Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52

3. Ocena delovanja projektnega učenja mladine - PUM
Začnimo s kratko analizo nevrološke podlage za sodelovanje odraslih pri neformalnem izobraževanju odraslih. To izobraževanje sme biti usmerjeno samo k ekonomski učinkovitos ti, temveč tudi k razvoju posameznika kot državljana, k odpravljanju velikih razlik in protislo vij, ki obstajajo v sodobnih družbah, ter da mora biti usmerjeno k svobodnemu razvoju mišljenja in svobodnemu prakticiranju demokratičnih alternativ.
Danes je antropologija dihotomizirana na tiste, ki so bolj naklonjeni antropologiji telesa ali antropologiji čustev in tiste, ki delujejo na področju kognitivne antropologije in poudarjajo razum. Tako nekateri zagovarjajo pomen subjektivizma, drugi pa pomen objektivizma. Nam pa gre za komunikacijsko interaktivno antropologijo.

Novejša razkritja nevrološke znanosti dokazujejo, da smo samo ljudje opremljeni z visoko specializiranim možganskim instrumentarijem, ki naše možgane opredeljuje kot socialne možgane, ki so že genetsko pogojeni s človekovimi dosedanjimi socialnimi odnosi.

Economovi nevroni imajo po Allmanovih raziskovalcih imeli funkcijo sprejemanja odločitev, in so vpleteni v procese  močnega doživljanja čustev, kot so jeza, ljubezen, poželenje in/ali sočutje. Tako naj bi Economovi zrcalni nevroni, ki nam omogočajo učenje s posnemanjem, pomembno sooblikovali naše možgane kot družbene možgane. Družbeni možgani kot  biološ ki sistem nam omogočajo nenehno usklajevanje z drugimi ljudmi, s katerimi smo v stiku, in hkrati sprejemajo vplive in spreminjajo naše čustvovanje z drugim ob nas. Ker nam samode jen biološki vpliv, ki teče iz človeka na človeka, omogoča tesno povezanost in usklajenost z drugim, potrebujemo – kot se zdi – samo malo premisleka in modrega obnašanja, da bi izbolj šali svoje socialne odnose.
V vsaki komunikaciji med ljudmi je torej izrazito vzajemno vplivanje, delovanje in spremin janje – celo na biološki ravni –, zato seveda danes psihologi govorijo o neposrednem možgan skem prenosu čustev. Čeprav je po Golemanu emocionalna inteligenca pred intelektualno, pa je mogoče po Gardnerjevih opredelitvah vseh osmih inteligencah obe uravnotežiti v medsebojnem učenju. Naši možgani so plastični in nam zato omogočajo spontano situacijsko učenje. Kako torej optimalizirati skupne učinke po integrativno socialno vključevalnem modelu?
Človek je razumljen kot kompetentno, povezovalno, vseživljenjsko učeče in do okolja varčno bitje. Njegova interaktivna komunikacija je omejena na gospodarske dosežke. V omenjenem dokumentu kulturna raznolikost ni več omenjena. Nasprotno: gre za prej ko ne mehanski pre nos izhodišč iz Strategije (2010) v nacionalne programe. Tako bodo preoblikovani tudi progra mi za (ne)formalno izobraževanje odraslih. V dokumentu tudi ne gre več za postmoderno ali postindustrijsko družbo, ampak za industrijsko politiko. Strategija (2010-2020) podpira neoliberalni kompetitivno – kompetentni razvojni model.
Od tega, kako EU razume krizo, je odvisna začrtana smer nadaljnjega razvoja. Ne vemo, kako globoko kriza sega. Očitno se je EU odločila za industrijsko tehnokratsko in delno ekološko strategijo. S tem zopet dobi prednost ekonomski model izobraževanja odraslih znotraj vseživ ljenjskega učenja pred humanističnim. Potenčne vrednote nadomeščajo duhovne. Izobraževa nje mladine in odraslih naj ne bi slonelo le na reproduktivnem, ampak predvsem na procedu ralnem in na inovativnem znanju.
Strategija (Evropa 2010-2020) napoveduje digitalno družbo. Zato tehnični razvoj vpliva na na še vsakdanje življenje. Zato se hitro spreminjajo potrebe delavcev in podjetij. Podjetja morajo biti inovativna, da lahko preživijo; delavci morajo biti prožni, če želijo ohraniti ali najti zapos litev. Prestrukturiranja podjetij vzbujajo občutek nestabilnosti in strah pred izgubo pravic iz socialnega varstva.
Prožna varnost skuša uskladiti potrebe delodajalcev in delavcev, povezati prožnost z varnost jo, tako da delavcem zagotavlja varno menjavo dela, pri tem pa si prizadeva izboljšati konku renčnost podjetij in ohraniti evropski socialni model. To pa terja Habermasov ali kak drug konsenzualni model komuniciranja, ki omogoča reševanje konfliktnih interesov. Potem je mo goče predvidevati tudi nadaljnje ukrepe prožne varnosti v okviru evropske strategije zaposlo vanja, ki na primer spodbujajo vseživljenjsko učenje, boljšo podporo za iskalce zaposlitve, enake možnosti za vse in enakost med spoloma. Prožna varnost je ukrep, ki so ga nordijske države že izvedle.
Vedno več šol v svoje dejavnosti vključuje najrazličnejše nove metode, kot so projektno delo, delavnice, ekskurzije in podobno. Tovrstne aktivnosti omogočajo pridobivanje posameznih neformalnih znanj⁶¹,vendar posameznik kljub temu v šolah še vedno ne more pridobiti dovolj socialnih veščin. neformalno izobraževanje omogoča pridobivanje socialnih spretnosti. Pri tem mislimo na medosebne spretnosti, in sicer spretnosti upravljanja ljudi, timsko delo, samo zaupanje, disciplina, voditeljske sposobnosti, načrtovanje, projektno delo, organizacija, praktično reševanje problemov.
Pot do želene kariere je vedno bolj povezana z dodatnim izobraževanjem in usposabljanjem. Ne glede na to, ali gre za izobraževanje ali usposabljanje, je znanje tisto, ki predstavlja konku renčno prednost. Lahko bi dejali, da ni več razlike med učenjem, delom in življenjem, vse troje je namreč postalo eno.
Na posvetu na ACS smo 21. 12. 2011 smo analizirali projektno učenje za mlajše odrasle – PUM, ki je javno veljavni program neformalnega izobraževanja. Program, ki ga je potrdil Strokovni svet za izobraževanje odraslih in je bil formalno vpeljan z odredbo ministra za šolstvo in šport v letu 1999, je očitno kar dobro prilagojen značilnostim današnje mladine⁶². Namenjen je mlajšim brezposelnim v starosti od 15 do 25 let. Nekateri so bili mnenja, naj se doba prosto voljnih udeležencev podaljša vsaj do 30. leta že zato, ker danes mladost ni več razločno obdobje. Podaljšuje se v dobo odraslosti zaradi odlaganja zaposlitve s šolanjem.
PUM je eden prvih razvojnih projektov, ki jih je razvil Andragoški center Slovenije. Osnovna zamisel programa – koncept projektnega učenja, ki poteka v tesnem sodelovanju z lokalnim okoljem – je bila pripravljena že leta 1993 (N. Žalec). Po poskusni izvedbi in opravljeni evalvaciji je bil program v letu 1998/1999 dopolnjen, predvsem glede organiziranja učenja in skupinske dinamike (dr. Albert Mrgole, N. Žalec). 

Zdaj je delo v programu PUM povezano s produkcijskim projektnim učenjem, le-to naj bi mla dim pomagalo pri razvijanju kompetenc, ki jih potrebujejo pri zaposlovanju, za pripravo zbir ne mape dosežkov (portfolija oz. e-portfolija) in osebnega izobraževalnega načrta, kar mladim olajša načrtovanje učenja, beleženje in izkazovanje učnih dosežkov ter učnih izkušenj. Men torji morajo biti za delo v programu PUM posebej usposobljeni. Za usposabljanje (200 ur) skrbi Andragoški center, ki je program tudi zasnoval.

Program je bil zasnovan z namenom, da mladim, ki so brez izobrazbe, poklica in zaposlitve, pomaga pri preseganju socialne osamljenosti in jih spodbudi k nadaljevanju šolanja, kjer pa to ni mogoče, spodbuja pridobivanje veščin, ki olajšajo pot do zaposlitve. S pomočjo mentorjev mladi rešujejo tudi težave, ki so pripomogle k temu, da so opustili šolanje (odnosi v družini, slaba samopodoba, odvisnosti, socialne stiske …). Temeljni cilji programa so: spodbuditi osebnostno rast, preseči socialno izključenost, omogočiti splošno izobraževanje in oblikova nje poklicne, socialne in kulturne identitete.

Vključenost v program traja praviloma eno leto. V tem času mladi spoznavajo različne pok lice in izobraževalne programe, ob tem pa skozi projektno delo odkrivajo svoje interese. S sadovi projektnega dela se mladi predstavijo tudi javnosti – marsikdo prvikrat v pozitivni luči, s tem pa krepijo občutek lastne vrednosti, zmožnosti in samopodobe v celoti. 

Program je brezplačen. Udeleženci se vanj vključijo po posvetu z mentorjem PUM ali po pogovoru s strokovnjakom drugih ustanov (svetovalci Zavoda za zaposlovanje, šolski sve tovalni delavci, socialni delavci centrov za socialno delo). Mnogi pridejo tudi na priporočilo vrstnikov ali pa jih v program napotijo starši.

Udeležba v programu je prostovoljna. Vključenost v program lahko traja od treh mesecev do enega leta. Dolžina posamezne vključitve je odvisna od potreb udeleženca oz. od tega, kako udeleženec dosega postavljene cilje. Brezposelnim pripadajo tudi pravice, skladne s pogodbo, ki jo sklene z Zavodom za zaposlovanje.

Kar 75 % potrebnih sredstev za izvedbo programa prispeva Ministrstvo za šolstvo in šport. V šolskem letu 2006/2007 je bilo za izobraževanje po tem programu namenjenih 1,03 milijona evrov, poleg tega pa so bile štiri skupine PUM lani financirane iz Evropskih socialnih skla dov, vendar so morale po izteku pogodbe (ostale so brez sredstev) program opustiti (RIC No vo mesto, LU Škofja Loka, PUM Ljubljana, PRC Tolmin). Za nemoteno delovanje programa bi morale svoj delež sredstev prispevati tudi lokalne skupnosti, poleg tega pa bi morali zagotoviti enakomerno zastopanost programa v vseh regijah. 

Da bi bilo vključevanje omogočeno mladim po vsej državi, bi moralo PUM izvajati vsaj 14 izobraževalnih središč. Potrebovali bi ga še v Zasavju in Posavju, Beli krajini, zaradi slabih prometnih povezav še enega v Prekmurju, v Prlekiji, pa tudi v Postojni in Velenju. Program PUM je v letu 2007 izvajalo 8 organizacij: Andragoški zavod – LU Maribor, Javni zavod MOCISS, Slovenj Gradec, Izobraževalni center Memory, Koper, Ljudska univerza Ajdov ščina, Ljudska univerza Murska Sobota, Ljudska univerza Radovljica, Zavod Salesianum, PUM Celje in TIN Ljubljana.

Program je namenjen mladim odraslim starim med 15 in 25 leti, z nedokončano ali končano osnovno šolo oziroma nedokončano poklicno, strokovno ali splošno srednjo šolo in niso

zaposleni. Na trgu dela je to ena najtežje zaposljivih skupin, njihov družbeni položaj pa ozna čuje izključenost iz sfere dela in izobraževanja, kar jih izrinja na družbeno obrobje

 

PUM bi bilo treba čim bolj vpeti v šolski sistem in z njim v proces vseživljenjskega učenja. Ne vemo, ali je zamuda pri rednem absolviranju šole lahko motiv? Dilema mentalno retardi ranih ali skritih talentov ni ustrezna. To je lahko povezava. Navidezno mentalno retardirani so lahko skriti talenti. Šola zanje ni bila spodbudno učno okolje, ki bi omogočala aktivno učenje. Očitno je, da so udeleženci s programom zadovoljni ne glede na to, ali najdejo tudi zaposlitev. Sklepali bi lahko, da se v heterogenih skupinah lahko hitro vzpostavi dobra delovna klima.
Po EŠ Socialnointegracijska vloga programa PUM , ki jo je v letih 2000–2002 za Ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ) opravila Filozofska fakulteta, se je izkazalo, da dve tretjini udeležencev izpolnjuje zastavljene cilje programa: 40,4 % jih v enem letu ali nekoliko pozneje nadaljuje šolanje, 23,7 % se jih zaposli za določen ali nedoločen čas. Približno 21 % ostaja brezposelnih, za 7 % udeležencev pa ni bilo moč pridobiti podatkov.
Študija je pokazala, da so učinki programa dolgotrajni. Zajela je 80 % vseh mladih, ki so se v program vključili od leta 1998. Kar dve tretjini vprašanih je izrazilo željo ali namero nadaljevati z izobraževanjem (33 redno, 33 ob delu). Kljub temu bo zaradi strategije EU in nove zakono daje treba programe spremeniti. Rabimo strokovnjake za sodelovanje pri novem konceptu in posvete z mentorji zaradi ohranitve dobre prakse. Naši programi PUM so v EU cenjeni. MŠŠ namenja zanje znatna sredstva. Predvidevam da se bodo morali programi odpreti v mrežno iskanje inovativnosti in prožne varnosti v negotovem času.
Opozoriti bi kazalo na dvojno glokalno hazardno igro. Po eni strani slepilne igre v družini ne privedejo do zrelega odraslega, ki se zna svobodno in odgovorno odločati. Transakcijska analiza je namenjena temu, da se te komunikacijske hibe odpravijo do ravni jaz sem O.K. ti si O.K. oz. zmagam – zmagaš po Bluesteinovi. V Sloveniji je še vedno preveč komunikacije v smislu zmagam – izgubiš. Po eni strani gre za interpersonalno, po drugi strani pa tudi za intra personalno komunikacija med podosebnostmi, ki se jih večina ne zaveda⁶³. Zato gospodar praga, kot ga imenujejo pripadniki psihosinteze, ne dovoljuje posamezniku polnega angažira nja. Po drugi strani pa ne vemo, ali so družbeni vratarji (Gate Keepers, kit.   ゲートキーパーズ Gēto Kīpāzu) dovolj permisivni.
Podjetja kot so Genesis se specializirajo na področju, ki ga lahko imenujemo človeška stran menedžmenta, kar je oblika upravljanja s človeškimi viri (human resource management), ki zadeva tako voditelja kot vodenega.
Vratarji imajo več nalog. 1. Svetujejo podjetjem in menedžerjem, kako izboljšati človeški kapital. Verjamejo, da je človeški kapital najpomembnejši kapital vsakega podjetja, ministr stva ali kakršnekoli organizacije. Vsakemu podjetju prilagodijo svoje storitve. 2. testirajo kandidate in predlagajo napredovanje in iskanje ustreznih kadrov. Dogaja se, da npr. odličen računovodja v enem podjetju ni odličen računovodja v drugem podjetju, kjer je treba delo opravljali na drugačnem položaju. Morda je to zaradi drugačne organizacijske kulture v tem podjetju, različnih vrednot ipd. Naloga vratarjev v takih primerih je, da potencialne kandidate testirajo s klasičnimi psihološkimi testi in drugimi metodami. Tako v številnih podjetjih delujejo kot vratarji oz. kadroviki, tako pri zaposlovanju novih kadrov kot pri samem napredovanju. Če je v podjetju več zaposlenih, ki bi bili primerni za napredovanje, je naloga vratarjev, da s pomočjo testiranja ugotovijo, kateri kandidat bi bil za tak položaj najboljša izbira in bi bil pri delu najučinkovitejši.
Vratarji so nekakšni usmerjevalci ali sito tekmovalnosti in sodelovalnosti. Slednja blaži negativne t.j. izključujoče učinke tekmovalnosti. Komunikacijski modeli zmagam zmagaš, izgubim, izgubiš, zmagam-izgubiš in izgubim-zmagaš so vsi v igri. Najtežje pa je vzdrževati prvega, ki je sicer najbolj produktiven. Ne gre le za to, kakšne programe imajo posamezniki, skupine in ustanove, ampak zato, da jih pomembni drugi ustrezno prizna. V tem smislu dvosmerna komunikacija ni razvita.
3. Apokaliptični scenarij prvih treh suhih krav
Države se finančno zadolžujejo, čeprav vedo, da sedanje generacije ne bodo mogle odplačati dolga. Porajajo se novi paradoksi zadolženega človeka. Pesticidi, ki so omogočili razvoj hrane, so škodljivi. Bliža se nam tembatsu (jap. božja kazen) Moški ne odigra svoje vloge, če nima maskuliziranih možganov. Uporaba DDT-ja je povzročila mutacijo cele človeške vrste. Vsi smo sužnji totalizirajočega kapitalizma. Vladajo nam inteligentni psihopati, ki znajo manipulirati in so v centrih moči. Če nimamo zakona, imamo permanentno krizo identitete. Kar je pri računalniku ponastavitev – resetiranje, je pri osebnosti praznina, satori. Če se indivi duum, ki je le del, šteje za celoto, je to protislovno. Na ta konflikt je vezana velika količina energije. Če bi se sprostila, bi rešili sedanji problem. To dela psihoanaliza, ki pa na globalni ravni ne obstaja. BMZ razlikuje tri psihična stanja kot so prededipalna, edipalna in postedi palna faza. Prva je strogo materialistična, druga je paradigma ločenosti in razdvojenosti. Šele tretja faza je eksistencialno-mistična (val je morje). BMZ se sprašuje, ali je možen preskok iz prededipalne faze v postedipalno.
Če hočemo razumeti Zupančičev Tembatsu, je potrebno imeti pred očmi shemo razvoja pred-edipalne, edipalne in postedipalne faze zavesti. Zupančič poglablja Spenglerjevo teorijo o propadu zahoda, tezo o nekrofilnem (avto)destruktivnem uničevalnem nagonu smrti, o kate rem je pisal že Fromm in za izvore totalitarizma H. Arendt, kakor tudi za poglabljanje diagnoze nacisistične kuture Ch. Lascha.

Pospešeno hitro se širi epidemija predojdipalnosti. Zanjo je značilno, da se patološki narcis, sociopat, psihopat oziroma celo in zlasti psihotik ne izdvoji iz prvotnega istovetenja z materjo. Ne preide na drugotno istovetenje z očetom, čigar ljubezen je pogoj(e)na in ki je zato nosilec moralnih norm. Med drugim tak človek ne pozna hrepenenja, psihotik pa tudi ne zna seči izven sebe. Iz te patologije, na katero v veliki meri kažejo sodobni filmi ter njihova neverjetna priljubljenost, izhaja tudi vgrajena subverzivnost pred-edipalnosti. Ta subverzija (hinavska zahrbtnost) je za Foucaulta pojem, katerega nosilna prvina je napad na pravni red (transgre sija), je nekaj, kar moralno in etično normo doživlja kot izziv. Treba se je tudi »znajti«, pravno normo je treba pretentati.

Zupančič (2011) ugotavlja, da smo zaciklani. Vsi nekaj čakamo v nelagodju. Entropič nost in anarhija naraščata. Približuje mo se točki bifurkacije, ki je točka brez vrnitve. Tedaj nastopi razcep med resetiranjem ali potjo v kaos resignacije. Slovenci smo zašli v kapitalizem, ker se vrednote socializma v treh generacijah še niso zakoreninile. To je zanj zgodovinska napaka. Vloga očeta, ki je izreči zakon, je pri nas že dolgo časa zatajena. To je razvidno v literarni umetnosti.
Prededipalci so danes povsod. Značilno zanje je, da so psihopati, da so med seboj prepoznavni in združljivi v klike. Vse jim je dovoljeno, so zelo oblastni. Zato človeštvo rešuje le tehnološ ke probleme, ne pa socialno-etičnih in ekoloških. V bistvu se pokaže krščansko načelo, da življenje izgubljamo tam, kjer ga hočemo pridobiti zase. Prededipalci ne proizvajajo hrepene nja, zato pa tudi ni ustvarjalnosti in inovacij.
Po Zupančiču atomizacija in anomija družbe naraščata. Asimilacija novih vrednot traja vsaj tri generacije. Gospodarska rast v vseh državah sveta hkrati že doslej ni bila možna. Vendar zato svet ni propadel. Glavna težava je drugje – v financializaciji. Virtualnost finančnih manipu lacij se hrani iz realnega gospodarstva. Če se denar brez realne osnove giblje že po računal niških igricah, lahko zanj peščica tajkunov zadolžuje že prihodnje generacije.
Klientelizem in korupcija sta v Sloveniji precej razviti. Čim manj je kdo osebnost bolj mu funkcija stopi v glavo. Mafija je kolektivna mentaliteta. Zato so vsi iz vasi domobranci ali partizani. To označujemo kot hlapčevanje. Prav je vse, kar interpersonalna matrika opredeli kot prav.
Tako delujejo tudi prededipalne klike. Čim kompleksnejši je sistem, več ustvarjalnosti terja. Sin ponotranji očetovo pogojno ljubezen meja s prepovedmi. Asertivnost je svetovni problem.

Identifikacija sina z očetom je nastane že pred rojstvom zaradi udara ksenoestrogena, ki ga placenta ne more zaustaviti. Težko je razumeti prepletanje bioloških dejavnikov z vsemi dru gimi. Zupančič (2011) razlaga pogoje za fiksacijo v prededipalni fazi, zaradi katere osebne rasti ni, kakor tudi ne zmožnosti za intimnost, empatijo. Blokirano hrepenenje je blokiran libido, ki ga posameznik občuti kot strah pred praznino. Zavist je posledica te invalidnosti prededipalcev.

Dolg bi lahko poplačali le z višjo produktivnostjo, ki pa ne sme biti več uniformna. Bralec postopno odkriva, da nove ideje ne prihajajo iz narcisoidnosti in sebičnosti, ampak iz sebstva, enega, še nedoločenega in neizrekljivega. Rekli bi, da iz kolektivnega nezavednega.
Ustvarjalnost izhaja iz monomanične privrženosti določenemu projektu (Csiksentmichalyi).

Tudi prededipalec je na svoj način ustvarjalen. Današnjih inovacij ni dovolj in niso kakovost ne, ker ne rešujejo problema. Inovacije intelektualne tehnologije so številne, vendar pa zlasti prededipalec nima kakovostnega odnosa do njih. Prav tako gre za revolucijo pisanja, ki pome ni hiperprodukcijo knjig, ki jih bralci ne moremo prebrati. Zato nimajo trajne vrednosti. Gre za patološko samozadostno narcisoidnost. Celota je v krščanstvu sveta trojica, v antiki resnič no, lepo in dobro ali modrec, izvrševalec in pripovedovalec. Večina umetniških, znanstvenih in religioznih izumov se napaja iz te enosti.

Le celovit človek je intimen, razstavljen pa je površen. Mati je bila dominantna, ker je oče odsoten. To se je le degeneracijsko poglabljalo. Sedaj se poglablja gospodarska kriza, brezpo selnost, socialni nemiri. Narcis doseže primarno sublimacijo v delovni disciplini.
Danes je narcistična motnja oz. rana postala globalno nevarna. Diktatorji (npr. Hitler, Stalin) znajo nagovarjati kolektivno nezavedno. Zmanjšana biološka odpornost človeške vrste za obstoj vpliva na kolektivno regresijo in nevarnost epidemij. Nevarno je bilo, da shizoidni jaz izgubi stik s kontinuiteto časa in posledično tudi s samim seboj. Preveč je racionalen, da bi bil sposoben za intimnost. Slovenci naj bi navsezadnje prevzeli preživete vrednote. Za Zupan čiča je ustvarjalen le pristen posameznik, ki živi v skladu s samim seboj. To pa je posameznik, ki je delno neodvisen od okolja. Narcisoidna eksistenca pa je anti-socialna. Kako je možen ponovni zagon?
V vzhodni Evropi situacija za preklop vrednot ni bila zrela. Tudi za samoupravljanje nismo bili zreli. Če bi se samoupravljanje v nekaj desetletjih utrdilo, ne bi v zadnjem času zašli v regresivno spiralo. Vprašanje je, kateri družbeni model bi bil najboljši izbor za našo doseda njo civilizacijsko kompetenco. Za Wallersteina je za nov zagon gospodarstva potrebna uporaba ustvarjalne politične domišljije.
Če subjekt igra različne vloge, nosi različne maske, kar pa ne sme pomeniti, daje sam nič.

Disociiranost in eksistencialna osebna falsificiranost vodita do notranje izolacije posamez nika. Jezus je bil zmožen gigantskega upora zoper nemoralno nasilje okolja in jo je pustil za seboj kot zlo. Prvič je premagal satana v puščavi, drugič pa na križu. Večina pozablja, da je bilo vse res, kar se je tedaj dogajalo in je znanstveno arheološko dokazano.

Po Zupančiču je treba razlikovati naslednje tri stopnje duha: pred-edipalci, edipalci in post-edipalci. Žal smo zdrsnili z druge stopnje na prvo in bi radi prešli na tretjo. Prededipaliza cija je pred točko bifurkacije in pomeni propad. Izhod je le postedipalen in postsatoričen nov razcvet, ker je posameznik v stiku z lastnim sebstvom. To je pot v zdravo družbo. Pohlep in oblastiželjnost kompenzirata manko narcisoidnega sprevrženca (Zupančič, 185). Takšno družbo imenuje Zupančič 'razbremenjena' od kapitalističnih protislovij, ki nastanejo s privatno lastnino.
Zupančič (2011, 193) ugotavlja, da je človek danes razbremenjen svoje človečnosti in je svo boden v svoji živalskosti. Prededipalen človek je raz-uzdan, medtem ko je edipalen na uzdi, ker ve, kaj sme in česa ne. Prededipalec greši, ker se ne zna odpovedati užitka. Obenem pa tudi zlahka zdrsne na nižjo raven, če se stanje popravi, ker ne razlikuje dobrega in zlega po lastni vesti. Res je sicer da so rablji in krvniki prek sodišča v srednjem in novem veku izvab ljali iz osumljenca priznanje tudi za dejanja, ki jih ni storil. Danes je pri nas znan drug ekstremni pojav minimalizacije kazni. V post-totalitarnih imajo ljudje otopelo vest. Nevarno je nepriznavanje krivde. Že v Stari zavezi piše, da bodo grehi očetov kaznovani na sedmih naslednjih generacijah.
Smo na robu anarhične anomije, nereda brezzakonja. Gre za cunami desublimiranega libida.

Zupančič meni, da po destrukciji re-konstrukcije zlepa ne bo. Civilizacija je preveč posesivno obsesivna. Spoznanje samega sebe pride kot preblisk potem ko je bil teren psihoanalitsko že pripravljen. Satorični preboj ukine falsificiran jaz. Stopljen s celoto ostaja duševno zdrav.
Če hočemo razreševati probleme zapletene, entropične civilizacije rabimo čim več zdravih energij. Nevzdržno (unsustainable) naj bi na način razreševanja protislovij postalo spet vzdržno, znosno. Zmotno smo zavedeni, da lahko obstajamo le kot val.
Sta dve vrsti satorija. Pri obeh subjekt trpi. Pri drugem je subjekt v krizi, ker se prvotni jaz ne more več prebuditi. V obeh primerih se subjekt obnovi, ko izstopi iz razdvojenosti. Ne da bi se zavedali, praktično z vsakim dejanjem pokažemo, ali svoje življenje osmišljamo ali ne.
Po moje je izhodišče za ustvarjalnost Plotinovo eno, ki se v preobilju izliva na nas in je izho dišče za vsak tip meditacije. Pomeni razrešitev antinomije med partikulrnim in univer zalnim. Pri presežnem hrepenenju svojo srečo podelimo z drugimi. Po satoriju jaz ne izgine, ampak je drugačen. Zavest je prazna, ker je integrativna. Preboj iz zožene v širšo zavest. Podobno se zgodi pri fuziji dveh osebnosti v zrcalnem transferju zaljubljenosti. Že Anaks mander je anticipiral misel, da živimo na račun drug drugega, tako da odplačujemo krivdo oz. zadolžit ve po časov ni sukcesiji. To je odplačevanje karmičnega dolga.
Današnja zahodna civilizacija se zdi preveč hedonistična, kar pomeni neodgovorna do prihodnjih rodov. V bistvu oba avtorja predvideva ta enako rešitev v čisto človeški ljubezni oz. v razširjeni, prebujeni zavesti. Oba vesta, da je ta preboj možen, ne vesta pa, koliko je verjeten.

Zupančič (2009) navaja le dva greha kot sta napuh in zavist. Gre pa za vseh sedem glavnih grehov, ki jih navaja tudi Dante^?. Med nje sodi tudi poželenje (lat. luxuria). Žižek⁶⁴ meni, da je nezavedno strukturirano kot jezik, ki se orientira po objektu poželenja. Ti objekti so naključ ni, vendar morajo ustrezat določenemu okvirju, da jih lahko poželimo. Poželenje ima 'obskur ne objekte' (španski filmski režiser: Luiis Buñuel) in fetiše. Požrešnost (nem. Gierde) pa je civilizacijski greh v smislu težnje po nenehnem povečevanju profita. Vsi ti grehi so posledica pretiravanja (gr. hybris) nasproti srednji meri.
Zupančičevo apeliranje na moške vrednote, principe, moralo in zdravo agresivnost se mi zdi nostalgični predsodek o nečem, kar ni samo tako delovalo. Še vedno je laže pisati knjige o morali (o čemer priča veliko število filozofsko etičnih smeri) kot pa živeti moralno (pri čemer bi se lahko sklicevali na življenje svetnikov, menihov, puščavnikov, gurujev). To vprašanje zadeva tematiko antropologije spolov, ki je ne bi smeli posplošeno poenostavljati, kar zadeva kulturno-civilizacijskih prispevkov moških in žensk za obstoj smiselnega sveta.
S tem, ko Zupančič (2009) ugotavlja, da preveč intelektualiziranja škoduje tudi moškim, odpi ra vrata miselni lenobi (Kantov ignava ratio) in medijsko posredovanemu senzualističnemu škandaloznemu črno-belemu antiintelektualizmu, ki smo mu priča. Kaj sploh pomeni misliti?
Mišljenja ne bi smeli reducirati zgolj na psihološki obrambni mehanizem negacije in na odnos med percepcijo in apercepcijo. S tem, ko preskoči mo iz enodimenzionalnega mišljenja v razsvetljeni satori, še nismo in situ razumeli pluralizma interesov in raznovrstnih učinkov medkulturnih stikov. Osvobajajoča praznina namreč ni odnos, saj v njej pozabiš celo na svoje ime. Ljudje pa smo osebno prepoznavni ravno po imenih. Verjetno ni druge pomoči kot razvijati multisenzornost, multifunkcionalnost delovanja in mišljenjsko večperspektivnost. Nevarno za svet je, da nimamo vsi razvite čustvene inteligence⁶⁵, ki vsebuje empatijo.
Hobbes in njegovi somišljeniki pravijo, da v njihovem pojmovnem svetu ni prostora za izkuš njo ženske. Ženska je preprosto tisto, kar moški ni, se pravi ženska ni avtonomna, ni neodvis na, ni tekmovalna, temveč skrbeča, ni borbena, temveč se razdaja. Svet ženske je sestavljen iz cele vrste negacij: ona je, kar on ni. Ona je definirana kot pomanjkljivi moški (manjka ji avto nomija, neodvisnost, falos). K tej negaciji ženske, pa ne vodijo le predsodki zgodnje moralne in politične filozofije, ki se ohranjajo vse do danes, ampak tudi oblikovanje diskurza, ki je pregnalo ženske s področja zgodovinskosti k »naravi« iz svetle luči javnosti v temino hiše iz javne sfere v svet biološke re-produkcije in vzgoje«⁶⁶ Moški in ženska sta še nedokončno definirano področje, zlasti zato, ker nista le biološko, ampak tudi kulturno opredeljena. Omeje no atribuiranje enega in drugega je rezultat delitve dela in omejenih metod. Feministke/ feministi ne morejo vsega povedati o moškem, ker ga gledajo patriarhalno.
Na nek način s svojim bivanjem določam vse bivajoče. Bit ethosa je za Kocijančiča (2009, 75) v kairosu. Ethos vznikne iz krize biti z drugim. Ethos kot zaveza dobremu in ljubečemu upoštevanju drugega kot totaliteto vznikne iz uvida, da je drugo moje biti isto kot drugo biti drugega. Hegel spozna le drugobit kot svojo. Treba je verovati v največ, namreč, da se lahko suspendiram kot kriterij biti in ne-biti in kot izvor in konec drugega.
Če zaradi kakršnegakoli dejavnika prekinemo stik z našim jedrom – sebstvom, globoko v sebi pozabimo, kdo resnično smo. To pripelje do motenj na energijskih ravneh in do bolezni. Bole zen je znak, da je človek tako ali drugače izgubil stik s svojim jedrom. To pa ne pomeni, da je kaj narobe z jedrom samim. Tisti, ki nimajo stika s svojim jedrom, imajo velike težave s svojo ustvarjalnostjo in svoje božanskosti sploh ne občutijo. Ne zavedajo se ali pa si nočejo priznati, da so neponovljiv božanski izvir, ima jo teža ve s povezovanjem z višjim jazom in se pogosto ne zavedajo, da imajo v sebi božansko moč. Res pa je, da nam inteligentna tehnologija za to iskanje ne daje spodbud in sankcij.
Če hočemo razumeti Zupančičev Tembatsu, je potrebno imeti pred očmi shemo razvoja pred-edipalne, edipalne in postedipalne faze zavesti. Žal smo zapadli od edipalne v prededipalno fazo, kar je grožnja s totalno katastrofo. Zupančič poglablja teorijo o propadu Zahoda s tezo o nekrofilnem (avto)destruktivnem uničevalnem nagonu smrti, o katerem je pisal že Fromm in za izvore totalitarizma H. Arendt, kakor tudi za poglabljanje diagnoze nacisistične kuture Ch. Lascha. Po Zupančiču so tri stopnje duha: pred-edipalci, edipalci in post-edipalci. Žal smo zdrsnili z druge stopnje na prvo in bi radi prešli na tretjo.
Zupančič (2011) ugotavlja, da smo zaciklani v 'nelagodju kulture' (Freudov in Taylorjev termin). Entropičnost in anarhija naraščata. Približuje mo se točki bifurkacije, ki je točka brez vrnitve. Tedaj nastopi razcep med resetiranjem ali pot v kaos resignacije. Sloven ci smo zašli v kapitalizem, ker se vrednite socializma v treh generacijah še niso zakoreninile. To je zanj zgodovinska napaka. Vloga očeta, ki je izreči zakon, je pri nas že dolgo časa zatajena. To je razvidno v literarni umetnosti.
Zupančič (2009) navaja deformacije, ki jih v človeško telo vceplja dolgoletna raba antibioti kov, fenolov, kloridov, endokrinih motilcev, fluornih in drugih sestavin; praška deklaracija iz 2005 opozarja na glavni problem reprodukcije. So res kemikalije nadomestilo za pomanj kljivo metafiziko? Morda bi temu lahko rekli naivna zaverovanost v moč tehnike. Morda pa 'kemikalije' na videz rešujejo problem prehrane, tako da škodujejo okolju.
Prededipalci so danes povsod. Značilno zanje je, da so psihopati, da so med seboj prepoznavni in združljivi v klike. Vse jim je dovoljeno, so zelo oblastni. Zato človeštvo rešuje le tehnološ ke probleme, ne pa socialno-etičnih in ekoloških. V bistvu se pokaže krščansko načelo, da življenje izgubljamo tam, kjer ga hočemo pridobiti zase. Prededipalci ne proizvajajo hrepene nja, zato pa tudi ni ustvarjalnosti in inovacij.
Po Zupančiču atomizacija in anomija družbe naraščata. Asimilacija novih vrednot traja vsaj tri generacije. Gospodarska rast v vseh državah sveta hkrati že doslej ni bila možna. Vendar zato svet ni propadel. Glavna težava je drugje – v financializaciji. Virtualnost finančnih manipu lacij se hrani iz realnega gospodarstva. Če se denar brez realne osnove giblje že po računal niških igricah, lahko zanj peščica tajkunov zadolžuje že prihodnje generacije.
Klientelizem in korupcija sta v Sloveniji precej razviti. Čim manj je kdo osebnost bolj mu funkcija stopi v glavo. Mafija je kolektivna mentaliteta. Zato so vsi iz vasi domobranci ali partizani. To označujemo kot hlapčevanje. Prav je vse, kar interpersonalna matrika opredeli kot prav.
Tako delujejo tudi prededipalne klike. Čim kompleksnejši je sistem, več ustvarjalnosti terja. Sin ponotranji očetovo pogojno ljubezen meja s prepovedmi. Asertivnost je svetovni problem.

Identifikacija sina z očetom je nastane že pred rojstvom zaradi udara kseno-estrogena, ki ga placenta ne more zaustaviti. Težko je razumeti prepletanje bioloških dejavnikov z vsemi drugi mi. Zupančič (2011) razlaga pogoje za fiksacijo v prededipalni fazi, zaradi katere osebne rasti ni, kakor tudi ne zmožnosti za intimnost, empatijo. Blokirano hrepenenje je blokiran libido, ki ga posameznik občuti kot strah pred praznino. Zavist je posledica te invalidnosti prededi palcev.

Ustvarjalnost izhaja iz monomanične privrženosti določenemu projektu (Csiksentmichalyi).

Tudi prededipalec je na svoj način ustvarjalen. Današnjih inovacij ni dovolj in niso kakovost ne, ker ne rešujejo problema. Inovacije intelektualne tehnologije so številne, vendar pa zlasti pred-edipalec nima kakovostnega odnosa do njih. Prav tako gre za revolucijo pisanja, ki pome ni hiperprodukcijo knjig, ki jih bralci ne moremo prebrati. Zato nimajo trajne vrednosti. Gre za patološko samozadostno narcisoidnost.

Celota je v krščanstvu sveta trojica, v antiki resnično, lepo in dobro ali modri, izvrševalec in pripovedovalec. Večina umetniških, znanstvenih in religioznih izumov se napaja iz te enosti.

Le celovit človek je intimen, ne razstavljen. V moderni se človek z dvomom razdvoji. Mati je dominantna, ker je oče odsoten. To se je le degeneracijsko poglabljalo. Sedaj je rastoča gospo darska kriza, brezposelnost, socialni nemiri. Kako pri narcisu doseči primarno sublimacijo? Sekundarno lahko najde v delovni disciplini. Danes gre za dominacijo žensk.

Danes se narcistična motnja oz. rana sprogramira v smislu globalne nevarnosti. Diktatorji znajo nagovarjati kolektivno nezavedno. Zmanjšana biološka odpornost človeške vrste za obstoj vpliva na kolektivno regresijo in nevarnost epidemij. Nevarno je bilo, da shizoidni jaz izgubi stik s kontinuiteto časa in posledično tudi s samim seboj. Preveč racionalen, da bi bil sposoben za intimnost. Slovenci naj bi navsezadnje prevzeli preživete vrednote. Za Zupančiča je ustvarjalen le pristen posameznik, ki živi v skladu s samim seboj. To pa je posameznik, ki je delno neodvisen od okolja. Narcisoidna eksistenca pa je anti-socialna. Kako je možen ponovni zagon?
Če subjekt igra različne vloge, nosi različne maske, kar pa ne sme pomeniti, daje sam nič.

Disociiranost in eksistencialna osebna falsificiranost vodita do notranje izolacije posamez nika. Jezus je bil zmožen gigantskega upora zoper nemoralno nasilje okolja in jo je pustil za seboj kot zlo. Prvič je premagal satana v puščavi, drugič pa na križu. Večina pozablja, da je bilo vse res, kar se je tedaj dogajalo in je znanstveno arheološko dokazano.

Prededipalizacija je pred točko bifurkacije in pomeni propad. Izhod je le postedipalen in postsatoričen nov razcvet, ker je posameznik v stiku z lastnim sebstvom. To je pot v zdravo družbo. Pohlep, oblastiželjnost kompenzirajo manko narcisoidnega sprevrženca (Zupančič, 185). Takšno družbo imenuje Zupančič 'razbremenjena' od kapitalističnih protislovij, ki nastanejo s privatno lastnino.
Zupančič (2011, str. 193) pikro ugotavlja, da je človek danes razbremenjen svoje človečnosti in je svoboden v svoji živalskosti. Prededipalen človek je raz-uzdan, medtem ko je edipalen na uzdi, ker ve, kaj sme in česa ne. Smo na robu anarhične anomije, nereda brezzakonja. Gre za cunami desublimiranega libida.
Zupančič meni, da po destrukciji re-konstrukcije zlepa ne bo. Civilizacija je preveč posesivno obsesivna. Spoznanje samega sebe pride kot preblisk potem ko je bil teren psihoanalitsko že pripravljen. Satorični preboj ukine falsificiran jaz. Stopljen s celoto ostaja duševno zdrav.
Že v Stari zavezi piše, da bodo grehi očetov kaznovani na sedmih naslednjih generacijah. Če hočemo razreševati probleme zapletene, entropične civilizacije rabimo čim več zdravih ener gij. Nevzdržno (unsustainable) naj bi na način razreševanja protislovij postalo spet vzdržno, znosno. Zmotno smo zavedeni, da lahko obstajamo le kot val.
Kako sprostiti vezano energijo? Naenkrat se pojavi Maritainov surabondance, ki kar prekipe va od dobronamernosti. Po moje je izhodišče za ustvarjalnost Plotinovo eno, ki se v preobilju izliva na nas in je izhodišče za vsak tip meditacije. Pomeni razrešitev antinomije med partiku larnim in univerzalnim. Pri presežnem hrepenenju svojo srečo podelimo z drugimi. Po satoriju jaz ne izgine, ampak je drugačen. Zavest je resetirana, ker je integrativna. Preboj iz zožene v širšo zavest. Podobno se zgodi pri fuziji dveh osebnosti v zrcalnem transferju zaljubljenosti.

Že Anaksimander je anticipiral misel, da živimo na račun drug drugega, tako da odplačujemo krivdo oz. zadolžitve po časov ni sukcesiji. To je odplačevanje karmičnega dolga. Današnja zahodna civilizacija se zdi preveč hedonistična, kar pomeni neodgovorna do prihodnjih rodov. V bistvu oba avtorja predvideva ta enako rešitev v čisto človeški ljubezni oz. v razširjeni, prebujeni zavesti. Oba vesta, da je ta preboj možen, ne vesta pa, koliko je verjeten.

Zupančič (2009) navaja le dva civilizacijska greha kot sta napuh in zavist. Gre pa za vseh sedem glavnih grehov, ki jih navaja tudi Dante⁶⁷. Med nje sodi tudi poželenje (lat. luxuria). Žižek⁶⁸ meni, da je nezavedno strukturirano kot jezik, ki se orientira po objektu poželenja. Ti objekti so naključni, vendar morajo ustrezat določenemu okvirju, da jih lahko poželimo. Poželenje ima 'obskurne objekte' (španski filmski režiser: L. Buñuel) in fetiše. Požrešnost (nem. Gierde) pa je civilizacijski greh v smislu težnje po nenehnem povečevanju profita. Vsi ti grehi so posledica pretiravanja (gr. hybris) nasproti srednji meri.

Žižek (2012) je prepoznal četverico jezdecev prihajajoče apokalipse, ki napoveduje konec glo balnega kapitalizma: 1. vseobsegajočo ekološko krizo, 2. neravnovesja v gospodarski ureditvi, 3. biogenetsko revolucijo in 4. izbruh družbenih delitev in razhajanj.

Zupančičevo apeliranje na moške vrednote, principe, moralo in zdravo agresivnost se mi zdi nostalgični predsodek o nečem, kar ni samo tako delovalo. Še vedno je laže pisati knjige o morali (o čemer priča veliko število filozofsko etičnih smeri) kot pa živeti moralno (pri čemer bi se lahko sklicevali na življenje svetnikov, menihov, puščavnikov, gurujev). To vprašanje zadeva tematiko antropologije spolov, ki je ne bi smeli posplošeno poenostavljati, kar zadeva kulturno-civilizacijskih prispevkov moških in žensk za obstoj smiselnega sveta.

S tem, ko Zupančič (2009) ugotavlja, da preveč intelektualiziranja škoduje tudi moškim, odpi ra vrata miselni lenobi (Kantov ignava ratio) in medijsko posredovanemu senzualističnemu škandaloznemu črno-belemu antiintelektualizmu, ki smo mu priča. Kaj sploh pomeni misliti? Mišljenja ne bi smeli reducirati zgolj na psihološki obrambni mehanizem negacije in na odnos med percepcijo in apercepcijo. S tem, ko preskoči mo iz enodimenzionalnega mišljenja v raz svetljeni satori, še nismo in situ razumeli pluralizma interesov in raznovrstnih učinkov medkul turnih stikov. Osvobajajoča praznina namreč ni odnos, saj v njej pozabiš celo na svoje ime. Ljudje pa smo osebno prepoznavni ravno po imenih. Verjetno ni druge pomoči kot razvijati multisenzornost, multifunkcionalnost delovanja in mišljenjsko večperspektivnost. Nevarno za svet je, da nimamo vsi razvite čustvene inteligence⁶⁹, ki vsebuje empatijo.
Hobbes in njegovi somišljeniki pravijo, da v njihovem pojmovnem svetu ni prostora za izkuš njo ženske. Ženska je preprosto tisto, kar moški ni, se pravi ženska ni avtonomna, ni neodvis na, ni tekmovalna, temveč skrbeča, ni borbena, temveč se razdaja. Svet ženske je sestavljen iz cele vrste negacij: ona je, kar on ni. Ona je definirana kot pomanjkljivi moški (manjka ji avto nomija, neodvisnost, falos). K tej negaciji ženske, pa ne vodijo le predsodki zgodnje moralne in politične filozofije, ki se ohranjajo vse do danes, ampak tudi oblikovanje diskurza, ki je pregnalo ženske s področja zgodovinskosti k »naravi« iz svetle luči javnosti v temino hiše iz javne sfere v svet biološke re-produkcije in vzgoje.
Tine Hribar trdi: »Biti ženska pomeni biti drugo in biti za drugega«⁷⁰ Moški in ženska sta še nedokončno definirano področje, zlasti zato, ker nista le biološko, ampak tudi kulturno opre deljena. Natančneje bi rekli, da sta poenoteno specifično razlikovana po celi vertikali. Omeje no atribuiranje enega in drugega je rezultat delitve dela in omejenih metod. Feministke/ feministi ne morejo vsega povedati o moškem, dokler ga gledajo le v patriarhalnih okvirih.

Knjiga Tretja suha krava prinaša po desetih letih prvič celovit v pogled v usodne posledice delovanja sintetičnih kemikalij z učinkom hormonskih motilcev na posameznika in družbo: neplodnost, padec števila spermijev in testosterona ter feminizacija moških, eksplozija raka rodil ter dramatične družbene posledice teh dogajanj, ki ogrožajo same temelje vrste Homo sapiens.

Ustvariti je treba skupni način življenja in bivanja, ki ne bo uničeval socialnega ali naravnega ali kakšnega drugega kapitala z namenom ustvarjanja finančnega kapitala. Seveda je najprej podjetje ali nedokončan projekt posameznik. Tu bi našli tudi odgovor kako najti moralni kapital, ki ga išče Ž. Turk (2012). V socializmu smo makroekonomsko poskušali spremeniti celoten način proizvodnje, sedaj pa gre za osvoboditev od mikrofizike oblasti, ki prodira v vsako poro vsakdanjosti. Perspektivo ima t. im. tekoča demokracija, ki je posrečena sinteza neposredne krajevne demokracije in posredne, parlamentarne.
Zupančič (2015) tudi tokrat, ko piše o preboju v Bit in resetiranju človekovega računalnika) in urednika, saj je knjige organiziral kot zbornike besedil pomembnih in družbeno angažiranih intelektualcev iz našega prostora. Tokrat so avtorji ustavni sodnik Jan Zobec, ki zagovarja tezo, da so sodišča v samem jedru pravne države, saj je od njihovih sodb odvisno, ali bo v državi prevladalo pravo ali pa anarhija, pravnik Albin Igličar, ki s pomočjo Wallersteina premišljuje o ravnovesju med svobodo trga in socialno enakostjo, raziskovalec Anton Komat, ki se zavzema za demistifikacijo znanosti in vrnitev k pristnosti odnosa med človekom in njim samim, pravnik Marko Pavliha predstavlja možne različice metafizičnega gesla, da bo 21. stoletje duhovno ali pa ga ne bo, in antropologinja Vesna V. Godina, ki razpravlja o vprašanju, ali je za razrešitev Ojdipa oče potreben tudi v današnji družbi.