Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52

4. Razvoj politike EU
V novem veku je postala Evropa  izziv za planetarni industrijski razvoj. Prva svetovna industrijska revolucija se  je začela  v Evropi že v srednjeveškem 11. stoletju. Zaradi  nenehne selitve kapitala in z njim odnosa med centrom in periferijo pa ne vemo, kdaj in kje se bo začela zadnja. Evropa lahko  razume lastno zgodovino v pojavih vojne  in  miru, razvitosti  in nerazvitosti, podrejenosti in gospodovalnosti, narodov  držav  in narodov brez držav, uveljav ljanja  in kršenja človekovih pravic, monopolizma (nasilne homogenizacije) in plura­lizma (heterogenosti) interesov,  etablirane  in  neetablirane znanosti, itd.
V Evropi gre za sosledje več kulturnih  paradigem: 1. v antiki  grško – rimske in judovsko – krščanske,  2. v  industrijski družbi  racionalne  in 3. v postmoderni ekološko entropične,  ki  je vzporedna  z informacijsko paradigmo. Prihodnost Evrope mislimo lahko  iz njene pretek losti kot njen  kontinuirani  diskontinuum zgodovinskih možnosti. Postmoderna Evropa še ni definirana,  ker še ni povsod dokončana moderna. Tega cilja (še) ni dosegla,  ker ni združila ločnic,  ki jih je porajala  že  prva  industrijska revolucija (npr. mesto – vas, delo – kapital, jaz - drugi,  privatno  - javno, cerkev – država, sveto – posvetno, gospodarji – hlapci).
Videti je, da se je evropska zgodovina razvijala od imperialističnega evropocentričnega do postevropocentričnega koncepta. V antiki smo priče rimskega imperija, v srednjem veku pa frankovskega, rimsko-nemškega in avstrijskega cesarstva. V novem veku si nekatere razvite evropske države prisvajajo tuje kolonije. To se z obema svetovnima vojnama zlomi. Konec hladne vojne je prinesel odkrite vojaške spopade zlasti  na Balkanu.  
Kot problem ostaja misliti Evropo z vidika  geografsko-zgodovinske celote ali nacionalnih delov. Lahko govorimo o trajni krizi evropske zavesti in njenih (idealističnih in materialistič nih, determinis tičnih in indeterminističnih) svetovnih  nazorov. Zgodovinsko pomeni Evropa nestabilno bipolarno strukturo s  spre­menljivimi religioznimi, političnimi in ekonomskimi mejami in nenehnim iskanjem ravno težja med njimi. Preživetje Evrope je  možno le z iskanjem aktivnih odgovorov na zunanje in notranje  globalne in lokalne izzive in spodbude.

Evropa postaja integralni del informatiziranega sveta kot fleksi­bilnega interakcijskega siste ma. Kot se spreminja v daljši zgodo­vini  razmerje  moči  med Evropo in zunanjim svetom,  se spreminja  razmerje moči tudi znotraj Evrope s selitvijo  centra ekonomske in politične moči.  

Koncept evropske integracije vključuje pospeševanje mobilnosti zaposlovanja in ustvarja evropske prostore za zaposlovanje, je privedla do potrebe po usklajevanju izobraževalnih sistemov v tem smislu, da pride do izenačevanja diplom in certifikatov. Izenačevanju dolžine šolanja in usposabljanja, prilagajanja načrtov in programov ter izborov vsebin. Pojavil se je problem, kako oblikovati oz. utrditi »skupno evropsko znanje«.
Ob 50. obletnici rojstva EU je v nekaterih krogih, žal, prevladoval pesimizem. Nelagodnost glede prihodnosti EU je sicer razumljiva, še zlasti, če upoštevamo negotovosti v zvezi s poskusi oživitve ustavne pogodbe. Toda evropski projekt je velik uspeh, in to ne le za Evropo, temveč za ves svet.

Evropejcem pri tem nikakor ne bi smele jemati poguma primerjave med rastjo BDP v Evropi in ZDA. To, da se Evropa sooča z velikimi izzivi, kako izpopolniti svojo gospodarsko unijo, k čemur sodita tudi potreba po zmanjšanju brezposelnosti in izziv poživitve gospodarske dinamike, je res. Toda večina Američanov živi zdaj slabše kot pred petimi leti, in to kljub tamkajšnji rasti deleža BDP na prebivalca. Ljudje živijo čedalje slabše.

Še bolj je treba poudariti to, naj se uspeh EU nikar ne meri zgolj po določenih odsekih njene zakonodaje in določenih predpisih - ali celo stopnji blaginje, ki jo je prineslo gospodarsko povezovanje. Navsezadnje je bil glavni motiv ustanoviteljev EU dolgotrajen mir. Upajoč pri tem, seveda, da bo gospodarsko povezovanje pripeljalo do večjega medsebojnega razume vanja in da bodo tega krepili iz trgovinske dejavnosti neizogibno izvirajoči vzajemni odnosi. Ko si zaradi večje medsebojne odvisnosti sploh ne bo več mogoče predstavljati konflikta.

Vprašanje je, kako evropeizirati vzgojo, izobraževanje in kulturo. EU le ni enotna država in zato nima moči, da bi to storila. Razprave o evropski dimenziji »jedra programov« so pripeljale do izpostavitve načela »funkcionalne ekvivalence«, ki izpostavlja potrebo po mobil nosti delovne sile in prizadevanja, da se izenačijo kriteriji, ki se jih zahteva pri zaposlovanju. Evropski svet si kot nadnacionalna ustanova, preko priporočil prizadeva za zbliževanje krite rijev izbire vsebin kriterijev kvalitete izobraževanja. V tem kontekstu se postavlja tudi problem oz. vprašanje evropskega odpiranja globalnim dimenzijam do drugih kultur in civilizacij.

Že 1993 je Evropska komisija izdala Belo knjigo »Rast, kompetence in zaposljivost – izziv za 21. stoletje«. V njej je posebej izpostavljen pomen osnovnih sposobnosti za pridobivanje novih znanj in novih spretnosti, t.j. »učenje o tem, kako se učiti skozi celo življenje«. Temu je sledila druga Bela knjiga, ki je bila izdana leta 1995, »o pouku in učenju – k družbi zasnovani na znanju. V drugi Beli knjigi je jasno izpostavljeno: »Države Evrope danes nimajo druge opcije. Če želijo postati referenčne točke v svetu, potem morajo bistveno investirati v temeljna znanja« (Korsgaard, 1997, str. 15).
Takšna stališča izhajajo iz razumevanja, da je izobraževanje in učenje bistveno za napredo vanje posameznika, podjetja in družbo. Zakaj je to tako? Preprosto zato, ker je izobraževanje in učenje ključni dejavnik v možnostih zaposlovanja, povečevanju dohodkov posameznika, podjetja in skupnosti, v določanju položaja države v globalni tekmi. Primere takšnega razumevanja izobraževanja lahko zasledimo od Japonske do Švedske. Na Japonskem se npr. 50% odrasle populacije vključuje v eno od oblik izobraževanja in učenja (Korsgaard, ibid.).
Več avtorjev poudarja, da bo uresničevanje koncepta učenja skozi celo življenje postalo ključna determinanta za napredek v 21. stoletju. To bo temeljni kamen za obnovo družbe, za razvoj demokracije in sodelovanje posameznika v ekonomski, socialni in politični spremembi.
Nekateri menijo, da se EU končuje, ali da je že mrtva³⁰. Krizo lahko štejemo kot začetek njenega konca. Kriza EU je večplastna³¹. Kot globalne krize³² tudi krize EU, nacionalne ali osebne krize ni mogoče zgolj objektivno analizirati saj se ljudje tudi ne ravnajo zgolj po racionalnih shemah. Kot so posamezni državljani del naroda in ti del EU, je tudi ta del globalnega sveta. To smo že obravnavali v 1. poglavju. V nadaljnjih poglavjih pa se soočamo s percepcijo razlike med sedanjim stanjem z njenih ciljih.
Poslanstvo EU v 21. stoletju je:

- zagotoviti mir, blaginjo in stabilnost svojim prebivalcem;

- preseči delitve na celini;

- zagotoviti varno življenje državljanov;

- spodbujati uravnotežen ekonomski in socialni razvoj;

- spoprijemati se z izzivi globalizacije in ohraniti različnost narodov Evrope;

- podpirati skupne vrednote evropskih državljanov, denimo trajnostni razvoj in zdravo okolje, - spoštovati človekove pravice in socialno tržno gospodarstvo³³.
Videti je, da je večina teh ciljev utopičnih. EU ne bi smela dopuščati neupoštevanja kulturne različnosti, sicer lahko prevlada neonacizem s totalitarizmom. V 21. stoletju se Evropa še vedno sooča z vprašanji varnosti in varovanja. EU sprejema t. i. učinkovite ukrepe, da bi svojim državam članicam zagotovila varnost in zaščito. Konstruktivno naj bi sodelovala z svojimi obmejnimi regijami: Balkan, Severna Afrika, Kavkaz in Bližnji vzhod, Turčija. Hkrati mora EU, da bi zaščitila svoje vojaške in strateške interese, sodelovati zlasti s članicami NATO, in razvijati svojo skupno evropsko varnostno in obrambno politiko.

Notranja in zunanja varnost sta pravzaprav dve plati iste medalje. V boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu morajo vse države EU tesno sodelovati. Tesno sodelovanje vlad držav članic bo potrebno tudi pri novem izzivu: spremeniti Evropsko unijo v območje svobo de, varnosti in pravice, kjer bo vsakdo imel enak dostop do sodnega varstva in enako pravno zaščito. Dejavnejšo in učinkovitejšo vlogo so dobili organi, kot sta Europol (Evropski policij ski urad) in Eurojust, ki spodbujata sodelovanje med javnimi tožilci, sodniki in policijskimi uradniki v raznih državah EU.

EU je nastala iz politične želje po miru med evropskimi narodi in njihovimi kulturami. Ni pa več tako uspešna zaradi svojega gospodarstva. Delež prebivalstva v državah EU postaja iz leta v leto nižji v primerjavi s svetovnim prebivalstvom. Zato je nujno, da države članice še naprej nastopajo združeno in si s skupnimi močmi prizadevajo za gospodarsko rast in konkurenčnost na svetovnem trgu. Nobena država EU ni gospodarsko dovolj močna, da bi se lahko sama uspešno spopadla z drugimi državami na področju svetovne trgovine. Evropski enotni trg je odskočna deska, ki podjetjem omogoča tekmovanje na svetovnih trgih.

Stalen problem je, kako naj prosto konkurenco evropskih trgov spremlja evropska solidarnost. To pomeni jasne in konkretne koristi za evropske državljane. Če jih doletijo poplave ali druge naravne nesreče, lahko računajo na pomoč iz proračuna EU. Evropska komisija s svojimi „strukturnimi skladi“ podpira in dopolnjuje prizadevanja državnih in regionalnih organov znotraj EU, da bi se zmanjšale razlike med različnimi območji Evrope. Proračun EU in posojila Evropske investicijske banke (EIB) so namenjeni izboljšanju evropske prometne infra strukture (na primer razširitvi avtocestnih omrežij in omrežij železniških prog za visoke hitrosti), kar bo povečalo dostopnost oddaljenih regij in spodbudilo trgovino. Merilo gospo darske uspešnosti EU bo tudi to, kakšne koristi bo enotni trg, ki ga sestavlja pol milijarde potrošnikov, prinesel ljudem in podjetjem.

4.1 Poskus diagnosticiranja in prognosticiranja EU
V naslednji preglednici smo skušali tipizirati različna razumevanja krize

Ekonomska – finančna – kreditna	Kompleksna
Neznosna lahkost bivanja (Havel)	Tragičnost življenja
Družbena dezintegracija – atomizacija	Povečevanje (a)socialne neenakosti
Avtoritarno vodenje	Absolutizacija svobodnega trga
Varčevalni ukrepi	Neomejeno potrošništvo

Evro ne more igrati vloge reševalca razmer. Denarne unije ni brez zaslombe v politični uniji ne poznamo. Poleg tega danes evropske politične elite plačujejo ceno za to, ker svojih držav ljanov sploh niso vprašale, kakšno politično skupnost sploh hočejo. O lizbonski pogodbi (2007), ki je dala ustanovam Evropske unije večje pristojnosti, so se v 27 državah lahko izrekli samo na Irskem.

O tem, ali bo reševanje evra rešilo Evropsko unijo, si sicer mnenja in ponujene rešitve močno nasprotujejo. Habermas in J. Fischer še naprej zagovarjata nadaljnje povezovanje EU, ki se opira na elitistični model politike, kar pomeni, da bi se morala ta spreminjati v skladu z dose danjo prakso, ko so pobude prihajale od zgoraj (leadership) in se volivcev, tudi pri uvedbi evra ne, ni vprašalo za njihovo mnenje. 

Zanimivo je, da Fischer in Habermas še naprej poskušata zastopati idejo H. Kohla: povezati denarno unijo z ekonomsko in politično, brez česar (»trojstva«) ostaja evrsko območje stalno ranljivo in gledano dolgoročno nerealen projekt. Vendar je za elitistični model, ki je gotovo prinesel evropskim državljanom veliko dobrega, danes mogoče reči, da se je njegov rok upo rabe iztekel. Evropski politiki delujejo na koncu koncev v demokracijah oziroma v nacional nih državah, kjer morajo polagati račune, če hočejo biti izvoljeni. 

To ima seveda tako svoje dobre kot tudi slabe strani. V demokraciji ni nič nenavadnega, če marginalna ali skrajna politična stališča prevladajo v širšem nacionalnem prostoru. Vzemimo samo primer skrb vzbujajočega vpliva populističnih strank na Danskem, Finskem, Nizozem skem in v drugih članicah Evropske unije, ki uspešno najedajo vidne dosežke Evropske unije: poleg evra tudi schengenske odprte meje.

Namesto povezovanja in poglabljanja Evropske unije smo prej priča uporu množic zoper varčvalne ukrepe, kar povečuje prepad med politiki in njenimi državljani. Verbalni evroskepti cizem je zamenjal radikalni, ki so ga na atenskih ulicah ponazarjale požgane zastave EU, risanje kljukastih križev po njih in glasni pozivi, da se je treba upreti »neokolonializ mu« EU.
Sloterdijk in Hessel sta glasnika jeze. Jezni pa niso le Grki, temveč tudi Portugalci, Španci, Irci in drugi, ki so jim zatrjeva li, da pomeni uvedba evra pot do blaginje, kakršno uživajo države v severni Evropi, medtem ko jih sedanje razmere silijo v to, da ga povezujejo z izgub ljenimi delovnimi mesti, naraščanjem brezposelnosti, padanjem plač in bednimi pokojnina mi. Nič manj se ne počutijo opeharjeni in jezni nemški volivci, ki jim je bilo obljubljeno, da bo evro vsaj tako stabilna valuta, kot je bila nemška marka.
Danes komaj še kdo omenja nastajajočo evropsko solidarnost, ki je medtem v realnem življe nju evropskih narodov ni mogoče več zaslediti. Tudi v Nemčiji mnenja o razvojnih perspekti vah niso enotna. Kurt Biedenkopf je za razliko od Fischerja in Habermasa zagovarjal stališče, da bi uniformiranje EU praktično pokopalo. Napaka je bila po narejena že na začetku, ko je bil projekt EU zastavljen preveč ekonomsko. To je posledično pripeljalo do njene resne krize eksistence in identitete. Tudi Karl-Theodor zu Guttenberg je prepričan, da lahko EU napredu je, če vidi v nacionalni pripadnosti prednost, in ne oviro. Zaenkrat še ni evropskega ljudstva - demosa ali javne sfere. Ni centralne kontrole nad nacionalnimi bankami do l. 2014.

Evropesimisti in (nekdanjimi) »evrooptimisti« so prepričani, da kaže EU številne znake, ki napovedujejo »politični pretres«. Niall Ferguson je prepričan, da »doživlja naša generacija zlom EU«. Stephen Wall pravi, da je EU že dosegla svojo najvišjo točko in da bo imela srečo, če ga bo preživela njega.

Amartya Sen je zagovornik EU, vendar je tudi s prepričljivimi argumenti odločno nasprotoval uvajanju evra kot denarne enote brez demosa. Pri tem ga je kot nekoga, ki je odločno podpiral politično zamisel o združeni in demokratični Evropi, predvsem skrbelo to, da so morale drža ve evrskega območja žrtvovati svojo »denarno svobodo«, ki bi jim prišla prav v času gospo darske krize in s katero bi bilo mogoče preprečiti množično destabilizacijo in osiromašenje. Ta šibka točka se kaže v Grčiji. 

Tako pa je bila omenjena enkratna ideja o združeni Evropi žrtvovana na oltarju politično dikti rane denarne »alkimije«, ki jo simbolizira uvedba evra. Za EU bo pogubno, če bo še naprej prakticirala neoliberalno doktrino, po kateri je treba (nacionalno) demokracijo žrtvovati impe rativom nadnacionalne ekonomske (finančne) vladavine. Prepričanje, da je mogoče z eno samo (centralno) strategijo vladati in upravljati 27 gospodarstev, od katerih ima vsako izmed njih specifične potrebe po reformah in prioritetah, pa po besedah Fredrika Erixona z Evrop skega centra za mednarodno politično ekonomijo v Bruslju spominja na preživelo mentaliteto centralnega planiranja, ki praviloma hromi gospodarsko rast.
Evropski svet je 26. marca 2010 potrdil predlog Evropske komisije za začetek nove strategije za delovna mesta in rast, imenovane Evropa 2020³⁴, ki temelji na okrepljenem usklajevanju ekonomskih politik ter se bo osredotočala na ključna področja, na katerih je potrebno ukrepa nje za spodbuditev potenciala Evrope za trajnostno rast in konkurenčnost. Evropski svet se je zato strinjal, da se določijo krovni cilji EU, ki so obenem skupni cilji, s katerimi se usmerja ukrepanje držav članic in EU. Na podlagi teh ciljev so države članice [določile] svoje nacional ne cilje. Komisija si bo na ravni EU prizadevala za izvajanje strategije, zlasti v okviru njenih sedmih vodilnih pobud, ki so bile objavljene v sporočilu Evropa 2020.
Glede na to pravno podlago so smernice za politike zaposlovanja in gospodarstva predstav ljene kot dva različna, vendar medsebojno povezana pravna instrumenta:

- Priporočilo Sveta o širših smernicah ekonomskih politik držav članic in Unije – del

Integriranih smernic strategije Evropa 2020;

- Sklep Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic – del II integriranih smernic

strategije Evropa 2020.

Te smernice, ki se izvajajo prek navedenih pravnih instrumentov, skupaj tvorijo integrirane

smernice za izvajanje strategije Evropa 2020.³⁵
Z »integriranimi smernicami strategije Evropa 2020« je določen okvir za strategijo Evropa 2020 in reforme na ravni držav članic. Smernice zagotavljajo, da nacionalne politike in politike na ravni EU prispevajo k doseganju ciljev strategije Evropa 2020 v celoti. Njihova sinhrona uporaba bo državam članicam prinesla tudi druge posredne pozitivne učinke usklajenih strukturnih reform, zlasti v euroobmočju. Države članice bodo na podlagi tega oblikovale nacionalne programe reform.
Dokument Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast³⁶ zbuja nove upe, odpira perspektive in možnosti za nova delovna mesta. Temelji na treh prednostnih nalogah: 1. razvoju gospodarstva na temelju znanja in inovacij,

2. spodbujanju bolj zelenega in konkurenčnega gospodarstva ter

3. spodbujanju zaposlovanja.
Nova strategija opredeljuje pet merljivih ciljev, ki jih mora EU doseči do leta 2020: zaposle nost 75 % ljudi, starih od 20 do 64; vlaganje 3 % bruto domačega proizvoda EU v raziskave in razvoj; izpolnjevanje podnebno-energetskih ciljev 20/20/20; omejiti delež mladih, ki zgodaj opustijo šolanje, pod 10 % in zvišati delež mladih z višješolsko ali visokošolsko izobrazbo na vsaj 40 % ter zmanjšanje števila ljudi, ki živijo na pragu revščine, za 20 milijonov.
Omenjena Strategija predlaga tudi sedem vodilnih pobud, ki naj bi prispevale k doseganju teh ciljev: 1. EU inovacij, 2. mladi in mobilnost, 3. evropski program za digitalne tehnologije, 4. gospodarno izkoriščanje virov, 5. industrijska politika za zeleno rast, 6. program za nova znanja in spretnosti ter nova delovna mesta, in 7. evropska platforma za boj proti revščini.
Gre za ponovni zagon industrijsko gospodarske rasti iz krize. V tej Strategiji se evropska družba reflektira iz svojih močnih strani, ki so v industriji, tehnološki razvitosti in nadarjeni delovni sili. Cilj je visoka zaposlenost. Z 2/3 zaposlenih zaostajamo za ZDA in Japonsko, ki imata po 70 %. V šoli ima vsak četrti učenec težave z branjem, vsak sedmi zapusti šolo prezgodaj in 50 % jih ne doseže srednje izobrazbe.
Pakt za evro je sicer nujen, a ni zadostno utemeljen in celovit korak. Bivši predsednik Türk je želel, da bi voditelji držav članic EU na vrhu v Bruslju razmišljali širše, preko za zdaj določenih okvirov. Evro pa mora poleg tistih vidikov, ki zadevajo pretežno področje javnih financ, bolj pogledati v bančni sektor. Ugotoviti bi morala, na kakšen način bi se bančni sektor v to vključil in tudi razmišljati o dolgoročnejši perspektivi, ki bi morala vključevati tudi evropske obveznice« Pakt za evro bi moral vključevati vse dejavnike denimo po Parsonsovi AGIL shemi, ki vpliva na monetarni tok. Politična unija bi bila dober okvir za ekonomsko. EU se po uvedbi evra l. 1999 ni razvijala v tem duhu. Zato bo stabilnost evra težko uresničljiv projekt, ki sloni na prisilni solidarnosti pomoči enih držav drugim brez zadostnega konsenza. Kot jugoslovanski dinar ni mogel preprečiti rastoče neenakosti, je tudi evro ne more.
Ker se evropsko prebivalstvo stara ter ljudje živijo dlje in imajo manj otrok, se države članice EU soočajo z izzivom zagotavljanja dolgoročne vzdržnosti javnih financ zaradi pričako vanega proračunskega vpliva. Da bi se države članice soočile s tem izzivom in upoštevale zlasti dolgoročno vzdržnost reforme pakta iz leta 2005, so skupne dolgoročne proračunske napovedi oblikovane na ravni EU, položaj posameznih držav članic pa se oceni in spremlja. Poročilo o vzdržnosti vsebuje celovito analizo. Dolgoročna vzdržnost javnih financ se upošteva tudi v oceni programov za stabilnost in konvergenco.
Bauman³⁷ nas spominja na nasprotje med formalno univerzalnostjo demokratičnih pravic in sposobnostjo državljanov, da jih uporabijo. Zanje dejansko ne obstajajo. V krizi je socialna država. Razsvetljenstvo ima univerzalen sistem vrednot, ki ni omejen le na EU.
Kot vsaka kriza je tudi kriza EU obenem nevarnost in priložnost. V prispevku smo skušali natančneje opredeliti, v čem sta ta nevarnost in priložnost. Seveda pa je to še odprto vpraša nje, ker živimo v času negotovosti. Nekatere indikatorje lahko izdvojimo. To so zmanjševanje moči socialne države, zanemarjanje načela kulturne diverzitete, ohranjanje načela tekmoval nosti brez ustrezne sodelovalnosti ali integrativnosti, uveljavljanje metode 'gašenje požara' (npr. pomoč Grčiji) namesto proaktivnega in preventivnega delovanja, slaba anticipatoričnost oz. predvidljivost in napovedljivost, kar je tudi siceršnja naloga tematizacije družbenih ved.
Zdi se, da se EU utemeljuje v nekakšni zmedeni zgodovinski zavesti. Ne opredeli se glede religioznih korenin, ki so nejasno krščanske, jasno pa je, da niso muslimanske ali pravoslavne. Opredeljuje se zoper totalitarizem³⁸, ki je nekakšna še nedoumljena reakcija na francosko revolucijo. Nekateri argumenti Resolucije Evropskega parlamenta o zgodovinski zavesti in totalitarizmu iz l. 2009 za združitev EU so:

- ker je bilo evropsko združevanje sprva odgovor na trpljenje, ki sta ga povzročili dve svetovni vojni in nacistična tiranija, ki je pripeljala do holokavsta in širjenja totalitarnih in nedemokratičnih komunističnih režimov v srednji in vzhodni Evropi, bilo pa je tudi način preseganja globokih delitev in sovražnosti v Evropi s sodelovanjem, združevanjem, končanjem vojne in zagotavljanjem demokracije v Evropi,

- ker je bil proces evropskega združevanja uspešen in je naposled pripeljal do EU, ki združuje države srednje in vzhodne Evrope, ki so živele pod komunističnimi režimi od konca druge svetovne vojne do zgodnjih devetdesetih let, in ker je pred tem pristop Grčije, Španije in Portugalske, ki so trpele pod dolgotrajnimi fašističnimi režimi, pomagal utrditi demokracijo v južnem delu Evrope,

- ker Evropa ne bo združena, če ne bo sposobna oblikovati enotnega pogleda na svojo zgodo vino, če ne bo priznala (neo)nacizma, stalinizma ter fašističnih in komunističnih režimov kot skupne zapuščine in če ne bo izvedla poštenih in poglobljenih razprav o njihovih zločinih v prejšnjem stoletju,

- ker leta 2009 združena Evropa praznuje 20. obletnico razpada komunistične diktature v srednji in vzhodni Evropi in padca berlinskega zidu.

EU izhaja iz skupne evropske zgodovine od konca 2. svetovne vojne naprej. Ne vemo pa, kako daleč nazaj takšen skupni zgodovinski spomin seže. Zakaj naj bi bila skupna zavest državljanov francoska revolucija, če ima vsaka nacija-država svoje revolucionarne reprezen tacije in reprezentante? Podobno je z demokracijo. EU je ne izvaža po zgledu z ZDA, vendar pa jo predpostavlja v imenu common sensa. Njen model mišljenja je še vedno razsvet ljenski animal rationale brez duhovne nadstavbe, čeprav je Husserl že l. 1936 (2005) opozoril, da je Evropa v krizi zaradi privilegiranosti tehničnih ved pred humanističnimi. Znanilka pomladi pa je Evropska skupina za etiko v znanosti in visokih tehnologijah, v kateri se upošteva različne vidike in ne le političnega. Ta skupina skrbi za idejno uravnoteženost različnih vidikov.

EU je še mogoče zagovarjati v imenu najboljšega sveta med slabimi. Toda, ali ne grozi EU prav takšna zrušitev Berlinskega zidu kot se je zgodila l. 1989 z odpravo nespremenjljivih meja povojne Evrope. EU v pretežno desničarskem neoliberalnem toku omogoča nadaljnjo socialno-ekonomsko diferenciacijo s povečevanjem neenakosti prihaja do točke, ki je nedavno že privedla do »poprave krivic«.
Čeprav se zaveda pomena reševanja ekološke problematike, se morda premalo zaveda nevarnosti tehnološkega totatitarizma v smisli tehnokratizma. Če ne bodo po incidentu na Japonskem začeli uveljavljati parole 'dol z atomskimi elektrarnami', verjetno ne bo pospeše nega iskanja alternativnih nizkoogljičnih energetskih virov. Zdi se mi, da v EU v tem prednjači Nemčija ob dejstvu, da sta Avstrija in Švica brez atomskih elektrarn.

Zdi se, da je EU v perspektivnem nastajanju, dokler se širi. Perspektive vidijo v njej tiste čla- nice, ki pristopajo. Oktobra 2005 so se začela pristopna pogajanja s Turčijo in Hrvaško, pa tudi na ozemlju bivše Jugoslavije vse še nevključene države stopajo na pot, ki bo nekega dne lahko pripeljala do članstva v EU. Videti je pa tudi, da se EU slabi, ko katero od nacionalnih gospodarstev njenih članic kolapsira: npr. Grčija, Irska in Portugalska.

Morda niso same ustanove EU v krizi, ampak naše iluzije o idealni paradržavni tvorbi EU. Gre za dve percepciji krize in to od zgoraj s strani birokracije in od spodaj s strani držav udeleženk in njihovih državljanov. Če bi obe konvergirali bi laže dosegli sinergične učinke pri iskanju ustrezne mere (de)reguliranja družbenih tokov. EU bi se morala zavedati izvorov totalitarizma (Arendt, 2003). Ni dovolj, da njegovo emergentnost le prepoveduje z deklaracijo o totalitarizmu, ki jo potrjujejo nacionalni parlamenti.
Evropejci cenimo vrednote, ki vključujejo spoštovanje človekovih pravic, socialno solidar nost, podjetniško svobodo, pravično razdelitev „sadov“ gospodarske rasti, varstvo okolja, spoštovanje kulturne, jezikovne in verske različnosti ter usklajeno sožitje tradicije in napredka. Evropski državljan oz. Evroslovenec (Hribarjev izraz) se čuti nemočnega, da bi se s sankcijami, ki izhajajo iz postmodernih etičnih in pravnih norm, zoperstavil disfunkcio nalnemu sprevračanju navedenih vrednot, v njihovo nasprotje. Čas je, da EU pokaže še levi obraz v smislu parole »delavci vseh v EU vključenih držav združite se«, kar pa ni isto kot v dokumentu »Sporočilo Komisije (2010)« opredeljuje prožno varnost z mobilnostjo delovne sile (za nizke mezde). Zaposljivost (employability) je sicer pot do človekovega dostojanstva, vendar pa je že Marx vedel, da sama zaposlenost delavcev še ne presega nobene odtujitve. Videti je, da se bo zaradi japonske apokalipse okrepilo ekološko gibanje, ki bo terjalo zaprtje vseh atomskih elektrarn v EU.

Po 50. obletnici rojstva EU je v nekaterih krogih, žal, prevladoval pesimizem. Nelagodnost glede prihodnosti EU je sicer razumljiva, še zlasti, če upoštevamo negotovosti v zvezi s poskusi oživitve ustavne pogodbe. Toda evropski projekt je velik uspeh, in to ne le za Evropo, temveč za ves svet.

Evropejcem pri tem nikakor ne bi smele jemati poguma primerjave med rastjo BDP v Evropi in, denimo, ZDA. To, da se Evropa sooča z velikimi izzivi, kako izpopolniti svojo gospodar sko unijo, k čemur sodita tudi potreba po zmanjšanju brezposelnosti in izziv poživitve gospo darske dinamike, je res. Toda večina Američanov živi zdaj slabše kot pred petimi leti, in to kljub tamkajšnji rasti deleža BDP na prebivalca. 

Uspeh EU se ne meri zgolj po določenih odsekih njene zakonodaje in določenih predpisih - ali celo stopnji blaginje, ki jo je prineslo gospodarsko povezovanje. Navsezadnje je bil glavni motiv ustanoviteljev EU dolgotrajen mir. Pri tem so predpostavljali, da bo gospodar sko povezovanje pripeljalo do večjega medsebojnega razumevanja in da bodo tega krepili iz trgovinske dejavnosti in brezkonfliktne vzajemne odnose.

Žerjavič (2012) piše, da je bil Evropski projekt kot edinstvena tvorba dolga desetletja po vojni projekt elit, ne pa tudi državljanov državnih nacij. Utemeljevanje EU z mirom in stabilnostjo ali multikulturo ni dovolj. Navsezadnje, današnji ključni akterji evropske politike so rojeni po največji katastrofi 20. stoletja. Tudi stabilizacija Evrope z vključevanjem Nemčije v proces ni najbolj prepričljiv argument. Tradicionalno nemško vprašanje, povezano z njeno osrednjo vlogo na stari celini, ki ji sicer omogoča napol hegemonski položaj, a spodbuja nastajanje protinemških koalicij, ima drugačno naravo. Avtor se sprašuje, koliko nacionalnosti se katera nacija lahko odpove v imenu evropske zveze. Vprašanje je tudi, koliko kulturne in civilizacijske kompetence lahko izgubi zaradi slabšanja gospodarskega stanja.

EU in ZDA še niti približno blizu konca krize (Krugman, 2012). Evropa mora priznati, da ima varčevanje meje. Dodatni varčevalni ukrepi bodo družbo vodili le do roba zloma. ZDA ve, da je treba trošiti, zato da lahko odpira nova delovna mesta. Po njegovi oceni je 60 % možnosti, da je evro še mogoče rešiti. Vztrajanje Nemčije pri zahtevah, da je treba krizo reševati z varčevanjem, je slaba.

Realno gospodarstvo na večjem delu EU še naprej peša. Predvsem se je močno zaostrila že tako velika stiska v južni Evropi: v Grčiji in Španiji je danes brezposelnost večja, kot je v ZDA vladala sredi vélike depresije. Poleg tega je v letu 2012 evrsko območje kot celota spet zdrselo v recesijo. Ne vemo, zakaj se EU ne odloči za sistem stimulacij, ki bi krizo rešil. Najbolj eklatanten primer za stališče, da varčevanje ni pot iz krize, je Grčija. Vsaka država EU mora omogočiti investiranje v nove posle, v novo proizvodnjo, zagotoviti mora socialno varnost ljudem, zlasti najbolj ranljivim skupinam.
Krugman je tudi ugotovil, da je japonsko gospodarstvo po krizi v 90. letih prejšnjega stoletja začelo okrevati šele, ko so bile banke očiščene slabih naložb, a kljub temu to ni bil pravi razlog. Japonsko okrevanje je omogočilo povečanje izvoza na Kitajsko, torej na nov velik hitro rastoči trg. Ni dovolj samo sanirati in kontrolirati banke. Gospodarsko krizo, ki jo je povzročil borzni zlom leta 1929, je dejansko rešila druga svetovna vojna.
Gros in Sagmeister (2010) primerjata ekonomske razmere po drugi svetovni vojni in po sedanji krizi v Nemčiji do l. 2040. Čas po krizi ju spominja na čas po vojni. Tudi leta po drugi svetovni vojni so bila za mnoge čas negotovosti in odrekanja. Razlika je le v tem, da so zdaj uničene le finančne strukture, infrastruktura pa ni poškodovana. Četudi so na zunaj tovarne nedotaknjene, znotraj vse več strojev stoji, ker je bilo treba proizvodnjo zmanjšati. Po vojni so številne tovarne bile zravnane z zemljo, a tiste, ki so ostale, so zaradi pomanjkanja blaga delale s polno paro. Zdaj pa živimo v času prevelikih proizvodnih zmogljivosti, zato je vprašanje, kako vse to na novo organizirati, da bi te zmogljivosti lahko izkoristili.
Če bi se to, kar se je zgodilo na Islandiji, zgodilo recimo v Avstriji in Nemčiji, bi se gotovo občutno povečalo število samomorov, Islandci pa so po naravi optimisti, njihova mentaliteta je drugačna, zato takšnih hudih posledic ni bilo.

Mar res nikjer na svetu ne živijo sosedje v večjem miru niti se ljudje nikjer ne gibajo tako svobodno in varno kakor v Evropi. To je deloma posledica kar same evropske identitete, ki se ne omejuje na nacionalna državljanstva. To je zgled, ki bi ga moral posnemati ves svet - zgled glede skupnih pravic in dolžnosti, h katerim sodi tudi dolžnost pomagati tistim z manj sreče v življenju. In tudi pri tem je EU kazala pot, saj je namenila več pomoči državam v razvoju kot kdorkoli drug.

Eden od stebrov takšnega sveta mora postati tudi Evropa, ki ima več prebivalcev kot katera koli druga država, z izjemo Kitajske, in ustvari največji BDP na svetu, in to z ustvarja njem tistega, kar je dobilo naziv "mehka moč" – ter pomeni moč in vpliv zamisli in zgleda. Kajti uspeh Evrope je deloma rezultat prav njenega zavzemanja za vrsto vrednot, ki so, čeprav v svojem jedru prepoznavno evropske, hkrati tudi globalne.

Razprava je odprla dilemo med vztrajanjem na neo-liberalnih gospodarskih rešitvah in posledi cah, ki jih ima implicitno pristajanje na te rešitve za oblikovanje novih alternativ. Naraščajoča stopnja demokratičnih anomalij v Evropi in družbeno-ekonomska marginalizacija mladih t.i. generacije Y sta tista problema, ki ju bomo postavili v ospredje razprave o možnostih preži vetja evropskega političnega projekta. S sogovorci bomo naslovili alternative, v okviru katerih lahko v teh pogojih razmišljamo o transnacionalnem (evropskem) odgovoru na gospodarsko in politično krizo. Javna razprava ima dva namena, in sicer, osvetliti kontekst in posledice evropske politične krize za nadaljnji razvoj Evropske unije ter soočiti mnenja o odgovornosti medijev, akademske skupnosti in predstavnikov političnih institucij v procesu demokratičnega razvoja EU.

Začetki potrošniške družbe segajo v ZDA in Evropi že v petdeseta leta. Šlo je za uvajanje posojil kot spodbude za potrošnjo in izkoriščanje  prostega časa. Vprašanje je, ali danes res stopa namesto pasivnega, neozaveščenega potrošnika celovito izobražen, informiran, aktiven, 'zeleni' in združeni potrošnik (Ekins 1991).  Zeleni  potrošnik izraža svojo zaskrbljenost zaradi onesnaževanja okolja pri proizvajalcih in vpliva na boljšo kakovost  proizvodov/storitev. Ve za kompleksno so odvisnost med zdravjem in bogastvom posameznika in zdravjem ter blaginjo družbe. Doslej smo obravnavali  sfero potrošnje  (homo consumens) kot odtujeno področje, sedaj  pa  se ponuja  možnost kreativnosti in svobodne izbire tudi na področju zadovoljevanja potreb.
"Preden bo Evropa postala gospodarska zveza, se mora povezati v kulturi ..." je pred 50. leti dejal ustanovni oče Evropske unije Robert Schuman. To se ni zgodilo, ćeprav je kultura kot naćin življenja in ustvarjanja pred gospodarstvom. Z vsako širitvijo EU se poveča kulturna in jezikovna pestrost, ki je posebnost EU. Ta je še naprej odprta za vse evropske države, ki imajo demokratično ureditev, tržno gospodarstvo ter upravne zmogljivosti za izpolnjevanje pravic in obveznosti, ki jih prinaša članstvo. Kot vemo, samo tržno gospodarstvo še ne pomeni gospodarske rasti. Nedemokratične države niso bogate, ker nimajo svobode, ki je pogoj ustvarjalnosti. Z njeno blokado se prikrajšujejo za narodno bogastvo. Pravzaprav naj bi namesto gospodarske rasti uveljavili ta pojem. Svobodo je treba pozitivno sinergično organizirati, sicer je to anarhija.

Širitev je eno od najmočnejših orodij politike EU, saj sta, kot je pokazala nedavna zgodovina, prav privlačnost EU in želja postati država članica pomagali preoblikovati države Srednje in Vzhodne Evrope v sodobne in uspešne demokracije. Po eni strani se zdi, da gre za pazljivo načrtovan proces, ki pomaga preoblikovati vključene države, širiti mir, stabilnost, blaginjo, demokracijo, človekove pravice in načela pravne države in tržnega gospodarstva po vsej Evropi. Po drugi strani pa vidimo, da EU ne obvladuje vseh vzvodov. Trenutno je usmerjena na vzpostavitev fiskalne unije. Probleme bi bilo treba reševati bolj kompleksno. Tega pa tisti, ki so jih generirali, ne znajo.

Berend (2013) prikazuje gospodarsko zgodovino 20. stoletja. Delo je zastavljeno je izrazito problemsko in primerjalno s stališča dolgoročne kakovosti gospodarskega razvoja in dosežene življenske ravni prebivalstva v EU. Vključuje tudi regionalne razlike.

Enakost je tesno povezana z blagostanjem. Ljudje v (skandinavskih) državah z večjo enakost jo so srečnejši, bolj zdravi in uspešni. Živijo dlje, več je inovacij in ustvarjalnosti, zagreši se manj umorov in manj je duševnih bolezni. V teh državah ima tudi manj ljudi prekomerno težo, manj je zapornih kazni in manj najstniških porodov.

Na podlagi takšnih strokovnih spoznanj lahko trdimo, da mora biti nova družbena paradigma skladna z enakostjo in da moramo ljudje obrniti kolesje trenutnega finančnega fašizma. Moramo razumeti in jasno povedati, da hočemo več enakosti, saj si vsi želimo biti srečni! Nastopiti moramo radikalno in z novim miselnim pristopom. Temeljito moramo razmisliti o svojih vrednotah in slediti smernicam življenja, ne pa smernicam zaslužka, kot to počnemo sedaj.