Dr. Bogomir Novak oris razsežnosti simbolnih reprezentacije kot izvorov znanja in verovanja
Sklep: ambivalentni plodovi domišljije
Yüklə 1,95 Mb.
|
3. Sklep: ambivalentni plodovi domišljije Jasno je, da nimamo vsi ljudje enakega odnosa do ustvarjalne domišljije in tudi njenih plodov ne vrednotijmo enako. Nekateri ne razlikujejo med imaginacijo in fantazmo, ampak se sprašujejo, ali je sodobniku domišljija sploh potrebna. Kljub temu, da je domišljija, ki je impli citno imaginacija in fantazma, potencialno neskončna, je praktično le omejeno uporabna. Pomembna je kot uvodni, prehodni ali končni akt spoznanja v smislu iluminacije. Obravnava li smo jo tudi kot reprezentacijo. Domišljija je dvorezna, ker je mehak prehod od imaginacije k fantazmi, od ustvarjalnosti k destruktivnosti. Sodobnost je zaznamovana s skoraj neskončnimi tehnološkimi možnostmi pretoka informacij in idej. Marsikatere meje, tako fizične kot miselne, so izginile, nekatere so se omehčale, druge so se samo potlačile. Prehodi so zaradi mehkih meja olajšani, vendar pa so tudi manj vidni. Zaradi obrambnih mehanizmih so prehodi otežkočeni. Včasih se zdi, da smo sodobniki pos tavljeni v svetli svet izbir, ki je sicer nadomestil strožji svet enoumja in trdnih delitev, s seboj pa poleg radosti prinaša tudi hlastanje in nemir. Zaradi prehodov je težko odgovarjati, kaj je pri nas moderno, kaj je modno, kaj sodobno, kaj se počne in česa ne, kaj gre, kaj pa ne. Potrebna je sodelovalna interaktivnost udeležencev z opazovanjem, da timsko kaj novega odkrijemo. Odkrit je Higgsov bozon, božji delec, ki daje drugim delcem maso. Brez njega se ti ne bi mogli povezovati in tvoriti atomov, zvezd, planetov in ljudi. Do zdaj se je spretno izogibal odkritju, nemalo znanstvenikov je dvomilo o njegovem obstoju. Z odkritjem se bo poglobilo tudi naše razumevanje skrivnostne temne snovi, substance, ki tvori kar četrtino vesolja. Ne vemo še, kako bo vplival na nove tehnične izume in spremenil naše življenje. Spominja na pra-silo, tao, svetlobo. Pomeni skrajno mejo fizikalnega znanja o vesolju. Videli smo, da je domišljija kot zmožnost predstavljanja precej bolj zapleten predmet prouče vanja, kot se je zdelo na prvi pogled. Niso le pomembna vprašanja, kaj si predstavljamo, ampak tudi kako in čemu in v imenu koga. Ali sem res jaz tisti, ki si kaj predstavlja, ali pa je to le pomembni drugi, ki prevzame vlogo gospodarja? Jasno je, da nismo vedno mi avtorji predstavljanja, ampak je te predstave implementiral v nas nekdo drug prek množičnih medijev. Spolne predstave nas kaj lahko obsedajo v smislu histerije. O tem je precej povedal že Freud. In voda se nas predstavlja, kakor ugotavlja Bachelard po logični konverziji poveda 'mi si predstavljamo vodo'. Človek je volja in predstava ustvarjenega sveta po Schopen hauerjevem stališču (nem. Die Welt als Wille und Vorstellung). Oblike zavesti (umetnost, reli gija, znanost) so kriterij razvrstitve domišljijskih predstav na znanstvene, umetniške, verske, ki smo jih na kratko opredelili. Schopenhauer (2008) opisuje v zgodovini filozofije in etike in izjemno pomembne navezave na indijski upanišadski nauk, vedanto in budizem. Svet kot volja in predstava želi biti popolna obravnava bistva sveta, ki ga je moč strniti v sintagmo "svet je samozavedanje Volje". Kakršne si stvari predstavljamo, takšne za nas so. zdi se, da Nietzsche obrne formulo tako, da volja do moči določa naše vrednote in predstave. Schopenhauerjev svet je razdeljen na predstavo in voljo, princip volje pomeni jedro vseh stvari, slepo silo narave, notranje bistvo, ki se preko objektivacije odrazi kot predstava, kot zunanja plat sveta. Pojavni svet je zrcalo volje. S pomočjo čistega zrenja – “popredstavljanja” sveta, ki se dovrši v umetnosti, lahko človek nekoliko prerase vpetost v svet breztemeljne volje. V umetnosti in estetični kontemplaciji najde Schopenhauer podobno kot Dostojevski možnost odrešitve – četudi zgolj začasne, kratkotrajne – iz večnega kroženja stvari, ujetih med rojstvom in smrtjo, med razcvetom in propadom. Vendar je tako dosežen mir bolj podoben bežni spravi, saj svet predstav še naprej vsebuje kot svoj temelj voljo – zato Schopenhauer pokaže še drugo pot premagovanja bolečine in nezadovoljenosti v svetu, to pot se sooča s samo voljo, zdaj ne več v podobi objektivirane predstave kot v umetnosti, ampak se sprašuje o možnem pritrjevanju in zanikovanju volje kot takšne. Prav v slednjem najde novo možnost odrešitve iz primeža slepe sile sveta. Takšna obravnava volje je bistveno prepletena z razume vanjem njegove etike. Zaradi obrnjenega razmerja med spoznavajočim in volitivnim princi pom se tudi njegova etika sooča predvsem z voljo. Cilj njegove etike postane zaustavljanje pogoltne volje. Voljo postavlja Schopenhauer kot notranjo vsebino celote sveta in tam, kjer je volja, tam bosta tudi svet in življenje. Nadalje smo videli, da ohranjajo avtoreproduktivno sposobnost prav tako kartezijanske predstave razcepa kot verske predstave enosti in občestvenosti. Vprašanje 'čemu' se nanaša na smotrnost oz. teleologijo predstavljanja. Trenerji nam ponujajo vodeno domišljijo, ki pa jo le redko tako imenujejo. Z njo smo se srečali pri dilemi nihilističnega Ivanovega demonskega predstavljanja velikega inkvizitorja ali predstavljanja zastonjske ljubezni starca Zosime, ki jo je najbolje opisal Dostojevski v romanu Bratje Karamazovi. Biblija vsebuje veliko opisov tega, kako si kdo kaj predstavlja. Npr. angel pride najprej k Ma riji in potem k Jožefu in vsakemu posebej predstavi božji načrt v sanjah. Mojzesu spregovori goreči grm. Jezusov krst v Jordanu upodablja ikona Teofanija, kar pomeni Božje razodet je. Gre za prvo prikazanje Svete Trojice v evangeliju. Sveti Duh se je spustil z nebes kot go lob, Sin je sklonil glavo, da bi ga oblila voda iz Janezovih rok in zaslišal se je Očetov glas: »»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3, 17). Drug pomemben vidik Jezusovega krsta v Jordanu je, da je s tem, ko je bil deležen judovskega običaja očiščevanja, posta vil zakrament krsta kot vstopno mesto v krščansko skupnost. Krst anticipira njegovo in naše drugo, duhovno rojstvo. Verjetno bo to stoletje mistično, kontemplativno, ker se dosedanji hiperaktivizem ne obnese. Sproža preveč distorzij z umetno lakoto po kopičenju bogastva zgolj na strani peščice. Wheeler piše o našem participatornem vesolju. To natanko je nova paradigma. Zavedanje par ticipatornosti, ki se zgodi v občutkih, pomeni odgovornost zanjo. Na osnovi nekaterih filmov (Izvir –Incentive, Avatar, Apokalipto, Igre lakote, Melanholija, Srečanje tretje vrste…) sklepa mo, da bodo preživeli oz. zmagali tisti, ki so bolje senzibilizirani za nevarnosti okolja in znajo nanje tudi pravočasno reagirati.
V post-industrijskem obdobju, obdobju naraščajoče mobilnosti, komunikacije in interakcije, so majhne skupnosti postavljene pred številna vprašanja, ki se porajajo zaradi dvojne funkcije prostora. Prostor je doslej predstavljal prej možnost in odskočno desko za povezovanje in komunikacijo. V prihodnosti pa se to s krizo lahko spremeni v povratku nazaj k zaprtosti. Var čevanje s sredstvi nas dela statične. Prostor ima vlogo zaščite in "kontejnerja" nekih kolektiv nih identitet. Kako se bodo lokalne skupnosti znašle v družbi, ki je kot vrednoto in "ideolo gijo" ustoličila odpiranje in kakšno vlogo bo pri tem igral teritorij in prostorsko vedenje skupnosti na sploh, pa so seveda vprašanja, ki jih šele postavljamo prihodnosti. Le postopno se uveljavlja večperspektivni pogled na zgodovino z različnih zornih kotov. Kar je za eno stran udeležencev herojsko, je za drugo nizkotno. Šele sedaj se sprašujemo ali je bila ruska revolucija le puč. Na več načinov si predstavljamo zgodovino (komunizem, občestvo) kot vizijo. Dilthey ideografsko zgodovino razume iz njenih ciljev, hrepenenj. Pri Heideggerju imaginacija odpira prostor in čas avtentičnega eksistencialnega bivanja. Vrata srca odpiramo in zapiramo sami. Gre za sovključenost ljudi in stvari. Pri Kantu je produktivna domišljija samoaficirana moč, ki oblikuje svet objekta kakor svet subjekta. V njej presega človek svoje antinomije. Domišljija je spremenljiva osnova intuitivnih uvidov, ki se ne klasi ficirajo na kategorije. Takšno znanje je izmišljeno in je del širšega načrta. Povezuje primi tivno in racionalno kulturo. Imaginacija je ključ do spretnosti duha in telesa v smislu multizaznavnosti (VAKOG), več predstavljivosti in večperspektivnosti. S pridom jo uporabljajo na raznovrstnih področjih de lavci v zdravstvu, psihologi, športniki in plesalci. Trenerji omogočajo klientom izkusiti pred nosti povezanosti med umom in telesom s pomočjo imaginacije, gibanja in dotika. Naše pred stave priskrbijo možganom potrebne povratne informacije, da le-ti ust varijo večjo lahkotnost gibanja, fleksibilnosti in moči. Imaginacija »prižge luč« v našem telesu.46 Psihologija duha je nova podoba, ki je cepljena na staro. Imaginacija izumlja novo življenje in novega duha (lat. ars inveniendi). Imaginacija vidi (lat. intuiere - videti), če ima videnja v san jarijah. Izkušnje so dokazi sanjarij. D'Annunzio pravi, »ko odpremo oči za vidno, smo nevidno že davno sprejeli za svoje«. Morda od tod izhaja teorija o pred-eksistenci duše. To nam pomaga vzljubiti našo intimo, daje nam občutek mladosti, pomladnega prebujenja. Ch. Nodier pa meni, da je zemljevid predstavljivega sveta začrtan le v sanjah. Iz enega izhaja vse detajlno in globalno predstavljivo. B. Russell meni, da se številni pravoverni ljudje obnašajo, kot da bi morali skeptiki ovreči uveljavljene dogme, namesto da bi jih bili prisiljeni dogmatiki dokazati. Namesto skepse v dogmo dobimo dogmo namesto skepse, ki učinkuje fundamentalistično. Zgodovine ne bi sme li presojati z današnjega zornega kota. Rawls – postavljaj takšna pravila kot da ne veš, ali boš na koncu pri vrhu ali na dnu. Dostojevskemu je pomenila domišljija ves svet, ki je bil več kot vsa empirična realnost in vse sanje. Živel je iz kolektivnega in individualnega nezavednega. Vedel je, da je trpljenje izvor vseh spoznanj in vse ljubezni. Iz svoje razklanosti je iskal pot v mistično eno. Zdaj nas privlačijo harmonija, sodelovanje, dajanje in globoko spoštovanje življenja. Upajmo, da si bodo naslednje generacije prizadevale za duhovno rast. Odnosi so bili nujni za evolucijo stare človeške vrste in prav tako nujni so tudi za našo evolucijo. Že Marx je pisal, da si ljudje, ki ne morejo preživeti v okviru starih proizvodnih odnosov, ustvarjajo nove odnose. Svet rep rezentacij iz glave postavljamo na noge. To velja najprej za odnose duhovne rasti. Star tip od nosov ozke lojalnosti je nezadosten in nezdrav. Vedno bolj nas zanimajo samoraziskovanje, samozavedanje in mojstrstvo samega sebe. Izpolnitev, sreča, pomen, namen, ljubezen in ra dost, da prispevamo k življenju, dobivajo prednost pred vprašanji, kot so kariera, življenjski slog in denar. Iščemo povezave med svojimi izbirami in izkušnjami, da bi lahko spremenili izbire in tako tudi izkušnje. Potrebno si je prizadevati, da smo takšna oseba, kakršna si želimo (po zlatem pravilu), da bi bili drugi, namesto da spreminjamo druge. To vprašanje se dotika simbolnih imaginacij, ki so v človekovi sposobnosti (auto)poesis-a, proizvajanja stvari iz nebivanja v bivanje. 0pri tem bi seveda raje posnemali druge kakor da bi bili sami tisti, ki ustvarjajo sledilce in posnemovalce, kakor jih je Jezus. Videti je, da današnji razviti svet sili še državno neorganizirane k samoorganizaciji. 7. 3. 2012 sta v CD Maja Weiss in Tomo Križnar predvajala dokumentarni film Oči in ušesa Boga – videonadzor Sudana. Nanaša se na iztrebljanje avtohtonih plemen v Sudanu. Mednarodna javnost tega pojava noče priznati. Križnar je ta film snemal v letih 1979–2012 o skritem iztreb ljenju afriških staroselcev na območjih, bogatih z naravnimi viri v Sudanu: v Nubskih gorah, Darfurju, Abjeiu in ob Modrem Nilu. To je oseben zapis, kaj lahko naredi posameznik s somišljeniki in prijatelji, ki še verjamejo v moč aktivnega angažmaja in se ne vdajo komfor mizmu. Kamere so lahko močnejše orožje od kalašnikovk, ker so posnetki dokaz o genocidu v Sudanu, ki služi tožilstvu na Mednarodnem sodišču v Haagu. Film Oči in ušesa... pripoveduje, kako trpinčeni Sudanci sami postanejo pričevalci svojega gorja. Na ta način s posnetki prosijo za pomoč naš »civilizirani« svet. Dokumentarec je tudi pričevanje o rojstvu neodvisnosti Južne ga Sudana, ki je z odcepitvijo od Sudana povzročilo nove vojne med strateškimi interesi svetovnih velesil in obeh Sudanov. Očitno primanjkuje ustvarjalne politično-ekonomske domišljije za oblikovanje integrativnega delovanja družbe. Na evropskem trgu dela je e nedavno brezposelnih skoraj 24 milijonov ljudi, od tega je mladih pod 25 let okoli 5,5 milijona. Samo Španija in Velika Britanija beleži ta vsaka po milijon brezposelnih mladih, a na Otoku to pomeni "le" dobro 1/5 mladih. Daleč najhuje je v Španiji in Grčiji, saj je v obeh državah brez dela kar 1/2 mladih pod 25 let. Zato nekateri že govorijo o izgubljeni, pozabljeni generaciji. Politika mladine ni usmerjala v zapo slitve. Lahko bi celo rekli, da je razvrednotila študij. Nekateri sicer vedo, da zaradi varnosti izgubljajo svobodo in zaradi statusa notranjo gotovost in glas vesti, vendar pa se za etično držo ne odločijo. Tako deluje tudi terorizem kot splošna grožnja, ki generira totalitarizem. Na takšnih primerih ponovno vidimo, da je razlikovanje med fantazmami in imaginacijami pomembno. Današnji čas kaosa, krize osebnostne integritete, izdaje resnice, pomanjkanja na eni in preobi lja na drugi strani, razrahljanih odnosov ter finančnih stisk je odsev naših zavestnih ali podza vestnih prepričanj o nas samih. NLP uči, da s spreminjanjem svojih prepričanj, spreminjamo tudi okoliščine in situacije. Sodobna stroka in starodavna izročila imajo skupno točko v mod rosti, verstvih in prevzetih ritualih. Današnji svet naseda na plitvinah (Carr), izravnavah (Friedman), starodavne kontemplativne modrosti pa se bolj osredotočajo na notranje občutke. Resnico čutimo, tako da je ne oblikujemo z uporabo različnih miselnih procesov. Braden (2011) razlaga da vibracije človeškega srca - čustev ustvarjajo električno polje, ki je močnejše kot električno polje misli v možganih. To pomeni, da odnos med kratkoročnim in dolgoroč nim znanjem določa odnos med razumom in emocijami. Sanje o temeljiti spremembi človeštva so pri večini šibke. Obupujejo v bedi. Slaba dela, ki jih poraja sedem glavnih grehov ne poraja zgodb, ki bi kaj dobrega obljubljale. Tam, kjer zna nost postavlja metodična vprašanja, je v krščanstvu zaupanje v skrivnost. Tako banke, finanč ne ustanove in številna podjetja ne delajo skladno z najvišjim dobrim, zato bo potrebna njiho va prilagoditev in sprejem nove paradigme na višjih vibracijah energije. Kot posamezniki in človeštvo nismo obsojeni na nesmisel. Zasičeni smo s simboli. Če najdemo znamenja upanja in poslana bodo po medmrežju. Večnost se dogaja že zdaj, ko z Gospodom delimo življenje. Seveda pa je treba kot miroljubni bojevnik plavati proti toku. Večina živi nepravo sedanjost nakupa, užitka, zadoščenja, ampak je sedanjost ljubezni. Mojster Eckhardt priznava današnji dan za večnost. Potrebno je odkrivanje in oddajanje znamenj upanja. Udeležujmo se sveta, ki vzbuja v nas upanje, domišljijo in pogum. Lepota odrešuje svet po domišljiji, glasbi, harmoniji strun vesolja. »Imamo izjemen dar – dar domišljije. Vsako področje človeške kulture je proizvod te edinst vene sposobnosti. Ta sposobnosti je prinesla neverjetno pestrost človeške kulture, pobud, iznajdb, pa tudi šest tisoč jezikov, ki jih trenutno govorimo na svetu. Kot troedine osebnosti živimo v končnem času posebnih sestavin božjega časa. Tako preide telesna razsežnost praznovanja v duševno-duhovno. Jaz kot sebstvo je središčna točka, okoli katere se organizirajo naša prepričanja o svetu in o nas samih. Ker pa je praznovanje prvenstveno odnos jaz-ti, gre v njem za predanost.
Domišljijo lahko rabimo tudi za osebno rast. Tako se ne glede na starost, telesno pripravlje nosti in izkušenost, lahko Franklinove metode nauči vsak in jo uporablja kadarkoli in kjerkoli. Vedno več študij dokazuje, da smo s pomočjo imaginacije - bolje telesno pripravljeni in zmogljivejši, - pozitivno vplivamo na zdravljenje mnogih bolezni, - lahko razvijemo pozitivnejšo življenjsko naravnanost. Claudia Mitchell in Jacqueline Reid-Walsh sta jih po zgledu Poetike prostora (Mitchell in Reid-Walsh 2002: 118) aktualizirali skozi problematiko otroške popularne kulture. Na temelju zasebnosti ali bachelardovski intimnosti prostora sta razvili šest tipičnih konceptov prostorskosti, ki jim lahko sledimo v otroški popularni kulturi: politični prostor, spominski prostor, vizualni prostor, fizični prostor, virtualni prostor ter historični prostor (Mitchell in Reid-Walsh 2002). Domišljije ne rabimo le za posamezni ustvarjalni akt na določenem področju osebnega in družbenega delovanja, ampak za vsa področja, če želimo postati vsestranska osebnost. V l. 1985 smo na Pedagoškem inštitutu ta pojem pod akronimom VRO kritizirali, češ da prikriva prazno mesto, ker ničesar (konkretnega – op. NB) ne označuje. Vendar pa VRO pod novo ideologijo živi dalje in predstavlja kruh mnogim trenerjem veščin. Bivši komunisti, ki niso ses topili s piedestala mentalne oblasti, še vedno uveljavljajo moralno-politično neoporečnost z arhivi strahov. Zato ostaja problem ozke lojalnosti s kulturo nezaupanja nerazrešen. Deleuze (2011) razvija pojma kot sta na eni strani prosta razlika kot tisto, ki se ne pusti pod vreči ne identiteti ne podobnosti; na drugi pa kompleksno ponovitev, kolikor se je spet ne da zvesti le na mehanično ali materialno ponavljanje. Raziskava vzajemne povezanosti obeh poj mov teče interdisciplinarno prek različnih področij — matematike, fizike, biologije, psihoa nalize in estetike — ves čas pa se na strogo pojmovni, filozofski ravni zarisuje podoba misli kot diferencialne in repetitivne misli, ki na novo vzpostavlja temeljne pojme teorije reprezen tacije. Prav zato je mogoče, kot je zapisal Foucault, na novo misliti misel, dogodek in vez med njima. Literatura -Alexander, E. (2014). Pogled v večnost : nevrokirurgovo potovanje v življenje po življenju. Proof of heaven. Tržič, Učila International. - Aristoteles (2002). O duši. Ljubljana : Slovenska matica.
- Belnome, R. (2005). Poželenja. Tržič, Učila International. - Belting, H. (2004). Antropologija podobe : osnutki znanosti o podobi. Ljubljana : Studia humanitatis. - Benedikt XVI. (2006). Božja revolucija. Svetovni dan mladih – KÖLN 2005. Ljubljana, Družina. - Berdjajev N. (2001). Ekklesia. V kakšno duhovno skupnost pravzaprav verujem? O dostojanstvu krščanstva in nedostojanstvu kristjanov. Ljubljana, Logos. - Braden, G. (2011). Intervju z avtorjem knjige Globoka resnica Greggom Bradenom. Sončeve pozitivke. Petek, 17. junij 2011 @ 05:01 CEST
- Bruner, J. (1990). Actual minds, possible worlds. Cambridge, Harward University Press. - Bucay, J. (2011). Ti povem zgodbo? Ljubljana, MK. - Caddy, E. & Platts, David E. (2012). Naučite se ljubiti. Ljubljana : Cangura.com.
- Carr, N., G. (2011). Plitvine : kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja. Ljubljana, Cankarjeva založba. - Castaneda, C. (2000). Aktivna stran neskončnosti : končni pregled potovanj Carlosa Castanede z don Juanom. Ljubljana : Gnosis. - Cialdini, Robert B. (1984, 1999). Die Psychologie des Überzeugens : ein Handbuch für alle, die ihren Mitmenschen und sich selbst auf die Schliche kommen wollen. Bern, Huber. - DeGrandis, R. (2003). Notranje ozdravljenje ob meditacijah postaj križevega pota. Ljublja na Ignis. - Deleuze, G. (2011). Nietzsche in filozofija. Ljubljana, Krtina. - Deleuze, G. (2011). Razlika in ponavljanje. Différence et répétition. Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. - Doyle, E. McCarthy (1996). Knowledge as Culture. The New Sociology of Knowledge. London, Routledge. - Edinger, E. (2004). Jaz in arhetip. Individuacija in religijska funkcija psihe. Ljubljana, Klaritas.
- Harris, M. (2007). Ways of knowing. Anthropological approaches to crafting experience and knowledge. New York, Oxford publisher.
- Irigaray, Luce (2012). Marijina skrivnost. Le mystère de Marie. Novo mesto, Goga. - Jaspers, K. (1983). Ursprung und Ziel der Geschichte. Muenchen, Piper. -Jevtić, I. (2009). Mistična podoba. Miselna podoba Julijane iz Norvicka. Ljubljana, Apokalipsa. - Ide, Pascal, Adrian, Luc (2011). 7 glavnih grehov in kako zgrabiti bika za roge. Ljubljana : Emanuel. -Jakop, P. (2015). V imenu Boga in človeka. Naša Družina, 4. 1. 2015, priloga, str. 5. - Jung, Carl G. (1994). Sodobni človek išče dušo. Ljubljana, Ljudska pravica. - Kalan,V. (2003). Duša in resnica: Duša med varati se (apatasthai) in biti v resnici (aletheuein), K Aristotelovi teoriji domišljije (phantasia). Phainomena 43-44. Str. 95-113.
- Kraljič, M. (2008). Magdalena Gornik. Ponova vas, Grafiko d. o.o. - McKernan, J. (2009). Curriculum and Imagination. Process theory, pedagogy and action research. London and New Yok, Routledge. - Kezele, A., P. (2011). Življenje, smrt, življenje. Ljubljana, ARA. - Kocbek, E. (1984). Strah in pogum. Ljubljana, MK. - Komel, D. (2010). Sodobnosti. Ljubljana, Nova revija. - Komel, D. (2011). Bivanja. Dob pri Domžalah, Miš. - Komljanc, N. (2009). Šola brez meja. A school with no borders. Trajnostni razvoj v šoli in vrtcu. V: Revija za globalne dimenzije kurikula, Letn. 3, št. 2 (2009), str. 9-14. - Kušar, M. (2011). Kaj je poetično ali ura ilegale. Ljubljana -Krečič, J. (2007). " Sami rešite, kar se rešiti da!" : predavanje Slavoja Žižka. Delo, Leto 49, št. 262 (14. nov. 2007), str. 16 - Majerhold, K. (2012). Živeti. Ljubljana, Študentska založba. - Marx, K. (1971). Teze o Feuerbachu. V: Marx, K., Engels, F. Izbrana dela v petih zvezkih. Ljubljana, CZ, str. 359-352. - Milek, V. (2011). Cavazza, biografski roman. Ljubljana, Študentska založba. - Mitchell, Claudia in Jacqueline Reid-Walsh (2002). Researching Children’s Popular Culture: The Cultural Spaces of Childhood. London, New York, Routledge. -Moore, H. (Ed., 1996). The Future of Anthropological Knowledge. ASA Decennial Conference Series. - Pieper, J. (2002). Vera, upanje in ljubezen. Ljubljana, Družina. - Potočnik, B. (2012). Kaj ima narativni pristop skupnega z NLP. Skripta. Ljubljana, Glotta Nova. -Nietzsche, F. (2007). Času neprimerna premišljevanja. [Del 2, O koristi in škodi zgodovine za življenje]. V Ljubljani, Slovenska matica.
- Rorty (2002). Izbrani spisi. Ljubljana, - Rus, V. (2000). Philosophische Anthropologie. Muenchen, Slavica Verlag. - Schopenhauer, A. (2008). Svet kot volja in predstava. Ljubljana. SM. - Schwarz, A., Schweppe, R. (2004). Moč podzavesti. Nevrolingvistično programiranje. Ljubljana, MK. - Sekulič, N. (2005). Odnos istorije, teorije i imaginacije u antropologiji. V: Sociologija, XLVII, št. 4, str. 313-340. - Sedej, M. (2000). Štirje obrazi duše. Ljubljana Samozaložba. - Stark, R. (2012). Zmagoslavje razuma : kako je krščanstvo pripeljalo do svobode, kapitalizma in razcveta zahodne družbe. Ljubljana, Družina. - Stevanović, M. (2004). Škola po mjeri učenika. Varaždinske Toplice, Tonimir. - Škof, A. (2012). Zveza v duši. Ljubljana, Keter. -Trevor, H., J., Marchand (Ed., 2011). Making Knowledge: #Explorations of the Indissoluble Relation between mind, Body and Environment. - Urbanija, B. (2011). Vizualizacija in kreiranje kot osnova za uspešen coaching. Program usposabljanja za coache in karierne coache. Ljubljana, Glotta Nova, 53 strani. -Urbanija, B. (2012). Prostori sanjarij. Seminarska naloga. Fakulteta za humanistične študije. Koper. - Winowska, M. (2000). Podoba usmiljenega Kristusa. Ljubljana, Prenova v duhu. - Zgaga, P. (2002). Šolsko polje. Študije edukacijskih strategij. Ljubljana, CEPS. - Zukav, G. (2011). Pot v duhovno partnerstvo. Ljubljana, MK. - Žalec, B. (1999). Reprezentacije. Ljubljana, Claritas. - Žerovnik, A. (ured., 1996). Vzgoja, vrednote, cilji : zbornik simpozija v Cankarjevem domu, 7. oktobra 1995/ Državljanski forum za humano šolo. Spomenica o moralni odgovornosti. Ljubljana, Družina, Str. 7-9
- Žmahar, C. (2011). Nebesa odgovarjajo. Ivančna Gorica, Samozaložba. Yüklə 1,95 Mb. Dostları ilə paylaş:
|