Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja

Omika pomeni etično bivanjsko držo, ki si prizadeva za dostojanstvo vsega živega in nežive ga. Gadamer (1999) je to opisal: »Pri omikanju pa si nekdo to podobo, s katero se omika (obli kuje), sicer tudi povsem prisvoji. Zato vse, kar sprejme omikanje vase, docela preide vanj. Vendar to sprejeto v omiki ni kot sredstvo, ki je izgubilo svojo funkcijo. V doseženi omiki, nasprotno, nič ni izginilo, temveč je vse ohranjeno. Mar ni to konfluenca obzorja obzorij, ki jo ponujajo mistiki⁶? Omika pove, da neločljivo povezuje med seboj praktični teoretski, estet ski, zgodovinski in skupnostni čut (sensus communis). Z delovanjem posameznik oblikuje tu di svojo domišljijo.

O čem pripovedujejo zgodbe o koncu izobraževanja? Zgodba o izobrazbi kot enem od temeljnih humanističnih pojmov je ena tistih velikih zgodb, ki jim je Lyotard napovedal neizogiben konec v sedanji postmoderni dobi, katere pomembna značilnost naj bi bil prav konec velikih zgodb. Toda pri tem se je treba vprašati, o koncu česa sploh pripovedujejo njegova in še nekatere druge zgodbe o koncu izobrazbe. Kodeljeva razprava skuša vsaj v skopih potezah pokazati, da gre vsaj za tri možne odgovore na to vpraša nje, ki temeljijo na različnih pojmovanjih izobrazbe in imajo svoje specifično zgodovinsko in teoretsko ozadje. Kodelja le utemeljuje zastavitev tega vprašanja, saj se na prvi pogled zdi, da je odgovor preprosto že dan, ker gre za zgodbe o koncu izobrazbe pojmovane kot Bildung. Toda problem je ravno v tem, da te – v pričujočem besedilu omenjene – teorije o koncu izobrazbe že predpo stavljajo, da je znano, kaj izobrazba, ki jo označuje izraz »Bildung«. Ukvarjamo se le z anali zo in interpretacijo vzrokov za njen konec. Čeprav vsaka ponuja prepričljive argumente v prid tezi o koncu izobrazbe, se vendarle zdi, da ti argumenti veljajo le za izobrazbo, kakor je pojmovana v kontekstu teh teorij, ne pa tudi kot argumenti, ki dokazujejo pravilnost splošne teze o koncu izobrazbe, razumljene kot Bildung.

Znotraj pluralizma interesov se je potrebno vprašati, v katero skupnost spadam, v kakšno duhovnost in cerkev (Gr. ekklesia, lat. aedes sacra, ecclesia, staroger. Kirka, nem. Kirche, ang. church) verjamem in kaj je prava vera (Avguštin). Že pred Toenniusovim razlikovanjem instrumentalne družbe in skupnosti je sv. Bazilej Veliki imenoval človeka kot zoon koinoni kon⁷ – bitje občestva. Tak človek se zavzema za sveto (nem. heilig, ang. holy). Angleška beseda "holy" izvira iz 11. stoletja iz hālig, in hāl s pomenom 'whole' – celota, nepoškodova nost zdrav in kompleten. Tudi škotski izraz hale, ki se pojavlja tudi v Wyclifovi Bibliji 1382, pomeni zdrav, sreča in celota.

W. James je pisal o »volji za verovanjem«, ker pogosto verjamemo v določene ideje in »psev do-dejstva«, ne zaradi razlogov, ampak ker hočemo verjeti. Volja, da verjamemo v ljubezen, pamet, poštenje, upravljalske sposobnosti itd. – so vsakdanji pojavi. Sartre je uvedel pojem »slabe vere« (fr. »mauvaise foi«) ki se aplicira tedaj, ko nekdo pravi, da v nekaj verjame, čeprav ve, da ne verjame. Razlikujemo še med filozofsko vero (Jaspers) in vero v znanost (scientizem).

Praktični teoretski čut vodi omikanega človeka »onkraj tega, kar neposredno ve in izkuša«. Z njim se človek nauči, da le strpni in nesebični dialog v skupnosti omogoča razumevanje stva ri. V območju svobode z estetskim čutom omikani človek pušča veljavo vsemu, »kar ne ustre za njegovim lastnim pričakovanjem in naklonjenosti. Človek z zgodovinskim čutom⁸ ve, kaj je za kak čas mogoče in kaj ne, in ima čut za spravo s preteklostjo. Videti je, da človek te ču te ne razvija, ampak ostajajo odtujeno reducirani na posesivni čut (Marx, Marcuse). Zato proizvaja odvečnost s smetmi in nasilje z orožjem. Celo univerza postaja čedalje bolj tržno uporabna za nekatere (študente ko kliente) namesto da bi ekološka za vse. Univerz je čedalje več, njihovih povezav tudi. Dobivajo naročila za raziskave. Zdi se pa, da kritične vesti do družbe nimajo (R. Barnett, 2012).

Čut za skupnost je srce omike. To je čut za tisto, kar je v življenju človeka kot skupnostnega, družbenega bitja na tem svetu najpomembnejše – to pa je življenje. Skupnostni čut je zato temeljni, bitni etični čut za vse živo in neživo, ki se je izoblikoval v življenju kake skupnosti in ki jo tudi ustanavlja kot skupnost. Že Heraklit je dejal, da smo dolžni hoditi za skupnim. Zavedal se je, da je enost več kot mnogoterost, svojeglavost. Vendar danes sebični gen (Daw kins) z diktaturo ega oz. zlega duha, ki ga spodbujajo tehnokrati, ekonomisti grozi z uničenjem cele civilizacije.
Enost Svete trojice kot podlaga modela harmonične uravnotežene osebnosti. Jasno je, da ne smemo nobene strani zanemariti, ampak je treba med vsemi fleksibilno poiskati težiščnico. Neprestane nove ponudbe nas razdvajajo. Če nismo uskladili svojih interesov s težnjami okolja, nismo našli medsebojnih meja, ampak samo branimo svoje in napadamo tuje zaradi spremenjenih potreb, zahtev, norm. Vero v ljubezen spodkopavajo razne tesnobe, ki nastanejo zaradi občutka pomanjkanja, razkrinkavanja, zavrnitve, strahu pred slabimi oz. negativnimi posledicami, osebne nepomembnostjo.
Na ikoni Andreja Rubljova Sveta trojica iz 14. stoletja so trije podobni angeli, ki imajo enak obraz, frizuro, podolgovato telo. Nanaša se na božji obisk ob Manrejevih. Drugačen je le njihov položaj telesa in barva oblačil. Njihova postavitev izžareva edinost, mir, večno mladost, harmonijo... V rokah imajo palico, na nogah sandale, čez ramo pa plašč – kot popotniki, romarji ponižno iščejo gostoljubje. Sedijo za isto mizo, s pogledom usmerjenim v isti kelih Odrešenikove krvi, ki je na mizi, in je središče ikone. Na sliki je težko je identificirati, kateri angel predstavlja Očeta, kateri Sina in Svetega Duha.
Pri verovanju je problem podoben kot v pedagoški praksi, v kateri vzgojitelj vzgaja gojenca kljub temu, da je ta domnevno nevzgojljiv. Vernik mora paradokse vzeti nase in dosegati cilj kljub vsem negotovostim in navideznim ne(z)možnostim, na katere se nanašajo racionalni pomisleki,, ki govorijo 'proti upanju'. Šele iz ničelne točke, ko je vse izgubljeno, ljubezen izkaže svojo presežnost. Zato se v ničti točki, kjer se Kierkegaard izkaže kot vernik, Žižek izkaže kot ateist.
Vico je že ob vznikanju kartezijanske novoveške znanosti, ki si je svoj abstraktni nečloveški »objektivni svet« gradila na zakonih, ki so »mnogotero reducirali na enostavno, različno na enako, kvaliteto na kvantiteto«, dojel, da skupnost, družba, ne more živeti samo od tako zasnovanega razumevanja sebe in sveta (Freitag).
Gadamer (1999), ki je prevzel Aristotelov pojem praktičnega razumevanja življenja (phróne sis), je zagovarjal misel, da človekovega življenja »ne usmerja abstraktna občost uma, ampak konkretna občost, ki predstavlja skupnost kake skupine, naroda, nacije ali vsega človeškega rodu«. Že za Aristotela je bilo praktično razumevanje življenja duhovna, etična vrlina. Za Vica je bil skupnostni čut predvsem čut za pravičnost in skupno dobro, ki je v vseh ljudeh in je pridobljen s skupnim življenjem. Shaftesbury je skupnostni čut obogatil še s pojmom ljubez ni do skupnosti oziroma družbe in že kar metafizično razumljenim pojmom sočutja.

Na dva načina skušamo z umestitvijo svojih življenj v širši okvir le-tem podeliti smisel. Prvi način je pripovedovanje zgodb o prispevku ljudi k skupnosti – te ljudi usmerja torej želja po solidarnosti. Drugi način je, ko se ljudje opisujejo, kakor da so v neposrednem odnosu z ne človeško stvarnostjo v neposrednem odnosu zato, ker ta ne izhaja iz odnosa med takšno stvar nostjo in njihovo skupnostjo. Te žene želja po objektivnosti. Vendar pa se človek ne more rešiti svojega osebnega »pogleda« in ne more vzpostaviti nikakršnega neposrednega odnosa z nečloveško stvarnostjo, zato je objektivnost omejena na solidarnost (Rorty, 2002).

Verjamemo, da smo zaradi domišljije polni življenja, življenjske energije. Ni pomembno, kaj delamo, ampak, za kakšne trenutke samorealizacije gre. Domišljija je neverjetna moč misli, idej, sanj, slik, podob, vsega, kar dejansko ni prisotno, a v nas zbudi čustva, občutke, veselje, energijo, motiv, da vse lepo in dobro prelije v dejansko. Domišljija je kot nežen dotik svile, ki ga občutimo na površini naše kože, da odpre vso mavrico želenja. V pričakovanju zlitja hrepe nenja je sla želenja. Vsaka beseda skozi občutek vsebine njenega pomena, ki se zliva s tonom glasu, prinaša v nas brezmejne slike domišljije, ki presegajo samo vsebino besede.
Splošna prepričanja o domišljiji so:
- Brez domišljije živimo samo eno življenje."
- "Dodajmo domišljiji sanje, razkošna krila in tvegajmo let."
- "Domišljija je ustvarjalna sila v človeku. Vedno preudarja različne možnosti in prihaja do ustvarjalnih zaključkov, kakršni linearnemu, nadzorujočemu zunanjemu umu nikoli niti na misel ne bi prišli."
- "Domišljija deluje na pragu med svetlobo in temo, med vidnim in nevidnim, med iskanjem in vprašanjem, med možnostjo in dejstvom."
- "Domišljija je dobra prijateljica možnosti."
- "Ko je domišljija budna in živa, dejstvo nikoli ne otrdi ali se zapre, temveč ostaja odprto ter nas vabi k novim pragovom možnosti in ustvarjalnosti."
-"Aktiviranje domišljije je pomembna stvar. Tega ne morete narediti po nasvetu drugih. Odkriti morate, na kaj želi meditirati vaše nezavedno..."
-"V domišljiji so vse nenormalne in nemoralne stvari normalne. V stvarnem svetu, v katerem stvari opredelijo človeka kot normalnega, pa ni tako."
-"Ko je Jung aktiviral svojo domišljijo, je odkril, da se mu porajajo nove fantazije, je odkrival najraznovrstnejše sanje. Začel si jih je zapisovati in jih nato razlagati z najrazličnejšimi povezavami."

Jung: če želimo raziskovati človekovo sposobnost ustvarjanja simbolov, se sanje izkažejo kot najprimernejše. Simboli nam odstirajo tisto, kar je malo znano ali neznano. Človeška psiha je kompleksna in večplastna ter v sebi skriva veliko več, kot lahko doume naš razum.

Večji del človeške psihe domuje v polju nezavednega, torej onkraj nam poznanega. S pomoč jo simbolov nam naše nezavedno pošilja določena sporočila. In sanje so pomemben način takšnega sporočanja. Ponoči, ko naša zavest plava v polju nezavednega in se srečuje z njego vimi vsebinami, se vrne z dragocenimi izkušnjami, ki so včasih bolj, včasih pa manj prijet ne. Pogosto ljudje sanjamo živali, naravo, svoje ljubljene ali svoje sovražnike, sanjamo potova nja v neznane dežele, se borimo, bežimo, letimo, ... Vse to prebiva v našem nezavednem in ko se podamo v dialog s temi podobami, spoznavamo globine nas samih. Vodilna nit do nezaved nega so sanje, ki jih spodbujamo s čajem (Dream tee, Tee zu Traumen, les moments du reve the). S čajem je Proust spodbujal spomine in z njimi našel izgubljen čas.

Ko govorimo o nezavednem, pogosto ta pojem enačimo s podzavestjo, z nižjim nezavednim. Podzavest je samo del našega nezavednega. Velik del nezavednega pripada tudi višjemu neza vednemu, tistemu delu psihe, kjer domuje intuicija in druge dragocene kvalitete za našo rast in transformacijo.

Sanje nas včasih potegnejo 1. v nižje nezavedno, tja, kjer srečamo svoje temne plati, svojo še nerazrešeno preteklost. 2. Včasih pa se s pomočjo sanj dotaknemo angelov, višjega nezavedne ga, doma naše intuicije in sanje doživljamo kot globoko hrepenenje po tem, da bi ta stik ohra nili. In prav zato so lahko sanje dragoceno darilo za naš razvoj, za odkrivanje skritih zakladov nezavednega ter za kreativno transformacijo svoje psihološke narave.

Dijaki so pri pouku filozofije pisali eseje o funkciji domišljije, ki jih je ocenjeval Šimenc⁹. Razlikujemo štiri vloge domišljije:

1. je želja po tistem, kar bi radi doživeli v realnem svetu;

2. je beg pred realnim svetom, ker je ta svet vedno bolj krut in neizprosen;

3. je načrtovanje tistega, kar bomo uresničili v realnem svetu;

4. je povezana s pisatelji, pesniki, scenaristi in podobni, ki brez domišljije ne bi mogli napisati knjige, pesmi ali scenarija.

Kakšno je ali naj bi bilo razmerje med domišljijo in realnostjo? Kadar hočemo nemogoče, kar je bila parola upornih francoskih študentov v letih 69-71, je domišljija ustvarjanje nove real nosti. V domišljiji si predstavljamo svoje cilje, ki jih kritično ovrednotimo in uresničimo. Domišljija v smislu sanjarij je beg pred realnostjo. V fantazmah v svojem imenu manipulira mo z realnostjo.

Dijaki ugotavljajo, da preveč domišljije zamegljuje razliko med tem, kaj je resnično in kaj obstaja le v tvoji glavi'. Če pa je nimaš, si preresen in se ne znaš zabavati. Domišljija je veliko bogastvo, če z njo ravnaš pravilno. Ves čas jo je treba nadzorovati in biti njen gospodar. Če te zasužnji, te pripelje do nenehnega sanjarjenja, sanjarjenje pa vsekakor je zanikanje realnosti. Ko si nekaj predstavljamo implicitno že vemo, kam to vodi. Kajti govorec vedno nekaj hoče. Pri Nietzscheju gospodar govori tako, da si z besedami stvari prisvoji.

Pomen besed, ki se povezujejo v stavke, je plamen, ki nas vodi k cilju. Ne določajo stavki nje ne smeri besedi, določajo jo občutki, ki jih zbujajo v nas, ker izhaja iz nas samih. Zato enake besede v različnih ljudeh vzbudijo različne občutke in odprejo vrata v različne svetove in vrtove domišljije.

Umetnikova fantazija je realnost, lepša od navadne realnosti (Šalom Aš) in domišljija je pomembnejša kot znanje (Einstein). Domišljija je predogled prihodnjih atrakcij življenja. Bolje je da si predstavljamo prijazno vesolje, ki nas podpira. Fantazija leti, um tiplje; fantazija gre preko stvari, um skoznje (B. Kneževič). Pokojni Josip Vidmar se je zavedal, da je domišljija tvorna moč prvega reda na vseh področjih našega udejstvovanja. Domišljija je začetek ustvarjanja. Domišljaš si, kar si želiš, želiš si, kar si domišljaš in nazadnje ustvariš, kar hočeš (G. B. Shaw). Mauriac pa je vedel, da zidanje gradov v oblakih ne stane nič, rušenje pa je drago. Domišljija je seveda tudi nevarna, ker nekateri veliki ljudje napravijo tudi veliko škode. Nahaja se med realnim stanjem in iluzijo.
Svetovni red je opredeljen z vsem tistim, kar nas ureja. Vprašanje je, kako iz enega reda proiz vesti drugega. Že biblija nas uči, da red izhaja iz kaosa. Razlikovati bi bilo treba med lokalni mi, regionalnimi tradicijami in svetovnim redom. Veliki red razpade v manjše spremenljive rede. V novem veku red postane skupni projekt. Ordo ordinans se vedno znova zoperstavlja ordo ordinatus. Red klasike je zadan, vseobsegajoč, trdno zamejujoč in ponavljajoč. Zgodo vinsko gledano veliki red razpade v manjše spremenljive rede. Z vidika osebne zgodovine pa osebni red preurejamo, reprogramiramo vedno znova, kar je videti kot Sizifovo delo.

Filmi so vizualni nosilci domišljije. Zgodovinski filmi 'pišejo' iluzije imperijev na novo, vzbu jajo nostalgijo. Ranciere je v zgodovini filma (kot vizualni iluziji) videl celo moč ustvarjanja zgodovine.'« Jugoslavija je namenoma gojila iluzije o sebi v Avala filmu. In te iluzije so jo preživele.

Človek, ki sam ni krotka žival, ampak divja (verwilderte Mensch po Sloterdijku), se rad poigrava v domišljiji z agresivnostjo živali. Prav strah, da bi bili dinozavri kot univerzalna vrsta močnejši od človeka izsili potrebo po medijski rekonstrukciji dinozavrov. Iz kontro le nezavednega kujejo finančni mogotci v filmski industriji precejšnje dobičke. Prav S. Spielberg, režiser številnih filmskih uspešnic, je primer bogatenja na račun neobičajnih dogodkov običajnih ljudi na način estetske katarze. Katarza (gr. katharsys) je značilna že za staro grško tragedijo in je utemeljena v človekovi presežni dvojnosti. Pomeni pa "vzbujanja groze in sočutja pri gledalcih in obenem očiščenja teh občutij".
Blake je prepričan, da je človek že vsa domišljija. Kakršen je človek, takšna je njegova domiš ljija. Domišljija je preddverje znanja, njegova tiha oblika, ki pridobiva na vsebini. V nas se prepletajo vizije, viri, ki so usmerjeni k uporabi potencialov.
Čim bolj aktivna je naša domišljija, tem več želja in ciljev si postavljamo. Domišljija nam po ve, v katero smer bomo sanjali, se učili in nabirali izkušnje. Gruen (2012) priporoča celo sanjanje v dvoje. To lahko delamo z najbližjimi. Če zakonca nehata sanjati, postane zakon mrtev. Domišljija je kot daljinski upravljalec za prehajanje od enega programa k drugemu. Domišljija deluje kot klikanje po TV programih. Za uresničene cilje bodimo hvaležni. Mi smo tisti, ki svoje vizije uresničujemo.
Literarna imaginacija omogoča vživljanje v svet junakov. Imaginacija osvobaja od stereo tipnih pogledov. Sočutna imaginacija mi omogoča spoznanje, da lahko v prihodnosti doživim isto izkušnjo kot literarni junak (Nussbaum 1997). Nanjo se navezuje socialna imaginacija ali utopično mišljenje kot zmožnosti kreiranja vizij, kaj bi se moralo ali bi se lahko dogajalo v naši pomanjkljivi družbi, na ulicah, v družinah in v šolah (Greene 1995).
Ari Folman, režiser in scenarist filma Kongres (2013) razmišlja o svojem filmu takole: »V post-avatarskem obdobju se mora vsak filmski ustvarjalec soočiti z vprašanjem, ali lahko igralce iz mesa in krvi, ki so burili našo domišljijo od otroštva, nadomestijo računalniško generirane 3D podobe. Ali lahko ti računalniško ustvarjeni liki v nas vzbudijo vznemirjenje in navdušenje in ali je to sploh pomembno?
Film Kongres odpelje 3D računalniške podobe en korak naprej ter jih razvije v kemično formulo, ki jo odjemalec zaužije s pomočjo tablet. Tako v svoji glavi zbere filme, ki jih je od nekdaj želel videti, uprizori svoje fantazije, v glavne vloge pa postavi svoje najljubše igralce. V tem svetu ljubljeni gledališki in filmski igralci postanejo pozabljene relikvije brez smisla in vsebine. In kam gredo potem, ko prodajo svojo dušo in identiteto studijskemu hudiču?
V Kongresu v kvazidokumentarnih igranih sekvencah spremljamo eno takih igralk, ko podpiše pogodbo in proda identiteto studiu, nato pa v preide mo v animirani svet, ki opisuje njena bridka doživetja do trenutka, ko jo studio spremeni v kemijsko formulo. Samo hipnotična kombinacija animacije – s čudovito svobodo, ki jo ta podeljuje filmski interpretaciji – in kvazi dokumenarnih igranih prizorov lahko ponazori prehod človeškega uma iz psihokemičnega sveta v varljivo resničnost. Kongres je v prvi vrsti futuristična fantazija, hkrati pa klic na pomoč ter glasen krik nostalgije za filmi, kakršni so bili včasih – filmi, ki jih poznamo in imamo radi.
Vedno sem imel občutek, da živimo v vzporednih svetovih; v enem obstajamo v realnem času, drugi pa je svet, v katerega nas odpelje domišljija – pa naj bo to pod našim nadzorom ali pa ne. Oba svetova združiti v eno je zame eden najpomembnejših ciljev filmskega ustvarjalca. /…/ Ko vstopiš v film, osvobodiš svojega duha in se prepustiš temu, kar vidiš na platnu. Tak rat nisi več razdvojen. Si na potovanju. Tvoj um je popolnoma ločen od realnega časa in edini čas, ki zate obstaja, je čas filma.« V NLP posameznikovo posnemanje uspešnega vedenja pomembnih drugih imenujemo modeliranje. Dober namen tega postopka je izboljševanje so cialne realnosti. Ko pa v filmu (podobno kot v t. im. novem romanu opisovanje dogajanja za radi dogajanja) izgubi priljubljeno vedenje realnega nosilca oz. nosilce, postane filmska domiš ljija larpurlartistična umetnost brez socialne realnosti. Vprašanje je, ali ni takšno lemmovsko eksperimentiranje z identiteto kateregakoli igralca obenem osvobajanje v smislu odtujenosti od nas samih.
1.1 Od hermenevtične metode interpretacije do sanjskega dnevnika
Filozofska hermenevtika ima kot del filozofije že dolgo zgodovino oz. tradicijo, ki interpretira tradicijo. Svoje razumevanje dejanskosti spreminja od antike do danes. Danes ima razkriva jočo vlogo pri prevrednotenju didaktike, v kateri ni več klasičnih didaktičnih modelov, ampak je možen tudi subtilnejši didaktični pogled (fokus) v polju faze procesnega načrtovanja, ki opiše celoten krog od snovanja (z upoštevanjem udeležencev) na podlagi razu mevanja in razlage obstoječega stanja, ubeseditve ciljev (Entwurf), izpeljave v času in prostoru (z dimenzijo preteklosti in prihodnosti), z zavedanjem in refleksijo v času, z odprtostjo duha oblikuje novo kulturo odnosov in oblikuje medprostore za nove oblike dialoga in možnosti izbire ob upoštevanju danosti (realnosti) na poti k pristnosti in resničnosti z novim snovanjem (procesno) in ponovitvijo odprtega hermenevtičnega kroga ali celo benigne spira le. To je določeno znanje o hermenevtiki.
Hermenevtika se je razvila zaradi potreb poučevanja (Dilthey 1900) in je veščina razlage (her meneia) pesnikov. Kot veščina razumevanja in razlage se je hermenevtika začela razvijati že v antični Grčiji, šele v našem stoletju pa se je oblikovala kot posebna filozofska usmeritev, ki je prepoznavna predvsem po imenih Diltheya, Heideggra, Gadamerja, ki ima svoje predhodnike v tako različnih avtorjih, kot so Schleiermacher, Nietzsche in Kirkegaard, ki jih še danes pri merno zastopajo Ricoeur, Watimo, Rorty, itn. Platon je uporabil izraz hermeneutike techne v delu Politikos, da bi z njim označil avtoritativno naravnano znanje, ki ga poseduje kralj ali glasnik bogov. Hermenevtiko omenja tudi v povezavi z mantiko; obe posredujeta in razlagata voljo bogov. Platon imenuje pesnike glasnike bogov (Komel 2002, 9).
Cilji hermenevtike so: 1. prenos sporočil Boga (gr. hermes - sel), 2. ars interpretandi, 3. metoda razumevanja resnice, 4. odkrivanje pomena, 5. veščina preprečevanja nesporazumov. 6. razlikovanje svobodnega in avtentičnega govora.
Ricoeur združuje prvine utemeljevanja realnosti, ki je blizu pragmatizmu, in metodološke prvine fenomenologije; zanj je značilno posredovanje velikih nasprotij med krščanstvom in psihoanalizo ter med hermenevtiko in strukturalizmom (Konflikt interpretacij). V novejših delih obravnava konstitucijo zavesti o času in zgodovini kot se kaže v pripovedih, pa tudi zmog ljivost simbolov pri posredovanju med refleksijo in izkušnjo, kot si jo je mogoče zamisliti (Živa metafora, Čas in pripoved) (VSL 1998, 3620-3621).
Hermenevtično metodo je možno uporabno interpretirati na več načinov od antike (npr. ekse geze Svetega pisma) do postmoderne. Preizkustveno obstaja vodilna nit (Leitfaden) za vsakokratno izkustvo,¹⁰ ki ga spoznavamo v sosledju (Nacheinander) ali zaporedju (Nebenein ander). Zaporedje samo še ne ustvarja smiselnega kroga. Primer imamo v kapitalistični aku mulaciji kapitala, ki implicira akumulacijo dobrin 'učinkovine zgodovine'. (Gadamer, 2001) Smiselni krog razumemo v smislu fleksibilne identitete, avtonomije in kakovosti. Šola življenja pač ni zaporedje šolskih ur in njenih predmetnih vsebin, pač pa sosledje iz tradicije izhajajočih razumevanj in interpretacij pomenov v etičnem zavzemanju za izpolnjevanje skupne naloge v dia- in poli-logu v sožitju, sodelovanju in so-učinkovanju. Na ta način dobimo tri razsežnosti učenja 1. iz nečesa, 2. v nečem in 3. po nečem. Iz tega sledi tudi drugačno razumevanje trajnostnega razvoja kot v trajanje spremenjenega sicer neodvisnega trenutka. Trajnostno je lahko le skupinsko zavezujoče. To pa ni tehnološko, ker ne vzamemo mi jezika v uporabo, ampak jezik prevzame nas za svoje 'samolastno' orodje izražanja.
Brague (2003) je ugotovil, da je za evropsko intelektualno zgodovino značilno skoraj nenehno iskanje ponovnega rojstva – renesanse. Od tod izhaja povratek k izvirom in prisvajanje drugo biti kot svoje. Tej tendenci sledijo različni misleci kot so Vico, Hegel, Nietzsche, Heidegger. Heglova manira napredujočega nazadovanja ni enaka dedukciji ali sokratski indukciji nam omogoča razmeti, zakaj se ob koncu filozofije sprašujemo po njenem začetku. Ni nenavadno, da se ob filozofije, ki ni našla modrosti, vračamo k njenemu začetku in pišemo uvode vanjo za začetnike. Danes se ti uvodi spuščajo na prevladujočo raven površinskega poenostavljanja – simplificiranja, po drugi strani so pa lahek plen raznih apokaliptičnih endizmov.
Heidegger piše o ustanoviteljstvu kot možnosti ustanavljanja in pojavljanja (nem. Herstelung, ang. emerging) kot nečemu, kar privre in prodre na dan, se proizvede. Razumemo to, kar si lahko predstavljamo, predstavljamo pa si to, kar je možno storiti. Vedno znova naletimo v zgodovini na primere zunanjega poseganja.
Peters (2000) zanimivo napiše, kako si sami raziščemo s pomočjo svojega sanjskega dnev nika. Naše sanje so sicer tematsko podobne, interpretacija pa je povsem indivdualna. Odkriva mo globlje pomene svojstvenega nezavednega. Vsake sanje so sporočilo, ki ga navdahne not ranji vir duha. Ta vsebuje zavedanje o vsem, kar smo in kar lahko postanemo; vsakodnev na doživetja preplete z neuresničenim sublimiranim pomenom, vse skupaj prežame še z našimi skritimi čustvi in oblikuje v snov, iz katere so sanje. Ta presega omejitve logičnega, dosled

nega uma in nam govori v jeziku prispodob, simbolov in metafor, izraženih in včasih celo doživetíh s telesom, čustvi, čuti in z intuicijo... (Peters 2000) M. de Unamuno zanimivo pravi, da so sanje vsakega posameznika iluzija, sanje dveh so že resničnost in kaj je realni svet druge ga kot sanje, ki jih sanjamo vsi. Tako postanejo sanje pripomoček za uresničevanje skupnih vizij.

Petersova je prepričana, da tako kot je vsak posameznik edinstven, so tudi njegove sanje sub jektivne, intimne, pomenljive, da bi se jih dalo preprosto razumeti samo s pomočjo nekaterih splošnih simbolov in pomenov. Ti so gotovo pomembni, vendar gre avtorica veliko dlje: nauči nas,

- kako nedvoumno razvozlate vaše sanje; na voljo vam da orodja in načine, kako se v svoj sanjski svet zavestno podajate in ga postopoma raziskujete, ter vam skozi resnične primere in zglede sporoča, na kaj morate biti pozorni.

- kako vstopiti v sanje in hkrati ostati odprti ter dojemljivi, s čimer razvijate sposobnost sprejemanja stvari brez sodbe ali predsodkov;

- učili se boste postavljati meje svojemu delu v določenem času in se zaščititi, kadar se počutite ogrožene;

- odkrili boste, kako ustvariti prostor za raziskovanje sanj in spoštovati njihovo modrost, kako - ostati osredotočeni in se ne pustiti zmesti ter oddaljiti od bistva vsake vaje;

- postali boste močnejši, bolj redko boste skušali ustreči in tako boste bolj enotni ali celi;

- razvili boste notranje odnose med različnimi vidiki svoje osebnosti in vnašali to sposobnost v osebna razmerja;

- začeli spreminjati odnose in pokazati več sočutja zase in za druge.
Chikako (2014) koncipira sanjski dnevnik, ki predstavlja posamičnikovo radostno prihodnost. Zmore mo oblikovati in živeti srečno življenje, kakršnega si od nekdaj želela zase, tudi če je stvarnost do zdaj smešila tvoje sanje. Sanjski dnevnik postane naš osebni sanjski načrt in varna pot, ki pripelje v radostno prihodnost. Sanjski dnevnik je ključ, ki odklepa vrata tvojih sanj. Je čarobno orodje za oblikovanje lastne usode in odpira svet, kjer je vse mogoče; pope ljal te bo v sanjsko resničnost, po kateri hrepenimo. Namen sanjskega dnevnika je ustvariti povezavo med zavednim in nezavednim umom ter stvarnim svetom. Spesnjeno je takole:
"Sanje niso le črepinje, da kdaj stopiš nanje,
niso le razpoke, ki zgrmi se vanje.
Sanje so resnica, upanje in rast,
sanje tisti ključ so, ki odklene strast.

Sanje niso le utvare, ki ti jemljejo zalet,

niso le korenček, da te vleče v svet.
Sanje so naš smisel, vonj svobode, raj
in zato jih končno vzemite nazaj!"

Sanje o povezanem svetu, o tem, da bi se vsi razumeli in radi imeli.

To ritmično soutripanje konzonantov in vokalov v izmenjavi vdihov in izdihov, plime navdi hov za inovacije in oseke ničelnih izračunov, nas dela budne in vnete da se vedno znova vzpenjamo k vrhu ustvarjalnih manifestacij. Nikoli še nisem pisal sanjskega dnevnika, ne vedoč, da so že moje e-knjige nekakšen sanjski ali čokoladni čaj za vse tiste, ki predstavljenih vsebin niso živeli, ampak se jih proustovsko le spominjajo glede na svoje precedense.
Naše spominske reprezentacije so vezane na asociacije po stičnosti in po nasprotju. Znotraj kontaktne kulture so izmenjujejo različne informacije, slike, podobe. Že predromantiki so začeli častiti lepoto kot vstajenje resnice, nedosegljivo, ki se je po Faustu zgodilo tukaj. Tolstoj je občudoval umetnost kot emocijo skupnega soglasja, ker ni vedel, kako nas eno glasje totalizira, tiranizira.



Vemo, da človeška vrsta in vsi naši živalski in rastlinski sopotniki z vsem ekskluzivnim materialnim delom vesolja predstavljajo samo 4 % celote. Za razliko od renesančnih mislecev danes verjamemo, da nikoli ne bomo vedeli vsega, ker smo omejeni. »V svetu obstajajo take skrivnosti, o katerih se niti ne sanja v naši domišljiji«. V kakšnem smislu je Tesla »izumitelj za tretje tisočletje«. Že pred več kot sto leti je predvidel in opisal vse alternativne vire energije, ki jih danes uporabljamo. Govoril je o dobi robotov in umetne inteligence, ki prihaja, o času globalnih informacij, o človeškem bitju, ki bo končno osvobojeno materialnih stisk in pripravljeno razume ti in dopolniti svoj duhovni vzpon. Teslovo delo je prišlo tudi v tiste ameriške učbenike. OZN so 10. julij, dan njegovega rojstva, razglasili za »Dan Nikole Tesle«. V mnogih vodilnih svetovnih časopisih je Tesla uvrščen med sto najpomembnejših umov v zgodovini človeštva.
Arhiv Muzeja Nikole Tesle v Beogradu je bil z odločitvijo Unesca sprejet v svetovno dediš čino. Srbi in Hrvati so končno skupaj obeležili 150. obletnico (leta 2006) njegovega rojstva in molče sprejeli dejstvo, da je bil Srb po poreklu, Hrvat pa po kraju rojstva.

Dejstvo je, da stare razprtije o Teslovem imenu in delu še trajajo. Eni pravijo, da je pretiraval v svojih znanstvenih obljubah, drugi, da sploh ni bil znanstvenik, tretji, da je bila njegova spolnost čudaška, in četrti, da s kupa denarja, s katerim je občasno razpolagal, nikoli ni vzel niti centa za pomoč svojim najbližjim in prijateljem. Pričevanja Teslovih sodobnikov in poznejše raziskave kažejo nasprotno sliko.
2. Mesta zbiranja izkušenj s pisanjem, premišljevanjem in delovanjem
Zgodovino pišejo zmagovalci, zgodbe pa poraženci, a zgodbe so tiste, ki imajo prednost pred zgodovino, ker so na koncu zmagovite. Tisti, ki piše zgodbe, je že prvi bralec in bralec je na drug način pisatelj, ker si jih zapisuje v svoj spomin. Zgodbe so mesta zbiranja izkušenj. Vsa ka refleksija je na nek način misija in Mesija tistega, čigar besede ne bodo prešle in vsak odnos v času je na skriven način že odsev večnosti. Kar se dogaja je tedaj začasna diskontinui teta v sveto - svetovni kontinuiteti. Tudi v otroka usmerjena vzgoja se imenuje continuum.
Vsak pisatelj si določi kraje, čase, osebe in njihova dejanja pripovedi kot pesnik za izpovedi. Pisateljica Kušar (2011) pokaže svoja čustva, saj spoznava, kar je in kar smo in intuitivno to, kar bo(mo). Esej zanjo podobno kot poezija iz kaosa in kakofonije spreminja v kozmos in harmonijo; v urejeno vesolje, v katerem je vidno in nevidno, prisotno in odsotno, fizično in metafizično, imanentno in transcendentno, skratka, kjer sta binarnost ali manihejstvo v takem ravnotežju, da lažje uzremo to, čemur je v življenju smiselno »služiti«. Ni »borilka z Bogom«, z ljudmi in naravo, ampak želi harmonično živeti z vsem, ker ve, da je to vsakdanje življenje edino in zato največ vredno življenje, ki ga imamo.
Kušarjeva prehaja na vsa mesta sem in tja, imensko, časovno, krajevno, prostorsko, idejno, religiozno. Tega ne počne zato, da bi nas impresionirala s širino razgleda, ampak zato, da bi opozorila na nove paralelizme, analogije in harmonije. V nas ustvarja stalno pozornost, ki je potrebna sleherni trenutek. Esejista zanima vse: ničesar ne sme preskočiti in nad ničemer zamahniti z roko; razkriva in verjame v nemogoči, nedoumljivi, morda celo neobstoječi svet. Vemo, da so mnogi (fundamentalisti), ki v te nepreverljive svetove verjame jo, pripravljeni tukaj in zdaj storiti mnogo slabega onim, ki v te njihove svetove ne verjamejo. 
Odpre najbolj osebni svet, sobe svojega otroštva, kuhinjo, klet, predstavi starše, stare starše … Dokumentira posnetke poetike njenega najširšega doma. Branje esejev zahteva zbranost in vztrajnost, ker so zbrano in vztrajno tudi nastajali. Bralcu se ponujajo spoznanja, ki prej zahtevajo, da si zastavlja nova in nova vprašanja. Iznajdeva še neznane odgovore na že znana vprašanja; zelo dobrega po tem, da te pripravi do pomislekov in dvomov, tudi s tem, da te prisili, da si začnemo zastavljati vprašanja o tistem, o čemer smo imeli že zelo dolgo preverjene odgovore.
Izkušnje si pridobivamo na naši poti skozi svoje življenje in življenje drugih. Spomin je še neraziskan vir zbiranja časa v zgodbi, podobi. V današnjem raztresenem času je branja prema lo, ker je količina napisanega prevelika. Z branjem (gr. logos) zbiramo tudi znanje, uvide, in spodbujamo domišljijo. Ne vem, ali tisti, ki manj berejo, več pišejo in obratno. Razlikujemo med učenjem branja in branjem zaradi učenja. V prvem delu tega zapisa smo govorili pretež no o branju zaradi učenja. Pri razlikovanju ljudi, ki uporabljajo različne zaznav ne poti – kana le smo naleteli tudi na razlike v razumevanju pisane in brane besede na eni strani in slišane na drugi.
Posamezniki v mnoštvu se v vseh posameznih situacijah, v takšnih, kjer so pred izgubo domačnosti veljali določeni kodeksi ravnanja, lahko sklicujejo samo še na javni intelekt. Na tej točki Virno (2012) najde povezavo z Aristotelom: Aristotel pravi, da se mora, če želi neovi rano misliti, vsak mislec oddaljiti od vsakodnevnega vrveža in s tem postati »tujec«. Perspektiva pa je tudi obratna: vsak tujec je hkrati tudi mislec. Napreči mora ves svoj abstraktni intelekt, da se znajde v tujem okolju, ki ga ne pozna. Danes je osnovna izkušnja človeka mnoštva ravno tujost in s tem se tudi po tej strani ponuja javni, abstraktni intelekt kot edino pribežališče mnoštva.
Kako pa pri tem krmarimo med zunanjimi in notranjimi potmi na zemljevidih? Od nekdaj je človek občudoval pravilnost nebesnih poti zvezd. Svoje možgane pa spoznava šele dobrih zad njih sto let. V njih so sledi, spomini, vzorci spoznavanja. Sodobni študij nevro-, psiho- in so cio-lingvistike, povezave med možgani in jezikom, se je začel l. 1865. Tedaj sta M. Dax in Broca istočasno zapisala, da pri večini ljudi prevladuje leva možganska polovica pri kodiranju in dekodiranju jezika. Manjšina ima desno polovico 'reprogramirano' in je obojeročna ali levi čarska. Pri nekaterih se jezikov na funkcija razvije na drugi strani kot pri večini. Še nedavno so v šoli preganjali levoročne otroke.
Slovensko društvo za nevroznanost – SiNAPSA organizira od 16. do 22. marca 2015 že 12. Teden možganov, tokrat pod naslovom Zakulisje pogleda. Meditativna predispozicija: »S širokimi zenicami drug drugemu strmiva v oči. Vid nama omogoča, da brez besed z obraznih izrazov prebereva, katero čustvo ta trenutek doživlja drugi. Resnično, drug drugemu gledava v dušo. Svetloba pade na mrežnico in od tam potujejo električni signali v zakulisje. Šele v zatilnem režnju se ustvari slika, za katero se zdi, da obstaja neodvisno od nas. Ljudje smo vizualna bitja, saj večino informacij iz okolja prejmemo ravno preko oči. Te informacije pa niso enake sliki iz mrežnice – ves čas jih obdelujemo, interpreti ramo, iščemo pomen. O tem nam pričajo že optične iluzije, ki v bistvu prevarajo naše možgane, ko si situacije, ki jih v teku evolucije niso bili vajeni, razlagajo na način, neskladen z realnostjo. Gledamo z očmi, a vidimo z možgani¹¹.« Po p. Rupniku smo sposobni videti od tod tudi eshatološki cilj in od tam sedanjo situacijo v vzvratnem ogledalu. V srednjem veku je bil večnostni pogled bolj uveljavljen.
Krmarjenje med minljivostjo in večnostjo predstavljajo tudi oratorji. Skupna predstava oratorijev¹² je, da vse mora umreti. Invokacije narave so ptice, morja, živali. Od tod izhaja Campbellova študija o junaku s tisočero obrazi¹³. Naša zgodovinska in osebna obdobja so zaznamovana s prevladujočimi tipičnimi zgodbami. Psiholog Erickson opredeljevanja osebnih razvojnih faz ni zaznamoval z njimi, ampak le s prevladujočimi vrednotami. Vprašati bi se bilo treba, katere vrednote in z njimi moralni nauki nastopajo v zgodbah. Nekateri nimamo takšnih pripovedi, da bi si jih ozavestili s pripovedovanjem drugim. Poznamo tudi klasifika cije zgodovinskih obdobij recimo po ciklusih ali družbeno-ekonomskih formacijah.

Futuristika in znanstvena fantastika pa presenetljivo dobro govorita o naših arhetipih. Kaj nam povesta roman in film Igre lakote? Postarani imperiji imajo večje težave kot je videti na prvi pogled. ZDA so takšen imperij v razpadanju. V filmu vsako leto na ruševinah nekdanje Sever ne Amerike Kapitol naroda države Panem prisili svojih dvanajstih okrožij, da na Igre lakote pošljejo po enega najstnika in najstnico. Igre so sprevržena kazen za preteklo vstajo in taktika ustrahovanja, ki jo izvaja vlada. Ta dogodek, v kateri se morajo »tributi« spopasti do smrti – prenašajo vse TV postaje v državi. Šestnajstletna Katnis Everdeen se na igre prijavi namesto svoje mlajše sestre.

V reklami za brazilski film Rio, ljubezen moja (2014) piše, da je enajst uveljavljenih režiser jev iz vsega sveta sprejelo izziv, kako prenesti ljubezen v privlačne kratke zgodbe, ki se nave zujejo ena na drugo in se v mestu odvijejo v časovnem okviru dveh dni. Rdeča nit vsakega posameznega segmenta je namreč srečanje z ljubeznijo v različnih mestnih soseskah, s čimer so predstavljene značilne kakovosti in karakter vsake lokacije mesta. Film premosti vrzeli med kulturami, izobrazi in zabava občinstvo ter slavi unikatne in univerzalne izraze ljubezni.

Cilj gibanja #rioiloveyou, ki se je začelo pred snemanjem, je bil pritegniti prebivalce k zgod bam, ki povezujejo Brazilce z njihovim priljubljenim mestom. Organizirani so bili glasbeni, filmski in literarni festivali, dogajanja v barih in priznanih restavracijah, pohodi in športna tekmovanja, v katerih so vsi uživali. Gibanje je zasvojilo milijonsko množico ter sprožilo nešteto pogovorov in povezovanj. In vsa ta strast se zrcali v filmu.

Zanimivo je premišljevati o tem, kako različni junaki sveta brazilsko velemesto obiščejo, v njem prebiva jo, kako ga sodoživljajo z drugimi partnerji in kaj to predstavlja nam gledalcem, ki prebivamo v drugem mestu na drugem koncu sveta. Rio de Janeiro (2014) prav gotovo ni mesto kot vsa druga. Čeprav so film sestavljali različni režiserji, so sledili ideji nepozabne lepote (plezanje dveh fantov na vrh, igra dveh igralcev v gledališču, tuširanje dveh someš čanov pod vodometom, množični ples na trgu, čakanje fantka na pogovor z Jezusom, ...). tu se srečujejo ljudje različnih polti, jezikov, aspiracij.
Kot gledalec nisem pogrešal ene same zgodbe o dveh osebah, ker se vseh 10 preplete v zgod bo mesta. Tako posta ne utrip mesta utrip našega sveta, utrip srca, ples razmer, olimpijada, karnevalizacija in odisejada usod. Film je dialoški in v tem tudi preroški. Rio de Janeiro nas kot mesto predstav – reprezentacij nagovarja, da si same sebe predstavljamo v določenem svetu lepega, dobrega in resničnega, v tem vzdušju dihamo, začasno smo in navsezadnje tudi nismo več podobno kot drugi protagonisti, ki se menjavajo. Cilj projekta (Pariz, New York, Rio) je, da naj bi prebivalci svoje mesto vzljubili kljub fragmentarnosti
Kako delujejo simbolne reprezentacije¹⁴ je najbolj razvidno v medkulturnih stikih, ki se gibljejo od najbolj izključujočih (islamska država) do še kar dobrih. Mikolićeva opisuje, da mediji v Avstraliji pozitivno spodbujajo medetnične stike med etničnimi skupnostmi, ki so sicer ločene. Tako smo Slovenci kar dobro vključeni v javni prostor.
V svetu se multietnični prostor ter polje medijskega sporočanja spreminjata. Mediji (tako večinski kot tudi etnični, multikulturni) odpirajo prostor za širšo in hitrejšo multikulturno komunikacijo ter vplivajo na oblikovanje reprezentacij posameznih etničnosti v multikultur nem okolju. Novejši, interaktivni mediji spreminjajo dojemanje in razumevanje etničnih simbolov in simboličnih etničnih identitet. Razlikujemo različne vrste simbolov kot so religiozni, etnični, nacionalni.
Reicher (2005) opozori na razliko med predstavljanjem in 'videti kot'. Samo tedaj, kadar je v ozadju predstavljenega namen, ima smisel razmišljanje, kaj pravilno predstavlja. Če namena ni, potem razpravljamo le o tem, kako to vidimo (npr. oblake). Razlikuje med posnemanjem nečesa, indiciranjem z dejstvi na nekaj in simboliziranjem z namenom.
Ikone ni mogoče posneti, ne da bi kaj izgubili v prevodu, prehodu, prenosu. Zanimivo je, da so takšne ikone naše sanje, ker so drugačen način našega življenja, ne pa zgolj slike zavesti. Eksistencialne dejavnosti, kamor znanost ne sodi, nas bistveno spreminjajo, da na svet gledamo drugače.
Ali svoje življenje črkujemo? Ana Vidmar iz ljubezni do umetnosti pisanja in slikanja prouču je zgodovino kaligrafije: črke so ujete besede, besede pa odražajo ujet pomen. Na platnih slikarka lovi pomene črk, besede, razpoloženja dneva, ki se odraža v barvah, svetlobi, gostoti plastenja. Črke so kot ptice, ki jim ustvarjalci dajemo svobodo. Drzne ptice so ujete v besedi lih, kolažirani na platnih. Plasti črk so kot sneg, ki se skopni v mašineriji pisanja. Tekstura črk se bere kot oprijemljiva resničnost, ki v pogledu bralca in gledalca dobi drugačen pomen.

Pripovedi so najstarejše in najmlajše. V postmoderni ponovno odkrivamo pripovedi anonim nih državljanov, ki niso zgolj statistične številke in tvorijo zgodovino od spodaj. Narativni pristop, ki ima pomembno mesto predvsem v terapiji, se vse bolj uveljavlja tudi na področju coachinga. Pomemben delež pri razvoju metode in strukture narativnega pristopa je prispeval Michael White.  Proces "eksternalizacije pripovedi" stranki omogoča, da spozna, da problem ni on/ona in da obstajajo alternativne zgodbe in drugačne možnosti. Razvijanje in odkrivanje oz. "krepitev" teh alternativnih zgodb stran ki pomaga, da najde pot nazaj k lastnim virom, vrednotam, k svojim sanjam in k novim priložnostim. Tu vidimo prepletanje eksternalizacije in nove interiorizacije prek komunikativne interaktivnosti sodelujočih, zlasti coacha. To pome ni, da se vsebine naše domišljije transformirajo tako kot nas evharistija ob oltarju transformira v novega človeka.

Film Igre lakote: Arena smrti je nastal po prvem romanu iz trilogije Suzanne Collins. Film je epopeja premoči upanja nad strahom. Vsakoletne Igre lakote so na razvalinah nekdanje Sever ne Amerike že v polnem teku. Vlada jim v tančico skrivnosti ovit Kapitol. Ta po desetletjih kaosa in vojn prebivalstvo zatira z železno roko stroge in dekadentne diktatore. Kapitol doka zuje svojo prevlado in pri tem sestradani javnosti ponuja bilke upanja. Igre lakote so zahtevno gladiatorsko tekmovanje med 24 mladostnimi bojevniki, tributi, ki ga prenaša TV in ki traja, dokler v areni ne ostane en samcat preživeli. Katnis se pogumno žrtvuje, ščiti pa jo amulet, v boju ji svetujejo sponzorji.

Zgodba je podob na Tezejevemu boju v antičnih Atenah in gladiatorskim igram v Rimu. Obenem je to zgodba o zmagi Davida proti močnejšemu Goljatu. Hlapec je vedno lahko v čem boljši kot gospodar, ki je v nečem ogrožen. Tudi v Igrah lakote se ljudstvo upira sistemu in mora ta sklepati kompromise. Film je podoben Apokaliptu in Awatarju, kjer tudi naravno dobro zmaga proti umetnemu zlu.

Ne umirajo pa le države, ampak tudi posamezniki. Starostno obdobje pozne zrelosti je pokaza telj načinov, kako smo v prejšnjih obdobjih zbirali izkušnje, znanje in domišljijske podobe. Gre za dve podobni o času: zgodovinski in avtobiografski, kakor smo videli pri Belmoru. Pogosto je tako, da si obdobje, ki ga začenjamo živeti ne predstavljamo, ampak se mu le prepustimo. Danes nam k predstavljanju sebe pomagajo književna dela in filmi. Problem starostnikov izpostavlja temo, da ni prave integrativnosti v smislu medgenearcijskega dialoga, ker ni svobode od znotraj.
Ali strahopetni lahko postane pogumen je že Aristotelovo vprašanje Državljanske vojne poudarijo vprašanje brez krivde krivih. To ni le stvar imaginacije, ampak tudi NOB situacije. Nedolžne žrtve so padale zaman, za idejo, za zgodovino. Razumeti svojo odvečnost v enkratnosti bivanja, svojo praznino v polnosti dogodkov, svoj nič v vsem. Strah in pogum sta po nasprotju isto. Eden pretirava z varnostjo, drugi ljubi nevarnost. To pa ni vsa resnica božjega usmiljenja, ki daje upanje obupanim dušam. Kocbek (1984) je analiziral občutke vojakov v NOB, ki seveda niso bili v skladu s parolami KPS, ki ji žrtev ni bilo žal, ki še danes niso rehabilitarane.
Poročilo nemške vlade »Potenciali starejših« tako pokaže, da so starejši danes bolje izobra ženi, da so premožnejši in boljšega zdravja kot generacije starejših pred njimi. Ker pa ima starost svoje meje, se število kronično obolelih potrebnih pomoči prav tako veča. Kako izboljševati kvaliteto življenja, je odvisno tudi od podob starosti, ki vplivajo  na uresničenje in na razvoj zmožnosti starejših. Za zdaj prevladujoče podobe starosti ne kažejo raznovrst nosti poznejših let življenja, zato je nemško Zvezno ministrstvo zaprosilo komisijo, ki pripravlja 6. vladno poročilo o starosti, da preuči podobe starosti na različnih družbenih področjih (delo, izobraževanje, javna občila,zdravje, dolgotrajna nega in staranje, cerkev, civilna družba, politika in pravo) in tudi to, kako te vplivajo na participacijo starejših v družbi. Nekaj podob nega smo storili tudi v Sloveniji pri pripravi Strategije kakovostnega staranja in medgeneracijskega sožitja do leta 2020. angažiranje starejših je odvisno poleg zdravja in denarja še od njihove domišljije in motivacije¹⁵.
Jung (2014) je režiser avtobiografskega stripa Cou leur de peau: Miel. Spregovori o posvojit vi, zlasti o medna rodnem posvajanju korejskih otrok. O tem, kako je doživljal dejstvo, da so me zapustili, o zanikanju svojih korejskih korenin, o samouničevalnosti ter o njegovi poveza nosti z neko drugo kulturo Daljnega vzhoda – Japonsko, deželo, na katero sem bil lahko pono sen in ki je bila hkrati zaprisežen sovražnik Koreje. Hotel je obuditi spomin na svojo biološko ma ter in na posvojiteljico, vključevanje v novo družino, sprejemanje moje mešane identitete in ponovno izgradnjo samega sebe. Film Medena koža govori o sprejemanju samega sebe. Zgodba skozi njegove osebne izkušnje pripoveduje o odraslem, ki se vrne v svojo preteklost in ponovno razišče svojo zgodovino ter pot, ki ga je privedla do tega, da se je sprejel takšne ga, kakršen je. sprejel pa se je, ko je našel ljubezen v sorodni duši. Film tedaj povezuje med kulturne stike z medčasovnimi znotraj iste avtobiografije. Domišljija slikanja mu služi kot vezivo pri iskanju identitete.

Vojna in mir (po priredbi Tolstojevega romana) sta neizčrpen vir manifestacij in reprezentacij. Tako Stefanovski v drami Figure veneris historie prikazuje človeško nakazo ter poželenja med vojno. Misel na smrt žene člo veka v nerazumna, vulgarna dejanja in prepuščanje razvratnim telesnim užitkom. Dotika se tudi problema spolnih zlorab med vojno. Vse to Stefanovski prikazuje z veliko mero sarkaz ma brez moraliziranja. Gledalec ve, da je meščan ska morala pod površjem pokvarjena in prostaška. Zato ni nenavadno, da se nobena vojna ne konča z olajšanjem, ampak prinese še večje breme svobode, pogubljenosti in izmaličenosti oseb. Na koncu drame Magnus sporoči gledalcem, da zgodovina človeka večkrat zlorabi in posili, a moramo verjeti v ljubezen, ki vedno preživi. Posamičnik si zna predstavljati tudi svojo smrt. Nekateri gredo skozi tunel teme k svetlobi, drugi doživijo stik s predniki, tretji odvijajo pred seboj film o svojem življenju.

Že prva svetovna vojna naj bi bila zadnja, naj bi bila vojna nad vojnami. Če večina, ki ni pripravljena na vojno, ampak na sprostitev in zabavo, sodeluje v njej, kot hipnotizirana dela to, česar noče. Vojna je metaforično hipnoza in histerija, kot spolna sla, kot orgija, manifes tacija zla in možnost katarze. Značilno reče ena izmed nastopajočih svojemu partnerju: poljubi me, ne da bi me poljubil, dotakni se me, ne da bi se me dotaknil. Vzel jo je kot glasbi lo, ne da bi predstavljala določeno glasbilo harfo ali violino. Kljub temu izžareva žarke z določeno vibracijo in valovanjem. Kljub temu se vpisuje v spomin želja, se upodablja kot podoba, se ubeseduje kot beseda, Beseda je, ki išče ušes, ki išče temo, da bi jo sprejela. Bese dišče je kot skladišče, kot svetišče, kot zaklad, ki ga deliš z drugimi ali zadržuješ zase in neseš v grob, da bi kdaj spet vstal kot ptič feniks iz pepela preteklih dogodkov.
Ta meditacija nam pomaga, da dobro zaspimo zaradi morfeja, vina, rožmarina,

Saj se po hitrosti svetlobe njen ritem ravna, nespečnost kaj hitro z njo preženimo,

da bomo ves čas čili za dva.

Spanec kot ples usode,

Sanjamo v ritmu vesolja, melodije, poezije

Berimo to knjigo življenja,

naužijmo se le blagodejnega sna.

Berimo, berimo, le berimo in pustimo, naj spanec gre v nas, dajmo mu čas

in mu ne govorimo, naj v ritmu vse globlje tone glas.
Glej, blagodejni občutki preplavljajo že vsako celico našega bitja,

giblje naj tone, vse globlje, do dna,

misli pa naj letijo v vesolje, visoko se dvignejo, prav do neba

da poiščejo sla dobrega sna.
3. Odisejada branja, pisanja in učenja
Pomlad s knjigo v aprilu 2015 z literarnimi dogodki za odrasle primerja navdih knjige z nav dihom prve ljubezni in te s pomladjo, branja poezije, pripovedovanja zgodb, instant drame. Upošteva razvoj od klasične k virtualni knjižnice, nova literarna dela z novimi vpogledi vase. Veliko vlogo ima akcija 'mesto bere'. Tudi letos so bile knjižnice en dan odprte do 22. ure.
Sloterdijk: tisto, kar zbira zloge na sled njihovih zvokov, je pisava, ki je neskončna knjiga brez prve in zadnje strani. Besede ustvarjajo videz svet(n)e resničnosti. Poezija je podobna eksistenci. Človek se rodi s posredovanjem ecstasis v enstasis. Posamičnik se le prevzame znotraj besedilo predloženega življenjskega teksta, genetskega teksta. Te nezavedne prtljage ne prekrije nobena vzgoja ali human pogovor. Lahko bi šli še dlje in dejali, da se bere, ko se piše kot biblija. Zato je Biblija namenjena tako njemu kot vsem drugim, ki jo berejo in jo vpisujejo v lastno izkustvo. Regeneracija samega sebe je tudi degeneracija izgubljanja ključa, ki je včeraj odpiral ključavnico. Iti pred to, kar smo bili sposobni narediti, pomeni odkrivanje predročnosti. To pomeni, da se iz otroštva podajamo na pota svoje ali tuje slave in da se v starčevstvu vanj povračamo.
Ni naključje, da smo se zbrali v tem času rastočih energij, ni naključje, da imamo na sporedu tako pomembno temo o strategijah učenja. Osvojimo te strategije čim prej, kajti prehodi so blizu. Prehodi da. Prehajamo iz stanja v stanje, iz procesa v proces, iz sveta v svet. Iz ene realitete gremo v drugo. Kritična masa za spremembo je dosežena. Na zemlji sedaj in tukaj ne živi samo 2 milijona Slovencev, ampak živi skoraj 8 milijard ljudi. Povem vam, resnično se imamo kaj naučiti drug od drugega, če hočemo preživeti na tem planetu in če želimo živeti čedalje bolje.
Na svet smo prijokali goloroki in bosonogi. Brez kril, da bi poleteli in brez močnih mišic, da bi stekli za žrtvijo, kadar bi bilo treba ujeti plen, da bi potešili lakoto. Ali sploh vemo, kako zelo potrebujemo drug drugega? Potrebujemo se, da se ne bi prepuščali občutkom priučene nemoči, da ne bi ostajali v bedi brez zemeljskega kruha in brez nebeškega in da bi lahko naše besede dobila krila za polet od enega osebnega sveta v drugega. Zavedamo se naše umrljivosti in kljub kratkoročnemu in dolgoročnemu spominu pozabljivosti, naše krhkosti in šibkosti. V tem kaotičnem svetu se moramo nekako znajti. Rabimo motive in sredstva za delo, organiza-cijo in orientacijo za doseganje ciljev. Mi smo tisti, ki si zastavljamo vprašanja in tisti, ki nanje odgovarjamo. Mi smo tisti, ki pišemo knjige in jih beremo, izumljamo tehnične izume za olajšanje življenja in vozila za pot do zvezd. Mi smo tisti, ki se učimo iz knjig mrtvih (tibetanska, egipčanska) in knjig življenja, učimo se iz lastnih in tujih izkušenj. To je že odisejada 2008. Učimo se parcialno in celovito, spontano in načrtovano, igrivo kot otroci in zelo resno kot odrasli. Morda se bomo učili še kot mrtvi, ko bomo prehajali iz enega (bardo) stanja v stanja v drugega in bomo prek del vplivali na naše otroke.
Zastavimo si širše osnovno vprašanje: ali smo duhovno pripravljeni na učenje. Odgovor nanj je prvi od številnih korakov učenja, s katerimi se bomo srečali. Ožje vprašanje pa je, ali imamo dober stik, ki nam omogoča končni uspeh, ali pa moramo začenjati od začetka kot Sizif, ki se mu cilji vedno znova odmikajo zaradi pomanjkanja dobrega stika s sogovornikom, ker se mu ogromna skala njegovih naporov z gore znanja zvali nazaj v dolino nevednosti. Kako vemo, ali dober stik imamo ali ga nimamo, kako ga vzpostavimo, če se nam izmakne. Kaj pa sploh je, če je že tako pomemben. Gre za startno pozicijo zaupanja, za pogovor dveh ali več oseb in za sledenje enega za drugim. Ali učitelji spremljamo učenčeva fiziološka stanja, da bi si pridobili njegovo psihološko spremstvo, se mu pustimo voditi, da bi ga vodili, ali mu zaupamo, da bi bili vredni zaupanja učencev. Ali upoštevamo zlato pravilo?
Iz te dispozicije napravimo trans učenja potreb:

Sedimo sproščeni, zaprimo oči. Prepustimo se sprehodu po rajskem vrtu med drevesi življenja. Kako čudovite barve imajo, kako lepo žvrgolijo ptice na njih? Pred seboj zagledamo bogato okrašena vrata znanja. In že stopamo skozi vrata strateško podprtega, metodičnega in sistematičnega učenja. Preplavljajo nas občutki radovednost. Občutimo privlačnost neznanega, skrivnostnega in neskončnega. Zdi se nam, da vedno znova uresničujemo lepoto, dobroto in resnico. Čutimo tla pod nogami, ko stopamo po svoji in skupni poti do enosti vsega. V duhu povezujemo logiko razuma in logiko srca. Sredi srca prebivamo doma sredi lastne esence odprtega vprašanja, ki vsakega postavi na pot od začetka do kraja, to je pot iz preteklosti do odprte prihodnosti. Ostanimo nekaj časa v teh valovih čudovitih občutij, ki jih sprožajo vprašanja četvernega formata, ki se prične z zvedavim zakaj in se konča s kaj če bi se povrnili v svet budne in pozorne dejavnosti, medsebojnega razumevanja in sodelovanja. In tako vsak v svojem ritmu odpre oči.
Glede na dejstvo, da Slovenci nismo med najpogostejšimi bralci na svetu in da imamo še rezerve pri razvijanju bralne pismenosti že doma in v osnovni šoli, si poglejmo, kako kompleksen je proces branja. Malokdo pozna fiziologijo bralnega procesa in malokdo je fenomenolog, ki bi se ukvarjal s tvorjenjem pomenov besed. Razlikujemo med učenjem branja in branjem zaradi učenja. V prvem delu tega zapisa smo govorili pretežno o branju zaradi učenja. Pri razliko vanju ljudi, ki uporabljajo različne zaznavne poti – kanale smo naleteli tudi na razlike v razumevanju pisane in brane besede na eni strani in slišane na drugi.
Branje kot logos je vir zbranih izkušenj. A kako beremo? Obstaja že dolga zgodovina pojasnjevanja bralnega procesa. Lecours je v l. 1980 podal vrsto opažanj o delovanju branja. Pri 90. letih spomin ne zadošča, da bi prebrali od začetka vrstice do konca. Pred 100 leti je oftalmolog Javal odkril, da skačemo po straneh. Beremo v kratkih premorih. Že Oliver Sacks, ki je analiziral dva pacienta, enega afazika, ki se je razgovoril v nesmiselni latovščini in drugega agnozika, ki običajnemu jeziku ni znal vdahniti tona ali čustva, je trdil, da za izrekanje pomena potrebujemo vse svoje bitje, za razumevanje pa potrebujemo neskončno več kot golo prepoznavanje besed. Nekaj podobnega lahko rečemo za branje napisanih besed.

Vemo, da se branje besedila začne z očmi, a se pri njih ne konča. Ne da se pojasniti le mehan sko, a dejavnikov branja je toliko, da so komaj obvladljivi, spoznavni. Nimamo nobenega 'vidnega duha' v možganih. Vse zaznavne poti naj se končajo v nekem splošnem čutu v možganih.

Ko bralec sledi besedilu, izreka njegovo sporočilo in pomen z metodo priučenih pomenov, družbenih konvencij, prejšnjih branj, osebnih izkušenj in osebnega okusa. Vemo, da branje poteka v točno določenih možganskih predelih. Branje je enako kot mišljenje odvisno od na še zmožnosti za dešifriranje in rabo jezika kot vsebine besed. Še vedno pa ne vemo, ali je jezik odvisen izključno od tistih, ki tolmačijo tisto, »kar pisanje nakazuje v namigih in sen cah.« Gre za obojestranski proces branja in pisanja. Bralec se v tekstu izgubi ali pa iznajdeva. O tem pa naj bi razmišljala tako bralec kot pisec, ker je tekst je ontološko avtonomno odprt za katerokoli branje, ki prinaša neskončne možnosti interpretacij glede na naša duševna stanja.
Ko se potopimo v branje, prekinemo prejšnji miselni tok in naše misli »odplavajo« v drugi svet in se sprostimo. Tako zmanjšujemo stres. Branje izboljšuje analitično mišljenje, saj o pre branem razmišljamo in poskušamo poiskati povezave z življenjem. Povečuje besedni zaklad, bolj kot govor ali učenje. Ko beremo aktivno, branje pomaga izboljšati spomin. Poleg tega nam odpira druge svetove, drugačne poglede na življenje. Kjer spoznavamo, kaj nam je všeč, ko podoživljamo napisane situacije, spoznavamo, kakšni smo in kaj so naše vrednote. Pomaga nam iskati pot do sebe, nam pokaže, kaj bi v življenju še radi dosegli, s čimer prej uvidimo svoje življenjske cilje. Zato je škoda, da dečki manj berejo kot deklice.

T. im. Eros pisec knjige Psi (2012, 2014) pravi, da je pred dobrim desetletjem po naključju razvozlal sem bistvo zaljubljenosti. Takoj sem vedel, da gre za veliko stvar, saj sem lahko razumel nekaj, kar si je težko predstavljati, da je sploh mogoče razumeti. Takrat pa se ni zavedal, kako daleč in globoko sega to odkritje. Pred nekaj leti je v sanjah doživel čudovite zgodbe. Sanje so bile kot film, jaz pa sem se znašel sredi njega. Ob koncu sanj je v rokah držal knjigo in se zavedal, da gre za golo resnico Življenja. V knjigi sem iskal zapis o piscu, a ta v mojih sanjah ni bil razkrit.