Podatki o diplomski nalogi

1TEORETIČNI UVOD

1.1Mladost in družina

Uvodoma bi razpravo o mladih in njihovih družinah ter težavah, ki jih na poti spremljajo, želela otvoriti z eno izmed mnogih definicij vzgoje, ki jo je v svojem času sestavil Durkheim (2009: 17). Ta se glasi: »Vzgoja je delovanje odraslih generacij na tiste, ki še niso zrele za družbeno življenje. Njen cilj je pri otroku vzbuditi in razviti določeno število fizičnih, intelektualnih in moralnih stanj, ki jih od njega zahtevata tako politična družba v celoti kakor tudi posebno okolje, v katerem mu je namenjeno bivati.«

Vzgoja je dejavnost, ki nas spremlja že skozi celotno človeško zgodovino. Tako ali drugače je bilo njeno pojmovanje vedno prisotno. Med mnogimi, ki so o vzgoji razpravljali, moje zanimanje najbolj pritegne Platon, ki je v svojem delu zapisal, da verjame v možnost vzgajanja, ne verjame pa v obstoj poklicnih vzgojiteljev (v Kroflič, 1997: 12, 13). Kroflič kritično razmišlja, da namreč obstajajo zelo kakovostni vzgojitelji, ki o vzgoji v teoretičnem smislu ne vedo ničesar, po drugi strani pa obstajajo posamezniki, ki kljub odlični teoretični podkovanosti v praksi ne delujejo kakovostno (1997: 14).

Kroflič (2006: 14) vzgojo opredeli kot kompleksno obliko medčloveške komunikacije, pri kateri se lahko naleti na različne težko razumljive probleme. Ti problemi niso le težko razumljivi, vendar naj bi se nanje tudi težko zavestno vplivalo in tako naj bi bil vzgojni proces v načrtovani oziroma želeni smeri otežen.

Mladost je posebno pomembno obdobje v človekovem življenju, v katerem se posameznik ˝išče˝. V tem obdobju naj bi se mladostnik preoblikoval v odgovorno, samostojno odraslo osebo, ki zna poskrbeti zase in tudi za druge ljudi. V procesu osamosvajanja je bistveno, da se mladostnik želi ločiti od staršev in njihovega načina razmišljanja in delanja stvari. Rad bi našel svoj način, kako se spopasti z življenjem. Vendar pa je ta proces lahko za starše zelo boleč, za mladostnika pa prav tako težak. Nekateri mladostniki se pri komuniciranju zatečejo tudi k nasilju, kar je lahko njihov svojstven način iskanja pozornosti ali pa nemočen klic na pomoč. Mladostnik namreč v tem obdobju kontrira staršem in se upira njihovim režimom. Starši to zmotno razumejo kot napad na njih, kot nekaj osebnega, kar je treba kaznovati, zato da se ne bi več ponavljalo. Je pa to eden izmed načinov, kako si mladostnik izoblikuje svojo lastno identiteto, ki dostikrat ni po starševskih pričakovanjih. Starši bi morali v tem obdobju biti še posebej razumevajoči in namesto kaznovanja in pridiganja, poskušat z mladostniki vzpostavit konstruktiven dialog, ki bi bil za oboje manj boleč in veliko bolj produktiven (Saksida, 2008: 90–92).

1.1.1Adolescenca

Izraz adolescenca za poimenovanje obdobja mladosti se prvič pojavi na začetku dvajsetega stoletja, in sicer v študiji Stanleya Halla. Po njegovem je to obdobje viharništva, uporništva in tudi velikih stresov in pritiskov pri mladih. Je pa seveda obdobje, ki je nujno potrebno za samostojni vstop v svet odraslih (v Ule, Kuhar 2003: 33).

Po Eriksonu je adolescenca peta stopnja osebnostnega razvoja. Po njegovem mnenju naj bi bila ključnega pomena za poln osebnostni razvoj, saj se v njej oblikujejo lastne življenjske vloge in aktivnosti. Mladostnik si ustvarja lastno identiteto, pri čemer se loči od staršev in si poišče svoje mesto v družbi. Zelo pomembno postane identificiranje z vrstniki. V obdobju adolescence mladostnik samega sebe išče. Posameznik se lahko v tej fazi identificira z negativnimi vzori in to lahko vodi v zmedo identitete ali pa pride do krize identitete. To pa kasneje privede do deviantnih oblik vedenja.

Eriksonu se zdi to obdobje tudi nevarno za nastop izgube identitete oziroma difuzijo identitete, kot to sam tudi poimenuje. Mladostnik lahko prehitro zaključi svoj samorazvoj in se izolira oziroma umika pred vsako odločitvijo. Marcia (2003: 34–39) je Eriksonovo tezo o krizi identitete razvil v model štirih identitetnih statusov adolescence. Poimenoval jih je razvita identiteta, moratorij, privzeta identiteta in identitetna difuzija. Ule in Kuhar pa pravita, da "identiteta ni projekt, ki ga lahko končamo, temveč postaja nekakšen habitus iskanja, ki se nikoli ne konča niti se nikoli ne sme končati.˝

Zato menim, da bi torej težko govorili o statusih adolescence, kot jih opredeljuje Marcia, saj naj bi identiteta sploh nikoli ne bila nekaj stalnega in končnega, ampak projekt v procesu. Projekt, na katerega vpliva ogromno spremenljivk, začenši z družino, v kateri otrok odrašča, pa vse do socialne mreže in okolja, v katerem živi. Je pa res, da se dandanes že sam proces odraščanja podaljšuje tako rekoč v nedogled. Sam prehod v odraslost postaja vse daljši in tudi vse težji. In tako je nastalo vmesno obdobje, da bi se ta prehod olajšal. To obdobje vsebuje nekatere obveznosti in odgovornosti odraslih, še vedno pa so mladostniki nesamostojni in predvsem neosamosvojeni. Temu obdobju pravimo postadolescenca (Ule, Kuhar 2003: 39–45). Sprašujem se, ali si mladostniki, ki zapuščajo vzgojni zavod, lahko privoščijo to podaljšano obdobje mladosti ali so kar takoj vrženi v krut svet realnosti, brez zaveznikov in podpornikov, ki bi jim lahko pomagali.

1.1.2Duševni razvoj mladostnika

Adolescenca, obdobje duševnega razvoja, poteka z roko v roki puberteti, telesnemu razvoju. Je obdobje, ki loči otroštvo od odrasle dobe in traja še za tem, ko se puberteta že zaključi. Dolžina tega obdobja traja pri vsakem posamezniku različno dolgo, odvisna pa je od različnih vplivov. Od tistih, ki izhajajo iz otroka samega, do tistih, ki izhajajo iz njegovega okolja (Žmuc-Tomori 1983: 110).

Ljudje so od nekdaj želeli vplivati na otrokov razvoj, ga oblikovati po svojih lastnih željah in predstavah, da se bo čim bolj neopazno vključil v družbo in okolje v katerem živi. Da bo postal neizstopajoč del celote. Vzgojni prijemi so bili izbrani glede na dotedanje izkušnje, osebne predstave o otroku in njegovem razvoju ter glede na trenutne vrednote družbe, ki so narekovale vzgojne cilje. Ljudje so po različnih vzgojnih prijemih posegali bolj ali manj zavestno (Kroflič, 1997: 25).

Po Žmuc-Tomori (1983: 110) se v adolescenci razvoj duševnosti in osebnosti razdeli na pet glavnih področij: iskanje lastne identitete, razvijanje spolne vloge, urejanje odnosa do staršev in drugih odraslih, usmerjanje odnosov z vrtniki in oblikovanje odnosa do dela z razvijanjem ustvarjalnosti.

Adolescenca je znana kot obdobje večnih nasprotij. Kakor je težka za mladostnika samega, jo kot težko doživljajo tudi njegovi najbližji. Mladostniki so v tem obdobju izredno čustveni in afektivni, razpoloženje se jim spreminja iz minute v minuto. Zmožni so iz površinskega presojanja takoj preskočiti v intelektualiziranje. Vse želijo doživeti zdaj, v tem trenutku. Vsa ta nasprotja mladostniku omogočajo, da se išče in spoznava, kdo sploh je in kdo bi rad postal oziroma v koga bi rad odrastel. Zato je v tem obdobju tudi zelo pomembno, da mu starši postavljajo vzgojne omejitve, saj tako mladostnik spoznava, do kod lahko gre, kje so njegove meje dobrega počutja. Skozi vse to mladostnik dozoreva, in tako bo nekega dne sam vedel, kaj je prav in kaj ne – takrat bo odrasel (Žmuc-Tomori, 1983: 111).

Kroflič (1997: 54, 55) kot bistven pogoj moralne vzgoje in moralnega razvoja otroka postavlja avtoriteto. Brez nje naj sploh ne bi prišlo do nobenih vzgojnih učinkov, saj je vzgoja vedno nek način vodenja otroka, z avtoriteto pa imamo možnost vplivati na to, kako se otrok razvija. Pojem avtoritete pa po drugi strani tudi kritično zavrača, saj se lahko iz spodbudne funkcije, ki jo ima, avtoriteta hitro spreobrne v manipulacijo, ki ovira razvijanje v svobodno, kritično in odgovorno osebnost.

1.1.3Mladostnik in družina

Družina je prvi socialni sistem, v katerem se otrok znajde. Značilnosti družine pa močno vplivajo na razvoj otrokove osebnosti. Starši so prvi pomembni drugi, ki otroku predstavljajo svet, katerega mora ta brezpogojno ponotranjiti, saj si pomembnih drugih otrok sam ne more izbrati in tako otroci na začetku svojega življenja svet spoznajo tak, kot jim ga predstavijo njihovi starši oziroma pomembni drugi (Čačinovič-Vogrinčič, 1998: 23, 24).

Družina se z vstopom otroka v adolescenco spremeni. Sprememba je vidna na zunaj v družinskem urniku (dejavnosti), še bolj pa se spremeni atmosfera in odnosi med družinskimi člani. V družinskem okolju se najhitreje pokaže otrokov razvoj v mladostnika in kasneje v odraslo osebo. In na otroka najbolj bistveno vplivajo odzivi družinskih članov. Le-ti zaznamujejo njegov nadaljnji osebnostni in čustveni razvoj. Zato je adolescenca otroka za družino neke vrste preizkušnja. Gre namreč za to, da se mirni in ustavljeni življenjski vzorci in stili razburkajo. Družina naj bi otroku predstavljala varno zavetje, kjer vsi skrbijo za njegov dobrobit, saj je otrok še nesamostojen poskrbeti sam zase in za svoje potrebe. Za vse to je sedaj tu družina, ki mu pomaga in ga počasi pelje skozi dobo otroštva do mladostništva. V tem obdobju je otrok od svojih staršev odvisen na vse življenjskih področjih. Bistvo odraslosti pa je ravno samostojnost. Prevzemati odgovornost za svoja dejanja in v prvi vrsti znati poskrbeti sam zase, nato pa še za njegove bližnje. A pot do samostojnosti je tako rekoč trnova. Razvija se postopoma in traja zelo dolgo. A je za otrokovo identiteto bistvenega pomena. Otrok bo zgradil trdno lastno identiteto le z ločitvijo od odvisnosti od svojih staršev. Čeprav je ta premik težak in za otroka zastrašujoč, to mora storiti, saj je od tega odvisna njegova samozavest in samospoštovanje. A osamosvajanje otroka ni boleče in naporno le zanj, ob tem trpijo tudi starši. Mladostniki se spremenijo v velike upornike in kljubujejo vsaki starševski besedi, vsakemu njihovemu dejanju, in to jih izčrpava (Žmuc-Tomori, 1983: 111, 112).

Rener (2006: 89) pa pravi, da mladi zadnja desetletja odraščajo drugače, kot so odraščale predhodne generacije. Res je, da se vsaka generacija razlikuje od prejšnje, vendar je posebnost današnje mladine, da postajajo podobni svojim staršem. Prejšnje generacije so stališča svojih staršev zavračale, šle so po drugačnih življenjskih poteh in se starejšim upirale, mladina od devetdesetih let naprej pa je začela staršem postajati podobna po stališčih, vrednotah in okusu. Rener v svojem delu o pojavi govori kot o generacijskem miru, ki naj bi nastal in prinašal obdobje izginjanja konfliktov. Mladi naj bi se obračali bolj v družino. Rener pravi takole: »Družini se je bolj kot drugim institucijam uspelo prilagoditi sodobnim postmodernim težnjam po individualizaciji in subjektivizaciji življenjskega sveta in kot taka deluje vzpodbudno na razvoj osebnostnih potencialov in potreb; družina deluje kot zavetje, terapevtsko protiokolje, ki blaži strese in konflikte iz zunanjega sveta, ki je za mlade vse bolj zahteven in ogrožajoč …« (2006: 90)

Tega dela odraščanja se sama še prav dobro spominjam sedaj, ko razmišljam. Takrat se mi je zdelo, da me starši ne razumejo in da se mi zagotovo godi največja krivica na svetu. A sedaj vem, da sta podobno čutila tudi moja starša, tudi onadva sta menila, da jaz ne razumem njiju in da sem taka nalašč, da bi ju jezila. To se v obdobju adolescence dogaja, starši in mladostniki en drugega ne razumejo. In Tomorijeva razlaga, da ko v tem obdobju vsi trpijo, se sploh ne zavedajo, da imajo podobne občutke, da jih pestijo podobne misli. Starši bi se morali zavedati, da se mladostnikova čustva do njih niso nenadoma spremenila, spremenilo se je mladostnikovo doživljanje vsega okrog njega. In ta odnos, ki ga mladostnik naenkrat ima, to je samo drugačno zaznavanje in ni mišljeno osebno, kot napad na starše. Skozi vse to se mladostnik krepi in počasi izoblikuje v odraslo, samostojno, odgovorno osebo (Žmuc-Tomori, 1983: 112).

1.1.4Družina

Družina po klasifikaciji sodi med male skupine, vendar pa se od njih razlikuje po tem, da ima posebnosti. Glavna posebnost, ki jo razlikuje od ostalih malih skupin, pa je zgodovina, ki jo ima. Po Douglasu (v Čačinovič Vogrinčič, 1992: 104) pa se družinska skupina od ostalih malih skupin razlikuje po krvni vezi in po trajnosti skupine. Čačinovič Vogrinčičeva se s trditvijo deloma strinja, meni pa, da ji je potrebno dodati še »nerazrešljivo dramo ločitve med starši in otroki in s tem nerazrešljivo konfliktnost odnosov v družinski skupini« (prav tam).

Zadnja desetletja se v socioloških vodah pogosto pojavlja vprašanje, kaj družina sploh je. Edino, za kar lahko z gotovostjo trdimo, je, da »je družina oseba ali skupina oseb, ki skrbi za otroka ali otroke« (Rener, 2006: 95). Raznolikost družin pa ustvarjajo starševska razmerja v smislu socialnih razmerij, zato govorimo o družinah in ne o družini. Švab (2006: 63) pravi, da zaradi raznovrstnega družinskega življenja govorimo o »pluralizaciji družinskega življenja in družinskih oblik.« Mešl (2008: 87) pa trdi, da je sam koncept družine doživel preoblikovanje, s spreminjanjem družinskega življenja med družbenimi in ekonomskimi spremembami. » /…/ Oblikovale so se nove, raznotere družinske ureditve« (prav tam).

Wise (v Mešl 2008: 92) pa ponuja značilnosti, ki razlikujejo družino od preostalih družbenih skupin. Pravi, da so družine medgeneracijske, trajajo daljše obdobje kot ostale družbene skupine, vsebujejo različne vrste odnosov, tako biološke kot tudi zakonske, pravne, kar jih pa tudi povezuje s preostalo sorodstveno mrežo.

Družina je prvi socialni sistem, v katerem se otrok znajde. V njem začne prvič odkrivati svoje potrebe in tudi iskati načine, kako jih zadovoljiti. Zgodovina družinske skupine so specifične potrebe in prav tako specifični načini zadovoljevanja le-teh. Zgodi se pa, da prihaja do konfliktov med potrebami posameznika in potrebami družine (Čačinovič Vogrinčič, 1992: 109). Menim, da do konfliktov med posamezniki družinskimi člani zaradi različnih potreb in njihovih načinov zadovoljevanja najpogosteje prihaja ravno v adolescenci, ko mladostniki prenehajo razmišljati tako kot njihovi starši, ampak začnejo postajati oseba, sama zase.

V adolescenci je družina za mladostnika izrednega pomena, saj na mnoge načine odločilno usmerja njegov razvoj in določa njegove življenjske razmere. V tem obdobju naj bi potekala dva vzporedna procesa, in sicer postopno osamosvajanje in oblikovanje osebnosti. Poleg družinskih odnosov postajajo mladostniku vse bolj pomembni tudi vrstniki. Kljub temu pa so večinoma, vsaj tisti ki se šolajo, od družine še zmeraj odvisni. Na njihovo doživljanje in počutje pomembno vplivajo odnosi s starši in sorojenci in njihova čustvena opora. Najpogostejši izvor napetosti in konfliktov med starši in mladostnikom je zagotovo postavljanje meja (Tomori, 1994: 15–17). Tega se prav dobro spominjam tudi sama. A kljub temu menim, da so meje izrednega pomena za mladostnikovo odraščanje, saj s pomočjo meja, za katere si mladostnik tako zelo prizadeva, da bi jih kršil, krepi in izoblikuje svojo osebnost. Tomorijeva pravi, da če znajo starši meje zastaviti smiselno in jih izraziti primerno, potem za mladostnika niso travmatske in mu celo zelo koristijo pri vključevanju. Da bi se mladostnik torej zmogel razviti v trdno in zdravo osebo, potrebuje čustveno oporo staršev s pozitivnimi in spodbudnimi odnosi, s pomočjo katerih razvija pozitivno samopodobo in samospoštovanje (Tomori, 1994: 18).

Vendar je psihična podpora staršev nekaj povsem drugega od družinske odvisnosti. Dumon (v Rener 2006) pravi, da so avtonomijo mladostnikov nekoč povezovali z odhodom od doma. Sedaj pa se pojavlja obdobje poldružinskega življenja imenovanega »generacijski LAT« ali kar LAT-faza. To pomeni živeti skupaj in hkrati narazen. LAT-faza je faza, ki nastopi med odvisnostjo od družine in med od staršev popolnoma neodvisnim življenjem. Značilna je ekonomska odvisnost od staršev, hkrati pa socialna neodvisnost. Podaljševanje življenja pri starših naj bi bila kombinacija med zunanjimi in subjektivnimi dejavniki. Zunanji, kot recimo težave z zaposlitvijo, podaljšan študij ter subjektivni, kot so poceni življenje doma, dober odnos s starši, lagodnost. Seveda pa je takšen način življenja bolj sprejemljiv za mlade kot za njihove starše, katerim to obdobje predstavlja visoko stopnjo stresa. Se je pa vloga družine spremenila tudi v drugi dimenziji, in sicer iz etične v podporno. Med starši in otroci ni več nadzorovanja in brezkompromisne poslušnosti, vendar prihajajo v ospredje bolj odnosi vzpodbujanja in zaupnosti (Rener, 2006: 96–98).

1.1.5Odklonsko vedenje v adolescenci

Metljak (v Kobolt 2010) pravi: »Vedenjske motnje so pojem, ki ustreza zgolj vidiku opazovalca. Pojem služi meni, opazovalcu ali soudeleženemu akterju, ki me to vedenje moti, da nekaj, kar je med nama, torej najin problem, opredelim kot njegov/njen problem. Še bolj mi pomaga, če ta najin problem stabiliziram v relativno trajno obliko – vedenjske motnje. Z enostavno potezo sem najin skupni problem prepoznal kot njegov/njen, relativno trajen problem, s katerim se bo moral soočiti sam oz. strokovnjaki, ki se »spoznajo na tovrstne motnje« (Kobolt, 2010: 88).

Adolescenca je obdobje več sočasnih in pospešenih sprememb na področju telesnega in psihološkega dozorevanja, socialnih spretnosti in spoznavnih sposobnosti. Starši in družba zastavljajo mladostnikom zahteve, ki so lahko prevelike glede na raven njihove zrelosti. Adolescenca je namreč obdobje ogromnih potencialov, vendar pa še ne čas za izpolnjevanje ciljev. Je obdobje učenja, zbiranja izkušenj, poizkusov in zmot, dogajajo pa se tako progresivni kot tudi regresivni procesi. Dinamika adolescence vpliva na to, da se mladostnik na povečanje zunanjih socialnih zahtev odziva z večjo anksioznostjo in neustreznimi obrambnimi mehanizmi. Prav to pa lahko onemogoča razvoj, progresijo, omejuje individualizacijo adolescenta in predstavlja izvor pritiskov vrstnikov (Tomori, et al. 1998: 5)

Rener (2006: 107, 108) pojasnjuje vpliv modernizacije na mlade, ki od njih zahteva, da so se zmožni hitro prilagajati. Na mlade dostopa preko institucij, kot so družinsko okolje, šola in prosti čas. Mladostniki bodo v veliki večini uspešno prehodili svojo pot do odraslosti, vendar pa modernizacija mlade deli v dve nasprotni si skupini: zmagovalce in poražence. Zmagovalci torej posedujejo vire, s katerimi s pridom izkoriščajo priložnosti modernizacije, mladi, ki pa se zahtevam modernizacije niso zmožni prilagajati zaradi osebne ali družbene nepripravljenosti, pa imajo večje možnosti za vstop v kategorijo poražencev. In znotraj te kategorije so mladi, ki so povrženi večjim tveganjem. Tveganjski krog mladih pa ne sestavljajo le tisti, ki prihajajo iz depriviligiranih družbenih okolij torej iz družbenih manjšin in nižjih razredov, čeprav je med njimi takšnih več. Družbena razslojenost je tista, ki mladim variira količino in vrsto virov, ki jih imajo na razpolago.

Tomori pa govori o povečani možnosti tveganih vedenj v adolescenci, zaradi nesorazmerja med biološkimi procesi in dinamiko razvoja čustev. Tvegana vedenja mladostnikov so eksperimentiranje, občasna vedenja, dejavnosti in vedenjski vzorci, ki odstopajo od sprejetih norm in prinašajo tveganja za posameznika in/ali njegovo okolje. Pomen tveganih vedenj je velik zaradi posledic, ki jih prinašajo. Tomori pravi, da so te posledice:

• 
  neposredna ali posredna ogroženost mladostnikovega zdravja ali celo življenja;
  
• 
  vključitev škodljivih navad v življenjski slog, ki se prenaša še v odraslo dobo;
  
• 
  stopnjevanje konfliktov s socialnim okoljem ali družbenimi mehanizmi in s tem utrjevanje nadaljnje obrobnosti;
  
• 
  ogrožanje drugih ljudi in lastnine;
  
• 
  prezgodnje prekinjanje šolanja;
  
• 
  slabše možnosti za osebnostno zorenje zaradi prezgodnjega prevzemanja odraslih vlog (Tomori, et al. 1998: 5, 6)
  

Winkel (v Kobolt 2010) pa vedenjska odstopanja od določenih standardov družbe deli v tri skupine in sicer: klinično psihološke teorije, teorije etiketiranja in konstruktivistične paradigme. Klinične psihološke teorije formulirajo odstopanje po enostavni teoriji: »Tisti, ki dela probleme, je tudi sam problematičen.« teorija etiketiranja pravi, da so izobraževalne institucije tiste, ki definirajo kakšno vedenje je izstopajoče in kakšno ne. Konstruktivistična paradigma pa ga opiše kot krožen proces po eni strani resničnega vedenjskega odstopanja po drugi strani pa posledica etiketiranja. (Kobolt 2010: 88)

Odrasli pogosto na tvegano vedenje mladih reagirajo neustrezno in ga s tem spodbujajo, namesto da bi ga ustavljali. Kaznovanje, omejevanje in označevanje niso psihološko in pedagoško primerni odzivi na tvegano vedenje. Razvijanje identitete je zahteven proces zato je nekaterim mladim lažje prevzeti drug ˝izgled˝ in se potrjevati z negativnimi dejanji. Negativno potrjevanje oziroma tvegano vedenje mladih je še posebej ogrožujoče kadar se prične zgodaj v procesu razvoja in se redno ponavlja. Tvegano je tudi vedenje, ki je povezano z življenjskim stilom, ki je za mladostnika neustrezen in otežuje ali celo onemogoča izvajanje zanj konstruktivnih dejavnosti. Še posebej pa je ogrožujoče takrat, kadar poteka v krogu vrstnikov, ki to vedenje spodbujajo in ga občudujejo. (Tomori et. al 1998: 6)

Rener navaja podatke študije, ki pravijo, da je prijateljstvo med mladimi še vedno zelo cenjena vrednota, vendar pa imajo težave pri vzpostavljanju pristnih prijateljstev, ki naj bi veljali za močne odnose. Zaradi različnih pritiskov modernizacije mladi nimajo moči za vzpostavljanje takšnih odnosov, zato vstopajo v tako imenovane »odnosne minimalizme«, za katere porabijo malo časa in energije (2006: 119, 120).

Tvegano vedenje mladostniki povezujejo z mnogimi pozitivnimi občutji, kot so ugodje, vznemirjenje, občutek odraslosti in neodvisnosti, samopotrditve, moči in ugleda med vrstniki. Je tudi sredstvo za preganjanje dolgčasa, lajša neugodna občutja in nasploh nadomešča težko dosegljive vire samospoštovanja. Vse to so motivi, ki so mladostnikom v času adolescence izredno pomembni. Dejavniki, ki povečujejo dovzetnost za tvegano vedenje mladostnika, se začnejo pri družini, in sicer, če je le-ta disfunkcionalna. Nadaljujejo se v krogu vrstnikov, ki goji tvegano vedenje torej razne subkulture in obrobne skupine mladih ter šolska neuspešnost in nenazadnje tudi večja osebna ranljivost (Tomori in dr. 1998: 6)

Tvegana vedenja lahko po mnenju Tomorijeve pomembno zaznamujejo telesno in psihosocialno zdravje mladostnika, ob tem pa lahko vpliva tudi na potek njihovega izobraževanja in socialne integracije v družbi. Mladostniki, ki se ne šolajo, namreč predstavljajo posebno rizičen del populacije mladih. Njihovo socialno stanje in dobrobit sta ogrožena. Pri marsikateremu mladostniku, ki se ne šola, je prav to posledica tveganega vedenja. Prekinjen izobraževalni proces pa vpliva tudi na razvoj osebnosti in ga obenem ogroža. Temu je po mojem mnenju tako zato, ker mladostnik ni vključen v konstruktivne skupine vrstnikov in ima tako vedno manj možnosti pozitivne, ˝zdrave˝ samopotrditve. S tem pa težko gradi zadovoljujoče samospoštovanje in tudi njihova nadaljnja socializacija se postavlja pod vprašaj (Tomori in dr. 1998: 7, 8)

1.1.6Socialno delo z družino

To je posebno področje socialnega dela. Družine pestijo kompleksni problemi in v določenem obdobju življenja večina družin ali pa njenih posameznih članov potrebuje pomoč. In pomoč posameznikom mora biti celostna, zato velikokrat v procesu pomoči sodelujejo tudi ostali člani družine. Družinski člani lahko v izvirnem delovnem projektu pomoči njenemu posameznemu članu nudijo moč in vire, ki jih ta potrebuje. Intervencija se izvaja kot obvarovanje člana, ki ga ogroža družina, ali družine, ki jo ogroža določen član. Včasih pa, člani družine potrebujejo pomoč pri oblikovanju sprememb, navaja Čačinovič Vogrinčičeva (v Mešl 2008: 106).

Čačinovič Vogrinčič (v Mešl 2008: 108) pa je ob razvijanju doktrine socialnega dela definirala predmet socialnega dela z družino kot »pomoč pri reševanju socialnih problemov skupaj z družino«. Vogrinčičeva (prav tam) še dodaja: »Socialno delo z družino opišemo kot izviren delovni projekt sodelovanja, ki ga soustvarimo na sporazumevanju, dogovarjanju in skupnem oblikovanju rešitev, da bi udeleženi v problemu postali udeleženi v rešitvi.«

Odklonsko vedenje mladostnika vpliva na družino, zato je treba pomoč nuditi celotni družini in jo v tem smislu tudi organizirati. Po Stierlinu (v Čačinovič Vogrinčič 2006: ) se družina čuti osramočeno, saj naj bi bilo odklonsko vedenje otroka dokaz, da je staršem spodletelo, da otroka niso vzgojili v skladu z vrednotami in normami družbe. Poleg osramočenosti, ki jo starši čutijo, pa jih skrbi tudi za otrokovo prihodnost. Torej vidimo, da ni le otrok tisti, ki potrebuje pomoč, ampak tudi ostali družinski člani, predvsem starši, da bi lahko povečali svojo storilnost in zmanjšali občutke sramu in neuspeha. In zato potrebujejo strokovnjaka, ki krepi moč celotne družine. Da pa je socialno delo učinkovito mora pomoč starše opolnomočiti. In tukaj Čačinovič Vogrinčič (2006) omenja Clancyjev model, ki prispeva izkušnjo soustvarjanja pomoči skozi sodelovanje. Treba je poskrbeti, da družina preseže izkušnjo statusa družine s problemom. Clancyjev model naj bi družini omogočil, da preseže delovni odnos pomoči in se začne aktivno vključevati v mladostnikovo življenje izven doma.

V primeru, da družina ne izpolnjuje pogojev, da bi otrok lahko napredoval in se zdravo ter vsestransko osebnostno razvijal, se ga namesti v rejniško družino. To je običajno začasna rešitev, v času katere pa mora družina napredovati kot celota, torej mora slediti individualnem načrtu pomoči, ki ga sestavijo skupaj strokovni delavec in vsi člani družine. Rejništvo naj bi bila oblika začasne namestitve, s pomočjo katere dobi otrok celosten sistem pomembnih odnosov. Namreč, njegova prvotna družinska izkušnja se dopolni z tisto, ki jo pridobiva v rejniški družini (Kuzmanovič Korva, 2012: 80).

Socialno delo z mladino, ki se vede odklonsko, se začne z vzpostavitvijo socialne mreže, ki v prvi vrsti mladostniku, nato pa tudi ostalim udeleženim omogoči novo učenje in dobre izkušnje za spoštovanje sebe in drugih ljudi. Po Lussijevem socialnoekološkem načelu je treba v socialno mrežo vpeljati različne ljudi, ki bodo mladostniku v pomoč, da bo imel boljše možnost tako za razvoj, kot za samo življenje (Čačinovič Vogrinčič, 2006: 96–98).

O socialnem delu z otroki in družino piše tudi Briskman (v Mešl 2008: 94), ki pravi, da se je zaradi raznolikosti novih družinskih oblik moralo socialno delo prilagoditi. Obstaja vse več enostarševskih, istospolnih in migrantskih družin, ki potrebujejo drugačne oblike intervencij.

1.1.7Mit idealne družine nasproti funkcionalni družini

Naj na začetku pojasnim pojma funkcionalen in disfunkcionalen. Predhodnika teh pojmov sta bila vrednosti oznaki »normalen« in »patološki«. Funkcionalen naj bi bil tak, ki deluje, torej družinski vzorci, ki delujejo pri doseganju zadanih ciljev, reševanju instrumentalnih nalog čustvene blaginje članov. Disfunkcionalni družinski vzorci pa so tisti, ki prinašajo občutek stiske in ne rešitve. Govorim o disfunkcionalnih družinskih vzorcih in ne družini, saj le tako družino manj etiketiramo in stigmatiziramo. Obstaja pa tudi korelacija med disfunkcionalnostjo in funkcionalnostjo družinskih vzorcev, saj je lahko na določeni sistemski ravni tak, na drugi pa drugačen (Mešl, 2008: 90).

Čačinovič Vogrinčič (v Mešl 2008: 94) pravi, da v socialnem delu ne razlikujemo med »zdravo« in »patološko« obliko družine, vendar z družino skupaj raziskujemo kako njeni člani živijo, kaj potrebujejo, kakšne so njihove definicije družine.

Tolstoj je nekoč rekel, da so si vse srečne družine med seboj podobne, nesrečne družine, pa so vsaka nesrečna na svoj način (v Tomori 1994: 150). Menim, da bi to težko trdili, saj se morda tako zdi le na zunaj, v resnici pa so si vse družine med seboj zelo različne. Družine ne gre opisati z nekimi absolutnimi lastnostmi, saj ima vsaka stvar za vsako izmed družin svojstven pomen. In ker seveda ne obstaja popolna družina, taka, ki ne bi imela nobenih težav in problemov, se v praksi uporablja izraz funkcionalna družina. Funkcionalna družina pa naj bi bila tista, ki ustrezno opravlja vse svoje naloge. In tudi te naloge se od družine do družine razlikujejo, saj vsak človek potrebuje nekaj drugega in vse je tudi odvisno od okolja v katerem družina živi. Okviren opis funkcionalne družine pa naj bi bil, da naj bi družina izpolnjevala vsa področja: pri razvoju osebnosti svojih članov, pri njihovi socializaciji in pripravljanju na samostojno življenje (Tomori 1994: 150–154).

Na drugi strani pa imamo dis/nefunkcionalne družine, ki svojih nalog ne opravljajo učinkovito oziroma jih sploh ne opravljajo. Družina lahko odpove na nekem določenem področju ali pa v določenem razvojnem obdobju ali pa na celi črti. Obstajajo različni razlogi, zakaj je družina pri opravljanju svojih nalog neučinkovita. Izredno pomembne so splošne življenjske razmere (Tomori, 1994: 155).

In tako ne trdijo le psihologi, vendar se na prepričanja o zdravi in patološki družini opirajo tudi terapevti, meni Mešlova (2008: 87). Težko je definirati normalnost, saj je normalnost relativna kategorija, ki si jo vsak posameznik drugače predstavlja. Torej, kar je za nekoga »normalno«, ni nujno enako tudi za nekoga drugega. Če bi družino opredelili kot »normalno«, bi si to drugače predstavljal strokovnjak, raziskovalec in družina sama. Za pojasnitev pojmovanja »normalne družine« Mešlova po Walshu predstavi štiri perspektive: asimptomatičnost, kar pomeni odsotnost patologije, tipičnost oz. povprečnost, idealnost in družino, v kateri potekajo normalni družinski procesi. Prav tako pa Mešlova (2008: 88–90) pravi, da otrok, pri katerem se pojavijo težave, ni nujno odrastel v disfunkcionalni družini. Na njegov razvoj poleg družine vplivata tudi podedovana ranljivost in širši družbeni vplivi.