavljajo pred nove, še nepoznane in specifične situacije. Danes se na različnih nivojih srečujejo pritiski standardizacije in želja po identifi kaciji, univerzalno in partikularno, interesi globalnih in lokalnih entitet... Zanima nas, kakšno in kolikšno vlogo v teh konfrontacijah še vedno igra prostor kot temelj organizacije družbenih skupnosti in hkrati nosilec in zaščitnik njihovih identitet. Globalizacija z eksplozijo komuni kacij in informacijskih tokov ter s t.i. prostorsko-časovno zgostitvijo, vpliva na prestrukturi ranje tradicionalnih teritorialnih družbenih organizacij.

S povečano mobilnostjo, širitvijo komunikacijskih radijev, boljšo informacijsko dostopnostjo, učinkovitimi mehanizmi izmenjav med skupnostmi in okolico, integriranjem družbenih skup nosti v širše prostorske in tudi aprostorske organizacije, se postavlja vprašanje, v kolikšni meri prostor, ali bolje, lokacija sploh še predstavlja temelj družbene organizacije. To se kaže tudi v vse manjšem pomenu teritorialnih meja, vse bolj nejasnih delitvah na "tujino" in "dom" prostorske emancipacije posameznika...

Teritorialne skupnosti izgubljajo svojo identiteto tako zaradi vse večje notranje diferenciacije in osamosvajanja njihovih sestavnih delov kot tudi zaradi razširjanja medsebojnih odvisnosti v prostoru prek njihovih meja. Pripadnost določeni teritorialni enoti v razvitih družbah pravilo ma zmeraj manj pojasnjuje značilnosti posameznika ali skupine... Prostorska bližina vedno manj določa in pojasnjuje tudi ¨socialno bližino¨ ali ¨socialno distanco¨". Te procese bi lahko poimenovali de-teritorializacija.


Vprašanje pa je, ali se človek tako kot v prostor odpira in zapira tudi v čas? Kdaj se počuti na višini časov, gospodar prostorov? Prej ko ne tedaj, ko mu vse gre. Totalna odprtost prostora-časa je stvar imaginacije, ki nekaterim ni bila nikoli dana. Večina marginaliziranih mora izživeti svoje lokalne sanjarije. Vendar pa je totalna odprtost fikcija, ki brez lokalne prizemlje nosti ne obstaja. Samo sv. Duh lahko plava nad vodami in gorami. V 60. letih so francoski študenti napisali na zid: naj vlada domišljija. Tudi Kučan je pred osamosvojitvijo Slovenije dejal: danes so dovoljene sanje, jutri bo nov dan.
Heglova teza o koncu umetnosti sili umetnost v nenehno prenovo. Danes se zastavlja vpraša nje, v kakšnem odnosu je umetnost do sodobnih ideologij globalnega potrošništva in »kulture podjetništva«. Delež Mojce Oblak pa je raziskovanje življenja ob umetnosti kot sredstva za preseganje standardnih oblik ogledovanja in galerijskih prezentacij. Prepričana je, da so tradicionalne tehnike umetnosti prignane do skrajnih meja – živimo v dobi artelehije, ko je umetnost v polnosti uresničen koncept. Ker inovacije v tradicionalnih tehnikah, mišljenih posamično, niso več mogoče, je nastopil čas za transformacijo umetniške prakse. Projekt Prebujanje lepote ni le zbirka, temveč izhodišče za neprestano razvijajoče se kritično interdis ciplinarno raziskovanje na področjih filozofije, umetnostne zgodovine, kulturne zgodovine in sodobne umetniške prakse.
Na razstavi Narodne galerije najdemo v l. 2014 med več kot 150imi izbranimi deli risbe in slike angleških umetnikov: prerafaelitske bratovščine in njenega kroga, kot so John E. Millais, Holman Hunt, James Collinson, Dante G. Rossetti, John Brett, Arthur Hughes, Ford Madox Brown in Thomas Woolner, njihovi nasledniki Edward Burne -Jones, Henry Holiday, William Morris, John Waterhouse, John Ruskin in njegovi krajinarski somišljeniki Alfred W. Hunt, John Inchbold, Albert Goodwin, George P. Boyce in William Davis, predstavniki drugih krajinar skih tradicij, kamor sodijo na primer Edward Lear, Benjamin W. Leader, J. S. Raven, Maw Egley, William B. Scott, predstavniki klasične tradicije kot npr. Lord Leighton, Edward J. Poynter, Alma-Tadema, George F. Watts, Frederick Godall in drugi. Razstava se osredoto ča na vlogo teoretika in kritika Johna Ruskina v britanski likovni umetnosti viktorijanskega  časa, v katerem avtor sedanje predstavitve Crowther prepoznava dovolj izrazite prvine časovnega sloga.
Sanje so med mitom in dejanskostjo. Nekaterim še verjamemo, a ne delujejo več. Ameriške sanje še veljajo za nesporni temelj ameriške družbe. V zadnjih nekaj letih so ‘vse pogosteje’ deležne tudi številnih ugovorov in očitkov. Idealizem ameriških sanj oz. vizija, da lahko vsak posameznik uresniči zastavljeni cilj je namreč zamenjala distopična slika socialnega darviniz ma, ki ga poganja privid skupnega cilja: materialni uspeh. Ne preseneča torej, da so ameriške sanje zaradi tega t.i. ‘razkoraka v priložnostih’, kakor opozarjajo številni strokovnjaki, ‘v krizi’. Prav ta razkorak med njihovim emancipatoričnim potencialom oz. njihovo idealizirano podobo na eni strani ter naraščajočo neenakostjo oz. vse nižjo socialno mobilnostjo v primer javi z ostalimi demokratičnimi državami na drugi ustvarja videz, da ameriške sanje ne deluje jo. Predstavljajo prazno ali celo lažno obljubo. Še vedno pa velja svetopisemski TIP – trkate, iščite, prosite.
4. Sklep
Sklenimo to poglavje z osebnim nagovorom bralcu: ti, ki se nahajaš sredi viharja časa sodob nikov in se skušaš umestiti v njem; ti, ki se soočaš s prepletanji različnih časov in njihovimi teoretskimi premisleki; ti, ki vsako leto preživljaš štiri letne čase, ali bi se lahko ustavil v svojem posebnem času, ki ti je namenjen od rojstva do smrti. Ali bi se lahko vprašal, katera so glavna prelomna obdobja v njem in po katerih občutjih ga prepoznavaš? In če si ti sam čas, po katerih ozvezdjih vrednot bi potekal, katera prepričanja bi sprejemal, sposobnosti prevzemal in katera vedenja bi izpostavljal. Ali bi raje potoval skozi čas z jasno zamislijo ali pa bi se raje prepustil njegovemu vodstvu? Kakšna je razlika med občutjem svetega, numinoznega v četrti dimenziji časa – večnosti in občutjem vsakdanjega v prvih treh razsežnostih. Kakšna je razli ka med občutjem kreaturnosti, ki je v občutkih minevanja, izginevanja in ničnosti in občut jem kreativnega akta pomladnega vznikanja, v katerem se sokovi ponovno pretakajo v travna tih bilkah, cvetovi se odprejo, potok se osvobodi ledenega oklepa. Bolj jasna, ko se nam razo deva veličina Boga, bolj jasna je naša lastna majhnost. Znano je, da nižji duhovi ustvar jajo iz izkušenj drugih, višji pa iz sebe. Vemo, da je dober stik še skrivnost, ker ne moremo vnaprej reči, ali ga bomo dosegli in kaj drugega storiti, če ga ne. Skrivnostno je povezano s čudenjem, lepoto, grozo. Kje natanko se srečujeta izziv in odziv, čas in večnost, jaz in ti? Iz katerih virov izhaja in katerim služi? Vemo, kako se abdukcijsko členijo energije in naše dejavnosti, ki jim sledijo, vemo, da je induktivno najpomembnejša božanska, kozmična ali življenjska energija, deduktivno pa energija celic kot najmanjših delov kozmičnega in našega telesa. Tedaj gre za srečevanja na koordinatah sveta (abscise in ordinate, gre za srečevanja na presečiščih časov in na meridianih medosebnih zemljevidov.
Seveda takšno vizionarsko srečevanje na različnih plasteh osebnosti pogojujejo oz. podpirajo določene tehnike (time line therapy, reimprinting, compeling future), ki odpirajo tudi vprašanje diskontinuitete. Nihče drug ni bolje opisal vprašanje iskanja nove kontinuitete na ne zgolj tehnični način kot Jung. Po Jungu…”Čisto tehnična in zgolj smotrna izobrazba ne premore ničesar, kar bi lahko zoperstavila zaslepljenosti. Je brez kulture, katere najbolj notranji zakon je kontinuiteta zgodovine, to je nadindividualne človeške zavesti. Ta konti nuiteta, ki povezuje nasprotja, zdravilno učinkuje na konfliktnost, ki ogroža nadarjene. Novo je zmeraj dvomljivo in pomeni nekaj kar je treba preizkusiti. Novo je lahko namreč prav tako tudi bolezen. Napredek je mogoč ob dobro pretehtani sodbi, ki terja trdno stališče, ki lahko počiva le na temeljnem poznavanju tega, kar je že bilo. Kdor se ne zaveda zgodovinskih povezav in opusti vez s preteklostjo se znajde v nevarnosti, da bo podlegel iz vseh novitet izhajajočim sugestijam in zaslepljenostim.” (Jung, 2004). Gre za diskontinuirano kontinuiteto, ki je v NLP zelo pomembna, ker na časovno črto zaporedno vstopamo in iz nje izstopamo, smo vživeti in distancirani. Ker delamo naštete vaje v skupni, lahko ugotovimo, da NLP učinkuje obenem personalno in transpersonalno.
Kot po Otonu Župančiču iz veka v vek in iz roda v rod duh išče pot, tako po poti svojih trenerjev hodi NLP-jevski romar po svoji časovni črti. Po želji jo lahko spremeni v lesketajoč trak in je na nje kot vrvohodec ali v železni drog, na katerem dela svoje akrobatske vaje kot bi igral na klavir svoje usode. Včasih mu pomenijo črte strune vesolja, iz katerih izvablja (elicitation) modele razsvetljenja in preobrazbe. Drugič mu pomenijo vrednote, ki jih implementira v svoje prvotne vtise. Če je bil že prvi vtis tako čaroben, kako enkraten je šele drugi, obogateni. Kot čarodej preobraža NLP mojster privlačne prihodnosti nesrečo v srečo, izgubljeni čas v najdenega. Ni speleolog, pa vendarle črpa iz svojih virov, ni psiholog Jungovega tipa, pa vendar lahko preigrava Jungove tipe osebnosti, ni zgodovinar, pa je vendarle zgodovinsko pomemben kot zelo pomembna osebnost (kratica VIP pomeni very important person). Njegova naloga je, da poskuša tudi sebi nenaklonjene, prazne ali konfliktne čase osmisliti v integrativno časovno celovitost zaradi osebne skladnosti. Z normo, po kateri si predstavljaj čas tako, da se boš kar najbolje znašel v njem, preokvirjaš samoomejujoče prepričanje, ki so ga gojili tudi nekateri pesniki in pisatelji, da nisi rojen v pravem času in zato sovražiš svet, ta pa tebe. Od tod sledi vprašanje, ali si raje znotraj časovnega teka po nekakšni krivulji ali cik caku, ali ga raje usmerjaš pred in za seboj, da ga vidiš premočrtno.
Literatura
- Adizes, I. (1996). Obvladovanje sprememb. Moč vzajemnega zaupanja in spoštovanja v osebnostnem in družinskem življenju, poslovanju in družbi. Ljubljana, GV.

-Alexander, E. (2014). Pogled v večnost.

- Autor, O. (2003). Paideia: humanistično pedagoško bistvo paideia in njegovo uresničevanje v vzgojnoizobraževalni praksi antičnih Grkov. Maribor, Slavistično društvo.

- Button de, A. (2005). Skrb za status. Ljubljana, Vale Novak.

- Čas, B. (2005). Strukture prostora in časa. 2. Kamniški sociološki zbornik. Humanistične in družboslovne študije. Kamnik, ŠCRM, gimnazija Kamnik.

- Čenigoj, M. (2002). Struktura in dinamika socialne resničnosti z vidika odnosa med posameznikom in družbo. Doktorska disertacija. Ljubljana, FF.

- Despot, B. (1976). Ideologija proizvodnih snaga i proizvodna snaga ideologije. Osijek, Glas Slavonije.

- Despot, B. (1989). Horizont absoluta. K nediskutabilni diagnostiki nihilizma. Prvi zvezek. Zagreb, Cekade, Biblioteka Znaci.

- Foucault, M. (1971). Besede i stvari. Beograd, Nolit

- Fukuyama, F. (1994). Kraj povijesti i poslednji čovjek. Zagreb, Sveučilišna naklada.

- Fukuyama, F. (2003). Konec človeštva. Posledice revolucije v biotehnologiji. Ljubljana, Učila Internacional.

- Gell, A. (2001). Antropologija časa. Kulturne konstrukcije časovnih zemljevidov in podob. Ljubljana, Študentska založba.

- Grün, A. (2012). Izkusimo velikonočno veselje : duhovna vzpodbuda skozi postni in velikonočni čas. Die Osterfreude auskosten. Priročnik. Maribor, Slomškova založba.

- Gasparino, A. (2015). Skrivnost veselja, kako ga najti in ohraniti. Ljubljana, Družina.

- Hawking, S. W. (1990, 2010). Kratka zgodovina časa : prenovljena in razširjena ob deseti obletnici. A brief history of time. Ljubljana : DMFA – založništvo.

- Joseph, F. (2004). Pomen naključij v našem življenju. Vzporedna življenja, telepatija, številki, slutnje. Ljubljana, MK.

- Jung, S. (2004). Psihologija in vzgoja. Ljubljana, Ckaritas.

- Kezele, A. P. (2001). Kozmična proslava. Predavanja i odgovori na pitanja duhovnih tražitelja. Čakovec, Dvostruka Duga.

- Komar, M. (2002). Red in misterij. Ljubljana, Claritas.

- Lubich, Ch. (2002). Vsak trenutek je dar. Razmišljanje, kako živeti sedanjost. Ljubljana, Novi svet.

- Maxwell, J. (2003). Ethics 101. What every leader needs to know. New York-Boston, Nashville.

- Mumford, L. (1986). Mit o mašini. Zagreb, Grafički zavod Hrvatske.

- Nietzsche, F. (2005). Človeško, prečloveško. Ljubljana, SM.


  • Ocepek, M. (2007). Zapuščeni svet. Ljubljana, Društvo Apokalipsa.

- Pintarič, M. (2005). Občutje časa v francoski srednjeveški in renesančni književnosti. Ljubljana, Literarno-umetniško društvo Literatura.

- Repar, P. (2000). Spisi o apokalipsi. Ljubljana, Apokalipsa.

- Ricoeur, P. (2003). Pripovedovani čas. Ljubljana, Društvo Apokalipsa.

- Russell, P. (2004). Od znanosti do boga. Skrivnost zavesti in pomen svetlobe. Ljubljana, Alpha center.

- Schechner, R. (1969). Public Domain. New York, Boobs Mrerill.

- Singh, M., Ch. (2003). Umreti v življenje. Tržič, RSSB.

- Šadl, Z. (1999). Usoda čustev v zahodni civilizaciji. Ljubljana, Sophia.

- Tolle, E. (2005). Sporočila tišine. Kranj, Ganeš.

- Truhlar, V. (2004). Temeljni pojmi duhovne teologije. Celje, MD.

- Ule, Andrej (2004). Dosegljivost resnice. Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.




  1. Duhovnost verskih izkušenj


1. Iskanje duhovnih stikov
Človek popotnik (homo viator) išče, najde dober stik in mu sledi z dobrim namenom, da bi živel po zakonih duha in materije. Vsak naslednji učni korak spremeni njegovo stojišče in izhodišče, s tem pa njegov pogled. Vsak učni korak lahko poveča njegove zmožnosti in vsi skupaj jih povečujemo v rodovni samoniklosti vse življenje.

Baba King je predaval v Domžalah o tradiciji oriš ali Egbe oriša30. Ta duhovna skupnost je že postala manjši del slovenske zgodovine za več kot tisoč Slovencev. Ima boljše čustveno življenje in stik z naravo. Zato odkriva, kaj je dobro in najboljše znotraj nas. Temelji na različ nih ritualih, ki so vsi izvedeni z namenom, da se bomo bolje počutili v svojem življenju. Vsi sanjamo o tem, da bi se počutili bolje in da bi imeli boljše življenje. Večina ljudi ne ve, kako do tega boljšega stanja priti. Ljubimo se, če smo v redu, če smo v dobri koži, da lahko napre dujemo v življenju le, če smo dobro, da lahko dosežemo svoje cilje v življenju, če smo čustveno stabilni. To so razlogi, zakaj se v orišu izvaja rituale prehoda. Naša prva dilema v življenju se začne z našimi starši.

Zakaj ima večina (odraslih) otrok s starši težave? Seveda gre za različne predstave, potrebe, interese. Toda to ni vse. Pogosto gre za nespoštovanje, ki drugega spreminja v objekt. Le neka teri se z obema staršema odlično razumejo. Večina pa nima dobrega odnosa s svojimi starši. To ni zato, ker njihovi starši ne bi bili dobri. Starši so sami po sebi žrtve svoje lastne šibkosti, svojih lastnih pomanjkljivosti, svojih lastnih težav, otroci pa tega niso pripravljeni sprejeti.

Včasih tudi tisto, kar nam naši starši in druge ustanove lahko nudijo, ni tisto, kar mi od njih želimo. Včasih uspemo ustvariti drugačnega očeta in drugačno mater iz dobljenega. Sprej mimo tiste vrednote o življenju, ki nam bodo dale priložnost, da pridobimo nazaj svoje bistvo. Če bomo zanikali svoje lastne starše, na nek način izničujemo svoje življenje, ker smo grešili zoper medsebojno spoštovanje. Potrebno je izvajati medsebojno odpuščanje.
Pretvorba vizualnih občutkov v slušne npr. pri zgovornih barvah, 'slišim rasti travo'. Poznamo podobe srečnega prostora, slik, hiš. Učimo se bivati v nas samih, producirati iz svoje samote. Naše odraslo življenje je antropokozmično zrahljano. Človek sanjari iz globin, notranjščine vrednot. Pot domov je pot v nezavedni snovni raj.
Arhetipi so funkcija duše in nosilci simbolnega. Kebe (2007) opredeljuje naslednje Jungove arhetipe: neomadeževan (innocent), sirota (Orphan), bojevnik (warrior), skrbnik , iskalec (seeker) boljšega življenja, uničevalec (destroyer), vladar (ruler), išče celoto, ki mu daje moč. to še niso vsi, vsak ima tudi svoje slabosti. Jung ne išče same luči, ampak zavedanje teme.

Naši tipi osebnosti so že arhetipski, vendar tega ne vemo, ker so vezi s kozmosom prav tako zrahljane kot s človekovim vesoljem.


Celodnevno sanjarjenje je zasvojenost, ki spreminja »življenje v sen« (Calderon de la Barca). V tem prispevku smo skušali pokazati, zakaj je sanjarjenje produktivno. Gre za reintegracijo naših delov pod-osebnosti, delov preteklosti in ne nazadnje za domišljijsko spominjanje naše zgodovinskosti. Kaj je tisto, kar odzvanja v nas in nas nagovarja za delovanje, ki se zdi nekaterim nesmiselno. Na to nas opozarjajo tisti deli v nas in ljudje med nami, ki tiho in glas no obupavajo. Ortonomsko gledano so to tista mesta, ki omogočajo sledenje resnici. Gre za produktivne sanje, za sanjski čaj ki bi nas ponesel v raj. Čaj je v treh jezikih na treh krajih pri treh osebah.
Evangelij duhovnosti je v blaženosti enega in nebeški ljubezni, ki jo po navadi simbolizirajo zvezde. Pozabljenje vsega bivanja deluje kakor da bi že vse našli po Hoelderlinu, ki čuti blaženost vsega z enim. Svet je tedaj hkrati zunanji in notranji svet z nebeško, blaženo ljubez nijo, čeprav so ljubljeni otoki polni pepela.
Vsak hip je možno vse: najbolj neverjetna nasprotja se povezujejo, dejanja nimajo zgolj logičnih posledic, samo oblast ostaja na nedoumljiv način v istih rokah. 20. stoletje je potekalo v znamenjih iluzij in streznitev. Hoelderlin ni mogel vedeti, da novi človek pomeni tudi novo oblast in da je ta lahko še hujša od prejšnje. Totalna misel je potencialno totalitarna. Novi človek pomeni novi način občutenja (nova senzibilnost pri Marcuseju), nova moč volje, nov način (izvirnega) mišljenja. nekateri poudarjajo eno, drugi drugo, nekateri širše dimenzije. Različna branja Hoelderlina terjajo različne načine interpretacije – Heideggerjeva je ena izmed njih. Položaj pesnika in pesništvo kot način življenja imamo že pri Prešernu in drugih.
Žmahar (2011) je polna angelske domišljije o nebesih, ki nas zdravijo in dajejo tudi druge od govore na naše izzive. Ch. S. Mills je izumil izraz sociološka imaginacija, ki interpretira vlogo posameznika v družbi kot širšem socialnem okolju. Franklinova metoda je edinstvena sinteza imaginacije, gibanja in izkustvene anatomije. Omogoča skokovit napredek v izboljšanju teles nega počutja in je edina metoda fizičnega treninga na svetu, ki sistematično uporablja imagi nacijo.

Preko poznavanje zgradbe in funkcije hkrati poglobimo zavedanje in doživljanje lastnega telesa. Na tej podlagi izkustvene anatomije lahko na novo „programiramo“ telo s pomočjo notranjih slik/predstav in neustrezno držo in gibalne vzorce nadomestimo z novimi, optimalnimi. Posledično je za gibanje potrebno manj moči in energije, kar vodi do večje svobode pri gibanju in redkejšemu pojavljanju obrabljenosti (sklepov, vezi, tkiv).

Pri Franklinovi metodi se naučimo uporabljati predstave in dotika kot sredstva. To metodo uporabljajo športniki, plesalci in ljudje, ki si želijo vse življenje ostati zdravi. Ne glede na stop njo predznanja in starost se lahko Franklinove metode nauči vsak in jo uporablja kadar koli in kjerkoli. Pravilno (aktivno in kreativno) usmerjena imaginacija pozitivno vpliva na uporabo naših sposobnosti in na proces zdravljenja in dobrega počutja31. V šoli se jo da spodbujati z meditacijo, v verskih skupnostih z molitvijo.
Ali naši partnerski odnosi preživijo po prihodu apokaliptičnih jezdecev? Štiri drže, ki najbolj predvidljivo napovedujejo ločitev zakona ali prinesejo razpoko v intimen odnos, še posebej, če so v kombinaciji, so kritika, obramba, zaničevanje (prezir) in postavljanje zidov (stone walling).

J. Gottman, psiholog na univerzi Washington, je v dveh desetletjih v svoje raziskave zajel več kot 2.000 poročenih parov. Odkril je vzorce vedenja med partnerjema, ki jih lahko uporabimo pri predvidevanju – s 94% natančnostjo – o tem, kateri zakon bo uspešen in kateri bo propadel. Vsak jezdec pripravlja pot naslednjemu.  

Nesrečni pari običajno uporabljajo nekatere oblike odnosnega plesa, ki vsebuje kombinacijo »zasledovanje – umik.« Z drugimi besedami povedano: bolj, ko si eden od partnerjev prizade va priti bliže, bolj se drugi umika; in bolj, ko se drugi umika, bolj si prvi partner prizadeva priti bliže. Kritičnost in obramba sta skupna vidika zasledovalnega dela plesa, zaničevanje in postavljanje zidov pa skupna vidika umikanja v tem plesu32. Le tisti družbeni odnosi, ki so izvirno socialni, bodo preživeli štiri apokaliptične jezdece.

Le tedaj, ko smo duhovno pripravljeni na učenje, v njem vidimo smisel. Če nismo, rabimo duhovno partnerstvo (Zukav, 2011). Ožje vprašanje je, ali imamo dober stik, ki nam omogoča končni uspeh, ali pa moramo začenjati od začetka kot Sizif, ki se mu cilji vedno znova odmikajo zaradi pomanjkanja dobrega stika s sogovornikom, ker se mu ogromna skala njegovih naporov z gore znanja zvali nazaj v dolino nevednosti.
Tabela 3
Običajno partnerstvo duhovno partnerstvo


Prikrivanje neljubih dogodkov

Povedati to, kar je najtežje

Ohranjanje obstoječih odnosov

Namen je obojestranska duhovna rast

Pridobitna moč

Pristna moč

Akumulacija prestrašenih izkušenj

Radost zavestnega soustvarjanja

Zasvojenosti

Pogum za tveganja

Petčutno zaznavanje

Veččutno zaznavanje

Egocentrizem

Sočutje in pomoč drugim

Praznina

Smisel življenja

Parcialni

Celostni interesi

Veliko šarov je pred dilemo, ali želijo razdreti običajno partnerstvo ali razvijati duhovno. Kako vemo, ali dober stik imamo ali ga nimamo, kako ga vzpostavimo, če se nam izmakne? Kaj pa sploh je, če je že tako pomemben? Gre za startno pozicijo zaupanja, za pogovor dveh ali več oseb in za sledenje enega za drugim. Ali učitelji spremljamo učenčeva fiziološka stanja, da bi si pridobili njegovo psihološko spremstvo, se mu pustimo voditi, da bi ga vodili, ali mu zaupamo, da bi bili vredni zaupanja učencev. Ali upoštevamo zlato pravilo?


Svojo multifunkcionalnost posameznik lahko izvaja že reaktivno ali pa s pomočjo poslanstva. Pri tem komunicira z različnimi partnerji. Ni neposrednega prenosa izkušenj z enega na druge ga. Vsak naš nov partner je prvi. Partner nam pomaga odložiti breme iz otroštva, obrambnih mehanizmov in še česa. Imaginacijo spodbuja tudi imago terapija. Pri tej terapiji se nič ne svetuje, ampak se omogoči, da vsak sliši sam sebe. V nove odnose vnašamo prejšnja pričako vanja, s katerimi preigravamo razočaranja. Zato ne pustimo, da raste. Imago terapija tudi omo goča, da se dva čim bolj neboleče razideta.
Gary Zukav razodeva globoko novo dinamiko odnosov, ki nam omogoča doseči lasten polni potencial in ustvarjati pristno moč – izpolnjujejo če in radostno življenje, ki nas vse nagovarja. Duhovna partnerstva niso namenjena zgolj poročenim parom, temveč lahko nastanejo kjer koli, kjer se dva ali več posameznikov odloči vstopiti v enakovreden odnos z namenom duhovnega razvoja.
Zukav (2011) daje polno nazornih zgledov in praktičnega vodstva, vključno s specifičnimi smernicami, nas opolnomoči in nam omogoča raziskovati lastna čustva, namere, izbire in intuicijo ter jih uporabiti za ustvarjanje globoke duhovne rasti. Svet se spreminja tako zunaj kot znotraj nas, duhovno partnerstvo pa nam nudi zemljevid te spremembe.
Zukav (2011) govori o naših novih odnosih. Poraja se nov in presenetljiv svet, ki od vsakogar zahteva, da odkriva vire naše ljubezni ter jih neguje in da odkriva notranje vire vsega, kar nam preprečuje ljubiti (strahove), ter jih ozdravi. Naša evolucija je ubrala novo pot in naši odnosi se na nepričakovane in dramatične načine spreminjajo. Zanj uporabljamo imaginacijo, nanj usmerjamo predstave, v njem oblikujemo ljubeče zaznave.
Pokrajine domišljije so dvojni zemljevidi krajin, tako zemljepisni kot mentalni. Bivanje v domačem okolju nam omogoča varno iskanje pomenov okolja. Kam vse bi lahko prepotovali, si ogledali, spravili v shrambe spomina?

Yüklə 1,95 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   23




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

gir | qeydiyyatdan keç
    Ana səhifə


yükləyin