Podatki o diplomski nalogi
Yüklə 0,66 Mb.
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Samostojnost
- Socialna mreža
- Pomoč v stiski
- Upravljanje z denarjem
- Zavod in življenje po njem
3REZULTATI
V raziskavi je zavzeta le moška populacija, saj je Vzgojni zavod Slivnica pri Mariboru namenjen le fantom. Sodelovalo jih je šest, od tega so trije stari 18 let, dva 19 let in eden 20 let. Fantje se šolajo v srednjih šolah.
Čeprav se vsem intervjuvanim mladostnikom izpust iz zavoda bliža, v njem bivajo različno dolgo časa. Najdalj časa je v zavodu mladostnik, ki tam biva že 4 leta. Sledijo mu fantje, ki so v zavodu po 3, 2, 2 in pol ter 1 leto. Najmanj časa je v zavodu fant, ki tam biva komaj pol leta.
Najbolj pogost razlog, zaradi katerega so mladostniki bili institucionalizirani, so bile »družinske težave«. Te je imelo vseh šest mladostnikov. Po dvakrat se pojavijo tudi »tatvine« in težave, ki zadevajo »sodišče«. Ostali razlogi, zaradi katerih so mladostniki pristali v vzgojnem zavodu, so bili še pretepi, tako doma, po navadi z očetom ali maminim partnerjem, kot tudi z vrstniki. Mladostniki so imeli slabe družbe, v šoli so imeli težave s sledenjem tekoči snovi in učne težave. Nekateri so imeli tudi težave z alkoholom in policijo.
Mladostniki zelo različno razumejo in pojmujejo besedno zvezo »biti samostojen«. Edini odgovor, ki se je v celoti ponovil dvakrat, je, da biti samostojen pomeni, da »znaš kuhati«. Ostali sinonimi samostojnosti, ki so jih mladostniki še navedli so bili: »znati kuhat, čistit, prat«, »da ne delajo drugi stvari zate«, »znati z denarjem«, »znati vse narediti sam«, »biti izobražen«, »imeti službo«, »skrbeti zase«, »biti samoiniciativen« ter »znat izpolnjevat naloge«.
Mladostnike so svojo samostojnost v zavodu komentirali različno. Večini se zdi, da si dneva ne morejo organizirati sami, ne morejo početi, kar želijo, saj jim dneve organizirajo v zavodu. En izmed fantov meni, da je v zavodu strog nadzor in da ne more početi, kar želi, saj v zavod ne sme priti »pijan« in zvečer ne sme pozno ostajati zunaj. Meni, da si zaradi tega ničesar ne more organizirati sam. Kljub temu pa polovica od teh fantov tudi pravi, da če si česar želijo imajo vedno tudi možnost dogovora z vzgojitelji in si tako lahko plane čez dan nekoliko prilagodijo, tako da so sami zadovoljni, in tudi vzgojitelji se s tem strinjajo. Preostali intervjuvanec pa v zavodu ne čuti nikakršnega nadzora in meni, da si lahko popolnoma sam in brez dodatnih dogovorov z vzgojitelji dan organizira po želji.
Zaradi boljše preglednosti sem podatke značilnega vsakdana mladostnika pustila v tabeli. Dnevi se od posameznika do posameznika izredno razlikujejo. Na potek dneva zelo vpliva ali se mladostnik redno šola ali ne.
Dva izmed intervjuvanih fantov čez vikende ne hodita domov in ostajata v zavodu. Njun dan je tak kot čez teden, le brez obiska šole. Dva izmed tistih štirih fantov, ki hodijo domov, prav tako pravita, da njun dan ni bistveno drugačen kot v zavodu, z izjemo šole in seveda učnih ur. Preostale dejavnosti, ki jih fantje počnejo čez vikend doma, so ukvarjanje s športom, druženje s prijatelji in ostale prostočasne aktivnosti, kot so poslušanje glasbe, gledanje televizije in ukvarjanje z računalnikom.
Kar petim fantom se izobrazba zdi pomembna. Zdi se jim pomembno, da imaš narejeno neko šolo, saj menijo, da tako lažje dobiš službo. Enemu izmed fantov pa se izobrazba zdi še kar pomembna. Odgovor, da je izobrazba nepomembna, je podal fant, ki je v istem stavku dejal, da je izobrazba tako pomembna kot tudi nepomembna. Meni, da v naši državi tudi izobrazba več ne pomeni to, kar je nekoč. Pojavi se tudi odgovor nezanimiva, ki je prav tako prišel od fanta, ki se mu izobrazba zdi pomembna. To pa ne zanima najbolj, ima raje »fizična« dela.
Kar štirje izmed intervjuvane šesterice razmišlja, da bi po zaključku trenutne šole šolanje nadaljevalo. Vsi večinoma tako, da bi na koncu imeli priznane triletne šole. En izmed njih bo z šolanjem nadaljeval, če ne bo sprejet v vojsko, kar je njegov prvotni plan po koncu srednje šole. Dva izmed fantov pa šole ne bosta nadaljevala in bi si rada poiskala službo. En od njiju bi delo rad odšel iskat v tujino.
Fantov nisem neposredno vprašala, če menijo, da so pri učenju samostojni. Zanimalo me je, ali se učenja lotijo sami ali pa potrebujejo vzpodbudo oziroma »nadzor«. Ker se sami neradi lotijo učenja, sem sklenila, da so štirje od njih pri učenju nesamostojni, dva pa se učenja lotita tudi sama, ko vesta, da morata, oziroma bi se učenja lotila tudi takrat, ko jima ne bi nihče rekel. Zato sem v njunem primeru presodila, da sta pri učenju samostojna. Kar pa ne izključuje občasne pomoči prostovoljk in vzgojiteljev pri organiziranih učnih urah, ki potekajo vsak dan med 17.00 in 18.30.
Vzgojni zavod Slivnica je zavod odprtega tipa. To v glavnem pomeni, da se fantje šolajo izven zavoda. Pomeni pa tudi, da vsakodnevno odhajajo v Maribor. Vsi mladostniki so odgovorili, da se o izhodih dogovarjajo sproti. Treba je povedati, kam greš in kdaj se vrneš. Najbolj pozna ura prihoda nazaj v zavod je 21.30, to velja za vse, odgovor pa sta mi podala le dva izmed vprašanih. En mladostnik mi je povedal tudi obdobja izhodov, in sicer lahko zavod zapustijo po kosilu in po skupinskem sestanku. V primeru, da se ne boš vrnil do dogovorjene ure, imajo tudi možnost poklicati in sporočiti »zamudo«.
Kljub dogovorom vseeno prihaja do njihovih kršitev, torej se fantje vračajo kasneje kot so bili z vzgojitelji dogovorjeni. V takšnih primerih pravijo, se ne zgodi nič. Torej fantje niso kaznovani. Vse, kar morajo narediti, je, poslušati vzgojitelje, kako jih okregajo. Temu rečejo »moramo poslušat da se zderejo, pa je«. Tudi če se vrnejo v opitem stanju ne sledi nobena večja kazen. Pet fantov trdi, da so zamude nesankcionirane. Prav vsi vprašani pa so dejali, da če je zamuda daljša od dveh ur, vzgojitelji pokličejo policijo in ti razpišejo tiralico.
Tiralica se razpiše, ko mladostnik v zavod zamuja več kot dve uri po dogovorjenem času. Le en izmed intervjuvanih fantov nima izkušnje s tem, da bi za njim razpisali tiralico, dvema pa se je to zgodilo samo enkrat. Trije so imeli tiralico razpisano že velikokrat, en fant pa to tvega le za posebne priložnosti, kot so kakšni koncerti ali novo leto. Večina fantov pa sploh ne zamuja zaradi kakšnih posebnih razlogov. Najpogosteje zato, ker se jim v tistem trenutku ne da vrniti nazaj. Policija jih običajno najde, saj so v zavodu pred odhodom morali vsaj približno povedati kam grejo. Če jih policija ne najde, se vrnejo sami.
Večina fantov se med vikendi vrača v svoje matično okolje, v svoj »dom«. Ko so tam imajo različne omejitve glede odhodov ven. Pri nekaterih (dveh) se o izhodih prav tako pogovorijo s starši in z njimi sklenejo dogovor, tako kot v zavodu, pri nekaterih (dveh) pa so izhodi po želji. To pomeni, da fanta lahko od doma odideta in se vrneta kadar želita. Pri enem izmed fantov, ki ima zelo zapleten odnos z očetom, izhodi potekajo tako, da od doma kar odide, brez da bi očeta vprašal, če lahko gre ali mu vsaj sporočil, da gre, saj si ne želi poslušati očetove pridige. Ta ga pa vseeno čaka, ko se vrne domov. En izmed fantov pa med vikendi domov sploh ne hodi, ostaja ves čas v zavodu. Fantje večinoma nimajo navade ponočevati. Družijo se zunaj, na prostem, ali po domovih, nekateri zahajajo tudi v lokale.
Mladostniki se radi ukvarjajo s športom. Najbolj pogosti športi, ki fante zanimajo so nogomet (trije), tek (dva), košarka, kolesarjenje (dva) in bordanje. Med prostim časom se intervjuvanci prav tako radi na ukvarjajo z računalnikom, poslušajo glasbo, gledajo televizijo, kuhajo in se vozijo z avtom ali motorjem.
Samo en izmed intervjuvanih se je v času bivanja v zavodu začel ukvarjati z določenimi hobiji, s katerimi se pred prihodom v zavod ni. Vsi ostali so to kar počnejo, počeli že pred prihodom v zavod. Nekateri so celo v času bivanja v zavodu z določenimi aktivnostmi prenehali. Dva izmed vprašanih sta mi dejala, da sta z nogometom prenehala v času bivanja v zavodu.
Pri tem vprašanju mi dva izmed vprašanih odgovora nista podala. Dva sta dejala, da se v zavodu sploh ne trudijo, da bi jih za karkoli navdušili. V bistvu lahko celotno popoldne v zavodu počnejo karkoli želijo in razen uro in pol telovadnice na teden, kjer igrajo košarko, ni v zavodu prav nič početi, razen biti na računalniku, gledati televizijo in poslušati glasbo. Veliko se tudi družijo zunaj na v atriju, ob kavi in cigaretu. En izmed fantov pa je v času bivanja v zavodu spoznal in se pravzaprav začel tudi na novo ukvarjati z bordanjem in kolesarjenjem. Vendar ne na pobudo zavoda, ampak ga je za to navdušil eden izmed bivših gojencem, s katerim sta v zavodu že pred časom bivala skupaj. Da ena izmed vzgojiteljic vodi likovno delavnico, kjer vsakič izdelujejo razne izdelke, mi je povedal le en mladostnik, ki se je delavnice že nekajkrat udeležil.
Kar polovica intervjuvanih mladostnikov ima ločene starše. Od vseh mladostnikov imata samo dva stike z ožjimi člani družine. Sedaj med bivanjem v zavodu se mladostniki najbolj pogosto videvajo z materjo. Dva izmed mladostnikov sta enega od staršev že izgubila, en mati in en očeta. Poleg naštetih mladostniki vzdržujejo stike še z očetom in en s polbratoma. Nekateri mladostniki pa izrecno povejo, da stikov z očetom nimajo.
Intervjuvani imajo prijatelje, nihče ni samotar. Radi so v družbi in nekateri celo v središču pozornosti. Tisti imajo po svojih ocenah veliko prijateljev. Eni izmed fantov so malo bolj zadržani in pravijo, da imajo še kar veliko prijateljev za druženje. En fant mi jasnega odgovora ni podal, čeprav v nadaljevanju govori o prijateljih.
Fantje v zavodu imajo možnost imeti prijatelje v zelo različnih okoljih. Njihovo življenje se je iz matičnega okolja preselilo v zavod, kar pomeni, da so spoznali popolnoma nov krog ljudi. Najprej so tukaj prijatelji iz matičnega okolja, iz katerega so bili izvzeti. S temi prijatelji stik vzdržuje le še polovica intervjuvanih. Vsi fantje menijo, da so med seboj v zavodu prijatelji, in to je nov krog prijateljev zanje. Prav tako imajo vsi tisti, ki redno obiskujejo šolo oziroma se še šolajo, prijatelje tudi od tam. Nekateri imajo prijatelje tudi od drugod, od kod točno, ne pove noben od dveh, ki sta ta odgovor navedla.
Štirje intervjuvani punce nimajo. En od njih jih je sicer imel že več in se z vsemi še sedaj dobro razume, en si punco zelo želi, pa pravi, da punce niso resne. En fant pa pravi, da sam še ni dovolj resen, da bi punco imel. Dva mladostnika punco imata, oba že kar nekaj časa. Oba se z njima dobro razumeta.
Polovici fantov to osebo trenutno predstavljajo določeni vzgojitelji v zavodu. En izmed fantov lahko vedno računa na svojo teto, en na svojo mater in en na svojo punco. Pravi, da povsem zaupa le svoji punci, s katero se lahko pogovarja o vsem. Fantje lahko pri določeni vrsti problemov računajo tudi na pomoč svojih prijateljev. Fant, ki prihaja iz rejništva, pa zaupa svoje težave in probleme tudi svojemu skrbniku.
To so teme, o katerih intervjuvani neradi spregovorijo. Kar štirje namreč menijo, da osebe za takšne vrste pogovora ne potrebujejo, saj se o tem ne pogovarjajo. En intervjuvanec se lahko v primeru vprašanj ali težav na katerem koli osebnem področju pogovori z materjo, en pa z eno izmed vzgojiteljic njegove skupine.
Pred prihodom v zavod so se intervjuvani lahko pogovorili z materjo, teto, socialno delavko in rejnikoma. Dva izmed fantov pred prihodom v zavod osebe, kateri bi lahko zaupala, nista imela. En intervjuvan fant ima izkušnjo, v kateri je bilo njegovo zaupanje izdano. Za težave doma je povedal šolski socialni delavki in učiteljem, in ti so vse povedali očetu. Očeta je to le še bolj razbesnelo in fant se je znašel v še hujši situaciji, kot je bila, preden je sploh komurkoli kaj povedal.
Vsi intervjuvani fantje menijo, da se bodo v primeru pomoči ali pa le pogovora lahko obrnili na določene vzgojitelje iz zavoda, tudi ko ga bodo že zapustili. Dva menita, da se bosta lahko obrnila tudi na nekatere prijatelje, ki sta jih spoznala v zavodu. Fant, od katerega zaupnica in oseba za osebne pogovore, pa je že od vedno teta, meni, da se bo nanjo še vedno lahko obrnil, ko zavod zapusti.
Pet intervjuvanih fantov meni, da v zavodu ne nadzorujejo oziroma ne preverjajo izvajanja osebne higiene. Večini se zdi, da je to stvar vsakega posameznika in da je osebna higiena logična stvar. Večinoma se strinjajo tudi v tem, da pa v zavodu vseeno bivajo fantje, ki jim higiena ni najbolj domača. Tuširajo se le redko, in še to le takrat, ko jih nekdo izmed gojencev ali pa vzgojiteljev na to opozori s kakšno pikro opazko, kot je »ej, smrdiš, daj pojdi se stuširat«. Pri temi osebne higiene en izmed intervjuvanih pove, da se eni ne le ne umivajo, ampak tudi ne znajo za seboj čistiti, sam pa, ker ne mara nečistoče, nato za njimi čisti. Le enemu izmed intervjuvanih se zdi, da vzgojitelji izvajanje osebne higiene gojencev preverjajo.
Samo en intervjuvanec si ne zna skuhati ničesar. Vsi ostali pa to znajo. En zelo veliko, predvsem tisti, ki obiskuje kuharsko šolo, on zna skuhati praktično vse, pomaga pa si rad z recepti. En mladostnik zna pripraviti ogromno hrane za športnike, kot pravi sam, to je hrana z jajci in meso. Peči zna tudi peciva. Ostali mladostniki znajo pripraviti enostavnejše jedi, kot so testenine, riž, kava, klobase in podobno.
Fant, ki kuhati ne zna, to planira v prihodnosti in pravi, da se bo kuhati naučil, ko bo sam tako želel. En izmed fantov se je kuhanja naučil v zavodu, vendar ne v tem, ampak v tistem, v katerem je bival prej, to je bil Mladinski dom Maribor. Tam so namreč ogromno kuhali sami prav zato, da bi se naučili. Ostali fantje pa so kuhati znali že pred prihodom v zavod, naučili so se doma.
V zavodu je prehrana urejena. Hišnik jim vsak dan pripelje hrano iz trgovine, po navadi so to kakšne štručke, zraven pa ribe v konzervi, namazi, klobase in podobno. Zajtrk si napravijo sami. Čez teden jim kuharica skuha kosilo in večerjo. Če so lačni med glavnimi obroki, si lahko postrežejo sami s hrano, ki jo imajo v hladilnikih.
Čez vikend je režim drugačen kot čez teden. V soboto kuhajo vzgojitelji. Čeprav so nekateri fantje že večkrat predlagali, da bi kuhali oni, do tega nikoli ne pride. V zavodu imajo tudi kamin, katerega še sploh niso uporabili. Mladostniki pravijo, da se nikakor ne morejo dogovoriti z vzgojitelji. Enkrat ne odgovarja enim, drugič pa drugim, in tako nikoli ne pridejo do konsenza. V nedeljo jim kosilo pripeljejo. Fantje, ki hodijo čez vikende domov, tam občasno kuhajo. Nekateri se s pomočjo staršev ali skrbnikov učijo kuhati.
Intervjuvani imajo svoje dohodke. Štirje dobivajo štipendijo, dva dobita denar s sodelovanjem na DTS, to je delovno terapevtska skupina, katere se udeležujejo fantje, ki ne hodijo v šolo. Plačani so za dela, ki jih opravijo po zavodu in njegovi okolici, recimo pometanje hodnika, pranje in čiščenje avtomobila in podobno. En izmed fantov dobiva tudi pokojnino, dva pa si poleg štipendije priložnostno kaj zaslužita preko obvezne šolske prakse.
Vsi intervjuvani fantje kadijo cigarete, zato so najbolj pogost izdatek prav cigareti. Denar porabljajo tudi za šport oziroma za športne rekvizite in dodatke. Izdatki intervjuvanih so še kave v lokalih, pijača, osebna higiena, računi za mobitel, stroški avta in izpita za avto ter oblačila. Večina fantov je navedla po 2 ali 3 podobne izdatke, en izmed fantov pa vse ostalo. Le-ta ima namreč že izpit za avto in svoj avto, kupuje tiste pripomočke za osebno higieno, ki niso na voljo v zavodu, in enkrat letno naredi večjo nakup oblačil.
Fantom ob prihodu v zavod odvzamejo osebno izkaznico in bančno kartico. Z denarjem nato upravljajo vzgojitelji. Ko dobijo fantje priliv na banko, v zavodu denar dvignejo in ga položijo v zavodski sef. Dvakrat na teden se na skupinskih sestankih fantje s svojimi vzgojitelji dogovorijo, koliko denarja potrebujejo. Dva izmed intervjuvanih fantov imata trenutno lahko svoje dokumente pri sebi. Dva pa pravita, da se kljub uradnemu dogovoru glede porabe denarja lahko z določenimi vzgojitelji dogovorita tako, da jima ustreza in se ne počutita, da ju nekdo nadzoruje pri porabi denarja.
Večina fantov meni, da če bi imeli denar pri sebi, bi ga porabili v enem tednu. Kljub temu, da jih to da z denarjem ne upravljajo sami, moti, večinoma vsi vedo, da je zanje tako najbolje, saj sami niso sposobni kontrolirati porabe denarja. En izmed fantov pa je uspel v letu in pol privarčevati toliko denarja, da si je plačal izpit za avto in si avto tudi kupil. Čeprav pravi, da se je za to odrekel veliko stvarem, meni, da je bilo vredno.
Dva intervjuvana mi na to vprašanje nista odgovorila. Ostale intervjuvane motita hinavščina in opravljanje v zavodu. Pravijo, da je na zunaj dinamika in »atmosfera« zavoda videti popolnoma drugače, kot v resnici je. Predvsem jih moti vodstvo zavoda, ni jim všeč ravnateljica, ne marajo nje osebno, prav tako pa njenih ukrepov in njenega »načina«. Moti jih tudi, da jim odvzamejo opravilno sposobnost, s tem ko jih vzamejo osebne dokumente. En intervjuvanec omeni tudi, da ga moti, da v sobi nima televizije.
Vprašanje je bilo zelo splošno zastavljeno in fantje so odgovarjali zelo raznoliko, kakor so si ga pač razlagali. Dva intervjuvana ne bi spremenila ničesar, v zavodu jima je dobro. Odgovori, ki so se še nanašali na zavod, so bili, da si želijo druge vzgojitelje in pa drugo ravnateljico. Ostali intervjuvanci pa si želijo dokončati šolo, zapustiti zavod, imeti veliko denarja in punco.
Tudi tukaj so med intervjuvanci zelo različna mnenja. Dva menita, da zavod nanju ni vplival pozitivno ali pa sploh ni vplival. Njuno življenje bi bilo enako, kot je, tudi če ne bi nikoli prišla v zavod. Ostali intervjuvanci pa menijo, da je bil to edini način, da bodo prišli do izobrazbe, saj bodo končali šolo, česar ne bi mogli oziroma zmogli, če ne bi bili v zavodu. To jim ne bi uspelo zaradi dogajanja doma, slabe družbe in pa brez učne pomoči, ki so je deležni v zavodu. Prekinili so stike s slabo družbo in si poiskali nove prijatelje. Ne doživljajo zlorab, ki so jih doma. En intervjuvanec pove, da tukaj lahko ima punco, česar doma ni smel, saj se oče s tem ni strinjal. Imajo priložnost in možnost ukvarjati se s športom. Pridobili so si štipendijo.
Fantje imajo različne želje za prihodnost. Nekateri mislijo prihodnost, kot vse kar si želijo od trenutka, ko sem jim vprašanje postavila, tisti si želijo dokončati šolanje, morda nadaljevati šolanje in nato zapustiti zavod. Večina se ne bi rada vrnila domov, pa se bodo verjetno morali. Živeli bi radi pri teti, babici, očetu, materi ali stricu. Nekateri pa bi se domov radi vrnili, a menijo, da bo situacija takšna, kot je bila pred prihodom v zavod. Tisti pa, ki so prihodnost razumeli kot čas po odhodu iz zavoda, pa razmišljajo o vozniškem izpitu, avtomobilu, iskanju službe, najemu svojega stanovanja, delu v tujini, vojski, borzi. Yüklə 0,66 Mb. Dostları ilə paylaş:
|