Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52

3. Različne opredelitve mesta in vloge intelektualcev
Sloj intelektualcev je nastajal z meščanskim razredom in po Liessmannu umira z njim. Dru gače rečeno: intelektualci so produkt srednjeveške univerze (Le Goff, 1998) in izgubljajo avtonomno svobodo skupaj z njo v t. i. uporabnih univerzah. Preobrazba intelektualcev kot univerzitetnih izobražencev poteka po ločnicah izobraženosti, polizobraženosti in neizobra ženosti (nem. Bildung - Halbbildung⁴⁹ - Unbildung). Liessmann (2006) trdi, da so se sodob niki v 18, stoletju za meščanstvo navduševali, v 19. stol. se je meščanstvo uveljavilo, v 20. stol. se je izživelo in v 21. stol. izginja. Pojem intelektualca je širši kot človek z visoko akademsko izobrazbo. Videti pa je, da se model humboldtovske polne izobrazbe (Bildung) degradira v polizobraženost⁵⁰ in neizobraženost.
Inteligenca je literarno-kulturni sloj⁵¹meščanstva. Birokracija v socializmu ni imela moči, da bi zatrla reprodukcijo inteligence. Ta je že v socializmu terjala avtonomijo, ker se je upirala služenju politiki. Partijska avantgarda se je upirala tehnokratizmu. Nižji sloji so se upirali visoki kulturi, ki je niso razumeli. Izvori antiintelektualizma so še navzoči. Intelektualci so pogosto v medsebojnem konfliktu.

V pojmu 'intelektualec' je vsebovan koren 'intelekt', ki pomeni um oz. razum. Intelektualec zna dobro uporabljati svoj um, s katerim rešuje določene probleme z različnih področij, od naravoslovnih in družboslovnih znanosti, do humanistke. Intelektualci obstajajo, dokler obsta- ja delitev dela na umsko in fizično. Prepoznamo jih v antičnih svobodnih meščanih polisa, srednjeveških menihih in teologih. Slednji so tisti, ki prenašajo znanje o Bogu in božji besedi. Teološka fakulteta je bila v srednjem veku temelj vseh drugih, ker je bila teologija krovna znanost. Ko se posebne znanosti v novem veku emancipirajo od filozofije in od teologije, ostanejo intelektualci brez vrhovne inteligence.

Chomsky (2003, 2005) definira intelektualca kot moškega aristokrata z visokim in spoštova nim položajem v družbi. Šolal se je na najboljših šolah in so ga vzgajali in izobraževali z namenom, da bo prej ko slej ko prevzel svoje mesto v vrhu družbene hierarhije. Njegova glavna naloga je bila torej opravičevati obstoječi družbeni red in s svojim znanjem dajati videz urejenosti, racionalnosti in nujnosti obstoječega stanja. Temu modelu intelektualca Chomsky zoperstavi ideal, disidentskega intelektualca, ki  je sumničav do oblasti, kritizi ra nepravičnost družbene ga reda, se izpostavi za pravice nemočnih, zagovarja pravičnost in se bori za resnico. Za oblast je takšen intelektualec v najboljšem primeru nadležen, v najslab šem pa nevaren; zato oblast naredi vse, da onemogoči njegovo delovanje in včasih celo ogro zi njegovo življenje. Intelektualec se, če je zvest svojim načelom, ne podredi volji oblasti ampak v zadnji instanci imigrira drugam, kjer nadaljuje svoje družbeno kritično delo. Takšna je torej razlika med etabliranim in kritičnim intelektualcem. »Intelektualci lahko razkrijejo laži vlad, analizirajo dejanja glede na vzroke in motive in skrite namene. Vsaj na Zahodu njihova moč izvira iz politične svobode izražanja« (Chomsky, 2003, 10). Pri razkrivanju laži ne bi smeli ostati tiho, ampak bi se morali pravočasno oglasiti. Chomsky sam velja v očeh javnosti za vrhunskega kritičnega intelektualca v ZDA.

Zdi se, da je skupna točka oz. osnova slehernega intelektualnega angažiranja znanstvenikov, umetnikov, t. i. »produktivne inteligence«, ki obstajajo od 19. stoletja dalje iskanje in »pripo vedovanje resnice o politiki, družbi, gospodarstvu, in o zgodovini.« (Wolff, 1971, 29) Inte lektualca lahko definiramo kot tistega, ki se posveča analizi razmerja med subjektivnim in objektivnim dejavnikom, med kulturo in politiko (Wolff, 1971). Na osnovi neodvisnega miš- ljenja in informacij intelektualec presoja in ocenjuje družbo in se obrača k drugim razum nikom. Na ta način se odpoveduje samoumevnih vedenj in se približuje politični radi kalnosti. Vprašanje pa je, kakšen je njegov odnos do tradicije kot mitologije preteklih vrednot in »kolektivne zavesti« (Goldmannov izraz). Do nedavna so analizirali to vprašanje enostran- sko v smislu pojmovanja intelektualcev kot kritikov obstoječih režimov. Ti politični režimi pa so jih razumeli kot potencialne ali dejanske nasprotnike, kot inovativne teorije in revolucio- narje, kot ustvarjalce družbenih in kulturnih usmeritev in dejavnosti, ki so nasprotne tradiciji. Intelektualci so pa tudi ustvarjalci in posredniki tradicij, ker sodelujejo v simboličnih in insti-tucionalnih okvirih takšnih tradicij ali opravljajo svojo funkcijo kot zavest družbe znotraj okvira obstoječih tradicij.« (Eisenstadt, 1972, 1) Eisenstadt je mnenja, da v novejšem času pojem tradicije pridobiva pomen, in sicer zato, ker odnehuje učinek prepričanja, da je tradicija obvez no restriktivna.

Delitev družb na moderne in tradicionalne se je Eisenstadtu zdela zastarela tipologija. Vendar pa ni. Danes bi danes lahko nasproti Giddensovi opredelitvi detradicionalizacije predmo dernih družb lahko govoril že o delni retradicionalizaciji zaradi 'retrogradnega gibanja zgodo vine' (Ecov izraz). Moderna temelji na notranji zvezi subjekta, uma in zgodovine. Za Haber masa je postmoderna prevlada intelektualcev, ki ohranjajo (neo)konservativni duh v nas protju s tradicijo razsvetljenstva. Ali to pomeni, da je postmoderna le 'taktična diverzija moderne'. Postmoderna sovpada s postindustrijsko družbo, za katero so značilne nove komu nikacijske tehnologije.
Intelektualni poklici temeljijo na osebni etiki, strokovni avtoriteti in abstraktnem znanju. Intelektualci so seveda heterogena skupina različnih intelektualnih poklicnih profilov. Razliku jemo med naravoslovnimi, tehničnimi, družboslovnimi in humanističnimi intelek tualci. Intelektualci nastopajo kot izobraženi ljudje, zato ni vseeno, kakšne so šole in kakšna je univerza, ki jih proizvaja na umetniško-kulturnem ali prosvetno-raziskovalnem področju.
Bolonjska univerza z načeli mobilnosti, primerljivosti znanj in kreditnega sistema obstaja že več kot desetletje (1998-2008). Deležna je številnih kritik in študentskih protestov. Neverjetno je, kako je bilo mogoče z birokratskimi ukrepi v dobrem desetletju uničiti to, kar je Evropa oblikovala kot civilizacijski dosežek. Univerza je postala odvisna od trga. Uniformiranje študijskih programov pomeni zavračanje specifičnosti akademske kulture v posameznih regijah. Pomeni njeno deevropeizacijo (Liessmanov termin).
Zanj namesto svobodnega akademskega oz. intelektualnega duha so pomembni planiranje, mreženje, standardizacija in nadzor. Ministri so v Berlinu 2003 potrdili pomembnost socialne razsežnosti bolonjskega procesa. Potreba, da se poveča konkurenčnost, mora biti uravnotežena z izboljševanjem socialnih značilnosti Evropskega visoko šolskega prostora, kar naj okrepi socialno povezanost ter zmanjša socialne in spolne neenakosti tako na nacionalni kot na evropski ravni. V tem kontekstu ministri potrjujejo svoje stališče, da je visoko šolstvo javno dobro in javna odgovornost. Poudarjajo tudi, da morajo v mednarodnem akademskem sodelovanju in izmen javi prevladovati akademske vrednote.  
Čeprav je sedanji model evropske univerze v bistvu anglosaksonski, ga kljub kritikam ne mo- remo povsem zavreči kot neustreznega. Budimpeštansko-dunajska deklaracija o evropskem visokošolskem prostoru (2009) poudarja potrebo po akademskih skupnostih, ki se sestoje iz voditeljev ustanov, profesorjev, študentov in raziskovalcev. Ministri podpirajo njihovo avtonomijo in pomen za razvoj demokracije. Ne vemo še, kakšno ključno novost v akademski praksi po menijo te skupnosti. Ocenjevalci menijo, da se koncept visokošolske reforme ni bistveno spre menil. Vemo pa, da ta koncept doslej ni vodil k boljši zaposljivosti študentov. Teoretske orientacije intelektualcev v vsej zgodovini univerze niso bile nikoli tako vprašljive kot so danes. Po eni strani znanje samo po sebi v smislu oblikovanosti (Bildung) ne pomeni nobene moči več, ker je najpomembnejša uporabnost intelektualcev v praksi. Po drugi strani se pa intelektualci vedno bolj zavedajo svoje subjektivne pristranskosti in vpetosti v družbene oz. kulturne razmere. Kot vidimo se ne le v sferi univerzitetnega študija, ampak tudi v svetu socialne realnosti deklarativno ne ujema z dejanskim. Po eni strani je to prav, po drugi strani je pa kritično.
Kakšna je lahko intelektualna etično-pravična drža? Prav fundamentalizem vodi v anti-inte lektualizem. Rorty (2007) v eseju Demokracija in filozofija misli razliko med fundamentalisti in protifundamentalisti. Za Jeffersona je pravica do življenja, svobode in iskanja sreče samo umevna. Fundamentalisti poudarjajo, da je obstoj take pravice univerzalna resnica, ki ni nič bolj vezana na Evropo kot na Azijo ali Afriko in nič bolj povezana s sodobnostjo kot s prazgo dovino. Ti filozofi se strinjajo s Kantovo trditvijo, da 'skupna etična zavest' ni plod zgodovi ne, temveč del strukture človekove racionalnosti. Kan tov kategorični imperativ, ki pravi, da ljudi ne smemo imeti za sredstva — z njimi ne smemo ravnati kot s predmeti —, so Jefferson in avtorji helsinške Deklaracije o človekovih pravicah prevedli v konkretno politično termino logijo.
Naloga filozofije in etike je, da nas spominja na tisto, kar globoko v srcu že od nek daj vemo, da je res. Rorty sprejema Platonovo tezo, da je etično znanje stvar spomina, torej apriorno, ne pa posledica izkustva. Seveda pa lahko Rortyja dopolnimo, da je prav tako pomembna intelektualna anticipacija oz vizija. Kot diagnostiki in prognostiki razvoja morali prevzeti pobudo (podobno kot Chomsky), sicer ne bo bistvenega razvoja demokratične politične kulture. V tranzicijskih državah se več krat izkažejo mediji kot preveč režimski.
Intelektualci zavzemajo tudi etično držo. Rorty se kot protifundamentalist strinja s Heglovo trditvijo, da je Kantov kategorični imperativ prazen pojem, dokler ga ne zapolnimo s konkretnimi podrobnostmi, ki jih lahko zagotovi le zgodovinska izkušnja. Isto velja za tezo o samoumevnosti človekovih pravic. Etična načela so le načini povzemanja določene količine izkustev. Če trdimo, da so 'apriorna' ali 'samoumevna', se oklepamo Platonove povsem zgreše ne analogije med etično in matematično gotovostjo.
Danes se to izkazuje v uporabnem znanju za pragmatično politiko in trg. Ker so intelektualci kot 'nezavedni služabniki vsakokratne oblasti' zaradi potrebe po preživetju obenem njeni materialni odvisniki, je uporaba uma obenem že zloraba. Kant sam je na svoj poziv razsvet ljenstva 'sapere aude' – drzni si misliti, odgovoril s tremi kritikami čistega, praktičnega uma in razsodne moči. Rezultat kritike razsvetljenskega projekta, v katerem je človek v središču sveta, je le Adornov polizobraženec. Subjekt s samoomejujočo avtoriteto oz. partijni zastop nik ali reprezentant realnosti. Intelektualec ni več glasnik univerzalnega kar tako, ampak je reprezentant percipirane realnosti z vidika zavedanja lastnega spoznavnega aparata. Ni več postavljanja izobraženosti in znanja samega po sebi kot vrednote.

Morda se politične kulture še premalo presoja z vidika interakcijske komunikacije, v kateri bi videli njihove skupne točke in razhajanja v medkulturnih kontaktih. Habermasova (Haber mas, 1962, 1992) pravila dialoga delujejo za antiintelektualizem v naši kulturi še vedno kot nedosežen ideal, čeprav je vprašanje, koliko pa jih upoštevajo v razviti zahodni demokraciji. Racionalno jedro idealne govorne situacije' je v prizadevanju sogovornikov za resnico in skup ni konsenz tudi v šoli. Ker je teorija komunikativnega delovanja splošno veljavna (univer zalno pragmatična po Habermasu), omogoča izboljšave komunikacijskih diskusij in dialoga na vseh področjih edukacijskega procesa. Vrednotne sestavine teorije demokratičnega dialoga pa so svoboda, samo-trans-formacija, socialna inovativnost, interaktivna racionalno-argumentira na komunikacija. S sodelovanjem in medsebojnim spoštovanjem subjekti kot družbeno politični akterji lahko dosežejo potrebni konsenz.

Škerlep (2004) meni, da Habermasu ni us pelo integrirati retorike v javni nastop intelektualca. Ni dovolj, da ima intelektualec pogum za javno uporabo razuma. Kot svoje orodje rabi retori ko s pravili prepričevanja in argumentiranja. Če mu je ne uspe integrirati, ostane brez moči. Habermas je sicer razlikoval različne ume. Kritiziral je Luhmannov koncept funkciona lističnega uma. Vendar pa v komunikativni akciji ni presegel razsvetljenske ravni javnosti. Za sodobnike pa je pomembna njegova usmeritev h konsenzualnemu reševanju konfliktov in problemov na osnovi racionalnih pravil oz. kodov.
Uvajanje neoliberalne ideologije in politike na področje zlasti visokega izobraževanja in znan stvenega raziskovanja se srečuje z velikimi in energičnimi odpori: raziskovalci zavračamo zgolj izpolnjevanje nalog, ki so nam naložene od zunaj in to, kar ne sodi k naši avtonomiji. Žal pa je teh »tržnih nalog« vedno več.
Naloga intelektualcev je ustvarjanje kulture konsociativne demokracije. Demokracija je brez demokratov (Rizman). Demokratična zavest predvideva visoko stopnjo človeške intelektualne kulture, spoštovanje sočloveka, priznavanje pravic drugega in sodelovanje pri uveljavljanju pravic vseh. Vsak državljan mora sprejeti svoj delež odgovornosti pri graditvi skupnega doma. Demokratičnost je kultura in ne samo politični sistem uveljavljanja moči nad šibkejšimi in manj spretnimi. Učenci z državljansko vzgojo hkrati sprejemajo vrednote, pridobivajo znanje in se usposabljajo za sodelovanje v javnem življenju .
Naloga intelektualcev je vzdrževanje odprtosti zgodovinskega spomina in racionalno argumen tirane ravni diskusije. Sicer nam vsem grozi pozaba biti, na kar je opozoril M. Heidegger oz barbarstvo, na katerega je opozoril Marx v znani dilemi komunizem ali barbarstvo. Nekateri nastopajo proti sistemskemu enoumju in drugim intelektualcem, tako da so tudi sami kritično mislili eno in isto. To po eni strani kaže lahko na njihovo anticipatoričnost, po drugi strani pa na zapiranje v defenzivno rutino pred ustvarjalnostjo.

Na splošno razlikujemo med akademiki in javnimi intelektualci ta, da prvi razpravljajo v okvi ru svojega strokovnega področja, medtem ko javni intelektualci pri reševanju družbenih pojavov podajajo splošne ideje, ki presegajo meje njihove stroke. Sociolog Furedi je dejal, da inte lektualci niso opredeljeni v skladu s tem, kar počnejo, temveč glede na način, kako delu jejo, kako sami sebe vidijo, in glede na vrednote, ki jih podpirajo. Sodelovanje v odprti, sodob ni javni razpravi loči intelektualca od akademskih krogov, čeprav severnoameriška raba oba izraza enači. Akademik postane javni intelektualec, ko pri obravnavi javnih problemov poseže po svoji akademski specializaciji.

Veliko javnih intelektualcev izhaja iz akademskih krogov. Diplomirali so na elitnih univerzah, na primer Noam Chomsky na Tehnološkem inštitutu Massachusetts, Richard Dawkins in Christo pher Hitchens na Univerzi v Oxfordu. Kljub temu pa obstajajo izjeme, npr. dramatik, scenarist, igralec, gledališki režiser, pesnik in politični aktivist Harold Pinter iz »nizkega srednjega razreda«.

Javni intelektualci obvladujejo veliko število tem: mednarodni red sveta, politična in gospo darska organizacija sodobne družbe, institucionalni in pravni okviri, ki urejajo življenje državljanov, izobraževalni sistem, mediji, človekove pravice, kot je npr. svoboda javnega izražanja, itd.

Biotehnologija izziva močan javni interes, kljub temu, da gre za zelo specialno akademsko stroko. Izzove debate o socialno pomembnih in spornih vprašanjih, ki se nanašajo na medici no, tehnologijo, genetsko raziskovanje, ipd. Primer znanstvenikov, ki so se ukvarjali z edin stven vlogo v javnem intelektualizmu, sta Charles Darwin in Richard Dawkins s svojim delom o evoluciji in genetiki.

Javnih intelektualcev ne smemo zamenjevati z akademskimi strokovnjaki, ki obvladajo vsak svoje posebno področje. Razvoj strok je povzročil vrzel med akademiki in javnostjo. Javni intelektualci se pogosto pojavljajo na televiziji, radiu in v množičnem tisku in se izražajo na način, ki je dostopen javnosti.

Živimo v reakcionarnih časih, v katerih pospešeno napadajo velika spoznanja in dosežke na pornega intelektualnega dela iz preteklosti ter jih nadomeščajo s tehničnim znanjem, s tržnimi produkti, ki jih je mogoče uporabiti hitro in na enostaven način, z lahko predstavljivimi prije mi za delo na sebi, ki jih je mogoče uporabiti kadarkoli in kjerkoli, vse skupaj pa naddoloča moralistični nauk, da potrebujejo ljudje tukaj in sedaj strokovne nasvete, kako bolj kakovost no živeti. Misel tako udomačujejo in skušajo prikazati kot nekaj prijaznega, zlahka prebav ljivega in namenjenega trgu po principu za vsakega nekaj.
Usoda psihoanalize je neposreden izraz zatona intelektualnega dela v zadnjih desetletjih po Lacanovi smrti. Danes večina ljudi misli, da je psihoanaliza: del psihologije osebnosti; teh nika za delo na sebi; vrsta psihoterapije; alternativa psihiatriji, ki ji tako ali tako grozi, da jo bo posrkala biologija; ubogi pastorek nevrologije in kognitivne znanosti. Vzporedno lahko spremljamo splošne napade na intelektualno delo in kreativno raziskovanje, katerih nosilci in zastopniki pred našimi očmi spreminjajo humanistično misel s psihologijo vred v deklo kapita lizma, pljuvajo po Marxu, češ da je bil totalitaren, napadajo Darwina, zlasti v Ameriki, kot da je garjav pes, nekateri postavljajo pod vprašaj celo Einsteinova odkritja.
Kapitalizem s prijaznim obrazom tako spreminja ljudi v srečne sužnje, potiska psihoanalizo kot teorijo subjekta na smetišče, obenem pa nagovarja ljudi, naj ne mislijo, češ da je smisel življenja ležanje na plaži, potrošništvo, komuniciranje, delo na sebi, učenje socialnih veščin ter dodajanje vrednosti. Danes nas moderna intelektualna misel potrebuje bolj kot kadarkoli, kajti če v tem boju izgubimo, bo izgubila tudi civilizacija (Rutar, 2014).
C. Toth (2014) ve, da so pojmi Frankfurtske šole marksizma izgubili svoj prvotni pomen, ker jih je izpodrinil neoliberalizem z individualizacijo oz. privatizacijo. Vendar pa avtorica obdrži kot svojega sogovornika Habermasa, ki zastavlja filozofiji tri naloge: 1. Ohranjanje teoretskih strategij, ki zavračajo empirični elementarizem in indukcionizem, 2. Refleksija uni verzalne misli in 3. moč radikalne samorefleksije, ki se upira vsakršni objektivizaciji in ideo logizaciji. Habermas je relevanten tudi zaradi razlikovanja med antimodernizmom mladokon zervativcev (G. Bataill, Foucault, Derrida), predmodernizmom starokonzervativ cev (L. Strauss, H. Jonas, R. Spaermann) in postmodernizmo neokonzervativcev (Wittgen stein, C. Schmidt, G. Benn). Intelektualci postajajo najbolj izpostavljena tarča neokonzervativ cev. Zato se Tothova sprašuje, kje in kako še ohranjati refleksijski naboj? Napetosti in občutki ogroženosti v svetu naraščajo. Misel je (pre)šibka za pomiritev. Film Leviatan (2014) pokaže, da premočan državni aparat generira antiintelektualistični mafijski jezik, ki uniči vse, kar mu nasprotuje.
Potrebna je globalna solidarnost in načelo sekularnosti. 'Poslušnost in ponižnost' je zlorabil kapital. Zato dejansko gre za represivno toleranco, ker so zakoni tržne ekonomije netolerantni. Neokonzervativcem v Nemčiji ustreza tehnični napredek. Kot primer je Gehlenovo stališče, po katerem človek izven ustanov podivja. Habermas je iskal srednjo pot dialoga med novimi oblika naturalizma in religij.
Demokracija uma in državljanske svobode in dostojanstva je naporna, ker celo tedaj, ko ima že daljšo tradicijo, jo je lažje izgubiti kot pa obdržati. Zato je pravica filozofije, da varuje suverenost uma, ki se z ničemer ne omejuje: ne s čaščenjem religij, umetnosti, etike, naturalizmov in, dodajmo še: ne z idolatrijo novih tehnologij. Tudi Slovenija išče »reflek sijski zagon« (Habermas, Toth, Rutar, Chomsky).

4. Slovenski intelektualci včeraj in danes
Socialistična partijska elita je hotela zatreti reakcionarne meščanske intelektualce in ohraniti napredno misleče intelektualce. Kar naprej je vladajoča komunistična partija Jugoslavije - KPJ in Slovenije (KPS kasneje ZKS) v dokumentih poudarjala prestižnost intelektualcev. Znotraj ideologije samoupravljanja so skušali ukiniti delitev dela na manualno in intelek tualno. Ker je samo uprav na ideologija sicer postulirala človeka kot politično bitje, ni ga pa mogla osvobod od nobene druge odtujitve, je ostajal stalni konflikt med političnim in kultur nim kljub srečne mu ujemanju razvojnih teženj socializma, ki so jo intelektualci utemeljevali in priznavanja inteligence kot pozitivnega sestav nega dela proletarskega razreda. Pogojno sodelovanje med partijsko avantgardo in naprednimi intelektualci je trčilo ob svoje meje pri radikalni in brez obzirni intelektualni kritiki vse ga obstoječega na eni strani in potrebi po nesporni avtoriteti KP na drugo strani. Zaradi te potrebe se je komunistična partija nenehno borila z lastnimi frakcijami in jih je tudi ukinjala. Zlasti nekateri humanistični intelektualci niso vedeli, da z radikalizmi »proizvajajo antiintektualne učinke«, politični dejavniki pa tudi niso hoteli vedeti, da z zanikanjem kritične vloge intelektualcev blokirajo razvoj proizvajalnih sil, na katerem se deklarativno utemeljujejo. Dvojna slepa pega je pome nila dvojno pomanjkanje avtokritike in avtokorekcije. To ni pomenilo, da nobena stran ni upoštevala sprememb. Toliko zaželeno enotnost je vsaka stran videla drugače. Zato ni bilo vzajemnosti v tem, kar kdo proizvede in drugi potroši. Intelektualci smo sodili v sfero potrošnje državnega denarja in intelektualnih dobrin.
V socializmu nobena skupina intelektualcev ni bila privilegirana. Tehnični inteligenci oblast ni priznavala tehničnih izumov. Zaradi nenehnega preganjanja tehnokracije je industrija uvažala tuje patente. Humanistični inteligenci je bila kratena svoboda misli in govora zaradi verbalnega delikta. Družboslovna inteligenca je morala napeti vse sile za utemeljevanje samo upravnega sistema. Duhovniki so bili preganjani in Teološka fakulteta je bila vrsto let izloče na iz Univerze (1952-1992), ki se je v 70. letih poimenovala po Edvardu Kardelju. V samo stojni Sloveniji se šele v zadnjem času oblikuje celotna vertikala katoliškega izobraževanja od vrtca do univerze vključno z visoko upravno šolo. Zato se zdi, da v prihodnje ne bo več bloka de krščanskih intelektualcev na različnih področjih družbenega življenja. V Sloveniji se še vedno podcenjuje domače tehnično in drugo znanje. Do nedavna je primanjkovalo naravo slovnih intelektualcev zaradi zmanjšanja vpisa na NTF.
Za tradicionalno politično kulturo Slovencev je značilno načelo ozke lojalnosti, patriarhalnos ti, uniformiranega načina življenja in prevladujoče vaške, konservativne miselnosti (Kolenc, 1993). Kontekst predlaganih socialnih reform je še politično kulturna tradicionalna razdvoje nost (npr. na elitno in množično) in fragmentarnost. Slovenska javnost je v primerjavi z drugi mi posttranzicijskimi državami manj naklonjena demokraciji. Politična in ekonomska moč pa nista ustrezno decentralizirani. Reforme so sicer potrebne, a ne za vsako ceno (Kolenc, 2006). Jasno je, da gre pri vsaki spremembi politične kulture za prerazporeditev moči.
Slovenska politična kultura v tranziciji ni niti socialistična, niti antikomunistično kapitalis tična, ampak je z določene na videz nevtralne pozicije gledanja zmedena, nekongruentna z razpoznavnimi znaki enega in drugega sistema. Pri tem opozicija vidi v poziciji (tezi) ravno nasprotne, običajno slabšalne znake od tistih, ki bi jih sama rada zastopala, pa se jih morda še ni. Na določen način to dopoveduje pozicija opoziciji: mi smo to že preizkusili, mi to že vemo, naša volja do moči se je že razgradila. Zaradi ujetosti teze v antitezo in preobreme njenosti z negacijo vlada nesoglasje med nameravanimi in (ne)sprejetimi učinki in nespo razum o tem, v čem je kontinuiteta in diskontinuiteta razvoja. Bipolarnost (imenovana tudi dvo-polnost) se izostruje v času krize.
Negativne strani  stalinizma prepoznavamo šele sedaj skušaj s totalitarno stranjo  njegove po- sebnosti. Totalitarne strani politične kulture so globlje kot bi bilo videti na prvi pogled že za to, ker se je novoveška politika oblikovala  zoper dane fevdalne privilegije, vendar tako da je z vertikalno  mobilnostjo omogočila nove. Zato se  v tej  mobilni socialni strukturi narod ni konstituiral naenkrat, ampak po de lih, ki niso vsi enako pomembni. Do enakosti je moralo v osnovi vseeno prihajati,  ker  sicer to ne bi bil bij proti privilegijem. Ne dani,  ampak v konku- renci izkazani privilegiji.
Stališče V. Godine (2010), da je uvedba modernih demokratičnih političnih ustanov napaka, je zelo vprašljivo. Bi bilo za Slovence res najbolj produktivno, da bi ostali ujetniki preteklosti

Rotar (2007) razume srednjeevropsko tradicijo 19. stoletja manihejsko, liberalno-konservativ no. Nima v sebi toliko razvojno pomembnih potencialov, da bi jih kazalo ohranjati zaradi nje same. Razume jo kot obskurno reakcijo na francosko revolucijo. Nemški Blut und Boden (tla in kri) je tudi slovenska gentilistična domogrudna miselnost z ohranjanjem kmečke (rustikal no avtohtone) kulture.
V enoletnem mandatu Janševe vlade 2012 je prevladalo stališče, da je vse narobe. Intelektual ci so tekmovali med seboj v izjavljanju posplošenih ocen: 1. kriv je globalni kontekst, 2. krive so zahodne demokratične ustanove, ki jih je prevzela Slovenija ob osamosvojitvi (antropologinja Godina), 3. politična dejavnost kot taka (Žalec o nizki politični kulturi, 2011) (Deutschev termin Politikverdrossenheit), 4. kriva je naša družba, ki referendume zavrača, ker razpada in nesposobnimi sindikati brez vizije (U. Vehovar), 5. preslaba industrija in tehnologija (M. Kos), 6. psevdokonkretnost (marksist Kosik), 7. psevdoliberalizem s 3 k – klientelizem, korupcija in kriminal (ekonomist Brščič) in 8. razkroj kapitalizma (Žižek).
Vse narobe je posploševanje, ki je v NLP ena od vrst filtrov. Drugi dve sta še popačenje in izbris. V logiki je posploševanje problem indukcije. Sicer pa so verižne ekvivalence deplasirane. Posploševanja so zaradi redukcijske metode poenostavljanja kompleksnosti neizogibna. Po drugi strani so to nepotrebni predsodki, iluzije. Sami naj spoznamo, kdaj je Miltonov jezik umesten in kdaj je boljši meta-jezik v smislu razčlenjevanja. Verjetno je, da je pri vizijah, ne pa pri analitičnem spoznanju. Prav tako ne bi smeli vse staviti na karto slepe učinkovitosti.
Ta anomija spominja na Pohujšanju v dolini Šentflorjanski. V tej drami zastavlja Cankar (1907, 1997) že pred prvo svetovno vojno odpira revolucionarne dileme, ki so aktualne tudi za naš čas. Hamletovsko vprašanje 'biti ali ne-biti' preformulira v prevrat ali razvrat. Obenem reflektira položaj umetnika, ki bi želel biti nad ali pred družbo, a je njen umetnik in je zato tudi sam deležen kritik. »Umetnost je zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog«. Tako pravi župan šentflorjanski, ko se prikrade pohujšanje v njegovo dolino, polno rodoljubnih in drugih čednosti.
Zanimivo pa je, da intelektualcem ne uspe analizirati danih razmer, ki bi izsilile novo stanje. Zato spremembe nastajajo preveč od zunaj in od zgoraj in premalo od znotraj in od spodaj. Prav zato, ker Godina (2010) naši avtokratski tradiciji ne dopušča sposobnosti prilagajanja zahodnim demokratičnim ustanovam našemu narodnemu telesu, postulira očeta naroda, ki bo znal udariti po mizi. Tiste zahodne družbe, ki so tako velike, da formalne demokratične mreže pokrijejo celotno mrežo socialnih odnosov, so uspešne.
Videti je, da antropologija le potrjuje Aristotelovo tezo, da mora biti določena država dovolj velika, da ne razpade. Ni enoznačno gotovo, da je bilo uvajanje institucij zahodne demokra cije napačno, verjetno pa ni bil način uvajanja z vsemi drugimi posledicami divjega kapitaliz ma, najboljši. Ena izmed najbolj kritičnih točk je pristajanje na tako povečevanje socialne neenakosti. Ni jasno, ali je le-ta izključno posledica neformalnih mrež. Nekoč naj bi bilo zato bolje. Tu je tudi vir jugonostalgije.
Zajec torej utegne tičati v drugem grmu kot misli Godina (2010). Po osamosvojitvi Slovenije se je prva desna koalicija Demos lotila ponesrečenega projekta vrnitve nepravično odvzete lastni ne prvotnim lastnikom oz. njihovim potomcem. Kot je opozoril Štrajn (2009) je to vpra šanje veliko bolj zapleteno kot je bilo reševanje naivno poenostavljeno, konceptualno nepre mišljeno in zakonodajno pomanjkljivo. Reprivatizacija je bila v bistvu prerazdelitev premože nja. Naši novi kapitalisti – parveniji niso imeli in nimajo niti ustreznega managerskega znanja in kompetenc niti protestantske etike, ki jo je Weber označeval kot duh kapitalizma. Frommov odgovor na zastavljeno vprašanje je presenetljiv, ker imata oba procesa gosposko oblastniške učinke. Zato razlikovanje med obema tipoma lastnine ni bistveno. Bolj smiselno je razliko vati med opravilno oz. funkcionalno lastnino, ki bi bila osebno spodbudna, in mrtvo, neopra vilno lastnino, ki ni več stimulativna, ampak je le rezultat posesivnega čuta in je sredstvo nadzora (Fromm, 2003).
Če so intelektualci v samoupravnem socializmu videli socializem s človeškim obrazom, pa danes vidijo globalni kapitalizem v socialni noti. Tematizacija vizije humane prihodnosti je bila pred 2. svetovno vojno legitimna znotraj krščanskega socializma, po vojni pa znotraj marksizma, danes pa je več opcij. Nasproti realni politiki je možno alternativno izpostavljati politiko možnega. Po osamosvojitvi Slovenije je prevladala politika pragmatičnega brez veli kih zgodb.
Nizka pravna in politična kultura pri nas kažeta na izrazit anti-intelektualizem. Ad personam je volivcem možno obljubiti karkoli. Še vedno obstaja molčeča večina (silent majority) names to kritične javnosti. V ZDA je komentiranje odločitev sodišč stalna praksa in učni primer na pravni fakulteti pri nas pa ne. Procesi se ne končajo. Prevladuje pravni formalizem in legali zem brez duha zakonov. Mediji niso objektivni, ker o zadevah ne poročajo večstransko, ampak enostransko.
Vezjak (2012) meni, da je pojem javnega intelektualca v kulturnih razmerjih slovenstva in drugod problematična kategorija. Že njegova identifikacija je eno najbolj obupnih dejanj, kar jih lahko poskušamo storiti: kdo lahko prepričljivo našteje deset najvidnejših slovenskih intelektualcev in kaj je pri tem vzel za merilo? Lahko pa se zgodi, da bomo morali varčevati zaradi sankcij Rusiji in njenih kontra-sankcij.
R. Posner v svoji razvpiti knjigi Javni intelektualci da naslednjo definicijo: »Intelektualec je tiisti, ki ustvarja mnenje izobražene javnosti glede vprašanj, ki so političnega in ideološkega značaja.« Intelektualec piše za (ali nagovarja) splošno javnost, ki je širša od akademskega ali posebnega občinstva, in sicer o »javnih zadevah«, torej o političnih stvareh v najširšem pomenu besede. S tem izloči nekatere sloje intelektualcev, na primer akademike v njihovih »omejenih« akademskih razpravah, tudi tiste, ki ne pišejo veliko (kriterij količine), ali tiste, ki pišejo za posebna občinstva, denimo poljudne članke o znanosti. Intelektualec se verjetno ne naredi le sam, za takšnega ga lahko naredijo drugi. Toda k temu prispevajo strukturni elementi, to je mehanizmi, po katerih civilna družba ali akademska skupnost sama dojema svojo moč in logiko delovanja ter si podeljuje legitimnost.
Ker intelektualec ne postaneš z gesto samodeklaracije, so takšni mehanizmi prepoznanja nujni konstitutivni moment vzpostavitve njegove družbene funkcije, ki lahko, iz različnih razlogov, tudi umanjka. Vprašanje je, koliko etablirana akademska skupnost prispeva ali prepoznava težo in vlogo kritičnosti svojih posameznih članov, jo spodbuja in od njih ne zahteva le pehanja za strogo akademskimi rezultati.
Po Vezjaku (2012) je naslednji element kulturni: javni intelektualec lahko deluje le, če so njegove ideje, spoznanja in dejanja medijsko in družbeno prezentirani. Njegova vpliv in moč sta zelo odvisni od tovrstne navzočnosti, ne le od javnega nastopanja. Težko si predstavljamo figuro intelektualca, ki jo mediji ignorirajo in je ne objavljajo, jo morda smešijo ali cenzurirajo, medtem ko mu družbeno okolje, celo množica, odreka kvaliteto in merodajnost presoj.
Toda v istem opisanem medijskem filtru tiči nevarna past: pomislimo, da družba in mediji zdrsnejo v populizem in tabloidnost, kar se pravzaprav dogaja tudi nam. Dobili bomo nasled njo situacijo: če so bistveni elementi za konstituiranje podobe javnega intelektualca medijska prezenca, tehnike in oblike prezentacij, bodo mediji soustvarjali tudi njegove karikaturne podobe, spreminjali vsebino ali izbirali med posamezniki, ki si tega imena ne zaslužijo. Medijska odgovornost je zato tu nepopisno velika in lahko odločilno prispeva k dekonstituciji (in destrukciji) moči intelektualcev in vpliva njihovih stališč, interpretacij ali dejanj.
Ko torej ocenjujemo strukturni in kulturni moment v konstituciji slovenskega intelektualca, sta ob domnevi, da je njegova družbena vloga šibko prezentirana, oba občutno prispevala k manjšanju njegove moči in vloge. Sistemsko mesto tistih akademskih je takšno, da v ničemer ne spodbuja in nagrajuje družbenega delovanja profesorjev na univerzah in drugih delavcev.

Intelektualna naloga visokošolskega učitelja zgolj brati knjige in pisati dobre, visoko rangirane članke. Drugi pa se desetletja odpovedujejo javnega delovanja do habilitacije v rednega profesorja.

Spet tretji verjamejo, da je sleherno stališče, ki presega omejeno področje njihovega strokov nega ukvarjanja in odgovarja le na strokovne dileme tega področja, deplasirani aktivizem. Večina, celo mimo omenjenega radikalnega, poziva k zapiranju v slonokoščeni stolp znanosti, ne čuti niti najmanjše potrebe, da bi delovala javno; svoje siceršnje ogromno nezadovoljstvo in jezo omejuje le na priložnostni klepet ob kavi.
Ob popolni politični in ideološki razklanosti našega medijskega prostora so zanimive tudi izbire »dopuščanja k besedi«, kar je domena novinarjev in njihovih urednikov. Tako rekoč ni intelektualca, ki bi enakopravno nastopal v »levih« in »desnih« medijih – kar pomeni, da so ti priljubljena tarča generiranja novih in novih ideoloških sovraštev.
Ne gre le za to, da je intelektualna srenja v sebi razklana (ne nazadnje se je za tiste desne provenience v Sloveniji že zdavnaj prijel poseben izraz »razumniki«), ampak k takšnim delitvam dodatno prispevajo prav mediji sami. Mediji se pogosto omejujejo na pojavljanje nekaterih osrednjih figur kot na zanimivo tržno nišo. Vse to so podrobnosti, ki močno demotivirajo ravnanje akterjev, vendar ga tudi ne upravičijo.
V preteklih zapisih je Vezjak kritiziral nenavadni molk slovenskih družboslovcev in humanistov ob številnih ključnih družbenih procesih in dogodkih, konkretneje od leta 2004. Povezal sem ga predvsem z vzponom populizmov in radikalne neoliberalne ideologije, se pravi zadreg v javnem nastopanju, ko akterji hitro postanejo tarča umazanih diskreditacij. Seveda so tudi pohvalne izjeme: ob zadnjih varčevalnih ukrepih smo spremljali akcije alternativnih gibanj ali profesorje in študente AGRFT, ki so javno brali Cankarjeve Hlapce.
Toda v splošnem ne moremo zanemariti niti splošnega šolskega vidika, zakaj postajamo antiintelektualna družba: šolski sistemi so s kurikuli in kulturni obrazci sami poskrbeli za vedno večje odmerke antikritičnosti, konformnosti in egoističnega karierizma. Dekani slovenskih fakultet svoje študente velikokrat radi nagovarjajo z »bodočimi intelektualci«. Paradoks je zato tudi nesomernost: če je vsak študent potencialno prav to, so na koncu svoje študijske in profesionalne poti javno vlogo pripravljeni sprejeti res maloštevilni.