Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52

5.1 Kompleksnost pomenov globalizacije
Razlikujemo tudi različne pomene globalizacije. V oxfordskem slovarju angleškega jezika ima beseda 'global' dokaj omejeno konotacijo, ki se nanaša predvsem na zemljo kot oblo oz. kroglo, predvsem v njenem 'terestrialnem', geograf skem pomenu, v nasprotju z besedo 'svet', katere razlaga zavzema skoraj štiri strani. Jan Aart Scholte podobno kot (Svetličič 2004, 20-21) navaja pet sklopov definicij (podobno kot Rizman) oz. 5 bistvenih dejavnikov, ki poskušajo podrobneje določiti pojav globalizacije.  
Glokalizacija, ki pomeni sintezo globalnega in lokalnega oz. regionalnega, je doslej služila pretežno poslovnim namenom. Ima ambivalentne učinke, ker po eni strani krepi nacionalne in lokalne interese kot spodbudo za svetovni razvoj, po drugi strani jih pa ozko partikularistično zapira vase.
Tudi po Svetličiču (Svetličič 2004, 20-21) razlikujemo pet strani globalizacije:

1. internacionalizacijo s procesi mednarodne menjave,

2. neoliberalizacijo,

3. univerzalizacijo kot planetarno sintezo kultur ali globalni humanizem,

4. vesternizacijo ali modernizacijo in

5. deteritorizacijo v smislu širjenja supraterirorialnosti.

K tem točkam bi lahko kot 6. točko dodali še militarizacijo kot očitno pretnjo svetovnega miru .
Pri 1. točki gre za nadaljevanja modernizacije po fazah (a)socialne evolucije kapitalizma z drugimi, informacijskimi in ne več zgolj z industrijskimi produkcijskimi silami in odnosi. Medsebojna odvisnost se intenzivira. Točka 2 se nanaša na prakso danes vprašljivega neoli beralizma in svetovne trgovine.
Druga izmed pogostih konotacij, ki jih ima termin globalizacija, je liberalizacija; v tem prime ru se pojem nanaša na proces odstranjevanja političnih omejitev gibanja med državami, da bi tako ustvarili odprto svetovno gospodarstvo brez državnih mej. Dokaz za takšno razumevanje globalizacije lahko nedvomno najdemo v pospešenem opuščanju ali celo ukinitvi vsakršnih trgovskih regulativ pri mednarodni menjavi, sprostitvi nadzora kapitala in opustitvi vizumov.

Gospodarstvo je sprevrženo maltuzijanstvo za obstanek najmočnejšega. Cilj gospodarstva je večanje trgov, pri čemer se posamezniki okoriščajo na račun drugih. Pridobivanje električne energije je v veliki meri odvisno od fosilnih goriv, ki onesnažujejo zrak, potreben za prežive tje vseh živih bitij. Živimo torej v svetu, ki temelji na kratkoročno učinkovitih sistemih in ure ditvah, dolgoročno pa takšni sistemi ne delujejo. Zato se današnji svet spoprijema z najhujšo in najobsežnejšo krizo v zapisani zgodovini človeštva. Zaradi korporacij propada svet. Iz krize pa se hkrati rojeva nov svet, ki je osnovan na sodelovanju in medse bojni pomoči. V tem trenutku torej vzporedno obstajata oba sistema. Stari sistem se bojuje za obstanek, novi pa išče svoj prostor v svetu.

Za vsako ekonomsko politiko stoji ime nekega slavnega ekonomista. Zdajšnja politika varče vanja se opira na Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka oz. na neoliberalizem. Z vidika neoliberalizma je varčevanje neuspeli eksperiment v laboratoriju. V svetu ima tak eksperi ment človeško ceno: v aktualnem primeru gre za obubožanje družbenih skupin, ki se začne pri ekonomsko najranljivejših, najniže na socialni lestvici, in se nadaljuje vse do srednjega razre da, ker to dokazuje »domovina« politike varčevanja – VB.

Profitno usmerjena ekonomija vodi do mrežne družbe – network society. Zanjo je značilna fleksibilnost in nestabilnost dela s poskusi prožne varnosti. Nova virtualna kultura je medij ska. Globalizacija je kompleksen pojav, ki ga Svetličič (2004, 20) opredeljuje z vidikov:

- internacionalizacije poslovanja pomeni proces naraščajoče mednarodne izmenjave in medsebojne odvisnosti;

- liberalizacije, ki pomeni odpravljanje ovir med državami in pospešuje medsebojno ekonomsko povezovanje;

- univerzalnosti, ki pomeni sintezo kultur in globalni humanizem;

- modernizacije po svetu širi družbene strukture,

- rastoče racionalne kontrole, industrialializacije in informatizacije;

- deteritorializacije, ki pomeni, da družbenega prostora ne obvladujejo več geografske razdalje.

Za globalizacijo so značilne še:

- detradicionalizacija (Giddens), čeprav so ponekod kulture že retradicionalizirajo

- Interpenetracija vesternizacije (ZDA) in vzhodnoazijske orientacije (Japonska, Kitajska)

- Zaostruje se tekma med pretendenti za gospostvo nad svetom – ZDA, Kitajska, Indija, Brazilija.

- Znanstveno tehnična revolucija nima samo demokratičnih učinkov, ampak tudi avtokratske. ZDA ves povojni čas razvija vojno industrijo oz. ekonomijo (permanent war economy - Chomsky).
Gre za rizično družbo (Beckov izraz) z naraščanjem onesnaževanja in terorizma. Nasproti neoliberalni doktrini šoka (N. Klein) se pojavljajo novi koncepti solidarnosti (npr. svetovni ethos po Kuengu in socialnemu upravljanju podjetij po Jungusu) in bolj humane globalizacije.
Za obdobje po 2. svetovni vojni je značilno naraščanje nacionalnih držav, istočasno pa tudi spodkopavanje njihove suverenosti, še posebej z vidika ekonomije in varnosti. Poleg tega poteka intenziven razvoj informacij, ki presegajo meje ene države. Tudi tiste države, ki želijo ohraniti integriteto informacijskega prostora so pri tem neuspešne, saj sodobna tehnologija omogoča posameznikom in družbenim subjektom prenos in sprejemanje informacij daleč zunaj meja njihove nacionalne države. Globalizacija ni  pospešila samo ekonomske integracije, ampak je pospešila tudi pretok kapitala. Zato so se razdalje skrajšale, čas pa se je zgostil oz. skrčil.
Kapital se giblje in zadržuje tam, kjer obstajajo najboljši pogoji za njegovo oploditev. Nacio nalne ekonomije postajajo vse bolj medsebojno odvisne. Pospešuje se ekonomska izmenjava, posebno med bogatimi in razvitimi državami severne Amerike, zahodne Evrope in Japonske, toda širi se tudi na druga področja (vzhodna Azija, Latinska Amerika). Oblikujejo se regional ne in globalne integracije, ki pospešujejo ekonomsko izmenjavo, ki ne vključuje samo blago, temveč tudi znanje (know how) in tehnologijo, kar posledično vpliva  na politiko in prakso izobraževanja in učenja. V tem procesu imajo posamezni dejavniki prevelik vpliv: multinacio nalne družbe in banke, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovska organi zacija (Comelian 1997, 30). Bankirji se morajo obrzdati, sicer pogojujejo preveč katastrofe okrog sebe.
Globalizacijo različnih hitrosti lahko opazujemo na vseh koordinatah sveta. Ni jasno, ali je močnejša smer globalizacije vesternizacija ali orientalizacije. Vzhodno-zahodni divan pledira za uravnoteženost obeh tako kot pravičnejša delitev bogastva med severom in jugom. Fred Dallmayr zastopa globalizacijo onkraj evropocentrizma in orientalizma (kitajskega avtokra- tizma). Hwa Yol Jung‘ (2002) pa razvija fenomenologijo za razlago kulturne hibridizacije vzhodno-zahodnih družbenih pogledov.
Neoliberalizem se je že pred desetletji naučil, kako integrirati v sistemsko delovanje psiholo gijo in celotno humanistično misel s filozofijo vred. Kritična misel ni izven kapitalističnega sistema. Po Rutarju je predelana in zapakirana v vedno novi embalaži, da se prodaja na trgu. Kapitalistični stroj pa nemoteno teče. Monopoli pogojujejo nasilje zaradi izključujočnosti drugih. Partikularistična politika deformira religijo in jo degradira v fundamentalizem.
Rizman (2014) izpostavlja naslednje probleme našega časa: 1. Neoliberalizem, 2. Globaliza cija, 3. civilizacije v dialogu in spopadih, 4. dileme EU, 5. geopolitična vloga ZDA, 6. Člove kove pravice, 7. Demokracija brez demokratov, 8. terorizem in vznik varnostne države, 9. izzivi univerz v 21. stoletju, 9. prispevki družboslovnih velikanov in 10. dileme slovenske tranzicije v kontekstu državljanskega prebujanja.
Sodobna sociologija proučuje “umik države” v času “globalizacije” in “postindustrijsko družbo,” v kateri naj bi zaradi otopitve razrednih antagonizmov bili vsi srednji razred. Srednji razred je znamenje odsotnosti klasičnega proletariata, država pa je odsotna zaradi umika pred finančnimi trgi. V medijskem in političnem diskurzu se obe tematiki fokusirata na obrambo “nacionalnega interesa«, ki ga zastopajo pravniki, profesorji in literati in okrepitvi moči države pred podivjanim trgom. Krašovec (2015) pokaže teoretsko neustreznost teorij umika države in prevlade srednjega razreda ter politično šibkost pozivov k nacionalnemu enotnemu interesu¹⁹.

Kako po vseh stranpoteh in slepih ulicah najti izhode iz krize? Vsak posameznik prek družin skega življenja, kariere in osebne rasti že vpliva na globalne okoliščine. Tudi izbire načinov nakupovanja podpiranje pravične trgovine kaže na to, ali podpiramo velika podjetja ali pa lokalne pridelovalce oz. proizvajalce.

Bomo podpirali medije, ki prikazujejo nasilje, ali bomo prizore strahot današnjega časa nado mestili s prijetnimi podobami sveta? Bomo kupovali od podjetij, ki uničujejo okolje, ali se bomo raje odločili za podjetja, ki vodijo okolju prijazno politiko? O svetu, kakršen naj bo, odločamo v vsakem trenutku vsakega dne. Odločitev posameznika tako postane kolektivni odgovor na vprašanja, ki se zastavljajo v kriznih časih.

Ad 3. Prakse svetovnega sistema se razvijajo v smislu integracijske civilizacije za vse. Nanaša se na 'planetarno sintezo kultur', 'globalni humanizem'. Globaliza cija v tej rabi pomeni širje nje različnih predmetov in izkustev do ljudi po vsem svetu. Tako lahko imamo npr. Globaliza cijo gregorijanskega koledarja, kitajskih restavracij, dekoloni zacije, masovne živinoreje ipd.

Točka 4 pojasnjuje, da k zahodnim državam prištevamo Ameriko in zahodnoevropske države. Zanje je globalizacija vesternizacija, saj se je začela najprej z evropskim in se nadaljuje z ameriškim imperializmom in kolonializmom. Gre za neenakomerni razvoj z razpiranjem škarij med revnimi in bogatimi. Zato se zaostruje tekmovalnost med državami-nacijami. V skladu s tem razumevanjem je globalizacija predstavljena kot širjenje dominantnih družbenih struktur moderne, tj. kapitalizma, racionalizma, industrializacije, birokratizacije itn. in sorazmernega uničevanja predhodnih (avtohtonih, staroselskih) kultur ter lokalne avtonomije. Takšno razlago globalizacije včasih imenujejo tudi (kulturni) imperializem McDonald'sa, Hollywooda in CNNa – nekateri, morda malce ekstremni misleci kot npr. Khor o tem pravijo celo: »'Globalizacija' je to, čemur mi v tretjem svetu že stoletja pravimo kolonizacija«.
Točka 5 se nanaša na znanstveno-tehnično revolucijo s prakso tehnopola – totalitarne tehno kracije vizija globalizacije, ki je zunaj demokracije. Obenem nastaja globalna kultura kot samorefleksija moderne v postmoderni. Eden izmed učinkov globalizacije je vsepovsodnost (ubikvitetnost) prisotnosti istega blaga na različnih mestih sveta.
Točka 6 razlaga ZDA, ki so po vojni uveljavile nenehno vojaško gospodarstvo (Chomskyjev izraz: permanent war economy) namesto civilnega (civil economy), ki ga skušajo določati, voditi in uravnavati korporativne izvršne elite in ki sloni na industriji visokih tehnologij (high tech industry). S tega vidika pomeni globalizacija predvsem širjenje vojnega gospodarstva v boju zoper terorizem.
Profitno usmerjena ekonomija vodi do mrežne družbe - network society. Zanjo je značilna fleksibilnost in nestabilnost dela s poskusi prožne varnosti. Nova virtualna kultura je medij ska.
Za globalizacijo so značilne še:

- detradicionalizacija (Giddens), čeprav so ponekod kulture že retradicionalizirajo,

- interpenetracija vesternizacije (ZDA) in vzhodnoazijske orientacije (Japonska, Kitajska)

- zaostruje se tekma med pretendenti za gospostvo nad svetom – ZDA, Kitajska, Indija, Brazilija.

- Znanstveno tehnična revolucija nima samo demokratičnih učinkov, ampak tudi avtokratske. ZDA ves povojni čas razvija vojno industrijo oz. ekonomijo (permanent war economy - Chomsky).
Na globalizacijo gledamo kot na internacionalizacijo, kjer je 'globalen' zgolj pridevnik za opis povečanega čezmejnega sodelovanja med državami. To je razvidno zlasti iz visokega porasta mednarodne menjave (ljudi, idej, kapitala, dobrin itd.) in soodvisnosti. V tem oziru sta Hirst in Thompson označila globalizacijo kot 'rastoče velike trgovske in naložbene tokove med državami'.
Zadnji poskus definiranja globalizacije in njenih procesov je znan kot deteritorializacija ali, kot jo pojmuje Scholte sam, razmah suprateritorialnosti. Po tem pojmovanju globalizacija vsebuje rekonfiguracijo teritorialnosti, tako da družbeni prostor ne more biti več popolnoma zaobjet v teritorialni razsežnosti, njenih razdaljah in razmejitvah; globalizacija zatorej pomeni spremembo časovno-prostorskega dojemanja in organiziranja, posledično pa se s tem spreminja tudi narava družbenih odnosov in transakcij.
Pojma globalizacije in kulture sta vseobsežna. Vsepovsodno globalizacijo opišemo z naslednjimi posebnostmi:

1. razpoložljivost ljudi, ki zaradi kapitala zapušča svoje izvorne teritorije ali pa postaja kot delovna sila na voljo komurkoli, ki ga želi uporabiti;

2. liberalizacija kot proces, po katerem postaja kapitalistični model prostega tržišča univerzalni model svetovne ekonomije;

3. pozahodenje oz. 'amerikanizacija' kot proces, po katerem se predvsem zaradi gospodarske premoči določene ideologije, prakse, pomeni in njihova materialno-fizična predstavnost uveljavljajo kot vsenavzoče; univerzalizacija oz. uniformnost načina človeškega življenja kot posledica predhodno naštetih procesov;

4. deteritorializacija kot posledično zmanjšanje pomena človekove prostorske umeščenosti in 5. pojav nove, virtualne oblike prostora.
Navedene oznake termina 'globalizacija' vsebujejo delne vidike tega pojava. Skupaj zato tvorijo večdimenzionalno in kompleksno sestavljeno celoto podobe globalnih procesov, ki so svoje spoznavne oblike pričele dobivati pred cca 30. leti.
Profit ustvarja rizično družbo (Beckov izraz) z naraščanjem onesnaževanja in terorizma. Proti-ukrep prožne varnosti deluje v Skandinaviji, kjer imajo socialni kapitalizem, ne pa drugod, ki ga nimajo. Pojavljajo se novi koncep ti solidarnosti (npr. svetovni ethos po Kuengu in socialnemu upravljanju podjetij po Jungusu) in bolj humane globalizacije.
Globalizacija vsebuje elemente homogenizacije (monokulturnosti in totalitarizma) družbe, celo tedaj, ko posamezne družbe, nacionalne skupnosti in družbene skupine niso pripravljene na vključevanje v procese globalizacije. Izhaja se iz stališča, da vse države vidijo (ali morajo videti) stvari in probleme na isti način. To ustvarja napetosti med tistimi, ki imajo v procesu globalizacije preveliko »moč« in tistimi, ki takšno moč nimajo, temveč se od njih pričakuje, da »sledijo« močne. To je v bistvu napetost med tistimi, ki »imajo« in onimi ki »nimajo«. Na tej osnovi se danes polarizira sodobni svet. Vse več je zahtev in predlogov, da se oblikujejo orodja in instrumenti, s pomočjo katerih bi nadzorovali tako zamišljen globalni sistem in sam proces globalizacije (Savičević, 2003).
Takšen nadzor naj bi po nekaterih avtorjih (Comelian, 1997) vključeval naslednje elemente:

- razumevanje različnih elementov in posebnosti globalizacije, da bi se izognili diktatom ekonomsko močnih profitnih motivov pri sprejemanju odločitev, ki so pomembne za celotno svetovno skupnost. Posebej pomembno je regulirati pravne in politične elemente globaliza- cije, tako da postanejo predmet demokratskih in kritičnih razprav med državljani družbe v nastajanju.

- Znotraj globalizacije je nujno potrebno razvijati elemente, komponente pluralizma. To pomeni zavračanje homogenizacije in upoštevanje raznolikosti lokalnih kultur, običajev in načina življenja. Pluralizem pomeni upoštevanje različnih ciljev in sestavin razvoja.

- Vzpostavljanje konceptualnih in drugih instrumentov, ki bi zagotavljali raznolikost razvoja posameznih skupnosti. To so iztočnice, kako priti onkraj vesternizacije in orientalizacije sveta.

Raziskovalci trdijo, da sta bili 19. stoletje in prva polovica 20. stoletja v znamenju osnovnega izobraževanja otrok; 21. stoletje pa bo v znamenju izobraževanja odraslih. Dosedanje izkušnje kažejo na takšne tendence. V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je povečalo število programov izobraževanja in učenja odraslih na različnih področjih. Prišlo je do ponovnih konceptualnih sprememb, do utemeljevanja novih pojmovnih kategorij, do povezovanja različnih sil na lokalni, regionalni in globalni ravni, ki bodo spodbujale izobraževanje in učenje odraslih. Za izobraževanje odraslih, gledano v svetovnih okvirih, je konec 20. stoletja značilna raznovrst nost, razširjenost, prožnost v izboru vsebin, oblik in metod pouka in učenja.
Zmaga« kapitalizma po padcu Berlinskega zidu hkrati pomeni njegovo prestrukturiranje v globalni sistem neoliberalizma, kjer dovčerajšnji subjekti, kot so nacionalne države – četudi mogočne imperialistične – izgubljajo na pomenu in se umikajo novi strukturi globalne neopri jemljive dominacije.
Kapitalizem ni zginil, ni izboljšal svoje narave – nasprotno, postal je še bolj pohlepen in krvoločen – le vnovič je spremenil svojo obliko. Hkrati so spremenile svojo obliko uporniške energije. Ljudje se ne morejo odpovedati svojemu hrepenenju, svojemu odporu do zatiranja in krivic, ki jih trpijo. A stare organizacijske oblike odpora, kolikor so še preživele uničujoče učinke birokratskega komunizma, so še vedno delovale znotraj imagina rija nacionalne države in zasedbe njenih administrativnih vzvodov. Posledično takšna kvazinapredna politika ne seže prek obzorja protekcionizma in avtarkizma, ki deprivilegirane sloje – zlasti včerajšnje socialis tične delavske heroje – peha v nacionalizem in rasizem. Ni nenavadno, da je nova paradigma upora, ki je pozvala k odporu proti globalnemu neoliberalizmu, vzniknila v pozabljenem zakotju sveta, daleč od levičarskih ortodoksij.
Krašovec (2014) meni, da je govorjenje o tem, da je svetovni kapitalizem v prostem padu glede na način gledanja, ali preveč optimistično ali pa katastrofično pretiravanje. A kapita lizem je gotovo v prostem teku. Niti ameriški »quantitative easing« niti evropska varčevalna strogost ne moreta spodbuditi novega cikla rasti in investicij in tokrat kapitalizem nima v rokavu ne Keynesa ne Friedmana, ki bi ročico kapitalističnega razvoja potisnil v prestavo.

Zgodovinske možnosti kapitalističnega produkcijskega načina so izčrpane. V zadnjega pol stoletja smo bili priča tako najvišji (šestdeseta leta) kot najnižji (osemdeseta leta in sedanja – kot kaže dolgoročna – kriza) točki kapitalističnega razvoja.

Med svojim največjim razmahom je kapitalizem lahko ponujal (skoraj) polno zaposlenost v sistemu množične produkcije in potrošnje, ceneno komercialno kulturo (oziroma razvedrilo) in množičnomedijski spektakel. V krizi ponuja režim permanentnega razlaščanja v obliki var čevanja, privatizacij, proračunskih rezov in »strukturnih reform« ter politično avtoritarnost. Tudi če/ko se izkoplje iz sedanje krize, lahko znotraj kapitalizma v najboljšem primeru računa mo le na ponovitev izpraznjene in duhamorne družbe množične potrošnje in spektakla.
Globalno izobraževanje kot transformativno učenje vključuje participativni proces odločanja na vseh treh ravneh. Cilj takega učenja je krepitev medsebojnega poznavanja in kolektivnega samozavedanja. Globalno izobraževanje se postavlja po robu pohlepu, neenakosti in egocent ričnosti s sodelovanjem in solidarnostjo med ljudmi namesto ločevanja ljudi s tekmovanjem, konflikti, strahom in sovraštvom. Globalno izobraževanje kot transformativno učenje ponuja možnost za spremembe na lokalnih ravneh, da bi vplivalo na globalno v smislu vzpostavitve državljanstva s participativnimi strategijami in metodami, tako da se državljani učimo prevze mati odgovornosti, ki jih ni mogoče prepuščati samo vladam in drugim organizacijam.
Za Baumanna (Bauman, 2006) je »identiteta rezultat interakcije med posameznikom in skup nostjo in je resna igra iskanja ravnotežja med svobodo in varnostjo.« Ljudje vselej nihamo med dvema potrebama (željama, konceptoma), ki določata našo identiteto. Na eni strani iščemo skupine, ki bi jim pripadali, kjer bi se počutili sprejete, varne in bili del njih za stalno, na drugi strani pa skušamo zadovoljiti potrebo po lastni individualnosti, edinstvenosti, ki nas določa in nagovarja druge, da opazijo našo drugačnost in nas v njej sprejmejo. Fleksibilne varnosti ni lahko doseči. Danci so rabili 3 leta za razumevanje tega koncepta in za prepričevanje državljanov, kaj kdo izgubi ali dobi.
Posameznik je razpet med željo po pripadnosti skupnosti in občutkom odtujenosti in ogrože nosti, ki izvira iz njegove težnje po predstavitvi svoje drugačnosti, edinstvenosti. Izpostavljen je uresničevanju zahtev, pokoritvi pravil, ki jih pred njega postavlja družba zaradi potrebne zagotovitve minimalnega konsenza v toku sprememb, po drugi strani pa ga ta pravila dušijo, ker jim ni zavezan in jih občuti kot nekaj, kar omejuje njegovo individualnost in svobodo.
Pojma globalizacije in kulture sta izjemno široka: v oba izmed njiju bi lahko z nekoliko truda stlačili malodane vso umetno človeško realnost. Zato naj bo naša naloga najprej vzpostavitev takšne pojmovne mreže, ki bo omogočala vsaj delno orientacijo ob vsej kompleksnosti in množici pojmov, s katerima smo ju poskušali zaobjeti.
Vsi ti procesi pa so izraženi na različnih področjih bivanja. Arjun Appadurai govori o tehno krajinah (technoscapes), finankrajinah (finanscapes), mediokrajinah (mediascapes), ideo krajinah (ideoscapes) in narodokrajinah (nationscapes); če poskušamo te '-krajine' uskladiti s Hannerzovimi štirimi kategorijami 1. tržišča, 2. države, 3. družbenih migracij in 4. načinov življenja.
Te krajine slonijo na petih ravneh, kjer je moč opazovati pojavnost navedenih globalnih procesov, in sicer: 1. ideološka, 2. ekonomska, 3. socialna, 4. politična in 5. tehnološka (ka mor uvrščamo tudi povečano vlogo medijev). To so markacije 'globalne kulture'.
Slovenska implicitno politična kultura je po osamosvojitvi 1991 postala eksplicitna. Kultura je imela v preteklosti eno ključnih humanističnih vlog pri oblikovanju slovenskega naroda in slovenske države. Tudi danes in v prihodnosti mora slovenska država zagotavljati takšne gospodarske in družbe ne pogoje, da bo mogoče v novem mednarodnem okolju razvijati in ohranjati slovensko nacionalno identiteto.
Na osnovi kulturnih korenin razvijamo ustvarjal nost, inovativnost (kar je geslo leta EU v l. 2009), prilagodljivost in sodelovanje, zato je hkrati tudi temeljni dejavnik gospodarskega razvoja. Ni problem v tem, da slovenska politična kultura ne bi mogla vključevati evropskih in globalnih elementov, problem je v prešibkem razločevanju dobrih in slabih, pozitivnih in negativnih. Vsaka od naštetih 5-6 strani globalizacije jih vsebuje.
Med kulturo in gospodarstvom je premalo razvit partnerski odnos. Kako naj bi postala Slove nija bolj inovativna in manj odvisna od tujih gospodarstev npr. Nemškega. Zaradi formaliz mov smo zdrsnili v povprečje. Raje imamo birokratsko preglednost kot medsebojno zaupanje. Pri nas nekateri neoliberalizem izenačujejo z novolevičarstvom in to s statusom državne ideologije. To, kar verjame država, je jedro državne religije.
So še odprta vprašanja: ali hočemo mlade pretihotapiti skozi naš čas, ne da bi ga razumeli. Veliko je površnosti in lahkomisel nosti je to možno. Ali mladi razumejo, kaj je treba storiti, da bi bile razmere boljše. Ne testiramo njihovega razumevanja sveta. Vprašanje je, ali je to na javni pozitivistično naravnani šoli mogoče. Pogoji pa so nas katoliških šolah, kjer prevladuje antropološko-eshatološki celostni vidik.
6. Sklep
Identitetno vprašanje je tudi političnokulturno vprašanje. Politična kultura ni le kultura politikov ali političnega establišmenta določenih političnih skupnosti. Je med drugimi definicijami tudi način političnega življenja določene ožje, širše ali planetarne skupnosti. Poli tično življenje lokalne in nacionalne skupnosti je intenzivnejše kot življenje evropske in globalne skupnosti. Ožje skupnosti so homogene skupnosti (nem. Gemeinschaft). Širše skup nosti pa so formalne, heterogene, slabo definirane. Zato odkrivamo v njih več primer jalnih pomanjkljivosti: pomanjkanje skupnega jezika, državnega aparata, centralnega vira obvešča nja, posredno komunikacijo, zaprtost političnega odločanja, nepreglednost, abs traktnost, birokracija. Globalna skupnost ima še manj konkretnih atributov kot EU. EU manjkajo atributi federativne države – skupna ekonomija, obramba, enotna politika.

Odnos med Slovenijo in Evropo smo Slovenci vedno osmišljali. Tudi RP »Antropološko raziskovanje politične kulture in šole« (Novak, Kolenc, 1996-1999, Pedagoški inštitut) je preverjal hipotezo, da so za razvoj demokracije v državah v tranziciji bolj pomembni subjek tivni dejavniki (vrednote, stališča, način mišljenja državljanov) kot pa objektivni dejavniki, ki so v etabliranih demokratičnih ustanovah. Socializem je bil totalitarni sistem z avtokratsko (podaniško politično kulturo, ki si je podrejala šolstvo po ideološko monopolnih vzorcih komunistične stranke, pod njo pa se je nahajala evropocentrična kultura, ki je v prvem planu šele v samostojni Sloveniji pri njenem vključevanju v EU. V tranziciji se je odprl prostor političnega pluralizma z večstrankarskim sistemom in pedagoškega pluralizma z dualizmom šol (gimnazije in druge srednje šole) in pluralnimi pedagoškimi interesi (javne in privatne šole, individualizacija, diferenciacija in integracija pouka).

Buden (2014) analizira zadnjo veliko zgodbo naših postmodernih dni. To je neizogibnost ponižne predaje postsocialističnih držav v objem razsvetljenih pastirjev EU. Sprašuje se, kako smo lahko v naših koncih tako hitro pozabili na veliki emancipatorni projekt internacional nega komunizma. In kako smo lahko skoraj z zrušitvijo skorumpirane komunistične elite svoje dozorele politične glave upognili pred učitelji z Zahoda. Srž problema najde v kulturi. Vse naše izkušnje, s tistimi onstranskimi vred, naj bi bile namreč vedno že prevedene v jezik kulture. Ta se prevaja v eksplozijo v vse pore družbe. Budenov teoretski zastavek pa je prav izguba pojma družbe.
Teoretski eklekticizem mu omogoči, da nekako utemelji svojo “postsocialno” pozicijo. Vpra šanje pa je, če izginevanje solidarnosti in rahljanje kohezivnosti res pomenita breztemeljnost, ki pod vprašaj postavlja samo organiziranost družbenega življenja. Morda bi bilo bolj smisel no analizirati nove “vire” družbene kohezivnosti. Sam cono prehoda z naslova knjige razu mem, kot neko stalno prehodnost, ki ni v ničemer fundirana, v stalnem post-ne-še procesu.
Ti glavni premisi omogočita osrednjo misel knjige, da se družbeni antagonizmi in politična de–centralizranja presajajo skozi sito kulturnih razlik. Buden v knjigi lepo pokaže skupno osnovo nekaterih najbolj razvpitih teorij, ki vse koreninijo prav v kulturalizaciji. Huntingto nova vojna civilizacij in Fukuyamin konec zgodovine sta tako del iste “kulturalne” naracije, kot je popotovanje Srbije od mitosa do logosa. Ekonomski antagonizmi med in znotraj držav so prevedeni v kulturne razlike. Triumf liberalne demokracije in “zlom” socializmov je zanj nujen izid kulturne evolucije.
Buden (2014) razmišlja evrocentrično. Govori o zaostalem, nedolentnem, v svoje mite zagle danem Vzhodu in univerzalnem, naprednem, common sense Zahodu. To zamegljuje širši, planetarni pogled. Buden (2014) med drugimi v Giorgiu Agambenu vidi glasnika prihajajo čega globalnega sta nja. Ta skuša v svoji analizi jugoslovanske situacije pogledati onkraj ideološke ga binoma. Domnev ne kulturne razlike prekrivajo skupni, planetarni nomos. Priha ja do globalnih premi kov in de-pozicioniranj pravno-političnih struktur. V tem kontekstu dogajanja v Jugoslaviji niso padec v kulturno nazadnjaške oblike političnega organiziranja, ampak glasnik bodočega globalnega izrednega stanja. Kaj je drugega protektorat v BIH, kot pravno-politični “mons trum”, ki v svoji nedorečenosti in arbitrarnosti omogoča permanentno izredno stanje.
Ekonomska “izredna stanja” pa povzroča globalni kapitalizem z družbenimi antagonizmi. Buden v enem svojih intervjujev lepo ilustrira ekonomsko kontinuiteto med Jugoslavijo in današnjo Hrvaško. Kakor si je Jugoslavija, kot članica MMF in Svetovne banke, izposojala denar, to danes počne Hrvaška. Obe sodelujeta v isti finančni igri. Ko je Jugoslavijo v 70-tih letih zadela kriza, so po znanem scenariju uvedli varčevalne ukrepe. Seveda na ukaz omenje nih finančnih institucij in ne komunistične partije. Mit o ekonomski osvoboditvi je naj bolj trdovraten med miti o osvoboditvi (Buden, 2014). Ob tem se lahko spomnimo na z Bud novo skoraj sočasno izdano knjigo Luciana Canfore Izvoz svobode - spodleteli mit. Knjiga je odlič no sobranje Cone prehoda. Analizira namreč zgodovinsko vztrajnost mita o osvoboditvi. Vprašanje je, ali so aporije avtorja aporije same tranzicije.
Tako demokratična politična kultura kot demokratična pedagoška kultura sta še v začetni fazi razvoja. Za slovensko kulturo so značilni dualizem (homo duplex, kuturni boj), stare in nove cepitve (npr. med klerikalizmom in liberalizmom), nespravljivost, konfliktni sistem vrednot in občutek ogroženosti od večjih držav. Latentni in delno aktualni avtokratizem, partikula rizem interesov, ki ohranjajo fragmentarnost in heterogenost so še prisotni v politični kulturi.
V javnih šolah nastaja erozija kritičnega mišljenja učencev. Nižja razvojna stopnja demokra tične pedagoške kulture v šolah je vidna v naslednjih točkah: pomanjkanje racionalne argumenta cije o potrebnosti EU pri učnih urah, razvijanje državljanstva na treh ravneh (nacionalni, evropski, globalni), premalo timskega in problemskega poučevanja in globalno pomembnega vseživljenjskega učenja in mišljenja.
Pojem politične kulture na nacionalni in EU ravni postaja kompleksnejši, ker se tradicio nalnim značilnostim pridružujejo še nove. Vse države nacije EU so postale soodvisne od centralnega političnega organa. Na ta način se tematizacija subjekta reaktualizira, čeprav so nekateri filozofi 20. stoletja ugotavljali, da ga ni ali pa je že nepomemben. Že teoretsko decentraliziran subjekt je postal praktično centraliziran in situiran v Bruslju. Prav tako je na tem mestu (hic rodos, hic salta) na preizkušnji Habermasova teorija komunikativne akcije s kulturo dialoga vred.
Pojav novih, nadnacionalnih, globalnih identitet ni značilnost zgolj post-komunističnih držav, temveč se z njimi soočajo tudi stabilne demokracije. Nacionalne države, kot del nadnacional- ne zveze (EU) izgubljajo del suverenosti, hkrati pa se politične, kulturne in geografske (lokal ne, regionalne, nacionalne in etnične) identitete soočajo z novonastalimi (globalnimi) identite tami. Koncepta 'državljanstvo' in 'nacionalne identiteta' pridobita ustrezen analitični pomen v kontekstu primerjalnega mednarodnega raziskovanja, ki ga omogoča RP »International social survey – ISSP«, ki bo temeljni vir podatkov za predlagani RP. Hipotetično izhodišče projekta temelji na predpostavki, da preoblikovanje državljanstva lahko opazujemo zgolj v kontekstu multiplih identitet, ki nastajajo v povezavi s prehodom od državljanstva in nacionalnih identitet, ki se prepletajo s političnimi identitetami znotraj nacionalne države, h globalnemu državljanstvu (kot politični identiteti) in nacionalni identiteti (kot kulturni identiteti) zunaj državnih okvirov in omejitev. Zato ta zapis zaključujemo z odprtim vprašanjem, kaj je globalno državljanstvo.
Živo razmerje izvornost – identiteta – vizija vse bolj postaja tvorni element za glokalno sve tovljanstvo, ki smo mu vse bolj zavezani. Da ne utapljamo svoje lastne izvirnosti v unificira nem svetu ter ne izgubljamo svoje lastne identitete in prepoznavnosti v svoji rasti in pospeše nem razvoju, po katerem celo stremimo.

Ker se prepihu med globalnimi in kulturnimi vrednotami ne da izogniti, se ponuja možnost, da se presežke te napetosti vračunamo v konstrukcijo lastne identitete. Da nas ne bi hromel sindrom mejne osebnosti, je v tej avanturi potrebno uloviti tisto krhko ravnovesje med etnično oz. kulturno tradicijo ter zavezo transnacionalnemu nizu vrednot na drugi strani. Podjetje Riko to rešitev poimenuje z zanimivim konceptom ‘korenin in kril’. To je posrečena sinteza lokalnega in globalnega.

Zakaj ima nacionalizem prednost pred identiteto EU in globalno identiteto? Moč nacionaliz ma je v čustvenem sporočilu. Nacionalizem je mogoče propagirati: v tem tudi leži skrivnost njegovega uspeha. Vsak človek čuti spontano predanost pokrajinam in ljudem, s katerimi s(m)o povezani od otroštva. Zato nastaja napetost med provincialnim in kozmopolitskim pri vsakem narodu²⁰ Videti je, da mediji uspešneje uporabljajo domišljijo za nacionalno socialno kohezivnost kot za globalno.
Kapitalizem je na videz brez meja, ker nekateri odločilni dejavniki zakona niso ponotranjili. Kvaliteta odnosov se prenaša. Države se zadolžujejo, a vedo, da brez razvoja ne bodo mogle odplačati dolga. Zasebni in javni dolg je danes najpomembnejša skrb ekonomskih in političnih voditeljev. Lazzarato (2012) pokaže, da se dolg umešča v samo jedro neoliberal nega projekta. Dolg je v prvi vrsti politična konstrukcija. Razmerje upnik/dolžnik je temeljno družbeno razmerje. Dolg je postal tudi varnostna tehnika vladanja individualnim in kolektivnim subjektivitetam in nadzora nad njimi. Prav tisti, ki so sami prekoračili dosedanje norme, skušajo obnašanja podrejenih čim bolj normirano omejiti. Da bi lahko dolgove odplačali nas silijo naj postanemo »podjetniki« lastnih življenj, svojega "človeškega kapitala". S tem je preoblikovano in pretreseno naše celotno materialno, mentalno in čustveno obzorje. Kako naj se izvijemo iz tega nemogočega stanja? Kako naj se izognemo neoliberalnemu položaju zadolženega človeka? Če sledimo M. Lazzaratu, uvidevamo, da ni izhoda, ki bi bil samo tehničen, ekonomski ali finančen. Gre za klasično vprašanje, kdo bo bril brivca oz. kontroliral tistega, ki kontrolira in deprivira vse mogoče 'subjekte' v imenu privatizacije. Odgovor na zadolženost je Jezus, ki je naše grehe že odkupil.
Kapitalizem stimulira pojavljanje dolga in tudi živi od njegovega odplačevanja, saj se po večini zahodnega sveta, kjer velja kulturna navada, da naj bi posameznik oz. družina posedo val lastno (torej ne najeto) bivališče in avtomobil. Ti dobrini se po navadi kupujeta na (dolgoročni) kredit. Ko se k temu pridruži še študij, sodobni človek že v mladih letih postane dolgoročno vpet v upniško-dolžniško razmerje. To pa vodi tudi v globoko spremembo njegovega življenjskega sloga, saj se dolg ne odplačuje samo neposredno z gotovino, temveč tudi posredno, s splošnim obnašanjem, delovanjem v vsakodnevnem življenju, prihodnjimi načrti in osebnimi zavezami itn., s čimer se dejansko ustvarja t. i. subjektiviteta zadolženega človeka. Dolg kot vse bolj očitno vodilo in cokla sodobne družbe in človekovega razvoja.
Posledica ločevanja podjetništva od gospodinjstva je privedlo do povečevanja neenakosti. Crozier (1964) je odkril, da tisti, ki so pri izvoru negotovosti manipulirajo s tistimi, ki so v njeni nepreglednosti in nepredvidljivih učinkih brez moči izbiranja in vplivanja. To pomeni, da se da manipulirati tudi s strahom in ranljivostjo.
Pesticidi, ki so omogočili razvoj hrane, so škodljivi. Bliža se nam tembatsu (jap. božja kazen) Moški ne odigra svoje vloge, če nima maskuliziranih možganov. Uppraba DDT-ja je povzro čila mutacijo cele človeške vrste. Vsi smo sužnji totalizirajočega kapitalizma. Vladajo nam inteligentni psiho pati, ki znajo manipulirati in so v centrih moči. Če nimamo zakona, imamo permanentno krizo identitete. Kar je pri računalniku ponastavitev – resetiranje, je pri oseb nosti satori. Če se procesno celoviti posamičnik, ki je le del socialnega sveta, šteje za celoto, je to protislovno. Na ta konflikt je vezana velika količina energije. Če bi se sprostila, bi rešili sedanji problem. To dela psihoanaliza pri posamezniku. Na globalni ravni pa ne obstaja. BMZ se sprašuje, ali je možen preskok iz prededipalne faze v postedipalno in misli, da je. Nietzschejev otrok (v Govori Zaratustra) po deloholični kameli in bojevitem levu predstavlja le stanje igrivega bitja brez imeti. V svetu obstajajo vse tri vloge.
Ni enotne definicije globalizacije edukacije. Lahko pa njene sestavne dele razlagamo v zgodovinskem in realno družbenem kontekstu. Na področjih globalizacije edukacije izpostavi svetovne procese, institucije ter edukacijske prakse in politike. Vse to poveže tudi z neolibe ralizmom in pomenskimi realitetami marketizacije edukacije, decentralizacije/privatizacije, produkcije znanj ter ne nazadnje, s kulturo merjenja učnih dosežkov.
Na področju edukacije potekajo izraziti sinergijski procesi politične, ekonomske in kulturne dimenzije globalizacije. Če se globalizacija edukacije nanaša na diskusije, procese in institu cije po celem svetu, to pomeni, da vpliva tudi na lokalne ali nacionalne edukacijske prakse in politike. Na ta način lahko razumemo tudi globalizacijo znanja. Sinergijski procesi različnih dimenzij se pri globalizaciji znanja legitimirajo preko konceptualizacije znanja, pogosto znanja, ki je koncipirano instrumentalno, in znanja, ki se spreminja v ideološko (neoliberalno) konceptualizacijo gospodarske učinkovitosti. Naveže se na mednarodne raziskave znanja. Predstavi zgodovino slednjih, sodobne mednarodne raziskave znanja in vključenost Slovenije (pa tudi OECD ter držav EU) v slednje. Očitno je, da te raziskave vplivajo na različne nivoje politik na področju edukacije.
Vlade se težje usklajujejo svoje ravnanje s potrebami ljudi, ki jih postavljajo. Zapadle so v sistemsko krizo, ki je predvsem kriza legitimnosti. Raziskava OZN za leto 2000 je pokazala, da se kar 2/3 ljudi ne identificira več z delovanjem njihovih vlad, ki naj bi jih zastopale. Tudi današnja anketiranja javnosti to potrjujejo. Ameriški sociolingvist Chomsky navaja, da ljudje obstoječi družbeni in ekonomski red v ZDA s 60 do 80 % strinjanjem označujejo kot krivičen.
Prevladujoč trend dosedanjega razvoja evropeizacije v okviru Evropske skupnosti kot politič ne tvorbe opredeli kot evropski nacionalizem, saj se evropska identiteta gradi predvsem na brisanju celega spektra razlik, med političnimi afinitetami, nacijami, rasami, verstvi, kultura mi, izročili … Namesto tovrstnega političnega inženiringa in netolerantnosti do drugačnosti in različnosti, ki onemogočajo demokratične in emancipacijske procese, Vidmar-Horvatova (2009) predlaga koncept vmesnosti, ki združuje različnost, a jo hkrati pusti v stanju odprtosti in fluidnosti ter ji dopušča njen lasten razvoj.
Ciklični razvoj dvigov in padcev je boljši kot popolni kolaps. Mattick (roj. 1944, 2013) z nizanjem podrobnosti pri gospodarskih vzponih in padcih po drugi svetovni vojni med drugim dokazuje, da se je ekonomska veda kot znanost pri razlaganju sedanje gospodarske krize soočila tudi s svojim intelektualnim bankrotom. Zavrača preproščene ugotovitve, da je ekonomska kriza le kreditna zaradi presežnega dolga, ki so si ga med seboj podajale finančne institucije po vsem svetu. Tudi zato standardna ekonomija kot odgovor za reševanje teh težav ponuja le običajne »keynesovske« in »neoliberalne« protiukrepe. Ti pa, prepuščeni sami sebi, samo povečujejo pritisk na prihodke in pravice mezdnih delavcev in povzročajo nenehne bankrote in prestrukturiranja gospodarskega sektorja. Tako ustvarjajo vse večje konflikte med pomembnimi dejavniki na trgu (države, finančni sektor itn.) glede tega, kdo bo na koncu pokril nastale primanjkljaje. Dobro delujočega družbenega sistema ne smemo prepustiti prostemu trgu.
Drugo vprašanje je, kaj lahko prispeva k razvoju gospodarstva umetnost oz. kultura. Kot ve mo je bila še nedavno huda polemika o tem, ali naj bo humanistika avtonomna ali naj služi gospodarstvu v takšni ali drugačni odvisnosti od njega. Renesansa je pomenila razcvet na vseh področjih, danes pa grozi povratek v novi srednji vek. Za Makaroviča je temeljno vprašanje, kaj pogojuje človekovo motivacijo za ustvarjalnost. Zanj je človek ens creator.