Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52

3. Koncentrično razvijanje kulture od mikro prek mezzo do makro ravni
Zaradi bipolarne strukture naše zavesti smo naravnani na realnost bodisi negativno z negativno motivacijo, samopodobo in mišljenjem ali pa pozitivno. Tako vplivamo na okolje destruktivno ali konstruktivno. Od tega je odvisna tudi družbena dezintegracija – atomizacija ali kohezivnost in integrativnost.
K psihologiji ustvarjalnih sil vedi o prehodu iz kapitalizma v komunizem oz. v še ne dovolj dobro definiran, a za vse sprejemljiv družbeni red pomagajo danes pozitivna psihologija, psi hologija ustvarjalnosti (Trstenjak, Pečjak), psihologija možnega človeka (Ouspensky), revolu cionarna psihologija (Weor, 2003). Seveda na tem mestu ne bomo razvijali vseh teh psihologij.
Zakaj je posameznik in celo človek sui generis sam sebi največji sovražnik? Gre za duhovni boj s slabostmi, slabimi identitetami, razvadami, sovražnimi in negativnimi mislimi, ki vodijo v škodoželjnost, napuh, strah, sovraštvo, jezo, ignoranco, poželenje. Pravi bojevnik se ne bojuje z drugimi, drugi mu niso konkurenca, temveč izboljšuje sam sebe, bojuje se proti svo jim napakam, zmotam, napačnim dejanjem in preso jam, negativnim mislim. Za zadovoljst vo, uspeh in zdravje je potreben pogum ravnanja. (Zupan, 2014)

Na mikro in mezzo ravni pozitivna psihologija pojasnjuje koncepte optimizma, zanosa, psi hičnega blagostanja, osebne rasti, osebnostne moči, modrosti, kreativnosti ne le na ravni posameznika, ampak tudi na nivoju skupin. Ne opisuje le, kaj (narcistično) osrečuje posamez nika, ampak tudi, kaj omogoča optimalno in zadovoljno delovanje večjega števila ljudi, in kako dobri socialni odnosi vplivajo na dobro psihično počutje posameznika. Ker sta posamez nik in skupina pogosto v interakciji, ima to lahko pozitivne posledice tako za psihično blagostanje prvega kot za uspešno delovanje druge.

Zavedati pa se je potrebno, da se pozitivna psihologija ne ukvarja zgolj s pozitivnim miš ljenjem in pozitivnimi čustvi, ampak skuša ugotoviti, kateri so tisti dejavniki, ki omogočajo posamezniku in skupinam, da uspevajo in napredujejo v življenju, pri čemer sta uspeh in napredek mišljena kot obstoj mentalnega zdravja, ko človek raste in uspeva s čustveno vitalnostjo in brez duševnih bolezni tako, da uspešno funkcionira tako v socialnem okolju kot tudi sam.
Ouspensky (1994) je prepričan, da se vse le zgodi. Možni razvoj razumemo, če vemo, kako dolgo smo zavestni, kako pogosto in o čem. Človek je stroj, ki usmerja pet funkcij mišljenja, čustvovanja, instinktov, gibanja in spolnosti. Nekateri avtorji se strinjajo, da vsak dobi, kar želi. Problem je v tem, da si premalo reči zares želimo. Svojih negativnih čustev ne moremo popolnoma nadzorovati. Zavest o sebi in vzdrževanje dobrih odnosov terja trdo delo oz. stalno vajo. V tem duhu naj bi potekal možni razvoj. Ljudje naj bi prvotno in na koncu govorili univerzalni jezik. Nekateri logiki so skušali odgovoriti, kakšen naj bi ta bil (Leibnizova characteristica universalis), psihologi pa se sprašujejo, kako (Chomsky univerzalna gramatika).
Naslednja strokovna podlaga za pozitivno revolucijo je v epigenetiki kot novem holistično kozmološkem pogledu na svet življenja in človeka. Zastopa jo tudi Anton Komat, ekolog, pisatelj, novinar in svobodni raziskovalec. Ta paradigma vodi iz kaotičnega družbenega dogajanja in stran od propada zahodne civilizacije, ki ga povzročata paradigma asocialnega darvinizma kot temelja globalno nepravične politične ekonomije. Ta enostransko izhaja iz predpostavk in potreb ponudnika kot trgovca ne pa potrošnika kot povpraševalca. Tipični primer te ekonomije v praksi so kitajski poceni izdelki, ki preplavljajo zahodni in naš svet zaradi poceni delovne sile.
Epigenetika proučuje, kako okolje vpliva na delovanje in aktivnost genov v celicah (človeš kih, živalskih ali rastlinskih) in predvsem, na kakšen način se ti vplivi okolja lahko prenesejo na naše potomce. Zato bi bilo že nujno potrebno, da bi bil človek kot vrsta pri zgodovinskem in evolucijskem eksperimentiranju precej bolj previden. Po ustaljeni novoveški predstavi je človek določen projekt sposoben izvesti, če si le predstavlja, da je izvedljiv. Po holističnih predpostavkah pa posameznik zboli, če ima takšen nezavedni obrazec in e dela več kot je uskladil. Hedonistično zasnovani trenutni užitki so dolgoročno bolj škodljivi kot asketski princip odloženega užitka oz. ugodja.
Možni razvoj nas samih in družbenega delovanja politike, ekonomije, kulture pogojujejo nenehne spremembe. Telesne spremembe so (de)generativne. Fiziološko se naš skelet spreme ni v 3 mesecih, jetra v 6 tednih, koža v 4 dneh, spreminja se sladkor v krvi, krvni pritisk, DNK vsake 3 mesece. Zato ni le vprašanje, kako občutiti in misliti naše telo, ampak tudi družbo, ki samo sebe ne misli.
Iz zgodovinske prakse vemo, da je medkulturne stike lažje razdreti kot pa jih vzpostavljati. Multikulturnost je še vedno problem, ko se znajdemo v območju 'interkulturnosti', kjer se odigravajo vsakršne interakcije v območju raznolikosti. Identitete, tradicije, običaji, simboli, religije in, ne nazadnje, različne govorice opredeljujejo prostor srečevanj, torej družbeni prostor multikulturnosti. Politiko medkulturne komunikacije podpirajo naslednji štirje mode li: 1. svetovni etos, 2. ustavna lojalnost, 3. distanca do drugega (kritika tolerance) in 4. pripo znanje.
Četudi se ne zavedamo, gre že v medosebnih odnosih vedno za medkulturne stike. Uspeh je odvisen od tega, ali medsebojne razlike razumemo ali ne. Različne govorice opredeljujejo prostor srečevanj, družbeni prostor multikulturnosti.
Raziskave so pokazale, da edukacija lahko izpolni vsaj del pričakovanj, če se konkretno usmeri k oblikovanju sposobnosti, spretnosti in predvsem medkulturnih kompetenc pri učencih. Da je pouk tujega jezika eden od najpomembnejših vzvodov za oblikovanje teh kompetenc najbrž ni treba posebej dokazovati. V raziskavi poučevanja prvega tujega jezika v 13 evropskih državah na ravni obveznega izobraževanja (na stopnjah ISCED 1 in 2) pa smo ugotovili, da možnosti pretežno niso dovolj izkoriščene, in da je razvijanje medkulturnih kompetenc v kurikulih in v medkurikularnih povezavah še presenetljivo neizoblikovano.
Komunikacija vsebuje potenciale reševanja problemov na različnih (nevrolingvističnih ali tipskih) ravneh. Vprašanje pa je, ali smo na različnih ravneh svoje osebnosti odgovorno svobodni. Aktivna svoboda posameznika je za Žižka ravno v tem, da ne pade v množični trans. Psihologija množic obsežno dokumentira tezo, kako so se posamezniki v krizi pripravljeni podvreči volji diktatorja.
Družbeni aktivizem je v zadnjih letih na preizkušnji, saj se je družbena realnost tako zaostrila, da smo na ulicah in trgih po celem svetu priča velikim množicam, ki jim je onemogočeno dostojno življenje. Z Wall Streeta v ZDA se je razširilo gibanje Occupy, španske trge so pre plavili Indignados, na Bližnjem vzhodu so doživeli arabsko pomlad, ki je prešla v zimo, Slovenijo so zajeli veliki protesti - vstaje. Povsod so se slišale zahteve po boljšem življenju za vse prebivalke in prebivalce.

Kaplan si s protestniki postavlja vprašanje, zakaj je svet iztiril. Po l. 68 so poskusili znova, a videti je, da jim je po Žižku bolje spodletelo. Po uporu dogodki hitro krenejo v stare tirnice. Kaj storiti, da bi upor in nezadovoljstvo postala motor družbenih sprememb? Voltairjansko bi lahko ugotovili, da je treba srečno ujemanje – sinergijo revolucionarnih dejavnikov ustvariti, če jih ni. Še vedno ni jasno, kdaj in katere možnosti se udejanjajo.
Na vprašanje, ali je naša politična kultura pretežno avtokratsko-totalitarna ali pretežno demokratična, se na osnovi razumevanja slovenske zgodovine opredeljujemo za slednjo  mož nost. Seveda tudi v drugih državah v krizi izstopijo represivno-totalitarni elementi. Postanejo vidne lastnosti bipolarnosti, prepirljivosti, enoumja, delitev na naše in druge, hegemonistični interesi, pomanjkanje zaupanja, pasivni odnos državljanov do politike, populizem. Državo tvornost je postala bistvena  sooblikovalka politične kulture. Brez nje bi lahko govorili le o kulturi naroda v nastajanju.

Danes gre za naturalizem v kulturi, kar pomeni, da vsak posameznik izhaja iz svojih trenutnih notranjih stanj, ki jih usmerjajo le institucionalni okvirji. Znanje je razvrednoteno hkrati s tradicijo in omiko. Ni več naša samonamenska podstat. Tudi vernik naj pride iz Platonove jame dogem. Resnica je postala individualna last, vendar pa takšna ne osvobaja. Duhovnost smo reducirali na duševnost, kjer je najpomembnejše dobro počutje (well being). Če se ne zavedamo, da s svojo razcepljenostjo pogojujemo družbene razcepe in z integrativnostjo družbeno in kulturno kohezivnost, živimo le v polovičnem svetu navidezne brezmejnosti.

Globalizacija postavlja oblikovanje osebne in nacionalne identitete pred vedno nove izzive, ki zahtevajo odgovorno in načrtno edukativno delovanje. Sposobnost kritičnega reflektiranja in sprejemanja lastne osebne in kolektivne preteklosti sodi med ključne vzgojne in izobraževal ne dejavnike. Kritično, a spoštljivo in »ponižno« učenje iz zgodovine nam pomaga obliko vati skupne simbole in vrednote, ki omogočajo transparentno in suvereno vizijo prihodnosti v globalnem svetu. V tem kontekstu je hermenevtična parafraza biblične vloge »skrinje zaveze« dobrodošla primerjava, ki tudi sodobnim prizadevanjem na polju državljanske vzgoje nudi potrebno orientacijo.
Proces globalizacije kaže na vse večjo medsebojno odvisnost, mednarodno migracijo in vpliv podnebnih sprememb. To so nekateri pojavi, ki se kažejo na lokalnih ravneh po vsem svetu. Celoviti smo v dobrem in slabem. Ni več ločevanja med „razvojem tam“ in „razvojem tukaj“. Za izobraževanje o razvoju in osveščanje v Evropi ponujajo lokalni pojavi izvrstne primere (in tudi pomembne izzive) povezovanja izkušenj ljudi tukaj z izkušnjami ljudi drugod po svetu, zlasti, a ne nujno izključno ljudi na Jugu.
Sodelovanje pomeni tudi pomoč za samopomoč v smislu svetovanj, terapij, treningov. Za črpanje človeških virov (human resource management) obstaja večje soglasje kot kdajkoli doslej. V zadnjem času tudi raziskovalci v različnih ustanovah pri vključevanju v projekte EZ rabimo pomoč. Organizacij, ki se ukvarjajo s formalno stranjo prijavljanja je več ena izmed njih je Knowledge centre¹¹, ki je vodilna zasebna raziskovalno razvojna organizacija z dejav nostjo svetovanja na področju pridobivanja in črpanja nepovratnih sredstev. Razvija nove proizvode in storitve namenjene pomoči uporabnikom nepovratnih sredstev. Stranke jih skozi njihovo deset-letno prisotnost na tem področju poznajo kot stabilnega in zaupanja vrednega partnerja. Z njihovimi bogatimi referencami se vključujejo v projekte na vseh nivojih pridobi vanja in črpanja nepovratnih sredstev, raziskovalcem pa smo posebej poznani kot koordinatorji za administrativno finančne vsebine in kot svetovalci pri pripravah na revizijo.

Preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti je še ena prednostna naloga EZ zaradi daljnosež nih posledic za ekosisteme in državljane. Okvir politike EZ za ustavitev izgube biotske raznovrstnosti v Evropi do leta 2010 in naprej je večinoma že postavljen, za dosego tega roka pa moramo še pospešiti izvajanje.

Spodbujanje ekoloških inovacij je bistveno, če želimo uspešno odgovoriti na ta vprašanja in tudi na druge okoljske izzive, kot so onesnaževanje zraka in vodá, ustvarjanje odpadkov in netrajnostno izkoriščanje virov. Resnično lahko napredujemo le, če bomo razvili nove okoljske tehnologije in njihovo uporabo razširili po vsej EZ.¹²
Preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti je še ena prednostna naloga EZ zaradi dolgoroč nih posledic za ekosisteme in državljane. Okvir politike EZ za ustavitev izgube biotske razno vrstnosti v Evropi do leta 2010 in naprej je večinoma že postavljen, za dosego tega roka pa moramo še pospešiti izvajanje.
Spodbujanje ekoloških inovacij je bistveno, če želimo uspešno odgovoriti na ta vprašanja in tudi na druge okoljske izzive, kot so onesnaževanje zraka in vodá, ustvarjanje odpadkov in netrajnostno izkoriščanje virov. Resnično lahko napredujemo le, če bomo razvili nove okolj ske tehnologije in njihovo uporabo razširili po vsej EZ.
Poslanstvo Centra za medkulturno sodelovanje z državami Azije, Afrike in Latinske Amerike: V času globalizacije in vse bolj potrebnega medcivilizacijskega sodelovanja se postavlja potreba po medkulturnem sodelovanju tudi z državami Azije, Afrike in Latinske Amerike. Tovrstno sodelovanje spodbujajo številne organizacije in institucije. Tudi med zastavljenimi evropskimi cilji so poudarjeni sodelovanje z državami neevropskega prostora, kultura dialoga, spoštovanje različnosti, globalna pravičnost, strpnost, varnost. Poslanstvo in vizija Centra je iskanje stičišč med oddaljenimi kulturami, povezovanje globalnega in lokalnega, promocija sožitja in sodelovanja in s tem bogatenje slovenske znanosti.: Center goji tudi za potrebe po medkulturnem sodelovanju z državami Globalnega Juga organizira simpozije, festivale tujih kultur (glasba, ples, literatura, likovna umetnost, fotografija, film) s spremljevalnimi prireditvami: delavnice (kultura, zgodovina, umetnost), okrogle mize, razstave.

Zbornik (2012) se vključuje v program Erasmus Mundus oz. v bilateralne meddržavne projek te, vzpostavitev institucionalno podprtih partnerstev med Filozofsko fakulteto Univerze Mari bor (kratica UM) in podobnimi univerzami v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, organiza cija mobilnosti za študente in profesorje Filozofske fakultete UM in podobnimi univerzami v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki.

Raziskovalna in razvojna dejavnost Centra temelji na vzpostavitvi institucionalno podprtih partnerstev, z vključevanjem v bilateralne meddržavne projekte, projekte EZ. Na osnovi mobilnosti študentov in profesorjev bo omogočena raziskovalna dejavnost tudi na tujih univerzah. Center si prizadeva prispevati k intenzivnejšemu prenosu znanstveno-raziskovalnih spoznanj tudi v gospodarstvo.

Mednarodna dejavnost in sodelovanje Centra… in UM si v projektih EZ prizadevata za čim širšo internacionalizacijo znotraj svoje strukture ter večjo prepoznavnost v evropskem in svetovnem visoko šolskem prostoru, za kar je razvito in uspešno mednarodno sodelovanje močna podlaga. Center si tako prizadeva, na podlagi že podpisanih bilateralnih sporazumov UM in sodelovanje UM z ustanovami v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.

3.1 Izmuzljivost osebne identitete
Identiteta je vse bolj izmuzljiva. Ravno problematiko oblikovanja identitet, nenehnega (pre)obli kovanja sebe duhovito analizira Melucci (1996). Pravi, da postaja odgovor na vpra šanje, kdo sem, vse bolj zapleten. Nenehno sicer iščemo trdne točke naše identitete, toda celo v okviru naše biografije se težko razpoznavamo. Iskanje varnih nebes zase postaja neverjetno kritično početje, posameznik se mora nenehno sestavljati v kontekstu dogodkov, v katere je vpleten. Svet, kontekst torej, od posameznika zahteva, da se nenehno spreminja in pri tem ohranja samega sebe, sebe kot osebo. Konstitutivne dimenzije sebe – čas in prostor, bolezen in zdravje, spol in leta, rojstvo in smrt – tako niso več podatki; postale so problem: kako odgovoriti nanje, kako jih prezentirati (Melucci 1996).
Nenehno (pre)oblikovanje samega sebe zahteva spremembe tudi na področju vzgoje in izob raževanja. Nenehna refleksija, spodbujanje ustvarjalnosti ipd. postajajo pomemben del sooča nja z zahtevami družbe tveganja, negotovostjo postmodenistične družbe in s tem tudi pomem ben del vzgojno-izobraževalnega procesa. V tem kontekstu je zanimiva Meluccijeva teza, po kateri so zahteve po enakosti (enakopravnosti), ki so bile vodilna ideja industrijske revolucije in tudi vzgoje in izobraževanja, danes nadomeščene z zahtevami po različnosti.
Melucci (1996) meni, da sloni naše upanje v znosno prihodnost na kombinaciji moralnega impulza v smeri skupnega obstoja in zmožnosti takojšnega in osebnega doživetja naše speci fične in omejene lokacije, t.j. naše prisotnosti v svetu. To pa od nas zahteva, da sprejmemo svojo nezadostnost, soodvisnost in etično odgovornost za dostojanstvo in človečnosti vseh.
Odnos med osebno in šolsko identiteto lahko opazujemo tako kot identiteto, ki nastaja med drugima dvema sistemoma v interakciji medsebojnih vplivov. Avtorji (Kobal, et al., 2004) opredeljujejo osebno identiteto kot konfiguracijo osrednjih razlikovalnih značilnosti (traits). Te značilnosti se lahko v teku osebnega življenja spreminjajo. Samopripisovanje v določeni kulturi - izraženo npr. v političnih izjavah ali v kulturnem življenju. Kako takšne značilnosti vplivajo na praktično odločanje in njeno ravnanje, na osebne vrednote, prepričanja, motiva cijo? Odgovor na to vprašanje zahteva razlikovanje različnih vidikov identitete in ravnanja:

1. Somatske, proprioceptivne in kinestetične dispozicije;

2. Osrednje temperamentne in psihološke značilnosti;

3. Identiteta družbene vloge;

4. Družbeno definirana skupinska identiteta;

5. Idealna identiteta (Taylor).

Tako kot te značilnosti varirajo glede na njihov osrednji pomen, tako so tudi ugotovljene občutne individualne in kulturne variacije v stopnji, v kateri so ti različni aspekti osrednji. Med temi značilnostmi so lahko močni konflikti. Očitno je, da ne gre le za eno identiteto, ampak za več. Zato ni vseeno, ali togo trkajo druga ob drugo, kakor pri Huntingtonu civili zacije, ali pa zaradi pridobljene prožnosti prehajajo ena v drugo po interferenci.
Multikulturnost je še vedno problem, ko se znajdemo v območju interkulturnosti, kjer se odig ra vajo vsakršne interakcije v območju raznolikosti. Identitete, tradicije, običaji, simboli, reli gije. Različne govorice opredeljujejo prostor srečevanj, torej družbeni prostor multikul turnosti.
Teoretsko zamišljeno sožitje kultur in projekcije politik raznolikosti zadenejo na vprašanje posredovanja omenjenih konceptov v sfero vsakdanje ga življenja ljudi. Vzgoja in izobraže vanje sta pri tem seveda ključnega pomena, kar je razvidno iz vrste dokumentov takih mednarodnih organizacij kot so Svet Evrope, UNESCO in številne nevladne organizacije. V raziskavi LACE (Languages and Cultures in Europe, Štrajn, 2007) so izhajali iz spoznanja, da edukacija lahko izpolni vsaj del pričakovanj, če se konkretno usmeri k oblikovanju sposob nosti, spretnosti in predvsem medkulturnih kompetenc pri učencih. V raziskavi poučevanja prvega tujega jezika v 13ih evropskih državah na ravni obveznega izobraževanja (na stopnjah ISCED 1 in 2) pa smo ugotovili, da možnosti pretežno niso dovolj izkoriščene, in da je razvijanje medkulturnih kompetenc v kurikulih in v medkurikularnih povezavah še precej neizoblikovano.
Načelo o pouku, ki je usmerjen k učencu, prikriva dejstvo, kako malo je ta pouk de facto usmerjen k njemu. Ne bi bilo toliko hrupa na šolah, če bi učenci to spoznali ali uporabiti v svoj prid. Če študenti nimajo nikakršnega predznanja na temo, ki je opisana v gradivu za branje, nove učne vsebine le težko usvojijo. S temi učenci ali študenti bi moral učitelj voditi intenzivnejši dialog¹³. Ker je pozaba značilnost naše epohe (Heidegger), ostaja temeljno znanje tisto, ki je v ozadju učenja iz zgodovine. Če orwellovsko prikrojujemo resnico po trenutnih potrebah, zgodovina ni več učiteljica. Zato je ponavljanje napak je najdražja šola. Začenjanje vedno znova pa je Sizifovo delo vladanja.
Komunikacija vsebuje potenciale reševanja problemov na različnih (nevrolingvističnih ali tipskih) ravneh. Vprašanje pa je, ali smo na različnih ravneh svoje osebnosti odgovorno svo bodni. Aktivna svoboda posameznika je za Žižka ravno v tem, da ne pade v množični trans. Psihologija množic obsežno dokumentira tezo, kako so se posamezniki v krizi pripravljeni podvreči volji diktatorja.
Na Zahodu razmeroma dober življenjski standard, visoka stopnja zaposlenosti prebivalstva, skrb za družbeno povezanost, solidarnost so značilnosti, ki prispevajo k občutku osebne svobode, sreče in kakovosti življenja. To pa je značilno za skandinavske države, ne pa za sredozemske. V institucijah EU, zlasti v Komisiji je že ob koncu 20. stol. dozorelo spoznanje, da visokih ciljev, h katerim smo se zavezali, in ustvarjanja še boljših pogojev za življenje in delo evropskih državljanov, ne bo mogoče zagotoviti samo z obstoječim znanjem in načini reševanja problemov, oblikovanih v industrijskem obdobju in pogojih gospodarske širitve. Večjo konkurenčnost na globalnih trgih in s tem višji dohodek je mogoče zagotoviti samo z večjo inovativnostjo gospodarstva – s hitrim pretvarjanjem novega znanja in iznajdb v uporabne proizvode in storitve.

Današnja gospodarska kriza z vsemi njenimi socialnimi posledicami in vse bolj očitni znaki, da človek s svojim ravnanjem povzroča usodna neravnovesja v svojem okolju, dokazujejo, da inovativnost rabimo tudi pri upravljanju družbe, zagotavljan ju ekološkega ravnovesja in ohranjanju medsebojne solidarnosti. Po Adamu smo anomična, avtististična družba, ki nima obojestranske komunikacije. Zato je precej entropije. Danes je duhovnik govoril, da je največ ja ljubezen do Boga. V krizi je človekovo dostojanstvo. Naj bi obstajala v EU kakšna etična komisija, ki bi dajala ocene za stanje duha solidarnosti podobno kot ocenjuje solventnost bank.

C. Levy Strauss pravi, da je bil zlom komunizma v primerjavi z demografsko katastrofo, ki se napoveduje, nepomemben. Prva je privedla do iluzije »triumfa demokracije«, druga pa naj bi privedla do triumfa življenjske sile. Če bi to pomenilo kaj več kot je divjaštvo agresivnega nagona, iz tega sledi vprašanje, kako naj bi kultura življenja premagala kulturo smrti. Navajeni smo že, da pojave, ki se približujejo doslej spoznani meji ocenjujemo kot prevratne – revolucionarne in katastrofalne. Nekatera dejstva takšno rezoniranje potrjujejo. Spomnimo se, da je odkritje subatomarnih delcev prej kot v 50 letih privedlo do prve eksplozije atomske bombe.
Na vprašanje, ali je naša politična kultura pretežno avtokratsko-totalitarna ali pretežno demo kratična na osnovi razumevanja slovenske zgodovine opredeljuje za slednjo  možnost. Seveda tudi v drugih državah v krizi izstopijo represivno-totalitarni elementi. Postanejo vidne lastnos ti bipolarnosti, prepirljivosti, enoumja, delitev na naše in druge, hegemonistični interesi, pomanjkanje zaupanja, pasivni odnos državljanov do politike, populizem. Državotvornost je postala bistvena  sooblikovalka politične kulture. Brez nje bi lahko govorili le o kulturi naroda v nastajanju.
Po Ihanu (Ihan, 2012) je povampirjena vaška tatinska, kleptokratska morala spravila našo državo na kolena. Država je instrumentalizirana na raven politokratskih oz. partitokratstih interesov. Politična kultura se vrti v začaranem krogu nezaupanja v drugega, konfliktnega kulturnega boja in avtokratizma. Sledi vsesplošni negativizem. Politika se navaja v Platonovi jami, kar pomeni, da ničesar ne osvobaja. Njen glavni interes je dolgoročna renta (rent seeking man po Stiglitzu). Dokler smo imeli jasne skupne cilje smo napredovali. Žalostno je, če je glavni cilj politikov obdržati se čim dlje na oblasti. To je njihova dolgoročna renta.
Preprečevanje izgube biotske raznovrstnosti je še ena prednostna naloga EU zaradi daljnosež nih posledic za ekosisteme in državljane. Okvir politike EU za ustavitev izgube biotske razno vrstnosti v Evropi do leta 2010 in naprej je večinoma že postavljen, za dosego tega roka pa moramo še pospešiti izvajanje.
Spodbujanje ekoloških inovacij je bistveno, če želimo uspešno odgovoriti na ta vprašanja in tudi na druge okoljske izzive, kot so onesnaževanje zraka in vodá, ustvarjanje odpadkov in netrajnostno izkoriščanje virov. Resnično lahko napredujemo le, če bomo razvili nove okoljske tehnologije in njihovo uporabo razširili po vsej EU.¹⁴
Identitete, tradicije, običaji, simboli, religije in različne govorice opredeljujejo prostor sreče vanj, torej družbeni prostor multikulturnosti. Teoretsko zamišljeno sožitje kultur in projekcije politik raznolikosti zadenejo na vprašanje posredovanja omenjenih konceptov v sfero vsakdanje ga življenja ljudi. Vzgoja in izobraževanje sta pri tem seveda ključnega pomena, kar je razvidno iz vrste dokumentov takih mednarodnih organizacij kot so Svet Evrope, UNESCO in številne nevladne organizacije. Vprašanje pa je, kako je mogoče multikulturnost praktično ohranjati na področju medsebojnih stikov.
Srečevanje in sporazumevanje metodično odpira pot v medkulturnost, v kolikor dopušča pre govarjati svet. Srečevanje razumemo kot vodilno besedo medkulturnosti. Srečujemo se zaradi srečevanja samega. V takem razpoloženju srečevanja identitet in identiteta v srečevanju z drugimi, je potrebno zastaviti svoj glas. Razpoloženja (glasu in soglasja) (nem. Stimmungen) se gledano pojavno kažejo najbolj v izmuzljivosti razpoloženj. 21. letna zaporna kazen norveškega zločinca Brewicka kaže, da le zmaguje levičarska multikulturnost na Norveškem.
Edukacija lahko izpolni vsaj del pričakovanj, če se konkretno usmeri k oblikovanju sposob nosti, spretnosti in predvsem medkulturnih kompetenc pri učencih. Da je pouk tujega jezika eden od najpomembnejših vzvodov za oblikovanje teh kompetenc najbrž ni treba posebej dokazovati.
Tradicije predpostavljajo amalgam različnih stvari: vrednot, znanj, prepričanj, verovanj, norm, stališč, pravil ali praks (Savić, 2002). Gre tudi za kulturno in religiozno tradicijo do katerih imamo ambivalenten odnos (Jarvis). S tem, ko učitelji ne uporabljajo strategije za aktiviranje predhodnega znanja, nevede zanikajo pomen tradicije v življenju.

Predhodne stopnje šol ne naučijo tako malo, kot malo učitelji učence sprašujejo po predhod nem znanju. Res ni časa za utrjevanje, a tudi ni časa za aktiviranje že znanega in za dopolnje vanje lastnih izkušenj. Toda raziskave v svetu kažejo na potrebo, da se učenci naučijo uporab ljati svoje osnov no znanje. Učitelj naj bi učencem pomagal aktivirati in razširiti predhodno znanje in izbirati besedila, ki temeljijo na tem, kar učenci že vedo, ali razumejo o svojem svetu. Po teoriji subsidiarnosti naj bi jim nudil podporo pri njihovih poskusih obvladovanja sveta, da bi dobili občutek za tisto, kar berejo, gledajo, slišijo. Pridobivanje novega znanja zadeva najprej razumevanja tradicije. Temeljno znanje je skrito, tacitno, ker ostaja v ozadju učenja. Če ni časa za utrjevanje naučenega in za aktiviranje že znanega v smislu dopolnjeva nja lastnih izkušenj, se učenci ne naučijo uporabljati svoje osnovno znanje.

Učitelji ugotavljajo, da izgineva zanimanje učencev v šoli in jih zato ni več mogoče učiti kri tičnega mišljenja. Čeprav ne vemo, kolikšen delež ima edukacija pri ustvarjanju zgodovine, pa je očitno, da javna politika pri reševanju svetovnih problemov ne pozabi nanjo. Reševanje problemov sodi v šolo, vendar doslej to niso bili globalizacijski problemi, ampak so bili prob- lemi, ki jih vsako predmetno področje predvideva za obvladovanje jezika in komunikacije na svojem področju. Šola ne more delati zgodovinskih skokov, ker jih tudi družba ne. Kitajska pa danes to še preizkuša.

Učitelj bi moral biti babica v Sokratovem smislu, da bi znal pomagati učencem aktivirati in razširiti predhodno znanje in izbirati besedila, ki temeljijo na tem, kar učenci že vedo, ali razu mejo o svojem svetu. Teorija subsidiarnosti pomeni praktično podporo pri njihovih poskusih obvladovanja sveta, da bi dobili občutek za tisto, kar berejo, gledajo, slišijo. If students do not have any background knowledge on the topic of the reading material that is to be used, then every effort should be made to build that knowledge through prior discussion, looking at pictures or objects, or through other means before introducing the new text.

Didaktično načelo o pouku, ki je usmerjen k učencu, predpostavlja analizo vprašanja, v kakšnem smislu in koliko je usmerjen k njemu. Ne bi bilo toliko hrupa in apatije učencev na šolah, če bi ti to tako občutili. Če učenci nimajo nikakršnega predznanja nove učne vsebine. le težko usvojijo. S temi učenci bi moral učitelj voditi intenzivnejši dialog, saj je znano, da je That will lead to much greater success with the reading experience. ponavljanje napak najdražja šola.

Brague (2007) meni, da je rešitev demografskega problema v platonskem dobrem samemu po sebi. Religija odpira optimistični prostor bivanja, da bi v njem vsi delovali kot subjekti, ki se medsebojno spoštujejo. Videti je, da je solidarnost, ki se je umaknila tekmovalnosti, čedalje bolj potrebna za preživetje.
Naša politična kultura pretežno vsebuje avtokratsko-totalitarna in demokratične elemente. Seveda tudi v drugih državah v krizi izstopijo represivno-totalitarni elementi. Postanejo vidne lastnosti bipolarnosti, prepirljivosti, enoumja, delitev na naše in druge, hegemonistični intere si, pomanjkanje zaupanja, pasivni odnos državljanov do politike, populizem. Državotvornost je postala bistvena  sooblikovalka politične kulture. Brez nje bi lahko govorili le o kulturi naroda v nastajanju.
Globalizacija postavlja oblikovanje osebne in nacionalne identitete pred vedno nove izzive, ki zahtevajo odgovorno in načrtno edukacijo. Sposobnost kritičnega reflektiranja in sprejemanja lastne osebne in kolektivne preteklosti sodi med ključne vzgojne in izobraževalne dejavnike. Kritično, a spoštljivo in »ponižno« učenje zgodovine nam pomaga oblikovati skupne simbole in vrednote, ki omogočajo transparentno in suvereno vizijo prihodnosti v globalnem svetu. V tem kontekstu je hermenevtična parafraza biblične vloge »skrinje zaveze« dobrodošla primerjava, ki tudi sodobnim edukacijskim prizadevanjem na polju državljanske vzgoje nudi potrebno orientacijo.
Spraviti se z zgodovino pomeni sprejemati njene različne vidike. Dokler ne dosežemo notra nje osebne in nacionalne integracije se ne da uresničevati novih vizij. Šele celostno in vsestransko predelana in integrirana preteklost namreč omogoča sproščeno ter neagresivno, a kljub temu suvereno in samozavestno obliko vanje vizij prihodnosti v globalnem svetu.
Kraljevska afera norega kralja Kristjana VII. temelji na enem najbolj dramatičnih dogodkov v danski in evropski zgodovini v 18. stoletju. Ta zgodba je del danske kulturne identitete. O njej se učijo v šoli, berejo v knjigah, gledajo jo lahko v baletih in gledaliških igrah. Tudi film vključuje smrt za idejo razsvetljenstva in rojstvo otrok iz prepovedane ljubezni, ki potem, ko se Danska za 50 let vrne v srednji vek, rehabilitirajo razsvetljenstvo, ki je verjelo, da ni možna le osebna, ampak tudi nacionalna osvoboditev kakor tudi osvoboditev človeštva od strahu pred prekletstvom. Ali to verjamemo tudi danes?

Film Medena koža (režiser Laurent Boileau, 2012) z načinom avtobiografske naracije ponuja zelo dragocen vpogled v doživljajski svet posvo jenega otroka. Posvojenci so v obdobju adole cence zelo ranljiva, k deviantnosti in psihičnim težavam močno nagnjena skupina.

Medena koža je tako hibridna kot identiteta samega režiserja Junga, remiksa Korejca in Bel gijca, ki je preziral obe svoji identiteti, korejsko in belgijsko, in ki je skušal obleči fantazijsko identiteto, čeprav japonsko-samurajsko. Sporočilo tega filma delikatno in eterično predela nega z bolečimi spomini na outsiderstvo, stigmatiziranost, izkoreninjenost, osamljenost, preobčutljivost in avtodestruktivnost, na hude kazni, ki so ga doletele (za pobege od doma in male goljufije), na modno muho, v katero so Belgijci prelevili posvajanje azijskih otrok, na maman, ki je v njem videla le "malega Azijca" in ga silila v baletni pas de deux na dlani: takš na identiteta je fantazija. Ko junak najde sočutno srce, najde tudi svojo mamo in z njo identite to. Film pokaže, kako težko je ljudem, ki so bili zaradi vojne (npr. korejska vojna 1953) ali npr. naravne katastrofe razseljeni po svetu v multikulturi najti same sebe.

Spremljamo odraslega Junga, ki se iz Belgije prvič vrne v deželo svojih prednikov in v animi ranih vinjetah obuja ključne trenutke svojega odraščanja: od življenja v sirotišnici in prvega srečanja z novo družino do težavnega vključevanja v novo okolje in viharnih najstniških let, ko se je vse bolj zatekal v risanje. Zgodba osebnih izkušenj odraslega, ki se vrne v svojo preteklost in razišče svojo pot, ki ga je privedla do tega, da se je sprejel takšnega, kakršen je. Zanj je bilo pomembno, da spregovori o posvojitvi, zlasti o mednarodnem posvajanju korej skih otrok, o tem, kako je doživljal, da so ga zapustili, zanikanje svojih korejskih korenin, o samouničevalnost ter povezanost z drugo kulturo Japonsko, sovražnico Koreje. Šlo je za obujanje spomina na njegovo biološko mater in na posvojiteljico, vključevanje v novo skupnost.

Razstava Bodies revealed po evropskih mestih v l. 2012 kaže na totalno depersonalizacijo smrti, njeno anonimnost in karnevalizacijo, na poskus razkritja poslednje skrivnosti (Halik, 2012). Že Aristotel je vedel, da deli telesa, ki so ločeni drug od drugega izgubijo svojo identi teto. Roka, ki ni organski del telesa, ni več roka. Pisal je o deprivaciji (gr. steresis) določenega dela, ki bi ga posameznik še lahko imel. Vendar pa v antiki še niso poznali anatomije in ne psihologije osebnosti. Zato so razkrita telesa nova stopnja razčlovečenja.
Lunaček (2014) v kritičnem razmisleku o Slovencih preplete tri tematske pramene kot so: 1. socialno-identitetni, 2. kulturni in 3. politični vidik. Skupaj z velikani svetovne književnosti in filozofije razmišlja o človekovi identiteti ter smiselnosti njegove­ga bivanja in delovanja v svetu, ki ga obdaja; - o potrošniški družbi 21. stoletja, o zabri­sani meji med vlogama moškega in ženske v njej ter o mladih, ki so »izgubljena generacija« v praznini brez pri­hodnosti.
Pri beguncih, (e in i)migrantih je osebna in kolektivna identiteta najbolj na preizkušnji. Gre za destrukcijo dosedanje in oblikovanje nove. Konferenca Skupna dediščina-skupna prihodnost v Ulmu ali Participation Day v podporo ciljem Obdonavske strategije (EUSDR) je zasedala 25. 10. 2015. Iz neformalnih pogovorov z Giselo Erler, državno svetovalko za civilno družbo in sodelovanje vlade Baden- Württemberg, povzemamo: Evropa je na eksistenčni preizkušnji, državljani ne zaupajo vladam, da bodo kompetentno reševale vprašanje beguncev. Potrebna je strategija vključeva nja za nadaljnjih deset let in takojšnja vključitev otrok v šolanje, tako kot na Švedskem! Begunska kriza je cena za globalni kapitalizem, podnebne spremembe, nove oblike suženjstva in s tem povezane intervencije. Tako kot v najbogatejši nemški deželi Baden-Württemberg je potrebno tudi drugod ustanoviti komisije, ki delujejo kot posrednice (prevajalke miselnih konceptov) med lokalno oblastjo in civilnimi organizacijami.
Dr. Dušana Findeisen v študijski skupini angleškega jezika obravnava vprašanje pribežnikov skozi modificirano besedilo povzetka misli Slavoja Žižka. Žižek uporabi teorijo umiranja Elisabeth Kübler Ross, da prikaže evolucijo našega odnosa do pribežnikov: zanikanje, jeza in ogroženost, pogajanje. Pove, da manjka zadnja faza, sprejetje, oz. vseevropski načrt za integracijo beguncev in jasna pravila sožitja. Poudari, da so pribežniki cena, ki jo oni in mi vsi plačujemo za svetovni kapitalizem, intervencije v zvezi z njim, nove oblike suženjstva, podnebne spremembe.