Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52



Yüklə 1.45 Mb.
səhifə8/20
tarix30.12.2018
ölçüsü1.45 Mb.
1   ...   4   5   6   7   8   9   10   11   ...   20

3. K ekološki viziji trajnostnega razvoja

Zaradi cilja trajnostnega razvoja bi se morale preorientirati naravoslovne in družboslovne vede. Ekološkemu bi lahko rekli tudi biološko, če gre za organsko naravo in geološko ali kozmološko, če gre za anorgansko. Osnovna veda o življenju, biologija, začenja odkrivati občutje (nem. Fuehlung, ang. feeling) kot osnovo vsega življenja. Čedalje več spoznanj govo ri v prid temu, da organizme povezuje mogočna sila: občutenje tega, kaj jim dela dobro in kaj jim škoduje. Že preproste celice sledijo vrednotam. Niso mehanični avtomati, temveč subjekti – drugače si naravoslovci ne znajo pojasniti osupljivih življenjskih procesov, ki jih odkrivajo v naravi. Popularna (redukcionistična) darvinistična predstava, češ da vsemu žive mu svetu vlada le sebičen pohlep, ne zdrži celostne presoje.

Rastline in živali so nam, ljudem bolj sorodne, kot smo si dolgo predstavljali. Na njih izkuša mo osrednje razsežnosti svojih občutij, brez katerih bi duševno zakrneli. Iz tega sledi politič no spoznanje: samo z ohranitvijo narave bomo lahko dolgoročno rešili svojo človeškost in svobodo.

Podobno kot poljudnoznanstvena naravoslovca Jared Diamond in Oliver Sacks tudi Andreas Weber (2011) pripoveduje o znanosti iz globokih osebnih doživetij, kar je prispevek h globo ki ekologiji (deep ecology). Ne gre več za trdo, ampak za sočutno naravoslovje, kar je na nek način povratek k panpsihizmu, ki ga je zastopal tudi Aristotel s tezo o rastlinski, živalski in človeški duši (s spitusom agensom).



Če ne bi v 19. stoletju vseh obsedla zamisel o svobodni konkurenci, bi lahko danes tudi Baer (ki je bil Darwinov sodobnik) veljal za ključno osebo v biologiji, ne samo Darwin. Biologija bi se potem morda več ukvarjala s celovitostjo in simbiozo ter manj s tekmovalnostjo,« pravi eden od avtorjevih sogovornikov v knjigi, s čimer lepo poantira njeno vsebino.
Že Estonec Karl Ernst von Baer (1792–1876) je v svojem času zastopal svojo različico nauka o razvoju življenja, ki se je, za razliko od Darwinovega mehanskega koncepta, bolj osredotočala na vrsto sil, ki so iz klic porajale oblike bitij, medtem ko si je Darwin (1809–1882) zadal dojeti zakone, po katerih se je razvila tako bogata raznovrstnost bitij. Andreas Weber (1967) si je v Čuteči naravi zadal nalogo, da razišče dognanja privržencev t. i. biose mantike, nauka o znakih v živi naravi, po katerem so občutja in vrednote temelj vseh življenjskih procesov.
Biosemantiki izhajajo iz spoznanj najsodobnejše biologije, hkrati pa se navezujejo na misli nekaterih slavnih znanstvenikov (recimo Baera) iz preteklosti. Rezultat je osebno konotirana knjiga, skoraj znanstveni potopis po drugačni, čuteči, teoriji življenja, po kateri je vsako živo bitje s svojimi odzivi na vplive iz okolja ključ za razumevanje vseh drugih bitij.
Neoliberalno gospodarstvo, ki je doživelo nagel vzpon prav v zadnjih 20. letih, teži k novemu zagonu, da se s privatizacijo ugnezdi v vse pore družbe. Razvijanje ustvarjalnega okolja in ustvarjalne družbe temelji (po raziskavah R. Floride) na sintezi tehnologije, talentov in tolerance. Pri tem so pomembne biotehnologije, druge vrste inteligenc kot doslej v smislu celostnega razumevanja kompetenc in njihovega smisla in globljega razumevanja povezanosti kultur. To pomeni, da je treba Floridovo formulo treh T-jev retematizirati. Mladi so vsekakor eden najpomembnejših oblikovalcev ustvarjalnega okolja in bodo v prihodnosti še bolj odgovorni zanj.
Ekologija postaja v času krize nova ideologija odrešitve. Načelno in deklarativno so vsi za čisto okolje, ki naj bi pomenila odrešilni zasuk iz sedanje krize, organizacijsko pa zaostajamo. OZN govori o globalnem zelenem New Dealu. V EU naj bi zelene tehnologije spremenile proizvodno in potrošniško podobo sveta. Ameriški predsednik Obama se zavzema za zelene davke in za zeleni proračun. Gospodarska in okoljska kriza sta očitno povezani. Kdor bo bolje razumel zelene konkurenčne prednosti držav in podjetij, zeleno potrošnjo in način življenja, bo zmagovalec te krize.
Zdrs v letargijo zavre vsako mobilizacijo talentov oz. kompetenc. Gre za rezultat informira nja, poblagovljenja stvari in oseb. Varčevalni ukrepi so indikator za to, zakaj se posameznik toliko rečem ne more odpovedati. Morda zato, ker ne najde pomembnih alternativ za potroš ništvo24. Ker se zapira vase, ne pristaja na mehanizme interakcije med seboj in drugimi. Zato ni v večji meri generičnosti individualnega. Nima motivov na raznih ravneh oz. plasteh svoje osebnosti v ožjem in širšem okolju.
Potrošništvo in kapitalizem nista neizogibno povezana. Celo državo razume državljan kot trgovino, ta pa uporablja njemu razumljiv način komunikacije. Kapitalizem 19. stol. je bil asketski, brezplačno pa je mogoče trošiti informacije. Dilema potrošništvo ali varčevanje tedaj sama ne odpravlja kapitalizma, gotovo ga opredeljevanje za en del spreminja. Današnje delo terja podjetniško identiteto. Ni več kapitalista, ampak je manager in delničar, pa tudi ne avtonomnega posameznika, ampak je masa.

Veliko se govori o fleksibilni zaposljivosti, trgu, človeku, vendar pa ima to tudi svoje neprekoračljive meje. V spodnji preglednici prikazujemo aplikacijo različnih kapitalov.

Preglednica25 - Evolucijski model razvoja (poslovnih) sistemov


Dejavnost

Znanje

Ustvarjalnost

Intuicija

Produktivnost

Kakovost

Inovativnost

Življenjska vizija, energija in strategija

Fizični kapital – zdravo telo

Finančni kapital

Intelektualni in emocionalni kapital


duhovni kapital

Dosedanji ekološki problemi inavgurirajo novo paradigmo. Gotovo je, da se največje, globalne spremembe sveta dogajajo prav danes pred našimi očmi. Kmalu bomo v 50 letih znali več, kot smo se naučili doslej v 5000 letih. Zato vsako inovativno znanje zastara že v prej kot v dveh letih. Kljub temu nekateri napovedujejo novi srednji vek zaradi drugih težav, ki pestijo človeštvo. Demografska ekspanzija, ki jo imenujejo D-bomba, je vzrok skoraj vseh drugih problemov. Vsako sekundo se rodi 5 novih otrok. Največja demografska ekspanzija je v deželah v razvoju, kjer je tudi najmanjši dohodek na prebivalca, največ brezposelnih, največja umrljivost (otrok) in najmanj izobrazbe.


Otroci tu pomenijo moč, ker so delovna sila za preživljanje družine. Ozonska plast je vedno tanjša, kljub temu, da se proizvodnja CFC zmanjšuje. Gozdove še nadalje izsekavajo (vsako leto uničijo 17 milijonov hektarjev tropskega pragozda), puščav je vedno več kot tudi ogljikovega dioksida v ozračju. Erozija odnaša 1/3 rodne zemlje, stotisoče rastlinskih in živalskih vrst je izginilo v zadnjih desetletjih, nevarnost ultravioličnega sevanja se poveču je. Jasno je, da ukrepi za vzdrževanje čistega okolja potekajo prepočasi in da se nerazviti ne smejo razvijati po isti poti kot razviti, ker bi to pomenilo katastrofo. Gospodarski razvoj bi moral biti v prihodnosti počasnejši in bolj usklajen z ekološkimi kriteriji.
Capra (2005) meni, da se širi percepcija, saj potreba po varovanju ekosistemov ni le prepriča nje okoljevarstvenikov, ampak je biološki imperativ za preživetje. Ta vrednota je osnovno načelo za način razmišljanja in delovanja v trajnostni družbi. V imenu naraščajoče zmoglji vosti industrijskih sistemov, ki uničujejo habitate in pod nebne sisteme, so načela ekološke pismenosti (ki so enaka načelom trajnostne skupnosti in trajnostne družbe) nujna.
Capra (2005) tudi meni, da bi se izobraževanje za trajnosten način življenja moralo zgledova ti po ekosistemih, ki so organizirani tako, da ohranjajo osnov ne življenjske procese skozi milijarde let in to brez pomanjkanja energije in brez odpadkov. Pri tem izpostavlja tri osnovna spoznanja, ki v zadnjih desetletjih vstopajo v znanost:

(1) mrežo kot osnoven način organiziranja,

(2) materija nenehno kroži skozi mrežo življenja,

(3) vsi ekološki cikli so trajnostni z nenehnim pretokom energije.


To pa so tudi osnovna spoznanja, ki jih otroci izkusijo skozi neposredno doživljanje naravnega sveta (Capra 2005). Te izkušnje širijo naše zavedanje, da smo del mreže naravnega življenja in ne iz njega izvzeti in nad njim. Takšna doživetja in izkušnje nam vzbujajo občutek, da smo vtkani v ekosistem (mrežo življenja); tako v določeno pokrajino z določenim živalskim in rastlinskim svetom, kot tudi v določen družbeni sistem in kulturo. Cilj vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj je opremiti posameznike s takšnim vedenjem, znanji in veščinami, da bodo sposobni kritično razmišljati, sprejeti odgovornost do prihodnjih generacij in bili pripravljeni spreminjati družbo na temelju trajnosti.
Dogodki ne potekajo le linearno, ampak še ciklično, saj so živi sistemi, so mreže, medtem ko naša znanstvena tradicija temelji na linearnem mišljenju, vzročno-posledičnem razumevanju. Za linearni način mišljenja je značilno, da tedaj, ko nekaj deluje, več tega pomeni bolje; npr. gospodarstvo je »zdravo«, ko temelji na neomejeni gospodarski rasti. Medtem ko so uspešni življenjski sistemi nelinearni, ne maksimirajo svojih spremenljivk, ampak jih optimizirajo. Ko je nekaj dobro, več tega ne pomeni nujno boljše, ker gredo stvari v krogih in ne v ravnih linijah. Poanta je v tem, da ne težimo k večji učinkovitosti, izdatnosti, ampak k trajnosti, ker šteje kvaliteta ne kvantiteta (Capra 2005, 20).
Za zahodno družbo je sistemsko mišljenje težko, ker živimo v kulturi, ki je tako po svojih vrednotah kot tudi svetovnemu nazoru materialistična. Npr. večina biologov bo trdila, da je bistvo življenja v makromolekulah – DNK-ju, proteinih, encimih in materialnih strukturah v živih celicah. Sistemska teorija nam na drugi strani sporoča, da je znanje o teh molekulah sicer zelo pomembno, vendar bistvo življenja ne leži v molekulah. Leži v vzorcih in procesih, skozi katere so te molekule v interakciji (Capra, 2005; 20).
Ker so živi sistemi nelinearni in zakoreninjeni v vzorcih razmerij, razumevanje načel ekolo gije zahteva nov način doživljanja in razmišljanja o svetu – na način razmerij, povezanosti in soodvisnosti – kar je v nasprotju z osnovami tradicionalne zahodne znanosti in izobraževanja.
Capra (2005) pravi, da takšen sistemski način mišljenja zahteva številne širitve percepcije:

− od delov k celoti: živi sistemi so integrirane celote, ki jih ni možno reducirati na manjše dele. Njihove sistemske značilnosti so značilnosti celote, ki jih noben od delov nima;

− od objekta k razmerjem: ekosistem ni le zbir vrst, ampak je skupnost. Za skupnosti, biološke ali človeške so značilne mreže odnosov. V sistemskem načinu mišljenja so predmet raziskovanja mreže odnosov, ki so vtkane v večje mreže. V praksi se organizacije, ki so organizirane po tem ekološkem načelu, ločijo od drugih organizacij po tem, da temeljijo na razmerjih, ki favorizirajo sodelovanje in odločanje s konsenzom;

− od objektivnega h kontekstualnemu znanju oz. dvig od analitičnega načina h kontekstual nemu načinu mišljenja. Značilnosti delov je mogoče razumeti le v kontekstu celote.


Razlaganje stvari v njihovem kontekstu je razlaganje v njihovem okolju, zato je sistemsko mišljenje okoljsko mišljenje:

− od kvantitete h kvaliteti: razumevanje odnosov ni enostavno, saj zahodna znanost pravi, da so le tiste stvari, ki jih je moč meriti in kvantificirati možno izraziti v znanstvenih modelih, če to ni možno, potem stvar ne obstaja. Medtem ko razmerij in konteksta ni mogoče dati na tehtnico, kvantificirati in izmeriti z merilom.

− od strukture k procesu: sistemi se razvijajo in nastajajo. Tako je razumevanje živih struktur zamotano in nerazdružljivo povezano z razumevanjem

obnavljanja, sprememb in transformacij.

− od vsebine k vzorcem: ko rišemo zemljevide razmerij, najdemo določene konfiguracije razmerij, ki so ponovljivi, te konfiguracije imenujemo vzorci. Tako namesto usmeritve k sestavi živega sistema, preučujemo njegove vzorce (Capra 2005, 21).
Količina kronološkega časa je enakomerna, količine in kakovosti energije, ki nam je na voljo, pa ni. To osnovno odkritje v sebi skriva moč, ki lahko v načinu vašega življenja napravi pravo spremembo na bolje. Upravljati energijo, ne čas, je ključ do polne angažiranosti in optimalne ga dela. Živimo v digitalnem času. Ritem je hiter, širi se kot ogenj in je neustavljiv.
S številnimi delovnimi obveznostmi skušamo vsak dan opraviti čim več. Zaradi segrevanja ozračja se polarni poli topijo. Upravljanje s časom ni več zadostna rešitev. Iščemo rešitve za uspešno delo, zdravje, zadovoljstvo in uravnoteženo življenje. Moč polne angažiranosti je izjemno praktičen, znanstveno podprt pristop k bolj veščemu upravljanju vaše energije, tako na delovnem mestu, kot v prostem času. Toda naša opolnomočenost ni le v delovnih in rekre ativnih aktivnostih, ampak tudi v kontemplativnosti – meditativnosti. Ta sistem uporabljajo Japonci.

So-naravna rast v Evropi se bo nadaljevala samo, če bo dovolj visoko usposobljenih ljudi z raznovrstnimi spretnostmi, ki bodo prispevali k inovacijam in podjetništvu. Pri tem so ključne učinkovite in dobro usmerjene naložbe, vendar teh ciljev ne bo mogoče doseči z zmanjšanjem proračunskih sredstev za izobraževanje po celi vertikali od osnovne šole do univerze.


Pri izobraževanju otrok, mladine in odraslih naj bi šlo za temeljiti spremembi izobraževanja z večjim poudarkom na učnih rezultatih – znanju, spretnostih in kompetencah učencev in študen tov.

Poslušajmo raje gozd, ki raste, kot drevesa, ki padajo. Glasniki nove družbe smo tihi. Metulj je simbol globalne mreže eko-vasi. Ch. Felber (2010) je avtor modela za skupno blaginjo (common welfare model). Opozarja, da bi moralo biti sodelovanje pred kompetitivnostjo , saj angleški izraz competition prvotno pomeni skupno prizadevanje in šele potem tekmovanje.


Seveda poznamo posebne šole za trajnostni razvoj poleg eko-šol. To bo sčasoma postalo del splošnega fonda znanja. Felber Ch. (2010) meni, da je treba za nov model družbe mladino šele šolati. Izpostavlja naslednje točke edukacije:

1. emociologija – prepoznavanje in obvladovanje lastnih čustev,

2. komunikacija poslušanja in govorjenja iz srca,

3. poudarek na sodelovanju namesto na tekmovanju,

4. demokratična suverenost oz. asertivnost zavesti državljanov.

5. uglaševanje oz. senzibiliziranje občutkov,

6. izkušanje narave. Skratka: gre za treniranje več različnih inteligenc oz. pismenosti za uveljavljanje sicer že tradicionalnih vrednot.26

Doslej smo se šolali le za zastopanje lastnih interesov, ne pa skupnih. Ta univerzalna načela, ki jih zastopa Felber (2010) so načela ekološkega solidarnostnega personalizma. Otrok oz. učenec si bo moral sam poiskati znanja, ki se jih želi učiti in jih uporabiti. Obvladovanje nove tehnologije je le implicirana, ne pa postulirana. Današnji šibki demokraciji manjka suverenosti ali bolje rečeno asertivnosti pri odločanju. Zato tudi manjka medsebojni dialog.


Pravičnost ima človek že v genih, le prebuditi jo je treba. Demokracija je ostala v rudimentar nem stanju weimarskega sindroma z grožnjo neonacistov, ne da bi se razvila do konsocia tivne stopnje soudeleženosti. Suverenega posameznika imenuje Felber imago celica, ki ustvarja novo družbo. To ni več Inglehardtova tiha večina (silent majority), ampak je tiha pozitivna revolucija. Nada Petrovič je pri nas ena izmed avtoric eko-vasi in akcije očistimo Slovenijo in sodeluje v mreži global Ecovilage network Europe.
Kozmopolitsko demokracijo je v sodobnem smislu definiral Giddens. Njen idejni pobudnik je Kant z idejo svetovnega miru, ki predpostavlja svetovni red in državljana sveta (nem. Weltbuerger). Kozmopoliti so bili že stoiki kot kritiki rimskega imperija.

Kirn (2012) ne poudarja samo ujetosti sodobne civilizacije v entropijsko zanko, temveč tudi opozarja na entropijsko naravo celotne materialne organizacije obstoječega kapitalizma in propadajočega socializma. Večplastna entropičnost sodobne civilizacije ni nekaj naključnega, temveč logična posledica paradigme trajne rasti, ki na omejenem planetu z omejenimi naravnimi viri in samočistilnimi zmogljivostmi ne more trajno obstajati in delovati.

Kirn (2012) nas postavlja pred radikalno dilemo vzpostavitve mehanizmov za življenje v okviru paradigme ekodružbene trajnosti ali propada. Menim, da poskusi sonaravne vzdržnosti ali agresivnega barbarstva potekajo hkrati. Vzdržni razvoj še ne prevladuje. Zato Kirn (2012) predlaga temu ustrezne ekosocialne, trajnostne, torej radikalne družbene spremembe dosedanjega mišljenja, politike, davčnega sistema (premik od obdavčitve dela k obdavčitvi porabe naravnih virov, energije in surovin), sistema vrednot, narave inovativnosti, individual nega in solidarnostnega obnašanja. V takšni paradigmi ni prostora za dosedanje socialno razlikovanje in trende privatizacije ugotavlja avtor, pa tudi ne za nadaljevanje večanja socialne neenakosti, paradigme rasti in neoliberalnega gospodarskega modela.

Kirn (2012) je prepričan, da dosedanje preveč poudarjeno varstvo okolja potrjuje prevlado antropocentričnega pogleda na svet. S tega vidika je pomembna tudi njegova ugotovitev, da t.i. šibki model trajnostnega razvoja, ki predvideva možnost nadomeščanja naravnega kapitala z ustvarjenim, dolgoročno nima prihodnosti, saj povečuje entropijo okolja in ogroža delovanje eksistenčno pomembnih, kritičnih eko-sistemskih storitev, ki (še) nimajo tržne vrednosti.

Zeleni politiki radi spreminjajo politične barve. Vendar pa to še ni odgovor na vprašanje, zakaj je zelenih rešitev premalo. Angela Cropper, namestnica izvršnega direktorja pri Programu Združenih narodov za okolje (UNEP), je poudarila vlogo posameznikov: „Vsak od nas lahko nekaj prispeva k rešitvi,“ je dejala. „Sprememba, ki jo želimo videti, lahko postane mo sami.“ to pove že latinski izrek »o tebi govori zgodba«. Filozofska čista identiteta »jaz je jaz« nasproti ne-jazu (Fichte), se danes prizemlji v ekološko vprašanje, v koliko meri smo notranje in zunanje čisti. Gre za čisto moralno vest. Nova ekonomija27 bo morala biti ekološka, socialna, in, kar pozabljamo, predvsem duhovna.


Nihče ni obojestransko čist zato, ker bi vsi (vključno z njim) tako hoteli. Celo zanamce silimo v neizprosno igro plačevanja karmičnih računov za nazaj znotraj družbene samoreprodukcije. Videti je, da gre za obrnjen srednjeveški izrek »volja je dobra, ampak meso je slabo«. Žal pa nihilistična volja ni dobra, ampak je apatična in agresivna, meso pa je še vedno slabo zaradi Egiptovskih loncev (Jančar).
Zakaj politiki in državljani ne upoštevamo napotke okoljevarstvenih znanstvenikov najdemo odgovor pri Foucaultu, ki je ugotovil, da znotraj razsvetljenstva človeštvo ni doseglo zrele odraslosti. Zato je redefiniral razsvetljenstvo ne kot akumulacijo znanja, ampak kot ethos, filozofsko življenje, v katerem je kritika tega, kar smo, obenem zgodovinska analiza nam vsiljenih omejitev in eksperiment z možnostjo njihovega preseganja.
Tema Evropske komisije za okolje ’Samo eno Zemljo imamo, ne uničujmo je!’28 je pokazala, kako lahko spremenimo svoj način življenja in uporabljamo omejene planetarne vire na bolj trajnosten način. Posebna pozornost je bila namenjena štirim področjem – upravljanju z viri in odpadki, trajnostnemu potrošništvu in proizvodnji, naravi in biološki raznolikosti ter pod nebnim spremembam.
Ni več dvoma, da je naš dosedanji potrošniški način življenja – navade (habitusi) bistveno določil okoljske težave s podnebnimi spremembami vred. Dimas, evropski komisar za okolje, je opozoril, da je treba spremeniti pristop k reševanju problemov. Ključni vidik je prepad med besedami in dejanji. Več kot 70 % Evropejcev trdi, da so pripravljeni za zelene izdelke plačati več, le 17 % ljudi pa takšne izdelke dejansko kupuje, ko jim je na voljo izbira. Potrebna sta navdih in domišljija pri reševanju zapletenih okoljskih težav, s katerimi se spoprijema svet.
Kako lahko podjetja postanejo bolj zelena, kjer so govorniki iz velikih podjetij opisovali aktiv nosti, ki jih že izvajajo in prihodnje priložnosti? „Zavedamo se posledic podnebnih sprememb in dejanskih učinkov, ki jih to ima na razpoložljive naravne vire,“ je razložil Chris Van Steen bergen, evropski predstojnik podjetja Cadbury plc. „Kot podjetje lahko prispevamo k dobre mu namenu, tako da porabimo manj energije, uporabljamo obnovljivo energijo, potrošimo manj vode in proizvedemo manj embalaže.“ To pomeni razvoj ekoloških podjetij.
Wackernagel (1996), ustanovitelj in direktor Ecologica Footprint Network, opozarja: "Po zelo zmernem scenariju OZN bodo naš okoljski odtis leta 2050 dvakrat večji od zmožnosti našega planeta. Če bi nadaljevali s sedanjim trendom porabe, bi naš nakopičeni ekološki dolg vodil v porušitev sistema prej, kot se bo upokojila generacija, ki se danes šola. Le nekaj desetletij časa imamo, da se kot družba povrnemo v slog življenja na enem samem planetu."
Identitete v znanosti ne konstituirajo le rešitve dosedanjih problemov, ampak tudi sedanje nevarnosti (Beck, 2002) in omogočanje življenja prihodnjim generacijam (Jonas – princip odgovornosti). V sklepnem delu prispevka smo nakazali smernice te šole prihodnosti. Globalna identiteta bo torej morala biti ekološko inovativna ali pa je ne bo. Medkulturna identiteta nima smisla le v sama sebi, da medkulturni dialog obstaja, ampak, da obstaja zaradi smotra preživetja.

Ali imamo že dovolj onesnaženega okolja? Festival 2012 z naslovom »zdaj pa dost«, ki ga prireja društvo Duh časa je v prvi fazi zamišljen kot spodbuda za že več kot očitno nujne spremembe v načinu delovanja naše družbe. Tu ne govorimo o zdrahah na domači politični sceni, slovenskih tajkunih. Zediniti se je treba v skupnem pogledu na prihodnost našega planeta.



S festivalom “Zdaj pa dost!” želi omenjeno društvo ljudi poučiti o temeljnih vzrokih za trenutno najbolj ključne težave človeštva. Šele takšna javnost ima namreč na voljo orodje za spremembe, to pa je znanje. Filmski večeri bodo namenjeni izključno temu. V času od 13. do 16. 9. 2012 je društvo ponudilo vpogled v pogoje globalne korupcije, številne svetovne krize, revščino in pomanjkanje v mnogih deželah, vztrajno rabo fosilnih goriv, pomanjkanje pitne vode ipd. Čeprav se različne organizacije zavzemajo za pravično, humano in okolju prijaznej šo družbo, so medijsko odmevnejši nasilni protesti v Sloveniji v decembru 201229. Dejavnosti tega društva so podobne Humanitasu in Slogi.

Petavs (2000) je imela intervju z M. Hulten je v Slovenijo prišel prek združenja Netherland Management Communication Program. V njem so zbrani upokojeni nizozemski visoki državni uradniki, ki so kot prostovoljci pripravljeni pomagati s strokovnimi nasveti. Doslej je pomagal izboljševati in krepiti odnose med državo in nevladnimi organizacijami. V življenju je opravljal in še vedno opravlja nešteto funkcij, med drugim je dejaven član nizozemskega odbora največje antikorupcijske nevladne organizacije Transparency International in tudi eden njenih ustanoviteljev. Van Hulten, po izobrazbi geograf, je dolga leta deloval v razvojnem programu nizozemskega zunanjega ministrstva, kar mu je omogočilo, da je potoval v različne države sveta.
Hulten je prek Transparency International spoznal, da korupcija ni stvar samo tretjega sveta, temveč je razširjena povsod po svetu. Korupcija je notranja zadeva posamezne države. Z njo mora država obračunati sama - s svojo vlado, parlamentom in sodnim sistemom. To ni stvar Transparency International-a. Ta le raziskuje, primerja in ponuja pomoč. Današnji človek je pokvarjen (Frančišek, 2014)
Michael van Hulten ne verjame v moralni vidik podkupovanja. Korupcija je bila dolgo časa obravnavana kot greh, ki se ga je treba sramovati. Vlade napravijo veliko nemoralnih stvari, da zadostijo nacionalnim interesom države, ker je za državo na videz dobra. Korupcija je velik strošek v makroekonomskem pogledu. Kakšne so makroekonomske posledice podkupnin na primer za študij na univerzi, kjer ni več filtra, ki prepreči študentom slabe kakovosti vstop na univerzo? In kakšne so makroekonomske posledice zaradi podjetja, ki gradi cesto, pa je do pogodbe prišlo s podkupovanjem, zdaj pa ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti? Medtem ko si v mikroekonomskem pogledu še lahko predstavljamo, da so izgube izključno osebne narave, v makroekonomskem pogledu družba zaradi korupcije izgublja.
Na začetku razvojnega vrha ZN-a v New Yorku so svetovni voditelji v l. 2015 soglasno potr dili novo razvojno agendo do leta 2030. Med 17 cilji so tudi končanje revščine, podnebje in človekove pravice. Razvojna agenda 2030 nadaljuje delo Deklaracije tisočletja, sprejete leta 2000, ki je imela le 8 ciljev. Agenda ima 17 ciljev in 169 podciljev, ki med drugim zadevajo končanje revščine, podnebje in človekove pravice.

Cilji so namenjeni trem glavnim področjem, ki naj bi jih uresničili do konca leta 2030. To je odprava skrajne revščine, odprava neenakosti in krivic ter učinkovito spopadanje s podneb nimi spremembami. To po Noami Klein (2015) spremeni vse.

Glavna razlika med cilji Deklaracije tisočletja in cilji nove razvojne agende Preobrazba naše ga sveta: Agenda za trajnostni razvoj 2030 pa je, da tokratni niso namenjeni le napredku držav v razvoju, ampak zadevajo vse države, tako revne kot bogate. Pravi test razvojne agende njena izvedba. Razvojna agenda naj bi stala med 3500 do 5000 milijardami dolarjev na leto, zadeva pa tudi notranji položaj razvitih držav, ne le pomoč državam v razvoju.

Omenjeno deklaracijo so pripravljali strokovnjaki za zaprtimi vrati, ki so oblikovali 8 ciljev in 21 podciljev razvoja do konca leta 2015. Svet se je premaknil in nekaj napredka je bilo, predvsem glede cilja prepolovitve skrajne revščine na svetu, čeprav v največji meri zaradi hitre gospodarske rasti Kitajske. Videti je, da državniki sprejemajo cilje, multinacionalke in banke pa delujejo proti njim.

Razvojni Vrh je pripravljen tik pred začetkom splošne razprave 70. Generalne skupščine ZN-a, ki bo 28. septembra prav tako na sedežu ZN-a, zaradi česar je



Dostları ilə paylaş:
1   ...   4   5   6   7   8   9   10   11   ...   20


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2017
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə