Kazalo 1-2 Spremna beseda 2-5 I. Interaktivni odnosi med osebno, nacionalno, evropsko in globalno identiteto 5-52



Yüklə 1.45 Mb.
səhifə18/20
tarix30.12.2018
ölçüsü1.45 Mb.
1   ...   12   13   14   15   16   17   18   19   20

3.1 Primerjava prispevkov Makaroviča in Zupančiča

Za reševanje krize globalnega kapitalizma so potrebne vrednote sožitja, sodelovanja, solidar nosti, empatije, varnosti, trajnostnega razvoja, osebne in ne več le družbene odgovornosti, samostojnega, ustvarjalnega in kritičnega mišljenja, stremljenja k skupnemu dobremu (common sense), upoštevanje ter aktivno udejstvovanje v odnosu do svojih in pravic drugih, razvijanja vseh vrst znanja, ljubezni do samega sebe, drugih ljudi in narave. Na osnovi takšnih vrednot je smiselno dati humani globalizaciji prednost pred ekonomsko.


Makarovič (2009) razume stvarjenje le kot čisto človeško stvarjenje in ne kot božji dar, zato tudi vstajenja ne razume drugače kot filogenezo, ki mu manjka transcendentalna presežnost kot da bi socialna razsežnost že sama napravila duhovno razsežnost za nepotrebno. Največ, kar bi človek sam lahko dosegel, je samooodrešenje. Vendar pa bi bilo v okviru antropologije ljubezni treba razlikovati med erosom in agape. Stvarjenje zanima Zupančiča v smislu neza vedne geneze genialnih idej.

Makarovič (2009) daje splošne napotke tistim, ki iščejo pravo pot skozi življenje: natančno razlaga zgodovinski razvoj in smisel družine in medčloveške odnošajske kakovosti ljubezni. Zanj je človek šele problem, izziv, naloga nas vseh, da bi sprejel odgovorno svobodo. Makaro vič (2009) domiselno in večstransko utemeljuje etos prakticiranja odgovorne svobode, huma nega upanja, racionalne vere nesebičnega darovanja človeka sočloveka. Zanj in za Zupančiča je človek šele problem, izziv, naloga nas vseh.
Gre za dilemo propad ali naslednja faza razvoja. Videti je, da gre obema za afirmacijo člove kove svobodne ustvarjalnosti v smislu dobrega za človeka samega na osnovi uravnoteženega odnosa med moškim in žensko. Oba opazita današnje neravnotežje, vendar pa ga Makarovič (2009) išče rešitve po evolucijsko zgodovinski poti, Zupančič pa po civilizacijsko postmetafi zični oz. postedipalni. Za Makaroviča je razvoj družine pomemben, za Zupančiča pa ne. Makaroviču družben razvoj iz industrijske v informacijsko družbo pomeni informacijo kot skupno dobro in dezinformacijo kot skupno zlo.
Ne glede na to, koliko je to malo verjetno, je pa še vedno možno in biti plat zvona, da je za vse zaradi možnosti 'domino efekta' že prepozno, je defetistično. Zato je za strokovnjake ključno vprašanje, kako hkrati opozarjati in opogumljati. Darwinistično gledano so najmoč nejši tisti, ki so najbolj prilagojeni. Prilagojenost je sicer postal danes zaradi multikulturnosti relativen pojem, v smislu hamletovska vprašanja biti ali ne-biti pa ni. Sama anatomija destruk tivnosti nas ne obvaruje pred propadom. Ni lahko priti do teorije civilizacije, ker ta ne da točne diagnoze, ampak generira tudi nove hipoteze in nova umetna dejstva. Zupančič je na poti do nje. Očitno je, da danes manjka politično inteligentnih politikov-državnikov, ki bi bili sposobni razumevanja, kaj dejansko motivira ljudi, kaj spodbuja in premika posameznike in kaj najbolj opredeljuje organizacijska vedenja. Tej fluidni sposobnosti danes pravimo politična inteligenca71, ki ni odvisna od ideologije.
Socialna inteligenca nam omogoča, da se ljudje ob nas počutijo uspešne in da ob tem pridobimo ugled tudi sami. Upravljanje te inteli gence zahteva poznavanje sebe, znanje in pripravljenost, da uspehe dosegamo z drugimi. Se veda ni dovolj le čim več misliti. Treba je misliti inteligentno, večdimenzionalno. Še nedavno je Marcuse ugotavljal, da industrijska družba afirmira le enodimenzionalno mišljenje. Danes vemo, da so inteligence pluralne, je takšno tudi mišljenje. Razlikujemo se po tem, katere inteligence imamo bolj razvite in katere manj. Za reševanje svetovnih problemov bi bile potrebne vse inteligence od osebne do spiritualne ravni.

Danes poznamo številne definicije inteligentnosti. Razdelimo jih lahko v štiri skupine:

1. prilagajanje posameznika na okolje,

2. sposobnost učenja,

3. sposobnost abstraktnega mišljenja in

4. definicije, ki želijo inteligentnost celovito opredeliti. Seveda je za oblikovanje posameznika v šoli pomembna zadnja opredelitev.


Sternberg (1999) je razširil pojem inteligentnosti, s tem ko ga je imenoval tudi potenca in talent. Da bi pokazal njegovo funkcionalnost v življenju, ga je moral izenačiti z uspehom kot osnov nim ciljem ameriške kulture. Celo ustvarjalnost je smiselna kot uspešna ustvarjalnost. V ZDA pogosto izenačujejo IQ s hitrostjo reagiranja na problem. H kompleksnemu pojmu inteligent nosti sodi tudi samorefleksija posameznika, kako naj najbolje uporabi svoje inteligence in to kasneje tudi ovrednoti. Uspešna inteligenca najučinkovitejša, ko uravnoteži analitično, prak tično in ustvarjalno inteligenco (Sternberg 1999, 49).
Šola goji le analitično inteligenco, ne pa tudi praktične in ustvarjalne. Te bi bilo tudi potrebno gojiti, saj šola ni le stroj za repro dukcijo (shizofrene) kulture. Za Sternberga je pomembno, da problem najprej odkrijemo, ga potem definiramo in izberemo strategije reševanja. Kdor nima praktične inteligence, ne ve, koliko so ideje vredne, kdor pa proizvode le prodaja, ne razlikuje med dobrimi in slabimi idejami. Razvitost specifične inteligence posameznika posameznice je tudi rezultat družbenega interesa in nagrajevanja. Morda bi tem, kar smo povedali o androginosti razlikovali moško in žensko inteligentnost.
V delovnem okolju se tako občutno razmahnejo ustvarjalnost, vzdržljivost za stres in motiva cija, saj dosežemo, da vsakdo daje od sebe predvsem najboljše. Poleg delovanja možganov je treba poznati naloge in izzive, ki jih moramo sprejeti, če hočemo razviti različne inteligence. Potem je tudi jasno, zakaj le naučene spretnosti v odnosih z ljudmi ne privedejo do rešitve; doživeta in poglobljena socialna inteligenca pa vedno najde pot iz težav. Tako lahko ob prebi ranju raznih avtorjev ugotovimo tudi sami, kaj nam je storiti, da sprejmemo, česar ne moremo spremeniti in spremenimo, česar ni mogoče prenašati. Na ta način tudi laže izberemo strategi je spoprijemanja s problemi zunanjega in notranjega sveta v interakciji.

Civilizacijsko stanje seveda ne moremo pojasniti samo z antropologijo spolov. Z njo lahko pojasnimo del vprašanja, ki mu pravimo demografska rast prebivalstva in to z vidika kvalitete spolnih odnosov med moškim in žensko, ki jo tvori produktivna ljubezen. Zato smo si v tem prispevku pomagali tudi s 'pomožnim i vedami'. Enostavne poti do 'remaskulinizacije' ni. Zelo verjetno bi ta vodila nazaj v patriarhat in ne bi rešila civilizacijskega problema.


Zupančič (2011) v knjigi Tembatsu odkriva biološki izvor današnje krize in razčlenjuje njene psihološke in družbene posledice nasploh in še posebej v Sloveniji. Na možen zdrs iz post-modernosti v predmodernost nas opozarjajo Berdjajev, Eco in BMZ. Zupančičev Tembatsu je radikalno kritičen. Njen namen je tudi zastrašiti, da trajnosti raznovrstnih kriz ne bi zanikali. 
Jasno je, da nenehna gospodarska rast BNP ni možna, vendar jo vlade še vedno zagovarjajo v imenu konkurence. Očitno pa je, da se svetovna neenakost povečuje tako da, da nekatere države gospodarsko rastejo, druge smo pa v recesiji. Zaradi družbenih ideologij pa nastane veliko 'pokurjenih utopičnih energij' prezgodaj naveličanih ljudi. Kar je Zupančič že v 90. letih ugotavljal, velja še bolj za današnjo politiko, da ne zna upravljati s hrepenenji, zato se veliko utopičnih energij zlorablja na ulici.

Horkheimer in Adorno (1974) sta ugotovila, da si tisti, ki so bili preganjani, 'dovolijo' prega njati druge, ker zlo gospostva »v takšni meri ponavlja mehanizem moči. Nemočni posameznik obvladuje svojo usodo le prek slepe poslušnosti in konformnosti. Individuum kot majhna celica moči ekonomske skupnosti in psihologije, 'osvobojeno' skrbi sam zase – ali kot proleta rec, s postvaritvijo prek trga in brezupno ponavljajočim prilagajanjem novim tehničnim pogo jem, ali kot podjetnik, podvzetno sledeč idealnemu tipu ekonomskega človeka. Jaz v spopadu s kontrolno instanco nad-jaza, zadržuje impulze v okviru samoohranitve. Zato so nevroze te potlačitvene ekonomije neizbežne.« (Balažic, 2007; str. 123)

Že Kant je formuliral kategorični imperativ, po katerem lahko vsi delujemo v smeri humane in demokratične družbe, v katerem bosta prevladala mir in harmonija. Ker smo del globalnega sveta, lahko izbiramo med različnimi smermi razvoja globalizacije. Med njimi izstopata dve. Prva sloni na profitni ekonomija, druga pa na post-materialističnih vrednotah (Inglehardtov izraz). Ker je človek bitje v nastajanju, je v nastajanju tudi demokratična humana družba. Demokratična družba je konfliktna, humana družba pa je tudi pravična, enaka, solidarna, sožit vena, sodelovalna. Teh vrednot se učimo v medsebojnih odnosih.


Kritično mišljenje je za demokracijo potrebno, v totalitarizmu pa je nedopustno. Njegova funk cija je razlikovalna in povezovalna, je sistematična in večperspektivna, medkulturno dialoška in empatična. Je tudi sestavina globalnega učenja, ki posameznikom pomaga razviti znanje, spretnosti, vrednote in odnos, ki jih potrebujejo za zagotavljanje pravičnega, trajnostno naravnanega sveta.
Dolgoročno mišljenje je strateško. Škoda je, da prihajajo strategije le od zgoraj navzdol. V zborniku (Zupanič, ured., 2011) so zbrani prispevki aktivnih odraslih državljanov Slovenije. Vsak ozaveščen posameznik ima svojo strategijo osebnega in implicitno družbenega razvoja. predstavljajoči avtorji pokažejo, kako lahko strateško razmišljamo od spodaj navzgor (sistem bottom up). Državne strategije služijo promociji oz. ugledu države. Razmere opisujejo le na splošno in cilje prikazujejo kot že uresničene. Vse strategije odpirajo vizije prihodnosti.
Vendar pa državne strategije le na kratko opisujejo dano stanje, ki ga želijo izboljšati. Strate- gije bi morale imeti vse tri časovne razsežnosti v analitično-sintetičnem smislu. Razmere na terenu najprej temeljito kritizirajo in šele na osnovi spremembe slabih navad, ki kažejo na niz ko (politično, gospodarsko ali vsakdanjo) kulturo predlagajo izboljšave. Vendar pa bi vsem strategijam slediti normativni akti v okviru etične zaveze poslanstva.
Odrasli bi morali obvladati večperspektivno, sistematično mišljenje. Kritično razmišljanje ima v njem svoje mesto. Walt Disney je pri analizi novih zamisli skušal uravnotežil kritika, realista in ustvarjalnega sanjača. Takšna večperspektivnost ga je vodila k sinergičnim učin- kom. To je pomembno tudi pri reševanju osebnih in družbenih kriz. Premalo je neoliberalizem samo kritizirati. Potrebna je vizija. Eno izmed takšnih ima Whitmore, ki s pomočjo coachinga stimulira motivacijo zaposlenih in njihovo timsko delo, da so produktivnejši v podjetju.. marsikje v državah EU je problem socialne vključujočnosti priseljencev (emigrantov) in drugih marginaliziranih skupin v proizvodni proces in prevladujočo večinsko kulturo.
Simon (2010) eden najvplivnejših evropskih menedžerskih mislecev, ima svojo doktrino o skritih zmagovalcih, ki so javnosti slabo poznane, srednje velike gospodarske družbe. Te so si pridobile vodilni položaj na globalnem trgu zaradi daljnovidnih vodij. Kljub majhni ali srednji velikosti imajo pogosto globalne tržne deleže, ki presegajo 50 %. Glavni dejavniki njihovega uspeha so ambicioznost, fokus in globalizacija. Vendar pa je vse bolj potrebna sodelovalnost kot tekmovalnost.
Slabost skritih zmagovalcih je, da izključuje skrite ali odkrite poražence. Tu ne gre za strate gijo zmagam – zmagaš. Tudi Slovenija že ima številne skrite zmagovalce (npr. Seaway, Akrapovič, Hidria). Nekateri so gotovo sposobni postati še skriti zmagovalci. To pa terja čas, vzdržljivost in potrpežljivost. Podobno so morale nemške družbe po drugi svetovni vojni začeti iz ničle. Svet postaja čedalje bolj nevaren.
Ni ravnotežja med od-učenjem in novim učenjem. Dejstvo, da so organizacije za osebnostno rast rasle kot gobe po dežju, ne more biti odgovor na subtilno vprašanje o odnosu med ima nenco in transcendenco. Tudi podjetje Adler's coachiung, ki se zaveda, da se je treba novih obrazcev učiti z vztrajnim ponavljanjem, spregleduje soočanje z lastnimi sencami, kar je Jungov model. Vprašanje pa je, ali je bila prej opravljena temeljita analiza klientov. Ni prob lem, da se odrasli ne bi bili pripravljeni učiti iz svetovne širine in vseživljenjsko dolgo. Vpra šanje je, ali smo pripravljeni biti na čistem z drugimi in s samim seboj. Nevarno je, da se namesto imanence pojavi praznina nihilizma in namesto transcendence tehnični surogati. Potem izgineta udeleženo mišljenje in dejavno življenje v idealnih razsežnostih (Bahtin, 2010).
Salecl (2010) meni: »Vse služi ohranjanju postindustrijskega kapitalizma: individualizacija, obrat vase, samokritika, nenehno ukvarjanje z izbiro, dojemanje sebe kot umetniškega dela, pojmovanje lastnega življenja kot biznisa, ki ga moraš skrbno načrtovati, svojih otrok kot objekta, ki ga moraš pravilno oblikovati in vzgajati ...« Če se odrasli ne odločimo za aktivno učenje in delovanje, gre le še za industrijsko-potrošniško površinsko dizajniranje.
Temo globalnega izobraževanja odraslih smo analizirali po metodi 4MAT vprašanj v skopih obrisih. Na osnovi tega vpogleda smo dobili kratko oceno. Globalizacijo lahko različno razumemo in se zavzema mo za različne razvojne smeri, pri čemer izključujemo divjo privatizacijo s katastrofalnimi posledicami. Globalno smo se pripravljeni učiti zaradi 'nagona' preži- vetja in orientacij pri iskanju smisla življenja. Pri tem pa naj bo naše učenje usmerjeno k smiselnim rezultatom (ne le k rezultatom, ki jih 'ovrednoti' birokracija'), ker sicer ni transformacijsko, kar pomeni, da nimamo doživetih izkušenj, ki bi nas oblikovale in nimamo interakcijske komunikacije, ki bi potekala do konca. Konča se že pri nakupu izdelka. Izobra-ževalci se večinoma ukvarjajo z nekvalifiicranimi odraslimi, ki nimajo zaposlitve. Takšni pogosto menijo, da dopolnilnega izobraževanja ne rabijo in če ga že, so hitro zadovoljni z njim.
Programi PUM naj bi omogočali, da bi začasno socialno izključeni, obdobje brezposelnosti izpolnili čim bolj produktivno kot kompetentno pripravo na spremenljive razmere na trgu dela. Prav zato, ker mladina nič (zero youth) teži k destruktivnosti, bi morala postati socialna politika usmerjena k temu, da uporabi vse človeške resurse. V Sloveniji jih imamo dovolj, a so razdrobljeni.
Človek še ni sposoben obvladati vseh mehanizmov, ki ga odtujujejo od narave in od njega samega. Kako lahko koncipiramo emancipirano vzgojo, ki ustreza drugačnim občutkom individual nosti in socialnost? Človek se ustvarja kot prebivalec današnjega megalopolisa in člen sredstev množičnih obveščanj, novih perspektiv in alternativnih zgodovinskih možnosti. Postaja kozmični človek in tako razvija kozmopolitizem tudi v sferi izobraževanja, ko si ustvari skupni dom, ki je organiziran na osnovi nove solidarnosti. Tretja svetovna vojna nam grozi že ves čas po drugi. Po hladni vojni med V in Z se začenja nova hladna vojna (kontra)sankcij.
Pri Dostojevskem vsečlovek združuje visoko in nizko, dobro in zlo, sveto in grešno. Ob razvo ju komunikacijske tehnologije pa to pomeni celovito naravno-umetno bitje, ki vključuje kapa citete stroja skompetencami človeka. To je coincidentia oppositorum na nov način. Ta vsečlo vek je izpostavljen grozljivi svobodi zgolj niča. Zato je nevaren, ker raje podira kot gradi mostove med ljudi. Strašno rad neustavljivo pripoveduje, saj marsikaj razume.

Prav zaradi notranje meje, protislovja, se kapitalizem totalno mobilno razvija. Kapitalizem ima svoj center in periferijo, svojo urejenost po pravilih in svoj kaos. Prehajamo iz centra v periferijo pomembnosti pred zunanjim svetom. Moti nas da se kaj premika prehitro – akcele riran razvoj in nekaj drugega počasi ali nikamor. V čem je sinhronija? Tudi v tem, da so se prav tedaj, ko smo v skupinskem dialogu Moderatorjev 16. 4. 2015 dosegli spravo z naravo in s svojimi bolečinami, v državni komisiji zmenili za spomenik sprave, komisiji – ker obstaja le ena domovina, eno življenje in ena smrt (po Zupančiču). Domovina je kot dom, panaceja neprecenljiva.



Zaostala zavest nas razdvaja. Zakaj? Ker ne vemo, kaj in si ne znamo odgovoriti na vsa druga vprašanja B. McCarthy 4Mat. Načrt se prepleta z naključji in ta z načrti obnove. Kar je za nekoga konec je za druge ali celo za nas nov začetek. To so iluzije, ki so to, kar so prav zaradi našega parcialnega gledanja, zato jih ne vidimo v globljih pomenih kot simbole. Propad/ preživetje sta iluziji glede na nenehno transformacijo vesolja. Božji um je več kot vse naše doslej ugotovljene inteligence in kompetence skupaj.

4. Antigona kot globalno civilizacijsko kulturni problem
Tine Hribar je odličen analitik eksistencialno-etične in družbenopolitične problematike Antigone. Že l. 1991 je izdal znanstveno monografijo Tragična etika svetega (1991), ki se nanaša na Sofoklejevo Antigono. Na njej oblikuje interpretacije v Sobotnih prilogah 30. 10. In 7. 11. Gre pa tudi za Smoletovo Antigono (1960) in Žižkovo Antigono (2015). Smoletova Antigona ne bi pokopala Polinejka niti kot klerikalka niti kot komunistka, ne le zato, ker jo na prizorišču drame sploh ni in njeno brezkompromisno idejo nadaljuje Paž, ampak še prej zato, ker je že pri Sofokleju zastopnica naravnega prava in občečloveške etike. To pomeni, da ni takšna ali drugačna ekstremistka, ki diskriminira žrtve in eksekutorje. Žal v slovensko Ustavo 1991 do danes ni vključen postulat svetosti življenja, za kar se je zavzemal sam pisec teksta Tine Hribar. Zato ni nenavadno, da se pieteta do žrtev povojnih pobojev 'rola na realno-politični sceni' kot prestižno vprašanje.
Ni nepomembno, da Antigono prikazujejo različni avtorji kot so Sofoklej, Smole, Žižek različno. Drži, da gre za civilizacijsko-kulturno vprašanje po skupnem občutku (lat. sensus communis) ubijalca Kajna do ubitega brata Abela. Moralna dolžnost vsake generacije v tem, da si vedno znova oblikuje spoštljiv, dostojanstven odnos do mrtvih prednikov, še zlasti, ker so med njimi tudi žrtve nasilja. Danes je odnos med Frommovo biofilijo (ljubeznijo do življenja) in nekrofilijo (ljubeznijo do smrti) zaostren do planetarnih razsežnosti.
Odkar obstaja država obstaja tudi določena diskrepanca med naravnim in državnim legalistič nim pravom. Videti je neodpravljivo. Dokler državno pravo ne sloni na naravnem pravu, po katerem živi pokopljejo mrtve, ne more nastati pravično razmerje pietete. Mrtve duše ne morejo pokopati mrtvih teles. Antigona nastopa kot zastopnica občečloveškega interesa.
Žižkova drama Antigona ponuja tri zaključke. Prvi sledi Sofoklejevemu, v katerem zbor slavi Antigonino brezpogojno vztrajanje pri lastnih načelih. Drugi prikaže, kaj bi se zgodilo, če bi Antigona v sporu s stricem Kreonom zmagala ter ga prepričala v pokop Polinejka. Tu Zbor zapoje hvalnico političnemu pragmatizmu. V zadnji za Žižka najbolj značilni verziji Zbor oba, Antigono in Kreona, obsodi zaradi nespametnega konflikta v škodo ljudstvu, ustanovi ljudski tribunal ki ju po hitrem postopku obsodi in usmrti.
Sofoklej zastavi dogajanje tako, da Antigonin stric Kreon, novi tebanski kralj, prepove pokopati Polyneikesovo truplo. Toda Antigona je bolj spoštovala verske in moralne vrednote kot to prepoved in na skrivaj pokopala bratovo truplo. Ko so jo opazili, je brez pomisleka priznala dejanje. Kralj jo je ukazal živo zazidati v votlino kljub temu, da je bila zaročenka njegovega sina Hajmona. Ko je kralju videc Teiresias prerokoval smrt njegovega sina, je kralj skušal posredovati, toda bilo je prepozno: Antigona, Hajmon in Kreonova žena Evridika so naredili samomor.

Sprožilni moment dramskega spopada v Smoletovi Antigoni predstavlja prepoved pokopa Polinejka, a tu ne gre več za upor posameznika proti oblasti (kot je značilno za Sofoklesovo tragedijo), temveč se spor prenese v Antigonino notranjost kot boj med človekovim razumom in vestjo. Razum Antigoni narekuje, naj se pokopu odpove, saj jo v tem primeru čaka smrtna kazen, medtem pa njena vest terja, da svoje prepričanje o upravičenosti dejanja izpolni in na ta način uresniči samo sebe. Antigonino iskanje Polinejka je vodilni motiv drame, ki pravzaprav predstavlja iskanje lastnega jaza, svojega bistva oziroma notranjega smisla življenja. V Antigoni je tako Smole silovito izostril etično kritiko oblasti. Na smrt sprta brata Eteokles in Polinejk predstavljata ideološko razdeljenost Slovencev med 2. svetovno vojno. Antigonino vztrajanje, da je potrebno pokopati ne le zmagovalca, pa nakazuje na resnico o povojnih pobojih, ki jih je tedaj zagrešila komunistična oblast.

Smoletovo dramo pa lahko razširimo tudi izven političnih okvirov, ki so vladali na Slovenskem. Razumemo jo lahko splošneje, kot kritiko vsakršnega totalitarnega sistema, ki posamezniku odreka svobodo mišljenja in ga ideološko omejuje ali ga kot motečega člena za zmeraj utiša. In ravno na tej točki postane jasno, zakaj se iskanju Polinejka odreče Ismena, saj se kot posameznik zaveda, da v totalitarnem sistemu ne mora ostati Antigonina zaveznica in hkrati Kreonova privrženka. Ismena se zato odloči, da bo živela po pravilih, ki jih narekuje sistem.

Smoletovo dramo so tako ob njenem nastanku največkrat povezovali z NOB-jem, bojem za oblast in pobitimi domobranci, kasneje pa je v ospredje prišla tudi druga, univerzalnejša ideja, ki jo nosi Antigona. Smoletovo delo ohranja svojo nadčasovnost, saj nosi zamisel o tem, da resnice ni mogoče uničiti, jo zbrisati in zamolčati, saj bo na svetu vedno obstajal nekdo, ki bo pripravljen tvegati vse, tudi svoje življenje, da bo prava resnica prišla na dan.



Slavoj Žižek je namerno provokativni mislec. Nenehno miselno-jezikovno eksperimentira s paradoksi sveta. Za vsako ceno skuša civilizacijsko kulturna vprašanja pojasnjevati drugače kot bi jih sami. V tem vidim tudi spor med Hribarjevo inačico interpretacije Antigone in Žižkovim specifičnim prikazovanjem v novi drami (2015). Zato poskuša vedno znova, da bi mu bolje spodletelo (glej eseje: Poskusiti znova – spodleteti bolje, 2011). Koketira s totalitar nimi režimi (sovjetski, kitajski, korejski), ki navadnim smrtnikom zagotavljajo enoznačnost pomenov. S tem jim napravijo življenje (ne)znosno. Nekateri disidenti iz totalitarnih prepo vedi pobegnejo, drugi pa kot žrtve propadejo.
Žižkova govorica vključuje še medvrstične skrite adute, ki se kot takšni retorično izkažejo tedaj, ko mu kdo nasprotuje. Možno je, da je Hribar kljub besedni doslednosti zgrešil Žižkovo intenco. Zakaj? 1. Ker se polna upravičenost 5. božje zapovedi »ne ubijaj« izkaže šele po vseh totalitarnih zločinih, ubojih, uničenjih. Tako bi bilo po Girardu možno razmišljati, 2. ker se zaradi izdajalskega poskusa Juda Iškarijota (Evangelij po Judi) po vseh lažeh tega sveta na koncu vendarle izkaže Resnica. 3. Če o ljubezni po wittgensteinovsko ni mogoče govoriti (npr. božji molk), moramo o njej molčati.
Žižka opredeljuje tisto, česar ne izpoveduje. To pa je izpoved Sofokolejeve Antigone »da ljubim - ne da sovražim, sem na svetu«. Na strani sovraštva ni dialoga. Od tu dalje pa se nakazuje točka spreobrnjenja Kreona, Antigone, dostojanstvenih pogrebcev. V kolikor je Žižek problem odnosa med Antigono in Kreonom praktično eliminiral in teološko sublimiral, je še vedno možno domnevati, da bo Žižek doslej še spodletel poskus razumevanja sveta življenja v prihodnosti bolje opravil.
Ugotovitev, da so sodbe v imenu ljudstva totalitarne in nekrofilne, nas vrača k vprašanju, ka ko zastopati pravno državo, ki ne bo legalistična in formalistična, ampak bo vključevala naravno pravo kot etično pieteto do dostojanstvenega pogreba mrtvih. Ne gre pa samo za dobre zakone, ki omogočajo prostor kulturnega sobivanja (živih in ne-živih po Heraklitu), ampak gre še prej za ohranitev v dobrem spominu vis a vis heideggerjanski pozabi biti. Prav namerna pozaba z brisanjem sledi dejstev deluje kot potlačitev, popačenje zgodovine in nepriznavanja lastne krivde in zanikanja zločinčeve pravice do kazni, ki jo zagovarjajo redistri bucijske teorije. Skratka: tisti, ki drugim, ki niso naši, niso sposobni odpustiti kolaboriranja z okupatorjem, nehote predvidevajo, da zanamci tudi njim ne bodo odpustili koruptivnih dejanj, pohlepa, onesnaževanja okolja itd., in tako ne bodo imeli razlogov, da bi jih ohranjali v dobrem spominu. Dostojanstvo človeka v filozofiji življenja pomeni duhovno kljubovanje vsakršni najmanjši ali najsilnejši zlorabi za instrumentalizirane materialne prioritete gospodar ske rasti. Prav padli kličejo zmagovalce k priznanju njihove krivde, ker so jo padli s svojo smrtjo že odplačali, vendar pa ne za tiste, ki so ostali zmagovalci. S tem Polinejk ni že kar poistoveten z domobrancem in Kreon s komunistično partijo, ker gre pri Smoletu za Antigo nin notranji konflikt in pri Žižku za Zbor, ki se postavlja na različne strani.
Kot smo videli Kreon najprej prepove dostojanstveni pokop znotraj mestnega obzidja, potem ga pa prepozno dovoli. Odkar obstaja država obstaja tudi določena diskrepanca med naravnim in državnim legalističnim pravom, ki je videti neodpravljivo. Dokler državno pravo ne sloni na naravnem pravu, po katerem živi pokopljejo mrtve, ne more nastati pravično razmerje pietete. Mrtve duše ne morejo pokopati mrtvih teles. Antigona nastopa kot zastopnica občečloveškega interesa.
Žižkova Antigona je etično-politična vaja. In kako funkcionira kot etično-politična vaja? Funkcionira po principu reprodukcijske ponovitve. Žižek razsvetljensko lucidnostjo natančno elaborira dramatizacijski smoter, ter nakaže, kako ga bo oz. ga je dosegel. Potem se v samem Trojnem življenju Antigone to isto dejansko izpiše in odvije.
Žižkova Antigona je zvesta sami sebi, svoji vnaprej določeni programski razrešitvi. To se vidi na koncu, ko nam vodja zbora s krasnim sprenevedanjem ponudi odločitev med predočenimi variantami: Je imela prav ona, ko je neomajno vztrajala v spoštovanju božanskih nenapisanih zakonov? Je imel prav Kreon, ko je bdel nad skupnim dobrim svojega mesta? Ali pa je imel prav Zbor, ko se je otresel obeh in vzpostavil skupno vladavino? Odgovora lahkega ni ... Na vas je, da izberete, na lastno tveganje. Nihče vam ne more pomagati, sami ste. Čudovita nikakršna izbira, tj. izbira, ki to ni, ker je moralno možno izbrati le eno. Kaj je pravilnejšega, pravičnejšega, boljšega od skupne vladavine vseh ljudi? Kako sploh izbrati kaj drugega? Po moje ne gre za vse, ampak spet za Velikega brata, ki je skrit v enoumju in enoglasju vseh. To je podobno hrvaški enoznačni zavrnitvi arbitražnega sporazuma s Slovenijo v l. 2015.
Glavni junak Sartrove drame Hudič in ljubi bog Goetz jasno pove, da je edini urejevalec sveta, ki ljudstvu vlada v imenu ljudstva, tako da je nad njim in ga ljubi, tako da ga sovraži. Prevzame nase tegobe samovolje. Žižkov Zbor-tribunal pa zgolj pragmatično izganja hudiča z Belcebubom. To je aluzija na najslabši infantiliziran neoliberalni svet, na videz vsega dovo ljenega v navidezni demokraciji, v katerem prededipalni, moralno nepismeni vladarji Kreoni ne občutijo krivde za svoje dolgoročno napačne odločitve.
Žižkovo dramo je možno interpretirati tudi v antiintelektualističnem duhu Zborov direktorjev in managerjev bank in multinacionalk, ki s svojimi pristranskimi odločitvami ubijajo tako državnike, ki jih simbolizira Kreon kot državljanke (in državljane) upodobljene v Antigoni. Pri tem ostaja realna utopija iskanja gorčičnega zrna nebeškega kraljestva med zemeljskim plevelom še ne prehojena pot Jezusa.

Kdo bi pisal sodbo zgodovine, če bi Kreonove in kosti njegovih pristašev obležale na bojnem polju nepokopane? Kateri so pogoji možnosti pokopa žrtev. Očitno se tisti, ki tega ne dovoli dostojanstvenega pogreba boji izgube svoje avtonomne volje, ki jo nevede zamenjuje za samo voljo. Morda ne tega, da bi se izkazalo, da je grd, ko bi hotel v svojih očeh ostati lep. Sloven ci še čakamo na Sofoklejevega Kreona, ki se skesa svoje prepovedi in odobri pogreb ne glede na ceno. To je bilo za tedanji poganski svet veliko, za današnji pretežno psevdokrščanski pa se zdi preveč.


Žižkovo besedilo se tako vsakokrat vrne na slavni, nekoliko spremenjen zborovski Mnogo je strašnih in nedoumljivih stvari, a ni je strašnejše in nedoumljivejše od človeka, ki ga vsakokratna omenjena varianta modificira, da ustreza njeni poanti skupaj s samim dramskim potekom.
Stilsko je Žižkova Antigona (2015) pisana v verzni formi antične tragedije. Kot osnova ji služi Gantarjev prevod Sofoklejeve Antigone. Obenem pa je namenoma anahronistična. Tako si prosto izposoja iz Evripidove Elektre, Heglove Fenomenologije duha, Benjaminovega spisa o predavanju, Brechtovih pesnitev, Claudelove Talke, Alenke Zupančič itn. itd.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   12   13   14   15   16   17   18   19   20


Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©muhaz.org 2017
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə