Sklepni del
Ker umetnost nima enoznačne definicije, vsakokrat dobimo drugačen odgovor na vprašanje, čemu služi umetnost ponujaj se še odgovori: avtorjevi težnji po pozornosti, ploskanju in slavi, črpanju davkoplačevalskega denarja, vsesplošnemu medsebojnemu pranju možganov, da je drugačno bivanje sicer možno, a zaradi človeške narave neizvedljivo? …
Usmerjanje razvoja umetnosti je nehvaležen posel, ker se je umetnost doslej utemeljevala kot izjema od pravila s kreiranjem novih pravil, ki so jih njihovi nasledniki zopet kršili. Zato tu ne razpravljamo o tem, po katerih pravilih naj bi se umetniški stili ravnali, ampak razpravljamo o njihovi relevantnosti za družbeni kontekst. Umetnost zaradi umetnosti je lahko še kako produktivna ali pa sploh ne glede na presojevalčev ars interpretandi, ki zadeva ars vivendi. Kakor skrb za drugega razumemo, tako jo tudi živimo. V okviru kulta osebnosti kot kulta brezbrižnosti za ljudska življenja nastaja vedno hujša kriza. Umetnosti, ki to podpira, ne gre za socialne vsebine.
Glede na dosedanje izkušnje je dekadentna umetnost zaradi izgubljanja upanja že napovedo vanje vojnega stanja. Zato so dekadentne igre nevarne. Današnji umetniki nam večinoma slikajo svet brez presežnosti, brez posebnosti, smisla.
Človekov obupno dubiozni dualizem (lat. homo duplex) je že v pasti monopolistične ideolo gije razrednega, nacionalnega, rasnega, verskega, spolnega,… sovražnika 'mi ali drugi'. Kako prav je imel Kierkegaard, ki je označil obup ne le kot dvom in greh, ampak tudi agonijo niti živega niti mrtvega bitja. Zato bi bilo treba umetniške 'zimske tekste' o sencah prebrati s sta lišča sončnih pomladnih perspektiv tako kot poteka tetralogija Marka Uršiča o štirih letnih časih in tako kot si Kierkegaard predstavlja spominjanje vnaprej. S stališča večnosti življenja je po Jezusu Lazar že obujen.
Strukturna podobnost takšne postmoderne v gledališču in drugih zvrsteh umetnosti kaže na to, da dobe ekstremov nismo preživeli in da je tragičnost eksistence osnovna konstanta, ki je ne kaže pozabiti zaradi prikrivanja resnice. Kaže se v različnih občutjih izgubljenosti, izkoreninje nosti, tesnobe, depresije, izsiljevanja prioritet, mask, ponorelosti, blodnosti, neizogibnih zmot in že omenjenih obupavanjih.
Če umetnik ali umetnica pripisuje burke komurkoli, se v principu izenačuje z manirami vodite ljev ekstremne muslimanske države, ki v imenu ortodoksnega muslimanstva izničujejo vse drugačne tradicionalne in sodobne kulturne dosežke. Kulturna nivelizacija je že sovražno dejanje in vojno stanje že zato, ker relativistično zagovarjanje vsega in ničesar vodi v mono polno poudarjanje enega samega modela razmišljanja in delovanja. Totalitarna zloraba umetnosti je dobro znana že v 20. stoletju. Pomeni konec elitne umetnosti v banalizaciji zla (H. Arendt).
Vprašanje je, kako naj človek razvije svojo presežno človečnost in dobroto, če k temu ni spod bujen in ne dobiva podpore. Čeprav je že dovolj dokazov za ugotovitev, da se zlo na ne-umet niški, grd, zločinski način manifestira že samo, je samozaslepljevanje senc v svetu še prevladu joče. Človek potrebuje (umetnostno) vzgojo, da ni slabši kot žival, sicer zimske klice individualno dobrega ne vzklijejo za dobro vseh. Agonija nesmisla obupavanja ni že sam po sebi začetek prebujanja smisla, ker ta proizvodnja smisla izhaja iz drugega vira kot reprodukcija nesmisla.
Odkar je kulturna umetnost le kulturna industrija (Adorno), služi mentaliteti grdega in ne več lepega in harmoničnega sveta, ki ga zaradi atmosfere resentimenta, apatije, nihilizma, ne mara več izboljševati in olepševati. Umetnik-umetnica sta glasnika resnice časa. Zato je teza o umet nosti kot odrazu ali ogledalu razmer nezadostna. Ni dovolj, da se vračamo k realizmu in natu ralizmu in k dekadentnemu vzdušju na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Zaradi vedno bolj groze če nekrofilije v svetu, je etični imperativ umetnika in umetnice iskanje dobrega v sleherniku. Drugače povedano: zla ne opravičuje nobena umetniška forma.
Videti je, da lahko provizorično razlikujemo umetniška dela, ki na nekaj neustreznega le opozarjajo in nas od tega odvračajo in tista, ki nas k nečemu boljšemu kot še dosegljivemu navajajokličejo, vodijo. Podobno naša dejanja vodijo motivi stran od nečesa in motivi k nečemu. Moralni imperativ je, da ne vztrajamo pri slabih dejanjih in umetninah, ki jih prikazujejo. Zakaj vztrajati pri zgolj površinski produkciji in distribuciji umetnosti.
Za umetnost so sodobni trendi trivializacije, komercializacije, ekonomizacije, relativizacije, instrumentalizacije,… oblike agonije smisla, izguba duše presežnosti posamičnika in evrop skega duha.
Pri eksperimentiranju z življenjem drugače ni nujno bolje. Zato ima detradicionalizacija slabe učinke tudi v umetnosti. Če razumemo umetnost kot umetnost življenja, potem bi moral tako priznan umetnik kot amater najprej v slabem iskati dobro, v plevelu zrna, v grdem lepo po Jezusovem nauku, ne glejte dol, kaj je narobe in kaj preti, ampak naprej in navzgor.
Štaudoharjeva (2015) skozi anomalije današnjega časa išče in spodbuja dobro v človeku. Nje ne analize dela, sreče, delovanja možganov, ljubezni so nagovori za boljši jutri s tem ko širi optimizem. Podobno tudi Stanislava Chrobat Repar omenja, da bi bilo treba razvijati tisto, kar je doslej premalo, to pa je kakovost umetniških del. Ni vseeno, ali se umetnik in umetnica postavljata na stran brezbrižnosti ali pogumnega angažiranja za boljši svet.
Skupaj s predstavo umetnosti so se skoraj samoumevno uporabljale sintagme vzvišeno, lepo, smisel, duh. »Navadni« človek je od umetnika pričakoval globlje in višje uvide, vrhunske momente v svojem življenju. In ta pričakovanja so bila največkrat izpolnjena. Vladal je nek, sicer ne za vedno zacementirani konsenz, znotraj katerega so se ves čas dogajali premiki, a neke stalnice so bile nevprašljive. Umetnost je bila nekakšen vrh človeške dejavnosti: to se je od nje pričakovalo in to je tudi ponujala. Podobno je Heideggerjevemu vprašanju v eseju »Čemu pesniki«.
Na interaktivni razstavi slikarskih motivov iz Normandije se da te slike podoživeti in posne mati v samostojnih delih. Narodna Galerija ob izbranem vodiču predvideva, da na slikah v razstavišču poiščemo tradicionalne osnovne elemente (zemljo, vodo, zrak in ogenj) in barve; nato pa ugotavljamo, kje vse se pojavljajo in v kakšni obliki ... Vživimo se v naslikane pokra jine, jih raziščemo in ugotovimo, kakšna občutja nam lahko vzbujajo. Občutke v delavnici z barvami otroci prelijejo na papir.
Za Nietzscheja je umetnost stimulacija življenja. Lahko bi tudi rekli 'povečava' napak in pomanjkljivosti. Umetnost je razkrivanje resnice. Lepota je kot podoba resnice bistveno vezana na bit (Heidegger, 2015, 118). Kaj preboleva današnja umetnost? Morda neizvirnost, dejstvo, da družba pozablja sama nase, pozabo biti, maske? Umetnost se danes vse bolj povezuje z znanostjo in tehnologijo. To najbolje izvajajo Izraelci in Japonci.
Nekateri govorijo o puerilizaciji – pootročenju kulture. Nezrel človek se pojavlja v nezreli kul turi, v kateri vse dela preveč poudarjeno npr. podtikanje zlih namenov, nestrpnost, dovzetnost za iluzije. Strah jo je lastne kritične refleksije, prevladuje potreba po banalnem razvedrilu, nihanja od apatije do ekscesov. Absurdno nasilje se ritualizira. Postaja disfunkcionalna funk cija, ki ne ve, kaj hoče. To je izguba teleološkosti. V vzponu je nevroznanost o možganih z namenom, da bi s človekom po vojaško manipulirali. Z duhom se izgublja tudi duša, ki je bila v antiki izvor gibanja, živosti in smisla. Zato ni nenavadno, da ne znamo več brati simbolov. V predstavljenih simbolnih reprezentacijah skušamo reševati to, kar 'drvi navzdol' z iskanjem drobcev smisla.
Poučno za naš problem je mnenje je mnenje G. Ballarja. »Mislim, da nič ne zastari hitreje od znanstvene fantastike. Nič ne zastari hitreje od imaginarne prihodnosti. Pridobi patino arhaič nosti, še preden roman spraviš v ovojnico, da bi ga poslal k založniku.« Določeni anahroniz mi vseeno vztrajajo – kakor tele gram, seks, gon smrti in avtomobili. Gibson je pravzaprav le sledil gesti predhodnika J. G. Ballarda, ki je v uvodu k romanu Trk (uvodu, napisanem več kot 20 let kasneje) zapisal: »ravnotežje med domišljijo in resničnostjo [se je] v zadnjih desetletjih občutno spremenilo. Njuni vlogi se vse bolj menjavata.
Živimo v velikem pripovednem romanu. Pisatelju si ni več treba izmišljati vsebine, ker je domišljija že tu. Umetnikova naloga je izmišljanje resničnosti. Berliozova Fantastična simfonija je sodobna, ker govori v univerzalnem jeziku glasbe o človekovih naravnih čustvih. Vključuje povezavo med vremensko in socialno klimo osamljenosti, ki je značilna za posnemovalno romantično umetnost. Boyd (2016) meni, da naše želje oblikujejo zgodbe iz pričakovanj in prepričanj. Zato ne gre za posnetke dejstev, ampak za delno fiktivne rekonstrukcije. Že stari Grki so tekmovali za pozornost z umetniško simbolnimi sredstvi. Živimo v enciklopedično zmedenem, vmesnem času 'vsega in niča'.
Literatura
- Akhtar Ayad (2012). Ameriški derviš. Maribor, Mediatop.
- Boyd Brian (2016). O izvoru zgodbe. Evolucija, mišljenje in fikcija. Ljubljana, FF.
- Capus (2015). Švindler, špijonka in človek z bombo. Ljubljana.
- Chrobakova Repar Stanislava (2015). Agonija smisla. Ljubljana, KUD Apokalipsa.
- Chrobáková Repar Stanislava (et al., 2013). Slovenka na kvadrat : razglednice iz Slovenije, [Slovaške : 2001-2010. [spremna beseda Katja Mihurko-Poniž, Katarína Bednárová in Pavla Frýdlová ; likovno gradivo Mestni muzej Idrija]. 2., dopolnjena izd. Ljubljana : KUD Apokalipsa.
- Čolović, Ivan (2015). Teror balkanske kulture : razprave o politični antropologiji 2. Ljubljana, Filozofska fakulteta.
- De Man, Paul (1979). Allegories of reading : figural language in Rousseau, Nietzsche, Rilke, and Proust. New Haven ; London : Yale University Press.
- Goethe, Johann, Wolfgang (2015). Faust. Ljubljana, Drama 2015/16.
- Heidegger Martin (2015). O umetnosti. Ljubljana, Apokalipsa.
- Kofman, Sarah (2011). Melanholija umetnosti. Ljubljana, Hyperion.
-Kreft, Lev (2015). Estetikov atelje. Ljubljana, FF.
- Makarovič, Svetlana (2015). V tem mrazu. Ljubljana, Beletrina.
-Muhovič, Jožef (2007). Umetnost in izobraževanje za življenje med realnim in virtualnim. Etuda iz pedagoške futurologije. Sodobna pedagogika, l. 2007, št. 3, str. 48–65
- Novak, Bogdan (2006). Pasja grofica, Napoleonova resnična ljubezen. Ljubljana
-Prosenc Stearns Nataša (2016). Plazilci. Video instalacija. Razstavišče Monfort, Portorož,
Obalne galerije.
-Škulj, Jola (1995). Modernizem in modernost. Primerjalna književnost, 1995, letnik 18, številka 2.
- Senegačnik, Brane (2014). Tišine [spremna beseda Igor Grdina]. Celje : Celjska Mohorjeva družba.
- Tadić Branko (ured., 2012) Encyclopedia of Chess Combinations. Chess Informant.
- Uršič, Marko (Cankarjev dom, 2013/14). Tri predavanja o sencah.
- Uršič, Marko (2015). Štirje letni časi. Zima. O sencah. Ljubljana, CZ.
- Štaudohar, Irena (2015). Magija za realiste. Ljubljana : Beletrina.
- Zorko, Lučka (2013): Božji delec. Maribor: Zavod Droplja.
- Zupančič, Matjaž (2011). Padec Evrope. Ljubljana, Drama 2011/2012
Vir
- Bucik, N., Požar-Matijašič, N. in Pirc, V. (ur.). (2011): Kulturno umetnostna vzgoja : priročnik s primeri dobre prakse iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod RS za šolstvo. Dostopno na: http://www.kulturnibazar.si/kulturna-vzgoja-gradiva/nacionalna-inmednarodna-konferenca.
- Krajnc., Maja; Bucik, Nataša in Požar Matijašič, Nada (ured., 2016). Skozi umetnost o zdravju: priročnik izbranih kulturnih vsebin. Ljubljana: Društvo za širjenje filmske kulture Kino!. (Elektronska knjiga na spletnih straneh http://www.kulturnibazar.si/kulturna-vzgoja-gradiva/
Dostları ilə paylaş: |