Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52

Sizin üçün oyun:

Google Play'də əldə edin


Yüklə 1.45 Mb.
səhifə7/20
tarix30.12.2018
ölçüsü1.45 Mb.
1   2   3   4   5   6   7   8   9   10   ...   20

1.1 Dionizični ples nad prepadom apokalipse
V krščanstvu se je apokaliptična literatura razvijala tudi ob razlaganju Jezusovega trpljenja in smrti ter preganjanja kristjanov. Razodetje (Raz) ali Janezova apokalipsa, edina apoka liptična knjiga, ki je bila sprejeta v svetopisemski kanon, je bila napisana v času velikih preganjanj kristjanov pod cesarjem Domicijanom v 90-ih letih. V starozaveznem kanonu nimamo izrazite apokalipse, so pa posamezni apokaliptični teksti, ki v podobah govorijo o poslednjih resničnostih, vključeni v preroške knjige. Apokalipsa govori z govorico podob; te razkrivajo poglobljen pogled na resničnost, ki ostaja površnemu opazovalcu prikrita.
Gre za dimenzijo prihodnosti, ki se razodeva v pričakovanju in veri v dokončno zmago Boga in v izpolnitev Božjega prvotnega stvarjenjskega načrta. Perspektiva prihodnosti je ena temeljnih človekovih potreb. Brez vizije prihodnosti ni rodovitne sedanjosti. Bog pa je tisti, ki lahko edini človeku zagotavlja prihodnost in končno izpolnitev njegovih hrepenenj. Apokalip tične pripovedi najdemo tudi v zgodovinskih evangelijih.
Eden najbolj znanih apokaliptičnih opisov, ki nam tudi lepo razodene smisel apokaliptične zvrsti, je opis dogodkov po Jezusovi smrti. Ko je Jezus umrl na križu, se je »zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje od vrha do tal« (Mt 27,51). O tem poročajo vsi sinoptiki. Od tod naprej pa doda Matej svojo vizijo prihodnjih dogodkov, ki jih zapiše v apokaliptičnem jeziku: »Zemlja se je stresla in skale so se razpočile. Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je vstalo. Po njegovem vstajenju so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se prikazali mnogim« (Mt 27,51b−52). Jezusova smrt na križu pomeni smrt smrti, kar pomeni odprtje grobov, razbitje skal, osvoboditev človeka in dokončno odrešenje – človekov vstop v sveto mesto, nebeški Jeruzalem.
V 21. stoletju ostaja človek samemu sebi največja uganka, ker dvomi, da s svojo prvotno naravo lahko oživlja. Ker je takšen nevarni prededipalni človek izkoreninjen iz tradicionalnih norm, je prepričan, da mu je vse dovoljeno. V Moederndorferjevem filmu Inferno (2014) zara di neizprosne gospodarske krize mlada družina ostane brez službe. Ob grožnjah z deložacijo, grozeči revščini in neusmiljeni aroganci kapitalistov, pa se zdi edino upanje vsesplošna stavka in protesti, ki bi morali predramiti anemično ljudstvo. Toda kot se izkaže, je glavno vodilo večine vpletenih predvsem preračunljivo koristoljubje, zato revni in zapostavljeni ljudje ostanejo brez vsega, kar začne uničevati tudi njihove intimne in čustvene odnose.
Čim več stranskih posledic določenega poseganja doživljamo, tem bolj je verjetno, da bomo s tem porušili celotno ravnotežje sil. Zato nekateri napovedujejo apokalipso. Prihodnja družba verjetno ne bo materialno bogata, ampak bo asketska, zato se bomo spraševali, v čem je bogastvo reveža. Jasno je, da posameznik ne bo mogel zadovoljiti vseh potreb in želja, am pak bo skušal zadostiti vsaj ključnim, osnovnim. Krščanstvo uči 'blagor ubogim' in polnost življenja, ki je v veselju v dejavnosti, sreči in zahvaljevanju za darove. »Čas je izpolnjen, ko v njem vlada Bog« (Gruen, 2013, 256). Krščanska apokalipsa nosi veselo transmundano sporočilo, ki pa ne drži za brezupne grešnike. Tisti, ki gledamo na sedanji trenutek z vidika Vstajanje, to sporočilo živimo zdaj.
Že Shakespeare je ugotavljal, da je svet vržen s tečajev, da je iztirjen. Psihiatri nenormalne imenujejo deviantne oz. iztirjene. Ozvald je razlikoval med zakoreninjeno in izkoreninjeno kulturo. Sodobni ideal total(itar)nega gibanja pa demantira vsakršno stabilnost. Umni ideal se izgublja v brezumni norosti.
Protestanti so uvedli sistemski ukrep preloženega užitka (postponement of gratification) kot temelj kapitalizma. Odloženi užitek je omogočal akumulacijo nacionalnega bogastva medtem ko ga užitek (konzum, požrešnost) odjeda celo prihodnjim rodovom. Neoliberalizem ga je z zapovedanim užitkom na zahodu potisnil v ozadje, v islamskih državah pa še obstaja. Današ njo dilemo bi lahko formulirali v smislu asketske protestantske etike ali propada razsvetljen skega projekta. Takojšnji užitek pomeni na prihodnost pre- in od-loženo etično odgovornost Proizvodnje škarta in odvečnega človeka se zavedamo vsaj od 2. svetovne vojne dalje. Ena izmed definicij je, da to ni le tisti, ki ne dobi odziva na svoja (romantična) čustva, ampak tudi, ki ne more proizva jati in trošiti.
Psihoanalitsko gledano se dogaja množična desublimacija, deblokada libida. V tem vidi Zu pančič (2009) dekadenco, izjemoma bi to lahko pomenilo renesanso. Razlikuje tri psihična stanja kot so 1. prededipalna, 2. edipalna in 3. postedipalna faza. Prva je strogo materialistič na, druga je paradigma ločenosti in razdvojenosti. Šele tretja faza je eksistencialno-mistična (val je morje).
Do nedavna smo bili prisilno prilagojeni na represijo pomanjkanja dobrin. Sledila je kriza njihovega preobilja. Ali smo sposobni transformirati sebe v smislu 'odlaganja užitka'? (Zupančič (2009) Zgolj prilagoditev ne zadostuje, ampak je potrebna prenova. Ponekod se dogaja delna prerazporeditev dobrin in prevrednotenje vrednot.
Najhitreje potekajo novosti na področju informacijske tehnologije, ki nas delajo še bolj soodvisne. Npr.: varstvo podatkov na spletu zadeva vse enako; zdravljenje finančne krize zahteva lastne interese delno podrediti dolgoročnim potrebam svetovne ekonomske stabil nosti. Spremembe so v

1. mednarodni politiki,

2. načinih javnega upravljanja (vladanja) in

3. odnosih med državljani in državo z doslednim uveljavljanjem temeljnih človekovih pravic. Do potrebnih prilagoditev ne prihaja in danes svet kot celota še ni kos svoji novi povezanosti. Tako nas nova soodvisnost za enkrat prej vodi v omejevanje svobode kot v njeno polnejšo uveljavitev.


Ko Diamond (2009) preide na analizo sodobne krize, predstavi seznam okoljskih problemov (uničevanje naravnih ekosistemov, pretirano izrabljanje naravnih virov, upadanje raznolikosti bioloških vrst, erozija in slabšanje tal, nezmerno izkoriščanje fosilne energije, čezmerno izkoriščanje sladkovodnih virov, kemično zastrupljanje, razplojevanje hitro rastočih vrst, ogrevanje zaradi toplogrednih učinkov), ki vključujejo tudi rast človeške populacije in povečanje učinkovanja te populacije na okolje.
Med pomembne vidike družbene produkcije, ki vplivajo na biosfero, je rast socialne neena kosti. Diamond (ibidem, 2009) deducira 12 ekoloških problemov iz prevelike gostote prebivalstva. Konkreten študijski primer je Los Angeles. Ta vpliva na prometne zamaške; visoke cene stanovanj, smog, izčrpavanje zemlje z namakanjem, gozdne požare, kopičenje odpadkov, upadanje raznolikosti bioloških vrst, slabo zdravstveno oskrbo in nizko kakovost javnih šol. Vse to vodi k zniževanju kvalitete življenja v južni Kaliforniji. Gre tudi za pomanj kanje vode, prekinitve toka, kopičenje odpadkov, prenatrpanost šol. Število svetovnega prebivalstva kljub vsemu še narašča. Že Malthus je ugotavljal, da vojne reducirajo ljudi. Zato so tudi danes stalna grožnja. Ne vemo, koliko ljudi je preveč kot tudi ne, ali je preveč je svetovnih produktov.
Da bi se izognili planetarnemu propadu, Diamond poziva predvsem k ponovnem premisleku o najpomembnejših vrednotah naše družbe. Propad grozi zaradi industrijskih držav, ki so v dveh stoletjih pokurile toliko fosilnega goriva, da ekosistemi ne morejo več v celoti reciklirati ogljikovega dioksida v atmosferi. Za svetovno rast prebivalstva je 'krivo' predvsem višje število rojstev v tretjem svetu. Propad civilizacije je možen zaradi vedno večjega onesnaže nja, ker prebivalec ZDA, EU in Japonske v povprečju porabi 32 krat več virov, kot so na primer fosilna goriva, in odvrže dvaintridesetkrat več odpadkov kot prebivalec tretjega sveta. Diamondu ni dovolj, da je preusmeril pozornost z nepravične delitve svetovnega bogastva.
Problem prehrane so poznali že Mayi. Danes ga rešujejo drugače. Po eni strani pesticidi kot strupi preprečujejo, da bi škodljivci uničevali hranilne rastline, po drugi strani pa imajo škodljiv vpliv tudi na naš organizem. Da ne bi bili lačni, moramo jesti tudi strupe. Industrijska hrana je prekisla. Zato zbolevamo. Pesticidi imajo torej dvostranski učinek. Po eni strani ščitijo rastline pred škodljivci, po drugi strani pa demaskulinizirajo možgane. Za enkrat ne poznamo farmacevtskega sredstva zoper demaskulinizacijo. Že od antike dalje je post naravni način razstrupljanja organizma. Vendar pa večina zahodnjakov po eni strani ne veruje v drugega Boga kot v lastnega (nevidnega, privatnega – Beck), po drugi strani pa ima post različne pomene. Bitke med zastrupljanjem in razstrupljanjem organizma potekajo vseživljenjsko.
Demografska ekspanzija je v novem veku nastala iz potrebe po obvladovanju sveta revščine, vendar je sprožila nove probleme, ker potrebujemo:

1. več hrane in drugih produktov za zadovoljevanje naraščajočih potreb,

2. več strojev za proizvodnjo,

3. več izkoriščanja surovin in energije,

4. več predelave odpadkov in

5. boljšo kvaliteto življenja zaradi čistega okolja. Vprašanje pa je, kakšno civilizacijsko kompetenco rabimo, da bi vse to obvladali.


Friedmanova doktrina šoka obišče vse tiste države, ki se niso pravočasno, kar pomeni dovolj hitro racionalno reformirale v smeri učinkovitega gospodarstva. Njene metode delovanja je opisala Kleinova (2011). Po njenih opisih je napravljen tudi film v smislu Neprijetne resnice.

Naomi Klein (2015) alarmantno opozarja na nevarnost podnebnih sprememb: če bomo še nap rej dopuščali, da se emisije povečujejo iz leta v leto, bo velika mesta in starodavne kulture pogoltnilo morje in zelo verjetno je, da bodo naši otroci prisiljeni bežati pred srditimi ujmami in skrajnimi sušami … Mračno prihodnost lahko preprečimo le, če bomo spremenili prav vse!
Nastanek samostojne Slovenije ni le posledica tretjega vala demokracije. Sovpada z evropskim iskanjem lastne enotnosti, izvirnosti in moči zaradi odgovora na izziv konkurenč nih ameriških in azijskih držav. Vendar pa padec berlinskega zidu pogojuje počasen konec evroatlantske zveze (zaradi preoblikovanja blokovske politike).

Zgroženi ekonomisti (2011) ugotavljajo, da lokalni buržoaziji vsiljuje »konkurenčnost« EU. Zato ne morejo izdelati nobene dolgoročne lokalne strategije, nobenega »nacionalnega projekta«. Prebivalstva ne morejo politično mobilizirati, saj mu ne morejo ponuditi politič nega programa. Lokalne buržoazije so odvisne od aparatov svetovnega kapitala. V lastni državi je treba zagotoviti le socialni mir, podreditev prebivalstva, vdanost v usodo. Kako v teh razmerah vladajo, vidimo ta čas v Grčiji: z zastraševanjem in nasiljem.

Tehnologijo nove oblasti vidimo tudi v Sloveniji: hkrati, ko se je vladajoča politika odpove dala nacionalni kulturi, tej stoletni ideološki opori meščanstva in kapitalizma, je začela prakticirati zastraševanje in izsiljevanje. Gesla dneva so poslej negativna: »Ura je pet čez dvanajsto!« »Če boste zaustavili nas, bodo prišli uradniki evropske komisije, evropske banke, Mednarodnega denarnega sklada!«

Najnovejše orodje za izsiljevanje in zastraševanje so točkovanja bonitetnih agencij. Agencije, inštituti, banke, zavarovalnice ocenjujejo države, kakor da bi bile podjetja. Najbolj razvpita so točkovanja agencij Standard and Poor's, Fitch, Moody's, ki pa niso najbolj zanesljiva. Ocenjujejo namreč samo finančno stanje v državi. Veliko resnejši je indeks človekovega razvoja, ki ga v okviru Poročila o človekovem razvoju sestavljajo strokovnjaki OZN: ker ta indeks meri blaginjo prebivalstva, ne koristnosti za kapital, so ga v zadnjem času potisnili v ozadje.

Bonitetna agencija Fitch je v avgustu 2012 sledila bonitetnima hišama Moody's in Standard & Poor's (S&P) in je znižala bonitetno oceno Slovenije. Tako kot S&P je tudi Fitch oceno za dolgoročni dolg v domači in tuji valuti znižal za eno stopnjo. Kot razlog za zniža nje je Fitch navedel nadaljnje poslabšanje razmer v bančnem sistemu.


Bonitetne hiše v ZDA preveč vplivajo na gospodarstva posameznih evropskih držav. Ta sloni jo na drugih kulturnih vzorcih kot v ZDA. EU nima denarja, da bi odprla svoje bonitetne hiše. Težava je tudi v tem, da bonitetne hiše prejudicirajo poslabšanje gospodarstva, ne da bi bile sankcionirane njihove zmote. Opozarjajo na to, da politične razklanost (homo duplex v kulturnem boju) škoduje zdravemu gospodarstvu.

Agencijska točkovanja prenašajo mikroekonomske metode na makroekonomsko raven: že to je zadosti problematično, saj je cilj kapitalističnih podjetij, da ustvarjajo dobiček – cilj držav pa naj bi bila blaginja prebivalstva. A še hujše je, da postopke, s katerimi merijo profitno učinkovitost kapitalističnih gospodarskih družb, prenašajo na področje politike. Metodološka napaka (obravnavati državo, kakor da bi bila podjetje), ki izhaja iz ideološke pristranskosti (pogled s stališča kapitala), ima dejanske učinke: uničuje politični prostor, onemogoča ali vsaj disciplinira politične prakse, odpravlja demokracijo. EU še ni demokratična, zato jo skušajo zatirati tudi v državah članicah.

Bonitetna točkovanja, kazalci konkurenčnosti ipd. nimajo prognostične vrednosti: Islandija in Irska sta še tik pred zlomom dobivali najvišje ocene. Vred nost teh ocenjevanj je ideološka: strašijo prebivalstvo, vladam dajejo moč izsiljevanja – in »dokazujejo«, da vladajoči bolje strežejo koristim kapitala, če se izognejo demokratičnim postopkom. Nacionalne buržoazije se tako spreminjajo v nekakšne zvodnike, ki vabijo kapitalsko klientelo, prostituirajo svoje prebivalstvo in uničujejo okolje.

Vzporedno s tehnokratsko govorico točkovanj, kazalcev, odstotkov, stopenj, sedanja politika uporablja državo »kakor gospodinjstvo«. Redek politik v zadnjem desetletju ni izrekel fraze: »Ne moremo porabiti več, kakor zaslužimo.« A država se loči od gospodinjstva prav po tem, da sama odloča, koliko bo zaslužila. Državna blagajna se polni z davki. Države, ki delujejo v interesu kapitala in domačih bogatih slojev, že dlje časa znižujejo davke tako na kapitalske dohodke kakor na visoke osebne dohodke. Bonitetne ocene delujejo kakor samouresničene prerokbe. Čim slabše so, tem slabše stanje gospodarstva nastaja.

Ker si države zmanjšujejo dohodke, se morajo zadolževati pri bankah, kamor se steka vsaj del tistega denarja, ki so se mu bile države odrekle. Države si denar, ki ga niso hotele pobrati z davki, sposojajo kot posojila, za katera plačujejo visoke ali nizke obresti glede na bonitetne ocene. Ker dolgov in obresti ne morejo poplačati, morajo zmanjševati državne izdatke, krčiti javni sektor in sploh odpravljati pridobitve stoletnih množičnih bojev za socialno državo. Kapital ne rabi intelektualne delovne sile, kadar profit ni pogojen z njo. Skratka, pogojen je s tehnogarhi, ne pa s humanisti.

Analize »zgroženih ekonomistov« dokazujejo, da varčevanje, krčenje javnega sektorja, odpra va pridobitev delavskih bojev itn. ne bodo imeli blagodejnih učinkov, ki jih obljubljajo njiho vi ideologi in izvrševalci. Po izračunih nekaterih ekonomistov, med katerimi je tudi Michel Husson, v nekdanjem središču svetovnega kapitalističnega sistema (v ZDA, zahodni Evropi in na Japonskem) profiti upadajo. Izteka se sistemski akumulacijski ciklus, katerega središče je bilo na evroatlantskem območju.

S stališča kapitala so države podjetja za upravljanje s »človeškimi in naravnimi viri«, vlade pa so njihovi upravni odbori. To primerjavo je prvi ponudil Marx v Komunističnem manifestu. V njem je bila vlada upravni odbor nacionalne buržoazije. Zdaj pa nosilci kapitalskih odnosov niso več nacionalne buržoazije: kapital se lahko »odlepi« od vsakega posameznega družbene ga nosilca posebej. Če kapitalu ne bo dobro v nemških in francoskih bankah, se bo preselil v ameriške ali japonske banke ali, še raje, v globalne investicijske sklade: od tam se bo investi ral v uspeš na podjetja, a le kratkoročno, le dokler bodo profiti nad povprečjem. Vlade pa naj poskrbijo, da bo v njihovi jurisdikciji mogoče pridobivati nadpovprečne profite – in naj pospravijo razsulo, ki bo ostalo za kapitalom, potem ko bo v lovu za višjimi dobički zapustil deželo.

Nacionalne buržoazije se tako spreminjajo v nekakšne zvodnike, ki vabijo kapitalsko klien telo, prostituirajo svoje prebivalstvo in uničujejo okolje. Niso več nosilci kapitalske epopeje, niso več razred, ki organizira produkcijo: so zgolj posredniški razred, zatiralec svojega prebivalstva, zamenljivi služabnik svetovnega kapitala. Njihov dohodek ni več podjetniški dobiček, temveč je samo še renta. André Gunder Frank je temu posredniškemu razredu pravil »lumpen-buržoazija«, z bolj zadržanim izrazom mu rečemo »kompradorska buržoazija«. Ta razred na področju, ki mu vlada, organizira novo kolonialno odvisnost.

Kapitalisti se odločajo za »cenovno konkurenčnost«: že od nekdaj so zahtevali znižanje davkov in prispevkov, lažje odpuščanje, nižje odpravnine, »prožen trg dela« – se pravi, trg delovne sile, ki bo razbijal delavsko solidarnost in deloval na način represivnega mehanizma. V državi hočejo anarhijo, v podjetjih vpeljujejo despotizem. Vzrok je v tem, da so njihovi produkcijski procesi »konkurenčni produkcijski procesi«. Spletkarstvo (intrigantstvo, samo-prevarantstvo, pretvarjanje) svetovne proizvodnje (Urbančič, 2012) je tudi v tem, da razbija in dezartikulira lokalno gospodarstvo21. Urbančič izhaja iz Heideggerjevega termina Machenschaft, ki mu pomeni manipulacijo in nihilistično pogojeno proizvodnjo. Zanj izhaja iz biti bivajočega kot predstavljivosti. Ne da se obdržati na robu brezna brez pogrezanja v nič. Dilema je nič ali ljubezen.

Cenovna konkurenčnost lokalne buržoazije je v službi neokolonialnega kapitala, je »konku renčnost« na podlagi nizkih proizvodnih stroškov: nizkih mezd, nizkih davkov na kapitalske dohodke, nizkih prispevkov za zdravstvo, pokojnine, socialo itn., nizkih okoljskih standardov ipd. – skratka, konkurenčnost na podlagi visoke stopnje izkoriščanja človeka in narave. S tega stališča je razumljivo, da uničujejo intelektualne sposobnosti prebivalstva in nas spreminjajo v prilagodljivo in ponižno delovno silo za cenena dela.

Zgroženi ekonomisti sporočajo zlasti, da so mogoče drugačne politike, kakor jih prakticirajo evropske vlade in telesa EU. Odprava socialne države, zniževanje dohodkov, več dela za manj plačila, odprava pravic iz dela, vpeljava negotovih oblik zaposlitve, brezposelnost, uničevanje javnega šolstva, javnega zdravstva, javnega pokojninskega sistema, odrekanje, revščina ni edina možnost.

To politično sporočilo zgroženih ekonomistov izhaja iz njihove teoretske analize. Glavna ugotovitev analize je: EU ne poskuša zagotavljati solidarnosti med svojimi članicami, temveč organizira konkurenco med njimi. Iz te kritične ugotovitve zgroženih ekonomistov lahko izpeljemo nekatere nadaljnje sklepe, ki zadevajo tudi slovensko gospodarstvo in tukajšnje politične spopade.



Rizman (2009) meni, da bo zaradi splošne krize, ki je prizadela tudi bogate, nastal hud spopad med tistimi, ki so si v neoliberalizmu pridobili privilegije in tistimi, ki so brez njih in se zavzemajo za globalizacijo s človeškim obrazom in pravičnejšo delitvijo bogastva. Dejstvo je, da je današnji globalni kapitalizem premalo demokratičen in moralen. Spopadi lahko ogrozijo dosedanjo razvojno stopnjo. Nordijski model družbene ureditve pa ni enostavno prenosljiv.

Človek ruši ravnotežje ekosistema, ki se je vzpostavljalo več tisoč milijonov let. Destruk cija nastaja zaradi ireverzibilnega procesa z vnašanjem v ekosistem snovi, ki se ne vključu jejo organsko v ciklus. Vsako leto iznajde človek 250 000 novih snovi. Nekatere od njih imajo večstransko negativno delovanje: toksično, teratogeno (rojstvo spačkov) in kancero geno.


Razsipavanje energije je hitrejše kot njeno ponovno oživljanje. Pot do entropije oz. izginjanje življenja je pot moderne industrije. "Če se ta dejavnost nadaljuje po eksponencialni poti 6,5% letno. Če se bo podvajala vsakih 13 in 1/2 leta, ne bo potrebno več kot nekaj desetletij, da nas planet postane nesposoben za prenašanje kompleksnih oblik življenja, kakor sklepajo angleški učenjaki Julian Huxley, Peter Medawar, zdravnik J. P. Lester, ekonomist W. A. Robson. O tem so pisali tudi C. H. Waddington, G. Allen, B. Bridges itd. Vsak ekosistem sloni na 'notranji samoregulaciji' za samoohranitev. Prenaseljenost je tudi vzrok onesnaževanja človekovega okolja. Ne pozna mo absolut no zaščitnih ukrepov, ker človek le delno kontrolira posledice svojih dejanj. Nesreče v Černobilu in Fuđijami je kriva 'kultura gotovosti'.
Verjetno je, da bomo skušali odpravljati nevarnosti, ki nastajajo zaradi pretiranega izkoriš čanja energije z uporabo ekološko manj spornih virov in z uveljavljanjem odnosov enakosti in pravičnosti. V sporu med ekonomijo in ekologijo ima danes ekonomija še vedno prednost.
Razlage za proteste najdemo že v Množični psihologiji in analizi jaza, kjer Freud razlaga psihologijo množice s tem, da več ljudi postavi na mesto ideala jaza isti objekt, obenem pa se zgodi regresija na infantilne vzorce obnašanja. Poleg Erosa je ključna sestavina človeka tudi destruktivni gon, oz. gon smrti oz. tanathos, ki dobi ne-slutene razsežnosti prav v kolektivnih iracionalnih dejanjih. Freud razume neustrezno kanalizacijo destruktivnih gonov, ki imajo seveda tudi svojo pozitivno, oz. obrambno funkcijo, kot poraz kulture.
V krizi je zaznati zmes represije in laissez faira. Mit o svobodnem trgu ne drži. Trg je determi niran s partikularističnimi, pristranskimi interesi. V krizi je družba izobilja, ki proizvaja več dobrin, kot jih lahko porabimo. Ne primanjkuje dobrin, ampak nekaterim denarja, da bi jih kupili, drugim časa in sposobnosti, da bi si jih zaslužili, tretjim potreb, da bi dobrine porabili. Primanjkuje naravnih virov, ker so že koloni zani. Zato bo treba preiti od ekonomije kvantitete k celostni ekonomiji kvalitete. Ne gre le za svetovni etos, ampak tudi za pravno regulativo pravičnosti in politiko apokalipse.
Informacijska doba si predstavljamo kot dobo vedno hitrejšega razvoja. Prav človekova plastičnost in nespecializiranost omogoča vedno hitrejše menjavanje civilizacijsko-kulturnih obrazcev. Odgovor na vprašanje, ali bomo lahko govorili o dominantni globalni paradigmi in ne več o lokalnih, je odvisen od tega, ali bomo dejansko mislili in delovali obojestransko: lokalno in globalno. Svet bo toliko močan, kolikor bodo močni njegovi najmanjši deli in obratno
2. Razvojne smeri globalnega kapitalizma
Razvojnih smeri globalizacije je več. Nam gre za dve glavni: divja privatizacija, profitna eko nomija na eni strani in demokratična, humana globalizacija na drugi. Je možna pot k humani globalizaciji. V mestu Venus na Floridi, Jacques Fresco in Roxanne Meadows v svojem razis kovalnem centru na površini 9 hektarjev, ustvarjata mesto oz. bivališča prihodnosti. Projekt Venus temelji na obstoječem znanju in tehnologiji. Vizija projekta Venus pa obsega veliko več kot le arhitekturne in tehnološke elemente. Fresco vidi svoja mesta kot orodje za širjenje humanističnih vrednot. Po njegovem mnenju okolje oblikuje naše vrednote. V prihod nosti bi si želeli svet brez vojn, brez sovraštva, brez predsodkov in brez pomanjkanja. To je tudi glav no vodilo projekta Venus, ki je globalna vizija prihodnosti. Vključuje celovito preob likovanje družbe in kulture v sistem, v katerem bodo ljudje, tehnologija in narava sposobni sobivati v trajnostnem dinamičnem ravnovesju. Osnovna predpostavka projekta je ekonomija osnovana na virih. V Frescovi viziji so svetovni viri skupna lastnina, kar pomeni, da so vse dobrine in storitve na voljo vsem prebivalcem.22  Tudi Venus je manjši podsistem, ki bi želel postati univerzalen. Znano je tudi Fergusonovo utemeljevanje globaliziranja šestih sklopov vrednot zahodne civilizacije.
Neoliberalna smer izkazuje čedalje več slabosti socialne neenakosti, tveganj, zavoženih inves ticij. Širi se terorizem, nove grožnje propadanja industrijskih objektov – tovarn, atomskih elektrarn (Černobil), naftnih vrtin. Z razvojem tehnične komunikacije – IKT postaja proces komunikacijske interakcije med posamezniki, regijami in državami nacijami soodvisen z imperativom sodelovalnega učenja.
Globalna identiteta nastaja v koncentričnih krogih od osebne, lokalne – regionalne, nacional no-državne do kozmopolitske oz. svetovne identitete, kar ustreza modelu učenja zaradi druge ga (deutero learning), učenju učenja, učeče organizacije v mednarodni mreži.
Globalno varnost je mogoče izboljšati s promocijo mednarodnega miru in sodelovanja, ter z močnim nasprotovanjem širjenju orožij za množično uničevanje. Izboljšanja v nadzorovalni tehnologiji bodo morda olajšala odkrivanje protizakonitih programov za izdelavo orožja. Tudi drugi varnostni ukrepi bi lahko bili primerni za preprečevanje različnih eksistencialnih gro ženj. Več raziskav o takšnih tveganjih bi nam omogočilo boljše razumevanje dolgoročnih groženj človeškemu napredovanju, ter kaj lahko storimo, da bi jih zmanjšali.
Prožna varnost z metaforo skakanja s padalom, skuša uskladiti potrebe delodajalcev in delav cev, povezati prožnost z varnostjo, tako da delavcem zagotavlja varno menjavo dela, pri tem pa si prizadeva izboljšati konkurenčnost podjetij in ohraniti evropski socialni  model. Zanjo morajo nacionalne strategije predvideti razvojne modele.
Globalni kulturni kapitalizem je luknjičav in preveč vseobsegajoč. Ekonomski, socialni, poli tični in ekološki faktorji, ki so sestavni del današnjega sistema življenja in globalnega družbe nega prostora, prinašajo povečano stopnjo stresa in medsebojne odtujenosti. To se kaže tudi v povečanem nasilju in bivanjskih stiskah ter vpliva tako na zdravstveni stanje ljudi kot na njiho vo življenjsko zadovoljstvo. Ta trend se pojavlja v brezglobinskih oz. površinskih, kaotičnih in fragmentarnih kulturah.
Glokalizacija23, ki pomeni sintezo globalnega in lokalnega oz. regionalnega, je doslej služila pretežno poslovnim namenom. Ima ambivalentne učinke, ker po eni strani krepi nacionalne in lokalne interese kot spodbudo za svetovni razvoj, po drugi strani jih pa ozko partikularistično zapira vase. Opažamo, da 1. se procesi detradicionalizacije (Giddens) ponekod že retradicio nalizirajo, 2. orientalizacijo Zahoda in 3. nove pretendente za prva mesta v svetovnem gospodarstvu (t. i. države BRIK).
Globalizacija vsebuje elemente homogenizacije (monokulturnosti in totalitarizma) družbe, celo tedaj, ko posamezne družbe, nacionalne skupnosti in družbene skupine niso pripravljene na vključevanje v procese globalizacije. Gre za multiperspektivnost državnih politik, ki ustvarja napetosti med tistimi, ki imajo v procesu globalizacije preveliko »moč« in tistimi, ki takšno moč nimajo, temveč se od njih pričakuje, da »sledijo« močne. To je v bistvu napetost med tistimi, ki »imajo« in onimi ki »nimajo«. Na tej osnovi se danes polarizira sodobni svet. Vse več je zahtev in predlogov, da se oblikujejo orodja in instrumenti, s pomočjo katerih bi nadzorovali tako zamišljen globalni sistem in sam proces globalizacije (Savičević, 2003).
Takšen nadzor naj bi po nekaterih avtorjih (Comelian, 1997) vključeval naslednje elemente:

1. razumevanje različnih elementov in posebnosti globalizacije, da bi se izognili diktatom ekonomsko močnih profitnih motivov pri sprejemanju odločitev, ki so pomembne za celotno svetovno skupnost. Posebej pomembno je regulirati pravne in politične elemente globaliza- cije, tako da postanejo predmet demokratskih in kritičnih razprav med državljani družbe v nastajanju.


2. Znotraj globalizacije je nujno potrebno razvijati elemente, komponente pluralizma. To pomeni zavračanje homogenizacije in upoštevanje raznolikosti lokalnih kultur, običajev in načina življenja. Pluralizem pomeni upoštevanje različnih ciljev in sestavin razvoja.
3. Vzpostavljanje konceptualnih in drugih instrumentov, ki bi zagotavljali raznolikost razvoja posameznih skupnosti. To so iztočnice, kako priti onkraj vesternizacije in orientalizacije sveta.
Globalizacija je odraz znanstveno-tehničnega, ekonomskega in kulturnega razvoja in predstavlja pozitiven proces, ki večplastno povezuje družbe, narode in znatno prispeva k pospešitvi svetovne zgodovine. V tem smislu je dejavnik emancipacije človeštva od lokalnih, nacionalnih in drugih omejitev. To je objektivna komponenta globalizacije.
Leković (2002) opozarja tudi na subjektivno plat globalizacije, ki je v svojem bistvu nega tivna. Označuje jo kot 'negativno dialektiko', kot zlorabo globalizacije v smislu kopičenja kapitala in politične dominacije na globalni ravni. Primeri: brutalno onesnaževanje človeko vega okolja in neusmiljeno uničevanje nepogrešljivih naravnih virov in vedno večji razkorak med visoko razvitimi in nerazvitimi ter srednje razvitimi državami. Evropska civilizacija postaja vedno bolj individualistična, utilitaristična, posesivna, potroš niška in ekspanzio nistična. V sodobni evropski civilizaciji je do skrajnosti sprevržen odnos med materialnimi in duhovnimi vrednotami.

Profit ustvarja rizično družbo (Beckov izraz) z naraščanjem onesnaževanja in terorizma. Proti-ukrep prožne varnosti deluje v Skandinaviji, kjer imajo socialni kapitalizem, ne pa drugod, ki ga nimajo.


Delitve v sodobnem svetu so tako velike, da izzivajo nenehne antagonizme in napetosti, rivalstva med narodi – državami, med regijami. Dober primer za to je izkoriščanje naravnih virov. Najbogatejši, 20% svetovnega prebivalstva izkorišča 90% naravnih virov, medtem ko 20% najrevnejših izkorišča 1% naravnih virov (Hughes, 1997, 2). Podobne podatke navajajo tudi drugi avtorji. Tako npr. Francisco Vio Grossi (1995) trdi, da neenakost ni posledica deformacije sistema, saj je ta sistem potreben za nenehno rast.
Obstaja tudi subtilnejša, manj opazna varianta »invazije« globalnih jezikov (angleščina), ki ima posreden in neposreden vpliv na izobraževanje in odnos do izobraževanja. Veliko jezikov namreč izumira. Po ocena je na svetu okoli 7000 jezikov, toda po eni ali dveh generacijah lahko izumre 5.000-6000 jezikov. Danes na svetu prevladuje angleški jezik, kar je posledica uspehov znanosti in tehnologije v državah, kjer govorijo angleški jezik, še zlasti ZDA. V svetu je vedno dominiral določen jezik. V stari Grčiji in Rimu je bila to grščina, v srednjem veku latinščina, konec 17. in v začetku 18. stoletja pa je bil mednarodni diplomatski jezik francoščina. Ne vemo kateri jezik bo prevladoval čez 100 let, kajti napovedi so negotove.
Primerjalne raziskave opozarjajo na velik pomen, ki ga imajo jeziki na oblikovanje nacionalne identitete. Negovanje nacionalnih jezikov je neposredno povezano s problemom dostopnosti izobraževanja. Velikemu delu svetovne populacije je onemogočena možnost šolanja oz. izobraževanja v svojem nacionalnem jeziku. To pomeni, da so ti ljudje izključeni iz uporabe izobraževalnih in kulturnih dobrin. »V samem bistvu tega izključevanja lahko ugotovimo neenakomerno svetovno razporeditev dela in dobrin, ter nepravilnih notranjih socialnih odnosov, ki določajo ekonomsko, nacionalno in mednarodno politiko, poleg tega pa tudi izobraževalno politiko in njeno prakso.« (Gelpi, 1996, str 146).
Sliši se paradoksalno, toda zaradi dominacije nekaterih jezikov v globalnih okvirih populacije v manjših jezikovnih skupnostih izgubljajo svojo identiteto in svojo kulturo. Bogatejše države si s pomočjo jezika in izobraževalnih dobrin, oblikovanih v dominantnem jeziku, prizadevajo oblikovati novo identiteto prebivalstva v manjših jezikovnih skupnostih in jim vsiljujejo svoje modele. Na tak način izobraževanje postaja instrument nasilja. Kako naj se torej mali narodi in kulturne skupnosti osvobodijo tega kulturnega imperializma? Po mnenju Gelpija je njihovo edino sredstvo boj za ohranitev lastne kulture. (Gelpi, isti izvor, str 147), kar vodi v glokalnost.

Ideja univerzalnosti izobraževanja lahko postane izhodišče za širjenje kulturnih dosežkov, ki se proizvajajo v bogatih državah tržne ekonomije. To je prav tako pot za ustvarjanje kulturne in izobraževalne odvisnosti posameznih manjših držav po celem svetu. Primer je ekološko izobraževanje, ki se usmerja k tržnim interesom in zahteva žrtvovanje Juga na račun Severa, posebej na področju energije. Ko se je na Jugu Evrope začela svetloba novega veka, je bil sever še v srednjeveški temi, danes pa je čedalje bolj obratno.

V Sloveniji je vlada z varčevalnimi ukrepi 2012 udarila tudi po proračunu univerze. Študentje ne pustijo, da bi študij postal privilegij bogatih! Protesti na zagrebški filozofski fakulteti so bili l. 2009 usmerjeni proti tehnizaciji, birokratizaciji in komercializaciji znanja. Protesti na ljubljanski FF v l. 2012 so bili usmerjeni proti birokrati zaciji z restriktivnim zmanjševanjem finančnih sredstev.

V 21. stoletju je svet postal raven – flat (Friedmann, 2008), ker ima v njem vsak možnost razviti svojo odličnost. Avtor razlikuje tri faze razvoja:

1. faza globalizacije je bila industrializacija, ker so države opirale svojo politično moč na izkoriščanje naravnih virov energije,

2. faza je bila doba multinacionalk in je podobna amerikanizaciji, v tretji fazi globalizacije po l. 2000 pa je dobil vodilno vlogo posameznik z vso razpoložljivo tehnologijo. Ciljati mora čim višje, da bi se uvrstil na tekmovanju z drugimi čim bolje.

3. faza je doba enakih delitev deficitov in neenake delitve bogastva. Zanjo sta kraj in čas postajata nepomembna, ker pomenita kjerkoli in kadarkoli. To bi lahko pomenilo, da tehnološko stopa na mesto božanskega. Gre za totalno avtomatizacijo, digitalizirajo, vizualizi rajo. Vsak vsakogar lahko išče in je tudi najden.
Friedmann je identificiral 10 dejavnikov – izravnalcev:

1. padec berlinskega zidu in vzpon operacijskega sistema windows

2. nova povezanost, ko je splet obletel svet in je na prizorišče stopil netscape

3. programska oprema za pretok dela

4. spletno objavljanje – izkoriščanje moči skupnosti – bloganje, wikipedia.

5. zunanje izvajanje – y2k

6. selitev proizvodnje – ni pomembno ali ste lev ali gazela, ko posveti sonce začnite teči na vso moč. Odkar so se Kitajci pridružili STO-ju, morajo teči na vso moč.

7. vzpostavljanje nabavne verige – suši v Arkansasu.

8. notranje izvajanje

9. in-formiranje. Spletni iskalniki google, yahoo in MSN.

10. nove tehnologije steroidi – digitalni, mobilni, osebni in virtualni, krepijo druge ravnalce.
Carr (2012) je ugotovil, da postaja svet zaradi multufunkcionalnosti oz. večopravilnosti tudi bolj površen. Pri tem še vedno velja, da so nekateri ljudje zelo inertni, kar vodi v konservativizem (in boj za staro pravdo), drugi pa so zelo inovativni. Celo ista oseba je oboje. Iskanje je zelo osebno in daje ljudem večjo moč kot karkoli drugega. Je antiteza tega, da delodajalec delavcu nekaj ukaže ali ga nečesa nauči.
Večina nima pozitivnega odnosa do sprememb in tveganje izenačuje z grožnjo in možnostjo katastrofe. To sicer ni naiven pogled, je pa prav tako infantilen, ker pretirava z občutkom varnosti. Odpira se novo vprašanje odnosa med zbranim znanjem na medmrežju in kompetencami uporabnikov tega znanja. Friedmann sam opredeljuje te kompetence v smeri iskanja in najdenja tega, kar iščemo. To pa naj bi nas na novo usposabljalo za nova iskanja in uporabo znanja. Vsako leto je mogoče digitalizirati, predelo vati več besed, tekstov, zabave, itd.
Lazzarato (2012) je prepričan, da dolga ni mogoče zvesti samo na ekonomski dispozitiv. To je tudi varnostna tehnika vladanja individualnim in kolektivnim subjektivitetam in nadzora nad njimi, ki se trudi omejiti negotovost časa in obnašanj vladanih. čedalje bolj postajamo dolžniki države, zasebnih zavarovalnic, še splošneje pa podjetij, in da bi poplačali tisto, za kar smo se zavezali, nas tudi spodbujajo in silijo, naj postanemo »podjetniki« lastnih življenj, svojega "človeškega kapitala". Tako je torej preoblikovano in pretreseno naše celotno materialno, mentalno in čustveno obzorje. Kako naj se izvijemo iz tega nemogočega stanja? Kako naj se izognemo neoliberalnemu položaju zadolženega človeka? Po Lazzaratu moramo uvideti, da ni izhoda, ki bi bil samo tehničen, ekonomski ali finančen. Radikalno je treba preizprašati temeljno družbeno razmerje, ki strukturira kapitalizem: sistem dolga.
Francija je samo za obresti od državnega dolga leta 2007 plačala več kot 50 milijard dolarjev. Sodobni kapitalizem stimulira pojavljanje dolga in tudi živi od njegovega odplačevanja, saj se po večini zahodnega sveta, kjer velja kulturna navada, da naj bi človek oz. družina posedoval lastno (torej ne najeto) bivališče in avtomobil, ti dobrini po navadi kupujeta na (dolgoročni) kredit. Ko se k temu pridruži še študij, sodobni človek že v mladih letih postane dolgoročno vpet v upniško-dolžniško razmerje. To pa vodi tudi v globoko spremembo njegovega življenj skega sloga, saj se dolg ne odplačuje samo neposredno z gotovino, temveč tudi posredno, s splošnim obnašanjem, delovanjem v vsakodnevnem življenju, prihodnjimi načrti in osebnimi zavezami itn., s čimer se dejansko ustvarja t. i. subjektiviteta zadolženega človeka. Dolg je vse bolj očitno vodilo in cokla sodobne družbe in človekovega razvoja.
Pikettyjeva knjiga (2014) je štiridelen projekt:

prvič, ponudi izvirno in prepričljivo naracijo zgodovine moderne ekonomije,

drugič, poziva k reformi ekonomske znanosti,

tretjič, redefinira vprašanje neenakosti in ga nepovratno umesti med osrednje teme sodobne ekonomije, in

četrtič, predlaga konkretne ekonomske in politične rešitve za zmanjševanje naraščajočih ekstremov neenakosti.

Zgodovinski oris se v osnovi osredotoči na dva temeljna principa moderne ekonomije. 1. Piketty oriše kot »panični« in »apokaliptični« pesimizem, ima svojo genezo v začetkih moderne ekonomije 19. stoletja. Francoski ekonomist se v svoji dekonstrukciji tega miselnega toka osredotoči na Davida Ricarda in Karla Marxa, pri čemer osvetli razloge za njune črnoglede prerokbe o neizbežnem in katastrofalnem kolapsu kapitalizma ter razloži, zakaj sta se v glavnih točkah svojih napovedi motila.

2. Piketty označi za »pravljični« optimizem tisti poseg, izvira iz desetletij po drugi svetovni vojni, časa velike gospodarske rasti in – v primerjavi z razmerami 19. stoletja – drastično zmanjane neenakosti (obojemu je botroval kaos povojnih ekonomskih razmerjih, pa tudi uni čenje številnih največjih premoženj v času obeh vojn). V teh razmerah so bile opravljene prve resne empirične meritve neenakosti, raziskave ameriškega nobelovca Simona Kuznetsa, ki je vsaj po svoji metodologiji predhodnik projekta Pikettyjeve mednarodne raziskovalne ekipe. Ob Pikettyjevi uspešnici se vprašamo, kakšne oblike neenakosti in nadvlade obstajajo poleg strogo ekonomske, kaj vse sploh zajemata ekonomska neenakost in nadvlada ter kako preuče vati vse to.
Je neenakost predvsem posledica koncentracije kapitala v rokah nekaterih? Če da, bi drugačna obdavčitev in drugačna redistribucija naredili konec neenakosti. Tudi povečanje javnih sred stev za izobraževanje bi odločno zmanjšalo neenakost možnosti državljanov. So plače zdaj tako obremenjene, da delo ne bo več zanimivo? Bi veljalo sodobne sisteme obdavčitve in redistribucije predrugačiti? Piketty razpravlja o strukturi prihodka gospodinjstev v različnih, resda zahodnih državah. Največ dohodka prihaja iz plač (58 %), iz socialnih transferjev (pokojnine in socialna pomoč, otroški dodatki itd.) dobijo gospodinjstva 33,3 % dohodka, le 4 % iz delnic nepremičnin in drugih posesti. Težava je v tem, da se dohodek iz kapitala ne razde li med gospodinjstva, ki so lastnik kapitala, marveč se zbira in ostaja v drugih rokah, zato bi bilo potrebno dohodek iz kapitala progresivno obdavčiti. Ker se vlade za to ne odloči jo, vse bolj obremenjujejo plače in socialne transferje, saj tam vidijo največji vir dohodka zase.
Piketty v svojih delih trdi, da sta gospodarska rast in demokratizacija znanja pripomogla, da ni prišlo do apokaliptičnih razsežnosti neenakosti v družbi. Glavna gonila sila neenakosti je danes večanje obresti, ki presežejo stopnjo gospodarske rasti, kar lahko privede do ekstremne neenakosti. “To vodi v nezadovoljstvo in spodkoplje demokratične vrednote, toda gospodar ski trendi niso božja dejanja” (Piketty, 2014). Tudi danes bi lahko politični ukrepi zajezili nevarno neenakost.

T. i. Kuznetsova krivulja dokmentira prelomno ekonomsko teorijo, po kateri se v vzniku vsake tržne ekonomije neenakost najprej sicer drastično poveča, v njenem nadaljnjem razvoju pa se prej ali slej začne konstantno manjšati. Ta izpeljava je v harmoniji z drugimi političnimi in ekonomskimi dejavniki druge polovice 20. stoletja pripomogla k postopni transformaciji optimističnega toka moderne ekonomije v paradigmo vse večje in večje – in celo neomejene – tržne svobode, ki ima danes najradikalnejše zagovornike v t. i. libertarnih smereh ekonomske desnice. Če le pustimo neoliberalni ekonomiji, da se razvija brez umetnih motenj, bo prej ali slej prišlo do blaginje tudi na vseh drugih področjih družbe.



Piketty zagovarja tezo, da je ekonomski diskurz v 21. stoletju še vedno ujetnik obeh vzorcev ekonomij preteklih stoletij, pri čemer je bil prvi osnovan na odsotnosti pravih empiričnih podatkov, drugi pa na njihovi dokazljivo napačni interpretaciji. Glavni akademski in politični ekonomski tokovi tako v večji ali manjši meri ohranjajo fantazijski optimizem povojnega 20. stoletja, njihovi najglasnejši kritiki pa živijo v histeričnem ekonomskem pesimizmu 19. stoletja. Naše stoletje, ki svoje mesto najde tudi v naslovu knjige, Pikettyju torej simbolno in zgodovinsko označuje priložnost, da tako ekonomske vede kot svetovne ekonomske politike presežejo opisana principa.

»Pikettyjev odpor do utopizma namreč nikakor ni spremljevalna ali odmisljiva poteza Kapitala v 21. stoletju. Nasprotno: gre za njegov temelj.« Kapital v 21. stoletju seveda ni zaslovel zaradi gole teze, da neenakost v zadnjih desetletjih bliskovito narašča, temveč zato, ker je to tudi empirično dokazal. Po 15 letnem RP, v katerem so sodelovali univerzitetni raziskovalci z vsega sveta se to izkaže kot splošna resnica. Medtem ko je danes – predvsem zaradi drastičnih razlik v obdavčitvah in drugih oblikah regulacij – ta neenakost bistveno manjša v kontinentalni Evropi kot v Veliki Britaniji ali v ZDA (ki so v tem pogledu razred zase), pa so osnovni trendi naraščanja neenakosti sorodni po celem svetu.

Še najbližje izpodbijanju Pikettyja je bil Chris Giles, član uredništva časopisa Financial Times, ki je Francozu v zadnjih tednih suvereno očital napake pri vnašanju podatkov v grafe in celo njihovo namerno manipulacijo, vendar je videti, da velika večina ekonomske javnosti njegove domneve o metodoloških nepravilnostih zavrača.

Kocijančič (2014) poroča o tem, da je neenakost enačba. Pikettyjev doprinos ni le v tem, da je neenakost nepovratno vrnil med velike ekonomske teme, temveč tudi v potezi, s katero je osredotočenost na dohodkovno plat neenakosti preusmeril na njene premoženjske plati. Prav v tej menjavi fokusa se rojeva središčna teza Pikettyjevega Kapitala: neenakost se neizbežno veča takrat, ko velja (in v našem času to velja), da je r > g, pri čemer r označuje letno stopnjo donosnosti kapitala in g letno stopnjo gospodarske rasti.

Skratka: neenakost brezpogojno narašča takrat, ko živimo v družbi, v kateri lahko statistično bolje služimo s tem, da preprosto že imamo neko premoženje (z obrestmi, najemninami, dividendami ipd.), kot pa s tem, da delamo, ustvarjamo in trgujemo. Pikettyjeva kritika sodob nega kapitalizma je izvirna zato, ker pokaže, da so zaradi tovrstnih procesov ogroženi ravno klasični kapitalistični ideali. Ameriški sen – temelj mitologije ameriškega kapitalizma –, po katerem se lahko vsak, če je le dovolj marljiv, talentiran in podjeten, z dna družbene lestvice prebije na njen vrh, je danes paradoksalno najbližje »sanjarjenju« prav v ZDA. Ljudje so namreč vse bolj ujeti v svoje izhodiščne družbene in ekonomske pozicije, medtem ko se premoženjski razkorak med razredi iz dneva v dan veča.

Ena izmed ključnih konsekvenc ekonomske realnosti majhne rasti in velikega donosa na kapital je povečana vloga dedovanja. Piketty opozarja celo na približevanje sodobne družbe t. i. dednemu kapitalizmu, ki bolj kot na demokratična desetletja 20. stoletja spominja na dobe velikih aristokratskih dinastij. Iz te ugotovitve se napaja slogovno najbolj očarljiv element knjige: da bi osvetlil pomen dedne neenakosti v sodobnih družbenoekonomskih razmerjih, Piketty izdatno črpa navedke iz literature 19. stoletja; posebno ljuba sta mu Jane Austen in Honoré de Balzac. Paul Krugman dodaja, da bi bilo ta razmerja mogoče zadovoljivo prikazati tudi z malce bolj popkulturnim primerom iz 20. stoletja: če smo včasih simbol dekadence ameriškega kapitalizma videli v Gordonu Gekku, antijunaku filmske klasike Wall Street (r. Oliver Stone, 1987), ki je v svetu borze pripravljen storiti vse, da bi zaslužil vsote denarja, ki so običajnim državljanom nepredstavljive, pa je v nadaljnjem razkroju prišel čas za potomce Gordona Gekka, ki jim za takšno bogastvo ni več treba hoditi niti v službo.

Piketty k reformnim spremembam v stopnji regulacije in redistribucije poziva tudi z demokrat skimi argumenti, saj v aktualnem poteku ekonomskih stvarnosti (ponovno najbolj očitno v ZDA) prepoznava nevarno zanko, ki ogroža temeljne prvine demokratičnega ustroja zahodnih družb. Za kakšno zanko gre?

Ekstremne koncentracije premoženja prinašajo tudi specifične zgostitve moči, ki bogatim omogočajo nedemokratičen vdor v sfero političnega odločanja. Lahko pride celo do ciklične ga postopka, v katerem najbogatejši – z lobiranjem in podobnimi pretvorbami premoženjske moči v politično – zaobidejo voljo in nadzor ljudstva ter vplivajo na oblikovanje takšnih zakonodaj, ki jim omogočajo še večje bogatenje in s tem še večjo koncentracijo moči. Ta proces se – vsaj v ZDA – že zelo razvidno odvija. V demokratičnih kapitalističnih družbah je hierarhija jasna: moč demokratičnih struktur naj bi bila vselej nad močjo kapitala. Stopnja političnega nadzora nad ekonomijo je stvar debate, a čim se ta hierarhija obrne, družba začne izgubljati svojo demokratično naravo in vse bolj se približuje njen zdrs v oligarhijo.

»Kapital v 21. stoletju seveda ni zaslovel zaradi gole teze, da neenakost v zadnjih desetletjih bliskovito narašča, temveč zato, ker je to – po mnenju velikega dela ekonomske javnosti – tudi empirično dokazal.«
Kako lahko opisane trende neenakosti smiselno zaustavimo ali celo obrnemo, ne da bi pri tem povzročili škodo tistim ekonomskim vidikom sodobnega sveta, ki funkcionirajo dobro. Pikettyjev predlog se glasi takole: globalna letna progresivna obdavčitev na kapital – in sicer takšna, ki bi še posebej visoko obdavčila ekscesna premoženja nad milijardo dolarjev. Koncentracije premoženja v ničemer ne prispevajo h gospodarski rasti, k inovaciji in k ustvarjanju novih delovnih mest. Poudarja dejstvo, da so progresivno obdavčitev iznašli prav v ZDA, in svoj predlog dodatno utemeljuje z argumentom, da brez smotrnih ekonomskih ukrepov ZDA lahko kaj kmalu postanejo tako neenake in razslojene kot stara Evropa. Pri tem je zanimivo, da sta imeli tako Nemčija kot Japonska najvišjo obdavčitev v svoji zgodovini takoj po drugi svetovni vojni, ker so jim jo vsilile ZDA. Američani so preprosto prenašali sistem, ki so ga imeli doma. To je bil del takratnega »civilizacijskega paketa«. Piketty ugotavlja, da so bili prepričani, da moraš, ko v državo uvajaš demokracijo, vanjo vpeljati tudi progresivno obdavčitev.

Kritikov Pikettyjevega predloga za razrešitev problema neenakosti je bistveno več kot kriti kov njegove empirične raziskave. Kakor je v eni najodmevnejših recenzij knjige zapisal vpliv ni ameriški ekonomist Lawrence Summers, je Pikettyjev predlog sicer na prvi pogled privla čen, a politično izjemno težaven; po Summersovem prepričanju moramo najprej proučiti manevrski prostor izboljšav učinkovitosti že obstoječih davčnih sistemov, ki bi nas napotile k uresničevanju podobnih ciljev, kot nam jih zada Piketty, a bi obenem lahko dosti hitreje pridobile mednarodni konsenz. S tem se strinjajo tudi številni drugi – levi, desni in sredinski – ekonomski analitiki.

Pikettyjev predlog zelo pomemben zato, ker izvrstno pokaže, kje se skrivajo najtrdovratnejši problemi sodobne neenakosti in kako se jih moramo lotevati v prihodnje. 1. Zaskrbljujoča je kompleksna in nepregledna mreža načinov, s katerimi se najbogatejši danes izogibajo plačeva nju davkov. Pri tem, pravi Summers, ni škandalozno tisto, kar počnejo nelegalno, temveč pred vsem to, kar delajo skladno s črko zakona. 2. Vsak boj proti ekonomskim neenakostim – tudi znotraj posameznih držav – bo zaradi mobilnosti kapitala v 21. stoletju vedno zahteval medna rodno sodelovanje. Iskanje čim večjega konsenza med narodne skupnosti glede vprašanj obdavčitve mora zato postati eden izmed ključnih projektov sodobne globalne ekonomske politike; predvsem se mora osredotočiti na njene temne plati – davčne oaze, bančne tajnosti in najrazličnejše oblike pranja denarja.

Ali je mogoče enakost zagovarjati na nemarksističen način. Verižne reakcije svetovne jav nosti na Kapital v 21. stoletju so vsaj tako zanimive kot njegove teze. Nekateri pisci so Pikettyjevemu opozorilu o naraščajoči neenakosti odločno pritrdili, medtem ko so drugi izražali ostre pomisleke. Pojavile so se tudi prve obtožbe, da gre v Pikettyjevi kritiki neenakosti pravzaprav le za nekakšen posodobljen zagovor socializma.



Piketty Marxa okvirno zavrne v prvem poglavju knjige, svojo kritiko marksizma pa v posa meznih fragmentih stopnjuje in poglablja skozi celotno delo. Prezira vsakršno nostalgijo po komunističnih režimih in revolucijah.

Prepričan je, da obujanje socialističnega utopizma danes ni le sanjavi strel v prazno, temveč gre v zadnji instanci za škodljivo zaviranje realnih in smiselnih socialnih prizadevanj za zmanjševanje neenakosti v sodobnem svetu. Piketty se distancira tudi od tistih intelektualnih tokov – po njegovi sodbi so njihovi najznačilnejši francoski predstavniki Jean-Paul Sartre, Louis Althusser in Alain Badiou –, ki so s svojimi načini koketiranja z marksizmom in komu nizmom dokazali, da jih vprašanja neenakosti in socialne pravičnosti v resnici ne zanimajo prav dosti.

Seveda je za prevratniške politične smeri tako na levici kot na desnici precej neprijetno, da je trenutno najprepričljivejši kritik prevladujočih globalnih ekonomskih agend nekdo, ki jasno in ostro nasprotuje prevratništvu vseh barv. Pikettyjev odpor do utopizma namreč nikakor ni spremljevalna ali odmisljiva poteza Kapitala v 21. stoletju. Nasprotno: gre za njegov temelj.



Dostları ilə paylaş:
1   2   3   4   5   6   7   8   9   10   ...   20
Orklarla döyüş:

Google Play'də əldə edin


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2017
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə